Planinci

Planinci Gustav Strniša

Izdano:	Domovina 14/40–51 (1931)
Viri:	dLib 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Štembalov Šimen je rogovilil po vasi. Bil je pravi črednik, vesel in zabaven fant. Pa zbosti je znal, da je kar zaskelelo. Ljudje so ga vendarle ljubili. Bil je dobra in odkritosrčna duša. Z živino je znal ravnati kakor malokdo. Kdor jo je njemu zaupal, ni bil nikoli razočaran. Šimnova čreda je bila vedno med najlepšimi, ko so se pastirji vračali s planin.

Često se je že ženil. Kadar se je ženitev razdrla, je pijančeval po vasi. Ko je pa odhajal nazaj v planine, je bil vesel in zavriskal je kot sedemnajstletni mladenič, čeprav je prekoračil že peto leto preko dveh križev.

Imel je polzidano hišo, nekaj denarja in mater. Hiše, denarja in tudi njega bi se marsikatera ne branila, saj ni bil napačen mladenič. Matere se je pa vsaka bala. Starka je bila huda ko hren in sitna ko osa.

Zdaj je bila njegova ljubica Lipnikova Meta. Bila je visoka in krepka. Govorili so, da je najmočnejša med svojimi tovarišicami. Šimen ji je bil dokaj všeč.

Njemu se je čudno videlo, zakaj je Meta vedno zamišljena, kadar pri nji vasuje. »Menda pač ne zaradi matere?« se je včasi vprašal. O nji ga doslej še ni nikoli vprašala. Sama je imela dobre in mirne starše. Zdaj je živela samo še njena mati. Tiha starka je malo govorila. Če je včasih positnarila, ji hči ni ugovarjala. Dejala si je, da imajo stari ljudje svoje nazore, ki jih mladina mora spoštovati in uvaževati. Ni čudno, če so stari trmasti, saj so si pridobili izkušnje v letih svojega dolgega življenja in zato vztrajajo pri svojem.

»Nekaj zemlje bom prikupil. Obdelovala bova polje in redila živinico. Ti boš lepo gospodinjila. Srečna bova!« je šepetal črednik pod Metinim oknom v torek zvečer, zadnji teden, preden je odšel na planino. Pri duši mu je bilo lahko in toplo, da bi kar vriskal.

Meta ga je žalostno pogledala in molčala.

»Zakaj si danes tako otožna? Ne vem, čemu se mi vidi, da si vedno nekam zamišljena«, jo je vprašal.

Skoro plašno ga je pogledala in odvrnila:

»Kaj pa tvoja mati? Zaradi njih te še nisem vprašala. Ne vem, če bodo zadovoljni z menoj.«

»Kaj bi ne bili zadovoljni? Vedno pravijo, naj privedem pravo, ki bo za našo hišo. Starši so dobri. Le prezirati jih ne smemo! Še mestni ljudje jih bolj spoštujejo ko mi, čeprav jim največkrat ne zapuste drugega ko pot za seboj«, je besedičil Šimen.

»Vajena sem starih ljudi in rada jih imam. O tvoji materi ne morem ničesar reči. Premalo jih poznam. Bojim se jih pa vendarle. Morda ni tako hudo, kakor trdijo nekateri. Nekaj bo pa menda le res, saj bi sicer ljudje ne mogli govoriti.«

»Ne misli slabo o moji materi!«

Metkin obraz se je nasmehnil med nageljni in rožmarinom. Črednika je pogrelo, kakor bi se bil napil gorskega brinjevca.

»Saj veš, da se človek boji!« se je opravičevala. »Če sva enkrat skupaj, se ne bova ločila nikoli več!«

»Dobro si se odrezala! Ne smeva se tako jemati kakor Frtančkov Jure in njegova Špela. Kmalu ga je zapustila. Saj tudi ni bilo čudno! Ta norec je kar svojemu bratu prepustil posestvo, sam je pa samo okoli žene postopal kakor mačka okoli vrele kaše, namesto da bi se v zakonu še bolj poprijel dela.«

»Zato mu je pa pobegnila. Prav je imela!«

»Pa je lezel zanjo na dom njenih staršev. Vendar se ni hotela vrniti.«

»Ali bi tudi ti šel za menoj?«

»Seveda! Vse robove zemlje bi obrnil, da bi te našel. Zemlja je namreč zarobljena kakor stara suknja. Njeni robovi so pa gore na nji.«

»Beži! Beži!«

»Res je, res! Verjemi mi, Meta! Trdi in skalnati so robovi naše zemlje, a mnogo je lepote na njih. V višavi ljubi človek resnično in lepo!«

Dekletov obraz se je spet zresnil. Pritisnila ga je k zgodnjemu nageljnovemu popku. Njena usta so ga ljubkovala.

Šimen jo je opazoval. Sam ni vedel, zakaj je zdajci obšel njegovo dušo neprijeten občutek. S silo se je otresel mračnih misli in je pričel deklici šepetati.

Mnogo sta se pomenila, preden je odšel.

Naslednji dan je pa že rogovilil po vaških krčmah. Baš zvečer, ko se je vrnil izpod Metinega okna, je posegla v njegovo ljubezen mati. Dejala mu je:

»Malo kesen si. Sem nekaj slišala, da ti tista dolginka Meta leze v srce. Meni ni všeč, zato je pa tudi vzel ne boš!«

»Pridna je in dobra, pa rada vas bo imela! Pustite mi jo!« je ugovarjal sin.

»Če njo vzameš, pojdem sama od hiše! Nikoli več me ne boš videl prestopiti tvojega praga!«

»Pa zakaj je ne marate?«

»Nikoli nisem trpela dolgink, najmanj pa Mete!«

»Ožbetova je pa bila majhna in debela, pa vam tudi ni ugajala.«

»Zato, ker je imela jezik dolg, da bi lahko z njim ovila trikrat vso našo vas. Ne sili za Meto! Ali nisi slišal, da je lazil okoli nje tisti Bričkov Jaka. Pravijo, da je hodil tako pridno k njenemu oknu, kakor da bi bil vozil za repo gnoj! Kjer je pa on kdaj vasoval, je pustil za seboj vedno pogažene gredice!«

Šimen se ni hotel dalje prepirati. Šel je in pil. Meta mu je dokaj prirasla k srcu. Ko je naslednji večer kolovratil vinjen mimo njenega okna, je potrkal.

Oglasila se je. Jezna je bila.

»Zakaj pijančuješ po vasi? Pa naj te ima človek rad.«

»Zato, ker so mati sitni. Jutri grem kar na planine, čeprav je še nekam zgodaj! Rad slušam mater, saj spoštujem četrto božjo zapoved, ampak v ljubezni mi ne bodo več ukazovali! Tebe sem izvolil. Dovolj sem star in let mi ne bo treba kupovati. Na planinah bom spet mirno živel in mislil na te! Ti me pa ne pozabi!«

Ona je molče sklonila glavo.

Poljubil jo je. Zasramoval se je svoje nežnosti in zardel kakor šolar. Tudi ona se ga je dotaknila z ustnicama. Njen poljub je bil hladen.

Šimnu je postalo tako mučno. Ko je pa sam korakal skozi vas, je glasno zavriskal. Otresel se je vseh neprijetnih misli. Zavil je domov, kjer je takoj legel. Še pred zoro se je dvignil in šel k sosedu po svojo čredo.

Meta ni šla takoj počivat. Dolgo je še slonela zamišljena na svojem okencu. Naposled je začela zalivati nagelj s solzami, ki so ji v curkih polzele po licu. Popek je drhtel pod toplo roso njenih oči in trepetal po drgetu njenega telesa, ki se je krčevito treslo.

Meta je trpela. Ni jokala zaradi Šimna, temveč zaradi onega prvega, zaradi Jake, ki ji ni ukral samo srca, temveč ji je odtrgal tudi deviški rožmarinov vršiček, čeprav se je še vedno bohotil na njenem oknu.

Rožmarin in nagel sta krasila ozko okence, v dekletovem srcu pa je kipela rana bolesti in zelenel grenki pelin spoznanja. Zato je bila vedno zamišljena in često žalostna. Šimnu ni mogla povedati, kaj se je z njo zgodilo. Sramovala se je sebe in svojega greha, a bala se je za črednika, da bi ga ne izgubila.

Kako je bil Šimen pošten in dober! Nikoli je ni užalil zaradi Jake. Dobro je vedel, da je postopal za njo Bričkov, ki res ni bil na dobrem glasu, vendar ni dvomil o nji. Nikoli je ni vprašal zanj. Smatral jo je za pošteno in čisto kakor zlato.

Kakšen je bil njemu nasproti njen zapeljivec! Komaj je dosegel, kar je želel, že se je izkušal odtujiti. Kako hitro se je umaknil! Ali ni bil slabši kakor žival?

Meta se je borila vso noč sama s seboj:

»Ne, ne smem postati Šimnova! Odkritosrčna moram biti, kakor je on! Resnice mu vendar ne smem razodeti, preveč bi ga bolela! On odhaja na planine, jaz se pa molče umaknem. Tako bo najlaže pozabil.«

Še dolgo ni mogla zaspati. Mislila je na oba mladeniča in se še vedno borila v svoji duši:

»Saj Šimen ne bo zvedel resnice! Jaka bo menda pač toliko značajen, da bo molčal. Pa bi ostala in postala Šimnova! Srečna bi bila!«

Spet je zazrla v duhu črednikov pošteni obraz. V mislih se je še enkrat poslovila od njega. Nič več ni kolebala. Tiho je zaihtela v zglavnico. Odpovedala se je ljubezni, o kateri je bila prepričana, da je ni vredna.

Še preden je zaspala, je Šimen že vriskal v planine.

Nad vrhovi je veselo vstajalo mlado jutro. Zasmejalo se je solnce. Snežniki so zardeli in se predramili.

Zvonjenje iz stolpov cerkvic sredi polj se je stapljalo v šepetanje zelene ozimine in šelestenje mladega listja. Rosna trava je kimala.

Na polju so orali kmetje. Počasi so korakali sklonjeni za svojimi železnimi plugi.

Črednik je stopal mirno in enakomerno za tropom svojih krav v planino. V sivem suknjiču se je v siju mlade zore popolnoma spojil z živo čredo. Velika siva lisa se je počasi pomikala kvišku.

Dohitel jo je škrjanec. Šimen se mu je nasmehnil. Kakor da bi bil poljski pevec čutil, da se črednik veseli njegovega srečanja, je trenutno obvisel v zraku. Nato je švignil kvišku.

Šimnova krepka, malo usločena postava se je pri hoji nekoliko zibala. Spomnil se je svoje izvoljenke. Zazrl se je v dolino. Med seli na ravnici je njegov bistri pogled takoj našel domačo vas. Že je počival na Metini hiši, ki je čepela nekoliko v rebri.

Nasmehnil se je in zavriskal.

Oster krik je prodrl ozračje in se zasekal v dolino.

Mladenič je jel živahno udarjati s palico ob tla in posnemati takt vesele pesmi. Zdaj je zaslutil poleg sebe Meto popolnoma drugačno, kakor jo je zrl v dolini.

Še je zavriskal. Predramil je orla, ki je poletel nad njim in odplul v dalje v mogočnem loku.

Zabril je oster veter, kakor bi bil puhnil nepričakovano iz tal. Šimen se je razveselil. Ljubil je to sapo, ki ga je tako prijetno brila v obraz. Tudi v srce se mu je zagrizla in ga krepila. Dobro je čutil njeno zdravje, ki mu je kipelo v prsih sredi planin.

Na ostrem ovinku se je spet ustavil.

Zdajci se je spet spomnil Bričkovega. Čul je govoriti o njegovi ljubezni z Meto, še preden mu je to mati omenila. Ni pa hotel premišljati o tem. Bil je prepričan, da bi mu deklica sama povedala, če bi bila ljubezen z Jako resnejša.

Zdaj ga je ta misel neprijetno dirnila. Kakor oster rob skale, ki mu je štrlel nasproti, mu je stopil v dušo spomin nanj.

Bričkov je bil priliznjen in sladek. Nič krepkega, jeklenega ni bilo v njem, vendar je znal lagati možato in resno, da so mu dekleta verjela. Rada so govorila z njim in se mu smejala, kadar jim je prijazno pihal na dušo, čeprav so vedela, da mu ne smejo ničesar verjeti.

»Da sem se moral baš zdajle spomniti nanj. Lepo in jasno je v duši, pa se pretepe od nekod senca, ki zakrije bleščavo! Zagristi se hoče vame in me omamiti v žalost in dvom. Kaj meni mar Jaka z vsemi svojimi ljubicami! Mete ni imel nikoli in je ne bo nikoli imel!« si je glasno trdil in krepko korakal kvišku.

Pa mu zašume v ušesih besede Bezlajeve Špele, ki je vedno trdila, da se Bričkov ženski s svojim ognjenim pogledom kar zavrta v možgane, da na drugega kakor nanj sploh ne more več misliti.

»Mar naj verjamem njenim besedam? Zatelebana je bila vanj in ni ga mogla pozabiti!« si je dejal črednik.

Spet ga je misel zapeljala k Meti.

»Zakaj sem se tako zagledal v njo? Saj sem že prej ljubil druge. Ali ljubim Meto dovolj globoko? Ovčar Primož mi je trdil, da planinci samo enkrat ljubimo. On je ljubil samo planšarico Agato, ki mu je še mlada umrla. Zakaj sem baš za Meto lazil? Saj so tudi planšarice zale in poštene! Kako čudna je bila z menoj tista Martinčkova Reza, ki je kesneje pestovala z Bričkovim? Morda je želela kaj takega od mene? Čudno, da me napadajo te misli! Meto ljubim, ona je moja izvoljenka. Toda, ali me ona ljubi? Zakaj je bila vedno tako zamišljena? Zaradi mene pač ni mogla biti taka! Ženske so res čudne ...«

Živina je varno stopala po stezi mimo prepada. Na nasprotnem koncu, kjer se je prepad lijasto plitvil, se je Šimen vlegel v travo. Pograbil je debel kamen in ga nekako srdito treščil v prepad, kakor bi hotel z njim ubiti vse nejasne misli, ki so ga nadlegovale.

Zabobnelo je v globeli, votlo odmevalo in naposled utihnilo. Poslušal je odmev, ki je stisnjeno zajecljal, zabučal in naposled utihnil.

Dvignil se je in odhitel za živino. Na ovinku se mu je odprl svoboden razgled po vsej dolini. Krepko je zavriskal in nebrzdano zavihtel svoj klobuk.

Ponosno vzravnan kakor kralj na pohodu je stopal v svoje planinsko kraljestvo.

II.

Šimen hodi po planini. V prepad je namenjen. Že stoji pri samotni pastirski koči, kjer poišče dolgo lestvo, ki jo odnese na rami proti prepadu.

Tam nasloni lestvo na prvo polico v breznu. Upre se nanjo z roko. Lestva se čvrsto drži. Zdaj se prime za rob skale, stopi na lestvo in nekoliko pocinca. Lestva stoji trdno. Spodnja konca sta dobro zavarovana z železnimi konicami, ki so se zagrizle v led, pokrivajoč polico.

»Dobro drži!« ugotovi pastir in zleze varno po lestvi na prvo, dokaj široko polico, kjer vidi samo sneg in led.

»Prezgoden sem! Na prvi polici je še sneg. Dolgočasno bo! Sameval bom! Tovarišev že še ne bo!« se pogovarja črednik, ko leze globlje.

Pa se otrese otožnih misli. Dospel je na dno prepada, kjer zavriska. Glas bučno odmeva nazaj vanj, kakor bi odgovarjali tuji, neznani glasovi iz razpok in kotanj v breznu.

