Pipa tobaka
| Pipa tobaka Josip Jurčič |
| |||||||||||||
Pavlu Slamniku, graščinskemu oskrbniku na Koprivnjaku, začeli so že v njegovem štiridesetem letu lasje izpadati. Ne zaradi tega, ker bi bil v mladosti preneizmerno življenje užival; moj bog! gospod Slamnik ni ničesar užil, kar bi dejal, da je greh. Preveč je bil boga in sveta boječ. Tudi zaradi velike učenosti ne, kajti po četrti latinski šoli je bil študent Slamnik strašno trojko v spričevalu svojemu rajnemu očetu domov prinesel. To je krivo bilo, da ni potem zopet v šolo šel, nego bil nekje za pisarja in pozneje za oskrbnika na graščini. Lasje so izpadali iz Slamnikove glave iz svojega nagiba. Da bi to ustavil, strigel se je na gladko in zaradi tega je imel glavo, kakor bi bil majhno luno človek posušil. A posebno neprijetnega lica ni bil.
V istem štiridesetem letu je gospod Slamnik začel opazovati, da perica njegove srajce slabo pere; da se pri suknji zmerom kateri gumb odtrga, ki bi ga dobro bilo prišiti, ko bi ga kdo prišiti imel; da je hrana pri bližnjem krčmarju, kjer je moral kositi in večerjati, zares predrago plačana. In več enakih tožb je našel.
Ko bi se oženil, bilo bi vse drugače. Gumbi bi bili prišiti, perilo v redu, mislil je Pavel Slamnik in mislil je še druge reči, ki bi tudi bile, a katerih ni, da bi baš naglas pripovedoval.
Pavel ni imel navade mnogo govoriti. Ali mislil je mnogo in vse do zadnje črte. Tega se je bil naučil pri številkah, katere je v knjigo bilo pisati dan na dan in iz katerih je bilo treba natančnih rezultatov iskati, da je gospodar vse v redu našel in ž njim zadovoljen bil. Torej je Pavel tudi ženitev do dna preštudiral. Naprvo je v poštev vzel svojo mesečno plačo in je računil, kako in s koliko bi dva izhajala, to se ve, pošteno in precej dobro. Potlej je številil, koliko bi žena prigospodinjila, kar je zdaj gotovih stroškov. Račun je na vse kraje in po vseh preudarkih vrlo dobro kazal. Samo ena stvar mu je v križ hodila — in pobožna Pavel je sam pred seboj noter do kratko postriženih las pri tej misli zardel — v križ mu je hodilo, kako bode potlej, ako bogu v glavo pade, da ne bosta samo dva, nego s časom trije, štirje (več ne!) v Slamnikovi družini. Ni znano, kako je Pavel ta pomislek premagal, a premagal ga je gotovo, kajti preden je šest tednov minilo, že je rojila po njegovi glavi samo misel, kako pač dobiti, ženo.
To je bila težava. Slamnik je povsod, kjer so ga poznali, veljal za človeka, ki ne mara ženskega roda videti. Se njegov gospodar graščak, ki je bil oženjen in starejši od njega, bil je na slabem glasu, da poleti rad z mladimi delavkami na polju govoriči in se šali. On pa z nobeno ni govoril, razen kar je bilo potrebno, in še to tem osorneje, čim mlajša ženska je bila. Dostikrat je videl, da so se mu smejale; jezilo ga je to pač, ali kadil je svojo pipo, katero je zmerom v ustih imel, in je modro šel. V družbe pa zahajal ni.
Razen tega pa tudi izbiranja v okraju ni bilo velikega. Takih deklet, ki so brati in pisati in še malo več znale, in baš take se je zdelo njemu treba, ni bilo mnogo. Lepe in bogate si Slamnik ni upal dobiti. Njegova letna plača je bila že še dobršna; ali Pavel ni bil ničemuren, da ne bi vedel, da njegovo lice, njegova redkolasa glava in njegovih štirideset — niso posebno vabljive stvari.
