Pevska vaja
| Pevska vaja Janez Langerholz |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. • dno |
I.
uredi“O, Devica, pomočnica
bila si in boš nam ti ...”
“Stojte! Kdo mi pa kazi? Taka nedolžna pesem, tako preprost napev, pa ne zadenete! Še enkrat!”
“O, Devica, pomočnica
bila si in boš nam ti ...”
“Ne gre, pa ne gre! Sopran, kaj pa delaš?”
“Ali jaz?” vpraša Rožančeva Minka.
“Ti ti! Ne vem, kaj ti je delaš?”
Minka je zajokala.
“No, no,” je pričel pogovarjati organist Nace; “no, no, saj ni tako hudo. Če si zadnjič že dobro zadela, boš danes tudi. Se enkrat!”
“O, Devica, pomočnica
bila si in boš nam ti ...”
“Na, zdaj pa še alt! Ali je nocoj vse zacoprano, ali kaj! Franca!”
“Pustite me, ne morem.”
“Saj ni tako težko. — No, pa naj bo; odložimo jo za prihodnjo nedeljo. Pa to-le.”
Harmonij je s svojimi glasovi naznanil znan napev:
“Marija, mati ljubljena,
češčena bodi ti ...”
Poskusili so s petjem. Tenor in bas sta pritisnila in dobro izvršila svojo že davno znano vlogo, sopran in alt sta ga pa spet polomila.
“Še ta ne gre! Kaj pa vama je danes? Franca! Minka! Potem pa še druge ne morejo blizu.”
“Ne morem danes, pa ne morem.”
“Jaz ravno tako ne.”
“Pa zakaj vendar?”
“Ni, da bi pravila. Ne morem. Bolna sem.”
“Meni je tudi kar nekam slabo.”
“Če je tako, pa stopita za danes domov.”
“Ah, domov! Nič več ne grem domov. Nikdar več! Pa Franca tudi ne!”
“No, zdaj šele razumem, kaj je vama narobe. Torej se bo res oženil, dedec stari? Ne zamerita, da tako imenujem vajinega očeta.”
“Res. Jutri ... jutri ... ga bodo ... ga bodo ... že ok ... že oklicali.”
“Zdelo se mi je, da sem ga videl te dni hoditi okoli gospodov. Zdelo se mi je, pravim. Videl pa nisem natanko, preveč je bilo megleno in pa skrival se je; sram ga je bilo, norca prismojenega. Skozi zadnja vrata je nesel oklice v farovž.”
“Oh, da bi jih ne bil!”
“Koliko dasta, pa jih bo podrl?”
“Vse bi dala, prav vse!”
“Jaz ravno tako!”
“Fantje, koj bomo bogati! No, pa bomo naredili boljši kup. Samo če ste fantje zato?”
“Smo!” zavpije v imenu vseh Drajnarjev Tomaž.
“Dobro! Zdaj pa vidva stopita lepo domov, jutri pa vsi, kar vas bo šlo zjutraj v cerkev, pri malih vratih ven. To in nič drugega ne smeta doma povedati vsem, samo njemu — ženinu — ne. Mi pa nadaljujmo s skušnjo. Lahko noč!”
“Lahko noč!”
Skušnja je šla mirno naprej. Pevci niso več kazili in v dobri uri je bila vaja za nedeljo pri kraju.
“Zdaj pa fantje na delo! Dekleta pa domov, ampak molčite. Nocoj ne sme nobeden vedeti, kaj se bo pri Rožancu zgodilo. Pa tudi pozneje je bolje če molčite.”
Dekleta, cerkvene pevke pri materi fari, so se mirno razšle v temno zvezdnato noč, fantje so pa počakali.
Delo se je pričelo.
Urno so se gibale roke, prikrito hihetanje je spremljalo njih opravilo. Privoščili so tako zdravilo dedcu staremu. Vmes pa se je čula marsikaka krepka in primerna šala na račun starega Rožanca.
Preden je luna pogledala izza oblakov, je bilo delo dovršeno. Ob rahlem luninem svitu so se fantje razšli mirno in tiho, kakor bi ne bilo nikogar na vasi.
