Pimlico

Pimlico Milan Dekleva

Spisano:	Pretipkala iz Pimlica 1998, Jožica Žitnik.
Izdano:	Ljubljana: Študentska organizacija Univerze, Študentska založba
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Smrčka, ki dojita luno

So v duši stopnišča, napušči in zatrepi? Je duša podkletena? Mogoče je le zrcalno gledališče? Mogoče v njej obrazi, zvoki, vonji, predmeti, s katerimi je poseljen moj spomin, blodnje, izmišljije, slasti in norenja, ki so oblikovali mojo vnaprejšnjost, tudi tale zajebani nastop, zrejo na prazen oder? Na čistino luči, v nič resničnega? Čemu, pod milim bogom, počnem vse skupaj? Junak lokalnih estradnih kronik provincialne državice! Kakšna dva preveč imam v riti, ritem me bo zezal. Vroče je ko hudič, strune mi bodo spuščale, vse mi gre narobe, Nastja me bo pustila, ne, odrinil jo bom od sebe tako kot vse druge, jo zbrcal iz svojega življenja, iz svoje luftarske neodgovornosti, iz svojih kretenskih popivanj. Legenda slovenskega kantavtorstva, tako me je napovedal, legenda, se mi zdi. Me zanima, kdaj sem umrl in postal legenda! Leta 1977, tako kot Presley? ’59, tako kot Billie Holiday in Buddy Holly? Sveti Matjaž Godec, kantavtor. Bolje rečeno, kanta od avtorja. Ja, ja, kaj mi migaš, buča, a nismo zmenjeni, da nastopim šele po spremembi luči? Grem, tekste imam, po dvanajststrunko bom prišel po tretjem komadu. Čemu je nasprotni reflektor tako močan? Slep sem ko kura. Ti so nori. Kot na Samosu, ko sva se z Nastjo zbudila v deviško astralno jutro in se mi je zazdelo, da sem oslepel od otroške jasnine sveta, da me je odpljus-nilo v red pred rojstvom snovi. Ko mi je zavest razstrelilo spoznanje Vasilija Kandinskega Svet zveni; Svet je kozmos duhovno delujočih bitij. Mrtva snov je živi duh. Kako, da se tega spominjam? Naj zveni naprej, čeprav je duh mrtev in sem le še živa snov, kdo se boji mrtvega duha? Komaj sem našel mikrofon, moram ga spustiti nižje. Obrazi spodaj pod rampo plavajo v temini kot fantomi, kot škržati v nevihtni noči. Hej, zdi se mi, da je v dvorani zelo megleno, slabo vas vidim. Zadeva me spominja na berlin-sko odisejado. Hočem reči olimpijado. Je kdo med vami izpred vojne? Ni? Mislil sem na desetdnevno vojno. Ma-dona, kakšna tišina. Težko je biti duhovit ob zatonu tisoč-letja, še virusom gre za nohte. Moram uglasiti zgornji dve struni, medtem lahko mislim na Popotnike, Nad prašnim psom v tišini oljke je zavekal padli čas in temna milost je napela žitni klas. In potem, kaj je potem? Aja, tvoj stas. Tvoj stas, Nastjenka, tvoja napeta ritka, tvojih sedem lizbonskih gričev, tvoja fatamorgana. Pod praznim nebom seje smrt ovila v glas, jesenska solza ti predrla je obraz. Obraz, ne stas. Obraz stasa, stasit obraz. Takšnega si imela na otoku, ko sva iskala začetek civilizacije. Ko si gola stala v melisastem maestralu in sem se zaljubil v tvoje prste, s katerimi si odrivala Afriko in zakrivala moje črne slutnje. Poglej, Matjaž, si rekla, moje prsi se spreminjajo v smrčka in z njima bom podojila Luno. Name je padla sinjina Sredozemlja, da sem škripal kot prazna, zapuščena omara. To je bilo precej huje kot Kandinski. Od tistega trenutka razpadam, s pesmijo na ustnicah razpadam, ha. Moral bom še enkrat preveriti spodnji E. A veste, kaj reče struna, kadar ji je vroče? Kdo me je nategnil, reče, kdo me je nategnil, da sem tako ohlapna? Takoj bom. Ampak že vedno me spreleti, mrzlo spreleti, ko se spomnim tvoje koze, s katero si me vpeljala v neskončnost. Zdaj pa je, kvarta zveni kot razčetverjenost neba, dramatično. Stala si v tistem norem vetru, ki je dišal po Maroku, po arab¬skih lutnjah in luskinah pradavnine, stala si, enostavna kot kažipot, razumljiva kot božja zapoved. A je to dovolj, da sem pogorel? Da se potim kot kakšen potreben zafiksanec? Nocoj bi vam rad predstavil pesmi z nove plošče, ki bo, če me moj založnik ne bo zasovražil, v kratkem izšla. Naslov plošče je Dotik večnosti, prva pesem, ki jo bom zaigral, pa Popotniki. Pisati sem jo začel pred leti v Grčiji, a je potem nisem dokončal. Bal sem se, če se smem pošaliti, da bi me njena lepota ubila. Zdaj, ko sem že v letih, sem se je znova lotil, in, kot vidite, ostal živ. Najbrž me je njena lepota spregledala. Reči hočem, da ji zame sploh ni bilo mar. Nad prašnim psom v tišini oljke je zavekal padli...

Aretha Franklin in Beli šum

Ko gnetem glino, razmišljam o Matjaževih rokah, navidez počasnih in obotavljivih, v resnici pa mačježivčnih, spretnih na ubiralki. Tudi po mojem hrbtu drsijo, kot bi virtuozno prebirale akorde, kot bi iskale erogene cone kitare, kot bi iskale točke, kjer muzika vzkipi in nabrekne v nasladne vozle. So drsele, zdaj se jih včasih lotevata dremavica in drhtenje, posledici Matjaževe žalosti. In moje jeze, v kateri se mu odmikam. Gledam glino pred seboj, položeno na mizo, počutim se kot anestezistka, ki mora uspavati resničnost, da bi lahko rodila obliko. Obliko, ki ji ne maram reči plastika, ampak kip. Kip, ki bo stal na piacetah mojega staranja, tako kot mnogo večje mojstrovine stojijo na trgih Firenc, Siene, Perugie in Rima. Kip, ki ga ne bom znala oblikovati, nikdar, nikdar. Ker to ni smisel mojega življenja. Ker to ni namen mojega življenja. Ker to ni smoter biti, v tej koži, ki jo razganja. Kaj jaz vem, čemu hočem vse v svoji izraziti zaljubljenosti. Izraziti naklonjenosti, v idolatriji čutenja, me razumeš, Aretha? S teboj govorim, Franklinova! S teboj, ne s Freudovim Matjažem, s teboj, ne s tako imenovanimi mačoti, ki se vlačijo po Ljubljani, postopači brez lastne osebnosti, tipi, ki si ne morejo zamisliti Boga na straniščni školjki. Me razumeš, neznanka? Razumeš mojo žensko omahljivost in mojo drobencljavost? Me razumeš, velika črnina, velika črnuhinja,  daruj mojemu kiparstvu delček svoje pojoče vzkipljivosti! Kapiraš moje s topiči jan j e, noter, noter, noter, a veš, noter? Nad mizo je zrak. Nad mizo je postan zrak. Nad mizo je napol zadušena muha, ki bo kmalu odplesala svoj zadnji trojni aksel. Okrog mize je soba. Nikdar ne bo atelje. Zmeraj bo čudež ulice, ujete v jugendstil, v slog zadnje nedolžnosti. Vse hiše, ki stojijo ob njej, so sezidane trdno, nastale so tik pred einsteinovsko relativnostno teorijo, teorijo, ki se mi zdi podobna fantastičnim Boecklinovim slikarijam. Nastale so pred velikim prevratom, kot govori Matjažev oče. Smešen možic, velik frajer. Majcen živček, drobiž, ki se mu fučka, ki se mu kvačkajo zadolžnice strogih akademskih mozgovcev, akademislecev. Nad mizo je zrak. Nad mizo je možnost, v katero lahko zrase moj kip. Statua, bi rekli oni, moji profesorji, statut voluminoznega statusa. Ampak Matjaž me skrbi. Včasih nočem več biti z njim. Strah, strah! Nad mizo je zrak. Če se ozrem, če poblisnem okrog sebe, vidim ritem prostorskih globin in bližin, barvitosti,snovnosti, senčavosti. Če se ozrem, če se ozrem. Če se ne ozrem, je pred menoj pošvedrani kvader prostora ob Prešernovi, ki neposredno meji na celoto. Na celoto, kaj drugega: vse, kar je v obzorju mojih čutil, je nič celih ničničena ni-česa, ki obvlada praznino makrokozmosa. Torej, ljubi moj, bodi pozoren do mene. Me res stisne, ko razmišljam o Matjaževih prijemih. Ko tako razmišljam, kožnata, grška, oljčnasta. Ali oljčnata, kako se reče? Kako se to reče pravilno v obliki, ki so jo sedmeroprstim izvezle moje sinapse? Sinapsice čipkačapkaste. Kaj sploh hočem, kaj bi sploh rada, zmeda nastjasta? Gledam visoki strop nad oluščenimi stenami stoletne hiše, visoki strop, ki je nekoč pol meščanom dajal občutek pomembnosti, privid noblese, jim nadomeščal salon, katerega praga jim ni bilo dano prestopiti. In vendar je v tej čezmernosti nekaj ganljivega. Ganljiva je nefunkcionalnost, zaradi katere pozimi niso mogli ogreti sob, nepraktičnost, zaradi katere so se morali zavijati v šale in si na roke natikati mufe. Nepraktičnost, ki je pomenila smisel za odsotnost, za pravljič¬no, za izsanjano. Koliko umišljenih zgodb in hrepenenj gre v višino med drugim in tretjim metrom? Če ima soba štiri krat pet metrov, je to dvajset kvadratnih, dvajset kubičnih metrov sanjarij! Recimo, da gre v kubičen meter prostora milijon sanjarij, na drobno sklekljanih sanjarij, za katere je treba v milosti brezdelja preždeti popoldne in večer. Milijon pomnoženo s tristo petinšestdeset krat sto let, to je, to je ... petintrideset milijard šeststo milijonov sanjarij. Ce se nisem kaj zmotila. Toliko je kompleksnih sanjarij, če smem tako reči, medtem ko mora biti drobnih, otroških, samo za-snutih sanjarij še precej več. In potem razmišljam o tem, kako hočem vse, trapa. V resnici sem zmedena, zmedena sem, zmedena. Gnetem to glino in si predstavljam, da je glina v meni in jo oblikujem kot nosečnica svojega otroka. Opazujem svoje prste kot del neke notranjosti, neke velikanske notranjosti, ki je posejana tudi z zvoki Matjaževih akordov in glisandov, z drobci njegovih pesmi. Postane mi tesno, postane mi dušeče, rečem in se prestrašim lastnega glasu. Odprla bom okno. Večer diši vijolično, najbrž zato, ker mu pečat dajeta španski bezeg in polna luna. Ampak to, kar prihaja od zunaj, mrmot mesta, zapletenost brezimenih usod, mi zdajle ni naklonjeno, moje kože se dotika kot neki starodavni na¬črt, nekakšna usodnost. Počutim se kakor kolesce v ogromnem stroju, vame se pretaka ... nelagodnost. Povezanost s stvarmi, z vonjem v zraku, z oluščenimi stenami, z muho tik pred njenim padcem, z Matjaževimi odtisi, ki dajejo mojim ramenom čisto poseben lesk in čvrstost, povezanost s hi-trostjo cest, ki sva jih preštopala, s knjigami, ki sva jih skupaj odpirala, to je preveč. Preveč, da bi se počutila lagodno, kot bi ne bila del nepregledne, strašljivo velikanske igre. Ko bi mogla čutiti le hipec sedanjosti kot večnost sedanjosti, čudovito vseenost, s katero me sedanjost zapolnjuje, bila bi odrešena. Ko bi bila lahko z vsem bitjem navezana le na eno stvar: samo na vijoličnost večera, samo na španski bezeg, samo na polno luno. Daleč spodaj se na gostilniškem vrtu onstran ceste zabavajo otroci neke druge generacije, drugačni otroci. Ne pripadam jim, tako kot sem pripadala Matjaževim prijateljem in svojim kolegom z akademije. Bog ve, zakaj ne. V bistvu so njihova vprašanja, s katerimi skušajo zaobjeti življenje, zgraditi, izpopolniti utrdbo zoper tek časa, sorodna mojim. Ampak vendarle so drugačna, tuja moji zamejenosti. Matjaž je drugačen, še vedno sedi z njimi in razpravlja, ure in ure, najbrž misli, da bo med njimi ostal mlad, da bo ostal priljubljen. V resnici pa ga opazujejo skozi prizmo svoje mladosti, kot nekakšno relikvijo, kot prazen up, da bodo tudi kasneje ostali neobremenjeni s staranjem, srečni v svoji neodgovornosti. Čakajo ga, da pride s koncerta, da pride popestovat svojo samoljubnost in strah pred nastopanjem. In ko bo prišel, se bo za trenutek ozrl sem gor, v svetlobo okna, za katerim se ukvarjam z njegovimi prsti in s svojo voljo po oblikovanju, z njegovo in svojo samoto. Z njegovo samoto, ki mi pripada le kot negativi teta ljubezni, kot manko predanosti, s svojo samoto, ki mi pripada tako kot dihanje in misel, vstajajoča iz belega šuma moje glave.