Na planini ni studenca. Pastirji nosijo led v nahrbtnikih iz prepada. Polagajo ga v korito, da se na solncu stali, sicer ne bi imeli s čim napajati živine.

Mladenič išče prikladne kose ledu. S sekirico, ki jo ima s seboj, odseka dva poštena kosa ledu, ju položi v nahrbtnik in leze na polico, kjer pusti led in se še trikrat vrne po novega.

Nato dvigne lestvo na polico in znosi polagoma led kvišku v korito.

Veselo hodi za svojo čredo, žvižga in poje, dokler se ne prične mračiti.

Živina mirno počiva.

Šimen sloni v travi. Z desnico si podpira glavo in opazuje nebo nad seboj.

Zdaj ne misli na svoje dekle. Duša je zablodila v pravljični svet. Na planinsko vilo misli in njeno lepo hčerko Planinko, o kateri mu je pravil stari ovčar Primož:

»Prav na tej planini je živela vila, ki je imela krasno hčer Planinko. Kadar je zjutraj vstajalo solnce izza gore, je sedela Planinka na najvišji skali in pela svojo jutrnjo pesem. Solnce je zardevalo pred tem čarnim bitjem. Oblački so se nad njo zavrteli in zarajali. Vetrc je zasviral tenko in ubrano kakor po nevidnih nežnih strunah.

Vila in njena hčerka sta ljubili dobre pastirce, ki so pasli na planini svojo živino. Pomagali sta jim, kjer sta mogli. Če se je čreda razkropila, sta jo zbrali, če se je kaka žival ubila, sta jo našli in pokazali pastirjem. Nevarne kraje je pa vila zaznamenovala z belimi cvetovi, ki jih je imenovala po svoji hčerki planinki in se še zdaj tako imenujejo. Po nevarnih krajih rasto in opozarjajo drzne planince, naj pazijo, da ne zdrknejo v prepad.«

Črednik misli na vilo. Dela se noč in Šimen nabere dračja in si zakuri ogenj.

Počasi vstaja dim pod nebo.

Črednik se spet vleže k ognju. Predrami ga klic:

»Šime! Šime!«

»Kaj pa je?« se zadere z rokama ob ustih proti strani, kjer je začul klic.

Kmalu se približa stara planšarica Mica, ki je šele zdaj zapazila ogenj, ki ga je kuril nekoliko v zatišju.

Z Mico je prišla njena mlada nečakinja Marta.

Veselo se pozdravijo.

»Zvedela sem, da si že šel, ti nepočakanec! Lahko bi šli skupaj! Pa sem še rekla, da te bova dohiteli. Ni se nama še mudilo. Pa saj veš, kako je z menoj. Vsako leto komaj čakam, da pridem v te naše ljubljene hribe!« je hitela starka.

Črednik se ozre v Marto. Kar začudi se dekletovi lepoti. Oba povesita oči. E, ta Marta! Pravkar je mislil na vilo Planinko, pa jo ima zdaj pred seboj, vso prelestno, živo in kipečo zdravja!

Hitro se otrese zadrege, ki jo trenutno začuti. V srcu si takoj očita, da je postal babjek. Saj je vendar obljubil zvestobo svoji Meti. Zdaj mu pa tudi Marta ugaja! Komaj se je od Mete dobro poslovil, ga že nekaj žene k tej ljubki planšarici.

Starka ju zadovoljno gleda. Lep par sta. Njen pogled oba kar objema.

Dà, ta planšarica Mica! Svoje življenje je prebila največ na planinah! Menda bo planšarila do svoje smrti. Slednje leto se okrepi na ostrem planinskem zraku. Jeseni se vrača v dolino čvrsta in pomlajena. Ko se pomladi odpravlja spet v planino, čuti, da je trudna in stara. Komaj čaka, da se zagrize vanjo ostra planinska sapa. Vedno jo skrbi, da bo neke pomladi oslabela in da bo morala ostati v dolini, kar bi pomenilo njeno smrt.

Pa jo včasi podražijo pastirji:

»Mica, praviš, da boš tu umrla. Kam naj te pa na planini pokopljemo?«

»Mornarja v morje, planinca pa v prepad!« se odreže Mica. Starka pač dobro ve, da jo bodo nesli pastirji v dolino, če treba tudi pet dni hoda, saj jo imajo vsi za svojo planinsko mater.

»Mica, letos smo prvi!« se pohvali črednik.

»Ne vem, kam se je tebi tako mudilo. Ali te je res ljubezen do planine prignala tako zgodaj semkaj? Kaj pa, če je kaka druga ljubezen vmes?« ga draži starka in ga radovedno pogleduje.

Šimen ne odgovori. Njegove oči veselo sijejo. Nekaj prazničnega je v njem. Sam ne ve, zakaj je zdaj tako zadovoljen in vesel, dočim ga je prej mučila nejasna bol.

V daljavi je ovil mrak dolino ko dojenca v volno belih meglic, ki so priplavale od vseh strani.

Počasi se pripelje mesec. Sanjavo plava po drobnih, grahastih oblakih.

Črednik in planšarici ostanejo še nekaj časa skupaj. Pastir strmi mimo pred sebe. Rad bi kaj povedal, pa ne more. Kakor mrak pred seboj, zre tudi mrak v mislih, ki jih ne more izraziti. Vendar so lepe tiste misli.

Marta prične dremati. Trudna je. Pot in gorska sapa sta jo utrudili.

Šimen jo opazuje. Zadovoljno se smeje temu zdravemu otroku narave.

Stara Mica se je nekam zagledala. Njene ustnice se komaj vidno premikajo.

Črednik se ozre za njenim pogledom in vidi, da strmi v prepereli križ nad prepadom. Njegova dolga senca sega čez planjavo. Kristus visi tamkaj. Mogočen vstaja v svoji samoti nad prepadom mraka. Daleč se črta križeva senca.

Mica šepeče rožni venec.

Nekaj časa je vse tiho in mirno. Mrka tesnoba leži v zraku. Prav tako je, kakor bi se bila ustavila ura časa.

Marta se strese in predrami.

Mica je odmolila in se nalahno dotaknila njene rame.

Hoteli sta oditi.

Šimen zavriska, da se deklica kar prestraši:

»Zakaj tako močno vriskaš?«

»Zato, ker sem vesel in srečen, da sem spet na teh svojih svobodnih višavah, ki so meni življenje!«

Mica je vsa navdušena:

»Dà, dà, planine, naše planine!« zašepeče pobožno. Nato pa povesi glavo, kakor bi se bila sramovala te svoje ljubezni.

Šimen potisne klobuk na oči in zapoje staro pesem:

Jezus je v planine šel,

da bi bil v nebesa vzet.

Bilo je tako lepo,

da je pozabil drugi svet!

Jezus je v planine šel,

kjer je bil v nebesa vzet,

z zlato solnčno hostijo

blagoslovil je ves svet!

Potem je zapel veselo o planincah, kjer sije solnčece in ima vsak fant svojega dekleta.

Nekje v daljavi pa odjekne druga pesem. Lepa je in domača, vendar žalostna. Komaj se čuje njen odmev.

Pesem se je izgubljala v mraku, se dvigala in spet zamirala. Naposled je vztrepetala in utihnila ječeča in bolna kakor obstreljena ptica.

III.

Lipnikova Meta pač ni mislila, da bo kdaj mogla pozabiti Bričkovega Jako. Hipno se je zatelebala vanj in menila, da mora biti prav on njen fant in nihče drugi. Tedaj pač ni mislila, kaj bo iz njene ljubezni. Ni se ozirala na govorice svojih prijateljic, ki so si o Bričkovem šepetale različne stvari in se poredno smejale. Ona je samo trdila, da se vse o njem motijo. Bila je zdrava hči narave, preprosto in dobro dekle, ki si o svojem fantu sploh ni moglo kaj slabega misliti. Ljubezen je pač slepa in menda je zato tudi tako lepa. Meta je pa ljubila Jakca vedno bolj in slednji večer ga je pričakovala sloneča na oknu z glavo, skrito med rožami.

In prihajal je. Rezko je zavriskal, ko je zavil proti hiši. Prešerno se je prizibal pod njeno okno.

Njeno srce je vztrepetalo, ko je začula vriskajoč glas svojega fanta, prav kakor srce plahe srne, ko začuje puškin pok. Že je stal pod oknom in jo stiskal k sebi. Bil je divji in strasten. Njegove besede so jo žgale in opajale. Premamil jo je, še sama je komaj vedela kdaj.

Ko je pa spoznala svoj greh in se zavedla sramote, ki jo čaka, je pričela bridko jokati.

On jo je pa po enem večeru začel zanemarjati. Ker je spoznal, da ga vedno bolj ljubi, se je pričel njeni ljubezni rogati, saj ji je hinavsko ponujal svoje prijateljstvo, jo miril in razlagal, da je pač najbolje, če ostaneta samo dobra prijatelja, češ, da se ne moreta nikoli poročiti, ker je sam presiromašen, a njena bajta prezadolžena.

In tako je ljubav, ki je v nji zaplapolala kakor suha slama, tudi urno ugasnila. V srcu ji je ostalo prazno pogorišče. V sebi je čutila še samo bolečino in spoznanje.

Jaki se je čudila. Kakor priučena papiga ji je prej vedno žlobudral o svoji ljubezni, zdaj je pa preskočil na prijateljstvo. Vedela je, da ga je šele zdaj spoznala, in bolelo jo je razočaranje, da je ljubila fanta brez vsakega značaja. Žal ji je bilo, da se je pustila premotiti njegovim sladkim besedam in navidezni dobrodušnosti.

Ko je pričel izostajati, ga ni vprašala, kje hodi. Neke noči je zelo kesno potrkal. Ni se oglasila.

Odšel je. Slutila je, da se ne bo več vrnil. On se je pa čutil kar nekako olajšanega. Oddahnil si je. Svojega dekleta se je pač že zdavnaj naveličal.

Pa je prirogovilil s planine črednik Šimen. Takoj je spoznala, da je mladenič drugega kova kakor njen Jaka, ki je pač mnogo govoril, a le kaj slabega storil. Šimen je bil molčeč in miren. Še skoro v zadregi je bil včasih pred njo. Večkrat mu ni hotela beseda tako iz ust, kakor si je želel. Nji je pa njegova zadrega kar ugajala. Slutila je v njem dobro in pošteno srce. Če se je pa spomnila na svojega zapeljivca, je še huje trpela. Ko je spoznala, da se zanima zanjo Šimen, ji je bilo še huje, da se je vdala onemu vihravcu in babjeku.

Zvedela je, da lazi Jaka zdaj okoli Ruparjeve Angele. Tedaj je Šimen že odšel v planine. Meta je v svoji samoti in razdvojenosti sklenila opozoriti Angelo, naj se pazi pred Jako, češ, da ni pravi fant. Pa jo je prehitela druga novica.

Ruparjeva hiša je stala na samem koncu Sela. Prištevala se je že k sosednji vasi Ravnemu.

Ko je prihajal Jaka pod Angelino okno, ga je nekaj časa poslušala in se mu smejala. Pričela se je iz njega norčevati. Vedela je, kakšen ptič je, in nič mu ni hotela verjeti.

On pa ni nehal. Vedno je oprezal okoli oglov in čakal, da je mogel izpregovoriti z njo kako besedo pod oknom.

Pa je Angela zbodla svojega dvajsetletnega brata Andreja:

»Med ravenske vaščane se štejemo. Ravenski fantje so vedno sloveli kot junaki in poštenjaki! Čudno, pa pustite Jako, da postopa takole drzno okoli mojega okna, saj ta priliznjenec niti iz naše vasi ni doma!«

»Čemu pa puščaš okno odprto?« jo je zbodel brat.

»Zamreženo je in nihče ne more v sobo. Ali meniš, da bom zaradi tega sleparja spala v zatohli sobi? Jaz hočem ponoči svežega zraka!« je rezko odvrnila sestra.

»No, saj vem, da si pametno dekle! Čakaj, bomo kmalu zaorali, da nas bo pomnil! Če bi bil jaz dvomil in menil, da ti kaj verjameš njegovim marnjam, bi jih fant že zdavnaj skupil za svoje sladke besede. Pa sem enkrat slučajno slišal, kako si ga zavrnila. Zato sem bil zaradi tebe brez skrbi!«

Naslednji dan je prinesel Andrej od prešičarja Bevka mrežo in vrvi, s katero so pokrivali voz za svinje.

Bila je jasna mesečna noč. Vas je spala. Vse je molčalo. Le za košato Ruparjevo lipo so ležali trije fantje na preži. Tiho so se pomenkovali. Senca lipe je segala daleč preko njih in zakrivala skoro pol hiše.

Na oknu je slonela Angela in strmela v mesečino. Luna je kakor zlati pajek predla vedno večjo blestečo mrežo in jo pripenjala na strehe, na zvonikovo konico in na vrhove dreves, da so se zlato lesketali.

»Menda ne bomo zastonj čakali?« je zagodrnjal čokati Strnenov Uštin, oni, ki je v gostilni vzdignil za stavo z zobmi mizo in s palcem tri orehe.

»Viš ga! Prej bi bil moral vprašati! Če govoriš o volku, pa pride!« je odvrnil Andrej in pokazal proti stezi, kjer se je zibala senca nočnega prihajača.

Pod Angelinim oknom se je ustavil Jaka in takoj začel priliznjeno klicati:

»Angela! Če bi me ti rada imela, bi bila moja duša vesela, vriskala bi in pela, povsod bi pesem o tebi donela, Angela, moja Angela!«

Dekle mu je odvrnilo:

»Jaka, vsak večer drugo deklico čaka, sladke besede okoli stresa, obeta mladenkam deveta nebesa. Pa samo laže, saj svoje prave barve jim nikoli ne pokaže!«

Naslonila se je na okno in skrivaj pogledala, ali so fantje že pripravljeni.

Jaka je nadaljeval:

»Ti ne veš, da vedno mislim nate! Koder hodim, ti iz glave mi ne greš!«

»Kaj mi ne poveš?« se je smejalo dekle.

»Zate vse bi dal, saj te rad imam, da ti še povedati ne znam!« je besedičil vasovalec.

»Ti bomo pa mi povedali!« se je oglasil krepki Uštinov bas in že je mladenič prvi pograbil Jakca za vrat.

Še preden se je napadenec mogel braniti, je bil že zvezan.

Andrej je privlekel z domačega dvorišča kinkež. Jakca so potisnili nanj, razpeli nad njim mrežo in že so dirjali z njim po vasi.

Ker Jaka tudi med domačimi fanti ni bil posebno priljubljen, so jo kar drzno mahnili skozi Selo.

Dospeli so do Lipnikove hiše. Andrej je potrkal na okno in poklical Meto, ki je začudena prihitela gledat, kaj je. Nekdo je zakričal: »Prasca vozimo! Kdor dá več zanj, ga bo dobil.«

Dekle je videlo, da imajo fantje res nekaj na vozu pod mrežo. Ko je dospel kinkež do okna, je spoznala svojega zapeljivca, ki jo je gledal in jezen škripal z zobmi.

In spet se je zasramovala pred seboj, da je ljubila tega človeka, ki ga še tovariši zaničujejo in se iz njega norčujejo.

Že je voziček drdral dalje, a Uštinov bas je godel:

»Tvoja kočija je kinkež lesen,

Jakec, ne bodi počasen, drven!

Hoja in hija le dalje naprej,

luna se smeje nocoj ti, poglej!

Trda ti mreža na hrbtu tiči,

nič več ne spadaš med prave ljudi.

