Pismo svetega Hieronima devicam v Emoni
| Pismo svetega Hieronima devicam v Emoni sveti Hieronim |
Prevod: Andrej Cizl, november 2014, po angleškem prevodu W.H. Fremantle, G. Lewis in W.G. Martley, Letter 11: To the Virgins of Æmona; v: Nicene and Post-Nicene Fathers, druga zbirka, knjiga 6, uredila Philip Schaff in Henry Wace, Christian Literature Publishing Co., Buffalo, New York, 1893; za New Advent pregledal in uredil Kevin Knight.
| |||||||
Ta majhen listič priča o tem, v kakšni puščavi živim, zaradi česar moram zdaj s čim manj besedami povedati čim več. Saj bi vam želel sporočiti stvari bolj obširno, a moram zaradi tega ubogega koščka papirja mnogo stvari izpustiti. K sreči se da s spretnostjo besed nadoknaditi prostorski primanjkljaj, in tako tudi jaz z malo pisanja lahko povem veliko. Le poglejte, kako vas ljubim, da mi niti v težavah, ko mi primanjkuje materialnih sredstev, nič ne more preprečiti, da vam ne bi pisal.
Ne zamerite mi prosim, ker sem žalosten. Če vam pišem objokan in jezen, je to zato, ker sem ranjen. Čeprav sem vam redno pisal, mi niste odgovorile niti z besedico. Vem, da svetloba nima nič opraviti s temo in tudi Božje služabnice z grešnikom ne,[1] pa vendar, tudi vlačugi je bilo dovoljeno, da je s svojimi solzami Gospodu umila noge, in tudi psi smejo jesti drobtine, ki ostanejo za njihovimi lastniki.[2] Naš Odrešenik je vendar prišel klicat grešnike, ne pravičnih, saj, kot je sam rekel, tisti, ki so zdravi, ne potrebujejo zdravnika.[3] On si želi spreobrnitve grešnika, ne njegove smrti,[4] in tudi nesrečno ovco, ki se izgubi, prinese domov na svojih ramenih.[5] Podobno je tudi z zapravljivim sinom, ki ga ob vrnitvi domov oče sprejme z velikim veseljem.[6] Še več: apostol celo pravi: »Ne sodite prehitro.«[7] »Kdo pa si ti, da boš sodil tujega služabnika? Če bo ostal ali šel, je to odvisno od njegovega gospodarja.«[8] In še: »Kdor je na svojem mestu, naj raje pazi, da ga ne bo izgubil.[9] Nosite bremena drug drugemu.«[10]
Drage sestre, človekova zavist sodi po svoje, Kristus pa po svoje, in šušljanje za vogalom ni isto kot razsodba Njegovega razsodišča. Mnogi načini se zdijo človeku pravi, pa se kasneje izkažejo za napačne.[11] In zaklad je pogosto shranjen prav v lončenih posodah.[12] Peter je trikrat zatajil Gospoda, a je zaradi svojih solz prišel nazaj na svoje mesto. »Komur se mnogo odpusti, ta močno ljubi.«[13] Pravtako se ne gre za celo čredo ovac, ampak se angeli v nebesih veselijo zato, ker je bila bolna ovca rešena.[14] In če kdo mogoče dvomi v to razlago, je Gospod sam rekel: »Tovariš, ali se tebi zdi to krivično samo zato, ker sem jaz dober?«[15]