Velike modre oči in obale brez obzorja

Moral bi k Nastji, samo za deset minut se bom počil dol, tamle mi maha Lado, spet je s tisto luštno frkljico, ki študira umetnost, če se ne motim, je tudi na etnologiji, samo za deset minut, moram spiti pivo ali dve, tako prekleto sem žejen. Nič čudnega, v Mladinskem teatru je bila savna. Aplavz je bil presenetljiv, čeprav sem bil slab. Mogoče ne ravno zanič, a tudi ne dober. Kako naj rečem? Nerazpoložen, nekako odsoten, nedovzeten za celoto pesmi. Kadar j mi gre dobro, vidim pesem prostorsko, vidim vse besede in j zvoke naenkrat, od začetka do konca izvajanja, kot bi gledal iz telesa pesmi, izvensebno. Kadar mi gre brez tektonskih premikov, ampak kdaj mi sploh gre nepotresno nepretresno nepreresno nepretesno? Čemu sploh mislim, da sem bil slab? Sodeč po odzivu občinstva sem bil dober in prireditelji so bili zadovoljni. Ne morem se preslepiti, slab občutek imam in amen. Stikelci mi niso padli, nisem jih pojahal, tako kot sem včasih Nastjo. In še prej Mojco in nekoč Barbaro. Zob me je bolel, tista zajebana petica, še zdaj jo čutim, mogoče bi bilo dobro, če ruknem za začetek ta kratkega, viljamovko ali kaj. Hojla, Lado, živjo lepotička, lepo, da se spet vidimo, gleda me z zanimanjem, a misliš, da ne vem, kaj pomeni tvoj jeziček, ki si ga potisnila med ustnice in si jih ovlažila? Nekam sesut si, slišim Lada, najbrž me takšnega vidi tudi ta mala. Ja, v teatru je bilo kot v ruskem tanku, osvetlili so me kakor flambiran puranji zrezek. A je bila televizija? je vprašala malečka in se zelo eksotično, zelo skrivnostno, zelo seksi nasmehnila, s priprtimi ustnicami, z navzgor ukrivljenimi kotički ust. Ne, ni je bilo, ampak kljub temu. Zazdelo se mi je, da me od nekod, izza hrbta, gleda Nastja, zasukal sem se tako naglo, da sem s kovčkom dvanajststrunke lopnil neko dečvo pri sosednji mizi, Sorry. Kako si igral? me je vprašal Lado. Srednje, nisem bil v olimpijski formi, ošvrknil sem malo, njen greha vreden smehljajček metuljček še ni odfrčal, odložil sem obe kitari in se usedel na stol, ki mi ga je ponujal Lado. Žejen? je vprašal, prikimal sem. Dehidriran kot kamela. Natakar se je končno priguncal, ta oštarija nikoli ne bo vredna pol klinca, še vedno je v družbeni lasti. Kriglo sem zgrabil brez oklevanja, kot prava pijandura, kar s tacne, jo dvignil k ustom, brez nazdravljanja pil, pil, pivo je imelo okus po stebelcih regratovih lučk, in sem jo nemudoma zvrnil, kot bi bil Petuski že blizu. V zadnjem trenutku, nasmehnil sem se mladoletnici, smrt je odšla, lepota ostaja. Moja notranjost, tako sem čutil, se je prekucnila, tkivo in organi in žleze so se razsuli v sladek nered, odleglo mi je, le zob me je še vedno skelel, dvignil sem kozarček z žganjem in ga sunkoma spil, v požiralniku sem začutil pločevinasto toploto in vonj po kopaliških slačilnicah. Kdor gnije, se ga rad nalije. Spet sem začutil Nastjin dotik, ampak ne fizični dotik, morda trk najinih misli ali občutij, kaj za vraga mučim sam sebe s temi jeremijadastimi pomijami? Kaj se grem, čemu igram mulca, ko je od moje mladosti ostalo nekaj puranih spominov, nekaj obledelih slik na potrganih filmih spodrsljajev? Ne mislim zunanjih, statusnih spodrsljajev, o njih bi lahko govoril tudi, če bi bil šef brokerjev na ljubljan¬ski borzi, mislim na zaljubljanja in razljubljanja. Na splave, na uboje mojih ljubezni. Postaran, polovično uspešen sedim s polznancem in pofukljico in igram frajerja, umetnika, barda iztekajočega se tisočletja, tisočletja, ki se je tako obetavno začelo s trubadurji in žonglerji, s potujočimi pevci neke še neznane, a slutene svobode, svobode, ki so jo zanetile žareče barve Provanse in Gastonije, Valencije in Andaluzije. In kaj je ostalo od slutnje moje svobode? Neprepričljivo krakanje na festivalih in recitalih, na otvoritvah razstav, na strankarskih požrtijah, v zakajenih klubih, nekaj plošč, tri knjige, veliko prasketajočega hrumenja med obliži tišine. Pobruhaj me, o Bog! Natakar prihaja z novo rundo, kar je, moram priznati, visoko moralna poteza, medtem pa je flenča z mize pometla moje smotke in se sklonila, da sem ji videl za majico. To pa nista smrčka! Jasno, nima modrca, jasno, prsi ji štrlijo, jasno, na preži so, na preži, simbol slovenske teritorialne obrambe, kdo si upa v napad, mala pobere škatlico in mi jo ponudi skupaj s svojim iškarijotovskim nasmehom, zdaj se ji smejijo tudi kotički oči. Kako lepe, velike modre oči imaš, ji zašepetam na uho, pod majico. Zasmeje se, tako od srca, da ji velike modre oči kar poskakujejo. Lado dobi nekam čemeren obraz. Sem jaz za vaju dim ali kaj? Protezo sem odložil doma v kozarec, brez skrbi se lahko smejem. Mala se zasukne k njemu, prekriža nogi v napetih kavbojkah, navihano nagne glavo, odmahne z roko. Pozabi, kurkoli bo ze nad naju prišlo, v ustih bo pelo tvoje modro telo, Matjaž se je spomnil verzov iz pesmi Na obali brez obzorja. Pokimam, vzamem v roke novo pivo, pazi jo, frčefelo, moje komade, ona bi rekla štikelce, pozna, ni slabo, ni slabo. Kaj dela Nastja, natančno ve, da sedim pred tole beznico? Ti je všeč? se obrnem k frfrici. Kaj? me vpraša, nedolžno nedolžneje. Song, odvrnem in srknem požirek milnice. Ja, reče, čeprav imam raje obale z obzorjem. To me malce raz¬peni. Koliko si jih pa že videla? Nasmešek metuljček od-frli, njene velike modre oči potemnijo. Kar nekaj, tistih z obzorjem. One druge, za katerimi ni nič, mi boš moral pokazati ti. Z grandioznim plezirjem, rešujem situacijo, ampak deklič je užaljen, vstaja, prijemlje Lada za roko, se poslavlja, odhajata med slabo osvetljenimi mizami, velika siva vešča naredi nad mojo glavo trojni salto in tresne na mizo, trepetaje. Cao, se vidimo še pred poroko, moj glas kislo potuje za njima, se kotalika in odbija od glav precej razmajanih gostov. Vzdihnem, izdihnem, dvignem pivo in si ga zaklokočem po goltu. Tako je pač na obali brez obzorja, počutim se idiotsko, koliko generacij osbornovskih, revoltiranih, zagrenjenih, odfuljenih, gnevnih tipov se je znašlo na obali brez obzorja in iz tega ni naredilo cirkusa. Čemu jaz? Nisem ne Žid ne islamski skrajnež ne podpredsednik Dume, čemu jaz? Tamle gor me čaka ženska, ki bi ji moral polizati pete, jaz pa tukaj serjem klamfe. Ko se ozrem proti domu, vidim Mitjo, ki stopa na pločnik in hiti proti mestu, saj res, jutri sva zmenjena za pogovor, kdaj že? Se enega, se zaderem proti natakarju, menda ob desetih, ne smem pretiravati. Intervjuji so sicer totalen drek, ampak z Mitjo zadeva gre, bil je muzikantar, dobro piše, pogovarja se iz prepričanja. In kaj jaz počnem iz prepričanja, Nastja? Na tvoji dlani plete gnezdo roj semen in brez bojazni zre v pršeči čas premen, naj zapišem? Jebemti, se to splača? Pobrskam po suknjiču, da bi našel svinčnik, zaman, naj prosim natakarja? Sem res že tako daleč, da si ne morem zapomniti enega sam-catega usranega dvostišja? To pa ne, Matjaž, se strinjaš?

Med zaznavo in izrazom stoji smrt

(27. 4., posneto na kaseti M. G. 1, stran A) -Na sinočnjem nastopu v Slovenskem mladinskem gledališči si predstavil svojo šesto ploščo, Dotik večnosti. So na njej posnete same nove pesmi? »So, čeprav je pri meni težko reči, kaj je novo in kaj sta¬ro (smeh). Nekatere songe, na primer Popotnike, sem pričel pisati pred leti, a so ostali torzo.« —Kako to, da jih nisi dokončal? »Ne vem, morda so bili zasnuti preveč intuitivno, po nareku trenutka, povsem določene situacije in občutja. Popotnike sem pričel skladati nekega jutra na Naxosu. Ali morda Parosu, Milošu, Folegandrosu? Mogoče je bil Amor- gos, mogoče Samos, ne spominjam se, Grčija ima preveč otokov (smeh). Natančno pa se spominjam vzdušja, ki je pesem izzvalo. Spominjam se posebne svetlobe in vonja tistega jutra, ki je bilo tako enkratno, da Popotnikov doma, razpet med Gorenjsko in Dolenjsko, med Primorsko in Prekmurje, nisem mogel nadaljevati.« —Ampak pesem si kljub vsemu izoblikoval in jo uvrstil na ploščo? »Končal sem jo žele pred kratkim, ko mi je postalo jasno, da poezija in glasba nista posledici enkratnega vonja ali barve ali zvena, ampak njihove neponovljivosti, dejstva, da ničesar v človekovem življenju ni mogoče povrniti. Govorim torej o smrtnosti poezije in glasbe, o njuni neznosni oddaljenosti od vsega konkretnega. Tako nekako se je zgodilo impresionistom in pointilistom, zato so podivjali in se imenovali fauvisti: doumeli so, da med senzacijo in ekspresijo stoji smrt, večnost.« -Si bil na Naxosu (ali kjerkoli že) v trenutku, ko si si zamislil Popotnike, sam? »Čemu vprašaš?« -Ker gre za ljubezensko pesem, ki pa se prične z ubesedovanjem samote. »Ne, bil sem z nekom, ki mu veliko dolgujem: ljubezen je, če se izrazim v sodobnem jeziku, sladko drsenje v izgubo. Tisti, ki ljubi, se iz dneva v dan zadolžuje pri tistem, ki ga ljubi. Kot sem omenil prejle, človek ničesar ne more povrni¬ti, zato je ljubljeni nepreklicno pred bankrotom, pogubljen. Ne samo v tržnem smislu (smeh).« -Ne le v tržnem smislu? »Nikakor. Prava ljubezen je po pravilu demonična in nadse prikliče inkvizitorje in rablje.«  —Vrniva je k sinočnjemu recitalu. Preden si začel igrati, si dej d da te vzdušje spominja na berlinsko olimpiado. »Ja, a ne v smislu nacionalsocialistične nestrpnosti. V mislih sem imel angela v filmu Wima Wendersa Nebo nad Berlinom. Nekako tako sem se počutil, razstreljenega, kot da bi iz fantastične simfonije treščil v realističen roman, poln stranskih zgodb in slepih rokavov.« —Nekoč si izjavil, da ne nastopaš rad pred številnim ob-činstvom. »Dejal sem, da ne maram stadionske publike. Načelno nimam nič proti temu, da pred množico nastopajo Rolling Stonesi ali Dylan ali Pavarotti, ampak to, kar počnem jaz, ni nič spektakularnega. Te pesmi so, z eno besedo, lirične.« —Kaj to pomeni? »Da so protihrupne in v tem smislu anahronistične, zastarele. Kako naj pojasnim: podobne so Kunderovim ro-manom, predvsem Počasnosti. V njih se nič ne zgodi, ker govorijo o izgubljeni nedolžnosti sveta. V tem smislu so skladbe o začetku in koncu zgodovine. Ne vem, če me ra-zumeš: nisem hegeljanec, imam pa občutek, da se svet v človekovi zavesti deli na tri obdobja. Prvo obdobje je mitično, drugo dramatično in tretje mistično. Mitično obdobje je epsko, dramatično je tragično ali komično, mistično pa lirično.« -Kam bi uvrstil Stonese? In Pavarottija? »Saj sem že rekel: med igralce.« -Izgubljena nedolžnost sveta: ali ni to nekam romantič-no? »Ko bi le bilo. Ampak ne vem, kateri stvari pod soncem lahko pripisujemo romantične atribute ob koncu stoletja, ki so ga zaznamovale relativnostna teorija, kvantna fizika, teorija kaosa, verjetnostna matematika in pravilo nedoločljivo-sti ... Izgubljena nedolžnost sveta ni nič drugega kot blisk, razsvetljenje, v katerem se človek postavi nasproti svetu. Iz¬gubljena nedolžnost sveta je v resnici človekovo odstaranje j in zastaranje. Samozavestni človek je večno nasprotovanje, je zoprvanje svetu. To pa ni nikakršna velika zgodba, kvečjemu drobencljanje, stopicljanje na mestu. Ali pa, če ti je ljub-še, čakanje pred vrati Postave. Čakanje pred vrati Reda, ki vlada ljudem, a ni nič človeškega. Se ti to zdi romantično?« -Nič slabega nisem imel v mislih. »Saj jaz tudi ne. Romantika je ne preveč pitoreskna polnitev kanibalizma: vzvišeni, genialni posameznik je prežvečil vse okrog sebe in mora, še vedno lačen, požreti lastno dušico. Sploh pa se mi zdi, da je dan prelep in da morava tole debato prepustiti zoologom in botanikom.« 

Drsenje, ornamentalika krvi

Vhod je strog, fasada razpada, okna se luščijo, celota avstroogrske stavbe pa, namesto da bi prepevala in mežikala, trdo stiska zobe in izraža disciplino. V to stavbo sem hodila, ko sem bila otrok, ko so me učili, kako naj se zresnim. Zdaj v njej službujem. Veličasten je svet, sladek je dom, ampak črviček dvoma grize v srce. Se krog življenja sklene tako hitro, tako na ozko? Ali je, nasprotno, premer mojega bivanja privilegij v svetu, ki se naglo spreminja v begunsko taborišče? Ko vstopim ... vrata tresnejo, vedno. Spomnijo me na grobnico: živa zazidana, živa zakopana. Ampak potem, ko stopim okrog vogla na stopnišče in zavonjam terpentin in laneno olje in kisle brazde bakrenih plošč, mi odleže. Tu so študentke in študentje, ki hočejo videti, česar ne morejo vedeti. To je nekaj, to je veliko, to me veseli. Jonas sedi na vrhu stopnišča, ko me zagleda, vstane in prekriža roke na prsih. Boke ima ozke in močna stegna, ni kaj. Lahko samo besedo, reče, me gleda, kot lahko gleda le en važič samozavestni. Čemu so nadarjeni ljudje tako napadalni? Prosim, se ustavim in ga s pogledom premerim, od kolen do čela. Rad bi prišel na vaje, ampak ne morem. Mičkeno mi gre na smeh. Zakaj? Ker bi vas najraje pofukal. Hej, se zresnim in se obrnem proč od njega na svojo pot, ti kar pridi in poskusi. Mogoče ti bo postalo jasno, kakšen je odnos študenta do profesorice in profesorice do študenta. Mogoče boš zvedel, kakšen je odnos kiparja do kiparstva, mogoče boš zvedel, zakaj je odnos do snovi in snovanj zadnje čase preveč površen. Ne postanem, zavijem okrog krvavozeleno poslikanega zidu, na katerem piše o Bog, kakšen niče sem, Nietzsche, belo, belo, s hitrico, actionlike, kaj mu je, temu fantu, v resnici se mi zdi občutljiva duša, z grobostjo prikriva neko svojo stisko, razmišljam o današnji temi seminarja, o problemu notranje in zunanje forme, v svoji zavesti? glavi? možganih? duhu? ne vidim Moorovih preluknjanin, ampak baletno copatko, rožnat oklepek za prste, pravoslavni, bolšojteatrski nadomestek leta prek sebe v kopice kapitala, v ameriško za-švedranost fascinacije s slikovnimi rezi, izrezi, montažo, cezurami, poptevejevščino. Zanimivo: televizija kot ploskovni nadomestek sedanjosti ni zmogla prekriti krvavosti, krvavičnosti, ukvrvavičenosti kiparstva, treba je bilo ustoličiti virtualno resničnost, da bi prišli do privida nove renesanse. Zdi se mi, da Jonas upošteva stvari, ki jih govorim in kažem, zdi se mi, da sem mu všeč. Na vratih, ki postajajo iz dneva v dan bolj osramočena, je, na srebrni ploščici, izpisano ime prof. dr. Bogdan Sterle, dekan. Gledam ga, Sterleta, črno na srebrnem, pomilujem ga, ne zavidam mu. Bil je dober, svoj čas, v režimu srpovcev in kladivašev je izumil slikarstvo drsenja, gospod je imel v mislih ornamentaliko krvi, ki so jo izpisovala sesedajoča se talcev, ko so jih postrelili sovražni rablji. Ljubezen, tako mi je rekel Matjaž, ljubezen nadse zmerom prikliče krvnike in rablje. Nekaj takega. Mogoče je mislil nase, ne nadse. Potrkam, počakam sekundo, vstopim. Sterletova tajnica me gleda, dobro zgleda, njen dekolte je renoirovski. Fikus je visok in primerno zalit, ni kaj pripomniti. Ja? reče. Ti? odvrnem. Prosim? vpraša. Je gospod dekan? dvignem brado, odmahne s svojo blondinasto kišto. Danes ga ne bo, je moral na mešano mestno komisijo, ki obravnava od¬stranitev ljubljanskih kipov. Gledam jo, v meni brbotne spomin na Matjažev samoški kline, v katerem sva se sprijela močneje kot junaki Durrelovega Aleksandrijskega kvarteta. Mešano mestno komisijo? bleknem v belko, Kaj naj bi to pomenilo? Zasmeje se, veličastno. Najbrž so v komisiji moški in ženske?

