Pijančeva hči

Pijančeva hči. Povest. Ivan Pregelj

Pisano pod psevdonimom I. Mohorov.

Izdano:	Ameriška domovina 46/126, 129–131, 133–134; (1943)
Viri:	dLib 126, 129, 130, 131, 133, 134
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Tisti večer je bil, ko pluje nad kočami in palačami mir in blagor in ko se človeška srca dvigajo tja gor za daljnjo, nepojmljivo srečo iz doline solz in gorja. In jad in gorje sta pozabljena, in srd in bol bežita iz človeških src; in ni strasti v dušah človeških, zakaj sveti večer je, in mir in blagor prihajata iz neba. In vendar ni vselej tako in ni povsod tako! To je čutila Zabregarjeva Franica isti večer, ko je zapel na vasi zvon, oznanjujoč, da se bliža spas in mir. Sama je sedela Franica v sobi, ki ni bila Bog vedi kako gorka. Zapadlo je bilo pred nekaj dnevi veliko snega in ni ji bilo mogoče, oskrbeti se z drvmi; tako je torej morala nocoj prezebati. Sedela je Franica sama v sobi in je strmela skozi okno v večer, ki se je delal.

Svečani mir večera je motilo nocoj zvonjenje in tudi ljudski glasovi, zdelo se je, so danes oživeli. Po dolini in nad vasjo so se valile lahke, vonjive meglice in oljkin dim je plul nad hišami, vrti in polji ter se izgubljal proti nebu. Franici je prihajalo na uho kakor jecljanje srečnih src, molitev srečnih ljudi. Ona pa je bila žalostna. Sama je doma, oče njen hodi Bog vedi kod; niti na sveti večer ga ni domov, ko je vsakdo doma, samo on –. Prišel bi, kadila bi okrog hiše in molila bi, in sreča in mir bi prišla pod slamni krov. Tako pa je sama; gledati mora srečo drugih, njej pa razjeda žalost srce. Stopila bi k sosedovim in lepo bi praznovala ž njimi ta večer, toda ako se vrne medtem oče, užaljen bi bil. Zato je sklenila, da ga čaka do enajstih.

Za čas pa se je razjasnilo dekličino lice: »Pa sama opravim –!« Šla je in razbrskala v peči žerjavice, nasula je v staro ponvo, naložila na žerjavico oljičnih vejic. In zaduhtelo je po kuhinji in sobi; dim se je dvigal, in njena molitev in bolest sta ga spremljala. Hodila je okrog hiše, in je mislila v davne dni nazaj, v one lepe večere, ki jih ni več. Vrnila se je nato v hišo, zanetila ogenj in skuhala si borno večerjo. Njene misli pa so bile daleč, daleč nekje pri srečnih ljudeh in srečnih časih. Pred par leti še je bila tudi ona tako srečna, kot so drugi nocoj. Odkar ni mamice, odkar je legla v grob, ni bila več srečna. Sama je ostala z očetom; toda ta je ne ljubi, vdal se je pijači. Edino trde besede in udarce ima zanjo, svojo hčer. Čemu je tak, čemu ni tak kot so drugi, na pr. kot sosedov oče. Kako lepo bi bilo potem. Spomnila se je sosedovih po vrsti. Pri misli na edinega domačega sina pa ji je postalo nekako mehko pri srcu, in da bi jo kdo zasačil v teh mislih, bila bi ji celo kri zalila obličje. Kako pa, saj se je še pri molitvi zgodilo, da je začela misliti nanj; kaj je hotela, revica, ko se ji je bilo tako zapisal v srce. Pri misli na Petra pa ji je padla težka skrb na glavo. Vedela je, da oče nič kaj veliko ne mara za sosedove, da, vedela je, da je celo hudo jezen na starega. Menda zato, ker jo je enkrat branil pred pijanim očetom, pa mu ta zdaj ne more odpustiti tega razžaljenja. Povečerjala je in sedla na peč; njene misli pa so bile daleč, daleč pri dobrih ljudeh.

