Pisateljevo pojasnilo ali kako začeti knjigo, ki se lahko povsod začne

Priročnik za klatenje PISATELJEVO POJASNILO ali kako začeti knjigo, ki se lahko povsod začne Slavko Pregl

Priročnik za klatenje/Nič več mamin sinek →

Spisano:	Ida Štimec
Izdano:	(COBISS)
Viri:	Slavko Pregl: Priročnik za klatenje, 1977
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pisateljevo pojasnilo ali kako začeti knjigo, ki se lahko povsod začne

Bistri opazovalci bodo brez posebnega truda videli razliko med to knjigo in stekleničko kakšnega čistilnega sredstva. Zato je ob tej priliki potrebno opozoriti samo še na nekaj: čistilno sredstvo pretresemo pred uporabo, za tule napisane zgodbe pa velja, da jih kaže dobro pretresti šele po branju.

Naj porabimo še nekaj časa za vprašanja, ki bi se utegnila postaviti.

Nedavno sem se mudil na neki šoli in tam z dekleti in fanti pretresal takšne in drugačne stvari. Prijatelj iz druge vrste, za katerega se je izkazalo, da mu je ime Marko, me je vprašal, zakaj sem si za fante v mojih zgodbah izmislil tako nenavadna imena, kot so Pipi, Gogo in tako naprej.

»Kako pa sošolci kličejo tebe?«

»Bolha!« mi je odgovoril Markov sosed Janko, ki mu fantje pravijo Šilček. No, in tako je s tem. Od vsega priloženega sem si bolj malo izmislil. Moral sem samo malo pobrskati po življenju in iz njega izvleči tisto, kar me je zanimalo; sem in tja sem vseeno malo dodaj da bi zanimalo še vas.

Na neki drugi šoli me je rjavolasa deklica z modro pentljo pobarala, če se bodo moji junaki kdaj postarali in bo konec zgodb. »Lahko,« sem ji odvrnil, »lahko, da se bodo Miha, Pipi, Andrej in drugi iz teh zgodb postarali. Ampak svet je poln drugih Mihov, Pipijev in Andrejev, prihajali bodo novi in novi. In zato tudi takih zgodb ne bo nikoli konec.

In za konec še o fantiču iz neke tretje šole, ki bi me skoraj spravil v zadrego. Pomenkovali smo se o teh stvareh, pa me je vprašal: »Tovariš pisatelj, kje, kdaj in zakaj si se rodil?«

Punce in fantje okrog njega so udarili prisrčen smeh in mi ni bilo treba odgovarjati. Ampak, ko danes razmišljam o tem, o tem presnetem »zakaj«, potem se mi zdi, da je samo en odgovor.

Ves svet je poln punc in mulcev, ki so tovarne dogodivščin, zapletov in razpletov. Vsakdo pa ima oči in usta in nos in lica, kar se da čudovito uporabljati za smeh in dobro voljo. In po mojem mnenju ni lepše stvari na svetu, kot je mulc, ki je dobre volje. Pravzaprav, nekaj je še lepšega: dva mulca, ki sta dobre volje.

In mene so potemtakem rodili za to, da bi punce in mulce spravljal v dobro voljo. Če že ni to čisto res, bi pa vsaj jaz rad, da bi bilo v kar največji meri.

Slavko Pregl