Pismo (Ivan Cankar)
| Pismo. Vinjeta Ivan Cankar |
Spisal J. C.
| |||||||||||||
„Čudil se boš morda, da Ti pišem tako mirno, kakor o vsakdanji stvari, o kakšnem izletu v gore, o novi politični spletki, o literarnem prepiru, ali o čem jednakem. Meni pa se zdi to povsem naravno. Prehodil sem svojo pot, mirno, jednakomerno, in pred menoj je noč, tiha in prazna, – pusta, mrzla noč, brez viharjev, brez najmanjše svetlobe. Jaz od nekdaj nisem ljubil takih nočij. V meglenih novembrskih večerih si nisem upal na cesto. Nebo je viselo nad hišami tako težko in z mokroto napojeno, kakor da hoče pasti vsak hip na zemljo. Ljudje, sključeni, z dolgočasnimi obrazi in pol zaprtimi očmi, lazili so okrog, kakor duhovi, molče in ogibaje se drug druzega. Okna so se svetila visoko gori, kakor zlobne, prežeče oči iz širokih, črnih obrazov ... Srce se mi je stiskalo, kakor bi gledal umirajočega človeka.
In zdaj je prišla ta noč, še žalostnejša, še temnejša, kakor kdaj prej; in jaz sem zaklet, da živim v tej noči, dokler se ne sesédem na kakšnem oglu. A jaz tega nočem, ne morem. Strah me je te noči; kadar odgrnem za trenutek okno in pogledam vanjo, zazebe me po vsem telesu. Zgrnila se je okrog in okrog mene; napolnila je mojo sobo s svojim dušečim, mokrim vzduhom; gleda me ironično, zasmehujoče z vlažnih, sivih sten; zveni mi v uho iz bolnih, trepetajočih glasov klavirja nad menoj; čutim jo v svojih prsih, to žalostno, neizmerno noč, strašno v svoji praznoti in svojem pokoju. Prepojila me je vsega: moje oči so motne in brezizrazne, moja lica suha in bleda, koža na rokah se mi ježi v zoprne, ohlapne gube ... Ali jaz ji uidem, ti noči, – in zdelo se mi je potrebno, da povem to Tebi, svojemu prijatelju.
Veseli me, da ne pustim za seboj ničesar. Kdor bo čital jutri v časopisih notico o meni, popraskal se bo za ušesi in prašal svojega soseda: „Kdo je ta Lužar?“ – „Bog vedi kdo, jaz nisem nikdar kaj čul o njem ...“ In vsak bo obrnil mirno list na drugo stran in čital o pasjih kugah in peronospori ... V vsem svojem življenju nisem vznemirjal druzega, kakor menda svojo mater, ko me je rodila. Hodil sem mej drugimi ljudmi, sedel sem v kavarni in v gostilni, naročen sem bil na sedež v gledališču, – skratka, živel sem precej podobno, kakor živi ves svet, in kljub temu nisem dospel nikdar tako daleč, da bi obrnil vsaj za hip pozornost nase, – kakor kos pohištva, za katerega se ne briga živa duša, in ki stoji mirno na svojem mestu, dokler ne strohni in ne segnije ... Ne misli, da me je to morda žalostilo, – nikakor ne! Počutil sem se prav dobro v svoji neznatnosti. Nekateri ljudje žive ob samem škandalu, samo na zunaj, samo za svoje vrstnike. Vsaka beseda, vsaka kretnja, vse velja drugim, vse je preračunjeno, da vzburi in vznemiri kogarkoli. In ker vržejo od sebe vsak komaj porojeni čut, vsako še nago in zaspano misel, ne ostane njim samim ničesar, v svojem srcu so prazni in zapuščeni ... A jaz sem se ohranil sebi samemu. Kakor židovski skopuh sem zaprl skrbno vse, vsak žarek sreče, slasti in razkošja, ki je posijal name; svoje čute in misli sem izsesal sam do kostij, bojazljivo in na skrivnem, da bi se ne izdal lačnim sosedom. In česar jim nisem dajal sam, tega tudi od njih zahteval nisem ... Zdaj pa je prišla noč, in v mojem srcu ni druzega, kakor tema in mrtvaški vzduh.
Pišem Ti šele teden dnij po onem usodnem dogodku; zato se Ti bo zdelo, da sem se mučil ves čas, da sem premišljeval ali blaznel, predno sem prišel do svojega sklepa. Ne, – jaz sem se odločil takoj prvi trenutek; zakaj videl sem strašno noč, kako je vstajala za gorami, kako se je plazila po širokem nebu, padala na mesto in mi pričela stiskati srce z ledenimi rokami. In vendar sem legel na zofo in čakal, – iz same čiste radovednosti. Obšla me je neumna misel, hotel sem vedeti, kakšno je življenje – po smrti. Da, po smrti!
