Pisan drobiž

Pisan drobiž. Vinko V. Gaberc

Izdano:	Nova doba, 1920
Viri:	dLib 58, 63, 69, 91, 120
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Vergissmeinnicht«

Lani, nekako tako-le kakor sedaj, sem šel mimo Narodnega doma in sem videl, kako so podirali cesarja Jožefa II. raz njegov piedestal. Na tla se je zgrudil in okoli vratu mu je bila ovita vrv. Zamislil sem se v zgodovino in zrl sem na tleh onega, »ki je kmete ljubil«.

Ne vem, kaj bi rekel o podiranju spomenikov samem in o načinu posebe. Ne rečem ne na to, ne na ono stran ničesar. To pa je gotovo, da marsikomu marsikje jaz ne bi stavil spomenika.

Dopolnjena je bila tako usoda onega, ki ni samo kmetov ljubil, ampak ki je tudi zapiral cerkve s samostani in zatiral našo narodnost. In končan je posel onim, ki so naš narod lubili in zemljo gulili za njim. Malokdo je plakal za njim. Bivša »Deutsche Wacht« je pisala o podiranju spomenikov tod in drugod in je potočila solzo srčne žalosti za onim, ki je naš kmetski narod ljubil. Plemenito srce, polno čustvovanja.

A plemenit je tudi naš narod. Mesto, kjer je stal Jožef II., je vzvišeno kakor gomila. Zdi se, da je to njegov grob, svet in ograjen. Pa so šli in mu nasadili ponižnih, krotkih cvetk za dokaz, da prava ljubezen ni kar tako reč od danes do jutri.

Nemški in slovenski.

Naše mesto je prenovljeno. Kdor prihaja sedaj k nam po poslu ali pa same radovednosti, se čudi, kam je šlo nemštvo. Prej tako mogočno, da si mogel na vsaki ulici o bolj slovesnih prilikah čutiti njegovo pest, je sedaj skromno in krotko. Slo je in se umaknilo, kakor so se skrile blede lobanje nekdanjih mogočnikov s starega gradu za oltar v Marijini cerkvi. Ostanejo spomini in nekaj pristnih nemških rodbin.

Pač, nemštvo svoje vrste še imamo. Čujemo preradi kake cartane gospodične, veleinteresantne dame in dostojanstvene matrone, ki se razgovarjajo gladko nemški z bolj ali manj slabim akcentom in precej domačo izreko. Pa kdo bi kritiziral dobro voljo; da je vsaj nekaj!

A krivico bi jim delal, če ne bi omenil tudi drugih pojavov. So tudi gospoda, ki govore preradi nemško na ulici, v kavarni, v parku, na izletu. Odlikuje se posebno nekaj oficirjev, posebno če so v cartani družbi. Vsekakor prorokujem tej gospodi še lepo bodočnost.

Lani sušca se je v Narodni kavarni pojavil korenjak; bil je polkovnik v ogrski uniformi. Prsi mu je dičil Leopoldov in Kronski red. Gledali smo ga kakor čudo z Jutrovega. Mikalo me je, da bi šel in mu povedal svoje, a prehitel me je neki podporočnik, ki je g. polkovnika vljudno, a odločno opozoril, da pri nas ne nosijo več avstro-ogrskih distinkcij in redov.

»Pa kako to, kad u Beču svi nose ovakve ordene?« je zinil tujec, a izginil je vendar. Čez dva tedna smo pa gospoda videli v jugoslovanskem kroju in danes poslušamo njegovo nemščino. Doslednosti čast!

Sicer pa treba, da gojimo nemščino. Znalo bi se namreč zgoditi, da bi jo nekoč tako malo poznali, kakor sedaj poznamo slovenski jezik.

Dogodilo se je, da so se sestali naši najboljši, naši prvaki, in so gruntali imena ulic, cest in trgov. In kakor je pri nas že navada, so storili vse strašno naglo in površno. Če bi imel jaz izredno čast biti član te komisije in bi čutil našo revščino, bi bil predlagal, da pritegnemo kot veščaka v jezikoslovnih zadevah kakega tretješolca. V interesu dobre stvari bi ga bil profesor gotovo oprostil.

Ker pa se dela pri nas vse brez glave, imamo sedaj te-le neprijetnosti: »Kralj Petrova cesta«, »Matija Gubčeva ulica«, »Benjamin Ipavčeva ulica«, »Strosmajerjeva ulica« in morda še kako drugo za — jokati.

In ne glede na to, da ti je že hudo samo hoditi po taki ulici, mestni magistrat še prepoveduje voziti »s težkim vozom«.

