PISANO OKNO
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Urška Volarič
Viri: Makarovič, Svetlana (1975). PISANO OKNO. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


ZJUTRAJ NAJSLAJŠE SPIM. VESTE. TAKE VRSTE SEM PAČ. NAJBRŽ ZATO, KER VEM, DA BO TREBA KMALU VSTATI.

KAJ SE TAKO LESKETA NA OKENSKI POLICI? DELAM SE, KO DA NISEM NIČESAR OPAZIL. RAD BI ŠE SPAL.

A NE GRE. SLADKO SE PRETEGNEM IN ODPREM OČI, KAJTI ZDAJ STA NA OKNU DVE BLEŠČEČI SE ROKI. KAJ JE TO?

SEVEDA, SONCE MI SKOZI OKNO POMEŽIKNE NARAVNOST V ZASPANE OČI. LEP DAN BO, POMISLIM – PA SEM V HIPU BUDEN.

KOLIKO ROŽ SE JE RAZCEVETELO V TEM JUTRU NABRAL SI BOM VELIK ŠOPEK, DA BO DIŠALO PO VSEJ HIŠI.

ALI PA SI SPLETEM VENČEK IN SI GA DAM NA GLAVO… NE, SAJ NISEM DEKLICA. LAHKO BI SE MI KDO SMEJAL.

KDO SE HIHITA ZA MOJIM HRBTOM? METULJ, KI GA JE PRIVABIL CVETLIČNI VONJ, IN JE SLIŠAL TISTO O VENČKU…

PRENEUMNO! KAR SEDEM METULJEV SE SPRELETAVA OKOLI MOJE GLAVE IN SE MI SMEJE. BODITE TIHO, KAKŠEN VENČEK NEKI!

ČAS BO ŽE ZA ZAJTRK. JABOLKO? NE BI BILO SLABO. LE ZAKAJ JE VEJA TAKO VISOKO?

ČE SE NAREDIM VELIKEGA… ČE STOPIM NA PRSTE… NIČ NE POMAGA, PREMAJHEN SEM.

GLEJ, IZ TAL JE HIPOMA ZRASEL GRIČ. POVZPNEM SE NANJ, STOPIM NA PRSTE IN ŽE DRŽIM V ROKI MRZLO, ROSNO JABOLKO.

A NA VSEM LEPEM IZ GRIČA POGLEDA ŽAMETNA ČRNA GLAVICA. KRT! NA TU IMAŠ POL JABOLKA!

LE KAKO NAJ PRIDEM NA DRUGO STRAN TEGA SKALNATEGA PREPADA?

TAM, NA DRUGI STRANI RASEJO SPOMINČICE… KDO MI BO POMAGAL? GLEJ NO, MAVRICA!

KAJ NI RAVNO TAKŠNA KOT NAJLEPŠI MOST? NAREJEN JE IZ TISOČ PISANIH ŽELJA.

SAMO, ČE SI MAJHEN, LAHKO VARNO STOPAŠ PO NJEM. SEM PADEL DOL? NISEM. NO, VIDITE.

TUKAJ JE PA GUGALNICA. KOT NALAŠČ ZAME. ŽE STO LET… NO, ŽE TRI DNI SE NISEM GUGAL.

AMPAK KAKO NAJ SE GUGAM SAM? POKLICATI MORAM KOGA, DA BO SEDEL NA DRUGO STRAN. KLIČEM IN KLIČEM…

IN KO SEM ŽE VES HRIPAV, SE VZAME OD NEKOD SRAKA IN SEDE NA DRUGI KONEC GUGALNICE.

JUHEJ! S SRAKO SE GUGAVA, DOKLER NE MINE DAN.

OD NEKOD SE PRIKOTALI LEPA, VELIKA RDEČA ŽOGA. UJAMEM JO IN JO ZAČNEM KOTALITI SEM IN TJA.

POTEM JO BRCNEM KAKOR KAK NOGOMETAŠ. ŽOGA ZLETI VISOKO, VIŠE, ŠE VIŠE, POTEM PA KAR NENADOMA…

… KAR NENADOMA ŽOGE NI NIKJER VEČ. JOJ, KAM SE JE IZGUBILA? PA TAKO LEPA IN VELIKA JE BILA!

A SAJ TO NI BILA ŽOGA! TO JE BILO VENDAR SONCE, KI ZDAJ ZAHAJA.

TAKO SEM UTRUJEN, DA KAR PADEM NA POSTELJO IN ZASPIM. NITI POKRITI SE NE UTEGNEM. SANJAM…

… DA ME ZEBE. NAD POSTELJO PLAVA SNEŽENI OBLAK. BRRR!

NENADOMA ZAČNE IZ OBLAKA SNEŽITI. GOST SNEG SE USIPLJE NAME, TODA TA SNEG JE MEHAK, TOPEL IN PUHAST.

POKRIJE ME KOT NAJMEHKEJŠA PERNICA. ŽELIM SI, DA BI LAHKO ZMERAJ SPAL POD NJO. OH, ŠKODA, DA SE MI VSE TO LE SANJA…