Eva, pojoča žaga

Akacije kasnijo, njihova razbrazdana skorja me spominja na roževino, v resnici pa so zelo nežna drevesa s plemenitim karakterjem, z najbolj omamnim vonjem, ki privlači žuželke, lunatike in mladoletnice. Akacije in Bard Laurea-tus; še zdaj ga vidim pred hišnimi vrati okraste hiše, ozaljša¬ne s kičastimi freskami, simbolizirajočimi letne čase, črno-bradega, s sijajem genialnosti v očeh, genialnosti in šnopsa, še zdaj ga vidim, zročega gor v krošnje dreves, ki so mu sporočale nekaj nečloveškega s svojim ritmičnim, trepetavim lovljenjem svetlobe. Še ga vidim, četudi je skoprnel pred svojimi platni, pred veličastjem hlastnih potez, ki so spominjale na ponosne kastiljske plemiče in zunajsvetne japonske kaligrafe. Kdaj že, kdaj že, še preden sem izdal prvi album. Se preden sem se zapletel z Barbaro. Ne, ne bo držalo, saj jo je Bard nekega večera, ko smo bili kraljevsko zadeti, naslikal. Poskusil jo je naslikati, ker ni bil pri sebi. Ampak tudi tista slika, ki ni bila nič več kot kroki, je izžarevala neko noro moč, Laureatusovo hlepenje, da bi zdivjal prek sebe v globino platna, tako kot žrebec zdivja v zelenilo pašnika. Grem mimo vladne palače, ki spominja na podružni¬co dunajske kraljevske konjušnice, simpatično podružnico, okrašeno s kipi, ki ponazarjajo pravico, red in omiko. Pred palačo je edina zelenica v Ljubljani, ki je psi ne upajo po-kakati, verjetno zato, ker s pročelja noč in dan visi državna trobojnica in jih kritično motri. Zastava, je rekel moj nekdanji prijatelj Marko Pogačar, izžareva mistično, duhovno energijo nacije. Kot kaže, to razumejo tudi psi. In vendar je Marko oblikoval grb, ki od osamosvojitve krasi zastavo in je kot simbolna podoba tako ponesrečen, da ga ne privoščim niti gasilskemu društvu v Zgornjem Kašlju. Bard bi se zgrozil, zmajal bi s svojo kuštro, ciknil in pljunil skozi zobe. To je tako, kot če bi predsednika Akademije odlikoval z redom zaslug z zlatimi žarki za razvoj slovenskega bohemstva in penatstva. Bolj kot zastave me privlačijo psi. Kakšna je njihova zvočna predstava sveta? Kakšno glasbo slišijo, medtem ko se igrajo? Kakšen je zanje zvok daljave, tesnobni zvok neznanega, in kakšen je zvok doma, kosmatega zavetja? Vzdihnem, še enkrat, globoko. Tesnobni zvok marmornatega trga, ki ga prečim, me vedno potre. Ograjujeta ga veleblagovnica in banka, kričava znaka sodobnega življenja, a to ni najbolj pomembno. Pomembneje je, da osrednja ploščad mesta skriva svojo preteklost, svoj izvorni pomen. Nekoč je pripadala tišini zelenja in kontemplaci-ji, pripadala je nunskemu samostanu. Tudi moji mladosti: kolikokrat sem se prikradel v blodnjak vrta, njegovih peščenih stezic, cvetočih kutin in granatnih jabolk, kolikokrat sem ob večerih opraskanih kolen preplezal z divjo trto in bršljanom obrasel zid, opraskanih kolen zato, ker sem se skušal skozi grmičevje priplaziti do skrivnih gnezd ljubezni, do zavetij nepoklicanih snubcev, katerih telesa so premočno gorela, da bi se postila do Tivolija in Rožnika. Marmorna grobnica ljubimcev, to je zdaj tale trg, na kate¬rem kar naprej piha, čeprav ne piha nikjer drugje v mestu. Najbrž se v zraku vrtinčijo duše onih, ki so tu nekoč iskali metafizične in telesne potešitve. Drek, kako svet fantastično napreduje, žejen sem, človek se mora, tavajoč po tem civilizacijskem grobišču, odžejati. Tu ni kaj moralizirati, bratje in sestre. Tudi bife je napreden in temu primerno zanikrn. Zatočišče tistih, ki v službi nimajo kaj početi, in tistih, ki počnejo stvari, ki jih ne znajo in ne obvladajo. Včasih vanj zaide kak obstranec, slučajno, pomotoma, nezavedno. Zanj je v kotu točilne mize skrito postano pivo ali namizno vino ali encijanček; načelno se bife lesketa, aluminj, bron in ostale, mnogo težje kovine so zloščene, pod stropom v strumnih vrstah visijo na glavo obrnjeni znameniti bourboni in whi-skiji, gini in vodke, martiniji in grenčice z eksotičnimi imeni. Zanikrno, tu ni kaj moralizirati, bratje in sestre. Pivo v steklenici, rečem mladenki, ki bi bolj spadala v kabinet ministra za promet in zveze kot za točilno mizo. Komaj opazno se namrdne, njene napete ustnice se bleščijo kot mesečevo oko, zasuče se in odboka do hladilnika. Kaj je Mitja mislil, ko je rekel, da je izgubljena nedolžnost sveta romantična? Moram ga vprašati, že ob naslednjem pogovoru. Upam, da najino komuniciranje ne bo postalo prenaporno. Trubadur na samotni poti naj bi bil naslov Mitjeve knjige, me zanima, kaj se bo izcimilo, morda bi bilo zabavneje Trubadur na samotnih sodih? V obliki pogovorov bi rad napisal esej o glasbi ob koncu postmoderne dobe, mi je rekel. Zdi se mi, da bo prej napisal esej o koncu moje kariere. Ob prenapetih mladcih, fastfoodovskih muzikantarjih, ob programiranih glasbenikih se spreminjam v maskoto nekega časa, ki je nepreklicno minil. Minil, nikdar bil? Matheus, ti si večen! Šantavi Zvone trka s palico ob sank, njegov nagovor je tako gromoglasen, da poskočim. Kakšen glas v tem piškavem telesu, Zvoneta je skupaj za dva vrabca in pletenko pleterskega. Dalmatinec po rojstvu in prepričanju, genij brez vzroka in posledic. Dolga leta je sodeloval z Mitjo kot karikaturist Malega časnika, za špri-cerje. Ampak bil je nadarjen, gospoda, bil je dober risar. Ni pa bil dovolj discipliniran za obnovo in prenovo že narejenega, za restavratorja: njegov slikoviti padec, ki se je končal v visoki kopici snega pod kupolo ljubljanske stolnice, je bil predmet historičnih in gostilniških pogovorov. Hej, Zvonci, ti si enkraten! Brizganec? Na silo, reče in ukrivi žnable v grimaso drekožerca, če že moram. Moraš, Zvone, moraš, Bog je visoko, rečem, klecajoč v gležnjih, kolenih, kolkih, hrbtenjači. Nazdar v naslednji večnosti, se zareži, dvigne kozarec, moje oči strmijo v pivo, ki stoji na točilni mizi in ne znajo povedati roki, naj ga dvigne. Potlej gre skozme čas uporništva, trznem z rameni, zgrabim steklenico za goltanec in pijem, v dolgih požirkih. Skoraj do kraja, ostaneta dva prsta tekočine in trije prsti pene. Se vidiva, zamrmram, se zasučem in odidem mimo gostov, ki me spominjajo na slabo brušena ogledala. Svet se zasuče, ne zato, ker bi bil pijan, ampak zato, ker se se vedno vrti, vse skupaj, prostor, Zvone, prisotnost stvari se mi zagabi, pobegnem, z bruhanjem v grlu, pobegnem, se pred vrati ustavim in naslonim na obokani velb podhoda. Kriza, Matjaž, kriza. Počasi počasi oživljam, utihnem, premagujoč slabost. Pot je dokončna in prihaja od povsod, sredi blodnjaka je napisano »Izhod«, kdo mi narekuje te stihe? Dan je vendar sijajen, zrak diši od privlačnosti in slači ženske, nič groznega se ne dogaja, krogle ne frčijo po zraku, norci ne davijo otrok, noži niso zapičeni v goltance politikov, tajni agentje ne kukajo iz kanalov. Z rameni se odrinem od stene, lahkotno stopim novim zmagam naproti, počutim se piščančje, kot boksar peresno-lahke kategorije, ki je z virtuozno tehniko lebdečih udarcev prisilil nasprotnika, da je predal dvoboj in se razjokal. Piščančje, to pomeni bedasto, brez misli. Brez pomembnih misli, poln drobcenih, zrnastih, pičastih misli. Pičast, to pride od pice, ne od pikčast ali pičkast. Nastja je najbrž že v ateljeju, hodi od študenta do študenta in se dotika mladeniških rok, če že ne rok, pa najrazličnejših oblikotvornih zamisli. Čemu se ne dotikaš mojih oblikotvornih korakov, Nastja, čemu mi ne ležiš okrog vratu in šepetaš opolzkosti? Če me že mora podreti avto, čemu me ne podre tvoja ljubezen? Prek križišča, ko čakam, da se bo na semaforju prižgal zelen možiček, vidim veličastne platane v parku, razporejene v obliki zvezdaste pahljače, tudi platane so počasne, previdno brstijo in ne zaupajo aprilu, počasni ritem rasti jim daje podobo dostojanstva in odmaknjenosti. Nič čudnega, pod njimi so se sprehajali Metternichovi ovaduhi, pod njimi se je kovala pomlad narodov in, ne pozabite, dragi strankar¬ski somišljeniki, slovenska pomlad. Nekoč so jih opazovali romantični ljudje, zdaj so romantična bitja le še drevesci, pre-žvekovalci sonca, telesni stražarji zemlje. Motrijo me, čutim. Niti prijateljsko niti sovražno. Drevesasto. Ampak prevzame me točno to, ta njihova brezbrižnost, začutim jo fizično, kot zadrgnjenost sapnika, kot omotico, ki mehča moj odnos do stvarnosti. S sladko grozo, ki nima nikakršnega središča ali oporne točke, s celoto svojega bitja dojamem celično, biološko povezanost z njimi, čudež enosti v razliki. Ne, to ni raz-svetljenje, to je zatemnitev biti, za hip se mi zazdi, da padam v mre brezprostorja, za hip se mi zazdi, da me je neka veličastna sila izklopila iz sveta, klik, kot izklopiš stikalo. Ampak za-temnitev je v bistvu izbris moje zavesti, utopitev v nekaj, kar me presega. Neskončno, neznosno. Občutek mine, spet sem oblit z nežnim zelenilom razlistenja. Razodetje, rečem in mi-slim na razodetost, nagoto sveta, v kateri vse je, popolnoma jasno, popolnoma nerazumljivo, razodetje. A si versko zblaznel, Matjaž? Edi se mi reži, dolgolas, očalast, z violinskim kovčkom obešenim preko ramena, v pisani srajci, ki me spominja na pozna šestdeseta, na zlata šestdeseta, v prekratkih hlačah. Prototip neprilagodljivem, a vražje dober goslač. Ko ga začne muzika odnašati, se mu oči zaprejo, cel obraz se mu zdruzne, posuši, zgrbanči, da postane podoben zamorski ljudožerski trofeji, vse, kar je imel v glavi, mu gre v roke, v končiče prstov, v draženje strun, ki zastočejo od ugodja, cigansko, džingiskansko. Zasmejem se, Ja, Edi, eni se pobožnjačijo prej, drugi kasneje, kam šibaš. Na vajo na akademijo, delamo super stvar za godala, tolkala, magnetofonski trak in pojočo žago. Spet se zasmejem. Kako je ime pojoči žagi, a je Eva?

