Pismo iz domovine

Pismo iz domovine
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Pismo iz domovine, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, tipkopis, IN = 6796.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pismo iz domovine

Gospod neznani,
bi radi vedeli kako v Ljubljani
živijo? Pri "Kolovratu" sedijo
(in bog ne daj da bi bili pijani)
prav vsako noč in marsikateri dan-
Igo, France, Matevž – in da bo družba bolja,
prisede še ravnatelj Pavel Golia.
Pri peči je omizje vedno stalno,
kaj pestra družba vsak večer se zbira:
mesar z zaspanim pekom debatira,
psihiater svojih psovk se ne ženira,
v tej družbi, res, nikoli ni banalno.
Da je omizje še bolj kolosalno,
poet naš Oton ž njimi se prepira …
Pa mi povejte če ni polna bera
tam cveta iz slovenskega Parnasa?

Sprašujete, zakaj že nekaj časa
molči slovenskih pevcev poezija?
Gospod, to Vaša le je domišljija!
Kolovrat se vrti, kar se je stkalo
iz take preje, to vendar ni malo!

O meni bi samo se reči dalo
da sem še vedno strašno zapravljiva,
z razkošjem se obdajam in sem kriva,
da išče v vinu ubogi mož utehe,
ker nima žene in ker nima strehe.
Da hujša sem kakor so druge dame,
tako dejal je naš ravnatelj drame.
Kaj hočete? Jaz sem nepoboljšljiva,
od nekdaj sem hodila pota kriva,
in ker sem pač od tiste kreature,
/Pleteršnik jo nazivlje menda "žena"/
ne bom menjala svoje več nature.

Ko v Stolnici odbije ura ena,
prisedejo še zraven policaji
in vsi so zbrani kakor v božjem raji …

Gospod pa Vi? A kaj sprašujem,
pač kakor vsi!
Ves svet se je zavrtel v kolovrátu[1],
le kdo poganja mu osi?
Nekoč je babica ob njem čepela
v dve gubi sključena, vsa osivela,
zdaj več je ni.
Zamenjali so mu pogon motorji,
drug takt udarja, ž njim se vse vrti,
po olju in bencinu le smrdi,
in prede trhlo nit po širnem svetu,
na njej povezane ima ljudi …

leta 1934 ?

Opombe uredniceUredi

  1. V gostilni Pri kolovratu na Ciril-Metodovem trgu, nasproti ljubljanske Stolnice, so se zbirali kulturniki, imenovani penati. V pesmi Albrehtova omenja le nekatere izmed njih: Igo [Gruden], Francè [Fran Albreht], Matevž [Matej Šmalc], ravnatelj [drame] Pavel Golia, mesar [?], pek [Fr. Dolinar], psihiater [Alfred Šerko], Oton [Župančič].
  2. Omenjeni pek Fr. Dolinar je imel parno pekarno na Poljanski cesti 21 ter podružnico Pred škofijo št. 11 (Ilustrirani Slovenec, 1925, let. 1, št. 36, str. 8).
  3. O Kolovratu so pisali: Vera Albreht (epigram Gostilna pri "Kolovratu"); Igo Gruden (V spomin Tomaža Bizilja v zbirki Dvanajsta ura); Igo Gruden (V opombo Alfredu Šerku, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-WPFSJ3QX); Juš Kozak (Akvariji iz Rodnega mesta, v: Maske); Oton Župančič (Pri Kolovratu, Zbrano delo, 4. knj., str. 231); Ivan Favai (Med penati pri Kolovratu, 154-165, v: Pripovedi o Župančiču in pomenki z njim, 2004).
  1. Januarja 1933 je Hitler postal nemški kancler, avgusta 1934 se je proglasil za firerja. Glej tudi letnico na koncu pesmi, ki jo je Albrehtova očitno pripisala kasneje.