Pisma Franceta Balantiča

MARIJANU TRŠARJU

l (19. 2. 1941)

Kamnik, 19. 2. 1941.

Dragi prijatelj!

Odpusti mi, da sem tako len za pisanje. Tvojega pisma sem bil izredno vesel in se Ti zanj lepo zahvaljujem. Prosim Te, da se me še kdaj spomniš. Tudi jaz Ti bom pisal, če Te bo zanimalo, kajti poseben mojster v pisanju nisem.

Veseli me, da Ti lahko delaš in da si s svojim delom zadovoljen. Najvažnejše je, da si iskren. Daj, kar imaš, pa naj bo grobo ali nežno lirično. Pretvarjanje nima smisla, ker delo, ki ni resnično, ni nič vredno. Z menoj je pa bolj križ. Res mi je dolgčas in popoln samotar sem postal. Samo Francetovi obiski me še kolikor toliko vežejo s svetom. Zato sem mu zelo hvaležen. Delati sedaj sploh ne morem, morda zaradi prevelike utrujenosti in otopelosti. Zdravje je precej boljše, vendar letos ne bom zmožen končati šole. Je to bolj žalostno, pa saj imam še čas drugo leto. Da bi bila le kmalu pomlad! Pri nas jo že vsi čutimo, saj so po zadnjem deževju nastali obupno lepi dnevi.

Piši mi, prosim Te, prav kmalu in mi oprosti mojo pisavo! Roka mi je še precej negotova. Piši mi, kako živiš in kako delaš, zelo Ti bom hvaležen!

Te pozdravlja

France.

P. S.: Za vsak slučaj: Pri nas je hišna številka 40, ne 15. Veš, s kamniškimi pismonoši so težave.

2 (26. 2. 1941)

Kamnik, 26. 2. 1941.

Dragi Marijan!

Na zadnje pismo si mi tako naglo odgovoril, da me je kar sram, da sam ne morem tako zaradi svoje počasnosti in lenobe. Pa sčasoma se bom že navadil in bom postal bolj priden.

Nisem preveč presenečen, ko mi pišeš o »študiranju življenja« na ženskah. Nič ni čudnega, da si se tako spremenil. Morda zaradi obupa nad prvo ljubeznijo ali pa, ker je za to prišel čas. Lepo se mi zdi in skoraj nenaravno, da samega sebe opazuješ v takih trenutkih, ko vsak drug izgubi pamet. Vse donjuanstvo Te bo, mislim, prav zaradi Tvojega študiranja kmalu minilo. Ženske duše pač ne boš, bogvekaj razumel, saj je menda noben umetnik ne. Vsak pozna le tako, ki jo vidi v svojih sanjah. Taka mu je gotovo najbolj všeč. Prav tako je z vsemi drugimi stvarmi. Zato nisi prav nič ošaben, če praviš, da nimaš užitka nad ničemer, kar ne gre skoz Tvoj »želodec«. Da pa Te vsi ti pretresljaji priganjajo k delu, rad verjamem. Saj človek najlaže dela, kadar je nekoliko zmešan. Oprosti, ne mislim dobesedno!

Praviš, da imaš dosti dela z igro. Te in Tvoje vloge dr. Skaze sicer ne poznam, rad bi Te pa videl na odru pred Tvojimi lastnimi kulisami. Ne morem si misliti, kakšen bi bil, čeprav mi raste fantazija kot najbujnejši indijski pragozd. Imaš popolnoma prav, da se ukvarjaš s takimi stvarmi, gotovo Ti ne bo škodilo. Tudi jaz sem se že nekajkrat vrtel po odru, enkrat celo v ženskem krilu. Lepe spomine imam na to, čeprav se mi sedaj nič več ne ljubi.