Če si prašiček, zakruli glasnó,

če si osliček, zarigaj krepkó!

Tvoja kočija je kinkež lesen,

Jakec preljubi, ne bodi drven,

hiti čez polje, čez hosto in grič,

naj te s kočijo vred vzame hudič!«

»Naj te s kočijo vred vzame hudič!« ponove fantje. Njih obrazi se pomrače in Jakcu, ki je velik strahopetec, prično lesti mravljinci po hrbtu.

Med tem se pogovarjajo na vasi Seljani. Fantje se prepirajo, ali naj se zavzemo za Jaka, ki je njihov rojak ali ne. Ali naj ga mar res kar puste, da se bodo Ravenčani takole norčevali iz njega in ga poniževali?

Naposled so zmagali Jakovi zagovorniki, češ, zaradi selskih fantov samih se to ne sme goditi, saj je naposled Jaka vendarle njihov tovariš.

Ravenčani so se pa tedaj bližali s svojim kinkežem že domači vasi. Ko so prihiteli Seljani za njimi, so baš šli preko travnika, ki je mejil obe vasi. Neki Seljan je vrgel za njimi kamen, ki je takoj pravega zadel, namreč Jakca samega na ramo, da je milo zastokal.

»Zahvali svoje tovariše, ki znajo s kamnom streljati kakor nihče drugi, saj te je eden imenitno pogodil!« se je norčeval Uštin.

Fantje so se s kinkežem vrnili pred Ruparjevo hišo. Andrej je stopil pred okno svoje sestre in jo poklical:

»Angela, poglej, kaj Jaka dela! To pa res je pravi fant, na prašičjo mrežo svira čudni muzikant!«

»Tvoja sreča je, da nismo pijani!« je zaključil Uštin in odvezal mrežo. Pograbil je Jakca, ga postavil na tla in ga krepko brcnil, da je kar odletel v travo:

»Tako, da ne boš drugič lazil okoli poštenih deklet, posebno okoli ravenskih ne!« je zaključil korenjak, ki je sam rad pogledal za Angelco.

Jaka je škripal z zobmi in klel. Bežal je pa kakor zajec, vesel, da jih ni še več skupil, čeprav ga je pekla sramota kakor živo oglje.

Ko je bil že doma, je Angela še vedno slonela na svojem oknu in se smejala. Zdelo se ji je, da se vse okoli smeje in da še luna na nebu širi svoja usta v prešeren smeh.

Na Lipnikovem oknu je pa slonela Meta. Ni se smejala. Nji se je dozdevala priroda popolnoma drugačna. Nič veselega ni videla v nji. Ni se ji smilil ponižani zapeljivec, ko ga je videla na kinkežu. Vendar je čutila nekaj neprijetnega. Še vedno je ostalo nekaj v nji, ne ljubezen, ampak bolj bolest, da še vedno ni spoznala tega človeka in ga je v notranjosti še vedno gledala z lepšimi očmi. Naposled si je tudi morala priznati, da ni bil le lahkomiselnež, temveč pravi zlobnež.

»Dà, dà, vsi ga bolje poznajo kakor jaz!« si je očitala in se bala, če ni morda z njim mati. Stresla se je od tihe groze pri tej misli.

In spet se je spomnila na črednika. Kakšna razlika je med obema! Pa je odšel v planine in ona mora odtod, da ga ne vidi nikoli več ali pa vsaj dolgo časa ne.

»Ali nisem tudi jaz vedno bolj ponižana?« si je šepnila, ko se je spet spomnila, kako so ji pripeljali na kinkežu njenega zapeljivca in ga odpeljali kakor žival.

Vas je že zdavnaj spala. Nekje za hišami je tulil pes. Zavijal je s tankim, žalostnim glasom. Lajal je na luno, ki se mu je režala skozi drevje. Dražil ga je njen sij. V tem laježu je bilo nekaj težkega in samotnega. Meti se je zazdelo, da je sama, popolnoma zapuščena, brez vsega na svetu. Le v daljavi se oglaša pes, ki se počasi bliža. Ona čuje njegovo lajanje in trepeče. Boji se, da jo bo napadel, pa se mu ne more izogniti.

Dekle se strese in spozna, da je trenutno zadremala kar pri odprtem oknu. Zazeblo jo je. Spet se je spomnila črednika:

»Kje tava zdaj Šimen? Ali sanja ali bdi? Morda opazuje tudi on luno in misli name kakor jaz nanj?«

Otrese se tudi te misli. Spomni se svoje mestne prijateljice Tinice, ki jo je že večkrat vabila v mesto.

»Pojdem! V mesto grem! Malo se tam izpopolnim, pa bova skupaj šivali. Pozabila bom! Vse bom pozabila, ker moram pozabiti! Jake ne maram, na Šimna ne smem misliti! Nisem ga vredna! Vse moram pozabiti, še našo vasico in domače polje, sicer mi bo preveč hudo! Ne, na dom pač nikoli ne pozabim! To ni mogoče! Tudi Tinica ni pozabila. Vedno se je vračala. Še zdaj hiti vsako nedeljo v naravo. Vas jo je rodila. Domača gruda je ne izpusti nikoli iz objema. Sredi mestnega hrupa jo drže prstene roke matere zemlje. In ona čuti njen objem. Zaveda se, da je kmetica in kmetica bo ostala. Mestna kmetica je. Klobuk nosi. Mora ga nositi, saj je gosposka šivilja. Dà, gosposka je, bleda in vsa nežna. Vendar se zaveda, da je deželanka. Kesa se, da je odšla s kmetov in se vdala mehkužju mesta, ki jo je izpremenilo na zunaj in ga zato prezira. Svojo rojakinjo si želi. Bolj domače bo okoli nje in srečnejša bo.«

Meta se spomni mestnih ulic, vrvenja in šumenja in zoprnega smradu, ki zastruplja zrak v mestu. Nekaj kislega je v onem ozračju, nekaj jedkega, kar izpreminja vse v trohnobo. Tega smradu se skoro boji. Če je bila kdaj ves dan v mestu, jo je tisti duh mučil, da jo je bolela glava.

»Privadim se! Moram se! Tudi Tinica se je privadila!« se je potolažila že večkrat in tudi ta večer.

Ko je zjutraj vstala, je povedala materi, da se je že po Šimnovem odhodu odločila, da pojde v mesto. Starka se je kar prestrašila:

»Ne hodi! Kaj naj počnem nadležna in betežna brez tebe?«

»Mati, ne bojte se! Pri Tinci se kmalu privadim. Zaslužila bom vsekakor več kakor vsaka vaška šivilja. Pošiljala vam bom denar, da boste laže živeli! Mene ne vzdrži več v vasi, tako nesrečna sem!«

»Ni res! Zastrupljena si! Jaka te je zastrupil. Opozorila sem te. Več nisem mogla storiti. Dovolj si stara, svojo pamet imaš in svojo voljo. Bila sem prepričana, da si toliko močna, da mu ne podležeš!«

Starka jo je pogledala in umolknila. Spomnila se je, kako je bilo pred leti. Tudi ona je tedaj bežala iz Sela. Vrnila se je, ker ji je pisal Metkin oče, da se bosta poročila. Bil je pač dober človek in rad jo je imel. Vaščani so vedeli, da se je izognila svoje sramote in strogo so jo obsojali, kakor vedno obsojajo nezakonske matere, a očetov nihče ne omeni. Metkin oče je pa vsem zavezal jezike in se z njeno materjo poročil.

IV.

Jaka je bil pošteno osramočen. Kdor ga je videl, se mu je smejal. Njegovi tovariši so se ga ogibali in sramovali.

V krčmi si ga je privoščil stari zgovorni Mivček. Pljusknil mu je v obraz, da je navaden prasec, ki ga fantje pod mrežo vozijo na kinkežu po vasi.

»Vse so storili pošteno, kakor si zaslužil! Le prave šibe fantje niso imeli! Morali bi te tudi pretepsti, da bi krulil res po prašičje! Drugega pač ne zaslužiš!« je kričal Mivček. Bil je jezen na Jako, ki je nekaj časa lazil tudi okoli njegove hčere, katere se je kmalu naveličal.

»Ti se pač jeziš, Mivček, ker svoje hčere ne moreš oddati. Z menoj ni nič imela. Ni se mi videlo vredno siliti vanjo! Jaz nisem kriv, če je nihče ne mara!«

»O, ti sladki Jakec ti! Pa si jo le rad imel in silil si za njo! Bila je pač prepametna in zato si se je naveličal. Kaj boš spet krulil po prašičje, saj te poznamo! Čakaj, kadar te zdaj dobe fantje v pesti, te čaka druga kazen. Vrečnikov Primož mi je pravil, da boš prihodnji predpust moral čepeti vso noč namesto slamnatega moža na strehi Tičkove Mihelce, najstarejše vaške device!«

»Drži že svoj stari raztegnjeni jezik, sicer te lopnem po njem, da ti ga takoj polovico odbijem!« je zapretil mladenič.

Pa je vstopil Strnenov Uštin in ga pomilovalno pogledal.

Jakec je grizel ustnice in molčal.

Uštin je prisedel in ga zbodel:

»No, preljubi prešič, suh si pa, suh, če te primerjam z letošnjimi pujski!«

»Zakoljem te! Pri moji duši, da te zakoljem!« je zahripal Jaka. Od samega srda so mu pomodrile žile na vratu, zardel je kakor puranova roža. Na ustih so se mu zapenile sline, ko je skočil kvišku.

Uštin je mirno obsedel in ga zavrnil:

»Na, moj nož, posodim ti ga! Ej, vaščani, vi ste priče, sam sem posodil Jakcu svoj nož, da me z njim zakolje. Napadeš me lahko takoj. Branil se bom samo z golima rokama. Da ne boš potlej lazil okoli orožnikov, če ti zmeljem kosti kakor pest kaše!«

Že je ponudil fantu nož.

Oči Briškovega so se zabliskale. Pograbil je nož in se kakor blisk vrgel na svojega nasprotnika.

Uštin je bil sicer zelo močan, toda tudi spreten. Ko se je napadalec pognal vanj, je sunil korenjak s pestjo predse. Jaka mu je ranil samo podlehtnico. Naslednji hip je Uštin švignil kvišku. Izbil mu je nož, ga pograbil kakor mačko in že je plaval Jakec med nebom in zemljo ter padel skozi okno na travnik za hišo:

»Pujsek, dobro se pasi, zelenje ti ne bo škodilo! Za zdravje je. Še cucki ga grizejo, če jim nagajajo želodci!« je zakričal Uštin, pobral svoj nož in mirno sel za mizo.

Jaka se je od same togote valjal po travi in sikal nerazločne besede. Vsi so se mu smejali. Vstal je in zaškripal z zobmi. Zažugal jim je in potuhnjeno odkolovratil po stezi proti hosti.

V.

Primčkov Miha in njegov brat Jože sta bila čevljarja. Vsakdo je dobro vedel, da sta še boljša divja lovca. Rajši sta pristikala na peteline svojih pušk, kakor vlekla dreto in tolkla s kladivi po čevljih. Mnogo prijetneje se jima je zdelo basati puške, kakor vtikati črno dreto skozi luknjice v starih škornjih.

Orožniki so ju poznali ko slab denar. Nešteto hišnih preiskav so že imeli pri njima, pa so bile vedno brezuspešne.

Naša znanca pa nista bila samo dobra divja lovca, temveč tudi spretna ribja tatova. Včasih so kakšno nedeljo prispeli v vas mestni zakupniki lova. Če so ujeli kako ribo, so se takoj hvalili z njo v krčmi. Krčmar jo je moral speči. Pokusili so jo in hvalili svojo spretnost.

Običajno je gostilničar ponudil gostom tedaj tudi svoje ribe. Imel je nekak ribnik, da mu nihče ni mogel do živega in mu očitati, da so ribe ukradene. Gostje so pa jedli ribe, ki sta jih nalovila Primčkova v njihovem lovišču, pa še plačali so jih pošteno. Običajno sta tudi čevljarja sama prišla v krčmo in si naročila ribe, ki jih jima je krčmar že skrivaj plačal.

Pri Primčkovih so se zvečer večkrat zbirali gostje. Bili so sami divji lovci, ki so se odpravljali na lov. Pri Primčku je bilo pač najpripravnejše zbirališče. Koča je samevala daleč od vasi pod goro.

Divji lovci so pili kuhano žganjico in kvartali. Ko se jim je videlo, da je pravi čas, so se polagoma izgubili v noč.

Družbo so često skušali presenetiti orožniki. Večkrat so nenadno vstopili. Vendar niso našli nikakega orožja. Običajno so prišli kesno ponoči. Razni možaki, ki jih je imela postava na piki, so bili zbrani.

Miha je pa vedno prav nedolžno vprašal orožnike, kaj jih je privedlo k njemu.

»Mi vprašujemo! Vi pa morate vedno odgovarjati!« ga je enkrat nahrulil četovodja in ga vprašal, zakaj se tako kesno zbirajo gostje v njegovi hiši.

»I, saj vidite!« je zapiskal Miha, ki je govoril tenko skozi nos. »Tu se često zberemo, da se kaj pomenimo, pa žganjico kuhamo, da nam ni dolg čas! Ali jo boste pokusili? Šilce bi vam pač ne škodilo!«

Poveljnik je nekaj zagodrnjal in odšli so.

Vedno, preden so segli divji lovci po svojih skritih puškah, je vajenec Vencelj skočil pred hišo. Kakor veverica je obskakljal vse kote in prenjuhal, če ni kje skrit kak ogleduh. Ko se je vrnil in povedal, da je vse varno, je Miha odmaknil staro omaro ob zidu in odtrgal pod njo črvivo desko. Urno so razbrskali prst pod desko. Že je vsak lovec držal v roki svojo puško in zadovoljno odhitel v noč. Čez nekaj minut so izginile vse temne postave. Vencelj je spet skrbno poravnal prst, mojster pa pritrdil desko z zarjavelim žrebljem, da je izginila vsaka sled. Nato je pomaknil omaro nazaj k zidu in odhitel za tovariši.

Enkrat so našli orožniki Venclja samega doma. Nalagal jih je, da sta mojster in njegov brat odšla že zjutraj v mesto po usnje, pa sta najbrže zamudila vlak, ker ga včasih rada pokusita.

»Poglej, fantič, novo puško dobiš pa dovoljenje ti preskrbim, da boš smel streljati! Samo povej, kje sta tvoj mojster in njegov brat. Pa priznaj nam, da sta divja lovca, in pokaži, kam spravljata puške! Povej nam brez skrbi, nihče ne bo zvedel!« je prigovarjal dečku četovodja.

Že je fant odprl usta, da bi vse izdal, saj je zazrl pred seboj svoj ideal, lepo novo puško dvocevko, in kar stresel se je od same tihe radosti.

Že naslednji hip se je pa spomnil svojega mojstra in drugih divjih lovcev. One noči pač ni nikoli pozabil. Postavili so ga pred črno razpelo v kotu, kjer je Gregoričkov Andrejec prižgal rdečo višarsko svečo. Mojster je svečano ukazal svojemu vajencu:

»Fant, zdajle boš prisegel pri samem živem Bogu in pri vseh njegovih svetnikih, da nas ne boš nikoli izdal!«

Stresel se je:

»Zakaj moram priseči? Tako se bojim.«

»Ne boj se, s seboj te ne bomo silili! Mlad si in neumen. Toda tvoj molk hočemo! Zdaj pa ponavljaj za menoj.« Miha je grčal: »Prisegam pri živem Bogu in vseh svetnikih, da bom vedno molčal o divjih lovcih in svojem mojstru, da ne bom nikomur izdal, da so divji lovci, niti kaj drugega, kar je v zvezi z divjim lovom!«

Vencelj je plašno ponavljal za njim. Tesno mu je bilo pri srcu. Ko je nehal govoriti, se je ozrl in preplašen zakričal. Vsi divji lovci so imeli proti njemu naperjene puške. Mojster ga je opozoril:

»Zdaj si prisegel. Če boš prisego držal, se lahko na nas zaneseš. Če nas pa izdaš, poglej te puške. Iz vsake te čaka krogla za spomin!«

Lovci niso bili tako divji, pač so pa hoteli preplašiti fanta in posrečilo se jim je. Vencelj nekaj dni ni mogel skoro ničesar delati. Ponoči je preplašen skakal iz postelje, tako prestrašen je bil. Zato si je dobro zapomnil oni večer.

