Pismo o tomboli in šipi v trebuhu, o grlici in konkurzih

»Revije« Pismo o tomboli in šipi v trebuhu, o grlici in konkurzih
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Sedeči podlistki in stoječi
Spisano: 27. marca 1927
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Preljuba gospa!

Gotovo se Vam je kolcalo, toliko sem te dni mislil na Vas in sva se z možem menila o Vas in Vašem cenjenem soprogu in Vaših srčkanih angelčkih.

Ali imajo tudi uši?

Naši jih imajo vsi trije, prinesli so jih iz šole in je najstarejši tako pravil, kakor da so prišle iz Beograda. Oziroma da je iz Beograda prišel novi učni red in da so po novem učnem redu uši obvezen šolski predmet.

Kar se tiče učnega reda, je res silen učni nered. Naprimer se naš najstarejši uči nemščine že šest let, pa so pouk še vsako leto v sredi ukinili, potem ga pa drugo leto pričeli zopet od kraja, tako da se fant že šest let uči prvo leto nemški. Take ukaze dobiva šola iz Beograda, vsak hip je ukaz drugačen, nemara imajo tam sirote iz sirotišnice, da jim ukaze vlečejo iz vreče kakor pri nas številke ob tomboli.

Vendar fantu nisem verjela, da so uši obvezne, poznam ga in sem vedela, da se le za grivo boji in frizuro. Pa sem vse tri ostrigla na balin in jim buče umila s petrolinom — s čim jim umivate pri Vas, kadar jih imate? Nekateri pravijo, da je tudi bencin dober, toda ga moj mož takoj uduha in je potem siten.

In sem vsakemu morala dati en dinar nagrade za uši, za striženje in mazanje. Seveda, štacune vabijo z nagradami, novine jih razpisujejo in na balih, sem slišala, so jih tudi dajali in so mladim gospodom plačevali večerjo, da so šli in plesali z uglednimi starejšimi kolovrati. Pa sedaj tudi moji trije ničesar več ne storé brez nagrade, in ko je bil zadnjič potres, so koj vprašali, kaj bodo zanj dobili.

Ali ste letos kaj bili na balih? Midva nisva bila nič. Mož je dejal, da nima kaj obleči. Ženski modi da pač ustreza, če nima ženska kaj obleči, moški modi pa še ne, zato da bo čakal, da bo še za moške taka moda.

Moj mož je sploh jako čuden. Krega se, kako da so dame oblečene na balih, oziroma niso — in da že vso kožo razodevajo, kolikor je imajo, da pa le še niso site in bi rade še več in si bo skoraj katera dala preparati trebuh in vstaviti šipo, da bo kazala še čreva — vse drugo da se ji itak že vidi.

Sedaj se mož razburja zaradi vremena in štirideset mučenikov in rohni, da se niti na svetnike ne moreš več zanašati. Na dan štiridesetih mučenikov da je deževalo, zato da bi moralo po stari veri deževati še štirideset dni. Toda figo da dežuje. Kdo ve, kaj da se je zgodilo za kulisami in ali jih ni kdo podkupil. Ako niso morebiti celo prestopili v cirilico in bo dež prišel po pravoslavni pratiki!

Jaz se ne razburjam in sem zadovoljna, ako je vreme lepo, ker smo že pričeli obdelovati parcelo, ki jo imamo na Mirju.

Le zaradi gnoja nas skrbi, kako bomo gnojili, ko ne dobiš gnoja zlepa niti za drag denar ne, ki ga nimaš. Seveda ni gnoja, ko se ljudje vozijo le še z avtom, za avtom pa lahko dolgo pobiraš in ne boš nabral ne toliko, da bi bilo v petek za vbogajme.

Moj mož pravi: ko bo svet komandirala seljaška stranka, bo vse drugače. Sedaj da je avto le za škrice in brez koristi za seljaka. Potem pa da bo avto čisto drugačen in bodo morali izdelovati take, da bodo v prid seljaku in bodo od sebe dajali gnoj — gnoj da je seljaku poglavitna reč, koj za zveličanjem in še pred republiko.