Oprosti, da Te enkrat vprašam, kako je z ilustracijami za almanah. Zadnjič mi jih je France nekaj pokazal in nekatere so mi bile prav všeč. Posebno tista k neki Šmitovi pesmi (»Pogreb« ali nekaj podobnega). Zdi se mi, da se ne ujema čisto z vsebino pesmi, vendar pa se mi zdi Tvoja zamisel (in tudi izvedba!) mnogo boljša. Pri ostalih ilustracijah sem nekaj godrnjal, da so obrazi preveč karakteristični. (Menda zato, ker mnogo občuješ s kmeti?!) Sedaj pa sem se premislil; naj le bodo taki, bolj so mi všeč, ker vsaj nekaj povedo. Samo da ne postanejo komični.

Kaj jaz doživljam? Popolnoma nič. Še ko sem bil zdrav, sem bil velik puščavnik in sem se najrajši sam klatil okoli. In pri tem gotovo ne doživiš kaj posebnega. Sedaj pa je še slabše, ko sem priklenjen v sobo. Zelo se mi toži po potepanju po gorah (po teh najbolj!), po šoli pa prav nič. Bojim se, da bom v svojih devetmesečnih počitnicah popolnoma pozabil nanjo. S Francetom bi se rada učila indijščine, če bo le mogoče. Da bi prišel do nje, bi se prej lotil celo nemščine, čeprav jo tako sovražim.

Prosim Te, piši mi prav kmalu. Rad bi tudi vedel, kakšen je Tvoj odnos do »Kroga«. France je zanj zelo navdušen, jaz pa bom menda le toliko, kolikor mi bo pomagal pri delu, to se pravi, kolikor bom po njem mogel priti do knjig, ki bi jih rad študiral. Kmalu se torej oglasi!

Pozdrav od Franceta.

3 (14. 7. 1941)

Dobrepolje, 14. 7. 1941. Ob 8h zvečer.

Dragi Marijan!

Vzroke, zakaj Ti tako dolgo nisem pisal, Ti bo razložil France. Jaz zdajle nimam časa. Prosim Te, da mi kmalu pišeš, ker me zanima, kako je s Teboj. O meni Ti bo že France pisal.

(Od tu naprej je pismo nadaljeval France Kremžar)

Dragi tovariš. Tukaj sem in sem zadovoljen. Sicer bi se me Ti lahko kaj spomnil, a nič ne de, ko se tudi Balantič Tebi ni mogel pripraviti k pisanju. Imel je pač svoje razloge, ki so bili utemeljeni, verjemi to!

Ta mesec življenja na kmetih mi je prinesel neverjetne koristi in spoznanja. Toda o tem Ti bom pravil, ko bova skupaj in Ti bom lahko tudi pokazal bežne zapiske (do obširnejših sploh ne pridem, ker moram vedno po malem in velikem delati). Z Balantičem, ki se dobro počuti, govoriva skoraj vsak dan kakšno uro, včasih pa kar ves večer do 8h, ko gre on k večerji (kakor na primer zdajle, ki Ti ni utegnil pisati). Tudi meni se zdajle mudi na pošto, sicer bom zamudil. Zavedaj se le tega, da sem jaz prišel končno vendarle do globokega prepričanja, da je Balantič tako globok, da postaja na videz že smešen.

Čimprej mi piši (takoj!!), kako se imaš in kaj delaš. Piši mi sploh vse, kar me zanima. Če moreš, pa pridi en dan sem, da bomo skupaj kaj polomili. Če si že v Ljubljani, poizvej, kaj je z Janezom. Sedaj moram končati, zato čimprej odpiši, da bom mogel nadaljevati.

Te pozdravlja France.

Moj naslov: K. F., Videm—Dobrepolje. Pri g. Drobniču.

MARIJI BALANTIČ - DOMAČIM

1 (3. 4. 1942)

Ljubljana, 3. 4. 1942.

Dragi domači!

