Pismo nerojenemu otroku

Pismo nerojenemu otroku Ivanka Novak

Pismo je Ivanka napisala za svojega nerojenega otroka dan pred mučeniško smrtjo, 3. junija 1942 († 4. junija).

Viri:	Franc Perme, Anton Žitnik in drugi, Slovenija 1941-1948-1952: Tudi mi smo umrli za domovino: Zamolčani grobovi in njihove žrtve: Zbornik, Društvo za ureditev zamolčanih grobov, Ljubljana, Grosuplje, 2000, stran 58.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Še nekaj ur in konec bo mojega življenja. O Bog, o ti žalostna Mati, Mati moja, Ti veš, da umiram nedolžna, kakor je umiral nedolžen Tvoj Sin ...

O moj otrok, moj nežni angel, kako rada bi videla poteze tvojega obraza, drobne bisere tvojega pogleda. Nikdar ne bom videla tvojega razcvetelega nasmeha, ki bi me z njim osrečeval – o, moj otrok – moj nežni cvet!

Nikdar ne bom videla tvojih belih ročic, nikdar jih ne boš stegnil, da mi vrneš sladki objem. Nikdar te ne bom mogla pritisniti na svoje srce, čeprav si tako blizu njega, nikdar, moj otrok! Tam nekje v objemu gozda bo najin dom, ki ga bo krasilo pomladno cvetje.

Moja usta ti ne bodo mogla peti pesmi ob zibeli – in zibel tvoja bom jaz sama, čeprav tako mrzla in otrdela – vejevje nad nama ti bo pelo in šumelo ljubečo uspavanko. O, le mirno spi, moj otrok, saj si tako blizu mojega srca, ki te tako ljubi – vendar, čeprav te ljubi, te iz objema smrti, ki tudi tebe čaka, iztrgati ne more. Le mirno spi, saj ne slutiš, kaj se ti približuje! Z menoj boš umiral – jaz v mislih s teboj. In tedaj, ko konec bo težav in boja, bova skupaj prišla k Bogu ...

Ko sem te prvič začutila ... zaznala pod srcem tvoj nemir, sem že sanjala, kako te bom prvič ponesla v Božjo bližino, da te oblije krstna voda – oblila te bo kmalu moja kri – z ljubečo krvjo lastne matere boš krščen ...

Gledala sem te, kako se Kristus pod podobo kruha prvič sklanja k tebi ... Zaman! In vendar: moje telo bo kmalu daritveni ciborij... Ti, moj otrok, pa hostija v njem ... Stvarnik sam bo vzel v ljubeče roke hostijo tvojega bitja in ga položil v svoje božansko Srce ... Tam, moj otrok, te bom prvič zagledala, o moj nežni angel; tam bom videla tvoj obraz; tam boš ti gledal svojo mater in prvič boš zaklical k meni: »O, mama!«

Glej, moj otrok, jutro se že bliža. Prva zarja izza gora ga naznanja ... za naju poslednje jutro trpljenja. Jutro bo zopet vstalo – pa brez trpljenja in solza ... vstajalo pri Bogu ... Le mirno spi, saj tvoja mati bdi nad tabo ... Glej, rdeča zarja že naznanja, da se prebuja dan ... in poslednje zvezde ugašajo v njej ... Ura v stolpu že naznanja jutro ... ki naju bo peljalo na poslednjo pot ... Saj ne bom sama ... z menoj boš ti, moj otrok ... in Marija – kakor takrat s Sinom na Kalvarijo, bo šla z nama ... V poslednjih, zadnjih vzdihih stala bo pri nama ... in ponesla naju bo v večno srečni dom. Nihče nama ne bo več kalil te sreče ... saj bova potopljena v večnega Boga ... v večni Božji mir ...

Moj otrok, le spi ... Marija je pri naju ... Glej ... prihajajo ... prihajajo ...