Pismo Josipa Murna Otonu Župančiču, 13. marec 1898
| ← Pismo Josipa Murna neznancu, poletje 1897 | Pismo Josipa Murna Otonu Župančiču, 13. marec 1898 Pisma Josipa Murna Josip Murn Aleksandrov |
| |||||||
Dragi Oto!
Danes Ti ne bom pisal zelo debelega pisma. Imam »gvišne« vzroke. Pisal Ti bom rajši kaj zanimivejšega kot sicer. Najprvo Ti povem notice o Tvoji Berti. Le napni ušesa!
- Dne 25. grudna 1897. leta Berta ni bila pri celi maši. Prišla je kot jaz k enajsti maši k sv. Petru pa seveda šele k povzdigovanju. Oh! Oh! Pa še tedaj ni prav nič goreče molila. Tako ljubeznivo je zdehala in gledala kolosalnega sv. Benedikta na stropu. Fej!
- Faktum je, da sem jo videl dne 14. januarja 1898 ob 1/27 zvečer z odvezanim trakom pri čižmih. Jaz sem se silovito trudil, da bi ji stopil nanj (šel sem tesno za njo), pa vender le ni šlo ...
- Zvedel sem od neke strani, da je pisala dve nalogi kgd!! Tfu!
- Z Gizelo sta prav dostikrat skupej.
- Obe sta čem dalje lepši, samo da je Berta bolj razkošna - itd. Tako stoji zdaj z njo ... Osebno še nisem z njo znan, pač pa se mi to lahko posreči v kratkem. To te bom potem tožil!!!
Zdaj pa pridem jaz na vrsto!
Čudi se! Meni je odprta pot v krog ljubljanskih dam. Veš, v sebi čutim potrebo, da spremenim malo svoj milieu. Začetek je storjen in gospa Tavčarjeva (Ti, jaz to damo sila čislam in ljubim) me povede in uvede v »mabu«. Seveda blamaže odrajtam na nje račun - Prvi korak do Alme je storjen ... ob počitnicah, mislim, pridem z njo skupaj, če ne že prej. Kaj ti poznaš Almo? (Souvan). Mene je popolnoma omamila, dočim slišim od drugod glasove, da je kvečjemu nekaj interesantna. Tista njena lena strast, njene hladne geste ...! Taceam! Kako bom na parketu napredoval, Ti bom že sporočal. Samo če ne bi bil tako »lachlusting«, ko zagledam te stroge hladne izraze gospa ... Moj Bog, takrat dušim svoj smeh in agiram z robcem, z rokami in nogami, da je joj ... Sploh pa se mi zdi to zanimivo in interesantno, poleg tega pa je tudi vpliv duhovitih žensk in olikanih (to se mi zdi glavno!) sila blagodejen. Meni se zdi nekako tako kot bi me majski žarki greli. Gospe pa so sila idealne!
S Kettejem bi se bila kmalu za večno sprla! To pa zato, ker mu nisem takoj poslal obljubljenih knjig (bil sem v Novem mestu) in je on mislil, da sem ga hotel vleči za nos in da sem ga pozabil v družbi ljublj. »bakfišelcev«. Jaz sem bil resno bolan. Imel sem mrzlico! Bolehen pa sem še zdaj. Pravijo tudi, da sem se precej potegnil. Postal pa sem radi bolezni (dobil sem jo najbrž na plesih; parkrat sem tudi plunil kri) bled in suh. No, zdaj me imajo za duhovitega in ženijalnega. Spremenil pa sem se res precej. Če bi Ti poslal fotografijo, ne vem če bi me še spoznal. (Oddal pa sem že vse na zahtevanje.) -
Včasih mislim tudi na Dunaj, a vselej me spreleti tako čuden strah, da takoj svoj tema spremenim. Tista beda in glad. - In veš kaj sem ukrenil? Jaz pojdem drugo leto k vojakom, (in sicer v Galicijo; pojdi še Ti! in študiraj potem jus, saj ti je eno leto že itak zaračunjeno, boš saj lahko doma.) Če mi bo le količkaj ugajalo, bom ostal za vedno v vojaški suknji. Si vsaj kmalu sam svoj. Ni ti potreba stradati in živim razuzdano kot mi je prav! Sploh sem velik sovražnik tihega kancliskega življenja. Gospa Tavčarjeva (jaz ji nisem pravil tega) se je nad tem baje jako zgražala (čudno!) in se izrazila, da bom dobil podpore kjer bom hotel. A kaj, pustimo to do skrajnega trenutka, med tem pa uživajmo in ljubimo! Ah ta Alma!