Bližala se je že enajsta ura, očeta pa še ni bilo. Franica je vedela, da ga zdaj najbrže sploh ne bo. Hitela se je preobleči, zavila se je v močno volneno ruto prav črez obraz, vpihnila luč in se napravila proti vasi. Objela jo je prelestna noč in veselje ji je zaplulo proti srcu. Nad vasjo v dolini je plula lahka meglica, ozarjena od luči. Tuintam v temi je zažarela plamenica, ugasnila, prikazala se iznova nižje, bliže vasi, kjer je izginila. Franica je strmela nekaj časa zadivljena v to bujno krasoto, potem je šla oprezno po opolzkem potu po rebri nizdol. »Franica!«

»Ali si ti, Peter; jej, kako sem se ustrašila. Pa kaj delaš tukaj?«

»Tebi sem šel naproti, ker sem vedel, da prideš in si sama!«

»Očeta ni!« Deklici je drgetal glas, mladenič je videl njeno bol, in taka jeza ga je prijela ta hip, ko ji je gledal v pordeli obraz, pokrit z volneno ruto, tako žalosten in potrt. Sam ni vedel, kdaj mu je ušlo trpko in grdo: »Pijanec nemarni!«

Ona ga je pogledala z širokozačudenimi očmi.

»Peter, oče je – ah!« Zajokala se je, on pa je spoznal svojo naglico, prijel jo rahlo okrog pasu, da je čutil toploto njenega telesa.

»Odpusti mi, ali radi tebe mi je ušlo, ko te imam tako, tako rad!« Glas mu je drgetal in njegove oči so iskale v njenih oproščenja. Tako sta stala drug drugemu vdana srečna in tako nesrečna v tej lepi noči in nista vedela, kaj da govorita.

»Pojdiva, Peter!«

Šla sta polagoma nizdol. Ko ta pa bila na domu Petrovem, dejal ji je on:

»Stopi k nam, Franica, ogreješ se malo, saj se ne mudi še.« Slušala ga je in vstopila sta.

»Franica, jej, jej. Bog te sprimi! Pa kako, da si prišla šele zdaj? Mislila sem, da prideš prej; pa večerjo sem pripravila zate –«

»Hvala, teta; očeta sem morala čakati, pa ga nič ni bilo domov!«

»Jaz bi dal takemu očetu.« Stari Zorman je sedel za pečjo in kadil. Ob teh besedah pa je vstal razburjenja. V sobi je zavladala moreča tihota. Peter, ki je bil odšel iz sobe, vrnil se je ta hip in prinesel sladkega domačega peciva, jabolk in steklenico vina.

»Franica, jej, uboga revica!« dejala je Zormanka, medtem ko je Peter nalil vina v razpostavljene kozarce. Vstopili so se okrog mize, zazveneli so kozarci, pili so ga na zdravje Franice. Tej pa se je zazdelo, da bi bilo vse tako lepo, ko bi bil še oče zraven. Peter, ki je videl njene misli, približal se ji je:

»Kaj boš, Franica, saj te imamo pa mi toliko raji, bodi vesela pa pozabi!«

In ona je vse bolj pozabljala, da je v tuji hiši; postala je vesela ter ogledovala radovedno pohištvo. To pa je vrlo ugajalo stari Zormanki:

»Glej jo no, Matevž, že [nejasno] gleda, kako bo gospodinjila.«

»Kaj stavim, bolja bo, kot ti –!« Staremu Zormanu je zalila zadovoljnost lice. Franica in Peter sta medtem sedela sama zase, in Peter, ki je slišal, da je oče govoril, obrnil se je k njemu:

»Kaj ste rekli, oče?«

»Kaj sem rekel! I no, premišljeval sem, kdaj bo zopet pri nas poroka.« Stari se je namuzal hudomušno, Peter pa je stisnil Franičino roko; čutil je, kako mu je vrnila pritisk.

»Že jutri, ako ste zadovoljni vsi!«

»Ho-ho – glej ga, glej! Molil bi nocoj, pa ne mislil na ženitev!«

»Saj ni greh,« je sramežljivo šepnila Franica.

»Le draži ju, boš videl, ko te vržeta še iz tvojega zapečka za kazen.«

»In ti pojdeš pa z menoj, bosta pa sama pestovala!« Tako je odvrnil Zorman ženi, Franica je zardela, Peter pa je napravil tak obraz, kot bi bil ravnokar snedel pest sladkih smokvic.

Tako so se šalili, dokler ni zazvonilo v vasi. Tedaj so vstali. Zorman, Peter in Franica so šli k polnočnicam, Zormanka pa je ostala doma, da čuva hišo.