Prav tako je pa tudi umolknil pred orožnikom, ko se je spomnil na svojo prisego. Četovodja se je zaman trudil, da bi ga omehčal. Deček ga je samo žalostno gledal. Kakor bi bil mutast, ni črhnil besedice več.

Ko se je mojster vrnil, mu je vajenec takoj vse povedal. Pohvalil ga je. Kupil mu je nov klobuk in drugi so mu podarili pravo gamsovo brado.

K Primčkovim se je zatekel tudi Jaka. Vedel je, da tam ostaja divji lovec Cimbrov Tone, ki ga je zasledovala postava zaradi umora in tatvine, pa se je znal vedno spretno umikati.

Če zaide človek na stranske poti, leze čimdalje od prave ceste. To je najbolje vedel Tone, ki je bil osumljen, da je umoril svojega znanca Jurčkovega Martina, s katerim sta oba hodila za enim dekletom. Pobegnil je in padal vedno globlje. Ko ga je čez tri tedne zasledoval orožnik na kolesu, je pobegnil v goščo. Orožnik je hitel za njim in Tone je še njega ranil. Ustrelil je namreč nanj in ga zadel v stegno.

Cimbrov Tone je bil Jakov dober znanec. Jaka ga je smatral za svojega dobrega prijatelja. Zatekel se je k njemu, da bi mu pomagal maščevati njegovo fantovsko čast. Hotel se je znositi nad Ravenčani pa tudi nad Ruparjevo Angelo, prepričan, da jih je ona naščuvala nanj.

In zdaj je prišel k Primčkovim. Potrkal je na okno. Nihče se ni oglasil. Znova je potrkal. Tedaj je prihitel od nekod Vencelj in ga nezaupno pogledal:

»Kaj pa hočete?«

»Ti šilo sušičavo me boš izpraševal! Povej urno, ali so Primčkovi doma in ali je Cimbrov Tone pri vas! Čakaj, saj sam lahko pogledam!«

»Nikogar ni!« je lagal deček in mu prestregel pot.

»Hm, hm; naročilo imam za Toneta.«

»Kakšno?«

»Govoriti moram z njim, moj prijatelj je. Kaj se mi pa nastavljaš? Ali bi rad v trnju ležal?«

Vencelj mu še vedno ni zaupal. Mislil si je, da ga Jaka lovi. Jaki je bilo pa že vsega dovolj. Skočil je k vratom in jih hotel s silo odpreti.

»Počakajte! Ne smem vas pustiti v hišo!« je zacvilil vajenec, ki ga je Jaka pograbil za uho in ga stresel.

Fant je zakričal in že je stal pri vežnih vratih mojster. Začul se je njegov preteči glas:

»Kateri hudič pa ne da miru naši pošteni hiši?«

»Jaz sem – Jaka.«

Miha se je zasmejal. Sunil je fanta, da je odletel v stran in že so bili vsi trije v veži.

»Kaj pa tebe nosi k nam?«

»S Cimbrovim bi rad govoril.«

Prav tedaj je stopil Tone v vežo in čul znan glas.

Oglasil se je:

»A, ti si! Pojdi malo v hišo! Dolg čas je. Zakaj pa ti laziš tod okoli? Ali bi ne bilo zabavneje pri ljubicah?«

»Ravenski fantje so me povezali pod prašičjo mrežo. Naj jih odnese vrag! Osramočen sem pred vsemi gorenjskimi dekleti. Ime sem dobil, ki se ga sam sramujem. Ti hudičevci so mi jo zasolili. Na kinkežu so me vozili pod tisto mrežo za svinje. Vmes so krulili in vpili, da sem prasec, ki ga prodajajo. Znositi se moram nad njimi! Vem, da mi boš pomagal!«

Cimbrov se je samo zapačil. Ni pa ne pritrdil ne zanikal. Stopila sta v sobo, kjer sta pomagala zbranim gostom piti žganjico.

»V imenu postave! Obkoljeni ste! Nihče ne sme prej iz hiše, preden ga ne pregledamo!« se je začul pred hišo glas orožniškega vodje, ki je res s patruljo obkolil hišo.

»Lucifer te odnesi!« je polglasno zaklel Primčkov Jože, ki se je bal za Cimbrovega.

»Vrv mi daj, pa hitro jim pojdi odpirat!« je šepnil Tone.

Že je imel v roki vrv. Miha je hitel odklepat. Medtem ko je odpiral vrata, se je Cimbrov spretno kakor mačka pognal na ognjišče v veži in vrgel z njega vrv preko železne palice, na kateri sta brata sušila meso. Palica je bila pritrjena visoko pod dimnikom. Ni ga oviralo. Splezal je po vrvi na palico. Stopil je nanjo, potegnil vrv k sebi in mirno občepel v temi.

Orožniki so pridrveli skozi vežo v sobo. Preiskali so vse. Ničesar sumljivega niso našli. Ker se ni nihče upiril in skušal uiti, sta vstopila v hišo tudi orožnika, ki sta čakala zunaj na straži. Zaprla so se za trenutek sobna vrata. Cimbrov je že isti hip visel na vrvi, se spretno pognal na tla in skočil skozi priprto vežo na prosto.

Vse se je izvršilo urno kakor misel. Ko je orožniški poveljnik vprašal, kaj je v veži zaropotalo, se je Miha odrezal, da je najbrže preslabo zaprl vrata. Poveljnik je šel sam pogledat. Res so bila vrata odprta.

Jaka je sedel med divjimi lovci kakor na trnu. Hinavec ni maral nikoli pokazati svoje prave barve in tudi zdaj se je sramoval te družbe.

Poveljnik ga je bistro pogledal in omenil:

»No, no, ali ste dobili novega člana v svojo bratovščino?«

Jaka je bil kar razžaljen. Orožnik ga je pa že poznal. Vedel je, kaj se je z njim zgodilo v Ravneh. Ni se brigal zanj, ko je stisnil zobe in nekaj zamrmral.

»Pojdimo!« je kratko ukazal vodja in še enkrat pogledal Bričkovega s preroškim pogledom strokovnjaka, ki pozna svoje ljudi in ve, s kom bo še imel posla.

Orožniki so odšli.

Pri vratih se je poveljnik še enkrat obrnil in dejal:

»Prijatelji, zapomnite si, vsaka lisica se ujame enkrat v past! Prepričani ste, da nas vlečete za nos in da vas ne bomo dobili. Jaz sem prepričan o nasprotnem. Kar padli boste v naše pasti. Tedaj vam bomo trdo zadrgnili zanjke, tako vam povem!« je zapretil in vrgel vrata za seboj.

»Saj nismo rokovnjači ali morilci, da so tako zvesto za nami!« se je oglasil postaran kmet, ki je bil sicer poštenjak, le divjega lova se ni mogel odvaditi. Dražili so ga, da bo še na smrtno uro gladil svojo puško, namesto da bi se kesal svojih grehov.

»Največ je kriv Cimbrov! Meni verjemite!« je posegel vmes šepasti Hrček, ki je bil vse svoje življenje samo divji lovec in je poznal sodišče prav tako dobro kakor naše hribe. »Cimbrovega zasledujejo, pa prilezejo semkaj. Verjemite mi! Zapodimo ga! Svoja pota naj hodi, mi pa svoja!«

»Kdo ga bo podil? Če ga veseli, naj pride! Najboljši lovec je! Ne smemo ga zapustiti, če je v stiskah!« je zagovarjal Toneta gospodar.

Jaka ni dolgo ostal. Kmalu jo je mahal skozi hosto. Povedali so mu, da bo dobil Cimbrovega pri treh lipah na jasi sredi hoste. Že od daleč naj mu zažvižga, da ga bo spoznal, kajti neznancem ni varno hoditi ponoči tam mimo. Najmanjši šum ga zdrami, da opreza.

Bričkov je lahno stopal po znani hosti, kjer bi menda lahko hodil tudi z zaprtimi očmi, saj je bila tod blizu bajta, kjer se je rodil. Pod nogami so mu pokale suhe vejice. Nekam tesno mu je postalo, čeprav se ni ničesar bal.

Med drevjem so zalesketali lijasti siji mesečine. Čulo se je šepetanje gozda, umirajočega v tihih sanjah. Hosta se je redčila in se spet zgoščala. Drevesa so rasla in se spet nižala v široke grmiče.

Nekje je zaskovikal skovir. Otožno skovikanje je odjeknilo v gozdu, se lovilo med debli in se izpremenilo v ječeče šepetanje.

Samotni popotnik je dospel do košenice.

V bližini je videl vznožje planin. Čiste, kakor umite so vstajale in ga vabile.

Spomnil se je svojih otroških let. Še majhen otrok je bil, ko je lezel prvič v hrib s starim stricem črednikom. Lepo je bilo! Planine so žarele, se izpreminjale in ga vabile. Najlepše so bile pač tedaj, ko jih je gledal s svojimi otroškimi očmi. Skoro bal se je njihovega veličanstva.

Pričel je žvižgati. Pot je zavila globlje v hosto. Bližal se je sredini gozda. Med drevjem je siknila njegova vesela poskočnica. Če bi ga kdo čul, bi bil mislil, da se je vzdramil gozdni mož in zasviral na tenko piščal polnočno melodijo.

Jaki je samemu ugajal odjek njegovega glasu, ki je odskakoval med drevjem in se vračal razigran in živahen, čudežno poživljen v prirodi.

Prišel je sredi gozda na ozek pas trave. Bila je vsa bela kakor pokrita z bisernim snegom. Počasi je stopal po mehki travi, ki se je ovijala njegovih nog, kakor bi ga hotela pridržati v objemu prirode. Skoro padel je, prav kakor bi mu nekdo neviden podstavil nogo.

Spet je bil v gostejši hosti. V daljavi so se črtale tri mogočne lipe. Njih vrhovi so segali visoko v nebo. Krivuljaste veje so se zvijale kvišku, slične ogromnim sikajočim kačam.

Obšla ga je misel, da so pri teh lipah našli nekdaj ubitega človeka. Pripovedovali so, da je njegova duša še po smrti tavala dolgo po svetu. Iskala je pokoja. Ob polnoči se je pa vedno vračala k lipam, kjer je vzdihovala in plakala do zore.

Tedaj se je spomnil, da mora biti Tone v bližini. Kar zakričal je:

»Tone! Da ne boš spustil tvojega svinčenega fižola v napačni želodec. Jaz sem – Jaka!«

»Vidim te in slišim!« je trdo in neprijazno odjeknil odgovor.

Bričkov je dospel do srednje lipe. Na tleh je ležal Tone in gledal v nebo.

»Kadar je mesečna noč, rad tukajle počivam. Sicer moram po hlevih, če je slabo vreme. Večkrat prenočujem v Primčkovi koči. No, posebno varno ni! Lahko me izslede!« pripoveduje Cimbrov.

»Res je lepo ponoči tukajle v hosti! Ali se kaj bojiš?«

Tone je odkimal:

»Ničesar se ne bojim. Včasih me zaščegeta tu pod srcem. Na onega popotnika mislim, ki je tod končal življenje. Ni me strah, a vidi se mi, da ga slišim v spanje ječati, ko je vse mirno naokoli. Potem pa zaječe še drevesa. Spočetka vzdihujejo tiho, pritajeno; kesneje postanejo glasna. Tudi onega čujem, ki sem ga v pijanosti poslal na drugi svet, Jurčkovega Martina! Ječanje je vedno silneje. Naposled prevpije šelest drevja, piš vetra. Vse je samo strašno vzdihovanje, ki pretresa ozračje. V takih sanjah želim zakričati, pa ne morem.«

»Kaj ti je vendar? Ali si se ga preveč naložil?« se je čudil Jaka.

»Res je, žganjico smo pili. Toda tega ne razumeš, kar ti pripovedujem. Ti ne veš, kako je tukajle zunaj! Priroda je zate zapečateno pismo, čeprav si večkrat v njenem objemu. Z nami je pač drugačna, sestrska! Pogovarja se z nami, svari nas in tudi muči! Brez prič in sodnikov se pomenkuje z menoj. Vem, neštetokrat sem se ji že izpovedal ponoči v sanjah. Postalo mi je laže. Vsega sem se pokesal in čutil sem odpuščanje grehov v svojem srcu. V prirodi je skrit Bog, ki mi je odpustil vse, kar sem storil! Ljudje mi ne bodo odpustili nikoli! Dà, dà, prijateljček! Morilec je določen za vislice ali vsaj za dosmrtno ječo! To ni prijetno! Kakšen more pač biti tisti čut, boš vprašal. E, čuden je, nepojmljiv! Ali ni pravica krvoločna? Ali ni dovolj, da je umorjenec mrtev? Ali res mora tudi morilec zabingljati?«

»Pustiva to!«

»Ali meniš, da je človeško življenje res tako malo vredno? E, bratec! Neizmerno vrednost ima! Najbolje vemo mi, ker je naša koža že prodana pri živem telesu. Življenje je tako lepo! Priroda je čudovita! Srečno živiš, pa se pijan stepeš in ugrizneš človeka na smrt. Ubijal si, čeprav nevede! S tem si pa ubil tudi svoje življenje. Dve življenji si uničil kar mimogrede, kakor bi bil ubil dve muhi. Tega spoznanja ti ne poznaš! Grenko je in strašno!«

»Rad bi se ti pridružil!« je jeknilo iz Jakca.