Vsemu temu vprek se je stvar vendar razvila. Neki z otroki bogato blagoslovljen davkarski uradnik je imel sedemindvajsetletno hčer, o kateri se je govorilo, da je v svojem cvetju imela več častilcev, a snubača nobenega, ker je bil oče ubog. Na to je Pavel Slamnik oči obrnil. Več kratov je šel tja, a svojega namena ni mogel povedati, ni šlo z jezika. Naposled je davkarja na lov povabil in ta, vedoč da se po graščinskem lovu dobra slanina in dobra klobasa pri poštenem vincu prigrizuje, sprejel je povabilo z veseljem. V hosti je gospod Slamnik skrbel, da sta na enem mestu čakališče dobila, in tam je davkarju počasi svojo željo razložil. Ubožnemu državnemu služabniku so se od veselja oči zasvetile, segel je Pavlu v roko, zagotavljal, da ni nikakega zadržka, in vedel mnogo lagati, kako njegova hči Doroteja s spoštovanjem in posebno rada o gospodu Slamniku govori.
Gospod oskrbnik sicer ni bil duševni velikan ne poseben poznavatelj sveta in ljudi, a tega vendar ni veroval, da bi se bila prej zanimala zanj. Ni bilo vzroka niti prilike. Vendar nemogoče se mu ni zdelo in bodi si, kakor je, vesel je bil. Vesel, ker je srečno svojo željo od srcá spravil, vesel, ker mu je takoj oče obljubil in še tako srčno brez okolišev.
Ko je prihodnjič zopet v davkarjevo hišo prišel, poznalo se je, da Doroteja že zna njegovo prošnjo, in še več, da je zadovoljna. To je oskrbnik Slamnik iz njenega preprijaznega lica takoj videl. Odvalil se mu je drugi kamen s srca, ker mu ni bilo treba ljubezni razkladati, česar se je najbolj bal; zdelo se mu je, da bi smešen bil, in pravzaprav ni si mogel izmisliti, kako se enaka stvar prične. Tako se je vse samo ob sebi naredilo v pogovoru. Doroteja je znala ljubezniva biti. Saj je bila že sedemindvajset let stara, lepota je minevala, čas se je bližal, ko se začenja strašna ženska usoda starega devištva. Zdaj je veljalo z vso ljubeznivostjo prepreči in privezati zadnjega rešitelja iz neljubega samskega stanu.
Pavel je bil ves navdušen, kar se je njemu dalo navdušenemu biti. Ni mislil, da je še kje kakšna bolj dobra, bolj ljuba ženska stvarca od Doroteje.
Precej jeseni je bila poroka in gospod Slamnik je imel ženo.
Prvi čas je bil gospod Pavel v zakonu ves v nebesih. Kako bi ne, saj je bilo naenkrat vse v redu po stanovanju, v omarah in po vseh kotih! In Doroteja je znala kuhati, da se je samo jelo. In kako varčna je bila!
Da, varčna! In tu je vir Pavlove usode.
Kajti za nekoliko časa se mu je začelo dozdevati, da, kadar od kosila vstane, ne bilo bi težko in neprijetno še obsedeti. Ker se je malo svoje Doroteje bal, potožil ji je občutke svoje nezadovoljne notranjosti prav nalahko in pohlevno v obliki krotkega vprašanja. Ona je naredila resen obraz, rekla, da on o gospodinjstvu ničesar ne ume, da je njegova plača majhna in je treba skrbeti za starost. To vse je bilo za Pavla menda prepričevalno, ker je molčal.
Za tri mesece pak je prišel veliki udarec. Ljuba Doroteja je namreč nanagloma iznašla, da vse njegove suknje od pražnje do delavniške strašno — po tobaku smrde in da se grozni duh tobakovega dima sten prijemlje, kar je preko glave sitno.
A pipa, oh pipa, bila je Pavlova prva ljubezen od nekdaj že!
S kislim obrazom ter otožnim srcem obljubi, da ne bode več doma v stanovanju kadil, nego samo na polju in pred hišo na klopi. Težko je bila trda obljuba storjena, ali ženi na ljubo gre nekaj žrtvovati, posebno skrbni, mladi, pridni in lepi ženi, kakršna se je Pavlu Doroteja še zmerom zdela. Zato je dobrodušni mož potrpel leto in dan, pušil samo zunaj doma in samo, kadar žene ni bilo blizu. Tobak je kupoval skrivaj, kolikor se je dalo, da žena ne bi vedela, koliko se zanj potroši, kajti več potov je s strahom čul, da Doroteja računi, koliko on v ničev dim, ki nikjer nič ne zaleže, na teden, na mesec, na leto itd. denarja zavrže. Vselej, ko so jo enake misli obsedle, vstal je Pavel, stegnil se, molčal in, samo če se je dalo, zbežal od nje, dokler ni pozabila.