Površina in omleta

Površina je bistvo, to se mi razodene s pretresljivo sa-moumevnostjo, ko mi iz rok pade kos gline, čmokne na tla in dobi obliko kaplje. Gledam jo, idealno zaobljenost, dojko gravitacije, razumem, razumem. Površina je bistvo zato, ker je koža organizma, ker je njegova prostovoljno izbrana meja, zamejitev, ločilo, priklon in nasprotovanje drugemu. Vse, kar je pod površino, je na skrivnosten način izraženo v njeni teksturi, ritmu gub, rastru, vzvalovljenosti svetlob in zasenčenj. Kip, rečem in strmim v glinasto kapljo na tleh, je plod prostora. Ampak dramatična dinamika njegove notranjosti, njegove telesnosti se odraža na površini. Povedati vam hočem sledeče: nobena površina ni breztelesna, ni dvodimenzionalna, v sebi skriva borbo zavesti, ki hoče biti enkratno bitje, čeprav je lahko enkratno le v razperjenosti v svet. Sklonim se, z dlanjo zaobjamem kapljo in jo odluščim od tal, jo dvignem in položim na mizo. V razpršeni svetlobi oken, ki so dvignjena visoko pod strop, je videti fantastična. Poglejte, z očmi drsim od obraza do obraza, na nekaterih se zrcali začudenje, na drugih zbeganost ali brezbrižna topost, razumete, kaj skušam povedati? Tišina zavlada, nas sili k pokašljevanju, smrkanju, odhrkovanju, k podrsavanju nog, sili nas k ozvočevanju naše prisotnosti. Glasba se začne tam, kjer postane tišina nevzdržna, si mi rekel, matjazastoy v nepravem hipu, ko sem ti gola sedela v naročju in mi je trebuh drhtel od želje po poljubu. Položila sem ti prst na ustnice, Ljubezen se prične tam, kjer se razpletejo gnezda, ampak urok je bil prelomljen, tvoj štrleči tič je sklonil trudno glavo pod perut.Razumete, kaj skušam povedati? Ne, reče Jonas in mi s pogledom izzivalno zdrsne za ovratnik, ta trenutek nisem dovolj razperjen v svet. Vzdihnem, ga neprizadeto pogledam, v zorno polje se zarišejo njegovi kolegi in kolegice, ki se butasti pripombi, hvala bogu, ne hahljajo. Škoda, sekunda izgubljena ne vrne se nobena. Dvignem dlan in udarim po glineni kaplji, grobo in ihtavo. Razpoči se, splošči, na robovih zacveti kot rana. Razumete? Osem parov oči je uprtih v zmečkanino, v smrtno ranjeno obliko na mizi, osuplo. V vratu začutim prijetno toplino, ki se razrašča, osuplost je znak razumevanja. Kako naj mrtva snov odraža dramatično gibanje notranjosti? Jonas me gleda, se mi zdi, brez posmeha. Prvič, rečem počasi, kot bi reševala enačbo, to ni povsem res, veliko ljudi meni, da je vesolje ogromna duša. Drugič: glina, ki se je dotaknete z voljo po oblikovanju, ne more biti mrtva. Ze res, da se bodo vase roke umaknile, že res, da boste odšli iz ateljeja, kaj pa se bo zgodilo z voljo po oblikovanju? Ni dvoma, z mize postrgam sivo zmečkanino, jo pregnetem v dlaneh, položim nazaj, ponovno objamem s prsti, da začutim njen hlad v gubah členkov, rahlo stisnem, z rokama opišem spiralni dvig, ju razmaknem in zapustim glino, ki je zdaj podobna ukrivljenemu kljunu, ni dvoma, da bo hipec volje po oblikovanju ostal zamrznjen v glini. Dvignem pogled, jih motrim, drugega za drugim, lahkotna in zadovoljna kot ptica. Nekaj se mi je posrečilo, nekaj sem jim dopovedala, napotila sem jih v neznano smer. Naj bo danes dovolj za uvod, poskusimo to, o čemer smo govorili, premisliti z rokami, vsak zase. Poskusimo površino kipa začutiti kot opno, kjer se individualno dotika Vsega. Obmolknem, se naslonim na mizo, ne zrem v nič konkretnega, v srcu čutim blago praznino, študentje se pri-čno razmikati, obračajo mi hrbet in odhajajo vsak k svoji mizi, k voljni snovi, ki se jim bo prepustila. Tisto, kar nam je darovano, nas zasužnji, napotim se v kot ateljeja, se usedem na stol in se zastrmim v križajoče se slapove svetlobe, poševno se spuščajoče na študente, ki so pričeli z delom. Počutim se kot šamanka, v nekakšnem transu vidim njihove gibe, slišim njihov tih pogovor, a ne morem se osredotočiti na nič posamičnega; skozme se pretaka ateljejski ritem in se prepleta z ritmom padajoče svetlobe; čas zastane. Ko se zavem, gledam Jonasove roke in razmišljam o Ma-tjaževih dlaneh. Spominjam se, kako je snemal svoje prve pesmi za študentski radio, mlad, mlad, kako mlad je bil, kako mlada sva bila, v majhnem studiu, ki je bil pred tem kolesarnica. Matjaž me je takrat prevzel z liturgijo odpoto-vanj, mnogo kasneje pa s plesom dlani, ki niso bile grčasto napete kot pri flamenko kitaristih, ampak vodnaste, plivkajoče, včasih pljuskajoče. Imela sem občutek, da igra na harfo, Kitaro je treba igrati iz hrbtenjače, ramen, iz nadlahti in podlahti, iz zapestja in dlani, mi je rekel po koncu snemanja svoje druge ali pa, če sem malce zlobna, predzadnje plošče, v zgodnjem jutru, ko sva sedela pod cvetočimi kostanji v bližini železniške proge, preplašena od naklonjenosti, v katero sva drsela. Prste mora podpirati celo telo. In Matjaž je res igral na takšen način, čeprav nikdar hrupno napadalno, razbijaško. Matjaž je rad uničeval sebe, nikoli pa svojega glasbila ali glasbe. Čemu rad uničuje sebe? Sovražim zasvojenost, s katero se ugonablja. Ko se zavem, gledam Jonasove roke in tisto, kar je pod njimi nastalo. Ali morda iz njih? Vstanem in se, radovedna, podam k Jonasovi mizi. Kar vidim, me presune, dobesedno presune. Fant je izoblikoval nekaj tako čudnega, da v moji izkušnji nima primerjave. Izoblikoval je vbočeno in izbočeno, dvakrat zaobljeno sferično formo, spominjajočo na povečevalno steklo, ki je hkrati konveksno in konkavno. Neverjetno. Gleda me, smehljaje, ampak na tak način, kot da sopri-padam smehljaju. Ja, zamrmra, tole sem poimenoval Rojstvo relativnosti. Kako? V mojem glasu zasluti radovednost. Privlači me misel o končnem vesolju, zašepeta, sklonjen k meni, tako da se z lasmi ujamem v njegovo magnetno polje, o prostoru, ki je sklenjen sam v sebi. Ampak tega si nisem nikdar znal predstavljati. Tudi jaz ne, zdaj pa me preblisne, da je prostor ukrivljen na enak način kot zarodek v maternici, eno v drugem, drugo v enem. Eno v drugem, drugo v enem, šepnem, bolj dihnem kot šepnem. Odmakne se, me za sekundo resno motri. Prazno v polnem, polno v praznem. Z dlanjo gre nad shizofreno sfero, nad glinasto vse- mirje, najprej kradoma, kakor gre mačka nad sinico, potem hlastno, kot posiljevalec nad žrtev, jo zdruzne, zravna v ten¬ko tenkasto palačinko. Ništrc, se zahahlja, prazne marnje. Intelektualiziranje. Življenje je omleta. Omledna omleta.

Generacija rož je bila v rožicah

(28. 4., kaseta M. G. J, stran B) —Prve stvari si posnel na Študentu, lahko poveš, kako je bilo? »Bilo je enostavno. Vem, daje danes taksna izjava bogo-kletna, živeli smo v enopartijskem režimu, ki mu glasba za-hodnih dekadentov ni bila pri srcu. Ampak še enkrat ti rečem: bilo je enostavno, na študentskem radiu, na časopisu in v kulturnem središču smo počeli stvari, ki si jih danes, kljub denarju, ne bi mogli zamisliti. Zelo lahko je živeti, dokler si proti nečemu. Proti topoumnosti, proti nareku družbenih avtoritet, ki se obnašajo kot odrešeniki, kot božji sinovi.« —Ali danes ni mogoče biti proti nečemu? »Ne vem, kaj imaš v mislih.« —Recimo proti nasilju, proti moči, ki jo vsiljuje denar. »No, seveda, a ne smeš pozabiti, da sta nasilje in kapital le posledici nečesa globljega, kar je za nas zahodnjake civi-lizacijska usoda, namreč posledici svobodne volje, ki nasilje in denar omogočata in se v njiju zrcalita.« -Praviš, da vam je bilo lahko živeti, ker ste bili proti. Ma kakšen način ste bili angažirani? »Nasa zamisel ni bila nič novega, bila je sladka utopija nekega obdobja, epohe šestdesetih let. Pečat šestdesetim letom so dali Vietnam, Čile in Češkoslovaška, ne več Zdru-žene države, Sovjetska zveza ali Velika Britanija. Prestolnice planetarne države so postali Woodstock, Isle of Wight in Katmandu, preroki nove dobe Angela Carter, Timothy Leary in Alan Watts. Tisto, kar je bilo dotlej na obrobju svetovne zavesti, je postalo središče, upor revoltiranih mladenk in mladeničev je bil mnogo silovitejši, kot se je zdelo na prvi pogled.« —Ne morem se strinjati s teboj. Vojske, velike korporacije in despoti so hitro naredili red. »So in niso. Prepričan sem, daje berlinski zid pričel pada-ti že v šestdesetih letih. Slo je namreč za to, da so generacije mladih pričele razdirati klišejsko doživljanje sveta. Estetsko je postalo važnejše od etičnega, izmišljijsko pomembnejše od uporabnega. Danes se nam zdi takšno prevrednotenje vrednot malce naivno, ampak v tem, da so študentje na Eli-zejskih poljanah ali v kampusih ameriških univerz skušali svoja telesa, svoja življenja spremeniti v gesamtkunstwerk, v celostno umetnino, je bilo nekaj norega. Bilo je neulovljivo, izmuzljivo, spontano, prvič je razpokala slika diamantno tr-dega zahodnega subjektivizma. Od hipijevske odštekanostt si svet ni več opomogel, nikoli več ni postal normalen.« —Mladi v getih ameriških velemest in vzhodnoevropskih prevzgojnih taboriščih so bili kljub temu brez besede.Se ti ne zdi, da je bilo geslo »estetsko namesto etičnega« v tem smislu sporno! »Res je, ampak takratne generacije mladih niso videle druge poti, hotele so oblikovati vzporedne, srečne družbene oaze, otočke ljubezni sredi puščave kibernetično vodene moči, nasilja in ideološkega fašizma. Poglej: kaj bi lahko pri nas naredili z revolucionarno akcijo? Trdnjavo partijskega enoumja bi napravili še močnejšo. Biti na cesti v imenu zatiranih ljudi, v imenu proletariata, bi pomenilo postati bolj/ papeški od partije, postati ultralevičar.« —Tudi vi niste naredili nič. »Kakšen smisel ima najin pogovor? Cisto prav imas, ničesar nismo naredili. Nismo bili v Vietnamu, nismo bili v vladi, nismo bili v zaporih. Generacija, ki je prisegala na rože, je bila kar naprej v rožicah.« —Vrniva se k ploščam, ki ste jih posneli, h knjigam, ki ste jih natisnili, k uprizorjenim gledališkim predstavam. Je bilo ustvarjanje izven ustanov res enostavnejše kot danes? »Če se ne motim, si pred dvema sekundama izjavil, da nismo naredili nič. Ali ni ustvarjanje niča nekaj do amena preprostega in lahkotnega?« 

Prestolnica bolečine, javna roža

Ne bom se več zezal s temi pogovori, a misli, da se greva globinsko psihoanalizo ali kaj? Misli, da komaj čakam, da se mu bom izpovedal? Kaj pa on ve o tem, da svet nikoli več ne bo normalen? Da si ne bo opomogel? Da jaz ne bom normalen? Da knjiga, ki naj bi jo napisal o meni, ne bo normalna? Kaj pri hudiču o tem ve magnetni trak, ki beleži najine besede? Da je čas, ki ga zabijem z njim, proč vržen čas, da idiotska nostalgija, ki jo zganjam, ubija zven mojih pesmi in me živcira? Nastja je kar strmela vanj kot v kakšnega pasavca, a ne dolgo, ne dolgo. Nalahno mi je po-kimala, pozdravila, odšla je v iskreči se dan. Pametna punca. Minevanje zna pregnesti v užitek, prava mačka, intuicija ji dela sto na uro. Jaz pa ... zlata šestdeseta, samo še šlem, ščit in sulica mi manjkajo. In kakšen mlinček za kavo, če že mlinov na veter ni več. Dobro, da se je skidal, Nastja je verjetno na akademiji, moral jo bom najti. Le še eno pivičko moram na hitrico stisniti, da poplaknem bedarije, ki sem jih načvekal. Nakokodajsal, ko, ko, ko, kje ima petelinček petelina? En union v steklenici, ko se izza točilne mize ozrem k izhodu, dovolj toplo je, da so vrata odprta, se mi zazdi, zazdi se mi, da sem padel v časovno zanko, da se mi je to že zgodilo. Ne bi raje eno Barbaro brez embalaže? reče, stoji tako, da ji sonce presvetljuje lase, svetloba se lomi, njen obris žari v pahljači mavričnih barv, sonce, s katerim si je zaslonila hrbet, jo dela prosojno, nestvarno, kot bi me gledala iz nekega neznanega časa, iz Časa, ki ga je poznala kdo? kdo? Gala, Helena Dmitrovna Diakonova, Eluardova Prestolnica boleči-ne, pesnikova Javna roža. Gala, Gala, jo pokličem, ona pa se smeji, Barbara, saj imaš rad Preverta? Stopi naprej, zrak zadrhti okrog njenih nog, nog brez embalaže, dobrih nog, ki stopajo, kot bi nikdar ne spale, večno na preži, antilopje. Rad ga imam, se ji nasmehnem, in tole ni nič kaj obetaven začetek, takle nevaren ljubezenski trikotnik. Se bomo že zmenili, stopi k meni, pretresljivo krhka, a tudi odločna, erotično odločna, saj smo sami intelektualci. Barbara? se začudim, stopi proti meni v poltemo gostilne, tuje dekle, neznan človek, izgine v sosednji sobi, bogsigavedi kdo jo čaka, natakar hrupno trešči steklenico predme, pogledam ga, sežem v žep, mu brez besed izročim bankovec. Pivo je mrzlo, ampak za hip oklevam, še vedno zmeden. Kako je bilo takrat? V glavi mrzlično iščem spominske oporne točke, zdi se mi, da slišim, kako se vklapljajo možganski čipi in releji. Tudi jaz sem napisal pesem zate, ji rečem in jo gledam v oči, bi jo rada slišala? Aha, se navihano smeji, rada bi slišala, kako jo boš zimproviziral. Ne, niti trenutka nisva ostala pri točilni mizi, nisem ga izpil» zdaj pa primem steklenico za vrat in hlastno goltam. Dol-go, tako dolgo, da me zaboli med očmi, kot bi me nekaj od znotraj udarilo po lobanji. Ampak čez hip bolečina mine, svet postane znosen. Ko izpijem do konca, postane vsemirjc skorajda privlačno, Še eno, zavpijem proti zanikrnemu na' takarju, obrne se, počasi, kot bi se bal, da se bo zbudil, ure in ure odpira hladilnik, ure in ure jemlje ven steklenico. Plačam, vzamem pivo in se obrnem v notranjost gostilne, stopim za dekletom, zanima me, kje in s kom sedi. Soba je dolga, ob stenah je vrsta miz, klopi in stoli so izdelani v rustikalnem slogu, gostilna je ohranila videz nekdanje predmestne okrepčevalnice, v njej so posedali izvoščki, furmani in mali rokodelci, drugorazredni prebivalci hitro razvijajočega se mesta. Tudi zdaj ni skoraj nič drugače, zavzeli so jo njihovi otroci in vnuki, le da so predniki medtem postali bogati prevozniki in podjetniki. Večina mladih, ki jih vidim dan za dnem sedeti ob mizah, samo misli, da študira; v resnici so drugorazredni člani prvorazrednih družin, ki čakajo, da bodo postali prvorazredni gospodarji družin in imeli drugorazredne otroke, a ne preveč, ne preveč, kajti otroci so danes pravi luksuz» Zdajle ni v sobi nikogar, mize samujejo, na njih samu-jejo prtički, lično zviti v stožce, in nizke vazice, napolnjene s molčečimi umetnimi rožami, rahlo zaprašenimi in porumenelimi od nikotina. Na desno vodijo vrata v še eno, zadnjo sobo, kjer lahko posedajo večje, zaključene družbe, in ji poseben čar daje stara lončena peč. Odprem vrata in čakam, da se mi oči privadijo na temo, spoznanje, da je prostor prazen, me za trenutek zmede, le za hip, ker pomislim, da je odšla na stranišče. Obrnem se in se vrnem k točilni mizi, tokrat pijem zlagoma, čakajoč, da bo dekle prišlo mimo mene. Ni je, ni in ni, v glavi čutim prijetno omotico, zato ne vem, koliko časa je minilo, obrnem se k posvaljkanemu tipu v sumljivo beli srajci in prepričljivo Črnem metuljčku, A mogoče veste, kje je tista punca? ga vprašam, prijazno. Briše kozarec in mi dolgo ne odgovori, kot bi bil z dekletom povezan v nevarne mafijske posle in mora natančno premisliti, kaj bo čveknil. Katera? izdavi, briše naprej, Tista, hotel sem reči, s katero sem prej govoril, a se spomnim, da nisva izmenjala niti besede, in obmolknem, zamahnem z roko, ni važno. Se mi zdi, izcedi skozi zobe, položi kozarec v stekleno vitrino med njegove brate, zelo zadovoljen. Nasvidenje, položim prazno steklenico na pult in se odpravim k vratom, v naročje svetlobe. Zunaj me prevzame milost poznega aprila, milost nastopajočega maja, ko se duša in ozračje pričneta umirjati, kaj mi je, kaj mi je, čemu zapravljam to redko lepoto za nesmiselne intervjuje in še bolj nesmiselno pitje? Zaželim si, da bi spal z Nastjo, da bi jo močno, da bi jo srdito pofukal, stečem čez cesto, z leve pricvili avto, močno zavira, me s težavo obide, skozi okno maha neki maslenko, Kreten zafiksan, ga slišim reči, njegov glas postaja vse nižji, tudi direktorji se ne morejo izogniti Dopplerjevemu efektu, zafiksani s svojimi dragocenimi, spoliranimi, kretenskimi beemveji. Proti akademiji stopam hitro, čemu sem do Nastje tako prekleto brezbrižen, čemu, ko me vendar privlačijo njene besede in njene kretnje, njene ustnice, njene obrvi, njene puhaste dlačice na vratu, njeni hecni palci na nogah? Čemu sem tako prekleto brezbrižen do vsega? Čemu se sveta dotikam skozi nekakšno kopreno, se tako počuti utrujeni Bog, ko nas opazuje skozi sivkasto belkasto ovčkaste ciruse? Kje je ostrina J sveta, ki sem jo pred leti doživljal s takšno intenzivnostjo, da sem se bal prijemati stvari? Definitivno izgubljen primer, brez upa zmage. Zavijem proti akademiji, zagledam staro pročelje, ki zarči resnobnost avstroogrske redoljubnosti, ob njem sodoben prizidek, nekakšno kvadratasto socrealistično skrpucalo, ki ni razumelo uporabne vrednosti Bauhausa, o sveta preproščina sistema, ki je še pred dvema desetletjema, ko so na Zahodu že odkrili črne luknje, kvazarje in antimaterijo, še vedno verjel v idejo napredka! Odrinem vhodna vrata, stopim na hodnik, osupne me z gostoto, s količino preteklosti, ki jo vsebuje in ki v njem na čuden, odsoten način vendarle biva. A to mi ni zoprno, nelagodno je plitvo ozračje prizidka, v katerem so ateljeji, tudi Nastjin kabinet in učilnica. Ko odprem vrata kabineta, sem presenečen, razočaranojezen, ker v njem ni nikogar. Zasučem se na peti in se napotim h kiparskemu ateljeju, vstopim, ne da bi potrkal. Nastja stoji ob mizi v sredini prostora, njene roke božajo, ne, ne, ljubkujejo kup gline, kar me pravzaprav ne moti, moti me, da neke druge roke ležijo na njenih in jih ljubku¬jejo. Odločne roke, z zelo arogantnimi, prebrisanimi prsti, moške roke, kosmate roke. Molčim in gledam, kako se za-zreta vame, kako ga Nastja živčno odrine, kako njena usta neslišno črkujejo moje ime, če to sploh je moje, in ne neko tuje, pozabljeno in v tem hipu zame neznano ime.