Samo bledi mesec jih je videl in od sramote smuknil pod oblak, zakaj od hudobnih zemeljskih bitij je prišlo nanj čudno sporočilo, da starega Rožanca skoro gotovo luna trka. Svest si je bil, da je nedolžen, vendar ga je taka obdolžitev pogrela v dno njegovega hladnega srca.
II.
urediStari Rožanec se je namenil, da bo šel v Loko k sv. maši. Svojih lastnih oklicev ni maral slišati, zakaj to je že od nekdaj pod kaznijo prepovedano. In ta kazen obstoji v tem, da so potem vsi otroci iz takega zakona: gluhi. In ker so gluhi, ne marajo biti pokorni: zato pa je na naši zemlji toliko nepokornih bitij. Pa še cel roj drugih nesreč pride nad tako hišo, kjer ženin in nevesta poslušata svoje oklice.
Tudi on je bil pri prvih oklicih preveč radoveden. V cerkev sicer ni šel, a na cerkvenem pragu je vseeno poslušal, kako se bo culo raz prižnico njegovo ženitovanjsko ime. Poslušal je, slišal je, no in zdaj se mu ta reč vteplje.
Prva nesreča je bila, da se mu je ubila prva žena. S hruške je padla in po njej je bilo. In on sam je še kot fant vsadil tisto nesrečno hruško, pa kaj hruško, še bolj nesrečen kamen, mejnik, ki je stal ravno tik hruške. In ta hruška je imela tako nesrečno dobro sadje, da je bila njegovi ranjki ženi, pokojni Poloni — Bog ji daj v miru počivati! — najljubše drevo na vsem prostranem Rožančevem vrtu.
Tam na najvišji veji je dozorel ravno najlepši sad. Žena ga je gledala in bil ji je všeč. Rada bi ga bila dobila in pojedla. K nesreči nobenega ni bilo doma. Sama je bila, čisto sama; on v gozdu, otroci na njivi. Pa je šla sama in ker je bila premajhna, je v svojo lastno nesrečo postavila tisti nesrečni stol. In ta je bil vsega kriv. Žena je mislila hruško odklatiti s prekljo, stol se je prevagal, žena je padla na mejnik in ko je Rožanec privozil drva iz lesa, je našel ženo mrzlo in mrtvo.
Druga nesreča je bila, da se je žena ubila ravno dvajset let prepozno. Da, ko bi se bila pred dvajsetimi leti! Takrat je bil še ravno prav star. Niti Abrahama še ni videl. Imel je še čedne, črne lase in vrh glave je bil še gosto zaraščen. Zdaj je pa že za poldrugi križ proč od Abrahama. Lasje niso več, kakor bi morali biti. in vrh glave se blesti svetla pleša. Pred dvajsetimi leti bi bil dobil še, katero bi bil hotel in kakršno bi bil hotel: mlado, čedno, bogate ... sploh z vsemi vrlinami, ki so za zakon potrebne.
Kako je pa danes! Če popraša premlado in če ji tudi obljubi polovico premoženja, se mu dekle zlobno namrdne in mu pravi, da je zanj samo še mežnarjeva dekla. Pikovo Polono bi vzel samo zato, ker je Polona in bi ga z imenom vedno spominjala na ranjko ženo, pa je prestara. Kočarjeva Mina bi ga rada, pa se mu zdi pregrda. Štefinova Mica nič nima; taka pa tudi ne bo hodila na Rožancev grunt. Če bi bila mlajša. bi ji to pomanjkljivost spregledal, samo da bi bila prijazna z njim, tako pa ne, ne, ne ...
Nazadnje so mu ob visele oči na Pohlinovi Katri. Močna, postavna ženska, pri štiridesetih. Ta bi bila vsaj za silo. Nagovoril jo je po posredovalcih. V začetku se je samo nasmehnila. Dobro znamenje, si je razlagal Rožanec. Pri drugem vprašanju je samo dejala: “Bom še premislila.” In sad tega premišljevanja je bil grenek za Rožanca, še grenkejši za njegovo družino: če po njegovi smrt grunt nanjo prepiše.