Odkar je postalo temno v mojem srcu, čutil nisem ničesar in mislil ničesar, telo je ležalo na svojem mestu mirno in leno, kakor zgrbljen kos mesa; a čudno, – moja postrežnica je bila prepričana, da živim ... Zelo se čudi, da sem ostal sam; in ker sem bled in prepaden, kuha mi čaj in pošilja nadme različne zdravnike ... Da, prijatelj, ostal sem sam, – in to je tisti „usodni dogodek.“
Ti si bil velikokrat pri meni, posebno zadnje čase, in poznal si Amalijo. Če se prav spominjam, imenoval si jo celo nekdaj povsem resno „nebeško bitje“, na kar je ona v mojo veliko radost sentimentalno vzdihnila: – smejal sem se, da so mi tekle solze po licih, ti pa si mi še burneje sekundiral ... Naposled, – vrag vedi, čemu mi prihaja ta prizor tako živo pred oči ... No, pomisli čudovito novico: Amalija je izginila in kakor je to navada, poslovila se je pismeno: „Hvala Ti na dolgotrajnem gostoljubju. Priznati moram, da je bilo pri Tebi časih zelo prijetno, časih celo krasno. Ali človek se nasiti vsega; zato oprosti, da se odpravljam drugam.“
To je bilo zelo jasno, – ali se ti ne zdi? Obračal sem list na vse strani, kakor bi nečesa iskal, – skritih črk ali bogve kaj. Šele pozneje sem se domislil, da sem pogrešal vsaj jedne same, kratke tolažilne besedice, ki bi kanila v srce, vroča in bolestno-sladka, ki bi je razširila in napolnila do vrha, da bi ne ostalo več prostora pogubni moči. A na listu ni bilo druzega ničesar; niti parfumiran ni bil! Ležal je na mizi, in jaz sem ga položil mirno nazaj na svoje mesto ... Samo tri vrstice, tri kratke, drobno pisane vrstice! ... Tam daleč naokrog se širi veliki, šumeči svet, s svojimi gorami in mesti in ljudmi! Pod menoj na cesti bobni in hrumi od vrvečega življenja. Ta gori široke, tihe sobe, in na zofi jaz sam, s svojim dolgim, starikavim telesom ... In čemu mi je vse to? Mrtvo in brez pomena; eksistiralo bi ravno tako lahko sto let pred mano ali za mano. Ali to drobno, neparfumirano pismo! V teh črnih, okroglih potezah, zdi se mi, leži nekaj strašnega, silovitega, ki strmi v me neprestano z globokimi, široko odprtimi, kakor brušeno jeklo svetlimi očmi, – steza proti meni željne, krvave roke in premika pohlepno svoje debele, sivo blede ustnice ... Ne upam se dotakniti tega pisma, ali vendar ne morem obrniti pogledov od njega. Rešiti sem se hotel tega upliva z njeno sliko, – ali njenega obraza ne morem gledati ... Moj Bog, kako sentimentalne oči, kako otroška ličeca, kako nedolžne bojazljivo smehljajoče ustnice! Čez ramo ji pada na prsa debela kita svetlo črnih las, kakor opolzla, slinasta kača ...
Kdaj sem ljubil to žensko? Zdi se mi, da nikdar. Pobral sem jo nekje na cesti, bogve kako in zakaj. Ob prvem hipu sem čutil, da je ona del mojega telesa in moje duše. Ljubil sem v nji samega sebe. Kadar sem se ji sladkal, kadar sem jo poljuboval in objemal, takrat sem izpolnjeval samo zapoved svojega samoljubja. Prirasla je tako na moje celo bitje, da sem gledal sebe v zrcalu, kadar sem gledal njo.
Kakor mi ni prišlo nikdar na misel, da izgubim kdaj na lepem roko ali nogo, tako nisem mogel niti sanjati, da bi se utegnilo zgoditi, kar se je zgodilo zdaj. In ko je prišlo, tedaj sem videl, da mi ni odpadel samo del telesa, temveč da sem izgubil vse, kar je bilo resnično mojega.
V teh dveh letih, ko je bila pri meni, prešlo je počasi vse moje čustvovanje in mišljenje na njo; živel sem z njenim srcem in njenim duhom; brez nje bi bil mrtev stroj, v zasmeh in nadlego samemu sebi. In vendar je nisem ljubil, nje same; ne „šel bi za njo v ogenj“, če ne bi šla – ona z menoj ...
