Pisma klerikalnega poslanca svojemu župniku

Pisma klerikalnega poslanca svojemu župniku A. Roj

Izdano:	Domovina 5/4-6, 8, 14; 1922
Viri:	dLib 4, 5, 6, 8, 14,
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Častiti g. župnik!

Jaz vzamem pero v svojo desno roko in Jim pišem, kakor sem obljubil, in poročam o svoji rajži v daljni Beograd in kako tukaj peljamo visoko politiko. Že na vožnji do Zidanega mosta so se začele sitnosti, ker me niso vsi ljudje poznali, da sem poslanec katoliške stranke in me kondukter ni pustil v prvem razredu, ker sem kadil fajfo in po tleh pljuval. Pa na Zidanem mostu so prišli iz Maribora gospod Korošec in so nas vse katoliške poslance iz Slovenije vzeli pod svojo komando in vse tako uravnali, da smo bili v enem vagonu skupaj, in so nam povedali, kedaj moramo v Beogradu kimati, kedaj ugovarjati in vpiti, kedaj po mizah razbijati. Pljuval pa sem zdaj pri oknu ven. V Zagrebu smo se združili s katoliškimi poslanci iz Hrvaške; mislil sem, da jih je več. Eden od teh mi je rekel: «Prokleti Kranjac!» Ko nisem hotel plačati treh litrov vina, pa je takoj dostavil: «J.....ti Boga!» Jaz sem se pomiril, ker je imenoval Boga kot katoliški mož. Hrvatje so res dobri pivci, pa mi katoliški Slovenci jih daleč prekosimo! Pa kaj bi se hvalil, kar je pa je, in to ni nobén napuh, mislim. Pili smo skupaj in so izračunili, da mora plačati vsak tri litre — izpil sem dobre štiri — med nama povedano — pa kaj mislite, liter je tukaj bil po 60 kron! Tega pa ne, sem dejal, in zato je bil Hrvat hud. Pokazal sem jim pa le, da se držimo mi Slovenci starih navad tako, kakor katoliške vere.

V Beogradu pa se je vse izpremenilo. Pije se tam prav malo in sobe v hotelu so po 100 kron in tako urejene, da ne veš, kam bi stopil ali legel, da bi kaj ne ponemaril ali polomil, ter ne veš, kam bi pritisnil, da bi bila luč ali tema in ne veš, kje bi se umil ali opravil svojo potrebo. Zaradi tega sem imel koj prvo jutro velike sitnosti, katerih ne bom natanko opisoval, in sem moral vse plačati za snaženje ter sem se hitro poslovil od te nerodne gostilne. Iskal sem stanovanja, kakor sem mogel, po vsem velikem mestu, a nazadnje sem slučajno naletel na katoliškega Slovenca, ki je tukaj čevljar že dolga leta in pomaga katoliško cerkev pometati. Ta vrli mož ima v predmestju malo hišo in zraven svinjak, katerega je po vojni prezidal v malo sobico, in to je meni odstopil za 20 dinarjev mesečno. Kaj mislijo, koliko si prihranim že samo na stanovanju za katoliško časopisje, ko imam 3600 dinarjev mesečno (120 dinarjev na dan kot poslanec!). Poslal Jim bom tudi za škapulir, da mi ga pošljejo, ker ne vem, kake skušnjave me še čakajo tukaj.

Stanovanje toraj imam in po ceni, kar je glavno. Kaj zato, da ni v sobi ogledala in glavnika, saj imam na roki pet prstov, da se počešem, umijem se pa tudi včasih v kuhinji pri veseli ženi svojega hišnega gospodarja. Tako sem prav zadovoljen in stanovitno pričakujem bojev s krivoverniki in neverniki v zbornici, za katere prosim Jihnega blagoslova in ostajam verni in pokorni

Janez Telebnik,

poslanec SLS.

Še nekaj! Bolezen Jihne gospodične kuharice ni tako nevarna, kakor se je nama zdelo, ker mi je moja tukajšnja gospodinja pravila (— je tudi katoliška Slovenka —), da ni boljega zdravila za otekel popek, nego: dve dlaki od deviških oseb raznega spola in eden noht (tudi od deviške osebe) se sežgé; pepel se dobro pomeša z mehkim kravjakom, segreje in od deviške osebe namaže na otekli popek. Je zlo močno zdravilo! Svetujem Jim, naj vzamejo eno kocino iz brk kakega Orla in en las kake Marijine device, noht od Jihne roke in namažejo naj tudi sami, ker je najbolj zanesljivo! J. T .

II.