Branil se je in otepal; na tako žrtev Rožanec ni bil pripravljen. Zdaj je začel on premišljevati. Že je omahoval, skoroda omahnil je že, pa mu je Katra poslala pošto: “Če hočeš narediva, če nočeš, bom pa drugega dobila.” Če bi bil Rožanec vedel, da Katra nima rezerve in da ga samo straši, bi bil že dal odgovor, kakršen se spodobi, tako pa ni hotel odjenjati in je dejal hladno: “Naj pa bo!” V srcu mu je vstajala skrita želja: saj bo morebiti Katra preje veljave. Fant bo dobil po meni zemljo, dekleta pa doto in tako bo na vse strani prav.
Pa je stopil na dan z ženitvijo.
In s tem korakom je stopila nova nesreča v hišo. Otroci niso hoteli o njegovi ženitvi nič slišati. Janez je pričel štrajkati. Šel je na materin dom in tam je delal, za očetov dom se ni več brigal. Minka in Franca sta ostali doma in sta skušali z jokom in s prošnjami preprečiti nameravano poroko. Stari pa se je upiral in dokazoval, da je tako zanj in za hišo najbolje. Ona bi doma kuhala, Minka in Franca bi hodili na polje, Janez bi bil za hlapca in tako bi lahko delali brez vsakih večjih stroškov. Drugače pa mora najti deklo. Koliko pa to stane! umrla kakor jaz in potem bo pismo brez Sama dekla bi lahko zajedla cel grunt.
“Pa Janezu dajte! Tako bo prišla tudi gospodinja k hiši.”
“Tako! Janezu jo privoščiš, meni pa ne. O četrta božja zapoved, razjokaj se, razjokaj!”
“Saj vam nič hudega ne želim. Samo, da bi bili pametni. Vsi ljudje se vam smejejo.”
“Komu? Meni? Zakaj?”
“Vam, vam! Zato, ker pri teh letih mislite na možitev, Janeza pa puščate, da se stara. Mar bi se Janez oženil.”
“In njegova bo meni kruh rezala in od strani bi me gledala! Pa me ne bo. Kdo je gospodar!”
“Nič hudega bi vam ne bilo, če bi bil Janez.”
“Kaj ti veš?”
“Janez je dober fant.”
“Kakšna bi bila pa njegova žena!”
“Taka bi morala biti, kakor bi Janez hotel.”
“Če bi bila? Pa ne bo. Poznam jaz mlade ljudi.”
“Bom pa jaz skrbela za vas, če bi Janez ne mogel in če bi ona ne marala.”
“Lepo govoriš. A od lepih besed ni kaj v usta dejati.”
“Oče! Žalite me.”
“Tiho! Oče ne more otroka žaliti, otrok pa očeta lahko. In ti me žališ, ker me ne ubogaš. In Franca me žali, ker drži s teboj. Tako je. In če niste z menoj, niste moji otroci!”
“Oče, oče!”
“Molči”! Kar sem rekel, pri tem bo ostalo. Oženil se bom, ker vidim, da moji otroci ne marajo več zame.”
“Ni res, oče!”
“Res je. Po tvojih besedah te sodim.”
“Ni res, oče!”
“Res je, res. Ali mar hočeš reči, da lažem?”
“Lažete ne, a motite se.”
“Seveda, seveda. Motim se. Kdo ti je pa to povedal?”
“Oče, lepo vas prosim.”
“Nič!”
“Poslušajte me, oče!”
“Nobene besede več! Kje pa otroci uče svoje starše?”
In šel je ven in ga cel dan ni bilo v hišo. Koj po tistih dneh je pa završalo:
“Stari Rožanec je nesel oklice v farovž.”
III.
urediStari Rožanec je odprl velika vrata. Hotel je iti ven, pa je zadel na žensko bitje. Stara, sključena postava se je opirala z eno roko na koso, v drugi roki pa je držala veliko, z rdečim pečatom opremljeno pismo.
Če bi bil Rožanec videl brati, bi bil bral v tem pismu to-le:
“Ti stari nadušljivi dedec!
