Piruh (Cvetko Golar)
| Piruh Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Prebili so zimo dosti srečno, kar jim je storil žalega mraz, da je zacelil post, in ob solnčnih dnevih so vsi trije tekmovali med seboj, kdo si nabere več zdravja in pomladnega čuvstva po jasnih lokah. Srca so bila vsem trem še deviška, zakaj ljubezen je komaj dahnila po sladko ubranih strunah, in predpust ni zapustil na tem polju nikakih sledov, kvečjemu, da jih je parkrat upijanil in na plesu, gosposkem in parketnem, pociganil ... Oblekli so se namreč vsi trije v cigane, obradili so se črno in lase s črnilom polili, in tako so šli na ples, od katerega je ostal vsem trem strahovit nahod, ki ga še zdaj niso popolnoma ozdravili.
Še najbolje se je godilo tisti čas prijatelju Radinu, ki je bil vrhu svojega pisateljevanja tudi denaren fant, ž njim se ni mogel primerjati Kos, ki je bil sicer pesnik in pisatelj vsaj za pet glav višji od rdečeličnega magnata, a je bil preveč umetnik in zato se ni spoznal na kupčije. Slabo jo je vozil Ivan Svetel, ki ni imel niti pojma o življenju, znal je sicer govoriti in pisati o vsem, kar mu je obetalo posrebriti vsaj za en večer suhe prste, ali drugače je bil poet od pete do temena, lahkomišljen in dobrodušen, da je še celo Kos zmajeval z glavo nad njim.
Ali sedaj je bila zima pri kraju, in že dva tedna pred Veliko nočjo je Radin začel pospravljati svoje stvari in si je s tem vzbujal slast do kamniškega zraka in sneženih planin, do rdečeličnih Kamničank in njihovih pirhov, in ko je na Cvetno nedeljo odjezdil Gospod na oslici v Jeruzalem, se je tovariš Radin poslovil posebno ganljivo od Svetela, ki mu je bilo odločeno, da prebije Veliko noč zapuščen v stari, dolgočasni hiši med samimi krojači in čevljarji, med ljudmi, ki jih je vrglo življenje iž sebe, in sedaj natihem umirajo.
Tudi poet Kos je imel oditi pod gorenjske snežnike, sanjaril je večer za večerom o visočinah, kjer sneg plameni, pisal je verze o pomladanski slutnji in o velikonočnem vzduhu, ki gre nad poljem. S prsti je zabrodil po dolgi, rdeči bradi in se pošalil:
»Tužni,« Svetela je klical samo s tem imenom, »ali boš imel letos kaj dosti pirhov? Polonica ti jih menda že kuha tri dni kar naprej! Tudi jaz, mislim, jih bom imel dosti. E, na Gorenjskem so zala dekleta! Če se mi priporočiš, pa ti prinesem pozdrav od ene.«
Na Veliki četrtek jo je Kos odrinil, in ko je odhajal, mu je bilo žal Svetela.
»Presneto, saj bo tebi še najprijetneje! Na Gorenjskem je še sneg, in jaz bi te vzel s seboj, pa nimaš več suknje. Lovrenčkovi Mici in Matijčkovi Julki sem naročil, da ti imata prinesti pirhe. In Marjanca te ima tudi rada, pa šele Polonica! Dobro se imej!«
Tako je ostal Ivan Svetel sam. Skril se je v svojo sobo in zaprl okno, da niti sveži, solnčni zrak ne pride k njemu v goste in ga ne spomni, da je zunaj Velika noč, da gre veselje v deželo, da cveto rože in da že po ljubljanskem polju gnezdijo škrjančki v zelenih žitih, da vriskajo pod solncem, in da postovka trosi in siplje blagoslov na polje. Vzel je papir in začel snovati povest na idejo, ki jo je dobil od Polonice, ko je molila križev pot.
Povesti bi dal naslov »Veronikin prt«. Opisal bi junaka, mučenika svoje ideje, vzel njegovo mladost, zapuščeno in osamljeno, vse njegovo boje in blodnje, trpljenje in razočaranje, vso njegovo križevo pot, njegove padce pod križem zmot in težav, in slednjič bi mu poslal Veroniko s prtom, da mu obriše znoj s potnih lic in izmučenega čela.