Častiti gospod župnik! Zdaj smo začeli z visoko politiko. Pa tega ne razumem, da je nas katoličanov tako malo v zbornici, ko imamo edino pravo vero in je Bog gotovo tako uredil, da je nas največ na svetu, kakor so Oni večkrat pravili. Naš voditelj so nas tolažili, da pride še več naših, pa jih od nikoder ni bilo dozdaj. Ko se je za ustavo glasovalo, smo mi prej sklenili, da bomo proti, ker nam ne dajo nobenega ministra in tudi smo rekli, da ne prisežemo na ustavo. Pa je nam ministrski predsednik Pašič take pravil, da so bili še gospod Korošec vsi rdeči, mi pa nismo vedeli, kam bi gledali, ker nas je bilo nekako sram in so nas razen komunistov vsi poslanci nekako postrani gledali ali pa se nam smejali. Jaz bi bil najraje «za» glasoval, ker sem tudi med katoliškimi poslanci slišal, da je ustava dobra, pa si nisem upal zaradi greha proti duhovski gosposki, kakor so me Oni učili. Kar oddahnili smo si, ko je bila ustava sprejeta. Na kraljevem dvoru so bili tudi veseli in priredili v proslavo sprejete ustave neko slavnost. Zvedeli smo, da se bo tam zastonj jedlo in pilo, in tedaj nam je bilo še bolj tesno pri srcu, da smo proti glasovali. Pa kaj, malo smo se potuhnili in šli, vsak na svojo roko, dasi smo prej rekli, da ne gremo. Bilo pa je res krasno. Kar zijali smo in vsi so bili izredno prijazni z nami in se malo muzali, ko so videli nas katoliške korenjake pri obloženih mizah in polnih litrih. Jedli in pili smo, kakor znamo samo mi in ko me je minister za vero nekaj vprašal, se mi je tako zarigalo v želodcu, da mu še odgovoriti nisem mogel, pa mi ni zameril, ker je prej opazoval, koliko sem pojedel in popil. Koj nato so me pa obhajale neke slabosti, da se mi je vse nekam mešalo v glavi in da sem vse videl kakor v megli. Ne vem, kako sem prišel v svoje stanovanje, katero se je ta dan izkazalo popolnoma primerno za mene, dasi je bil prej svinjak, kajti drugod bi bil spet grozno plačal, tako pa je dobra gospodinja s tremi škafi vode, jerbasom žagovine, lopato in metlo vse spravila v red. Potem je še sežgala nekaj brinjevih vej v sobi in neprijetne dišave so izginile. Jaz pa sem dal za pol litra sladkega žganja — saj prejšnji dan nisem nič zapravil — pa sem si uredil zopet želodec In pridna čevljarka se je tako razveselila, da se je od veselja jokala in me trikrat objela.

O mraku sem šel malo po beograjskih ulicah. Pred neko kavarno, kjer je bilo vse razsvetljeno, sem videl gospoda Korošca, ko so govorili z dvema nobel gospodičnama. Potem so šli v kavarno in se tam dobro zabavali, kar sem videl skozi veliko okno. Pozneje, ko sem prišel tam mimo nazaj, so vstopali ravno v zaprt voz in sem opazil, da imata gospodične zelo lepa spodnja krila iz svile, vse čipkasto, in črne svilene nogavice. Nevem, kam so se odpeljali. Drugi dan sem to pravil tovarišu v zbornici in ta mi je povedal, da so naročili naš dični voditelj veliko svilenega blaga za ženske v Ameriki, vse sorte nedrije, krila, praške, dišave in nogavice, ker so iz lastne skušnje spoznali, da so naše katoliške ženske ponekod na deželi vendar premalo snažne in ko so bili še ministrski podpredsednik in imeli vso oblast v rokah, so hoteli hitro in temeljito odpraviti ta madež z našega vernega ženstva ter so naročili več vagonov take prijetne šare. Zdaj, ko niso več minister, pa to blago nekje leži, ker je predrago in ga sami menda spravljajo med prijazne gospodične. Bile so tako lepe, da Jih prosim za skorajšnjo pošiljatev škapulirja.

Jih udano pokorni

Janez Telebnik

poslanec SLS.

še nekaj! Srajco in gate sem vzel samo ene s seboj v Beograd. Zdaj se je pa vse nekam zamazalo in ne vem, kaj bi napravil. Brez gat bi že lahko šel v zbornico, ker se ne vidi, pa zavoljo srajce je bolj sitno, ker bi si moral suknjo zapeti do vratu, kadar bi srajco dal v pranje. Ali bi pa doma ležal dva dni, dokler bi gospodinja vsega ne oprala? Pa je škoda za dijete! Naj mi oni svetujejo, kako naj naredim, da bo prav za katoliško stvar! — J. T.