Zvedela sem, da se ženiš. Zato si popolnoma pozabil name, ki sem edina Tvoja prava nevesta. Grdo je to od Tebe. Zato Te pa jaz nisem pozabila. Devet gora sem prehodila, devet dolin prestopila in devet voda prebredla, samo da sem našla Tebe, ki nočeš misliti name. Gorje, če me razjeziš. Moja kosa je pripravljena, en udarec in Ti boš moj in samo moj. Misli name, kakor jaz vedno mislim na Te.
Polno mrzlih poljubov in hladnih pozdravov Ti pošilja
Dekla iz mežnarjevega vrta.”
Rožanec se je vrnil v hišo. Hotel je sezuti svoje čevlje in tiho, brez vsakega šuma odstraniti neljubo prikazen izpred vežinih vrat. Tiho, po prstih je stopal nazaj v vežo, nalahko je odpiral vrata in — o groza! — neveste ni bilo več nikjer. Pogledal je okrog hiše, pogledal v hlev, pogledal v listnik, v skedenj, v svisli, pregledoval je po vseh prostorih in shrambah, a “neveste” ni bilo nikjer. Prehodil je vrt, šel do slednjega grma, vse je pretaknil, a o skrivnostni nevesti ni bilo ne duha ne sluha.
To iskanje ga je toliko zamudilo, da je bilo za Loko prepozno. Šel bo torej k Fari. Saj lahko pred pridigo stopi malo iz cerkve, kakor bi mu bilo slabo, in oklicev vseeno ne bo slišal.
In šel je v hišo, obul svoje čevlje in se namenil v cerkev.
Zamišljeno je stopal. Jezil se je na te preklete nagajivce, ki mu grene pot v zakonski stan. Če bi jih dobil! Škoda, da jih ni počakal. Pa kdo mu je pa povedal, kaj mislijo ti faloti narediti.
Na ves glas pa je hvalil tistega dobrega človeka, ki je mesto njega odstranil sramoto od hiše in jo skril tako, da je ni mogoče najti. Še se dobe dobri ljudje na svetu, ki s človekom drže in mu skrivaj pomagajo. Sam dobri Bog naj temu neznanemu človeku povrne njegove dobrote!
Prišel je že skoro do farne vasi. Tam ob potoku zagleda gručo ljudi. Kdo ve, kaj to pomeni? Nesrečo? Radovednost ga žene, da gre gledat.
“O, Rožanec!” ga nagovori eden iz množice, “ravno prav, da si prišel. Nevesta te čaka in zadnji pozdrav ti pošilja.”
“Kaj, kako?” Rožanec pobledi.
“No, vidite. Iz vode so jo ravnokar potegnili in na pismu se bere: ‘Zadnji pozdrav Rožancu’.”
Preplašen se mož prerine med množico. Kdo ve, če res ni njegova Katra? Kdo ve, kako so jo prijemali in podajali nevoščljivci, da je naredila ta vsega obžalovanja vredni korak. Prišel je in zagledal je pred sabo tisto nesrečno strašilo izpred domačega praga.
Nagajivci! Izpred hiše so mu “nevesto” odnesli in prinesli so jo tja, kjer hodi v cerkev več kot polovica fare. Pismo, ki ga ni imel časa brati, so ji vzeli, dali pa so ji v roke novo pismo, zadnji pozdrav. Oh, da bi jih dobil!
Vse mu je vrelo po glavi. Videl je samo mimogrede precej znanih obrazov in na vseh je bral prikrito veselje.
Privoščijo mu sramoto. Znosil bi se nad njimi. Pa kaj! Če se bo bolj jezil, bolj mu bodo nagajali. Barve je spreminjal od jeze, pesti je stiskal v žepu, v jezik se je grizel, sicer bi bil pričel kleti. Kar se je dalo, je skušal prikriti svojo notranjo razburjenost.
Molče se je obrnil od ljudi, molče stopal proti cerkvi, tiho se je zmuznil v žagrad in gospodar je skrivnostno pošepetal: “Gospod dekan, prosim, nikar ne okličite!”
“Pa zakaj ne?”
“Bom že pozneje povedal. Zdaj ne morem. Z Bogom!”
Gospod dekan je pomenljivo pogledal za njim in sam pri sebi mrmral: “Ali ga je res pamet srečala?”