»Pa molite tudi zame kaj!« dejala je Zormanka.

»Bomo, bomo!« odvrnila je Franica.

»Hodite srečno! Z Bogom!«

»Z Bogom!«

Tako so šli nizdol, odkoder so prihajali glasovi zvonov in veselje božičnih popevk. Šli so tihi in gluhi, njihove duše pa so se zatapljale v slast in prelest – Prihajajočega. Zavladalo je v vseh srcih veselje, in mir je bil razlit nad vso zemljo. In vsa srca so se odpirala in bila polna hvale in vdanosti njemu, ki je imel biti rojen to noč. Bili so vsi otroci pred njim, čigar angeli so peli: »Hvala Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji …«

Dospeli so v vas, kjer so se gnetle temne gruče ljudi proti cerkvi. Šli so mimo gostilne. Domačini ta večer niso šli vanjo; odprta pa je bila za one, ki so prišli od daleč. Tedaj pa so se odprla hišna vrata, šop žarkov se je razlil preko ceste, in v tem odsevu je planila omahujoča postava moža pred ljudi.

»Hudič, ti boš mene? Kdo pa si, da boš mene metal –?« Mož je omahnil v sneg preklinjajoč in grdeč ljudi in Boga. Franica je spoznala očeta ter planila k njemu z besedami:

»Ne kolnite, oče. Moj Bog, zakaj ste tak!« Posilil jo je jok in vsem pričam tega prizora se je zasmilila. Zabregar se je bil medtem vzdignil in jo je gledal debelo in jezno:

»Ti, ti seme preklicano, čakaj, jaz ti dam! Ti boš mene učila, mene, mene? Domov, pravim, domov se poberi ... hudič prekle ...«

»Pijanec, ti pojdi domov, in ne kolni, sicer ...« pravi Zorman ter stopi pred Zabregarja in le težko se je premagoval, da ga ni udaril.

Zabregar je gledal ves začuden vanj: »Odkod je pa tebe zlodej ...« 

»Zaprite ga v hlev, tam naj rjove in kolne!« In prej ko se je zavedel Zabregar, zahreščala so vrata krčmarjevega hleva in se zaprla. Opotekaje je skušal najti izhod. Ko pa je uvidel da je njegov trud zastonj, legel je na kup slame in zaspal.

V cerkvi je bilo, kot da se je naselilo nebo z vsemi svojimi angeli in blaženimi pod krovom, kjer je blestela slika sv. Trojice. Vsi ti angeli so bili nocoj lepši in zdelo se je človeku, da odpirajo usta in pojejo. Orgle so pele divjeradostno, človek bi bil plakal hrepenenja in svetega navdušenja. Prihajali so oblaki kadila, vili se v čudnih kolobarjih okrog teles in glav, drhtečih luči in dremotnih kotov. Tuintam je zajecal človek, prevzet od veselja, tuintam je zdrknila solza po licu, morda po dolgem času ena solza – solza veselja.

Franici je bilo skoprneti. Zazdelo se ji je, da je sama v cerkvi in da vse to petje, te luči, ti veseli obrazi veljajo le nji. Slišala je, kako govori nekaj na njeno srce:

Potoži vse svoje boli nebeškemu detetu, ono te čaka, da te potolaži in ti da moč!« In pričela je moliti, vdano in prisrčno. Molila je za vse: za očeta, za rajno mamico, za Zormanove, za Petra. Toda, zazdelo se ji je, da ni prav, da moli zanj. Toda, zakaj bi ne smela, saj ga ima tako rada, in tudi on je dober ž njo; prav nič ni pregrešnega v tem, ako se ljubita.

Ko pa se je spomnila očeta, in je šla slika nocojšnjega večera pred njenim duhom, ji je bilo toliko težji, in je molila še z večjo vnemo. Tako je govorila z Bogom in mir je prihajal v njeno srce in sreča jo je opajala ...

Tedaj se je dotaknil nekdo njenega ramena. Vzdramila se je in se ozrla. Peter je stal za njo in ji pomignil, naj gre. Ljudje so šumoma zapuščali cerkev. Pred cerkvijo so se zgrinjali v gruče v prijazne pomenke.