Zastonj! Oblaki, ki so se ob njeni ženski hudobnosti nabirali, rodili so naposled vendar vihar.
Sedela sta v nedeljo popoldne, ko Slamnik ni nobenega opravka imel, pred hišo skupaj. Ona je imela svojega in njegovega prvorojenca v naročaju. Pavel se je bil prav blizu k njej primaknil in preko njegovega neumnega obraza je bilo razlito veselje, katero ima oča v krvi svoje krvi.
To veselje ga je menda zamotilo, da se je spozabil in, gledajoč smehljajoče dete, pipo iz žepa izvlekel ter v zobe del.
To je bilo preveč. Dorotejo jeza prime. Kakor bi blisk švignil, Pavlova je pipa ležala razbita daleč proč in v zobeh mu je bil ostal samo kaniš, zgornji konec cevi. In preden se je Slamnik zdramil in vedel kako, kaj in zakaj, že je bil ženski jezik v urnem diru in tiru in kakor toča je sulo na ubogega moža različnih imen in priimkov in očitanih grehov. Sokratu enako bi bil Pavel to vse tiho pretrpel; a da mu je žena pipo iz ust potegnila, da ni dosti manjkalo in zob bi bil izbit: to je bilo več, nego more najpametnejši mož prebiti. Pavlu se torej obrvi povesijo in ustne stopijo v podobo krive podkve. Tak je bil v svoji najhujši jezi.
Mlada žena opazi, kako po ljubem možu vse gori. Vendar misli, da je zdaj čas za odločni boj proti pipi in za zmago.
»Ne nehaš, da enkrat še kaj zažgeš,« pravi. »Meniš, da moraš tako neumen biti, kakor vidiš druge bedake, ki denar mečejo, da kurijo to smrdljivo listje. Jaz tega trpeti ne morem. To ti danes za vselej povem.«
Gospodu Pavlu so ustne migale, hotel je tudi on svojo zastavno besedo danes za vselej izgovoriti; a bodisi da ga je jeza preveč trla ali da ni mogel prave besede ubrati, še ni nobene zinil. Tudi utegnil ni, kajti Doroteja je vstala, pomaknila je dete više na prsi in kričala:
»Jaz te kar videti ne morem poleg sebe s tobakovo pipo. Od danes se ti je odvaditi; ne kaditi ni doma ni nikjer!«
Zdaj je bil konec njegove potrpežljivosti. Zardi se, klobuk nazaj pomakne in s kazalcem trikrat ob klop potrka, rekoč:
»Jaz bodem delal, kar bodem jaz hotel, veš!«
Take upornosti še ni bilo nikdar v njem ves čas blaženega zakona. To je tudi žena videla in ni kakor po navadi mnogo besed in govora proti njemu v boj postavila, nego po kratkem premisleku rekla samo: »Je že prav!«
Ali kako so bile te tri besedice izgovorjene! Ne samo, da so izrekale baš nasprotje svojega pomena, bile so samosvestno pozivljanje, da prihodnost pokaže, čigava volja je močnejša.
»Prav, prav, prav,« vpije zato Pavel srdit. »Kar bodem hotel in kadar bodem hotel in kolikor bodem hotel. Kaj misliš, kdo sem!« In pogumno vstane, gre ubito pipo pobirat in mrmraje odhaja po poti od hiše. — Se ko je tako daleč od svoje žene bil, da ga že ni bilo slišati, govoril je sam s seboj. Žena pak je sela na klop, položila dete tako trdo v naročaj, da je zavečalo, in po obrazu njene ocvele lepote so pridrle solze ženske jeze. Sklene maščevati se nad njim, ne podati se, zdaj že celo ne, nalašč ne.