Prav zaradi nje sem se sprijaznil in udal ideji, da se izda letos »spomenica«. Jaz priobčim v njej od 20-30 pesnij. Med temi tudi Nokturne. Štev. 3. sem sicer sprva izločil, a sprejel sem zopet, tako da jih je zdaj 5. Ostale sem popravil. Ugajajo mi zdaj. Ah kako težko čakam trenutka, ko se izroči knjiga Almi! Moj Bog! .. Pesni bom posvetil gospej Tavčarjevi in sicer iz mnogo ozirov. Čemu ne bi - -! Tudi jaz sem spisal (januarja že) daljšo reč »knjigotržec in poet«, v podobi dialoga kot ima Puškin nekje, samo da sem šel jaz v popolnoma nasprotno stran. Če dobim koga, da mi jo prepiše, ti jo bom poslal. Tudi to priobčim. »Diurnist« je vzbudil v meni že naprej silno zanimanje. Oto, usliši prošnjo upijočega in ljubečega Te in pošlji ga! Tvoje pesni mi zelo ugajajo. Posebno 1. 3. in 4. Zdi se mi da skokoma napreduješ. Potrjujejo pa v meni vedno bolj prepričanje, da postaneš v zrelih letih naš Baudelaire. Faust bi se Ti mogoče v tem stanji zelo prilegal. Jaz strmim nad njim. To se mi zdi poezija plemenita in polna, ko je še nisem čital in užival. Mislim, da ravno Faust mnogo pripomore k zrelosti in k duševnemu prevratu.
Pa še nekaj! Sila sem se čudil, ko sem čital, da Tebi »Plapolaj, plapolaj večna luč« tako ugaja. Veš kaj sem jaz z njo storil? Že davno sem jo vrgel na ogenj in pozabil nanjo. Zapisal sem jo zopet iz spomina, le zadnje kitice se ne spominjam več natanko. Mnogo bolj mi ugaja »Zapela sinica je« kojo pesem sem zložil popolnoma v Kolcojevi »štimungi«. Drugače bi tu niti ne mogel svojih čutil dobro izraziti. Zdi se mi še zdaj ena najlepših. Okus se mi plemeniti dan na dan in pustila me je ona škrupuloznost in boječnost s kojo sem oddajal pesmi v presojo. Od zdaj naprej jih dajem le še v pokaz, ker sam vem v koliko mi odgovarjajo in mi je vsejedno če bi imenoval kdorkoli mojo najboljšo pesem slabo. Kaj mi mari! Jaz imam zadostilo v sebi!
V par dneh se Cankar naseli za 6 mesecev v Ljubljani, kjer si poišče »eno službco«. Potem pojde na Dunaj. Piši vendar kaj Ketteju!
A kaj, Tvoje pesmi mi zopet silijo v spomin. Res, tretja je najlepša, prva se pa meni vsaj najbolj prilega. Tudi jaz sem spisal podobno, samo s tem razločkom, da si Ti že zgubil to kar jaz še imam in kar mi bo zagrenilo marsikatero uro. Zapišem Ti jo zlodej. (Imortele) - - - - - bom o priliki že zopet oglasil. Ime bodi »Aleksandrov«.
Nedavno sem čul, da je Chopin samo čute razvajene duše izražal brez vsake nadvlade razuma. Ali tudi ti ne delaš tako? A zdaj poslušaj: Kukavica, Kometa ...