Krči svetlobe, semena hrepenenja

Ko ju gledam, me nenadoma nekaj izsesa iz sedanjosti v visoko predmestno travo na robu Barja, dišečo po fazanih, prepelicah in zajcih, po kislem vonju v vodi zadušene praproti. Se vedno se spominjam njegovega deškega, do rdečine razburjenega obraza, izgubila pa sem njegovo ime. Bil je prvi, ki me je pobožal po prsih na tak način, da so se mi v očeh razpočila semena hrepenenja, zdelo se mi je, da mi za vekami trepeče ves svod, da za vekami druga za drugo, kot v silni zgostitvi časa, v boleče jarkih krčih svetlobe umirajo zvezde. Vem, kaj me je vrnilo v sobo, kjer sta Matjaž in Mitja umolknila in je tišina postala prevodna, tako da slišim teči trak diktafona, bil je blisk svetlobe v enem od oken bližnje fakultete, najbrž je eden izmed študentov ali predavateljev odprl krilo, vanj ujel sonce in ga odbil v moje zenice. Pra-protast občutek v meni še ni minil, zato zaprepadeno pogledam Matjaža in Mitjo, ki se gresta nekaj devetega, nekaj, kar je zanju morda pomembno, meni pa se zdi žalobno kot masa zadušnica. Tudi Matjaž me pogleda, a mu ni jasno, kar me zbega. Zazrem se v Mitjo, brez razloga, morda zato, da bi se rešila iz zagate, čutim, da me razume, ne v tem smislu, da bi znal brati moje misli, razume mojo nepotelenost. Doživetje je hipno in silovito, moje telo se sproži kot vzmet, skočim, stopim do Matjaža, hočem ga pobožati po laseh, pa mi nekaj ne da, nalahno mu pokimam, trudim se, da bi bil moj obraz čim bolj brezobrazen, nalahno odprem vrata, nalahno odidem. Ulica je vsiljivo hrupna, nagonsko pogledam na gostilniški vrt, a tam ni nikogar, vozniki histerično trobijo, pred semaforjem je obtičal avtomobil, v njem vidim mlado žensko, ki je glavo naslonila na dlani, oklepajoče krmilo, idioti, mogoče ji je postalo slabo, objame me tesnoba, takrat pa dvigne glavo z dolgimi svetlimi lasmi, v počasnem zasuku, ki spominja na najpomembnejšo, prelomno filmsko sekvenco, najina pogleda se ujameta. Groza, to je groza, čutim, da razčlenjujem vsebino njenih oči, od kod prihaja ta groza? Ji je kdo kaj zlobnega, grdega storil? Ji je prizadejal bolečino? Zajame me panika, prava panika, a ne zaradi groze, moja uboga glava, srce mi utripa v ušesih, v ravnotežnem sistemu čutim, da diham plitko kot utrujena psica, panika se je v meni razrasla iz nerazumljene neznanskosti njene prizadetosti, iz odsotnosti razpoznanja, kaj? kaj? A tedaj se nasmehne, njena lica podpreta gubi volje, nepremagljive trme, dve tenki gubi, v katerih je zbrana kozmična dokončnost, vse je odločeno, kocka je padla, Rim gori. Glavo zasuče, tokrat s hlastno, pollockovsko potezo, zdaj zre v neskončni nič pred vetrobranskim steklom, spelje, prevozi križišče, izgine. Grem proti akademiji, a ne po najbližji poti, podam sc naokrog, skozi zanemarjeni parkec med bloki in po stran- skih ulicah, kjer se šopirijo vile bivših političnih veljakov, hecno obžrta, ne obžrta, izzrta, mislim na otroka, ki bi rada imela, na odsotnega otroka, od tod panika, Nastja, ves, oh, kajpak, vem, vem, čemu sem predavala o površini, ki mora odražati dramatično borbo notranjosti, pač, pač. Matjaž pa pač pač pač ne ve, četudi se dotika stvari, ki so nedopovedljivo krhke, pesniško. In kaj zdaj? Je to lilasti vonj marelic, ki me vedno spomni na kremne rezine? Prek ulice mi maha tip, ki se mi zdi znan, mislim, da nastopa v nekem eksperimentalnem, gibalnem teatru, A mi lahko poveste, čemu ste tako usodno lepi? ustavim se, radostna se mu zasmejim, Koliko usod ste danes že srečali? Saj ni važno, pomembno je, da je najino srečanje usodno za vas, se smeji, simpatično, prihaja k meni, dečko je zani¬miv tip, glavo ima nasajeno na dolg vrat in pokrito s klafeto, kot da bi stopil iz Vaj v slogu, ampak oči ima iskrive, vražje iskrive. Mi daste številko svojega mobitela? mu rečem Židane volje, Težko, lahko pa vam povem številko avtobusa, ki vozi na Podbočje 15, peto nadstropje, stanovanje 75, Ravnohrib. Povejte jo, se zabavam in zmajujem z glavo, 20, reče, lejte, stvar je zelo enostavna, zelo pojmljiva, če se smem tako izraziti, petnajst plus pet je dvajset in petnajst krat pet je petinsedemdeset. Kaj pa Podbočje? nadaljujem z igro. Podbočje se prične tam, kjer se hrib zravna, in tam na vratih stoji Ravnohrib in vas čaka. Res, zelo pojmljivo, pričnem stopati po pločniku, zdaj pa mi oprostite, služba je služba. Služba je teater, odvrne in stopi za mano, pridite v soboto na premiero, Nastja. Pogledam ga in dvignem obrvi. Videl sem vaše kipe v Emonskem podhodu, zelo so seksi, se mi smehlja, kakršna avtorica, takšna umetnina. Kaj pa vaša predstava, bo seksi? Se takoj in nemudoma brez oklevanja odločno prec dol dat, reče, imeli boste čisto mehka kolena, zagarantirano. Pridem, Če me prej ne povozi dvajsetica, mu pomaham in pospešim korak na dvorišče akademije, nasvidenje. Preden vstopim, se ozrem, res je en ravnohrib, ozaljšal mi je dan, klafeto drži v visoko dvignjeni levici, desnico si je položil na srce, kot Franjo Tudman na televizijskem ekranu. Notri, na hodniku, v njegovi zoprni sivini, se mi ustnice samodejno stisnejo in otrdijo, zgradba je skoraj prazna, predavanja in vaje se še niso pričela, in če bi imela otroka, kaj bi z Matjažem? Razmišljam, ali naj grem v kabinet, a si premislim, zgrabila me bo preganjavica, stopim do kiparskega ateljeja in odprem vrata. V ateljeju vlada postan molk, spomnim se na nedorečenost skrivnosti, ki jo je Jonas zamesil s svojo dvojno sferično žemljico, fant je nadarjen, če bi le ne igral takega zvezdnika, ampak kaj vem, za vsako pozo je skrit problem, mogoče pomanjkanje samozavesti? Kup gline na mizi je brezobličen kakor svet pred stvarjenjem. Nič božje se ne počutim, zrem v tvarino, ki me izziva s svojo kaotičnostjo, čeprav natančno vem, da je v svojem ustroju mnogo pravilnejša od mene, sestavljena iz kaolinskih kristalov, čeprav natančno vem, da sem jaz v svojem ustroju nered z zavestjo. Tako torej, ko delam, v resnici oblikujem privid, iluzijo reda, izdih življenja, smrt, použitje biti. A moja dlan je podvržena neki prvinski nepremišljeno-sti in že gnete, že uživa v mokrohladni gladkobnosti snovi, telo, ki je našlo drugo telo, mimo misli, na neki nezavedni ravni sočasne sorodnosti. Slišim, kako se za mojim hrbtom odprejo vrata, pahljačasti svetlobi, ki z višine pada v atelje, se pridruži vodoravna, zelo zemeljska svetloba s hodnika, v njej stoji Jonas, temen kot gost iz sanj, zapre vrata za svojim hrbtom, se za hip nasloni nanje, me gleda. Moje roke delujejo samodejno, kot bi jih vodil neznan računalniški program. Zanimivo, rečem senci za svojim hrbtom, bolj ko ljubim življenje, bolj se ukvarjam z njegovo fiksacijo, zaustavitvijo, mumificiranjem. Ne da bi se ozrla, čutim, da se mi približuje, miren, zelo miren, prepričano miren. Svoje dlani položi na moje, ampak v njegovi kretnji ni nikakršne napadalnosti, nobenega snubljenja, prej neke vrste naveliča¬nost in razpuščenost. Rad bi umrl med ljubljenjem, zasajen v žensko, reče. Jalovo se počutim, jalovo. Se enkrat se odprejo vrata, oba se ozreva in zagledava Matjaža, narahlo odrinem Jonasove roke, a ne zaradi slabe vesti ali česa takega, ne zato, da si Matjaž ne bi ustvaril napačne podobe o pomenu prizora. Odrinem jih zato, ker se počutim kot pogorišče. Izven dosega drgetajoče zavesti, onstran nadzorovane volje začutim, da se mi ustni kotički krivijo in da izgovarjam, ne da bi izdihnila in ne da bi bilo karkoli slišati, neko ime. Najprej mislim, da je Matjaževo, potem pa se mi zazdi, da je deško, do rdečine razburjeno ime, ki sem ga izgubila in zapuščeno leži v barjanski prapro¬ti, ime, ki postaja kislo, kot se to zgodi s sleherno zasebno zgodovino.