»Kaj boste že odhajali? Stopite, no, malo k nam, Peter in ti; no, ogrejete se malo!« Takoje vabila Boleška, imovita vdova, sestra Zormanova. Bila je botra, Petru in Franici. Ko je opazila Franico, prijela jo je za roko in jo vlekla s seboj. Boleška [nejasno] je postregla s svinjino in žganjem, Franici pa je ponudila kave. Pogovarjali so se o tem in onem, največ o polnočnici.

Ko so odhajali, poklicala je Boleška Franico na stran ter ji dala košarico in rekla:

»Na, revica, da boš vsaj pokušala božični blagoslov. Pa k meni bi prišla, lepo bi imela tu, bolje ko pri onem nemarnem–.« Hotela je reči »pijancu,« videča pa, da bi užalila Franico, je umolknila.

Franica, ki je bila pametno dekle, se ji je lepo zahvalila in rekla, da bi rada prišla, a da mora na očeta paziti.

Petru pa ni bilo povšeč Boleškino vabilo:

»Kaj boste, mi tudi rabimo gospodinje, pa je ne dam jaz, Franice!«

»Glejte ga no, glejte, kako je pameten,« dejala je Boleška, z vidno hudomušnostjo; »čakaj, boš že še drugače govoril, ko te bo kdaj vlekla za brado, katere, še nimaš. Sicer pa, Bog vaju blagoslovi!«

II.

Zabregar se je prebudil tisto jutro v slami. Sunil ga je bil hlapec, ki je prišel nastiljat živini.

»Pijana muha, mrcina lena, k maši se mi spravi, namesto da se tu premetavaš. Fej, da te ni sram!« In svoje krepke iz raze podpiral je hlapec s krepkejšimi sunki, preden se mu je posrečilo spečega zbuditi. Zabregar izprva ni vedel, kje je, polagoma pa se je spomnil pretekle noči in nekaj takega kakor rdečica je šlo črez njegov obraz. Spomnil se je, kako ga je ozmerjal Zorman in velel, naj ga zaprejo, da ne bo delal pohujšanja in sramote poštenim ljudem.

Huda jeza je popadla ob tej misli Zabregarja; ko bi stal Zorman ta hip pred njim, planil bi bil nanj.

Kaj takega njemu v obraz, vpričo ljudi in hčere! Kdo mu daje pravico? In ali ni morda pošten kot so drugi? Ob tej misli si je moral Zabregar pripoznati, da ne dela prav, ker popiva. In ko se je ta hip domislil svojega minulega življenja, zazdel se je samemu sebi zelo nesrečen in hudoben.

Stopil je na piano in videl je, da je umazan in vsakdanje oblečen. Na vasi še ni bilo ljudi in tako je lahko neopažen odšel. Med potjo je mislil iznova in iznova nase.

In vendar ima prav Zorman, si je mislil, in iznova je prevladala misel v njem, da je užaljen.

»Nima pravice, vtikati se v moje stvari!« Šel je malo dalje.

»Pa za hčer se mi zanima, hm, kaj ga to skrbi?« Stopil je zopet nekaj korakov naprej, zamišljen sam vase. Tedaj se mu je posvetilo:

»Aha, čakaj mladič, jaz ti pokažem; tako je: Peter lazi za deklino; lepe reči! Stari mu daje potuho; mene pa kara, da zanemarjam hčer.«

Ko je vzdignil oči, je bil pred Zormanovo hišo. Med vratmi je stal Peter in si prižigal pipo. Tedaj je Zabregar pozabil vsega, le to je vedel, da mora žaliti.

»Fante, povem ti, da pusti mojo hčer! Ne maram, da se peča s takim–«

»Kdo vam pa kaj hoče, Boštjan, in kaj sem vam storil?«

»Ti nič, a tvoj stari!«

Na vratih se je prikazal Zorman. Ko je slišal zadnje besede, se je zadrl:

»Kdo ti je kaj storil? Posvariti te pa vendar smem. Sicer zlepa ti povem: Če že hočeš imeti hčer, skrbi zanjo, delaj, drv ji prinesi, pa ne popivaj. Povem ti, da te sicer tožim radi takega postopanja s hčerjo. Vem vse in sam sem videl; a le enkrat še jo skusi udariti –«

Tu je zadrgetal Zormanu glas, človek bi bil mislil, da si planeta moža naproti. Zabregarju pa je šinila bleda senca preko lic in je obmolknil ter požrl kuhajočo jezo.