Vaše pismo z dne 26. 3. sem prejel. Najlepša Vam hvala zanj. Tudi pismo, ki ste mi ga pisali za sv. Tri kralje, sem dobil. Veseli me, da ste vsi zdravi in da Vam gre ponavadi. Tudi jaz sem zdrav in se imam kar dobro. Vam vsem pa želim srečne velikonočne praznike in da bi bili še naprej zdravi. Zame ne bodite v skrbeh, čeprav Vam tako malo in malokdaj pišem. Saj veste, da sem lenoba, v tem oziru se nisem nič poboljšal.

Vse najlepše pozdravlja, posebno Tilko

Vaš France.

2 (5. 6. 1942)

Ljubljana, 5. 6. 1942. Dragi domači!

Zelo sem bil vesel Vašega pisanja. Lahko mi še bolj pogosto pišete, saj bom v Ljubljani čez počitnice in ne bom šel na Dolenjsko. V mestu je sicer precej vročine, drugače pa ni dolgčas. Jaz se imam kar dobro. Zdrav sem in hvala Bogu, da ste tudi vi.

Pišete mi, da hodite delat na polje in v gozd. Bodite veseli, kaj takega bi si tudi jaz rad privoščil. Dolgo je že, kar se nismo videli, upajmo, da do svidenja ne bo tako dolgo, saj čas hitro teče. Ne vem, kaj naj vam drugega povem. Pišite mi večkrat, jaz vam bom tudi. Prav lepo vas pozdravljam, posebno ata za god in mu želim mnogo sreče. Tudi Tilko in vse druge.

Vaš France.

3 (26. 11. 1942)

Ljubljana, 26. 11. 1942.

Dragi domači!

Po zelo dolgem času se spet oglašam, in sicer iz Ljubljane. Prav te dni sem se vrnil. Kakor že veste, sem bil skoraj pet mescev v Gonarsu v Furlaniji v internaciji. Samo nekaj dni, preden so me izpustili, sem od Vas dobil dve škatli sadja od 23. 10. Zelo sem ga bil vesel, še bolj pa vesti, da ste vsi zdravi. Pisal sem Vam tudi, pa ne vem, če ste dobili. Ravno tako so Vam pisali tudi iz Ljubljane. No, sedaj ne bo treba več skrbeti in pošiljati, sem popolnoma preskrbljen in sem na starem mestu. Sem popolnoma zdrav in vesel, da se bom mogel odpočiti. Prihodnje dni Vam bom pisal še več, to samo toliko, da ne boste imeli skrbi in stroškov, če bi hoteli kaj poslati v Italijo. Tudi Vi mi čimprej pišite!

Vsem skupaj najlepše pozdrave

Vaš France.

4 (30. 12. 1942)

Ljubljana, 30. 12. 1942.

Predragi domači!

Lahko si mislite, kako sem bil (vesel) vašega pisma. In ker vem, da ste tudi vi, če dobite kak glas od mene, ne bom več tako len in Vam bom večkrat pisal. Sicer je že nekoliko pozno, vendar želim vsem skupaj srečno novo leto, ki naj Vam (da) vsaj mnogo upanja, če že drugega ne. In da bi ostali vsi zdravi, to je največ vredno. Posebno želim zdravja staremu atu, ki pravite, da so bolj slabi. Zame naj nikar ne skrbijo, se bomo že še kdaj videli. Meni je sedaj kar dobro, posebno zato, ker sem spet v Ljubljani. Zdi se mi skoraj dom, po krepkih izkušnjah v Italiji. Tu mi ne manjka ničesar, stanovanje in hrano imam, denarja pa seveda bolj malo. Prišel bi mi že prav, samo ne vem, kako bi mi ga mogli poslati. Mark tukaj seveda ne morem rabiti. Pišete mi, da ste mi poleg tistih, ki sem jih prejel, poslali še štiri pakete. Nič ne de, če jih nisem dobil, jih bo pa kdo od mojih prijateljev, ki so tam (pustil sem jim pooblastilo), ki jih je gotovo zelo potreben.