»Ti? Kam pa misliš? Danes ali jutri bom padel pravici v pest in moj račun bo poravnan. Danes ni več kakor nekdaj, ko so posamezniki z dobrimi tovariši kar strahovali vso deželo, kakor na primer rokovnjači! Vem, dobili me bodo! Moja glavica bo zabingljala. Tu, prav tu bi rad visel. Še zadnjikrat bi rad gledal to lepo hosto in naše planine v daljavi. S teboj pa ni nič! Izneveril se boš! Če pa ne, mi boš pač samo za napotje! Preveč šlevast si! Taka šleva si, da Bog pomagaj! Ali veš od kdaj? Odkar si postal tak babjek. Če ima moški žensko, naj jo ima! Da pa človek lovi križem po svetu babe in leta za krili kakor metulj za medom, je pač zadnja! Kako boš imel moč potrpeti kaj hudega? Vse sile si že prepustil ženskam, pa še sam ne veš! Šleva si!«

»Ne žali me! Vse si upam prenesti!«

»Ali zato, ker so te osramotili in ponižali za prasca? Saj si tudi, pa še sam ne veš, da si! Ne, slabši si! Prasec ne ve, kaj dela! Sicer pa nisem ne župnik ne kaplan, da bi te učil in ti pridigal. Le to ti povem, da sem čist ko tedaj, ko me je mati rodila, čeprav sem zaradi svoje ljubice moril. Od mene je bila nedotaknjena! Smeješ se, vidim, da se smeješ, ker tega sploh ne razumeš! Ti se šteješ med poštene ljudi. Vendar bi ti takoj umoril človeka! Premišljeno bi pobil vse svoje sovražnike, če bi se ne bal kazni! Samo zato ne ubijaš! Jaz bi ne ubijal, čeprav bi ne bilo kazni, kajti v duši nisem morilec! Če sem ubil človeka, sem ga v pijanosti in tedaj sem bil nekdo drugi. Če sem ranil orožnika, sem ga v samoobrambi! Tako je, vidiš! Ti smeš živeti med ljudmi in biti srečen. Jaz ne smem med nje, čeprav sem v duši čist, saj sem ubijal po nesreči. Pa še to me peče kakor živ ogenj! Vse to je tista smola, ki ji pravimo usoda!«

Zamišljen se je ozrl kvišku:

»Nekdaj si bil moj prijatelj. Čemu sem te rad imel, saj nisi kaj prida človek! No, skupaj sva rasla v eni hiši. Tisti otroški spomini so naju vezali kot nekaj posebnega. Pojdiva tudi nocoj proti naši bajti! Lepa noč je! To je živa noč! Z nama se bo pogovarjala in živela bo z nama! Tak čas rad potujem. Take noči vse precestujem. Poljano je pomela mesečina in jo nastlala z blestečim puhom. Kakor po mehki preprogi hodiš in kar nekam kvišku te zanaša, da si misliš, da te nosi luna na svojih valovih! Pri duši ti je pa lepo in milo! Dà, rad živim! Bojim se za svoje življenje!«

Dospela sta do griča, ki je čepel ob planini kakor velika zelena kepa. Na griču je samevala mala polrazpala koča.

Cimbrov jo je pokazal:

»Ali jo vidiš? To je edini spomin naše nežne mladosti. Kako lepa se mi vidi danes! Prav kakor tedaj, ko sem letal bosopet okoli nje. Njena slamnata streha je bila zame lepša kakor vsaka druga reč. Ti bi bil rad ostal pri meni, da bi se maščeval nad svojimi nasprotniki. Pojdi k njim in pobotaj se z njimi! Bodi vesel, da smeš med poštene ljudi! Če so te osramotili, vedi, da te niso oni, temveč tvoja strast! Z njo obračunaj! Ali nimaš nič značaja, ki mora biti zrcalo tvoje duše? Poglej, kako je mene udarila usoda, vendar se nad nikomer ne znašam. Te dni sem pisal bratu v Ameriko. Morda se mu posreči, da me spravi preko luže. Srečen bom, če si ohranim življenje, čeprav malo upam! Vesel pa ne bom nikoli, če bom moral zapustiti te kraje!«

Jaka je molčal.

Na križpotju sta se ustavila. Cimbrov mu je ponudil roko:

»Dobro se imej in pameten bodi! V življenju se vedno usoda maščuje za vsako krivico, to zahteva sam Bog!«

Jaka mu je stisnil desnico in nekaj zamrmral. Tone se je obrnil in odkorakal na hrib k rodni koči. Obsedel je tam, strmeč v daljavo. Naposled je sklonil glavo na kolena in nekoliko zadremal. Ko se je prebudil, se je dramila prva zarja.

Skočil je kvišku in obstal ponosno vzravnan na vrhu hriba. Njegova krepka postava je začrtala senco preko pobočja. Senca je zavalovila preko grička do lesenega kozolca in se povzpela po njem. Mladenič jo je opazoval in se bridko nasmehnil:

»Med trami se vzpenja moja senca. Zdaj visi kakor obešenec. Ne, ne maram umreti! Živeti hočem!«

Zavriskal je in se pognal na pot v planine.

VI.

Šimen je dirjal za svojimi kravami. Zasopel je obstal blizu prepada, kjer jih je segnal skupaj domači pes.

Tedaj se je po stezi prismejala Marta:

»V vasi sem bila. Mnogo novic sem prinesla. Morda bo katera tudi zate.«

Nasmehnila se je in pokazala svoje bele zobe. Pogledala ga je tako veselo in nedolžno, da mu je kar duša zavriskala.

»Beži, beži, kaj boš neki povedala! Vem, da ne veš kaj posebnega. Če pa kaj veš, pa brž povej in nasiti svojo zgovornost in mojo radovednost!«

»Šimen, ti pa kar ujedaš! Čakaj, zdaj pa ne zveš ničesar!« se je kazala užaljena.

»Ne bodi no tako občutljiva! Planinci ne tehtamo besed!« jo je tolažil črednik.

Prisedla je k njemu v travo:

»Povem ti novico, če ne boš preveč žalosten.«

»Res radoveden sem!« je odvrnil fant.

»Metka je odšla v mesto k prijateljici šivat in se ne bo več vrnila domov.«

Šimna je pod srcem dirnilo. Navidezno je ostal miren. Spomnil se je na Metino zamišljenost. Morda je res Bričkov preveč lazil okoli njenega okna, ga je presunil dvom. Ko se je ozrl v oči ljubke Marte, se je spet nasmehnil.

Planšarica je povedala, kako so ravenski fantje osramotili Jako, o katerem govore, da je za nekaj dni kar izginil.

Novico za novico je stresala Marta pred Šimna. Ko je nehala, jo je prosil:

»Povej še kaj! Vem, da si kaj pozabila.«

»Ničesar ne!« je odvrnila ona in skočila kvišku.

»Kam vendar hitiš! Ostani še nekoliko!« ji je prigovarjal.

Ona je odvrnila, da se ji mudi k teti, in že je odhitela.

Ostal je sam. Brskal je v duši, zakaj je Meta odšla in zakaj mu ni ničesar sporočila.

In moral je misliti na Bričkovega Jakca.

On, Šimen, ji je bil pa tako zvest. Niti pogovarjati se ni upal preveč z Marto, da bi ne umazal svoje ljubezni. In vendar je Marta drugačna, lepša, živahnejša in mlajša.

»Dobro, da sem na planini! Tu bo hitreje pozabljeno! Pa Marta je tu, to mlado solnce, ki sije povsod, kamor pogledam!« si je mislil.

Vendar ni mogel pozabiti Mete. Samemu sebi ni skoro verjel, da jo je imel res tako rad.

Marti je bilo zanj hudo. Opazila je, da je nekoliko obledel in postal otožen. Rada ga je imela, pa si sama ni hotela tega priznati, kakor si marsikatera prepozno prizna, da ji naposled ljubimec uide in morda s tem zavržeta oba svojo srečo.

Marta je odslej pazila, da je bila še večkrat v njegovi družbi. Skušala ga je razvedriti.

Tako je Šimen počasi pozabil svojo Meto. Njen obraz je zamenjala v duši živahna Marta.

Lepega dne sta ob mraku sedela sama v travi. Zagledala sta se čez pobočje v sinjavo, ki se je vedno bolj rdečila in naposled izpremenila v veliko rubinsko zaveso, sezajočo preko obzorja.

»Poglej to skrivnostno zaveso! Odgrnem ti jo! V neznane daljave te povedem, v kraljestvo, kjer bova večno srečna!« je šepnil črednik.

Poslušala ga je. Črednik je o ljubezni težko govoril. Zdaj ga je pa silila vsa priroda, naj govori. Videlo se mu je, da mu vse pomaga, da najde izraz svojim čuvstvom.

Ona ga je poslušala. Iskre so se ji kresale v očeh, ko je zrla vanj.

»Marta, ali ni najlepše tu na planinah? Ali ne čutiš, da smo višji kakor drugi ljudje in zato skromnejši? Kako lepe so naše gore!«

»Res, lepe so!« je odjeknilo iz nje.

Umolknila sta. Tedaj jo je mladenič lahno kakor v snu objel okoli pasu in ji zašepetal:

»Marta, svojo izvoljenko iščem. Često sem že mislil, da sem jo našel, a sem se vedno motil. Ali smem potrkati tudi na tvoje srce, kjer vem, da je skrita duša, ki me bo osrečila?«

»Kam vendar misliš? Meto imaš! Vem, nisi je pozabil!«

»Če gledam tebe, pozabim na vse! V planinah sem doma in planinka mora biti moja izvoljenka!«

Marta je molčala. Dobro je čutila, da ji srce nemirno utripa. Zatajila se je, saj si je sama želela tega priznanja.

Pa je zašepetala priroda okoli nje in govorila. Zavel je veter in poljubljal zlate krivčke na mladenkini glavi. Večerna zarja je razgrnila svojo skrivnostno zaveso. Iz daljave so zasijale zvezde. Vstala je smehljajoča se luna. Zaplesali so okoli nje beli, skoro prozorni oblaki in se bližali zemlji.

Šimnu se je videlo, da so ti oblački mehke, svilene gugalnice, ki ju bodo zazibale v razkošje ljubezni in sanj.

Dolina je urno tonila v megli. Vtapljala se je in pogrezala, dočim je planjava iz nje rasla vedno lepša in skrivnostnejša v zatonu dneva.

Ko sta se črednik in planšarica dvignila v nemem objemu, sta oba začutila, da se je vse spojilo okoli njiju in se poljubilo v tajinstvenem poljubu noči in dneva, ki sta se srečala in se trenutno strnila v tihem mraku, preden zavlada jasna poletna noč.

VII.

Pastirji tolčejo svinjko. Velika repa, ki igra vlogo svinjke, se nerodno vali po tleh. Vsak ima pred seboj svojo jamico in v njo vtaknjen količ. Ko se privali repa do njega, jo urno udari in obenem že spretno vtakne količkov konec nazaj v jamico.

Šimen pase svinjko. Počasi poganja s svojim količem repo pred seboj po ozki, naravni polici in opreza, koga bi presenetil in mu vzel jamico.

Najmlajši pastir, Joštov Ahac, je zaljubljen v Marto. Kaj njemu mar svinjka! Srečen je, da stoji s količem poleg lepe planšarice. Kar z očmi jo požira.

Ona se ne briga za zaljubljenca. Na svojega Šimna misli in toplo ji je pri duši.

Že je črednik poleg nje. Njegove oči se ji smehljajo.

Ahac se hoče pred Marto postaviti. Krepko udari po repi. Šimen ga pa takoj prehiti. Spretno vtakne svoj količ v njegovo jamico.

»Hajdi! Pasi!« kriče pastirji nad Ahacem.

Mladenič je pa jezen. Za repo hiti. Občepela je v nizkem jarku, ki so ga izkopali, da ne more repa odleteti na plan in se zavaliti v dolino.

Ahac udari divje po repi, da kar odleti proti prepadu.

»Zakaj nam hočeš zapraviti svinjko?« zavpije nekdo nad njim.

»Takoj moraš ponjo!« ukazuje drugi.

»Če ne greš, ti pokažemo!« zakriči tretji.

Vsi se smejejo in jeze in dražijo zaljubljenega Ahaca, ki je v hudi zadregi. Pači se in godrnja:

»No, no, pa grem ponjo!«

»Bodi no, zaradi repe ni treba plezati v globel!« se oglasi Šimen.

Ahac pa dobi svinjko tik prepada, kjer jo je ustavil debel kamen. Spet tolčejo po nji in se smejejo.

Ahacu se ne ljubi več. Čim bolj opazuje Marto, tem bolj spoznava, da mora dekle že nekoga ljubiti. Kako milo pogleduje Šimna! Pa ni domenjena z njim? Človek sam ne ve, kaj bi si mislil, modruje fant v svojih mislih.

Sam se vleže v travo blizu prepada. Misli na Marto, ki je postala njegova prva ljubezen. Pa čim bolj misli nanjo, tembolj se mu vidi, da se njena slika od njega oddaljuje. Tedaj čuti, da je nesrečen, zelo nesrečen. Prva ljubezen je zasekala v njegovo srce krvavečo rano.

VIII.

Primčkov Miha je zaprt. Z rokama, prekrižanima na hrbtu, hodi po svoji tesni celici. Polglasno kolne sodnike in orožnike, najbolj pa svojo nerodnost. Kako bi se tudi ne jezil! Presenetil ga je četovodja Bregar, kakor mu je bil obljubil. To ga je najbolj jezilo in dražilo njegovo kmečko samoljubje.

Primčkova brata sta se iz orožnikov že skoro očitno norčevala in to jim je bilo več kakor dovolj. Bregar je poročal na višje mesto o divjih lovcih, ki delajo veliko škodo. Omenil je, da polove največ divjačine s svojimi žičnimi zanjkami. Neke zime je našel v zanjki za nogo ujetega zajca, ki je izkrvavel. Koliko je morala živalca pretrpeti, preden je poginila. Drugič je našel mlado srno, ki je že smrdela. Bila je ujeta za rep in je morala poginiti od lakote. Zanjkarji si pač vedno niso upali pogledati za svojim plenom. Bali so se zasledovalcev, a živali so trpele in se mučile.

Miha in njegov brat nista bila zanjkarja. Orožnik ju je neopravičeno sumil, da nastavljata tudi zanjke. Oba sta divjačino samo streljala. Zanjkarjev niti marala nista.

Oba Primčkova sta bila silo čuvstvena fanta. Često sta prišla domov praznih rok, čeprav bi bila lahko ubijala divjačino. V naravi sta našla vedno kaj lepega. Kolikokrat sta zasledovala srno, pa se jima je v dušah porodilo usmiljenje do te ljubke živali.

Bregar si je izprosil dovoljenje, da je smel sam na lov. Napravil se je v lovsko obleko in oprezal okoli Primčkove hiše. Pazil je skoro dan in noč, pa se mu je še komaj posrečilo, kar je nameraval. Nekdaj ga je od daleč zagledal Vencelj, ko se je blizu hiše pognal v strmino. Vajenec je takoj hitel v hišo in povedal mojstru, da hodi okoli hiše neznan lovec, ki ga je že nekolikokrat opazil, pa se mu obraz vidi znan, čeprav ga ne pozna.

Miha si je pa mislil svoje. Bil je prepričan, da je to kak tuj lovec iz mesta, ki slepomiši po okoliških hribih. Ker je bil namenjen na lov, je tudi šel.

Bregar ga je opazil in zasledoval. Visoko v planini sta se sestala. Divji lovec je orožnika takoj spoznal. Prestrašil se je. Ni hotel pokazati, da se boji, le kislo se je nasmehnil. Ni se bal zapora kakor za toliko ljubljeno puško, brez katere si ni mogel misliti življenja.

»Miha, puško sem pa z menoj!« je ukazal Bregar in se porogljivo nasmehnil.

Lovec ga je žalostno pogledal. Nato je urno kakor misel treščil puško čez skale in zavpil:

»Škoda te je, puška! Če te jaz nimam, naj te nima tudi nihče drugi! Prezvesta tovarišica si mi bila, da bi te prepustil drugim rokam!«

In odšel je z Bregarjem, ki ga je odvedel v mesto, kjer je dobil dva meseca zapora. Sprejel je kazen in čakal, da mine tisti nesrečni čas. Najbolj ga je pač skrbelo, kaj je z njegovo puško. Prepričan je bil, da se ni razbila.

Jetničar Hlebec mu je nosil hrano, momljal z usti in ga opazoval s sivimi, srepimi očmi.

»Vraga! Dela mi dajte! Ali nimate nikakih starih čevljev, da bi vam jih zakrpal?« je poizvedoval Miha.

Jetničar se je kar razveselil:

»Vidiš ga, mojstra! So pa rekli, da si samo divji lovec. Čakaj, takoj ti prinesem čeveljčke! Vsem boš ustregel!«

Hlebec je nanosil Primčkovemu kup čevljev, ki jih je Miha popravljal oba meseca. Pa mu je še mnogo ostalo nedodelanega.