In tako je začel na tej osnovi Ivan Svetel sestavljati roman. Najbolj ga je zanimal junak, in ko mu je pisal usodo, je čutil, da križa samega sebe. Dom mu je postavil v samotni, kmečki graščini, kjer živi s svojo materjo. Njegov oče se je postaral in ne zna več govoriti, dan za dnem hodi v gozd in išče drevesa, iz katerega bi stesal križ svojemu sinu. Edino veselje ima junak na sosednem gradu; tam živi mala Amalija, k njej se hodi igrat, in nekdaj se izgubita ponoči v gozdu, v globokem brezdnu. In že tedaj, sama v svoji otročji resnosti, si obljubita večno zvestobo. In junak odide v mesto, od doma, gre v šolo, zaide in zablodi, pada in se zopet dviga, dokler ne sreča na svoji poti svoje mladostne znanke, Amalije, ki mu kot Veronika obriše znoj s čela.
Ivan Svetel je čutil, da povesti še manjka epskega ogrodja, in zato se je dal na delo, da poišče primerno snov.
Vstal je od mize in začel meriti sobo, ali več se mu ni dalo misliti o stvari.
»Amalija — junakinja — Cilica — Ivan — Julija —«
Svetel je stresel z glavo in se razjezil. »Zakaj mi hodi Cilica na misel, in še celo Julija! Sedaj moram misliti na Veroniko, nase in na prt!«
Onevoljil se je in se premeril in pretehtal: »K Cilici grem lahko, ali ona je sam angel, in jaz s svojimi temnimi mislimi ne morem k njej. Onečastil bi njeno Veliko noč in njeno Vstajenje.«
Nekdo je potrkal, vstopila je Julija, mlada, lepa gospodična.
»Gospod Svetel, greva molit božje grobe. Jaz sem sama doma, in če vas veseli, ostaneva rajše doma.«
Zmajal je in ni hotel nič slišati.
»Jaz hočem Veronike, da vtisnem v njen prt svoj izmučeni obraz—«
»Gospod Svetel, kakšni ste, mislila sem, da pojdete z menoj, da me imate radi —« Zajokala se je, in ker pisatelj ni imel oči zanjo, je tiho odšla.
»Seveda, zakaj se branim? Ali Cilici se ne morem izneveriti! In nazadnje nimam suknje, in zato mora biti prej gotov »Veronikin prt.«
Sedel je k mizi in pisal.
Na Veliko soboto je Ivan Svetel postal žalosten. Tako je bil zapuščen in sam, in mislil si je in želel samo ene prijazne misli, da bi vedel samo eno ljubo osebo, ki bi se ga spominjala z veseljem in ljubeznijo.
»Saj ne potrebujem ne žrtev, ne usmiljenja, samo srce bi rad vedel, ki čuti vsaj nekoliko zame.«
Zjutraj so se že veličastno glasili velikonočni zvonovi iz mestnih cerkev, od vseh strani so plavali po zraku doneči in bleščeči zvoki, vse jasno dopoldne so prepregli in ovili veseli valovi. Dan je bil poln spomladnega zlata in biserov, mladosti in cvetja.
Ivan Svetel ni mogel ostati v pusti sobi.
»Grem nad mesto ali na polje, tam bom praznoval in govoril s svojo Veroniko.«
Težko mu je bilo med ljudi, zakaj, čutil je, da ni velikonočnega razpoloženja ne v njem, ne na njem. Prišel je dol po stopnicah v vežo, in tam ga je pričakovala Cilica, tista mala, drobna in bela gopodična. Zdelo se je, da stoji morda že tam vse popoldne.
»Gospod Svetel, ne zamerite, tale piruh sem vam prinesla, če ga hočete od mene v spomin!«
»Piruh! Cilica mi je prinesla piruh!«
Kako se je razveselil in razigral Ivan Svetel! V trenotku je bila pozabljena vsa žalost, vsa zapuščenost in samota. Piruh, piruh od male in drobne gospodične Cilice ga je tako vzradostil, da se mu je hipoma pozlatil dan, in se je samo smejal in gledal Cilico:
»Piruh! Ti ga mi daš! Cilica, srček, pojdi, pojdiva!«
Šla sta za hišo, tam je bil vrt, tam so rastle tri temne smreke. Hodila sta in se objemala, po zraku so plavali velikonočni zvonovi, solnce je sijalo in se smejalo.
Ivan Svetel in Cilica sta hodila in se objemala. »Piruh, Cilica mi je dala piruh!«
»Bodi tiho, jaz bi te tako rada poljubila ...«