Kako pa kaj drugače živite? Ali ste imeli tudi letos kaj polja in kaj ste pridelali? Sadja, pravite, da letos ni bilo, bo pa drugo leto bolj gotovo in več. Ata in mama, ali sta kdaj še dobre volje? Rad bi še enkrat, da bi se mogli kaj pogovoriti in skregati, da bi ne bilo dolgčas. Ne vem, kako Vam to brez mene gre kaj od rok. Tilka Vam gotovo večkrat kaj nagaja, preveč pa upam, da ne. Saj mora biti že velika in modra dekle, ko hodi že v šolo in se zna tako lepo podpisati. Ali se me še kaj spominja? In Minka? Kar spoštujem jo, kar je postala uradnica, jaz pa sem še vedno študent oziroma postopač, ki misli, da bo od lufta živel, kakor je včasih pogostokrat in rad rekel ata. Ne zamerite mi malo dobre volje, saj veste, prišel sem iz Gonarsa. In drugi, Rezka in Lojzka, kako jima kaj gre? Najlepše ju pozdravljam. Prav tako še enkrat vse domače in potem še vse znance, posebno še Subeljnovega Toneta. Veseli me, da je doma in zdrav. Kako je kaj z drugimi? Pišite mi prav kmalu in čim večkrat, jaz Vam bom tudi. Tokrat Vam resno obljubim.

Vas vse pozdravlja

Vaš France.

5 (23. 1. 1943)

Ljubljana, 23. 1. 1943.

Dragi domači!

Kakor vidite, še kolikor toliko držim besedo, da Vam spet pišem. Sem še kar zdrav, samo včasih me napade še hujša bolezen, kot so ošpice, to se pravi, dolgčas po Vas in Ciganski vasi. Saj bo minilo kmalu dve leti, kar se nismo videli. Gotovo je doma veliko sprememb, pri Vas samih in okoli.

Minka je že celo dekle in tudi Tilka mora biti že velika punca. Minki najlepša hvala za sliko! Čas tako hitro teče, no, pa samo da smo zdravi in živi. Tudi jaz sem se precej spremenil in nisem več tak, kakršnega me poznate iz fotografije. No, poleti sem bil kaj zal dečko: na balin ostrižen in z rdečo brado, pri tem pa še do zadnje meje možnosti suh. No, sedaj je vse drugače. Lasje rastejo in tudi drugače se kar popravljam. Saj bi se šel slikat in Vam poslal sliko, pa sem bolj reven. Ker smo že pri denarju, Vam moram reči, da Vašega pisma prav nič ne razumem. Ne vem, kdo je tisti Jože K., ne kako in zakaj naj bi od njega dobil denar. Mi morate že bolj natančno pisati, mislim pa, da lahko denar pošljete po pošti. Poizvedite!

Drugače mi gre kar dobro in upam, da tudi Vam, saj smo vsi navajeni edinščino treti. Ata naj se nikar nič ne vznemirja zaradi mojih besed. Če sem bil doma morda jezen, se sedaj z veseljem spominjam nanje. Samo to želim, da bi še kdaj bilo tako, kakor je bilo včasih. Sedaj hodim na univerzo, a izpitov najbrž ne bom mogel delati, ker so različne ovire. Boste že tako morali biti zadovoljni z menoj, čeprav ne bom profesor. Sicer si pa s tem ne delam skrbi. Bo že kako! Tetam in staremu atu hvala lepa za pozdrave. Tudi jaz jih pozdravljam in upam, da bova s starim atom še kdaj kaj pomodrovala. Prav tako pozdravljam vse prijatelje in znance. Upam, da je vsem dobro.

Pišite mi čimprej! Čim bolj pogosto mi boste pisali, tem bolj se bom tudi jaz potrudil. Torej le brž na delo, če hočete od mene spraviti čimveč pisem.

Najprisrčnejše pozdrave Vam pošilja

Vaš France.