Pavel je bil zgled zmernega in z malim zadovoljnega moža. Zapravljivosti ni bilo v številu njegovih slabih lastnosti. V krčmi ga torej niso za pivskega brata poznali. Zlasti kar je oženjen bil, držal se je doma in posla. A danes je tako delalo v njem, da je brez prave volje in brez preudarka zavil po potu mnogih nezadovoljnih zakonskih mož, k vinu, pri katerem je ves dan do trde noči sedel. Govoril ni z nikomer, mislil je o stvareh, kakor so bile. Do danes ni čutil, kako svojeglavna je žena, kako se mora povsod in vselej njeni volji vdajati. To ga je začelo peči in hladil si je srce s pijačo. Ljudje, okoli njega sedeči, so takoj opazili, da mu nekaj ni pogodu, in težavno jim ni bilo uganiti, da se je z ženo razprl. Ker je eden dovtipnežev na to struno udaril, menil je Pavel, da že ves svet o njem in njegovi nesamostojnosti govori. To je bilo olje v ogenj.
Noč je bila, ko je domov koračil z jako opletalno nogo, nejasno glavo in novo pipo v zobeh držeč. Mesec mu je hudobno svoje rožičke kazal, zvezde so mu pred očmi plesale. Pogum in odločnost sta se mu bila v srce vselila in izmišljen je imel hud govor, katerega bode slišala, samo ako zine.
Tak pride domov. Pred pragom malo postoji, nehote poseže po pipi, premišljaje, ali bi jo spravil ali ne. Ne! — Na pragu se spotakne in zave, da je vendar malo preveč pil. To ni prav, žena bode divja. Sitno je pač.
V sobo stopivši, ni bil Pavel pozdravljen, a tudi ne ozmerjan. Čisto prek svoje navade se ni žena zanj niti zmenila. Nosila je najresnejši obraz, kolikor jih je na njej poznal, in kakor bi se nič ne bilo zgodilo, niti ugovarjala ni, da je on tako predrzen in izjemoma puši nocoj celo v sobi.
»Saj vendar ni tako napačna,« misli si on in se začenja svojih maščevalnih namenov sramovati. Hitro vtakne pipo v žep. Nekaj celo mehkega mu okoli srca leže, večkrat pogleda po njej: zakaj ne govori? Baš zdaj je čutil potrebo, razgovoriti se ž njo. V več rečeh je bil sedaj pripravljen miren biti in podati se, da bi le začela. Otrok se v drugi sobi zbudi, ona odide tja; sam obsedi. Nazaj je ni. Moral je on začeti, pokliče jo; ona pride.
»Zakaj ne govoriš z menoj?« vpraša jo in precej njegovega poguma se razkadi.
Namesto odgovora začuje Pavel glasan jok in vidi, kako ženi izmed prstov, ki ji obraz pokrivajo, debele solze teko. Posamezni, v ihtenju zatirani stavki Pavla poduče, kako nesrečna je njegova žena zaradi njegove svojeglavnosti in njegovega zametovanja vsega, kar ona želi in prosi; kako nelepo je, pustiti jo ves dan samo doma in v takem stanju domov priti.
Če je Pavel to natanko preudaril, videl je, da je resnica, da žena prav govori. Ali jokati bi vendar ne imela; to mu je hudo delo, solz ni mogel videti.
»In zakaj si tak!« pravi ona. »Ker ti je vsaka razvada ljubša nego jaz, ker nimaš toliko srca zame, da bi ti smela katero besedo reči, Pipa tobaka ti je več nego jaz.«
To pa ni res bilo. V njem se je v tem hipu boril odvažen sklep. Dokazati je hotel zdajle takoj, brez premisleka, da je zanjo pripravljen vse žrtvovati.
Kar njena ostra beseda ni opravila, storile so njene solze. Vstane, gre k njej, lahko ji potegne roke z objokanih oči ter pravi z glasom, ki se je tresel: »Ne jokaj. Jaz nisem brez srca, obetam ti vse, nič več me ne bodeš videla kaditi.«
Obljuba je bila storjena. Pavel Slamnik je bil sam s seboj zadovoljen. Mir je bil sklenjen.
Mnogokaj se človek nauči lahko pogrešati, nekatero staro lastnost, ki sedi na njem kakor železna srajca, s časom sezuje, samo vedeti mora, da je storil to iz svobodne volje. Pavel Slamnik je bil takoj ob prvem treznem času drugega dne čemeren in nezadovoljen sam s seboj.