O, da bi nas strela udarila!

»Čaj« — čaj.

Čital sem, da je Ljubljano hudo zadela prepoved točenja alkoholnih pijač.

Za Slovenca je taka beseda šiba božja, očit dokaz, da ga je nebo zasovražilo. — Dočim je bil prej po krčmah krik in vpitje, po gostilnicah pa šum in hrum, je sedaj vse potihnilo. In pivci so se razšli in zopet sešli v katakombah. Zašli so v kleti, kjer posedajo po gantarjih in si napivajo za korajžo v teh hudih dneh. Lastnik vina vabi prijatelja na kupico, ta jemlje seboj znanca, ta protežira svojega prijatelja in tako naprej v nedogled.

Včasi je vabitelju gotovo žal gostoljubja, če gleda dolge gantarje, polne znanih in neznanih prijateljev, ki posedajo osvetljeni od luči, kupico v roki in važnoresno kakor člani srednjeveške krvave rihte.

V kaki skriti gostilni pa srebajo žejne duše ob zaprtih vratah »čaj«. To se je baje zgodilo tudi že v Celju. Kje in kedaj — tega ne morem povedati.

Pravijo, da se je nekega večera, ko ni natakarica dobro pazila, priplazil v »ložo bratov vinskega čaja« neki oficir, rojak iz Srbije. Kdo ve, kako je to bilo mogoče. Najbrže je kak član skrivne bratovščine prelomil besedo in je družbo izdal ali kako. Kakor bi bil šinil iz zemlje, je stal na pragu in je prebledelo natakarico vprašal:

»Mogu-li dobiti čaja?« Gospod besedice »čaj« ni pravilno poudaril in zato ga dekle vpraša s pravim akcentom:

»Čája?«

»Da, čaja — molim.«

Natakarica odide, a ker je domnevala, da se vendar ne razumeta, še vpraša enkrat:

»Prosim, brez citrone?«

»E, pa da, bez svega ...«

Kdo ve, kaj bi mu bila prinesla, če ne bi bil mož sam radi sigurnosti skočil za njo in ji pojasnil svojo željo:

»Čuo sam, da moram tražiti čaj, pa da onda dobijem vina.«

»Da, da« pravi dekle, »potem pa morate reči čáj, a ne čaj.«

In dobil je baje »čája«.

A to pa rečem: Če bi me zaslišali, ne vem kje se je to godilo ...

O zaljubljenih ljudeh.

Ljubezen je strašna reč. Ljudem povzroča nemir, skrbi, nesrečo, gorje in često tudi rano smrt. Najlepša je ljubezen še menda takrat, ko oba mislita, da drug za druga ne ve, ko dvomi drug o drugu, a vendar ve, da je ljubezen tu in ljubezen tam. V takem slučaju muči s slastjo drug druga, žal mu je krutosti, a naslaja se z dražestnim užitkom, ko vidi, kako onega »ima«.

Poznam dvoje takih ljudi, ki še nikoli niso govorili besedice v tej zadevi. Ne vem, zakaj ne. Morda je prav tako za oba. Zdi se mi, da je »ljubezni« konec v trenutku, ko izrečeš besedo o njej. To je naravno. Saj, če ne moreš več molčati, izpregovoriš. Trenutek izrečene besede je torej kulminacija in vse, kar je potem, je propadanje. In kak je konec?

Zgodilo se je, da sem imel priliko opazovati ta dva človeka. Videl sem njo in videl sem njega, kako sta trgala s keliha margherite lističe in spraševala orakel:

»Ljubi,
ne ljubi me,
roga se mi;
na drugega (na drugo le) misli,
za mene nad ni ...«
ljubi — ne ljubi me — itd.

Opazoval sem in videl, da se je vpraševanje orakla ponavljalo. Prvi odgovor nemara ni bil povoljen in naslednjim nista verjela, ker je bil prvi drugačen. Takim načinom oba še danes ne vesta točno, kako je z zadevo. A govoriti se jima ne da.

Prav tako. Tudi jaz ne bi izpregovoril. Raje bi šel na krivično vojno ali s težkim križem na stari grad nego še kedaj lahkomiselno govoril o ljubezni.

Binkošti.

Lepi, mehki dnevi, v zelenje zaviti in s solncem obliti. Lahek vetrič. Sapica čez hrib in plan. Pekoči žarek solnca suši zemljo. In mi smo žejni veselja in lepote. To so naše binkošti.

