Pismo (Ivo Šorli)
| Pismo. Ivo Šorli |
| |||||||||||||
V Rogatcu, 12. decembra 1920<poem> Odkar ste mi rekli: »Napišite tudi Vi kaj, da rojaki ne bodo mislili, da smo jih pozabili«, grejo besede: »da rojaki ne bodo mislili, da smo jih pozabili«, neprestano za menoj ... In do danes sem vsak dan premišljeval, kaj bi rekel, da bi bilo vsaj za silo primerno za žalostne rojake ... Pozabili? Pozabili mi, ki smo vsak dan, če ne vsako uro med vami, če med vami ne, po tistih tratah, cestah in poteh, koder so hodila naša mlada leta ... Ali še stoji kamnata miza pred našo hišo Podrobmi? In visoke lipe pred svakovo? Kolikokrat še se je okrog sebe same ovila tista smešna hruška krivečnica v Gabrijah? Ali se še sveti izza zelenja kakor samo zlató tisti negnoj vrhu klanca pod Konjčarjevim robom? In ali še prihajajo otroci k tetinemu Tonu, da jim kaže svoje vojake z nogami naprej, obrazom naravnost vate? In doli v vasi: ali še uganja svoje vesele burke Ruscov Pepč in se baha s pridelkom smrekovega semena? Ali še stoje ob nedeljah za Miklavčkovo hišo možje, pod kostanjem fantje in se hihitajo in bliskajo z očmi na voglu Lukove gostilne dekleta? Kaj pa na Kneži? Ali še poje težko kladivo pri Šmitu in možakari vrhu vasi Glavnikar? In vrli Podmejar v Rakovcu, mož, ki je pokazal, kaj se pravi spoštovan biti čez pet fará? Pa Tonček na Brdu, ki si je bil sam napravil kolesje za strašno uro, preko vsega postrešja svoje hiše, pa obesil na drog iz line do vrat v vežo segajočo nihalo z ostro »muho«, da »preseče« financarje, če bi ga prišli motit, ko bo kuhal žganje? Ah, najbrže ga ni več ... Baje so drug za drugim legli v grob, ne samo vsi taki posebnjaki, ampak tudi že večji del tistih čudovitih mož, ki jih je bil izbrskal takorekoč iz grmovja, zbral okrog sebe in napravil iz njih kar so bili, naš nepozabni Ivan Krajnik ... Tudi njegovega vernega druga in pomagača, mojega Štefana Zaplotnika ni več. Takrat pred leti, ko sem govoril z njim in o njem — kajpak zveriženo, kakor je nam pismarjem bukvarjem navada — o njem in tudi o ženi, ki mi je bila že stokrat bliže in najbliže ... takrat je še ves čas šumel izpod njegove hiše jez s šumom, ki je polnil nekoč vso našo dolinico in napolnil tudi meni za vselej vso dušo in srce ... In takrat so tudi še peli naši podmelški zvonovi ... Potem so jih za slovo sneli krvavi gospodarji, vzeli nam naš najslajši spomin ... Toda nič za to: takrat je pravični Bog za to podpisal njim obsodbo na smrt! — Zakaj vsi jekleni jeziki so kleli, ko so poslednjikrat molili ... In potem, ko sem z ranjko materjo — v njenih čevljih — prestopil prag naše ozke globeli — vedno nove, vedno širše zaveze je sklepalo srce ... Ti prelestna tolminska ravan, kakšna si bila tisto rosno jutro, ko sva se ustavila s stricem Ivanom na poklonu nad teboj! ... In potem Soča navzgor do Kobarida, gori pa visoki cilinder, da nekoliko podaljša majčkeno postavo mojega starega ujca Jekšeta, »vrlega moža« ... In potem poti navzdol do ljube Gorice in poti nazaj do Kanala, kjer nas je svoje »pobe« po trikrat na leto že na stopnicah sprejela blaga rajnka Zegova gospa, a sem jaz kakor na božjo pot vselej in leto za letom pohitel še k bolniški postelji tihe mučenice, matere prijatelja Lezija ... In potem dalje čez Selo in mimo Mosta — kar mimo, celo mimo tople Marijančine hiše, tako nas je gnalo hrepeneče srce ... In gori za teden, dva, šest tednov