Ali obljubil je bil in moral je obljubo izpolnjevati. Že po nekoliko dnevih so delavci na Koprivnjaku opazili, da gospod oskrbnik brez pipe okrog hodi. S čudno bistroumnostjo so precej pogodili, zakaj in kako je stvar. Hoteli so mu poredno pokazati, da vedo, v kako nemoški odvisnosti gospodarjev namestnik in njih zapovednik živi. Ta in oni, ki se mu je smel bolj po prijateljsko bližati, prosil ga je nalašč pipe tobaka. In eden hlapcev je bil tako hudobnega srca, da je tri večere na dvorišču pesem pel:
Moral se bodeš postiti, tobaka ne boš smel kaditi.
Pavel je bridko čutil, da to na njega leti; popadla ga je jeza in predrzen fant je bil kaznovan s strašnim pogledom, ki je naznanjal: o kresu bodeš druge službe iskal.
V teh razmerah je bila tedaj izkušnjava že od zunanje strani velika, ko bi že mnogoletna navada ne bila poželjivosti budila, besedo prelomiti in zopet seči po prepovedanemu sadu, O Kolumb! Ti bi ne bil šel tobakove domovine iskat, ako bi bil videl, kako je Pavel Slamnik skrivaj v stari greh padel in zdaj spoštovanje do samega sebe in svoje moške besede izgubil. Pred ženo se ni mogel (morda tudi ne upal) ponižati, torej je skrivši in kradoma zopet pipo častil.
Dve leti pozneje je nekega večera v prvi pomladi oskrbnik Slamnik sedel samoten v bukovem gozdiču, kateri se je pristave, kjer je s svojo ženo stanoval, skoro dotikal, potem pa preraščal ves hrib na vzhodno stran. Tu je bilo eno njegovih skrivnih pribežališč, kjer se je neviden utegnil svoje pipe veseliti, kadar se je mogel svoji ženi in ljudem izpred oči izgubiti. V duplu trhlega drevesa je imel shrambo za vse, česar je treba za užitno' tobakovo dimovanje.
Tu sedi torej s komolci v kolena uprt, s klobukom pred nogami in razne nezgode zadnjega časa mu iz glave vstajajo. Otrok mu je umrl, žena že dolgo bolna leži in njegov prejšnji dobri gospodar, plemenit zapravljivec, prodal je graščino in njega ž njo sitnemu tujcu, kateremu nobena stvar ni po volji oskrbljena, kateri je pravi zgled umazanega skopuha, da naj ga vrag služi. Hudo in bridko je na tem svetu živeti, a vse naj bi že bilo, ako drugače ni; samo ko bi žena pol toliko pravičnega potrpljenja z njim imela, kakor ima on smodila in razširjala gost dim; samo še ob krajih, ob tleh in tam, kjer je bilo kaj suhljadi, gorelo je s plamenom.
A pristavo, svoje stanovanje zagleda — vse je v ognju! Ženo je bolno doma pustil v postelji! Ta domislek ga prebudi iz obupne otrpnjenosti. Spusti se v tek in sopiha, kar ga noge nesó. Okoli doma stoji mmogo ljudi, kmetje iz okolice, hlapci in dekle z grada, vse vpije, nosi, gasi, podira.
»Kje je ona, moja žena?«
Pokažejo na stran, na vrt.
Pod debelo jablanjo, na deblo naslonjena, čepi žena, glavo ima zavito in joka. Ko Pavel vidi, da se ji ni ničesar zgodilo, vrne se mu prejšnja obupnost in kakor besen skoči proti njej in kriči:
»Ti si kriva, da sem zažgal, ti in tvoja hudičeva sitnost sta pahnila mene in tebe v nesrečo. Ti...«
Dalje ne more, usta se mu penijo, oči vrte, divji se vrže na ženo, potegne ji ruto z glave...
Hitro ga zgrabi eden grajskih hlapcev in odtrga proč, rekoč: »Kaj ste obnoreli?«
Med ljudmi pak je naenkrat raznesel se glas: oskrbnik je sam zažgal, sam pripoveduje. Drug za drugim se od ognja pomiče, sumno gledajo gospoda Slamnika, ki s čelom ob drevo uprt stoji, kakor bi od pijanosti dremal; in ogenj je imel kmalu vso pristavo v svoji oblasti, nikomur ni bilo več mar gasiti.