Meseca majnika, sredi najlepše narave, še pred hudo vročino pasjih dni so se pojavile binkošti, ravno pravi čas, ko se človeštvo še ni naveličalo lepih dni, ko še ni razvajeno radi krasot mlade narave in je hvaležno za usmev božjega solnca in za božanje nagajajočega zefirja izza gor.

Poljaki imenujejo binkošti »Zelene praznike«, nekod jih nazivajo »letnice«, stari židovi pa so obhajali tak-le čas svoje praznike v uticah pod zelenim listjem. Zdravo bi bilo in lepo tudi za nas, če bi se po leti za oddih po trudu tedna zatekali v zelenje praznovat zmagoslavje dela, če bi romali izpod dušečih streh radovat se življenja pod milim nebom.

Kako otroško-veselo je videti temnozelene gore in sočnotravnate hribe in kako prijetno je poslušati šum potokov in žubor vrelcev! Kako vedri temno čelo lahek vetrček, kako ti greje srce solnca žar!

Ostavite svoje moreče skrbi doma in idite v naravo, ki vam jo je dal Bog, ko je bil prešerno razigrane volje! Pojdimo, razkrijmo se in mu s plamtečim jezikom zapojmo slavo in hvalo za dobroto!

Krik za svobodo.

Pravili so mi s koroških predelov došli borci, da tam ne kaže tako silno slabo, kakor si nekateri mislimo. Velijo, da bode naši upravi poverjeni del res naš vsled izraza ljudske volje pri glasovanju. Upajmo; jaz sem bil svoj živ dan skeptik.

Kapetan mi je pripovedoval, da je bil na posadki v Logavesi tik Vrbskega jezera, kjer ni našel preslabega razpoloženja. On ne dvomi, da pripade naše nam. Govoril mi je o tamošnjih ljudeh; veruje vanje.

Ogrelo me je pripovedovanje o doživljajih tam gori tik demarkacijske črte. To je ob najskrajnjih mejnikih Jugoslavije in niti ne vemo, da li je to res Jugoslavija. Pravil mi je omenjeni oficir o fantovskih popevkah v mesečni noči, ki so več nego izraz prešernosti in mlade lahkomiselnosti.

Ti na naši strani so v Logavesi zapeli domačo popevko, ki se je razlegala preko bližnje demarkacije na »nemško« stran. In oni tam, ki morajo radi učene pravice premodrih krivičnikov biti »Nemci«, so našim takoj odgovorili in s staro vseslovensko popevko »Stoji, stoji Ljubljan’ca« izpovedali svojo trdno vero.

Bolje je, da tega krika za svobodo nisem čul. Zdi se mi, kakor bi bili oni tam v zverinjaku ujeti, pa bi kakor divjačina tožno tulili tem, ki so na svobodi.

Pri nas pa so zveri, ki ne znajo ceniti svobode.

O svetem zakonu.

V katekizmu smo brali nauk o štirih poslednjih rečeh. Gotovo ni nikdo naših tak brezverec, da jih ne bi znal našteti, vendar pa vem, da je marsikdo, ki je le nekoliko razmišljal o svetu in njega dobrotah, prišel do zaključka, da je to bolj teorija, ki jo je praksa popolnoma prevrgla.

Štiri poslednje reči so po mojem — oprostite, v cerkvene dogme se ne drznem posegati — smrt, sodba, pekel in, če je človek še bolj zavržen, sveti zakon. Tako je; to drži! Opazoval sem že nebroj parov in njih življenje, marsikdo mi je že zaupno kaj potožil in uvidel sem, da je zakon res čisto »ta zadnja reč«.

Zadnjič pa sem našel prijatelja, ki se mi ne zdi čisto pošten. On je namreč trdil, kajpada v navzočnosti svoje male polovičke, da je zakon hvalevredna ustanova za ljudi. Same uljudnosti nisem zinil nobene, a mislil sem na kurnik in kokoši. Zakon je namreč kakor kurnik. Kokoši, ki so zunaj, silijo k onim v kurnik; one v kurniku pa silijo ven. Zadovoljne pa niso ne te ne one.

Ko sem mu bridko tožil, da nimam pri pesteh na srajci knofov in skoro nobenih celih nogavic, mi je svetoval — zakon. Sredstvo proti dolgočasenju je baje tudi — zakon. Da se manj zapravi, je zopet baje dober — zakon. In tako naprej.