»Naj bo; a tvoj sin naj ne gleda zanjo in naj ne misli nanjo, če je tudi ves zlat!«

»Domov pojdi, pa preobleci se; in k spovedi bi šel, pa boš drugače govoril!« Iz besed Zormanovih je zaihtela bolest in jeza in šel je s povešeno glavo v hišo. Zabregar je šel po poti dalje. Petru se je zazdelo, da mora za njim, in ga mora kaznovati za njegove besede, toda premagal se je in stopil za očetom v hišo, tiho poudarjajoč ime: »Franica, Franica!«

Franica je bila že vstala in kuhala zajutrek. Ko je skuhala, stopila je na vrata in videla je očeta, ki se vrača. In ko je gledala njegovo potrto telo, umazano in staro obleko na njem, njegovo upadlo lice in kuštrasto brado, se ji je zasmilil in vso ono bolest, katero je kdaj storil, je pozabila.

Ko je stopil v hišo, prišla mu je naproti, pozdravila ga, in mu nalila kave. Zabregar je imel že trde besede na jeziku, a ko se je zavedel pred svojim otrokom, ga je minil ves pogum. Izpil je kavo. Franica je bila medtem položila predenj kos rumenega kruha in svinjine in kozarec, katerega je nalila do vrha. Bili so to Boleškini darovi.

»Praznik je danes oče, jejte!« On jo je pogledal hvaležno.

»Kje si pa dobila? Pa sama vzemi tudi!«

»Sem že, to je za vas! Boleška mi je dala.«

On je molčal, jedel in pil. Ko je pil kozarec prazen, vprašala ga je hči, če hoče še. »Pa daj!« Nalila mu je iznova čašo in prisedla k njemu. Njemu pa je bilo prijetno in začutil je svoj greh pred njo.

»Tako dobra je z menoj!« Za čas pa ga je popadla zopet nevolja.

»Sinoči si bila pri maši?«

»Bila sem!«

»Prav, a tega nočem, da hodiš z Zormanovimi!«

»Zakaj ne, oče, saj so dobri ljudje in radi me imajo.«

»Dobri sem, dobri tja; jaz pravim: ne, – pa je. Kdo je več, ali jaz, ki sem tvoj oče, ali –«

Ko pa je videl, da je dekle blizu na tem, da udari v jok, je umolknil in pil. Dekle mu je iznova nalilo. Po njegovih žilah se je razlila mehka gorkota, po srcu pa mu je zaplala zadovoljnost.

»Je že prav, ampak ti tega ne razumeš; Zormanovi so hudobni ljudje, zato ne maram –«

»Saj ni res, saj ni res!« Dekle je zajokalo. Tedaj pa je bila vrsta na njem, da jo tolaži.

»Jezni so name, vidiš, to je kar me boli!«

»Bodite drugačen kakor ste in dobri vam bodo!«

Tedaj mu je bilo hudo, in čutil je, kako je krivičen. Izpil je natočeno mu vino, in šel molče se preoblačit. Ko se je vrnil, ležalo je kot globoka tuga na njegovem obličju. Stopil je k hčerki in se nasmehnil:

»Franica, ti si dobro dekle, Bog ti plačaj – pa odpusti mi – ker sem bil tak s teboj. Pa nič si ne jemlji k srcu mojih besed!« Za hip je prestal ter jo potem vprašal:

»Ali imaš zelo rada Petra?«

»Vas najbolj, a potem njega –!« Govorila je vsa objokana in oče ni mogel, da bi je ne potolažil:

»Pa imej ga no, ker si tako dobra z menoj!«

Ona pa se je vzpela na prste, poljubila ga z vso strastjo in ljubeznijo, svojega edinega, nesrečnega očeta.

III.

