Planica

Planica
Josip Lavtižar
Izdano: Planinski vestnik 25. oktober 1899, leto 5, štev. 10, str. 157-158
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na visokem Gorenjskem, kjer je vodna meja med Savo in Dravo, stoji 868 metrov nad morsko gladino precej zanemarjena slovenska vas Rateče, ki broji 130 hišnih številk. Kraj ima svojo župnijo in občino ter blizu 1000 duš. Ljudstvo je rod živinorejcev in pastirjev, dokaj nedostopno napredku, nezaupno vsaki novejši ideji, držeče se starih podedovanih dobrih in slabih navad, kratko: nekaka posebnost v kulturnem oziru glede običajev, noše in govorjenja. Dobro je za take ljudi, ki se za same lepe besede ne zmenijo veliko, da jih predrami včasih kak večji naval iz vsakdanjega življenja ter jim da nekoliko več pojma o narodni zavesti. Kako so torej gledali in se čudili, ko je prišlo 3. septembra letošnjega leta v mirno vas toliko število slovenskih izletnikov.

Ako se obrneš iz Rateč naravnost proti jugu, te pot pripelje po petčetrt-urni hoji v podnožje Julijskih Alp. Kako krasno je to potovanje za vsakega, ki ima le količkaj čuta za naravno lepoto! Peščeni nasipi, črez katere stopaš, ti kažejo, kako kruto gospodarijo tod hudourniki ob nevihti. Gore se pomikajo na obeh straneh vedno bolj skupaj, in navpične stene se vzdigujejo nad teboj. Izmed peska poganja pritlično ruševje, na tisoče planinskih cvetlic v vseh barvah razveseljuje oko, v omotičnih višavah kroži s čudnim krikom planinski orel, na uho ti doni žvenketanje zvoncev kodravih ovac, in semtrtja začuješ uk pastirjev, ki se razlega kakor v velikem resonatorju med skalovjem. Slovensko planinsko društvo je postavilo ob potu na vsakih 50 metrov višine tablico, da veš, koliko više si prišel. Teh tablic je četvero, in sicer v višavi 900, 950, 1000 in 1050 metrov. Toda ne misli, da je hoja težavna; razen par nizkih klancev je pot le nekoliko napeta, da se celo kolesarji vozijo po njej.

Dospeli smo v Planico! To je zelena ravnina, obdana z visokimi gorami. Ta nenavadno lepi gorski kotiček je do zadnjih let sameval skoraj neznan v slovenski zemlji. Sedaj smo šele spoznali njega divno lepoto, katero hočemo ceniti tembolj, ker je tukaj izvir dolinske Save-Nadiže. Toliko ljudi in tako odlične družbe Planica še ni videla nikdar, odkar je prišla iz Stvarnikove roke. Vse je bilo veselo in navdušeno. Cesarske zastave in domače trobojnice so veselo vihrale v zraku. V navzočnosti gorskih glavarjev (ime jim je: Jalovec 2655 m, Mojstrovka 2367 m, Strug 2291 m, Visoka Ponca 2280 m, Veliko sleme 1910 m, Ciprnik 1763 m), ki se naslanjajo v prijateljskem krožku drug na druzega ter se vzpenjajo s sivimi glavami proti nebu, se je opravila sv. maša. Njene posamezne dele je naznanjeval 400 leten zvon, ki so ga pripeljali iz Rateč ter mu napravili tukaj zasilen stolpiček. Tako milo se je razlegal njegov glas (es) v tej gorski samoti, da je ostal gotovo vsakemu v spominu.

Po božji službi je otvoril predsednik „Radovljiške podružnice" Slovenskega planinskega društva, g. Hugon Roblek, novo zasnovano kočo z navdušenim govorom. Potem se je razvila živahna zabava pod milim nebom. Vrlo dobro sta nas kratkočasila izborna radovljiška godba in slavnoznani blejski pevski zbor. Dva gostilničarja sta imela dovolj posla, da sta mogla postreči vsemu ljudstvu. Mnogo izletnikov je plezalo k bistremu viru Save-Nadiže, ki izvira 118 metrov nad kočo. Po zelenih livadah pa se je brezskrbno kretala množina ljudi, sicer neenakih po stanu in omiki, pa vendar edinih v občudovanju prirodne krasote. Tudi rateški pastirji so imeli ta dan praznično obleko, katere nimajo ves čas svojega bivanja v planinah, ter strmeč gledali, kaj vse to pomeni. Celo prosjaki so izvedeli za ta narodni praznik, in tudi Ipavk ni manjkalo z južnim sadjem. Na vso tolikanj različno skupino pa so ponosno zrli sivi velikani, dvigajoč svoje imenitne pleše kvišku, kakor bi hoteli reči: Kako majhen in neznaten si ti, o človek!

Hitro, prehitro je minil čas. Toda na svidenje drugo leto, krasna Planica!