Rahlo sem opozoril sočuvstvujočega moža na slučaj, ki mi je znan. Za časa svetovne vojne se je namreč zgodilo, da se je neki zakonski mož zmuznil izpod jarma in je odpovedal službo, radi katere je bil vojne oproščen ter je odrinil naravnost na fronto, tja v prvi zakop, da najde — srečo in mir. Prijatelj pa me je poučil:

Veš, dragec, — pravi — to ti je pa vedela moja teta Luca dober svet. Takole, je rekla, pri ženitvi je tako, kakor če se greš prvikrat kopat. Če se boš počasi spravljal v vodo, boš premišljal in — brrr — zgrozi te in umakneš nogo in se pojdeš zopet oblačit. Če pa skočiš kar na glavo v vodo, boš pa kmalu dober.

Ah, tako — pravim. Kaj pa, ko sem čez glavo v vodi, ka-li; pa dna nikjer?

Boš pa plaval.

In če ne znam?

Hm, potem je pa hudič.

Da, hudič je; saj pravim.

Rešnje telo.

Na Rešnjega telesa ne pomnim, da bi bilo kedaj slabo vreme. A letos je deževalo. Za časa procesije pa je vendar bilo lepo. Kot otroci smo se tega praznika zelo veselili. Zdi se mi, da nam je bil ljubši nego vstajenje, ali morda celo sam pust, ki je bil radi svojega divjaštva prvi v otročji pratiki. Ko smo nekoliko odrasli in smo začeli bolj pojmiti vsebino praznika, nas je preslepila zunanja sijajnost obredov, da nismo več videli jedra. In tako se je dogajalo, da smo kot gimnazijci, ki smo morali v sprevod, komaj čakali ugodnega ogla, kjer smo se zmuznili, zdaj ta zdaj oni in zbežali kopat se. A pripetilo se je nekoč, da nam je tovariš utonil. Pa so pravile ženice in g. katehet je rekel: »Prst božji«. Gotovo. In da ni pristranski, je dokazal ljubi Bog, ko je kmalo na to umrl g. katehet radi kapi na srcu.

Četrtek je bil veleslovesen: Cvet mladine, zrelo ljudstvo, jedro naroda, vse se je grnilo po celjskih ulicah, žejnih dežja, v solncu se dušečih. Drobne deklice v belem, s košaricami v rokah in pentljami v razčesanih laseh, narodno vojaštvo pod domačo komando, pester sprevod naroda, baldahin z božjimi služabniki in posvetnjaki ...

Omeniti se mi zdi vredno jedno sliko. Rešnje telo je oni dan, ko pride na mlado glavo maturanta prvikrat gladkosvetli, črni cilinder, iz avstrijskih časov uradništvu znana »Angströhre« in kandidatom za razne izpite strašni »verlängerter Hohlraum«. Da si jih gledal, kako ponosito so silile glave kvišku, neznano kam! Črn salon, bele rokavice, kakor iz škatljice so bili vzeti. Ah, in počutili so se! Dočim sicer mlada gospoda primerno hvaležno kvitirajo ljubeznivo poreden pogled mladega dekleta, so bili sedaj nekam tuji. Vse so ignorirali. No, lep biti in mlad in zdrav; hočete-li še več? In čez nekaj tednov bo njihov ves svet. Da bi vsak imel zdrav instinkt, da bi skoz prava vrata stopil vanj!

Da ne ostanem enostranski, se moram lotiti tudi deklet. O, njih ne pustim. levi. Pa saj ste sami morda videli, kako so hodile ob ponižnem sprevodu polne naivnega napuha, zibajoč se v bokih, preračunano koketirajoč in — seveda — samo kar tako slučajno se srečavajoč z begajočimi očmi. Če imate smisel za lepo nogo, ste gotovo tudi videli, kar pa ne škodi brumnosti, klasične oblike. Navihana dekleta namreč poklekujejo tako prisiljeno nerodno, da si moral občudovati kapital. Da, lepota je kapital, ki ga kajpada ceni vsak po svoje.

Oh, pa take posvetne reči pišem o Rešnjem telesu! Oprostitc! Pozabil bi bil omeniti, da se je tudi veliko molilo in na ves glas in da sem pri blagoslovu trkal na prsi, skrušen in žalosten, ker ga nisem vreden.

»Jakec, kje si?«

Kar uganjajo ljudje po svetu, je samo slepomišenje. Hodijo z odkritimi očmi, pa so slepi, gledajo debelo, pa ne vidijo. Pač, vidijo tam vse polno, kjer ničesar ni, tam pa, kjer je, pa ne marajo videti, ker hočejo biti slepi.