Usnjeni angel ma robu časa

Dotik večnosti je vzbudil več pozornosti, kot sem mislil, glede na to, da me didžeji ne šmirglajo in da nimam skoraj nobenih prijateljev med uredniki glasbenih programov na radijskih postajah, mogoče je bila odločilna Mitjeva ocena v Glasbenem magazinu, kjer je plošči zapel hvalnico, Matjaž Godec je morda najvztrajnejši zalezovalec postmoderne ele-gičnosti, nekaj podobnega, pesnik in glasbenik, ki ga lahko brez sramu postavimo ob bok Leonardu Cohenu za tole izjavo sem mu hvaležen, dotaknila se je mojega samoljubja, čeprav vem, da je Beautiful Loser iz drugega vica, genialec brez primerjave, on dela in dela, jaz pa brenkam, takrat ko se naveličam lastnih traparij. Po drugi strani Mitja misli, da takšnega zamaha, kot sem ga imel s prvo solo ploščo in z albumom Onstran mlečnih nevest, ki sem ga posnel s Feniksi, ne bom več zmogel, Matjažev glas je zgubil mladostno globino, njegovo igranje na kitaro se večkrat zaplete v ritmična neravnovesja. Ritmična neravnovesja, kakšen izraz je to, naj reče napake ali pa naj bo tiho, saj ocena plošče ni anamneza srčne aritimije! Jezus, mislim, da me bo danes res pobralo, gostovanje v Mariboru, na Ptuju in v Murski Soboti je bilo prenapor¬no, nič čudnega, da imam srčno aritmijo. Spet se potim kot igličar, to je dober izraz, ali pa iglavec, ki že dva dni ni prišel do šusa, šel sem ven iz studia na tale hodnik, kjer je bolj mrzlo kot hladno, a vseeno, je to mrtvaški znoj? Moral bom ustaviti konje, ne le to, moral bom izpreči, moral bom počakati Nastjo pred akademijo, jo pobasati v avto in odpeljati na konec sveta, ne vem, v Istro, v Završje, tam so še makadamske poti in v njih še prebivajo legende prahu. Sijajna prispodoba, stresem levico, objamem ubiralko, legende prahu se danes rojevajo iz e-mola, pod izgubljenim čevljem se je skril korak boga, legenda prašnih stez mu daje prhki vonj sveta, na korak boga grem v D-dur sedem, najti moram har-monično napetost za steze, f z zvišano septimo, na prhki vonj sveta ostanem v f, le da septima preide v seksto, zdi se mi, da zveni v redu. V redu, v redu, še nastajajo pesmi, kljub srčni aritmiji. Naenkrat začutim v drobovju paniko, ne vem, kje, zaboga, sem. Ozrem se gor, po steni, hodnik je ozek in strahotno visok, zazdi se mi, da sem se znašel v podzemnem laboratoriju, kjer biologi ameriške vojske poskušajo sestaviti nov virus, proti kateremu človekov organizem ne bo našel obrambe. Se sreča, da v daljavi, kjer se hodnik razpira v ne- kakšno skladišče, opazim kulise in panoje, elemente obrab-ljenih scenografij iz obrabljenih televizijskih oddaj. Moja obrabljenost se sklada z obrabljenostjo vezanih plošč, takoj mi je lažje pri srcu. Moja obrabljenost se sklada z legendami prašnih stez, v soparo zemlje se zareze lačni jezik pluga, zdaj mi bo težko najti rimani odgovor, ki bi povezal svežo rano njive in prašno večnost božjega odtisa, aha, mogoče usnjeni angel se suši, kjer prej je tekla struga. Moram si zapisati, mrzlično odložim kitaro, kje sem pustil kovček z besedili in svinčnikom? Moram si zapisati, še preden začnemo snemati v kotičkih oči opazim na steni rdečo utripajočo lučko, ki me opozarja, da se bo pričela Oddaja. Zgubljeno se vrtim okrog sebe kot kura brez glave, Gospod, a kaj iščete? me vpraša gasilec, ki stopi iz studia, Hospud, a kej išete? Imate pisalo? ga vprašam in poskušam misliti na pesem, ki mi puhti iz spomina, Hitro, hitro! Čuk v uniformi z epoletami, na katerih so všite plamenice ali nekaj podobnega, nagne glavo in blekne, Jok, mam pa sekirco, tako reče, se-kirco mam, zato se ne preveč sekirat. Buhnem okrog njega v studio, za visoko črno zaveso so nametani stoli, opazim kovček, notne zapise, svinčnik, ko ga primem, mi v glavi zveni katastrofalen, pločevinast šum, nikjer nobene besede, nič, nič, nejasen obris čevlja, prahu, legende in suhe struge. Sel je komad, rakom žvižgat, kosom pet. Mogoče se ga bom spomnil zvečer, mogoče se ga bom spomnil takoj po snemanju, ko ne bom več napet? Odvržem pisalo, napet in žejen. Preč ugasnte, tip s plamenicami me gleda od blizu, zelo sovražno, presenečen opazim, da sem spet na hodniku in se mi med prsti smodi cigareta, ampak to, da mi takole ukazujoče diha za vrat, me razpeni, Kaj se pa derete, a ste mogoče programski direktor? Gasile, reče, če se kje kej kadi, jest hitr zatrem! Gleda me, ta res ne pozna šale, eno mi bo prislonil, stopim k pepelniku in besno stlačim čik vanj. Oni se drži za sekirico in počasi, gledajoč skozme, odide po hodniku. Počutim se kot parna lokomotiva, ki so ji v kurišče nametali preveč premoga, para mi gre skoz ušesa. Stekel cucek sem postal, ne morem pozabiti tistega hollywoodskega, melodramatskega prizora na akademiji, takrat, pred prvim majem. Milnica, milnica z limonado! Kako sta sklepala rokice in delala potičke! Mi je potem zastonj govorila, da z njim nima nič, da je nadarjen fant z intimnimi problemi in take neumnosti. Nastja, Nastja, kako sem si te želel, prav tisto jutro, kako si te želim zdaj, kako zapuščen sem, ker se ti ne morem več približati na deviški način, kakor sem se ti na Kreti in Sexusu in Nexosu in Plexusu, razstreljen! Skozi vrata studia prideta Edi in Boris, nezadovoljno zmajujeta z glavo. Kaj se dogaja? ju vprašam, Boris pride k meni in reče, Vedno ista pesem, televizija je televizija. Mikrofoni? Kje pa, menda nimajo nekega papirja, in dokler ga ne dobijo, ne smemo uporabljati studia. Odlično, rečem, kje je producent? Saj, se nasmehne Boris in se usede na stol, po hiši bezlja in zbira podpise. Pritisk v mojem parnem kotlu narašča, zmanjkalo nam bo časa, kreteni, se zaderem v tri dni, v praznino hodnika. Genij, ti si kreten, se zasliši izza vogala, tam, kjer so shranjene kulise, še poštene polke ne znaš zašpilat, glas je gasilcev, kajpada. Prisedem k Borisu, snemanja so čista izguba časa, ure in ure gredo v nič za nekaj minut glasbe, ampak s časom itak delam kot svinja z mehom, ali ni vseeno, če bi ne sedel tu, potlej bi bingljal v Turistu čez cesto, okrog mene bi se lepile sumljive čebelice in nepriznani umetniki. Nič čudnega, če si Nastja pusti polagati roke od onega nesojenega frajer-ja. Nadarjen dečko, znorel bom od smeha, nič čudnega, da sem tako žejen. Gasilec v nizki preži, kot John Wayne, prihaja proti nam, A tukaj lahko pijemo? se obregnem, Zelo zaželjeno reče in odpeketa po stopnicah, ne da bi nam namenil en sam pogledek. Čakamo, na robu časa so se zbrali vsi ljudje, kuni bodo padli, tega še nihče ne ve, Boris, se zdramim, mi posodiš kuli, nekaj moram zapisat. Nimam, odkima, povej, si bom zapomnil, odprem usta, zaprham, odmahnem z roko, zaprem oči, skušam počivati, čakamo. Njen poljub, nezgrešljivo njen, me naelektri, ustnici se prisesata name, med njima vrh jezička izpisuje samičjo hvalnico, nočem odpreti oči in dvigniti glave, da je ne bi zmotil pri obredu, zvijem roke nazaj okrog hrbta in ji objamem ritko, atletsko čvrsto, take nima ne človek ne bog ne žival ne sfinga, podrgne se obme, z vretenci začutim zaobljenost Venerinega grička, To je moj ravnohrib, mi je rekla zadnjič, bil sem malce zakajen in se mi je zdelo zelo smešno, zelo smešno, kako je Nastja lahko prišla v ta podzemni bunker, saj so v sprejemnici zelo strogi in nepovabljenih ne pustijo pred studio, moral bom odpreti oči, nisva na televiziji, ampak na podzemni, zato se Nastja tako vzburljivo drgne ob moj hrbet, vstala je in čaka, da bova izstopila, vlak res vozi na po¬stajo, čeprav tega ne morem videti, nagonsko slutim bližino Temze, vagon, ki je prej smrdel po smetišču utrujenih teles, prepoji vonj po algah, zasučem glavo, da bi prebral napis na postaji, je to Westminster? Pimlico, piše na zanimivi, s potrganimi plakati in grafiti okrašeni steni, Je to v redu? jo vprašam, prikima, na sebi ima rdečo obleko, ki sva jo kupila na Oxford Streetu in v kateri je podobna azteški svečenici ognja, seveda, pomislim, takrat sva si šla ogledat veliko razstavo fantazmagorij Maxa Ernsta v Tate Gallery, Lahko začnemo, Matjaž, Edi je, nasmejan, njega zlepa ni mogoče iztiriti, globoko zajamem zrak, vstanem, Dajmo si duška. V studiu je presneto vroče in svetlo, svetloba je neprijetna, bela, onstranska, v sredini prostora kraljuje klavir, Miha brenka po strunah, s pritisnjenim desnim pedalom, pahljačast grozd zvokov najprej spominja na harfo, potem pa, v interferencah in sozvenenjih, postane magičen, eksotičen, nasmehnem se mu, vzamem v roke lutnjo, lutnja bo za tole skladbo prava, lutnja, dišeči zvok Sredozemlja, ponosna mavrska ostrina, skrivnostna etruščanska odnikoderšnjost. Edi potegne z lokom, v kratkih trzljajih, nad kobilico, zvok je nezemeljsko boleč, kot bi spravil v resonanco Pitagorove kristalične sfere, Boris z neolitskim, divjaškim tremolom v spodnji legi bas klarineta zapelje začetek skladbe v moj trebuh, glasba se požene naprej v spazmodičnih krčih, v psalmodičnih krčih, pomislim, potem se prične moja zavest tanjšati kot meglica nad prekmursko ravnico, in temna milost je napela žitni klas, to je moj glas, to je Pimlico...