6 (24. 2. 1943)

Ljubljana, 24. 2. 1943.

Ljubi domači!

Vaše pismo od 8. 2. sem dobil. Zelo sem ga bil vesel, samo nekoliko kratko je bilo. Sicer pa tudi moja niso nič boljša. Vsi smo bolj trdi in nerodni za pisanje, to nam je menda že v krvi. Se bomo pa bolj natančno pogovorili, da le spet enkrat pridemo skupaj. Za moje zdravje pa ni treba preveč skrbeti. Sem še kar dober, če pomislim, koliko sem prestal, potem ko sem se komaj nekoliko pozdravil po tisti pljučnici. Kaj pa, ali se Minki še kaj pozna? Hvala Bogu, da sta še vidva, ata in mama, zdrava. Stari ata so pa precej slabi, če kar ležijo. Prav lepo jih pozdravljam. Drugače Vam ne vem nič posebnega povedati. Do zdaj živim še kar zadovoljno. Za naprej pa me tudi ne skrbi, ker vem, da se človek vsega, prav vsega navadi.

Kar se tiče denarja, ste mi odgovorili samo na prvo vprašanje. Zdaj šele vem, kdo je tisti človek, ne pa, kako in zakaj naj bi od njega dobil denar. Če je doma, potem me ne more obiskat. Če je pa tukaj v Ljubljani, mu pa vi ne morete naročiti. In tudi sicer, kako bi mu mogli? Res ne razumem in zato Vas prosim, da ne bodite tako skopih besed in mi pišite bolj natančno. Sicer pa to ni tako hudo, bo šlo tudi brez tega. Obleke pa za enkrat ni treba pošiljati, kar shranite, jo bom itak pozneje gotovo zelo potreboval, ko bom to uničil. Če bom rabil, bom že pisal. Kar se pa sadja tiče, pa naredite, kar veste in znate. Ne branim se ga seveda ne, ne maram pa, da bi si Vi tam kaj pritrgovali, saj domačega letos menda nimate.

Pišete, da ste dobili dva paketa iz Italije nazaj. Prijatelji jih niso mogli prevzeti, ker so takoj po tistem, ko sem šel domov, odrinili bolj proti jugu. Ker paketi niso mogli nikomur koristiti, je že bolje, da ste jih dobili nazaj. Škoda, da jih ni bilo prej. O moja neumna glava, ko sem Vam pisal, da mi ni treba pošiljati, ker bom kmalu šel v Ljubljano, pa sem potem še tri mesece črno gledal. Hvala Bogu, da je to že za mano.

Prav lepo še enkrat pozdravljam starega ata in jim želim zdravja. Prav danes je menda njihov god. Tudi Tilkin bo kmalu, zato ji želim vse dobro. Pozdravljam tudi Minko, teti, posebno pa mamo in ata. Pišite mi prav kmalu in pozdravite tudi vse znance!

Vaš France.

7 (22. 3. 1943)

Grahovo, 22. 3. 1943.

Dragi domači!

Gotovo se čudite, da Vam pišem iz tako neznanega kraja. Pred nekaj dnevi sem prišel sem, kjer so tudi nekateri moji prijatelji. Ker ne morem študirati, sem pustil Ljubljano in šel v službo. Tu sem uradnik. Tu mi je popolnoma dobro, celo še bolje kot v Ljubljani. Zato mi tudi ni treba pošiljati ne denarja ne česa drugega. Ko bom imel čas, Vam bom že več pisal. Vi mi pišite na naslov: B. F., župnišče, Grahovo pri Cerknici. Torej nikar nič ne skrbite zame.

France

P. s.: Pismo Vam pošilja F. Kremžar, ker gre on na pošto na Rakek.

8 (16. 4. 1943)

Dragi domači!

Grahovo, 16. 4. 1943.