Mi smo tudi seljaki, odkar imamo parcelo in pridelujemo špinačo in krompir in sem rekla možu, naj gospodu Radiću piše zastran gnoja in avtov. Pa je odgovoril, da ne more, ker da ga preveč boli roka od ploskanja pri premierah in simfonijah. Pa premier še od zunaj ni videl in simfonij — takšen je moj mož!

Zato ne vem, če bom dočakala avtognoja.

Za svoje kmetijske potrebe redimo sedaj samo grlico — kolikor nas bo ta rešila iz zadrege. Vsako jutro čedim za njo in spravljam v pisker: za kaki dve kili se mi je že nabralo gnoja — dober bo!

Kako se kaj počuti Vaš gospod soprog? Ali se mu kaj toži po trgovini in veriženju? Brala sva, da je že razpisana njegova razprava zaradi konkurza. Katerega doktorja si je izbral za zagovornika?

Moj mož je dejal, da odvetniki niso nič kaj zadovoljni s konkurzi, kakršni so dandanes, in da so ogorčeni. Ker da gospodje kridatorji najprej prav vse poženó in spravijo v kraj in šele potem, ko je v kasi le še pet dinarjev, otvorijo konkurz. Tako da za odvetnika ne ostane nič. To da je silno brezobzirno in se ne da zagovarjati ne na tem ne na onem svetu in tudi ne pred porotniki, razen za prav dobro nagrado.

Oh, razprava Vašega gospoda soproga bo gotovo zanimiva! Ali boste tudi klicani za pričo ali boste šli le poslušat? Tako sem radovedna! Kaj boste oblekli?

Vsa Ljubljana bo drla k razpravi in bodo smeli le oni v dvorano, ki bodo imeli vstopnice. Oh, gospa, ki ste njegova soproga, Vi boste gotovo laže dobili vstopnice kakor jaz, pa Vas lepo prosim, da še zame eno preskrbite, ki smo bili vedno dobri prijatelji — o prvi priliki se Vam bom revanžirala! In na razpravi Vam bom pomagala tiščati figo, in če bo treba, tudi jokala se bom in smrkala — ne bom pozabila robca.

Oblekla bom svoj novi kostum — niste ga še videli, morebiti Vam bo všeč. Prenarejen je iz lanskega in stanuje šivilja na Starem trgu — ako hočete, Vam rada postrežem z naslovom, draga ni, le na puf, je rekla, da ne dela.

Prosim Vas prav lepo, ne pozabite na vstopnico! Saj bi Vam drugače pisal moj mož, toda res ne more: roka ga boli od ploskanja pri premierah in simfonijah. In neumno se mu zdi, da ga je Vaš gospod soprog navedel med svojimi dolžniki zaradi tistih dvesto dinarjev, lahko bi ga bil zatajil.

Kaj sem se še spomnila: na razpravo prinesite s seboj kako boljšo fotografijo gospoda soproga, da jo boste dali onemu gospodu, ki piše za novine, da bo gospod soprog bolje zadet in se boste z njim lahko postaviti. Morebiti tisto vzamete od poroke, ki sta oba na njej in se vidijo vse štiri roke in na rokah sedemnajst prstanov, da bodo ljudje vsaj videli, da nista kar tako.

In naj gospod soprog ne izgubi korajže! Kar na sončne pege naj se izgovori! Nič se ne ve: poplavam so krive in potresom in, kakor pišejo novine, tudi revmatizmu in influenci. To je grozno! Moj mož nima nikoli nič denarja, — pa tudi sončne pege dolži, da ga nima. Pa naj gospod soprog še svoj konkurz naprti sončnim pegam na grbo! — Dejal je moj mož. Dejal je, da se nič ne ve in da bodo porotniki morebiti verjeli.

Zato se veselim veselega snidenja in Vam od srca želim odlično spoštovanje

Fr. Ž-ova.

(Jutro, 27. marca 1927)