Pri Zabregarjevih je bilo pred par leti vse lepše kot zdaj –. Franica je skoro vsaki dan mislila nazaj v tiste dneve, ko je vladala v hiši njena rajna mamica in ž njo sreča in blagor. Danes ji je stopilo vse to iznova pred oči in začutila je, da se začne z današnjim dnevom zopet staro, mirno življenje. Poznala je svojega očeta, da ni hudoben, vedela je edina ona morda, kako je bil nekdaj dober in kako je postal potem nesrečen in vsled nesreče padal, padal brez konca. Tako bo sedaj zopet, zopet isto mirno življenje. In vendar, ko je pogledala v bodočnost, si ni želela tega življenja več; kaj vse lepšega je rojilo v njeni glavi. Pritisnila je vroče čelo k oknu in se zagledala v jasni dan in usta so ji ponavljale njegovo ime, in njena duša mu je vriskajoča šla naproti, njemu, kateremu je dala ključ do njenega srca ...

»Mamica, da ti veš, kako sem srečna!« šepetala je in težko ji je bilo, da je ni, da bi ji razkrila vse, kar jo skrbi, veseli, kar upa brez konca in kraja. Videla je pred seboj materino postavo, majhno, sključeno, izmučeno. Tako jo je videla tedaj, ko je prišel oče prvikrat zjutraj domov. In ta slika ji je privabila vso preteklost, kar se je mogla spominjati, pred dušo.

Noč je bila poletna, ne jesenska. Odmolili so bili oče in mati, in ona je ponavljala za njimi molitev. Nato jo je odvedla mati spat. Ponoči jo vzbudi naenkrat krik in vik. Svetlo je bilo kot podnevu, šumelo je nad njo, tramov je je prasketalo, v oči jo je bodlo nekaj, dušilo jo, grabilo jo za prsa. Začela je vikati. Isti hip je planila v sobo mati, napol oblečena, prepadena do smrti, prijela jo in in tekla ž njo skozi temo. Nato ne ve ničesar več, vse se ji je izgubilo izpred spomina.

In dalje se ve spominjati, da sta ležali ona in mati v beli, prijazni sobici; tiho in prijetno je bilo tu, samo ptičke, ki so prepevale zunaj, bilo slišati. Tudi ve, da je precej prej ozdravela kot mati. Medtem se je bila udomačila pri sosedu, kamor se je bil zatekel Zabregar po požaru, igrala se je z malim Peterčkom po cele dneve. Včasih je šla k mami in ta jo je v teh hipih prijela ter dvignila k sebi na posteljo; poljubovala jo je in ji pravila, kako bi bile skoraj zgoreli obe, kako da ni več zdrava, da se boji, da umrje. Vse to ji je pravila mamica, ona pa ni umela tega, igrala se je z njenimi lasmi in bila je žalostna, ko je videla jokati mater. Oče je prihajal vsaki dan k materi. Tedaj sta govorila tiho in boječe; toda kaj sta govorila, se pa ne ve več spominjati. Videla je, da je bil oče žalosten, truden, in včasih bolj potrt kot mati sama.

Pozneje so se bili zopet preselili domov. Bilo je vse novo in lepo, zazdelo se ji je, da je vse tako kot prej. A ni bilo. Dasi je bila mati vstala, ozdravela, bila ni pozneje nikdar več vesela; vsaj ona se ne ve spominjati. Videla je, da je bil oče daj.

Tedaj pa je začela spoznavati, kar se je godilo okrog nje. In videla je, da je mati od dne do dne šibkejša in slabejša. Večkrat se ji je zazdelo, da ima mati objokane oči. Vprašala jo je, kaj ji je; mati pa se je še bolj zamislila, ter zajokala vpričo nje. Potem jo je objela, pritisnila nase in govorila tako žalostno:

»Dete, ubogo dete moje!«

Tedaj je tudi opazila, da je oče ves drug kot prej. Postajal je tudi on nekam star, šibek. Delal ni veliko, tožil o slabem času, nesrečah, klel včasih vpričo nje in matere. Včasih je naslonil glavo v roke, strmel pred se, potem nagloma vstal in zdivjal ven. Mater pa so posilile solze in jokale ste zaradi očeta, ki je hodil morit svojo žalost – v gostilno.

To se je vleklo dolgo, dolgo in njej se je zdelo, da bo to vedno tako. A ni bilo, zakaj oglasila se je bila smrt v hiši. Nekega mračnega dne jo je bila poklicala mati k sebi in ji povedala vse, česar se je bala. Tedaj je imela ona že trinajst let.