»To te bo pa kar počakalo. Saj vem, da kmalu spet prideš«, ga je potolažil jetničar pri slovesu in mu milostivo podal svojo krepko desnico. Pripomnil je:

»Vsak človek ima svoje vrste grešnike rad. Morda zato, ker sam čuti nekaj privlačnega do takega greha, čeprav ne pade vanj. Meni so všeč divji lovci. Veš, pri vojakih sem bil eden prvih strelcev. No, se bova pa še kaj pomenila, ko se drugič vrneš. Saj veš, da na sodišču radi odpiramo vrata ječe.«

»Ne bova se videla, ne! Ne dobite me več v tele vaše luknje!« se je protivil Miha.

»Nikar se ne zagovori! Zarečenega kruha je vedno več snedenega kakor zapečenega. Zapomni si, divji lovec bo še na sodni dan ostal divji lovec in gledal na nebu okoli sebe, če je kje kaka srnica. Edina rešitev zanj je, da postane lovski čuvaj! Taki čuvaji so najboljši! Pa vsak divji lovec se jih boji, saj ve, da ga poznajo!« je razlagal jetničar, ko je z debelim ključem zaklenil za njim vrata celice.

Miha je se globoko oddahnil, ko jo je mahnil proti domu. Sredi polja se je kar pretegnil in nato veselo zažvižgal kakor njegov vajenec, kadar je nesel čevlje na faro, kjer je dobil napitnino pri županu.

Solnce je zahajalo. Na nebu so se spletli oblaki v bele mreže, ki jih je veter trgal. Zarja je prodirala vanje in jih spreminjala v koške rdečih rož. Iz teh koškov je nato razkošno sipala rdeče cvetje na zemljo.

Miha je zavil s poljske steze proti hosti.

Vse okoli njega je živelo. In čutil je, da je med zidovjem ječe najbolj pogrešil svojo ljubljeno naravo. Primčkov je začutil v srcu praznik svoje zlate prostosti.

Vesel je bil. Smejal se je prirodi okoli sebe. Pozabil je, da je bil pred kratkim zaprt. Vse to se mu je dozdevalo že daljno. Same vesele misli so se porajale v njegovi duši.

V gošči se je oglasil slavec.

Naš znanec se je ustavil. Zamaknil se je v slavčev spev. Ko je ptič utihnil, je mladenič razposajeno zavriskal.

V bližini je njegov vrisk tenko odjeknil. Nekdo je za njim zavriskal visoko in ostro, kakor bi bil presekal odjek njegovega glasu.

Primčkov je obstal. Iz gozda je prihitel mlad človek. Miha je spoznal Cimbrovega Toneta.

»Odkod si se pa ti vzel?« ga je vprašal.

»Kaj se boš čudil? Saj veš, da je vsa narava moj dom! Čul sem, da si sedel. Kaj ne, da ni prijetno v zaporu!«

»Vprašaš, ko sam veš! Slaba letina je tamkaj! Sonca nič, pečenja nič, vina nič! No, da so mi vsaj dela dovolj naložili. Hitreje je minilo.«

Tone ga je potrepljal po rami:

»Nekdaj si trdil, da si moj prijatelj. Več ti zaupam kakor Jaki, čeprav je moj znanec od nežne mladosti. Ali si upaš nekaj storiti zame?«

»Najprej povej, kaj hočeš! Potem ti bom že obljubil, če bo le mogoče!«

»Tu imaš denar. Odpelji se v Ljubljano. Pri ameriškem posredovalcu boš dobil listine in karto, ki mi jo je poslal brat. Predloži tale moj rojstni list, pa upam, da ti jo bodo dali. Prinesi danes teden vse skupaj semkaj! Čakal te bom. Potem jo mahnem čez hribe preko meje. Tam bom že lahko šel dalje z listinami in denarjem.«

»Kaj pa, če me zalotijo?«

»Spoznali bodo, da nisi pravi. Morda dobiš še nekaj dni zapora. Kaj hujšega se ti pa ne more zgoditi!«

»Zapor mi smrdi kakor gnil dehor!« se je odrezal divji lovec. Ker je pa Toneta rad imel, mu je obljubil, da gre zanj v žrjavico po kostanj, čeprav se je bal priti še enkrat med zidove ječe uživat nezabeljen ričet.

I.

Jakov stric, stari Mazelj Tadej, je bil čudaški človek. V svoji mladosti je bil črednik. Kesneje je postal prevoznik in obogatel. Zdaj je imel edinega sorodnika Jakca. Nič ni hotel slišati o njem. Vedno je samo trdovratno zahteval, da mora Jakec postati črednik, potem šele ga bo priznal za kri svoje krvi in mu tudi gmotno pomagal.

»Živi naj tam zunaj na planinah! Spoznati mora, kako sem si jaz moral služiti kosec kruha! Pa skromnosti se bo naučil in vadil v potrpežljivosti!« je zahteval vedno Tadej že tedaj, ko je bil Jaka še otrok.

Bričkov pa ni mogel ostati v planinah, vedno ga je prignalo prehitro nazaj.

Ko je starec čul, kaj so napravili z njegovim nečakom ravenski fantje, se je tako smejal, da je bil ves solzen. Ko jih je čez nekaj tednov dobil neke nedelje v krčmi, jim je takoj poklical štefan vina. Sam se je spravil med nje in jih pohvalil:

»Vi ste tiči! Tega bezgoglavca ste pošteno osramotili! Kar pijte ga! Še za eno merico bom dal! Ne morem si misliti, kako more pasti jabolko tako daleč od jablane. Tako mater je imel, mojo sestro, tako mater kakor malokdo! Pa se ti je vrgel kar po svojem očetu, tistem pijanem zidarju, ki je poznal samo žganje in babe. Jaka sicer zdaj še ne pije žganjice, pa je zato toliko večji babjek!«

Fantje so pili in nazdravljali starcu, ki je naposled pričel vinjen prepevati in se dreti, kakor bi mu kdo strojil kožo.

Ko se je naslednje jutro prebudil, sam ni vedel, kako je prikolovratil domov in zlezel v posteljo. Komaj se je oblekel, ga je že obiskal Jaka.

Mazelj je bil kar začuden, ko je zagledal nečaka:

»Stric, zdaj grem v planine!«

»Pojdi kamor hočeš, sramota vaška!«

»Ne jezite se! Ni tako hudo! Fantje mi delajo krivico!«

»Seveda nisi sam ničesar zakrivil! Ti si pač najbolj nedolžno jagnje pod božjim solncem!«

»Ne znašajte se nad menoj! Prišel sem, da vam povem, da sem se odločil za planine. Obljubili ste mi bajto v rebri in nekaj sveta, če postanem črednik. Odločil sem se. Zdaj pojdem!«

»Menda za izpremembo za nekaj dni, kaj ne, gospod Jakob? Ne vem, če bo šlo. Tudi črednik ne postane človek kar takole čez noč! Sramota te žene v hribe. Le pojdi, nepotrebnik! Bajto dobiš, če boš vztrajal. Sicer jo dobiš šele po moji smrti.«

»Komu ste pa drugo zapisali?«

»Kaj te briga, ti lišaj plesnivi! Pojdi za mojo drobnico, ki jo pase Čatnikov Lipe. Če bo s teboj zadovoljen in če boš res vztrajal tri leta, dobiš bajto. Za drugo se ne brigaj! Denarja ti pa ne dam nobenega. Ti bi mi nazadnje še v mesto popihal in ga zapravil z lahkokrilkami! E, tebi je vse podobno!« je renčal starec in jezno hropel.

»Pa bi mi vsaj nekaj denarja dali!« je ponižno prosil Jaka.

»Po buti ti jih naštejem, če hočeš!« se je režal stric.

»Potlej pa grem. Kar v planine pojdem, kakor sem rekel!« je zamrmral Jaka.

»Le pojdi k čredniku Lipetu!« je še enkrat pripomnil starec in se obrnil proč.

»Skopuh stari!« je godrnjal Jaka, ko je zaprl za seboj vrata.

Ko je Mazelj ostal sam, si je pomel roke in se nasmehnil:

»Gledal boš, da boš kaj dobil od mene! Najrajši bi se še enkrat oženil. Pa ne, da bi bil človek znorel na stara leta! O, ne! Zato bi se oženil, da bi dobil nekoga, ki bi bil vrednejši mojega premoženja kakor ta capin!«

Starec je obsedel na stolu in pričel piti brinjevec. Prijeten vonj po brinju se je razširil po sobi. Mazelj je zadovoljno kimal in kmalu zadremal.

II.

Sivi črednik Lipe se ni razveselil svojega novega pastirja. Poznal je Jakovo lenobo in domišljavost. Pa kaj je hotel! Svojega gospodarja je slušal in molčal. Vedel je, da ga Mazelj ne bo nikoli pozabil. Starega črednika je imel rad kot svojega brata in vse je zanj preskrbel, če bi bil slučajno prej umrl, preden bi Lipetu dal zasluženi pokoj. Lipe je vedel, da mu ne bo treba nikoli prosjačiti in zato je bil zadovoljen.

Jaka je ponosno hodil po planini, kakor bi bil gospodar nad vsemi čredniki in planšaricami, katere je takoj pričel zalezovati.

Pastirji so ga dobili kmalu na piko. Samo čakali so, da pride njihov čas, da mu zagodejo, kakor mu gre. Bili so samo pošteni in veseli fantje, ki niso marali med seboj kakega mrčesa.

Jaka je kmalu opazil, da je mladi pastir Anže zateleban v Marto, ki ga seveda ni marala. Jakec ni mogel trpeti Šimna, čeprav mu mladenič ni niti lasu skrivil. Ker je hodil pod okno nekdanje ljubice, mu je to zameril in se jezil nad njim, čeprav je sam Meto zapustil. Želel je, da bi dekle ne moglo dobiti drugega ljubimca, da bi se lahko kesneje, če bi bilo treba, spet vrnil k nji.

Videl je tudi, da sta Šimen in Marta več ko prijatelja.

»E, to ne pojde kakor po ledu!« je rentačil Jaka, ki si je priznal, da je Marta med vsemi dekleti, za katerimi je kedaj postopal, pač najgorša. Sam bi bil rad stopil za njo, če bi se ne bil bal. Pa ga niso nič kaj veselile Šimnove močne pesti.

Zvečer je večkrat ležal Anže sam na travi. Jaka ga je enkrat dobil in izkušal pridobiti zase. Hotel je v pastirju utrditi sovraštvo do Šimna.

Zmotil se je. Anže je bil pošten fant. Ko je Jaka pričel na Šimna zabavljati, ga je pastir ustavil in zavrnil. Trdil je, da se ne jezi na črednika ne na njegovo dekle, saj mu ne delata nikake krivice. Če se je on sam zagledal v Marto, ona ne more zato, ker ima pač drugega.

»Saj bi se dalo kaj preokreniti!« je zagotovil Jaka in pomežiknil.

»Ne poznam ne zahrbtnosti ne hinavščine!« ga je zavrnil Anže, ki je slišal, da Jaka ni kaj prida človek. Vstal je in kar odšel.

»O, ta smrkavec, kako se obnaša, če mu človek dobro želi!« se je repenčil Jakob.

Prav ta večer je tudi sam naletel na Marto. Nikogar ni bilo poleg, ko sta se v mraku srečala.

Premagalo ga je, da je pozabil na vso nevarnost in vzkliknil:

»Vidiš jo, grlico planinsko!« Hotel jo je kar objeti.

Kriknila je in zbežala. Jaka se je pognal za njo in priletel Šimnu v objem, ki je prav tedaj prišel po poti. Stisnil je Jakca k sebi, da so mu kosti kar zahreščale in ga treščil ob tla.

»To boš še obžaloval!« je siknil Jaka.

»Glej, da se pobereš s planin! Garjevih psov je takoj dosti, pa če je tudi samo eden med čredo!« je zarobantil Šimen in ga spet stresel, da se je Jakob kar zamajal.

»Prej sem bil črednik kakor ti!« se je hotel postavljati Jaka, ki ni vedel pametnejšega.

»Ampak prisiljen, kakor si še danes! Stari Mazelj te pač pošilja v planine, da bi naredil iz tebe pametnega in resnega človeka. Pa si vedno večji norec! Na tebe ne vpliva narava blagodejno kakor na druge. Njena lepota in svoboda vplivata nate kakor na divjo žival. Še bolj nebrzdan postajaš.«

Jaka ga je zaničljivo pogledal in šel.

Naslednji dan je nameraval Šimen z nahrbtnikom iti v prepad po led.

Jaka je vedel, da namerava Šimen v brezno. Preden je odšel zvečer počivat, se je splazil kakor tat k prepadu. Videl je, da je lestva naslonjena že na prvi polici. Zadovoljno je pokimal in šel počivat. Ni spal. Sredi noči se je dvignil. Čul je globoko smrčanje starega ovčarja. Vzel je žago, ki jo je že prej poiskal med ovčarjevim orodjem. Napotil se je proti prepadu. Pograbil je lestvo in jo potegnil k sebi. Nažagal je njen spodnji konec in jo postavil nazaj, mrmrajoč:

»Ubil se menda ne boš, saj si kakor mačka. Če si pa zlomiš roko ali nogo, ti pa prav iz srca privoščim.«

Vrnil se je v kočo, legel in zaspal mirno, kakor bi bil storil dobro delo.

Šimen se je zgodaj dvignil z ležišča. Komaj je zamežikala zora, ga je že našla budnega. Počasi je stopal po rosni travi. Gazil je smaragde in rubine, ki so v siju mlade zore sijali okoli njega. Mislil je na Marto. Tam v koči spi poleg svoje tete. Vsa mlada je, zdrava in lepa. Usta ima nalahno odprta, da se ji vidijo beli zobje. V sanjah se smeje. Na ljubezen misli, na ljubezen v planinah, ki je tako lepa in resnična, polna zdravja, moči in življenja.

Približal se je prepadu. Začudil se je. Tik brezna je čepel pastir Anže in dremal. Z rokama je objemal kolena, na katerih mu je počivala kodrasta glava.

Šimen ga je hotel kar pustiti. Pa se je spomnil, da deček v snu lahko zdrsne v prepad. Tudi čudno se mu je videlo, kaj dela tukaj. Stresel ga je za rame. Fant je preplašen skočil kvišku. Ko je zagledal črednika, se je oddahnil:

»Ti si, hvala Bogu!«

»Kaj vendar počenjaš tukaj? Zakaj ne greš počivat?« je poizvedoval Šimen.

»Tebe čakam.«

»Zakaj neki?«

»Takoj ti povem.«

»Radoveden sem!«

»Danes ne smeš v prepad!«

»Kdo mi bo branil?«

»Jaz!«

»Ta je pa dobra!«

»Da, jaz! Poslušaj! Jaka mi je že namignil, da bi se lahko maščeval nad teboj in Marto. Zavrnil sem ga. Sinoči nisem mogel zaspati. Saj veš, kako je z menoj. Preveč sem se zagledal v tvojo planšarico. No, bo že prešlo. Tega ni kriva ne ona ne ti pa menda tudi jaz sam ne. Šel sem sem k prepadu. Obšel sem ga in obležal na spodnji strani v grmovju, kjer sem najrajši skrit človeškim očem. Opazil sem, kako se je nekdo približal prepadu. Dvignil sem se in spoznal Jako. Približal se je, dvignil lestvo in jo nažagal. Vedel je, da boš lezel zjutraj ti prvi v prepad. Želel ti je škodovati ali te še ubiti. Jaz bi te moral takoj opozoriti, čeprav je bilo že pozno. Pa sem se obotavljal. Menda me je motil tudi zli duh. Naposled sem pa sklenil kar tukajle ostati in te počakati, da te opozorim.«

»Hvala ti, Anže, dober mladenič si. Marta in jaz ti tega ne pozabiva! Enkrat boš o ljubezni mislil drugače. Marta je starejša kakor ti, že zato ni zate. No, danes si še skoro otrok in si svoje misliš.«

Šimen je potegnil lestvo iz prepada. Bila je res na spodnjem koncu nažagana. Prislonil jo je nazaj.