Kmalu bo že en mesec, kar Vam nisem pisal. Od Vas sem dobil pismo in paket s piškoti prav tiste dni, ko sem odšel iz Ljubljane. Čeprav ga nisem bil potreben, sem Vam hvaležen zanj, ker me je spomnil na dom. Drugič mi ni treba več pošiljati, ker sem prepričan, da se imam bolje kakor Vi. Tu sem na deželi in mi ne manjka prav ničesar. Vesel sem, da sem prišel iz mestnih zidov, ker je tukaj pomlad tako lepa. Sonca imam v enem tednu toliko kakor v Ljubljani celo leto ne, tako da sem že ves zagorel. Tudi z zdravjem gre dobro, kmalu bom pozabil, da sem bil v Gonarsu.

Kako pa kaj Vi? Že dolgo nisem dobil od Vas nobenega pisanja! Če jaz bolj poredko pišem, mi ne smete zameriti, ker imam precej dela. Vi mi pa lahko večkrat pišete. Zadnjega Minkinega pisma sem bil zelo vesel, ker tako vsaj malo zvem, kako živite. Vesel sem, da so moji prijatelji še živi in zdravi in da se me kaj spomnijo! Za Mirana sploh nisem nič vedel, odkar sem ga v Ljubljani pogrešil. Lahko je srečen, da je doma. Pozdravite tudi Grbca Toneta. Gotovo se včasih spomni starih dobrih vagonarskih časov. Upam, da ga bomo še kdaj kaj skupaj polomili. Pozdravite tudi druge, Janeza Matjašiča in druge znance iz Novega trga.

Tudi Vam želim mnogo dobrega za Veliko noč. Upam, da se nekoč vsi zdravi vidimo. Prav kmalu mi pišite! In bolj pogosto! Oprostite, da je moje pismo tako kratko. Saj zmerjam samega sebe, da se ne morem bolj zbrati in Vam kaj več napisati, pa nič ne pomaga. Sicer pa trdno sklenem, da Vam bom prihodnjič boljše pisal. Vi mi pišite na naslov:

B. F., Grahovo pri Cerknici, župnišče, Italia.

Vas pozdravlja

Vaš France.

9 (15. 5. 1943)

Predragi domači!

Grahovo, 15. 5. 1943.

Kljub vsem mojim obljubam sem preveč počasen in len za pisanje. Odpustite mi! Tudi pri nas je pomlad in saj veste, če človeka malo razganja, misli na vse drugo, samo na tisto ne, na kar bi moral. Pomlad tukaj je nekoliko poznejša kot pri vas, toda je zelo lepa. Sicer je precej vetra (-zgodaj spomladi sem bil od njega kar ožgan—), toda sedaj, ko je že toplo, kar prav pride. Zemlja tu je precej drugačna kot v Kamniku. Kras z ogromnimi gozdovi, ki jih mi nismo navajeni. Tudi precej visoki vrhovi: Javornik, potem Snežnik. In končno prelepo Cerkniško jezero. Precej sem se že navadil na žabe in ribe, vi ne veste, kako so dobre. Tudi sam se večkrat podam na lov, tako da mi ni kar nič dolgčas. Ljudje tukaj so kakor povsod. Dobil sem nekaj dobrih prijateljev, da se počutim skoraj kakor doma. Bilo bi mi zelo hudo, če bi moral od tukaj. Če bo le mogoče, ostanem dolgo, morda toliko časa, dokler ne pridem domov. Vem, da je najlepši kraj na svetu Kamnik in tudi gora še nisem pozabil. Toda, kaj hočemo!

Najlepše se zahvaljujem vsem znancem in prijateljem za pozdrave. Zelo me zanima, kakšni so in kako so se spremenili, saj se več ko dve leti nismo videli. Če so se tako kakor jaz, bi se skoraj nič več ne poznali. Čas mnogo spremeni.