»Žandarji pridejo!« začuje se. In še preden sta dva čuvaja reda in postave do pogorišča prišla, povedali so jima ljudje, kdo je zažigalec. Oskrbnik vidi, kako kaže vse nanj, kako žandarja neverno gledata. Zakrohota se, kakor ga ni še nikdar nihče čul; ljudje so preverjeni, da je iz uma, da je oblaznel, in župan, ki je navzoč bil, pravi: »če ga pustimo tako, požge še nam.«
Zvežejo in odvedo ga. On nobene besede ne zine, le pri odhodu zaničevalno pogleda svojo ženo, ki se od straha ganiti ni mogla.
Minilo je nekoliko let.
V bližnjem malem mestu so mladi dečki iz popoldanske šole vreli in usuli se po trgu kakor roj čebel. Po ulicah je ležal prvi sneg in z neba se ga je v gostih plahticah nametavalo vedno več in več.
Iz umazane žganj arske krčme pride na ulico mož v zapuščeni, raztrgani obleki, z divje poraslo sivo brado; lica je bledega, upalega in mraz ima na raztepenem obutalu duri in vrata do golih nog odprte. Sam s seboj govoreč tava po sredi ulice, noga se mu vedno spotiče ob celi sneg na straneh gazu, večkrat zabrede v kraj, postaje, kakor bi hotel naslednje svoje korake še premisliti, roko proti nebu dviga in kriči: »bog!« kakor da bi nebo in vse njegove prebivatelje pozival na boj maščevanja.
Zdaj ga zapazi nade polni mladi mestni zarod šolarskih dečkov. Ob straneh in spredaj tekajo ti po snegu, ubogemu pijanemu možu jezike kažejo ter kliče na vse pretege: »Pipa tobaka! Mož, pipa tobaka!« Eden izmed njih, kodrolas rjaveč, poseže v sneg, naredi kepo ter jo krohotaje pijancu v hrbet zažene. Hipoma posnema vse mlado tovarištvo ta zgled in ubogi žganjarski brat je v ljutem boju proti neštevilnim snežnim bombam, ki letajo vse križem okoli njegovih ušes.
Večaje dvigne palico in se zažene tja, kjer je največje krdelo sovražnikov. A noga se mu v sneženem zametu zaplete in po vsem dolgem pade v sneg. Večjega veselja pak menda ne bi bil mogel svojim napadovalcem narediti, to je pričalo radostno smehovanje porednih šolarčkov, ki so vstajajočemu zopet jeli kričati: »Pipa tobaka, mož!«
»Peklensko seme!« rečeta dva moža, ki po trgu prideta, in z vzdignjenima palicama zapodita mlado paglavsko četo v beg ter tako rešita pijanega napadenca, kateri se počasi v hudi kletvi v stranske ozke ulice obrne.
»Gnusen človek, taka živinsko pijana reva!« reče eden izmed mož.
»Ali ga nisi spoznal?«
»Koga?«
»Tega pijanega, ki so ga otroci kepali? To je tisti Slamniik, ki je bil oskrbnik v smolniški graščini.«
»Ni mogoče,« odgovori oni, hitro se obrne, da bi ga pogledal, a pijanec je bil že okoli ogla ovil in ni bil več videti.
»To je tisti, ki je imel za ženo...?«
»Da, da, saj si ga dobro poznal. Žena je umrla, ko je on bil zaprt. Zdaj je ves izgubljen, pamet je izgubil, berači in pije. Zdrav razum se mu strašno malokdaj povrne. Nekaj časa so ga imeli že v bolnici za blazne.«
»Zakaj je bil zaprt?«
»To je čudna stvar, rekel bi, da je neumna, ko bi ne imela tako žalostnega konca, kakor si videl. On sam se je bil obtožil, da je požigalec. Potem se je izkazalo, da je samo iz neprevidnosti, v hosti tobak kadeč, v listje ogenj zatrosil. To ga je tako prijelo, da zdaj skoro človek ni. Čuden je bil vselej. Zdaj ga lahko vidiš, kadar je na pol pri umu, da se ti bo jokal kakor majhen otrok in tožil, kako ga je ena pipa tobaka spravila ob srečo. Kadar je pa v svoji blaznosti, ne moreš ga z nobeno rečjo bolj razkačiti, nego ako mu pipo tobaka omenjaš. Tačas tudi svojo rajnico ženo kolne, da je groza.«