Odšla sta k prvim kočam. Šimen je poklical črednike, ki so vstali. Povedal jim je, kaj je Jakob naredil.

»Pokažemo mu!« je zakričal Strelov Andrej. »Ti se skrij! Rekli bomo, da si zbolel, da mora on namesto tebe v prepad po led!«

Šimen se je umaknil.

Kmalu je prišel stari Lipe. Poleg njega je korakal Jaka in zaspano zehal. Radovedno je pogledal, kje je Šimen. Ni ga videl. Hudobno so mu zažarele oči.

»Šimen je danes nekaj zbolel. Kdo pojde namesto njega po led?« je vprašal črednik Andrej.

»Na meni ni vrsta«, se je nekdo oglasil.

»Na meni tudi ne!« je povzel drugi.

»Jaka še ni šel. On mora iti!« je zakričal Anže.

»Saj res! Vidiš ga no! Na tebe bi bil skoro pozabil. Seveda boš ti danes šel! Kar odpravi se!« je ukazal Andrej.

Strahopetec je prebledel.

»Le urno pojdi, Jaka! Živino bo treba kmalu napojiti, vode pa ni skoro nič. Kar brž pojdi, saj boš moral še dvakrat v brezno, ker je danes tvoj dan!« ga je bodril Andrej.

Jaka se je skušal iznebiti te poti, pa ni šlo.

»V planinah se ne prepiramo, kdo pojde po led. Danes smo pozabili, da ti še nisi šel, kar bi moral sam storiti in nas opozoriti, kajti vsak novinec mora vskočiti. Mar misliš, da bomo mi nosili zate vode ali pa stari Lipe?« je zarentačil Andrej. Pristopila sta dva krepkejša tovariša in udarila z rebernicama ob tla.

»Če hočeš, te pa spremimo, da ti ne bo dolg čas? V prepad boš pa moral sam, še pomagali ti bomo s palicami!« se je pošalil širokopleči Bregar.

Jaka je vzel nahrbtnik in šel počasi proti breznu. Vsi so gledali za njim. Ko se je približal, se je urno pognal na stezo, vodečo v dolino.

»Ali si gada zagledal?« se je šalil Andrej.

»Še enkrat pridi, pa ti ustrojim kožo z rebernico!« je zažugal Andrej, ki se je približal družbi.

Lestvo so popravili in takoj je zdrknil Šimen v prepad.

Ko je Marta čula, kakšni nevarnosti je Šimen odpetal, se je tudi sama zahvalila Anžetu in ga prosila, naj postane njen in Šimnov prijatelj, kar je fant veselo obljubil.

III.

Miha je res šel v Ljubljano po pravice za prijatelja Cimbrovega Toneta. Pa je dobil svojo pravico. Zaprli so ga. Zatrjeval je, da se s Cimbrovim komaj pozna, najrajši bi ga kar zatajil, kakor je Peter Kristusa. Pa ni mogel. Priznal je, da ga je Tone prosil, naj mu prinese listine, sicer pa da se komaj poznata.

Ko je dva dni nato korakal proti domu in se jezil nad pravico, ki nikjer ne pogleda skozi prste, sam ni vedel, da ga slede možje pravice, ki so hiteli za njim, da bi tako ujeli Toneta.

Cimbrov je sedel na hribu za vasjo pri svoji rodni hiši. Od daleč je Miho zagledal. Hotel je kar skočiti k njemu. Tedaj je pa opazil v daljavi tri bajonete, ki so se svetlikali v solncu.

»Ne boste kaše pihali, prijatelji!« je zamrmral Tone, še preden ga je Miha sam opazil. Odšel je v planine, kjer je hotel najti začasno zavetišče.

Miha je obstal pred hišo in ga klical. Pa se ni hotel od nikoder pokazati.

»Ali ima ta fant dober nos! Kar vedel je, da nisem ničesar prinesel«, je modroval divji lovec.

Ko so se pa približali orožniki, je kar kresnil po svojem nosu, se nasmehnil in rekel:

»S tem človekom se ne more kar tako zobati črešenj! Sam vrag je v njem. Ni ga, pa ga ni! Ali ste ga vi gospodje tudi želeli videti? E, navihanec je! Bog ve, kje se že zdajle klati in se smeje vsem skupaj v pest.«

Orožniki so se obrnili na drugo stran, Miha je pa odšel domov.

»O Tone, da si ti prišel v planine!« se je razveselil Boncljev črednik Tinač. Nekateri so se pa Cimbrovega kar zbali, ko so ga zagledali, saj so ga smatrali za morilca, ki ga zasleduje postava.

Tinač je pa bil vedno njegov prijatelj. Tudi pri usodnem pretepu je bil udeležen in se je tepel na Tonetovi strani.

Šimen se ni brigal za Cimbrovega. Ni ga dobro poznal. Umor je pa strogo obsojal, zato je ostal proti Tonetu tuj in nedostopen.

Novi došlec se pa za vse skupaj ni kaj prida brigal. Lezel je po skalah, preizkušal najbolj nevarne strmine in se veselil svojega zdravja. Vedno se mu je videlo, da se bori s skalovjem, ki ga hoče premagati in podvreči in pokopati pod seboj. On pa drzno vztraja in ostane vedno zmagovalec.

Najbolj je skrbelo fanta, kaj bo pozimi. Prepričan je bil, da bo neko zimo obležal zmrznjen v snegu, če ga ne bodo prej presenetili orožniki. Sicer je pa izbegaval take misli in ni hotel biti otožen, češ, da bo še prezgodaj prišel tisti nesrečni čas.

Odkar je prišel Tone v planine, je bil črednik Boncelj vedno zamišljen in resen. Nekega dne mu je domača dekla prinesla iz doline steklenico žganjice. Kar zlil jo je vase in potem pijan obležal v koči.

Prišel je k njemu Šimen, da bi se z njim pomenil zaradi neke paše. Boncelj ga je gledal z izbuljenimi očmi in blodil:

»Cimbrov Tone, prijatelj moj! Pusti me vendar! Vedno sem te rad imel. Vem, ne moreš se žrtvovati zame. Ni mogoče! Oba sva bila pijana. Ti si udaril in tudi jaz sem. Moj udarec je bil smrtonosen, ne tvoj! Slišal sem, da je lobanja počila, kakor bi bil udaril po piskru. Takoj sem se streznil. Pa sem sedel samo štirinajst dni zaradi neke praske, ki jo je umorjenec imel na licu. Tebe siromaka so pa osumili umora, premišljenega umora, ker si pijan čeljustal, da ga boš zmlel v mlince.«

Ko je Šimen to čul, je obstal in prisluhnil.

Boncelj je kmalu umolknil.

Šimen je odšel. O mraku je srečal Cimbrovega, ki je utrujen prilezel iz sosednje planine.

»Nekaj bi te rad povprašal«, mu je omenil črednik.

Tonetu se je čudno zdelo, da je Šimen tako prijazen z njim, saj ga navadno niti pogledal ni.

»Kar povej mi, kaj bi rad!« je odvrnil.

»Povej mi po pravici in resnici: ali dobro veš, da si res ti ubil onega hlapca, ali se ti vse samo dozdeva?«

»Drugi trdijo, da sem ga. Sam pač ne vem. Pijan sem bil kakor čep.«

»Zakaj se nisi javil, če si bil pijan? Obsodili bi te bili samo zaradi pijanosti.«

»Kako naj to dokažem? Popival sem pri rajnkem Martincu, ki ga je zadel mrtvoud in ubil mojo edino pričo.«

»Ali je bil Boncelj pri tepežu?«

»Seveda! Menda se je tepel na moji strani.«

»Boncelj je ubijalec, ne pa ti!«

Krepko in trdo je izgovoril Šimen te besede.

»Kako moreš to vedeti?« se je čudil Tone.

»Prav danes se je sam izdal. Napil se je žganjice. V koči leži, buli v strop in se opravičuje pred teboj in svojo vestjo.«

Cimbrov je sklonil glavo:

»Danes je vse prepozno! Morda bi ne bil obešen, toda sedel bi najmanj deset let. Ranil sem orožnika, kradel sem. Znan tat sem postal. Zakaj nisem vedel, da nisem ubil onega? Vse bi bilo lahko dobro. Pametno bi bil živel in delal kakor drugi ljudje. Sila lomi železne duri. Lačen sem bil, zato sem segel po tujem blagu.«

Šimen je pustil Toneta, ki je zamišljen obsedel.

Naslednji dan je pa Cimbrov takoj šel nad Bonclja: »Ti si torej ubil hlapca?«

Boncelj se je stresel: »Kdo to trdi?«

Njegov glas je bil hripav, boječ in negotov.

»Ti sam si rekel. Slaba vest te je izdala.«

Prebledel je, da je bil tak kakor pobeljeno plato. Nato se je razjokal kakor otrok:

»Dà, Tone, res je! Najbolj žalostno je to, da nisem imel toliko moči, da bi bil priznal resnico. Ti si pa zaradi tega padal vedno globlje in jaz te imam na vesti!«

Cimbrov je molčal.

»Kaj naj storim? Če hočeš, grem v dolino in priznam vse. Pred vsem svetom priznam, pa naj me ubijejo!«

Tone je zamahnil z roko: »Je pač taka usoda! Ne moremo se dovolj krepko boriti proti nji. Danes sem izgubljen, če tebe primejo ali ne. Moja rešitev bi bila Amerika, pa ne morem dobiti dovoljenja. Povsod so zasledovalci vmes.«

»Tone, odpusti, če moreš!«

»Pustiva to! Žal mi je, da sem kradel in streljal na orožnike, ker sem ?? umoru nedolžen. Tvoja kazen bi bila sploh manjša, če bi se bil javil. Ti bi sedel le zaradi uboja, dočim sem bil jaz osumljen pravega umora, ker sem pijan prej grozil Jurčkovemu. Pa zdaj je vse prepozno!«

Boncelj je ves obupan odšel v kočo. Ni se pomiril. Že ponoči je odšel v dolino, kjer se je zgodaj zjutraj javil orožnikom in jim vse povedal. Aretirali so ga in odvedli v mesto v zapor. Njegovo življenje je bilo neomadeževano, kaznovan še ni bil. Skesano je vse priznal in bil je obsojen samo na dve leti hude ječe. Zadovoljno je nastopil svojo kazen. Njegova vest je bila zdaj pomirjena. Ko je odhajal iz sodne dvorane, je prosil sodnike, naj milo sodijo nesrečnega Cimbrovega Toneta, če jim pride kdaj v roke, ker je sam nedolžen in je kriv njegove nesreče samo on, črednik Boncelj, ki je bil boječ figar in ni takoj priznal svojega zločina.

IV.

Metka se ni kesala, da je slušala svojo prijateljico in prišla k nji v mesto. Spočetka res ni bila posebno spretna. Pa se je šivanja kmalu navadila, da je tudi težje reči lahko izdelovala. Njena prijateljica jo je sprejela za družbenico. Metka ni pozabila svoje matere. Zvesto je starko podpirala in ji pošiljala denar. Starica od samega veselja in ponosa ni vedela, kako bi se oddolžila svojemu dobremu otroku. Hvalila je Metko po vasi in jo proslavljala napram vsakomur, kdor jo je sploh hotel poslušati.

Svojega zapeljivca je Metka popolnoma pozabila. V mestu je postala še resnejša. Opazovala je življenje in spoznavala, kako lahko človek zabrede, zlasti mlado dekle, če nima trdnega značaja in močne volje. V moško družbo ni zahajala. Le priznati si je morala, da Šimna še vedno ni pozabila.

»Če si tajim ali ne, še vedno ga ljubim!« si je rekla. »Pač si nisem nikoli mislila, da mi ostane njegova podoba tako globoko začrtana v duši.«

Odprla je predal in vzela iz njega sliko, ki jo ji je podaril črednik, preden je odšel v planino. Nasmehnila se je njegovemu prijaznemu, zdravemu obrazu in toplo ji je bilo pri duši.

Ni pa trpela zato, ker ga ni bilo v njeni bližini, niti si ga ni preveč želela. Ostal ji je kakor lep spomin v srcu in tega spomina je bila vesela, oklenila se ga je kakor nekaj lepega in prijaznega.

Ob nedeljah sta odšli s prijateljico v prosto naravo, kjer sta se razvedrili. Če sta imeli dovolj časa, sta se usedli često na vlak in se odpeljali obiskat Metkino mater.

Kadar so se bližali prazniki, sta bili posebno zaposleni. Zato sta take nedelje pred prazniki ostali kar v mestu in se šli samo malo izprehajat v okolico.

Tako sta tudi v nedeljo pred binkoštmi hiteli po široki predmestni ulici na oddih v tiho naravo.

Po cesti se je prizibal pijan človek, ki se je kar zaletaval. Bil je še mlad, toda skrajno zanemarjen in slabo oblečen. Ko je zagledal Meto, je kar zazijal, obstal in se ji zarežal:

»A, ti si, ljubica moja mila! Zakaj si odbežala? Kolikrat sem že mislil nate. Za tabo želim in koprnim! Žal mi je, da sem te zapustil!« je dejal in se ustavil pred njo.

Stresla se je. V tem izgubljencu je spoznala Jako. Komaj je stisnila iz sebe:

»Bog se te usmili! Kako si mogel pasti tako globoko!«

Zasmilil se ji je. Njeno srce je res bilo zanj mrtvo, toda oglasilo se je usmiljenje, saj je bila njena duša dobra in občutljiva. Človek, ki ga je nekdaj postavila na oltar svojega srca, je stal zdaj pred njo ves zanemarjen, blaten in pijan.

Pijanec se je zakrohotal:

»Vidiš, Metka, je že tako na svetu. Stric mi ne dà ničesar, ker ne maram biti črednik. Ti neumni govedarji so me zapodili s planine. Tistemu Šimnu sem jo hotel malo zagosti. Ne maram, da bi kdo postopal za mojim dekletom! Mojo nakano so pa pravočasno preprečili. Še zdaj ne vem, kako so mogli spoznati mojo namero. Potem sem odšel v mesto. Postal sem dninar. Za vse sem pograbil, kar je sploh kaj neslo, pa mi ni nihče preveč zaupal. Ne vem zakaj. Iz mlinarja sem se prelevil v pravega pijanca. Vidiš, komaj sem dobro prišel s planine, sem že tako napredoval. Ali ni to imenitno? Ha, ha, ha! Kar zaslužimo, vse zapijemo, mi le služimo, da ga pijemo!«

Metkina prijateljica je postala nestrpna. Bala se je za ugled. Ni marala, da bi ju kaka znanka videla v pogovoru s tem potepuhom.

Jakec je zdajci zavzdihnil:

»Metka, odpusti mi! Še vedno te ljubim! Tedaj sem bil pač norec. Spet postanem pametnik!«

Ni mu odgovorila. Odhitela je za tovarišico.

»Nikoli me nisi ljubila!« je ječal za njo pijanec, ona ga ni več slišala.

*

Metka se je motila, ko je menila, da bo imela pred Jako mir. Pijanec si je dobro zapomnil, da jo je srečal, čeprav je bil nabasan kakor kanon. Že naslednji dan je bil v zglasilnem uradu, kjer je poizvedel za njen naslov.