»V par dneh bosta sama z očetom –«

In bilo je kot je rekla mati črez teden dni je ni bilo več v hiši. Spala je mirno spanje tam gori pri sv. Mavru. Par dni je tavala kot izgubljena okrog, očeta pa ni bilo kar cele dneve domov.

»Ljubil jo je pa res,« dejali so vaščani. »Revež ne ve, kako bi se potolažil. Zato pije, da bi pozabil!«

In prav so imeli vaščani, zakaj moč Zabregarjeva je bila pri koncu, vanj je strmela le žalost in obupna tema. A minili so meseci, minila so leta in Zabregar je bil že davno pozabil ženo, pil je pa še vedno. Tedaj pa so začeli vaščani obsojati in svariti ga. Bilo je prepozno, brezuspešno. Otrpnil je bil, in samo jezo so gojili v njegovem srcu, katero je izlival potem nad – hčerjo.

Tako je mislila Franica in ji je bilo težko. Ko pa se je spomnila današnjega dne, jo je objela vesela zavest, da je prešlo, kar je bilo hudega za njo, prešlo, in se ne vrne več ... Strmela je skozi okno, hrib in dolina sta se iskrila v solncu, in morje svetlobe je bilo razlito vsepovsod. Sem gori po stezi pa je korakal lep in močen in dober kot nekdaj – njen oče ...

IV.

Pomlad je bila, in bili so je veseli stari in mladi, zakaj lepo je na svetu, ko vstaja zemlja iz davnih zimskih grobov in se kiti s cvetjem, kakor nevesta na poročni dan. Zabregarjevi in Zormanovi so bili praznovali lepo veliko noč. Franica in Peter, katera sta se imela poročiti takoj po veliki noči, bila sta v veselje starih; sploh pri Zormanu nisi slišal drugega kot vriskanje, in pri Zabregarju ni utihnilo petje tja do pozne noči.

To je bilo prišlo pa tako. Zabregar je bil opustil popolnoma pijačo in domačini so z veseljem videli, kaj vse premore človek, ako ima trdno voljo. In bili so zadovoljni, zakaj dober človek ne želi slabega svojemu bližnjiku.

Zgodilo se je tedaj, da je nekega dne začudeno pogleda stari Zorman Zabregarja v svoji hiši.

»Bog te živi, Boštjan, vendar enkrat pri nas!«

»Hm, dober dan; vidiš, Zorman, rekel sem si, ker sem že pred vratmi, pa vstopim. Saj smo sosedi, pa bi se ne poznali –!«

»Imaš prav,« pritaknil je Zorman z glasom, ki je hotel reči: »Nekdaj si drugače mislil –.«

»Glej spaka, dejal sem si, Zorman je dober človek, pa ti si se mu nekaj zameril, pomiriti se pa vendar moraš ž njim; če ne – še Bog ti ne odpusti, če ti on ne!«

»Pojdi no, Boštjan, to je vse pozabljeno!«

»Če je tako, pa naj bo še tisto, ko sem rekel, da svoje hčere ne dam!«

»To je pametno govorjeno. Bog te živi, Boštjan!« Stara sta si stiskala roke. Medtem je vstopil Peter.

»Glej no, Peter, kdo ti je pa dal tak šopek?« 

»Vaša Franica!« 

»Tako-o-o?«

»Kaj se boste pačili! Mislite, da mi ni povedala, kako ste jo prijeli zaradi mene in vas je –«

»Ugnala me je, res ugnala; pa mi ni žal!«

Zorman je bil medtem prinesel vina, in ko je vstopila Franica, po katero je bil odvihral Peter, v sobo, napolnila se je ta veselja in radostnih klicev. Dasi se ga je bil Zabregar ta dan tako nalezel, da je s hripavim glasom preplašil vse vrane na polju, zameril mu tega ni nihče.

Tako so se veselili. Za nekaj tednov pa so praznovali poroko. Pela je harmonika, plesali so svatje ter pili in jedli. Franica in Peter sta se pa imela kakor sta želela, kakor pravi tista stara pesem ...

Stari Zabregar je le malo časa užival srečo svoje hčere. Ko je bil blizu smrti, poklicali so mu duhovnika. Spovedal se je in umrl vdan v božjo voljo.

Franica pa živi srečno in vzgaja svoje otroke z ljubeznijo in vdanostjo. Včasih, ko se spomni svojih preteklih težkih ur, ji privro solze v oči.