Pismo Stana Kosovela Mariji Skrinjar
| ← Pismo Antonije Kosovel Mariji Skrinjar | Pismo Stana Kosovela Mariji Skrinjar Pričevanja Srečko Kosovel |
| |||||||||
<poem>
Ljubljana, dne 31. maja 1926
Draga gospa!
Nisem mislil, da Vam bom tako v kratkem času pisal o tak žalostni stvari. V četrtek, 27. maja, zvečer ob 9 uri in
30 minut je umrl naš Srečko. Kljub temu, da smo bili vsi v dvom radi izida njegove bolezni, je prišel ta udarec tako nasilno, da ni mogoče opisati njegovega učinka.
Človek doživi stvari, ki jih na prvi moment lahko prenese. Posledice so navadno hujše od udarca samega. Tako, se
mi zdi, bo v tem primeru. Kaj pomeni Srečkova izguba za nas vse, ni mogoče povedati. Prvič je to prvi smrtni slučaj v družini; drugič in naprej do neimenovane vrste je ta smrt zvezana s tolikimi okoliščinami, da je v pravem pomenu besede globoko tragična. Srečko je bil na koncu študij, razvil se je posebno v zadnjem letu in je res obetal, da se postavi na svoje mesto v duševnem življenju. Uveljavljal se je v literaturi in publicistiki. Šele sedaj, po smrti, ko prebiram njegove rokopise, vidim, koliko smo vsi izgubili ž njim. Če sem to povedal, sem že izločil moment pietete, ki igra v takih primerih morda najvažnejšo vlogo. Ne, objektivno vzeto, je Srečkova smrt izguba tudi za slovensko literaturo - dejstvo, ki bi ga ne bil poprej nikoli priznal in ki ga je mogoče konstatirati šele sedaj, ko vemo, da je njegovo srce nehalo utripati za vselej.
S svojimi 22-imi leti je bil že osebnost med mladino, posebno med akademiki. Imel je velik krog prijateljev, ki so ga
iskreno ljubili in spoštovali. Njegovo delo se trenutno še ne da opredeliti. Pisal je ogromno, zapustil je mnogo - seveda med tem zelo dosti nezrelega, neprebavljenega, toda v zapuščini so tudi take stvari, ki spadajo brez zadržka v javnost. Za naš akademski naraščaj in za celo mlajšo generacijo je njegova smrt težka izguba. Pa kaj bi Vam pravil o tem, saj vse skupaj nima nobenega smisla! Mi smo radi njegove smrti pobiti, uničeni. Bojim se za mamo, ki je videla v njem res sina srca, s katerim je bil pokojnik tako obdarovan. In revež je svoj konec slutil! Ko ga je zdravnik v Ljubljani spravil pokonci, je, pomislite, ob slovesu od Ljubljane izročil svoji študentovski gospodinji denar za dve sveči na čast Mariji! Sam jih ni hotel kupiti, češ da je premalo veren. Gospodinjo pa je vprašal, če ima kaj več vere, in ko mu je povedala, da je že ima nekoliko, jo je prosil, naj izpolni njegovo željo. A tudi drugače, v pesmih, je čutil svoj bližajoči se konec. Vseeno pa se je do zadnjega boril proti smrti. Ko je okreval v Ljubljani, je rekel: »No, umrl pa vseeno še ne bi rad!« Zgodilo pa se je proti njegovi volji. |...|
Z vsakim dnevom spoznavam bolj, kako ga je bilo škoda; zapustil je cele skladovnice rokopisov, razprav, člankov, podlistkov
in pesmi, v načrtu celo dve drami in eno marionetno igro za otroke. Dalekosežnost njegove plodovitosti in resnosti v delu se ne da ugotoviti. Vsi smo zgubili ž njim: starši, sestre in jaz, največ pa mladi, doraščajoči rod in literatura in publicistika.
V dveh, treh letih bi bil med vodilni¬mi osebnostmi našega prerajajočega se duševnega življenja. Bil je idejno bogat, imel je
celo zakladnico znanja, zanimal se je za vse panoge znanosti in je bistro opazoval življenje ter ga podoživljal v svojih delih; jaz imam pravico to trditi, ker sem edini, ki ima natančen vpogled v njegove avtentič¬ne vire. Njegove dobre pesmi bomo skušali izdati v zbirki, katero bom po možnosti uredil v prihodnjih mesecih. |...|
To in prejšnje pismo Mariji Skrinjar (1857-1931), kulturni in socialni delavki, tesni prijateljici družine Kosovel, je 4. julija 1926 v Kotorju, kjer je služil vojake, naslovljenka pa je takrat živela pri sinu, prepisal Mile Klopčič. Prepis hrani rokopisni oddelek NUK.