III.

Častiti gospod župnik! V poslanski zbornici je nastal hud prepir. Ker sta naš škof in naš voditelj Antona, smo mi katoliški možje za Antonomijo ali polomijo, neverniki in krivoverniki pa so za nek cekralizem ter zahtevajo, da bi mi še nadalje s cekarjem na božja pota hodili. Pa mi se bomo, ako obvelja polomija, z avtomobilom vozili na Brezje, kupili povsod nove zvonove, pozidali še večje in lepše farovže, in veliko je še hribov na Slovenskem, na katerih ni cerkve in ki čakajo, da jih kronamo s cerkvami za romarje. Pri tej priliki, mislim, bi se dala tudi moja hiša, ki je že stara in za katoliškega poslanca neprimerna, ter Jihni svinjaki, ki so tudi premajhni, nekoliko razširiti in popraviti, ali pa nanovo postaviti. Gospod Sušnik so v tem prepiru sicer rekli, da imamo premalo šol, pa to je bilo samo za vlado, kajti doma na vsakem shodu povemo vernemu ljudstvu, da je šol in učiteljev veliko preveč, razen če bi učili samo katekizem in bi učitelji samo prečastite ubogali. Tako mislim, da bi se tudi šolska poslopja v naši Antonomiji dala bolje porabiti, n. pr. za Orle in Marijine device. To bi bilo pravo katoliško in kristjansko življenje! Pa nasprotniki so od samega vraga — Bog mi grehe odpusti! — Demokrat Pribičević se je tako besno zagnal v našega gospoda Korošca, da so morali kar umolkniti. Jaz sem hotel razbijati po mizi, kar so mi prej ukazali, kadar bo sila, a ker sem videl, da so naš voditelj vsi bledi in imajo samo ušesa rdeča, sem tudi jaz utihnil, posebno ko so začeli vpiti nasprotniki o tistih nedrijah, spodnjih krilih, pomadi in svilenih nogavicah, katere so gospod Korošec v Ameriki naročili za naše Marijine device in o katerih sem Jim zadnjič pisal, da je vse resnica, kakor mi je katoliški tovariš pravil. Ogenj v strehi pa je bil, ko so naš gospod Sušnik nekaj bleknili o macedonski Antonomiji! Pa je bilo tudi res malo neumno, ker tam nimajo niti škofa Antona, niti voditelja Antona. Zakaj naj bi imeli Macedonci Antonomijo, mi smo zadovoljni, če dobimo slovensko polomijo. Taka je vsa ta stvar. Tudi ne morem razumeti, zakaj naši lovijo in vtikajo Nemce in Madžare v Vojvodini v našo katoliško stvar, pa je že menda tako božja volja in gospodu Korošcu se moramo pokoriti, čeprav so jo s tistimi ženskimi štumfi nekam zavozili — Bog jim grehe odpusti!

Vendar upam, da jo bomo nazadnje še dobro izpeljali, kajti prst božji se že kaže: poslal nam je novega bojevnika ravno zdaj, ko smo vsi utihnili in ga najbolj potrebujemo: to je neki Žebot iz Maribora. Sicer je mož bolj majhen in podoben tistim Židom, ki so včasih po sejmih vpili: «Vse po deset!», pa ima baje tako silo v svojem govoru, da so liberalni Korošci pred plebescitom na taboru v Sinčivasi kar trumoma bežali, ko jim je razlagal na visokem odru tam v hosti svete resnice katoliške cerkve. Pravijo, da so potem vsi, kateri so ga slišali, glasovali za Nemško Avstrijo. Tako je ta slavni mož očistil našo Jugoslavijo za dobrih 100.000 mlačnih katoličanov in to mu bo gotovo v nebesa pomagalo, zlasti, ako nam še zdaj pomaga in Srbe užene; naš voditelj stavijo edino na njega svoje upanje.

Blagoslovite svojega pokornega

Janeza Telebnika

poslanca SLS.

IV.

Častiti gospod župnik! Ne vem, kaj bo! Mi, ki smo vendar pravi katoličani in imamo edino pravo vero, ne moremo priti do popolne oblasti in zapovedovanja, nasprotno, nekako potuhnjeno in prihuljeno sedimo osamljeni in silno malo nas je. Tudi Žebot, na katerega so gospod Korošec stavili vse nade, si ne upa odpreti ust in je še nekako bolj plah kakor mi. Oni dan je hotel roko poljubiti ohridskemu vladiki Velimiroviču, pa so ga g. Korošec za škrice potegnili nazaj in mu povedali, da ni katoliški škof, ampak krivoverski. Iz jeze je potem Žebot napisal za «Stražo» hudo nevoščljiv članek, ker je slišal, da ima gospod Velimirovič denar za potovanje v Ameriko, kjer obišče pravoslavne Srbe. In res, zakaj bi naša država ne dala Žebotu nekaj milijonov, da bi jo odkuril čez morje, čeprav tam nima somišljenikov, pa bi lahko po sejmih vpil: «Vse po deset!»