Krvavi čaj, globoka banalnost

Menda je število dramskih situacij omejeno, videla sem resno razpravo še bolj resnega strokovnjaka, ki mi je ponujal številko šeststo tisoč. Nič čudnega, da je moje življenje, ki je realnejše od odra, omejeno na le nekaj prostorskih leg: kabinet, v katerem sedim, učilnica, Matjaževo stanovanje, nekaj gostiln, kjer ga čakam ali kamor ga grem iskat, par gledaliških dvoran in galerij. Svet se zapira, zame je bil razprt le takrat, ko sem imela štipendiji in sem študirala v Parizu in v Rimu. Kako sta mesti dišali! Ogromna eksotična sadeža sta spremenila ustroj mojega telesa in duše, postala sem sestavljena iz bleščečih krvavih kapljic, samomislečih zrn, kakor granatno jabolko, vitraž, v katerem se prelamlja izkušnja sonca v posvetitev ljudi. Kako sta mesti dišali, namazali sta se name kot marmelada na svež kruh, použivala sem ju in onidve sta použivali mene, dobesedno, obrusila sem si noge na njunih bulevarjih, trgih in uličicah, obrusila noge, zgladila jezik, izostrila ušesa, poglobila oči. Odprem knjigo, ki leži na robu mize, polistam, ne da bi karkoli iskala, Oko žensk, razplasteno, mesečasto. To oko iz sanj, ki se zanj zdi, da nas vpija in pred katerim se samim sebi zazdimo PRIKAZNI, besede mi naježijo kožo, kaj je to, Antonin Artaud, O balijskem gledališču. Kako sem lahko pomislila, da se svet zapira? V trenutku, ko sem razmišljala o vonju daljnih mest, o eksotičnosti minule izkušnje, mi je naključje ponudilo izhod iz sesirjene brezbarvnosti mojega kabineta. Dvignem glavo, se zazrem skozi okno v zelenico pred akademijo, na njej stoji nekaj kipov, ki se niso posrečili in se mi zdijo jasni znaki, opozorila, da na tak način dameze ne bomo spravili v krošnjo, pozornost mi pritegne daljni plan, okrasta vila, ki je bila nekoč obdana z vrtom, zdaj pa stoji zabetonirana ob cesto, široko cesto, ki se na levo poglablja in teče, kot vem, pod železniško progo v bogatinski predel mesta. V tej hiši se je, tako so pisali časopisi, zgodil gnusen umor, ljubljanski Jack Razparač je ubil nedolžno žensko, ki ga ni videla nikoli prej in nikoli kasneje, še zdaj, ko gledam pročelje vile, se mi zdi, da se je drži nesreča, da je njena preteklost vtisnjena v hišno številko, v grme hortenzij, ki kipijo izza ograje, v osenčenost štukatur, v nagib napušča. Matjaž je o hiši napisal lepo pesem, bil je pretresen nad dogodkom, ] napisal je song o nesmiselnosti dogodka. Ampak ali ni bil dogodek globoko smiseln, tako za žrtev kot za krvnika, grozno, fej? Z roko si moram zasloniti oči, šele zdaj lahko odtrgam pogled od hiše, odrinem Artauda, vstanem, priprem okno, iz predala vzamem ključ, odprem vrata, stopim na hodnik, zaklenem. Na hodniku vlada pravi babilon, študentje stojijo in posedajo v gručah, podobni pisanim grozdom, se pomenkujejo, spoprijateljujejo, zaljubljajo, odtujujejo drug od drugega, si začenjajo zavidati in se sovražiti. Koliko glagolov, koliko akcije v drobni sekundici, Jean Claude van Damme je amater, pa če njegov van, kar najbrž izvira iz vanity pišeš z veliko ali z malo začetnico. Ko stopam mimo vozlišč mladih usod, se smehljam, nekateri študentje in študentke me pozdravljajo, drugi se zame ne zmenijo, na stopnišču, kjer hodnik zavije, opazim Jonasa, stoječega na preprogi, stkani iz pobarvanih čevljev! Razstava, gospa profesor, prešerno zavpije in razporeja čevlje, tako da imajo tla zares utrgan videz, zdi se, kot bi množica obiskovalcev zapuščala športni stadion in se, v trenutku, ko topota po stopnicah, dematerializirala, odfrčala v nebo. Razmišljal sem o tistem, kar smo se pred dnevi pogovarjali v ateljeju, površina, saj se spominjate, odraz notranje dramatične dinamike teles. Aha, ga pogledam, potem se z očmi sprehodim po kričavo poslikanih čevljih, zamisel je imenitna, vtis celote postaja hipnotičen, dejstvo, da je sleherni eksponat nekaj posebnega, mi ne dovoli, da bi zaustavila pogled, tako da moje zaznave postajajo begave in v meni narašča občutje odsotnosti, temeljne odsotnosti, občutje, ki ga je Jonas s svojo instalacijo skušal izzvati, razloži, Jonas. No ja, saj nima smisla preveč filozofirati, se mi nasmehne, čevelj brez noge je popolna površina. Sijajno, ga pohvalim, dobro bi bilo, da projekt dokumentiraš, imas kamero? Si jo bom sposodil, pokimam mu, Želim, da bi o instalaciji govorili na vajah, čestitam. Hvala, slišim za seboj, ko se previdno, izogibajoč se gosto postavljenim čevljem, prebijam po stopnicah. Ko prestopim zadnjo, se ozrem, z žabje perspektive mi nudi prostor povsem drugačen pogled, presenetljivo, da šele zdaj razumem stopnišče kot areno človekovega povzdigovanja in sestopanja, v grškem ali inkovskem smislu, tako najbrž do-življajo svoje vzpone alpinisti, razcepljeni med nebo in zemljo. Na zelenici pred akademijo me preseneti blagi mrak, ki se spušča na stvari, razburljivi junijski mrak, ki z vonjem daljave razdraži sluznico in ljudi spreminja v konje. Zasmejem se, ljudje smo bili najpoprej konji in šele potem primati, seveda, zdaj razumem verze Spomni se, otrok, kako skrivnostno sta spojeni narava in zgodovina sveta in kako različna je vzmet duha pri slehernem ljudstvu na zemlji, pesem Lipicanci imam obešeno v ateljeju ob podobah Leonardo-vih konj v gibanju in jo znam na pamet. Ko se ustavim pred hišo, v kateri je Matjaževo stanovanje in je že nekaj časa tudi moja hiša, pomislim, da ga na tako mil večer ne bo doma. Okna so temna, ali mi ni nekaj govoril o tem, da se dobi z Mitjo, prvič po onem pogovoru, ki sem ga slišala le delček, saj sem ušla iz sobe. Nimam pojma, kaj ga je razkačilo, o tem sploh ni hotel pripovedovati. Potolažil se je šele včeraj, ko je bral Mitjevo oceno Dotikov; kakšna sreča, da je izšla, najbrž mu je vlila malce samozavesti za današnje televizijsko snemanje. Upam, da bo pri sebi, televizija mu gre na jetra, ga že vidim, kako se ga bo nažrl in kako se bova sporekla. Ma kaj sporekla, usekala. Grem v vijolično, sicilijansko modro svetlobo onstran ceste, mimo lekarne, ki so jo pravkar zaprli, od daleč gledam v osvetljene stožce luči na gostilniškem vrtu, a tam ga ni. Pri Romeu, me prešine, rekel je, da se dobita pri Romeu. Tam, pri Romeu in Juliji poseda vsa svojat, ki v Ljubljani da kaj nase, ampak Matjaž me še nikdar ni peljal tja, midva pač nisva Romeo in Julija. Mogoče sva za kak trenutek bila, na primer v londonskem undergroundu, sedeč na razcefranih se Ježih, iz katerih je mezela umetna žima in ustvarjala, skupaj z ugasnjenimi Čiki, smrklji in madeži krvi, fantastične frotaže človekovega propadanja, frotaže, kakršne je pred več kot pol stoletja, a z drugačno imaginacijo, z vero, da je izhod v blodni globini človekovepredzavesti, snoval Ernst, čigar dela sva si ogledala v Tatu. Matjaža je zaskrbelo, da sva se izgubila, sedla na napačno podzemsko, Pimlico, je prebral napis, ko je vlak zapeljal na postajo, Nastja, nekaj je narobe, zasmejala sem se, bilo mi je vseeno, kje sva, očaral me je zvok besede pimlico, zame je označevala neznano otroško igračo, okroglo in napihnjeno, šuštečo in poskakujočo, nekakšnega križanca, sparjenca med dvesto petdeset kilogramov težkim kanarčkom in slonom z jagodami v očeh. Zaradi zvena besede pimlico sem začutila nežno pripadnost Matjažu, poljubila sem ga na vrat, a on mojega čustva ni zaznal, vstal je in začel odhajati, poljubila sem vrat v odhajanju, podoba se mi je zazdela noro smešna, še dolgo potem, ko sva stopila na peron in iskala izhod iz pimlica, sem se smejala, da me je bolela prepona. Ko sva se vrnila v Ljubljano, sem z užitkom ustvarila kip Vrat v odhajanju. Iz debelega sapnika, sestavljenega iz kolobarjev, podobnih narezani sipi, pripravljeni na pariški način, so rasli šopi las, podobni oguljenim palmam, ki stojijo na odru Cankarjevega doma ob podelitvi Prešernovih nagrad. Sapnik je bil pri vrhu prerezan, vanj sem vstavila otroško piščalko, ki je zabrlizgala vsakič, ko se je vanjo usmeril in pihnil premikajoč se ventilator. Sipasti sapnik je za seboj, na vrvici v barvah slovenske trobojnice, vlekel otroško igračko pimlico. Pot, ki me vodi k reki, v stari del mesta, se rahlo spušča, večer je poln kontrapunkta ležernosti in erotike, rada bi bila močno, tako močno zaljubljena, da bi mi reka tekla med stegni, pomlad je huda reč, na nabrežju cvetijo kostanji, s temnorjavim medenim vonjem, zavijem okrog stare hiše, ki so ji pred leti, ko so širili ulico, odrezali vogal, tako da del napušča smešno strmi v prazno in pred ujmami ščiti nestvarno, nepovrnljivo minulost. Morda pa so tako hoteli duhci zemlje, pomislim, spomnim se, da so stari Kelti rezali vogale hiš na Irskem in v Walesu, s tem so hoteli preprečiti, da bi nad svoja domovanja priklicali slabo voljo duhov, kajti tudi duhovi so si, tako kot za njimi ljudje, izhodili natančno določene poti, po katerih so se, našim očem sicer nevidni, gibali. Gibali? Hodili? Se sprehajali? Po kakšnih opravkih? So se tudi duhovi na duhast način skrivoma ljubili in se varali? Dvomim, duhci si vendar nimajo na kaj natakniti rogov. Ko prečkam most, mi hladen zrak, ki se dviga z vode, oblizne gole noge, brbončasto, pasje, reka me opozarja, da je gibanje zmeraj na strani življenja in zato hladnejše od en-tropične pregretosti mirujočega zraka, še enkrat zavijem, tokrat vzdolž drugega brega, ki ga osvetljujejo sicer nove li-toželezne svetilke, posnemajoče stare plinske leščerbe. Zelja po preteklosti, večni človekov pleonazem. Že od daleč zagledam na vrtu Romea sedeti mojega Capuleta v družbi z Mitjo, začudim se, kako mlad in visok je novinar. Na mizi, pred Matjažem, stoji buteljka vina, upam, da ni devetnajsta, pridem do njega, Nič nimam proti računalnikom, če jih ljudje uporabljajo za raziskovanje zvočnih izvorov in razširitev glasbene občutljivosti, ampak tehno je nekaj drugega, to je le nizanje že narejenih zvoč¬nih klišejev, misel mu še vedno lepo teče, hitreje kot vino, tako je zatopljen, da me sploh ne opazi, Hej, kako je šlo? vprašam in gledam Mitjo, Matjaž utihne in se ozre vame, no njegovi kretnji, ki ima v sebi nekaj mesečastega, spoznam, da je že precej trd. Mitja vstane, se mi nasmehne, odmakne stol, da bi lahko prisedla, Matjaž si, meni nič tebi nič, na¬taka vino v kozarec. Ti kreteni, reče s spačenim obrazom, te zblojene pizde so, še preden smo posneli zadnji komad do konca, ugasnili ozvočenje in reflektorje in odšli iz studia, si predstavljaš? Izdihnem, vdihnem in še enkrat izdihnem, Čemu? Matjaž se malček zamaje od razburjenja, Ker je bila ura štiri in je bilo za njih konec šihta in naj se kar pozanimamo pri sindikatu, če nam kaj ni všeč. Postane me strah njegove jeze, Kaj pa prej? vprašam, a samo naveličano zamahne z roko. Pomoč pride z druge strani, nenadejano, Mitja se nalahno dotakne mojega komolca in reče, Bilo je v redu, bil sem v režiji in poslušal posnetke, nekaj stvari so odigrali antologijsko. Nekaj mi ne gre v račun, Kaj nista bila z Matjažem zmenjena tukaj, pri Romeu? Ja, reče Mitja, a zdelo se mi je, da bodo Feniksi briljirali in sem jih hotel slišati. Grlo se mi zadrgne od jeze, No slišiš, zapiham v Matjaža, nobenega vzroka nimaš, da se nalivaš kot kakšna krava. Ej, mama, nobenega vzroka nimaš, da vpiješ, nisem noseč, mi besno odgovori in zvrne kozarec. K mizi pride natakarica in me vpraša, kaj bi rada spila, Ne vem, rečem, ona kar stoji in bulji vame, prinesite mi Čaj. Kakšnega? zavije z očmi, Domačega, iz Matjaževe krvi, rečem, razburi se in nekaj mrmra v brado, potem pa spoka svoj sitni ksiht iz mojega zornega polja, Mitja se zasmeje, Vau, kakšno krvoločno žensko imaš, Matjaž, še dobro, da nisi težkometalec. Pogledam ga, obraz ima obsijan s pretresljivo enostav-nostjo, iz njega veje preprostost, skrivno prijateljstvo z življenjem, razumljivost bivanja. Globoka banalnosti Ja, globoka banalnost, ki nima nič opraviti z neumnostjo: neumnost zaničujem. Fant je čisto nasprotje Matjaža, antipod presnetega pesniškega komplikatorja, ki si mora v koleno zvrtati luknjo, da lahko govori o lepoti. Mitja sedi, razmišlja in doživlja stvari kot rastlina, z neposrednostjo telesa, prepričana sem, da gre za posebno vrsto osmoze, kakršne biologija še ni odkrila. Nasmehne se mi, čuti, da razmišljam o njem, mogoče pa igra, mogoče ima z mano skrivne načrte? Matjaž je, kakršen je, ne glede name in nate, rečem. Vem, se oglasi in iz kozarca, v katerem je sok, previdno odpije požirek, kot bi se bal, da se bo poškodoval, samo drobna šala. Sala brez krčmarja, se zahohoče Matjaž, a zdaj se bosta kar vpričo mene šalila z mano? S tabo, mu odvrnem, se ne da šali¬ti. Lažje se je podmorničarjem šaliti s torpedom. Ne vem, kaj me popade, pretegnem se kot mačka, da bi Mitja videl, kako dobre prsi imam. Kar z njim bom šla, pomislim, kdo se bo ukvarjal z Matjaževo tečnobo tečnobasto?