Poleg slepcev pa so še drugi invalidi; še hujši. To so tisti, ki škilijo. Tak unikum ti menda vidi vse po dvoje in nemara vse narobe. Meni vsaj se zdi, da je takemu leva stran na pravi, prava pa na levi. Škiljavcc je res hujši nego slepec. Ta vsaj ne vidi ničesar in živi v svoji ozki temi, oni pa živi v iluzijah in gleda fato morgano na nebu, ko hodi po trnju ali močvirju.

Bila je pred tednom neka družba na izletu. Postali so veseli, naravni, čisto brez pridržka. Razdragane volje so se šli igrat v krogu. Oni, ki je vodil igro, je izbiral vedno po dva, tako da je moral eden loviti eno. A oba sta imela zavezane oči, da ona ni vedela, kam umakniti se, on pa ne, kje bi lovil. In nanesel je slučaj, da sta se iskala dva, ki se raje ogibata drug drugega med seboj in pred ljudmi. Bil je to res slep slučaj; kajti ko sta se našla z zavezanimi očmi, sta videla, da nista prava.

Jaz pa pravim: Nič iskati, nič loviti. Kar se ima najti, se samo nudi in kar se ima dobiti, pride samo. Le slepomišenja ne!

Na produ Savinje.

Velik dirindaj. Vpitje križem. V Savinji vrvež. Na produ mrgolenje. Čas za kopanje je napočil: vse hlepi za hladom in osveženjem. Dočim so koncem aprila bili šli v Savinjo kot prvi zdravje tvegajoči vojaki iz Macedonije in so jim sredi maja sledili otročaji razne vrste, je sedaj vse v vodi, česar po nedeljah in praznikih popoldne ne izvabi v okolico lepo vreme.

Veseliš se življenja na solncu, a varen ga nisi. Kakor lani in od pamtiveka, tako mečejo mali in veliki otročaji tudi letos kamenje, sebi za zabavo, drugim na jezo. Tako bode tudi drugo leto kljub prepovedi brižne oblasti.

Oni, ki imajo smisel za poseben šport, se vozijo v zanikarnem čolnu, ga slučajno ali hote prevračajo in padajo v mehke valove, grohotajoč se in goltajoč slabodošli požirek.

Je to leto kakor so bila druga; a vselej je vse novo. Vedno je dosti dobre volje, smeha, krika, veselja in zdravja. Tako je prav; med takimi ljudmi je priletno.

Slecimo čemerno dolgočasje in planimo v valove življenja vsi, ki znamo plavati. Kdor pa ne znaš, ostani doma, da ne utoneš.

Društva in klubi.

V malem mestecu kakor je Celje, si kmalu domač. In če si sicer tudi brezpomembna oseba, si vendar činitelj v ustroju družbe. Prezirajo te menda, a kljub temu te iščejo vsi, ko se jim zdi trenotek primernim. Nikamor se ne štuliš v ospredje, a vtaknejo te v vsako vrzel.

Če prideš kam v kak neznaten kraj, glej, da že prej proračunaš, koliko ima društev in klubov, da veš, kake žrtve te čakajo. Ker dejstvo je, da moraš biti član vseh. Ni, da bi ti ravno hotel to; ne, a vpišejo te, proglase za člana in pridejo — pobirat.

Že večkrat se mi je pripetilo tako. In zadnjič celo. Ti pride tak-le faktotum in pravi: »Gospod, članarine za to in to še niste plačali.«

»Kaj,« pravim, »sem-li član?«

»I, seveda ste; kako pa.«

»A tako; a od kedaj?«

»Rekli so, pa so Vas zapisali.«

»A, tako; potem bo že prav.«

In plačal sem.

Tako se godi gotovo marsikomu. In jedro tega in globlji pomen? I, kaj neki? Ko umrem, pojdejo na osmrtnici v svet moji naslovi in častne službe. In čitali bodete nekako tako-le:

»Bogu je dopadlo (tako se mora reči, ker je lepo) vzeti k sebi v najlepši moški dobi (radi samega društvovanja tako zgodaj). Bil je znana osebnost in vnet član vseh prepotrebnih narodnih društev in klubov. Za njim žaluje zlasti društvo za pobiranje gosenic in otresavanje kebrov in društvo za ohranitev starih dimnikov je izgubilo delavnega člana. Internacijonalna liga proti dolgočasju bode še dolgo čutila strašen udarec in intimni klub za gojenje in širjenje duhovitosti je postal sirota ...«

Tako bodo pisali vsakemu »ferainsmajerju« in pevsko društvo, odsek za nagrobnice pojde in zapoje »Blagor mu«, varijanto za one, ki so res blaženi, da so šli odtod.