Ker nas je pravih Koroščevih soldatov tako silno malo, iščejo g. Korošec po Jugoslaviji zaveznikov. Neke Bunovce, potem nekaj Nemcev in Madžarov so baje že našli, dasi so bili kot minister silno hudi nanje, in zdaj pravijo, da je nekje v Jugoslaviji tudi nekaj ciganov, ki bi nam v sili tudi morda kaj pomagali. Meni ta politika sicer ne gre prav v glavo, a me je vseeno malo sram takega početja, toda gospod Korošec že vejo, kaj je prav, saj so dohtar sv. piskra.

Ko so bili še minister, so rekli, je bilo vse drugače in veliko bolje, kajti tedaj so lahko razpolagali z velikanskim denarjem in tudi drugi katoliški možje so lažje prišli do kakih jasli. Ko bi še zdaj, ko sem jaz poslanec, prišli tako daleč samo za nekaj tednov, tedaj vem, da bi takoj odložil svoj mandat, ako bi me odrinili od jasli ali ne dali kakega denarja. Pa bi že prej za svete katoliške namene kaj spravil na stran, kakor so mi oni svetovali, in če bi za mene kaj ostalo, bi bilo tudi prav, mislim.

S to nado ostajam pokorni

Janez Telebnik,

poslanec SLS.

v.

Častiti gospod! Zdaj smo zopet začeli z delom v skupščini za našo sveto katoliško vero. Prvo je, tako so rekli naš voditelj, da odstranimo in uničimo v naši državi, ali vsaj v slovenski antomiji vse višje uradnike, ki niso naše stranke.

Tisti Žebot, o katerem sem Jim že pisal, se je prvi lotil tega Bogu dopadljivega dela in zahteval, da se Ribnikarju v Ljubljani vzame služba. Govoril je bolj tiho o neki «flikáciji», katere baje Ribnikar nima, pa jaz tega ne razumem dobro, menda tudi Žebot ne, ker so ga sam voditelj prej naučili, pa si zlomka ni dobro zapomnil, kajti ni vedel odgovora, ko ga je minister vprašal, kaj si misli pod besedo «flikácija». Kar tiho je bil in ves rdeč; morda pomeni pa ta beseda kaj grdega, kaj jaz vem.

Konec je bil ta, da je minister Ribnikarja izredno pohvalil, Žebot pa je ves plašen in žalosten zlezel za moj široki hrbet. Jaz se takih stvari že ne lotim in sem bolj za vpitje in razbijanje po mizah, ko bi bilo le kaj pijače, ker pri takem delu za «vero» ni treba govoriti in tudi misliti ne.

V času, ko ni bilo zasedanja, smo z našim voditeljem malo potovali po Slovenskem, ker na vseh krajih odpadajo od naše stranke in jih moramo utrditi v «katoliški veri». Posebno je treba utrditi krščanske konzume, ker to nese, potem pa širiti in utrjevati nezadovoljnost, kar nam zopet nese.

Povsod so me poznali zavolj tistega zdravila, ki sem ga Jim priporočal za gospodično kuharico in so ga tudi drugod rabili z najboljšim uspehom, samo v Trbovljah so vsi zamenjali g. Sušnika z menoj in so ga klicali za Telebnika.

Tam smo sploh imeli smolo, dasi je g. voditelj nad vse hvalil komuniste; kajti po shodu je pred »Društvenim domom» imel komunist nagovor na zborovalce in v svoji brezbožnosti končal: «Taki, vsega dobrega siti farji in njihovi podrepniki nas ne bodo hodili farbat v Trbovlje!» In vsi so mu pritrjevali, samo mežnar bi ne bil, pa je zaprt zaradi sodomskega greha. Župnik so bili vsi objokani in so nekaj tožili o kobili, Hajnrihu, koruzi, Parizu, demokratih in oskrunjeni cerkvi. Ko bi bili še naš voditelj minister, bi se o vsem tem nič ne izvedelo, tako so rekli gosp. župnik.

No, morda pa še pridemo kdaj na konja in tedaj vse take sitnosti potlačimo, da bo dobro za nas in konzume!

Do tedaj ostajam Vaš udani

Janez Telebnik

poslanec SLS.