vesela svoboda ... za hrbtom vsem paznikom in nadzirateljem včasih celo sladek poljub ... pa spet nazaj za turobne zidove malega semenišča, kjer je bilo pa še vedno bolje nego zunaj na gladili cesti, in kjer je nas tista prva leta pasel, svaril in bodril mož, ki je bil lahko kar kdo hoče, nam pa le, — pravi oče: doktor Anton Mahnič! ... Ah, in potem — svoboda, široki beli svet! ... In potem, ko ni več doma, pa še vedno in navzlic vsemu radostno vračanje domov — kamorkoli, a vedno še domov. Tu so sanjava Brda — tam sredi mehke vipavske doline čakajo že na pragu dobri ljudje. A da! saj zdaj je tudi Idrija na »oni strani«. A potem že kar novi dom! Sveta Lucija z očetom Žančem v sredi in vsemi tistimi lepimi, razumnimi, prisrčnimi ljudmi okrog njega! ... In še nekoga sem videl takrat hoditi tam okrog, ki je bil tudi študent in se je pisal za Ivana Preglja. Pozneje je postal doktor in profesor, a postal še neizmerno več: ne za, ampak poleg našega Simona Gregorčiča glasnik tolminske naše slave, nekdanje in sedanje ... Ne vem ... kar je prišlo pozneje, nima pravega posla s srcem več ... Pretežak je bil tovor, ali pa je prišlo prepozno ... Recimo — morje: naj sva se še toliko prizadevala in si dopovedovala, naposled sva oba spoznala, da si nimava mnogo povedati — jaz ne njemu, on ne meni... Kakor tuja lepotica, ki se je ne moreš nagledati, a se tudi pomeniti ne ž njo, ker govori drug, tuj jezik ... In če sem prišel v Pazin, sem hitel poslušat Fojbo, v Ljubljani Ljubljanico, v Gorici celo borni Koren. Samo, da šumi živa veda in vrše nad teboj vrhovi! ... Zato mi je dobro, da sem, kjer sem zdaj. In če se vzpenjam po strmi stezi pod gostim vejevjem navzgor, pa dospem na vrli, evo ti na vseh straneh — žlahtnih vinskih goric! ... In srce zavriska, ne ker rode vince, ampak, ker bude veselje ... Šumeče vode, vršeči gozdovi, blesteče gorice — vse kakor daleč v blaženi deželi za gorami tam ... In vse tako lepo in ljubo samo zato, ker je bilo tudi tam tako ...
Toda vse to ne radi sebe, ampak radi vas, rojaki, da boste videli, kako ni mogoče pozabiti! Pozabiti! Ah, ti ljuba Soča, kjer sem se »Odisejeva senca« z drugimi nič manj slavnimi »sencami« boril za čast svojega preslavnega imena; ti ljubi svetli Travnik s svetiščem svetega »Miraklja« v I. nadstr. Pečenkove kavarne; ti dvakrat preljuba, usodepolna svetantonska ulica! Ti prelestno Barkovlje in tihi ti Rojan! In tudi ti, ljuba nelepa ljubica »Čičarija«, kjer se mi je vedno želelo, da me sam gospod Bog na dlani drži visoko proti nebu — kako bi vas človek pozabil kdaj?!
In če vas ne morem pozabiti, se razume vse drugo ... Tako si želim zdaj, ko je že trda usoda potegnila debelo črto čez zemljevid med vas in nas, naj bo to čim bolj samo črta na papirju! Naj slobodno veje dih ljubezni od ene strani domovine do konca druge strani, kakor gre sapa čez žitno polje in se ne ustavi na sredi ... Naj bi razumeli eni, ki stražijo tam na sredi, da ne bi bilo samo smešno njih početje, če bi hoteli, da naj bi se strdila ta sapa in omahnila ob kolih, ampak tudi nečloveško — nekrščansko že celo ... Zakaj ljubezen ni iz njega vstajajoče hrepenenje, ni ptič, ki ga ustreliš v peruti, ampak zgolj duh, ki ima um in voljo, telesa pa ne ... In da se ne samo nič ne pomaga bati, ampak se ga bati tudi ni treba ...
Pozdravljeni, bratje in sestre, od te skrajne meje Slovenije do zadnje koče na oni strani!