Pismo g. misjonarja Trabanta iz srednje Afrike do Njih milosti prečastitljiviga lavantinskiga škofa
| Pismo g. misjonarja Trabanta iz srednje Afrike do Njih milosti prečastitljiviga lavantinskiga škofa Oton Trabant |
| |||||||||||||
Ker sim v svojih dosedanjih naznanilih zlasti svoje popotvanje skoz Egipt popisoval, naj zdaj še od Nubie nekoliko razodenem.
Asvansko slapovje, pod 24. stopnjo severne širjave, loči Egipt od Nubie, ki je po obnebju, barvi, lastnostih in šegah prebivavcov od Egipta čisto razločna. Ta dežela je bila meni in mojimu tovaršu, gospodu Kociančiču, tolikanj važniši, ker sva odsihmal brez navadne previdne vodbe prečastitljiviga gospoda apostolskiga namestnika mogla sama, brez posebniga znanja v brodarstvu, zlasti pa v brodarenju skoz nevarne slapovje, v kterim je polno nekaj iz vode molečih nekaj skritih pečin, jadrenje "Zgodnje Danice" proti Hartumu vladati.
Naš prečastitljivi misionski poglavar nas je z večim delam robe v Korosku zapustil in sam sprejel vodbo številnih karavan skoz pušavo. Tedaj smo mogli jest, častiti gospod Kociančič – pravi vodja na ladii – in rokodelec Knavs sami po Nilu dalje popotvati in železno ladijo čez več ko 7 širjavinih stopinj njenimu namenu naprot kermiti. Še je bilo dvomljivo in celo neverjetno, de bi mogli v tem letnim času pri tako nizki vodi priti skoz slapovja od Vadi-halfe do Berbera; ali s pomočjo Božjo je vse mogoče in s serčnostjo smo se lotili dela. Naročilo smo imeli, ako bo moč čez perve natoke druziga slapovja priti, de naj tudi v tem letnim času dalje jadrimo, sicer pa bi bila naša ladija nekako popotno postaniše (štacion), ker bi bili mogli do prihodnjiga Niloviga natoka med pervim in drugim slapovjem ostati.
V 7 dneh smo peršli do Vadi-halfe. Sto in sto ljudi je bilo potreba, de so ladijo močnim natokam nasprot vlekli. Zdaj je ladija v rob terčila, zdaj se je kaka verv utergala in kermilo se je naglo kakor blisk nazaj zagnalo ter protilo, na grebenastih skalah se zdrobiti; zdaj se nam je bilo vpirati z nerodnostjo težnikov, zdaj z neukretnostjo njih vodnika, zdaj z nasprotnimi vetrovi, zdaj s podvodnimi nasipi. To se je dolgočasno povračalo in menjalo, in še le po skerbnim in težavnim popotvanju čez tri mesce in devet dni smo preveslali naj gornjiši El-Homarske slapovja. Kadar smo čez kak nevaren kraj prišli in pri človeških stanovališih z "Zgodnjo Danico" ostali, se prestanih skerbi in stisk opočit in za daljno pehanje novih moči zbirat, so černi ponilski prebivavci na trume k železni ladii suli, in so jo odznotraj in odzunaj radovidno ogledovali. Reka Nil se tukaj čez rudečkaste, razbeljene in nepresegljive pušave vali. Rekli so (zamorci), de čedne sobice v ladii so pač veliko lepši, kot prebivališa njih melek-ov (kraljev) in šehov (občinskih sodnikov – županov). Res pa tudi poglavarji v ti deželi prebivajo v tako revnih kočah, de so le bolj podobne podertinam za lisice, kakor hiši za človeka, ki že nad šest jezer let na zemlji stanuje. In nehote se tukaj popotniku vsiluje, stare Nubijske poslopja z novimi primerjati. Velikanski s hieroglifi (malopisi) prevideni spominki, kakoršne sim p. v Meravi vidil, so v silnim nasprotju s sedajnimi Nubijskimi prebivavci in njih oliko, in treba je ljudstvu čistiga prerojenja in stoletij, de se pogreznjeno ljudstvo toliko povzdigne, de bi zamoglo spominke staviti, kakoršni njih sprednikam toliko čisla dajejo.