Med fantomi in sanjači

Mitja me je zaskočil takoj, ko smo prišli iz studia, bil sem besen, ker nismo mogli posneti vseh skladb. Rekla sva ob sedmih, pri Romeu, se obregnem, kako si lahko prišel noter? Delam tudi za televizijo, mi lahko poveš, s čim sem te užalil, da se me izogibaš kot garjavca? Edi, Miha in Boris se ustavijo ob meni, postane mi nerodno, Pozabi, zamah¬nem z roko, ne gre zate, trop zabušantov tamle noter me je spravil ob živce. Ediju se obraz razleze v širok nasmeh. Kaj se pa ti režiš kot pečen maček? ga vprašam. Potreplja me po rami, Mirno, le mirno, to ne moti velikih duhov. Skozi priprte ustnice stisnem zrak iz pljuč in priki-mam. Prav ima, to, da nismo dokončali snemanja, je za moje življenje nepomembno, dokončali ga bomo jutri ali pojutrišnjem ali čez mesec dni. Ali pa nikoli, zadevo bodo dokončali montažerji, mogoče imajo oni šibkejši sindikat. Ej, fantje, zavpijem, ob misli na to, kaj bom predlagal, postanem Židane volje, bi šli Feniksi z mano v ogenj po eno pijačko? V Turistu delajo v treh izmenah, vključno z ležečo postrežbo, ne tako kot na televiziji. Ko stopimo na ulico, je sonce še visoko, skoraj vroče je, poletje pred poletjem. Usedemo se za mizo ob majhni fontani, naročimo vino in slatino, takoj izpraznim kozarec, B|i za njim še drugega in za povrh velik kozarec kisle vode. Edi se igra pantomimika in kaže Mihi in Borisu, kako so tehniki izklopili in pobrali kable, od smeha se držita za trebuh. Mitja sedi ob meni, resen in molčeč, med prsti zvija papirnat prtiček, potem reče, ne da bi me pogledal, Si bral mojo oceno v Magazinu? Prikimam, Hvala za Cohena, si mislil resno? Ja, vzdihne, ampak to ve le malo ljudi, ker tebe v glasbenem biznisu pač ni, pojavljaš se preveč poredko, kot slaba vest ali fantom. Primerjava se mi zdi zabavna, Jaz sem fantom tudi privatno, v intimnem življenju. V intimnem življenju, kaj naj to pomeni? V ljubezni, če hočeš, rečem in se mu smejim. Smejim se navzven, navznoter pa mi ni do smeha, v prsih se mi nekaj zadrgne, moje razmerje do Nastje postaja privid. Zvija prtiček in razmišlja, Se ti je zadnjič povesil nos, ker sem dejal, da vaša generacija ni naredila nič? Gledam ga in razmišljam, kaj me moti, je to samozadostnost, je to utirjenosti trmasto nespremenljiv sistem čutenja in presojanja? Saj ni, pomolčim, saj ni nič naredila. Ena od generacij se je morala žrtvovati in ne narediti nič, veš zakaj? Gleda me in čaka, brez razburjenja. Zato, zdi se mi, da me v resnici sploh ne posluša več, zato, da se je zdelo, kako velike stvari je naredila vaša generacija. Jaz nimam generacije, prepro¬sto reče, obmolkne, zvija prtiček. Razčlenjujem prepriča¬nje, ki sem ga izpovedal, iščem vzroke naše amputiranosti, generacijske pohabljenosti. Večina mojih kolegov ni naredila nič takrat, v dneh, ko je prisegala na spontanost in nepre-mišljenost bivanja, kasneje je bila presneto uspešna. Prijatelji in znanci so se prerinili na odgovorne družbene položaje, zasedli vodilna, dobro plačana mesta v politiki in gospodarstvu predstavljajo smetano liberalistično usmerjenega slovenstva. Najbrž se ne razumeva, rečem Mitji, predstavniki moje generacije so veliki šefi in spoštovani državniki. Je to zate nič? Nikakor, odloži prtiček, v mislih imam tvoje besede »estetično namesto etično«. Sonce leze v zaton, čeprav ga z dvorišča, skritega za visokim hotelom, ne morem videti, vidim sence na prelepi hiši onkraj aleje, zidane v novorenesančnem slogu, dolge sence razgibanega portala, čutim zrak, ki zatrepeta pred mrakom, Dejstvo je, slišim odmev svojega glasu, kot bi govoril iz krste, da je bilo estetično kot etično mogoče, čeprav le za nekaj dni. Mogoče je bilo, dokler je tako ravnala celotna generacija. Kasneje, ko je bilo gibanja konec in so kolegi pričeli funkcionirati znotraj utečenega sistema, ko so se začeli vesti kot uporabne vrednosti in predmeti, se je zamisel porušila. Tisti, ki smo v položaju estetskega vztrajali, smo se spremenili v žive mrliče, kajti estetsko je pričelo dobivati pečat neetičnega. Razumeš, kaj hočem reči? Za mizo je nastala tišina, Edi je prenehal pokati šale, Feniksi so se zazrli vame. Matjaž, se je oglasil violinist, a spet obujaš spomine na partizanska leta? Miha in Boris se smejita, Točno, rečem zelo resno, še vedno najboljši del mojega življenja. Feniksom zamrzne smehljaj na ustnicah, Edi pogleda na uro in zgrabi kovček z glasbilom, Madonca, pozen sem, na srednji glasbeni imam še eno vajo, vstaneta tudi Boris in Miha, vržeta denar na mizo, se poslovita, tudi onadva imata neodložljive opravke. Sence na novo renesan¬čni zgradbi so padle prek ceste in jo zagrnile v skrivnost predvečerja, Mitja nemo sedi ob meni, zvrnem kozarec vina in poslušam pomirjujoče pljusketanje vode iz male fontane. Razumeš, kaj sem hotel reči? Odkima, iščem ustrezne besede, a jih ne najdem, svet zdrsne v čudno neoblikovanost in neartikuliranost. Poglej me, pa ti bo jasno, nazadnje s trudom izmomljam, jaz sem živ mrlič, poslednji Mohikanec, fantom iz leta oseminšestdeset. Mitja molči, najbrž tehta moje besede, Ja no, reče, to je cena za tvojo izvirnost. Vino nalijem kar v veliki kozarec, tistega, ki je namenjen slatini, in ga izpijem do dna. Visoka cena, Faust je imel od svoje kupčije vsaj nekaj zadovoljstva. Vino mi ne gre v glavo, ampak me v glavo useka, pof, tako se zgodi, če je človek napet in utrujen, pomignem natakarici, Plačam, Bom jaz, reče Mitja, primem ga za roko, Pusti, že tu na mizi je dovolj denarja, greva k Romeu. Kakšen poslednji Mohikanec, poslednji blefer, še Zvone je resničnejši, manj fantomski od mene, upočasnim korak in pričnem razmišljati v ritmu hoje, dostikrat pomislim na to, kako žalostno je, da ne čutimo svojega premikanja skozi prostor, čutijo ga le še črnci, dovolj je, da pogledamo kakšno dobro mulatko, poliritmijo njenih prsi, ramen, pasu, bokov in nog, poliritmijo, s katero razkosava zrak in ga vrtinči v magični spomin na erogenost sveta. Ena sama mulatka iz sivinga karneval vitalizma, medtem ko se mi ukvarjamo z bledično evropsko izmozganostjo, s krpanjem imperialnih orakljev, s SanjaČevimi slovesi od devete dežele, s Poskusi o utrujenosti in Poskusi o dzuboksu in podobnimi mrtvoud- nostmi. Kdo je že to napisal? se vprašam, zbega me spoznanje, da se nikakor ne morem spomniti avtorjevega imena, čeprav ga jušno vidim pred seboj, lase ima svetlorjave in na vratu malce zavihnjene navzven, pod nosom monarhično urejene brčice, okrog oči samozavestne gubice, mož je sloke, asketske postave, igral sem na pisateljskem srečanju, kjer so mu podelili mednarodno nagrado, še pred nastankom naše države, večkrat sem ga videl na televiziji, spremljal sem izvedbe njegovih odrskih del. Dan zatem, ko sem ga videl na literarnem večeru, sem ga srečal še enkrat, in to snidenje je bilo mnogo zanimivejše. Sel sem peš čez Kras, iz Štanjela, prek Hruševice in Kobjeglave proti Komnu, bil je hladen, z burjo prepihan jesenski dan, dan žarečih vinogradov, ko mi jo je primahal nasproti, kar iz gmajne in čez obronke njiv. Pomahal sem mu, on pa se je zasukal v ostrem kotu in brez besed potonil v pokrajino, se spojil z rumenozelenimi lisami požetih travnikov in z zamolklorjavimi zaplatami sveže obrnjene zemlje, pripravljene na počitek. Kako da sem pozabil njegovo ime, na um mi kar naprej prihaja Vaclav Havel. Z Mitjo zavijeva proti Prešernovemu trgu in Tromostovju, na stopnišču frančiškanske cerkve poseda mularija, med njimi krožijo steklenice in jointi, brez zveze se smejijo in si skušajo povedati, kako so si všeč, kako se jim vse totalno fučka, ker so mladi in je devetdeset odstotkov ljudi starejših in bolj zagrenjenih in na splošno zajebanih. Saj ni res, da brez zveze, Prav imajo, rečem Mitji in pokažem z roko, on pa le zmigne z rameni. Ko stopam čez most, sem se vedno malce pijan, komajda pijan, nekdo me je učil, da pijan ne smeš čez vodo, ker te reka dotolče, ampak mene začara pogled na njen zavoj, s katerim se, v elegantnem loku, ogne grajskemu griču. Najljubeznivejši roman je reka, ki hiti, le utopljenec zna na pamet vse strani Moja Nastja, moja reka, kako naj te zadržim v dlaneh? Vrbe ob Ljubljanici so že odcvetele, zdi se mi razburljivo, da liste poženejo neposredno iz cvetov, na podoben način kot češnje. Večina miz pred Romeom je zasedenih, večer je izjemno topel, z Mitjo najdeva prostor in se usedeva. Barva neba se iz minute v minuto spreminja, drsi iz ažurne v črno, znova pijem in nisem več prepričan, če gre le za minute, za hip se mi zdi, da sva z Mitjo za mizo že celo večnost, Koliko je ura? Pove mi, pomislim, da bo Nastja kmalu prišla. Ampak potem, ko Mitji razlagam, kako tehno nima nobene zveze z glasbo, naenkrat stoji ob mizi in v hipu mi postane jasno, da je jezna, ker sem preveč pil, in da je jezna, ker je nisem opazil, in to razjezi mene. Jezi me celo to, da je lepa, jezi me, da ocenjuje položaj buteljke na mizi, da takoj opazi Mitjev sok, s katerim uničuje svojo mladost in z njim zastruplja okolico. Ko bi ti vedela, Nastja, koliko pesticidov je v sadju, pomislim, ampak ne izrečem. Nastja me vpraša, kako je šlo, in tudi njeno vprašanje me razpeni, vzkipljivo začnem predavati, kakšne kriminalne pičke so televizijci, vsi po vrsti, od urednikov do snažilk, ampak Mitja opazi, da se temperatura nevarno bliža vrelišču, poseže vmes in pove, da smo kljub težavam odigrali nekaj antologijskih štikelcev. No vidiš, se v Nastjinih očeh zabliska očitek, nobenega vzroka nimaš, da se nalivaš kot kakšna krava. Dejstvo je, da se v resnici počutim kot krava, in to me dodatno razburi, Ej mama, nobenega vzroka nimaš, da vpiješ, nisem noseč, Ji zabrusim nazaj, to je ves humor, ki ga spravim skupaj. Nastja se usede in, natančno Čutim, preneha misliti name, še kozarcev, ki jih izpraznim, ne šteje, nekaj skuša koketirati z Mitjo. Ko pride natakarica, ji, čisto mirna, spominjajoča me na eno izmed Budovih preobrazb, reče, naj ji prinese domač čaj iz Matjaževe krvi. Zlobno, pomislim, tako gre to v utrujeni ljubezni, zob za zob, kurje oko za kurjim očesom. Mitji se njeno naročilo ne zdi prav nič zlobno, ampak, nasprotno, precej zabavno, zareži se, privoščljivec, Ti imaš pa krvoločno žensko, čudno, da nisi postal težko-metalec. Tokrat se Nastja potegne zame, Matjaž je, kakršen je, ne glede name ali nate, a v načinu, s katerim izreče stavek, v načinu intonacije slišim jasen očitek, to, da sem tak, kakršen sem, pomeni, da sem absolutno neprilagodljiv in torej nesposoben ljubiti. Mitja se nekaj izmotava, češ da se je le šalil, meni gre vse skupaj na jetra, Sala brez krčmarja, zarenčim, a zdaj se bosta kar vpričo mene šalila, a mislita, da sem vajin prizadeti otrok? Ne vem, ali sem na glas izrekel cel stavek, morda le začetek? Znova sem pijan, a bolj od jeze kakor od vina, kar glej ga, novinarja, glej, kako enostavno zna izpeljati stvari, takega bi potrebovala! S tabo se ne da šaliti, reče Nastja in gleda mimo mene, kot bi bil prazen zrak. S pestjo usekam po mizi, Ja, rečem, točno tako, najbolje za vaju, da gresta in si poiščeta koga, ki se zna šaliti, Zakaj pa ne, se nasmehne Nastja, če se Mitja strinja. Zakaj to počneš? vpraša Mitja, a zdi se mi, da gre za retorično vprašanje, saj vstane in pospremi Nastjo med mizami na pločnik. Ne zanimata me, si rečem, ne zanimata me, mika me, da bi pogledal za njima, da bi skočil k Nastji in ji rekel, naj mi oprosti, ampak fantomi ne znajo prosjačiti, prisilim se, da glave dolgo dolgo ne premaknem.

Dnevnik in druge nejasnosti

26.4.

Od pogovora z Matjažem sem si veliko obetal. Če bi dobro za-čela* bi bila knjiga zanimiva. Drznem si reči, napisal bi uspešnico. Matjaž me je komaj poslušal, bil je siten, zmačkan, blodil je nekaj po svoji lastni preteklosti. Ta človek se mi zdi kot Rimbaud ali Wilde; v njem je nekaj dekadentnega, nekaj, kar se je izpelo z mladostjo in ga ne pusti v sedanjost. Popoldne sem šel na uredništvo, povedal glavnemu, da sva z Matjažem začela delati, vprašal me je, kdaj lahko računa na celoten rokopis, odvrnil sem mu, da ne pred jesenjo, pa še to le v primeru, če mi intervjuvanec kam ne uide. Nima ti kam uiti, je godrnjal, september je dead line, zadevo bomo začeli priobčevati v Nedeljskih novicah, če bo ljudi zanimala, bomo Šli v natis knjige. Ko sem odhajal, sem videl, da ima novo tajnico, dobro mrho, mlado rdečelasko. »Gospod,« je vzkliknila, »preden greste, morate podpisati tole pogodbo.« Šel sem k njeni mizi, bolj kot v pogodbo, ki je urejala avtorske pravice med časopisom in mano, sem gledal v njene prekrižane noge, kijih ni skušala skriti pred mojimi lačnimi očmi. »Me ne boste ugriznili?« sem se pošalil, nekaj Časa me je gledala kot teliček. *Rdečelaske ste strastne, « sem dodal. »Ah, « je rekla in si pogladila kratko usnjeno krilo, »saj to ni moja naravna barva.« »Mi hočete reči, da ste naravna blondinka?« sem se ji nasmehnil. »Gospod,« je rekla,« nobenemu moškemu ob prvem snidenju ne povem, kakšna sem.« Pametna punca, ni kaj! V bistvu bom z Matjažem zgubil veliko časa in imel od tega malo koristi; ko sem se vračal proti Rožni dolini, sem pomislil\ da bi zgodbo prek Mojmirja Zupančiča, ki seje na BBC-ju že lepo udomačil, prodal Angležem kot eksotično ekskluzivnost iz dežele, ki je se pred kratkim trpela za železno zaveso, zdaj pa s pogumnimi koraki stopa v primarni kapitalizem. Problem je v tem, ker Matjaža zgoraj nihče ne pozna; trmasto vztraja pri petju v slovenščini. Talentirani loser, škoda!

27.4.

Še slabše, Matjaž je prava mimoza. O njem sem slišal veliko pohvalnega, ampak meni osebno so bolj všeč mainstre-amovci, pomanjkanje talenta znajo nadoknaditi s pridnostjo. Zdi se mi, daje Matjaž križanec med sadomazohistom in nostalgikom: kar naprej razmišlja v pretekliku in predpretekliku! Strgalo se mu je, ko sem si drznil reči, da njegova generacija ni naredila drugega kot to, da seje umaknila v slonokoščeni stolp svoje navidezne genialnosti in svobode. Svoboda, bog nebeški, svoboda ni v drugačnem mišljenju, ampak v tem, da prisiliš druge, naj tebi pustijo misliti drugače. Poklical sem Mojmirja in mu povedal o tem, kaj delam. Nesramno seje režal skozi telefon in rekel, da Britanci še za Slove-ni jo niso nikoli slišali in da zgodba niti škotskih ovnov ne bo zanimala. Ko sem mu povedal, da gre za oris glasbene scene in njenih pikantnosti, se je zresnil in mi rekel, naj pošljem nekaj strani rokopisa, ko bom imel dovolj materiala. Pozno je, utrujen postajam. Bil sem pri šefu vladajoče stranke, ki name resno računa v bodoči vladi, ponuja mi mesto Mtovalca zii popularno kulturo. Ob koncu mi je rekel »naj pozdravim očeta« očitno je moj stari le vedno bog in batina, iz političnega ozadja vleče pomembne poteze. Zvečer sem sel v Central; zbrani so bili vsi glasbeni japiji, kar jih premoremo, torri trije, ha, ha. Tadeju sem predlagal, da bi sodelovala kot producenta skupine Laybach na njeni turneji po Ameriki. Z njimi, dragi moj Matjaž, se da zasluziti! Ze sem hotel zaključiti, a mi nekaj ni dalo miru, potem meje spreletelo: boljši del Matjaža je Nastja! Take babe ze dol¬go nisem srečal, iz sebe seva fantastično energijo. Kako dobro se najbrž onegavi!

10.5.

Že večkrat sem skušal priti do Matjaža, a se me izogiba. Pojavila se je njegova nova plošča, takoj sem jo nabavil in večkrat zapored poslušal. Ni tako dobra kot prejšnji dve, a še vedno izjemna. Solidna izvedba, še boljša pa so besedila; dejstvo je, daje Matjaž na koncertih mnogo slabši kot v studiu. Zal ta glasba z glavnim tokom zabavne muzike nima nobene povezave, tako da ne more biti zares uspešna. Zmenjen sem za kritiko za Glasbeni magazin, ploščo bom pohvalil, upam, da se bo Matjaž potem omehčal.

14. 5.

Sinoči sem iz Centrala privlekel Hedviko, pevko Pops je Drops. Mislim, da je morala posnifati tri tonce; vrgla se je name kot tigrica, vzela mi ga je v roke, še preden sem si lahko odpel pas, napičila seje na os in vrtela z ritjo, kot da bi bila Bulmanka in bi hotela z mojim kurcem zanetiti ogenj. Bil sem v formi in sem jo fukal počasi, dolgo, nabadal sem jo ie potem, £0 je že spala.

19.5.

Popoldne na televiziji, Matjaž s Feniksi snemal posebno oddajo, nekaj komadov s plošče, nekaj povsem novih. Kljub težavam, ki nastale z nastavitvijo zvoka glasbil ni lahko je celoten vtis dober; pasaž nadpovprečnih. Matjaža sem napadel takoj ob koncu snemanja, nemudoma sem videl, da je bral mojo kritiko. S Feniksi sva odšla k Turistu, kjer sem ga vprašal čemu taksna zamera. Njegova užaljenost je medtem izpuhtela, skušal mi je pojasniti, zakaj je bila njegova generacija jalova, omenil je razkol, kije pripeljalpripadnike, vztrajajoče na izvirni zamisli cerebralne revolucije, do minorne družbene vloge. Verjetno nekaj takšnega, kot se danes dogaja zapoznelim pankerjem na rejverskih žurih? Nadaljevanje večera je bilo zanimivejše: k Romeu je pri¬šla Nastja; zdi se mi, da je skušala Matjažu svojo užaljenost, ki jo je povzročil s pijanostjo, nazorno predočiti s tem, da je pokoketirala z mano. Če se ne motim, kajti ženska je izjemno inteligentna, še več, zdi se mi hipersenzibilna, v svoje antene polovi tresljaje misli, ki se ne prelijejo v besede. Ko sem se skušal ponorčevati iz Matjaža, me je hitro zabila, rekoč\ da je samo-svoj tip, ki mu ne moreva do živega ne ona ne jaz»

P. S.: Naročila je »domač čaj iz Matjaževe krvi«. Zelo neposredno in duhovito, uporabno za žanrsko zgodbo je "domač čaj iz Matjaževe krvi." Bil sem na koncertu v Križankah, neka ne preveč posrečena kombinacija etno glasbe ameriških črnskih slamov in kovinarskega rocka. Opazil dobro rdečelasko z Nedeljskih novic. Skušal sem navezati stike, ko sem že skoraj priplul ob njen pomol, se je izza oleandra narisal glavni urednik s pijačico, z naglim manevrom v desno sem preprečil soočenje. Tako je to! Ko sem se vračal domov, sem pokukal v PEN klub. Scena je bila klasična: veliko pozerjev, malo miz in denarcev. Za šankom je briljiral Matjaž, posvaljkan in nabit kot mina. Očitno je odplul na daljše križarjenje, tako daje sprostil nek drug pomol, ki me močno zanima.