Sila ognja.

Listi so pisali in znanec mi je pravil, da je bila na večer pred praznikom Cirila in Metoda vsa koroška dežela, kjer še odmeva naš jezik, v enem samem ognju. Goreli so kresovi v našem pasu. A po hribih, vrhovih in visokih gorah, žareli so ognji v predelih, ki jih imajo na Koroškem pod seboj Italijani, v reki Zili so se svetlikali plameni z leve in prave plaho kakor bi prižigali lučke dušam v vicah, čakajočim odrešenja. In tam vse do osojskega jezera in do Gosposvetskega polja, za Celovcem tam so segali krvavi plameni pod temno nočno nebo, razsvetljujoč našo zemljo, črna tla svetlili spominov naših.

Verojetno je, zelo verojetno, da se je svetil sam veliki trg v Celovcu, in da je odseval v našem svitu spomenik onega zmaja, ki je toliko stoletij s svojim strupenim dihom gonobil naš živelj na Koroškem. Če bi bilo viharno, bi nosilo iskre po deželi naokoli.

In na Vrbskem jezeru so naložili na velik splav mogočen kres, ki je ozarjal bregove. Na dnu jezera pa si mogel ob tem ljubezni polnem ognju videti blodne duše onih pozabljenih in pogubljenih, ki čakajo na glas potopljenega zvona, da jim navesti trenutek odveze in sprave ...

Ura plebiscita bije.

»Šimelj, ti si revež«.

Revež biti je hudo. Revež, ki se smili sam sebi, je še na dobrem, a revež, ki ga drugi omilujejo, je po vsej pravici žalostna stvar. Biti tak, da ti dajo tvoji ljubi bližnjiki čutiti, da se jim smiliš, je strašno gorje.

Poznam človeka, ki je po božjem poklicu in po svoji lastni volji — ker bi lahko kaj delal — ubožec. Vi vsi ga poznate, če ga vidite hoditi po ulicah in cestah v okroglem, črnem klobuku, črnobradatega, v strašilastih hlačah in čevljih na nogah, pa brez podplatov. Tak vam drsa po Celju tiho računajoč, da pride za obedom borna večerja kje na kakem usmiljenem pragu, po večerji pa ušiva noč pod kozolcem izven mesta, v jutro pa zopet kos slabega kruha kot dar dobre gospodinje. Tako mu mine za dnevom dan.

In to ni navaden človek, kakor je kavalir v fraku ali fabrikant v avtu. Ne, mož je filozof. Ste-li ga že videli kedaj, da se razburja radi vsakdanjih skrbi? Mi-li morete ugovarjati, če trdim, da iz njegovega očesa odseva globina pojmovanja?

Govori ne; le včasih se odreže s pičlimi besedami otročadi, ki sili vanj z zbadljivkami. Nekako suvereno prezira vse; zdi se, da bi se hotel posmehniti, pa mu ni vredno. Kaj njemu mar ves smešni in zmešani svet!

Pred dnevi pa je vendar izpregovoril. Bil sem na ulici, kjer je stal voz z opeko. Vprežen je bil boren sivec. V smeri k vozu se je gugal filozof in je delal z obemi rokami križem pod pazduhami red med občinstvom. Prišedši do voza, se je pomilovaje ozrl po konju in je zlil ves balzam dobrote v te-le besede: »Šimelj, ti si revež.«

Resnica, gola istina. Trdo mora delati šimelj, surovež ga morda še pretepa, na solncu mora postajati, včasih je lačen in često žejen. Po slabem življenju brez slave smrt. To je revščina.

Ti, neznatni dobričina, pa si bogat, ker zajemaš iz neusahljivega vira zadovoljnosti.

O blagru milosti.

Živeti v milosti božji se pravi, biti dete na duši, angel v vidni podobi zemljana. V dobi strojev in štrajkov, za časa hudobije in laži, ki preplavlja ves svet, pa je milost božja izginila. Preotela je mah ljudska milost. Milost človekova je strašna. Pod njo bolj ječiš nego pod svinčeno streho vročih beneških ječ. Sploh je milost ljudi grozota, ki je normalen človek ne prenese. In če jo mora trpeti, ga ubije.

Med nami Slovenci se je posebno udomačila ona inozemska specialiteta milosti. Z njo havzirajo naše dame. So to razne gospe, ki jim njihovi možje lahko dajo toliko na razpolago za zapraviti, da se po načinu razsipanja denarja stopnjuje potenca njihove milostljivosti.