Po napravah pa, kakor so zdaj v teh krajih, se ljudstvo ni v stanu k taki omiki vzdigniti. Šole se sploh le v večih mestih najdejo, v kterih se le samo korana (turškiga sv. pisma) iz glave učijo; nar ložji reči naših začetnih šol bi bile tukej že za visoke šole, kakoršne bi se pa še le napraviti mogle. Dečik (deklicam po mislih mohamedancov tako nič učenja treba ni) v šolo hodi večidel v taki starosti, v kteri bi doma očetu le nadlego delal (mati pa se za rejo dečkov nič ne zmeni); berž pa ko zamore vole goniti, ki s kolesam vodo vlečejo, ali ovce na pašo tirati, je očetu že zadosti šole, in fantek se mora dela lotili. Od tod izhaja, de ti ljudje, ki se, razun nekterih koptov (razkolnikov v veri), kteri po mestih ko pisarji žive in mem pisanja malo znajo, mohamedanci imenujejo, pozneje od svoje vere nič več ne vedo, kakor: le en Bog je, in mohamet je njegov prerok. – Rokodelstvo je prav slabo, k večimu znajo pavolo tkati, s ktero se na pol oblačijo. Druzih rokodelcov, kakor mizarjev, šivarjev, čevljarjev tukej ni; vsak si sam potrebno napravi, in ker le prav malo potrebuje, tudi prav malo izdela. Po mestih kakor v novi Dongoli in El-Mušerifu ni sicer čisto brez nekakih rokodelcov: kovačev, zidarjev, mizarjev in čevljarjev, ali ti le robate reči izdelujejo in jih je malo. Ker turki k rokodelstvu v teh krajih nič ne store, se tudi ni čuditi, ako poljodelstvo samo troje orodje, namreč: grablje, valjar in rovnico, za dlan dolgo in tri perste široko, in verh tega le še eno samo napravo za kmetijo, namreč vodovod ima. Desiravno Nubienci v kmetovanju niso ne razumni ne pridni, vender prebivavci v ravneh ne stradajo, kakor p. ljudje v okrogu nove Dongole, kjer so kraji egiptovskim podobni. Previdnost Božja jim v kratkim času, ko se Nil razlije in vročina čeznavadno močno pertisne, pripravi bogato žetev, ki jim da pšenice, ječmena in ovsa, zlasti pa dure (ki je drobni turšici podobna razun de so zerna sive), fižola, boba, kumar po 1 čevelj dolzih, buč, leče, bamij (ki je podobna majhnim kumaram), česnja, sladkih in vodnih melon in tudi pavole. – V novi Dongoli in njeni okrajni, ki je posebno bogata z dateljni, tudi v Ambukol-u in Sumi sim vidil sicer blagodarjene kraje, vender Nubie ne morem ne lepe, ne rodovitne dežele imenovati: Nilovi bregovi so na mnogih krajih ali v suhe pešene pušave ali pa v gole pečine vpreženi, torej Nubia v primeri nima veliko ljudstva. Prebivavci sploh so ubožni. Ako se vpraša zakaj? odgovori vlada: desiravno naši ljudje ob Nilu rodovitne kraje imajo, so vender ubožni, ker so preleni, de bi zemljo prav obdelovali. Podložni se pa s tem izgovarjajo, de so davki presilno veliki, in ne morejo k premoženju. Plačuje se v Nubii od vodovoda po 500 piastrov, in od vsaciga datelnoviga drevesa po 30 – 50 par davka. Delavci, ki nimajo nič lastniga zemljiša, plačujejo po 5 piastrov.
Rad bi tudi kraj, v kterim se zdaj znajdem, v misel vzel, torej od imenovane dežele samo to še opomnim, de sim na več krajih vidil ostanke keršanskih cerkev, p. na otoku Barosi, v Mogratu in Dufaru, in pa de je vožnja po Nilu zavoljo slapovij močno nevarna, vsako leto se v Šelalih nekaj ladij potopi in to ko je velika voda. Kadar je voda majhna, se ne more skoz in skoz po nji voziti, ker tačas še več slapovij dela: samo naša "Zgodnja Danica" je imela srečo pri majhni vodi čez vse slapovja priti. Kako bi tedaj tudi jaz vesel ne zapel s tremi mladenči pesmi, rekoč: Benedicite fontes Domino, benedicite maria et flumina Domino. (to je: Hvalite studenci Gospoda, hvalite morja in reke Gospoda)! ker sim dolgo in nevarno vožnjo po Nilu do Hartuma srečno opravil.
Imenovano poglavitno Sudansko mesto, v ktero sim – hvala Bogu! – 29. sušca prišel, je v pešeni ravnini pri sovodnji Višnjeve in Bele reke in bi utegnilo nad 26.000 prebivavcov imeti. Zamorem število le pri eni meri določili, ker ga vlada sama ne more določno povedati, zakaj mohamedanski rojenci se ne vpisujejo v bukve, kakor katoliški. Od tod izhaja, de je zastonj mohamedanca prašati, koliko de je star. Razun nekterih katoličanov, 51 koptiških deržin in nekaj oseb druzih kristjanskih vercov, so vsi prebivavci mohamedanci (turki). Ker se do mohamedancov tukaj po zapovedi našiga Zveličarja pri vsaki priložnosti z ljubeznijo obnašamo, smo si njih spoštovanje pridobili: pa tudi spoštovanje koptov, ki imajo tukaj 4 duhovne, med njimi eniga škofa nad Nubio in Sudanam, smo si pridobili, ker njih sinove z domačimi rejenci skupaj v naši šoli potrebnih reči v arabskim in laškim jeziku učimo. Veselilo bo Vašo milost zvediti, de se koptiški otroci našiga keršanskiga nauka učijo in to, ako Bog hoče, je perva stopinja k njih spreobernjenju. Težko mi je, de jest dosihmal še nisim mogel učenik biti, ker sim se arabšine še le po nekoliko naučil: vender se srečniga čutim, de pri kakim zaderžku redniga učenika že nadomestujem. Popisati moram še svoje manjši opravila v Hartumu itd. Ker se bom, ako je Božja volja, tudi pri napravi perve nove misionske staje ob Beli reki med Bariškimi zamorci vdeležil, naznanim tudi, de so visokočastiti g. namestnik jutrajšni dan, god sv. Andreja, varha moje nepozabljive domače škofije, v odhod po Beli reki odločili. ...
|
Oton Trabant, apostolsk misionar. |
V Hartumu 29. kimovca[1] 1852.
- ↑ Glede na zadnjo poved v pismu o jutrišnjem dnevu, godu sv. Andreja (goduje 30. novembra), se je urednik Zgodnje Danice najbrž zmotil pri zapisu meseca in po pomoti zapisal kimovec (september) namesto listopad (november). November, čeprav 12., za datum odhoda iz Kartuma omenja tudi članek o Knobleharju v Ognjišču.