Lahko si torej misliš, kako silovit me je zadel „usodni dogodek“ ...
Sprva me je obšlo samo neizmerno začudenje. Da, povej mi, prijatelj, ali bi se Ti ne čudil, ko bi se hipoma vzdignilo Tvoje lastno telo, obleklo suknjo, delo klobuk na glavo in s palico v roki izginilo brez slovesa skozi vrata, ne da bi mogel protestirati?
To je sicer zelo nenavadno, neverjetno in zdi se Ti morda celo nemogoče. Ali meni se je zgodilo prav tako ...
Nato sem postal žalosten, tako neizmerno žalosten, kakor nisem bil doslej nikdar v svojem življenju. To ni bila žalost drhteča in skeleča, ki stresa telo in moči oči s solzami ... ne! Kakor morje se je razlila v meni, kakor široko morje, tiho in črno, – zgrnila se je nad me, kakor polnočno, pokrito s težkimi, temnimi oblaki ... – Umirajočemu človeku prihajajo na misel davni dogodki, neznatni polpozabljeni.
Tako sem se spomnil danes, da sva govorila pred kakimi petimi leti s prijateljem Felicijanom Vrtnoikom o smrti. To jo bilo v železniškem kupeju, ko sva se peljala, – ne vem, kam.
Spominjam se samo toliko, da se je širila daleč naokoli pusta planjava, pokrita z zoprno rujavim grmičevjem. Felicijan si je predstavljal smrt kakor lahko, brezpomembno stvar, katero vrši človek brez vsakega duševnega vznemirjenja, kakor bi pil, recimo, čašo vina ali pušil cigareto.
Meni se je zdela ta misel neumna, da, – naravnost pregrešna in protinaravna. Razgrel sem se nenavadno, gestikuliral z rokama in stresal z glavo, da me je poleg sedeča starikava gospodična vsa preplašena gledala ... Pravil sem, da leži že v sami besedici „smrt“ nekaj strašnega, usodnega, kar nam vzbuja mraz v hrbtu in dviga lase, samo če jo slišimo. Felicijan je temu hladnokrvno ugovarjal in opomnil, da se končuje na „-rt“ neštevilno besed, ki so po svojem pomenu čisto pohlevne, in da je črka „s” samo navaden sikavec, ki nima v sebi niti sledu grozote ali usodnosti. Nato sem mu pričel opisovati različne smrti, tragične in groze polne, citiral sem mu Byronovega "Gjaura" in par Shakespearjevih petih dejanj, predočeval sem mu Azraelove peroti kolikor mogoče črne in mrzle, – a on je k vsemu temu skomignil z rameni in izjavil, da so vse to le bedaste sanjarije, da smrt ne deluje na duh in na misli umirajočega niti najmanj, tem bolj pa na gledalce, katere straši bledi obraz in ostekleli pogled ...
Felicijan je filozof; pozdravi ga v mojem imenu, kadar se vidita! ... Imel je prav.
Zdi se mi, kakor bi se odpravljal v kavarno, – in vendar sem na poti vse kam drugam, – bogove kam! Poleg mene leži revolver. Časih pogledam mej pisanjem nanj, ne z ljubeznijo, pa tudi ne s strahom, – z nekako površno, brezbrižno radovednostjo, kakor pogledam časih v kavarni na dežnik, če pač še visi na svojem mestu. Kadar dovršim to pismo in uredim v naglici še nekaj stvarij, odrinem iz svojega telesa ... Ha, ha, ravnokar sem prišel na imenitno idejo: ustrelim se na pošti, ko oddam ta list za te; radoveden sem, kakšne dolge obraze napravijo uradniki ... Pozdravlja Te prijatelj Lužar.“
Anton Maj je prečital pismo z mirnim, nekoliko začudenim glasom, in ga vrgel na mizo. Prižgal si je cigareto, gledal nekaj časa molče pred se, potem pa prašal precej malovažno: „Torej, – kaj misliš?“
Amalija se je ljubeznivo nasmehnila:
„Ne bilo bi lepo, ljubček, da bi tako hitro pozabila nanj. Bil je najin prijatelj, kjub temu, da je bil tak ... ah, moj Bog, tak slepec: smejal se je takat, da so mu tekle solze po licih! ... Treba je, da žalujeva po njem. Kako krasno se mi bo podala črna obleka, – moja polt je čisto bela in oči so temne ... In ti mi jo kupiš, ljubček, – ne odreci mi!“
In ovila mu je krog vratu svoje bele, polne roke, in njeni mehki lasje so ga prijetno božali po obrazu.