Glavno in — smelo rečem — edino obeležje take milostljivice je vsiljivo eleganten kroj obleke, če je posebne milosti polna, še lorgnon na visokem nosu, vsekakor tudi penetranten parfum in če zanikerni naturi treba pomagati, napihane nedri, ličene obrvi in s karminom pomazan obraz.

Kultura srca, plemenitost duše, obzorje, inteligenca, izobrazba in kar je slične žare, vse to ni znak milostljivosti. Bila bi res lepa, če bi ženska s takimi lastnostmi oblekla ponošeno jopo in dala ruto na glavo, pa bi čakala, da jo kdo začne apostrofirati z milostjo! Taka baba je sploh za zapreti.

Če hočeš biti milostljiva, moraš djati okoli vrata zlato verižico z medaljonom, v tuje lase — če nimaš svojih — z briljanti obsejan diadem, na zapestje par tehtnih obročkov in na prste nekaj dragih prstanov. Tej opremi bodi primerna tvoja obleka in obuv. In če se še sicer držiš preračunano leseno in mrzlo, je iz tebe puhteča milost sreča za tvoje sosedstvo.

Karakter milosti se nekatere ženske loti kar čez noč. Navadno potom možitve. In kakor raste taka ženska v milosti, tako se moški pogreza v nemilosti. Sploh pravijo, da je z damami, ki so vse milosti prepolne, težko izhajati. Z ničemur niso zadovoljne, najmanj pa s tistim, ki ne vidi njihove milostljivosti in jih hruli samo z rovtarskim nagovorom »gospa«. In ker so nekateri možki, ki jim je manj za puhlo laskanje nego za nepriliznjen takt, začeli po šegi galantnih, kavalirskih, a nikakor ne smešno suženjskih Francozov, nagovarjati dame z »gospa«, so so take, milosti prekipevajoče ženske za nadomestilo bridke izgube začele med seboj pikati z »milostljivimi«.

Jaz ne bodem pravil »milostljiva«, magari sem »butelj«. Ko je pa »gospa« tako lepa in ljubezniva!

Pri petrovški materi božji.

Biti brez posla in dela je hudo. Moreče dolgočasje se te loti, če začutiš, da je nedelja tu, pa ne veš, kaj bi počel. Ako je deževno, otopiš in zamreš, pa še gre. Če pa te božje solnce zvabi na dan, a ti ne ve pokazati ne smeri ne družbe, in si obsojen, da tavaš sam, je slabo za te, prijatelj. Tako sem sam samcat v nedeljo zabredel v Savinjsko dolino in gotovo sem le slučajno prišel k mater božji v Petrovče na obisk.

Trideset in pet let bo kmalu, ko je bila moja rajna mati v svojem trpljenju zaobljubila sebe in mene na božjo pot k zagorski materi božji. In ker hudih brig ni hotelo biti konca, jc storila »zavet« in me posvetila oltarju, kojega hlapec naj postanem. — Reči moram, da je bila prva zaobljuba malenkostna in ne posebno tehtna, a druga beseda je bila vsekakor nepremišljena in celo nekolko smela.

Dejstvo je, da moja mati ni bila nikoli pri Mariji Zagorski, da je pa čutila, da jo beseda veže, kajti kake trikrat me je tekom mojih mladeniških let rahlo opozorila, naj grem nekoč v Zagorje poklonit se Brezmadežni, ker je — ona zaobljubila mene in sebe. Ne vem, kako: Do danes še nisem bil pri Zagorski Mariji, da, niti ne vem, kje mi je iskati jo. Tako nekako pa slutim, da je tam blizu, kjer vrtijo jance in pijejo zanikarno vino ter pojejo netečno dolgočasne popevke.

No, in z oltarjcm je še bolj jalova stvar. Že pred petnajst leti sem krenil na krive poti. In danes že nikdo rojakov in znancev ne misli več o tem, da sem bil že prav blizu, da bi postal »čast za celo faro«, in morda še daleč preko.

Med potjo sem mnogo razmišljal in v Petrovčah sem zavil v cerkvico. Takoj pri levem vhodu sem motril božjepotno sliko nekega Brolla iz Humina (Gemona). Zanimiva je vsekakor samo radi tega, ker je od »umetnika«, ki je doma iz Gemone, to je »Humin« ob krajni meji beneške Slovenije, kjer bolj postarni ljudje še govore po naše.