Veseli me, da ste zdravi obhajali Veliko noč in da ste se imeli dobro. Tudi jaz sem se imel tako, kakor morda niti doma ne v prejšnjih časih. Kako pa drugače? Minka naj bolj obširno napiše, kaj je s tistim njenim presenečenjem. Sploh mi lahko večkrat pišete, da me bo postalo sram zaradi moje lenobe. Saj Vas je dosti, ki mi lahko pišete. Kmalu bo lahko celo Tiček napisal pismo, ko je tako priden. Prav lepo jo pozdravljam. Le tako naprej! Pozdravljam tudi teti in starega očeta in vse druge, posebno pa mamo in ata in Minko.

Pozdrav vsem!

Vaš France.

10 (22. 6. 1943)

Ljubljana, 22. 6. 1943.

Dragi domači!

Z veliko težavo sem se spet pripravil k pisanju. Sedaj sem bil nekaj dni v Ljubljani pri svojih starih znancih na obisku. Danes grem spet nazaj v Grahovo. Vesel sem, res zelo vesel, da mi ni treba biti v dolgočasni in soparni Ljubljani, ko je zunaj na deželi tako lepo. Obiskal sem tudi botra Tomanovega Korelna, ki je tukaj v bolnišnici. Upam, da bo kmalu boljši. Povedal mi je, kako se imate, in pravi, da sem videti mnogo bolj trden kakor nekdanje dni. Seveda, ko mi sedaj ničesar ne manjka in sem pod močnim soncem. Tu v Ljubljani sem se dal tudi slikati, in ko bodo gotove, Vam bom eno poslal, da boste videli, kakšen sem.

Kako se imate Vi? Veseli me, da je Minka ostala doma, saj je tako gotovo boljše. Tilka naj se le pridno uči brati in pisati, da bo nekoč nekaj znala.

Vidite, moje pismo je bolj kratko, a upam, da boste vseeno veseli. Boste vsaj vedeli, da se še spomnim na Vas. Bodite pa vsaj Vi bolj pridni in mi več pišite! In mi nikar ne zamerite!

Vas pozdravlja vse skupaj

Vaš France.

P. s.: Pismo pošljite kar v Grahovo, da se ne boste zmotili.

11 (27. 7. 1943)

Grahovo, 27. 7. 1943.

Dragi domači!

Pasji dnevi so zelo vroči in zato se še težje pripravim k pisanju kakor prej. Ne smete mi zameriti! Z menoj je vse v redu, zdrav sem in zadovoljen. Da bi le vi bili ravno tako. Odpustite, da Vam nisem nič pisal, niti za atov in Minkin god. Saj me poznate, da kljub temu večkrat mislim na Vas. Vesel sem vsakega sporočila od Vas, o Kamniku in znancih. Zelo sem bil vesel Minkine slike in Vas prosim, da mi še kaj pošljete. Tudi jaz Vam pošiljam svojo. Saj bi Vam še marsikaj pisal, pa besede tako ne povejo dosti. Se bom že kaj kmalu spet oglasil. Vi mi pa večkrat pišete!

Pozdravljam vse

Vaš France.

12 (28. 9. 1943)

Ljubljana, 28. 9. 1943.

Dragi domači!

Gotovo ste bili že v skrbeh, da se toliko časa nisem nič oglasil. Tudi mene skrbi, ker ne zvem nič od Vas. Upam, da je z Vami vse v redu. Jaz sem že nekaj več kot teden dni v Ljubljani. Dobri Bog je tako hotel, da sem ostal živ in zdrav. In Vanj zaupam še tudi naprej. Pišite mi, kako je z Vami, ker menda že od avgusta nisem dobil nobene pošte. Zadnja je bila, mislim, takrat, ko je bila notri Minkina slika. Ali ste mojo dobili?

Spet bo kratko moje pismo, a upajmo, da bo še prilika, da se bomo tem več pogovorili. Pozdravite teti in starega ata. Najlepše pozdrave prav vsem Vaš France.

Pišite mi v Ljubljano!