Pod korom sem našel na steni nekoliko sličic s posvetilom vernih duš, ki jim je pomagala petrovška mati božja. Razvedrila me je zahvala nekega fanta, ki pravi, da je po priprošnji Petrovške vstal s postelje v enem slučaju že po petih dneh, v drugem pa tekom štirinajstih dni, dočim mu je zdravnik prorokoval, da bode ležal šest tednov oziroma štiri mesece. — Jaz vsekakor zavidam fantu krepko naturo, ne razumem pa nič hudega slutečih profesorjev, ki so prizadetega možakarja napravili za zdravnika ... Nasprotno pa me je ginila druga slika, s katero se neka ženska zahvaljuje za čudežno ozdravljenje. A po načelu »bolje drži ga, ko lovi ga«, prosi zajedno že tudi, »da bi jo Marija rešila žalost, ki jo tlači že sedem let«. — Zamislil sem se in sem ugibal, kateri bi se jaz zaupal, da bi me rešila. A razsvetljenja ni ...

Pač pa sem prosil, da bi me prijazni ljudje manj obirali — po krivici. Saj, če bi govorili o meni le resnico, bi že bilo dovolj.

V božji naravi.

Naš mestni park, ki je dika Celja, v samoti umira. Koliko je bilo pomladi in po leti v njem glasnega smeha, koliko živih besed je vrelo po njem! Sedaj je vse zamolklo, veselje je proč. Kako kmalu smo pozabili na bivšo lepoto, kako malo smisla imamo za čar jeseni!

Obče se je govorilo, tudi pisane so že bile rahle besede, da celjski mestni vrt še ni bil tako lep in pester kakor letos. Res, bil je deležen izredne nege veščih rok in pozornosti blagega srca.

Ste-li videli vse one grede v zgodnem zelenju? Ste se-li divili rajskemu cvetju početkom poletja? Ste-li poslušali petje drobnih ptic v gostih grmovih, veselečih se narave in kulture — vse doslej?

Umetniška roka je ustvarila Celjanom park, intimen in prisrčen z malenkostnimi sredstvi. Bilo je delo in skrb. Sama briga in trud.

In mi smo hodili šetat po lepih, zglajenih potih, zatopljeni v brezdno brezsmiselnosti. Posedali smo po klopeh na solncu, plavajoč s spomini in željami tja daleč v nedogled. Božal nas je mehki vetrič, zlati žarek nas je posebno dražil. Toliko da smo se zavedali, da ne bode vedno te lepote in toplote.

Sedaj je minilo. Drevje je zažoltelo. Zadnje cvetje trepeta pred prvo slano. List šelesti za listom pod tvoje noge. Požuri se, uidi, če moreš: I ti oveneš in odpadeš. Srečen, če te ne pohodijo v blato ...

Tam pri vodometu, sredi betonske kotanje pa je še življenje. Iz nižin se dviga, raste; na višku se razkraja v tisoče molekulov in milijoni atomov rose zopet v globino, kjer je njih izvor.

O steklini.

Dogodil se je slučaj: Nekje so imeli mladega psa plemenite pasme. Bil je zelo domač. Vsem se je priljubil. Imel je dobre lastnosti; le nepremišljen je bil, ker je bil — mlad.

Ta mladič pa je imel že zgodaj nesrečo. V sosedstvu se je pojavila steklina in star pes, ki menda ni bil niti kaj prida, je zbolel. In k onemu bolnemu psu je zašel mladi pes. Bila je njegova usoda.

Dejstvo, da so videli zdravega psička pri onem, ki so mu naknadno dognali steklino, je gotovo. Nastal je hrup, burjenje je rastlo. Na mladiču ni bilo dobre dlake več. Podili so ga, zmerjali in kleli. Opozorili so nanj oblast, ki je stegnila svojo roko po njem. Dobil ga je živoder.

Domači so prosili za reveža, tudi jaz sem hodil posredovat, ker nisem verjel, da je stekel. Smilil se mi je. A v knjigi pravice, katero so mi predložili v dokaz, je pisano, da mora poginiti tudi tisti, ki je bil slučajno v bližini za steklega proglašenega psa.

Zamislil sem se v globoko pravico in jo razumem: Če si zašel med denuncijante in so te obevskali, si — denuncijant. Ker si bil slučajno v družbi, kjer so bili vsi pijani, a ti trezen, si — pijanec. Med barabami si — baraba. Ker si imel z goljufi in tatovi, ki jih nisi poznal, posla — si sam tudi tak. Če te hlastne stekel pes, a se ga ogneš še pravi čas toliko, da te strup ne zarazi, te proglase kljub temu za steklega.

Gromska strela, potem je pa res škoda, če nisi stekel. Saj ljudska pravica hoče, da si tak ...