Jaka je pač hotel tudi Meto izkoristiti, če bi se dalo. Nekaj denarja je upal dobiti od nje, ker je bil prepričan, da mu bo dala že zavoljo usiljivosti.

Odslej ji ni dal miru, vedno jo je nadlegoval. Njena prijateljica pa je šla na policijo in Jaka ni smel več v hišo.

V besnici čepeč, je izgubljenec pripovedoval, ako je srečal svojo lepo ljubico, ki ga je velikodušno podpirala, dokler ni posegla vmes policija, da še blizu več ne sme. Jezil se je nad človeško krivico in pil, če je kaj imel.

V.

Planinci so se vračali domov.

Stara Mica se je poslavljala od planin.

Tih večer je ležal nad prirodo. Veter je komaj čutno vel preko hribov.

Mica je odšla iz koče in počasi stopala po hribu. Bila je v svetli obleki. Kakor skrivnostna svečenica je šla pod nebom, zamaknjena v sinjavo zvezd.

Dospela je do prepada.

»Planine moje, nikoli več me ne boste videle, nikoli več!« je šepnila. »Dobro čutim in vem, da sem letos zadnjikrat tukaj.«

Zagledala se je na rob prepada, ožarjen od mesečine, in nadaljevala:

»Še enkrat pojdem v prepad, preden odidem!«

Sedla je na kamen in se vsa zagrebla v spomine. Čas je bežal. Ni se zmenila. Predramila jo je šele zora in ko jo je dosegla zarja, se je dvignila in hitela v prepad:

»Dà, prepad moram še enkrat videti!«

Počasi je zlezla po lestvi v globel. Obsedela je na polici v snegu. Spomnila se je, kako ji je tu pred petdesetimi leti njen Andrej razodel svojo ljubezen. Tu v tem nepripravnem kraju ji jo je razodel, ker se je bal, da bi ga utegnil drugje kdo slišati. Pri tem je bil v silni zadregi. Potem je pa šel v fužine po svojo smrt.

Mica vstane in hoče zlesti po lestvi počasi nazaj. Ko pride do srede, se krčevito oprime klina in vzdihne:

»Kaj mi je vendar? Kar nekam v glavi se mi vrti!«

Ko hoče dalje, se ji zvrti pred očmi. Roki izpustita klin. Lestva se nekoliko nagne in starka pade z glavo nazaj v prepad.

*

»Mica, Mica, kje si?«

Šimen in Marta letata po planini in kličeta starko, ki se ne oglasi.

»Mica! Zakaj se ne oglasiš?« je zaskrbelo Šimna.

Starka je mrtva ležala v prepadu in strmela s široko razprtimi očmi v sivo skalo nad seboj. Iz rane na glavi ji je curljala kri, ki je pordečila sneženo kepo, na kateri je ležala.

Črednik in njegovo dekle sta dospela do prepada.

Šimen je videl nagnjeno lestvo. Obšla ga je huda slutnja. Legel je nad prepad, potegnil lestvo k sebi in jo pritrdil, da je dobro stala. Hitro se je vrgel nanjo in zdrknil v prepad, kjer je našel Mico mrtvo.

Zabolelo ga je srce. Nagnil se je nad starko in spoznal, da je mrtva. Naprtil si jo je na ramo in jo odnesel kvišku.

Ko jo je zagledala Marta, je zajokala kakor bolno dete. Črednik je ni mogel potolažiti.

Naslednji dan so nesli pastirji svojo staro tovarišico v dolino. Samo zaradi nje so ostali še prejšnji dan v planini, ki jo je ona tako ljubila.

»Mica, naša uboga, dobra Mica! Nikoli si nisem mislil, da bomo imeli tako žalostno pot v dolino in nesli tebe mrtvo domov!« je vzdihoval Šimen.

Starka je pa ležala med vresjem in planinkami. Njen obraz se je smehljal. Kakor živa je bila med svojim cvetjem.

Ko so jo dvignili, je zaburil močan veter. Zašuštele so drobne bilke, v skalah je skrivnostno zašumelo. Oglasili so se stari gorski duhovi in se poslovili od starke, ki je kakor mogočna vedeževalka počivala med cvetjem. Njena glava je bila okvirjena od sivih, skoro popolnoma belih las, ki jih je poljubljalo solnce, da so blesteli kakor sij okoli glave svetnice.

Ubrano so zapeli zvonovi, ko so prinesli nosači mrtvo starko. Ni jih spremljalo vriskanje kakor vsa leta. Smrt je korakala z njimi, tiha in veličastna planinska smrt.

VI.

Jaka je razgrajal na ulici. Bil je pijan, razcapan in umazan. Pograbil ga je stražnik in odvedel s seboj. Odgnali so ga v domačo občino.

Menda se je najbolj prestrašil stari Mazelj, ko je čul, da se je Jaka vrnil v domačo vas. Takoj je zvedel, da ga je pripeljal zeleni voz vsega zanemarjenega in ušivega.

Če bi starec mogel kaj ukreniti, bi nepridiprava spravil iz občine. Vedel pa je, da ga ne bo mogel spraviti odtod, kjer je njegova domovinska občina. Pazil je le, da se ni z njim srečal. Ostajal je bolj doma in se skrbno zaklepal v hišo.

Če je menil, da bo imel pred nečakom mir, se je pošteno motil. Vse svoje veliko posestvo je dal v najem in samoval ter se bal, kdaj pride Jaka, katerega je starec kar sovražil, odkar je slišal, kaj je nameraval storiti na planini. Starec je imel pred Jako nekak strah, čeprav ni bil boječ človek. Mislil si je pač, da je človek takega kova vsega zmožen.

Jaka je često oprezal okoli Mazljeve hiše, pa ni mogel blizu. Bil je že tri tedne v domači občini in pomagal nekoliko ljudem pri delu, toda samo toliko, da ni stradal. Ni pa pozabil starega Mazlja.

»Enkrat ga bom že dobil pred hišo, saj se ni zabubil vanjo!« si je dejal in ga res neki večer videl, ko je starec prišel baš iz hleva, kjer je krmil svoje zajce. Starec je hotel v hišo, pa mu je Jaka prestregel pot:

»Dober večer, dragi stric! Sem mislil, da vas ni več med živimi. Tako se trudim, da bi vas našel, pa je prav tako, kakor bi se vdrli v zemljo!« je hitel nepovabljenec.

»Zate sem se že vdrl v zemljo! Ne poznam te!«

»Bodite no, bodite! Pametno se pogovoriva!« je hitel Jaka in hotel vstopiti pred starcem v hišo.

»Poberi se odtod, sicer bom rabil silo!« je zakričal Mazelj in ga sovražno pogledal.

»Pustiva to, striček! Rajši posezite v denarnico, pa mi dajte nekaj denarja! Vidite, slabe čase preživljam. Pri meni je prava suša egiptovska. Pri vas pa vem, da je vedno dovolj denarja. Če imam jaz premalo, vi pa preveč, je vendar pravilno, da malo zmešava in vzameva vsak nekaj kakor prava sorodnika.«

»Pusti svoje neumno modrovanje in poberi se!« je zahripal starec.

Jaka je že zaprl vežna vrata in stopil za njim v hišo.

Mazelj se je sesedel na stol in srdito udaril s pestjo po mizi:

»Če ne bom imel pred teboj miru, te spravim v prisilno delavnico, pa če sam plačujem zate!«

Nečak se je hudobno zarežal:

»To bi bilo pač nepotrebno, stric! Denar bi bil skozi okno vržen. Jaz bom pač ostal stari Jaka! Pametneje storite, če mi metuljčke, ki bi jih morali plačevati v prisilni delavnici, kar naštejete na roko. He, he, he! To bo že precej zneslo!«

Starec se ni hotel več z njim prerekati. Skočil je kvišku in ga sunil proti vratom, da bi ga potisnil iz hiše.

Nečakove oči so se zabliskale:

»A tako! Iz hiše me mečeš? Iz hiše, ki mora biti danes ali jutri po postavi moja? Ne, ne boš, stari! Ubijem te!«

Mazelj od same jeze ni mogel do besede. Da si bo drznil Jaka kaj takega trditi? Zemljišče je vendar njegovo. Ni ga podedoval, ne dobil podarjenega od kakega sorodnika. Zdaj se pa upa ta postopač kaj takega reči.

Jaka se je kakor divja mačka pognal v svojega strica in ga zgrabil za vrat. Nekaj časa sta se rvala. Starec je bil še vedno dokaj krepak. Branil se je in otepal z rokama okoli sebe.

Jakovi koščeni prsti so se zarili v njegov vrat, da mu je jela primanjkovati sapa. Polaščala se ga je omedlevica. Še trenutek, pa bi se onesvestil.

Tedaj je zagledal na mizi svoj lončeni vrč z vodo. Stal je tik njega. Napel je vso silo, pograbil vrč in udaril na vso moč napadalca po glavi. Jaka se je opotekel, ga izpustil in se kakor pijan zaletel proti vratom.

Mazelj se je pognal za njim, mahal z rokama in skušal priklicati ljudi.

Jaka je bežal v noč. Glava ga je silno bolela. Prepričan je bil, da mu je starec prebil črepinjo.

Mazelj je na pragu obstal. Obšla ga je slabost. Razburjenje in bolečina sta ga premagala. Zgrudil se je.

Takoj za Jako je prihitel nekdo mimo starčeve hiše. Zagledal je odprta vrata in gospodarja onesveščenega. Zasmejal se je:

»Dobra žetev! Spet bom nekaj lahkotno zaslužil!«

Že je hotel vstopiti. Pa je začul stokanje starca, ki se je dramil, in to ga je presunilo:

»Fant, ne kradi onemoglemu dedu, rajši mu pomagaj!« mu je svetovala dobra vest.

Prihajač je dvignil Mazlja in ga odnesel v hišo, kjer ga je položil na postelj.

Mazelj je odprl oči. Pri siju petrolejke je pogledal neznancu v oči in ga vprašal:

»Kdo si?«

»Ali me ne poznate? Potem je bolje, da molčim.«

»Kdo si vendar?« je starec z muko iztrgal iz sebe.

»Cimbrov Tone sem!«

Mazljev obraz se je zresnil. Pa se je takoj razjasnil. Pokazal je Tonetu omaro. Mladenič jo je odprl in prinesel iz nje steklenko brinjevca in kozarec. Natočil ga je starcu, ki je v dušku izpraznil poln kozarec in zahropel:

»To pa menda bo! To me bo rešilo. Ti vrag ti, kako me je držal ta potepuh s svojimi kremplji.«

Potem je ponudil pijačo Tonetu:

»Pij, fant! Pravijo, da si razbojnik, pa si boljši kakor marsikateri drugi. Moj ljubljeni nečak me je hotel danes kar na lepem zadaviti, samo da bi bil prišel do mojega premoženja. Pa mu je izpodletelo.«

»Ali res? Jaki se ni čuditi! Vidi se mi, da dobro poznam njegovo slabo naravo!« je potrdil Cimbrov.

Starec ga je prosil, naj ostane pri njem. Ni odrekel. Hvaležen mu je bil. Odslej je prihajal vsako noč pozno prenočevat k staremu Mazlju, ki je odslej živel brez skrbi, prepričan, da ima dobrega čuvaja. Tega se pa niti spomnil ni, da ne sme skrivati pri sebi ubijalca.

Orožniki so zelo pridno stikali za Cimbrovim. Iskali so ga po logu in hosti, tudi pri treh lipah so brskali za njegovo sledjo. Še ponoči so poizvedovali po njem okoli, pa ga niso mogli najti.

Neko noč je sedel Mazelj s Tonetom v hiši in ga vprašal:

»Povej no, kako je s tistim umorom!«

Tone mu je povedal vse po resnici. Starec je poslušal in kimal.

Ko mu je Tone pravil o Jaki, je Mazelj zamahnil z roko:

»To že vem. Fant je že zdavnaj zaigral svojo srečo. Od mene ne dobi nikoli niti beliča. E, bom že dobil bolj vrednega dediča!«

Več ni rekel. Tudi ga ni Tone izpraševal, saj se ni menil za starčevo premoženje, ki ga pač ni brigalo.

Mazelj je pa postal kar nekam mladeniški. Vesel je bil, da je bil Tone pri njem. Starec je imel nekoga, ki se je lahko z njim pomenil. Spoznal je, da je Cimbrov pač nekaj drugega, za kar ga smatrajo ljudje. Zato je pa tudi skrbel zanj.

Ko je prihajal zvečer trudni mladenič skrivaj k njemu prenočevat, mu je starec često postregel s kakim prigrizkom in mu nalil kozarec dobrega vina, rekoč:

»Le pokrepčaj se! Pa tujo lastnino pusti! Zašel si. Morda se bo še vse poravnalo. E, včasi se kaka reč tako obrne, da je vse dobro!«

Svojega nečaka ni hotel Mazelj naznaniti. Tudi Tonetu je rekel, naj o tem molči. Starec ni maral hoditi okoli. Bal se je nepotrebnih potov. Pa tudi sicer je imel rajši, da je ostalo vse prikrito, saj je vedel, da ima nasprotnike, ki bi mu bili privoščili še kaj hujšega in se mu posmehovali, če bi ga doletela nesreča.

Cimbrov je rad molčal. Jake ni bilo več blizu, čeprav ni vedel, da stanuje pri stricu Tone, njegov nekdanji prijatelj, ki ga je starec imel vedno rajši in mu je kar vse zaupal.

Vendar je tudi Tone padel orožnikom v roke. Ko je slišal Mazelj, da so ga orožniki ujeli, je skremžil usta v žalosten nasmeh. Takoj se je pražnje oblekel in se odpeljal v mesto na sodišče. Povedal je preiskovalnemu sodniku, kako se je Tone napram njemu obnašal, da ga je našel onesveščenega in ga prenesel v posteljo, ni ga ga oropal. Sodnik je sestavil zapisnik, skomignil z rameni in ga odslovil.

Starec se je vrnil kisle volje domov. Ni ga strpelo v hiši. Odšel je v vaško krčmo. Kar je našel fantov, jih je povabil k svoji mizi in jim plačal pijačo. Pa jih ni bilo mnogo.

Ko je pa prikolovratil v krčmo tudi Jaka, je starec prebledel kakor platno, pograbil klobuk, plačal zapitek in odšel domov. Ko je korakal mimo Jake, mu je pomolil pred nos samokres in zapretil:

»Poglej, da se ne boš še enkrat izpozabil! Dva takale ptiča sem kupil samo zavoljo tebe. Če prestopiš prag moje hiše, te ustrelim kakor psa! Da veš, ti šleva zahrbtna!«

Obrnil se je in odkorakal cincajoč domov. Na poti je večkrat obstal z revolverjem v roki in pazljivo pogledal, ali ga kdo ne zasleduje.

VII.

»S tole razpravo bomo pa menda kratki!« je dejal državni tožilec, v duhu že videč Cimbrovega v objemu plečatega krvnika in njegovega pomočnika, ki pošiljata na smrt obsojene na drugi svet.

Ko je pa prečital pričevanji Tonetovega prijatelja Bonclja in starega Mazlja, je takoj pripomnil:

»Ta bo pa druga! Po nedolžnem ne bodo zaradi mene nikogar mrcvarili! Pravico in poštenje zastopam. Če fant ni zaslužil hude kazni, je tudi dobiti ne sme! Predlagal bom milo sodbo!«

Ko se je vršila razprava, je bil zaslišan Boncelj. Kar očitno je dejal Tonetu:

»Odpusti mi! Bil sem šleva. Danes se kesam. Bal sem se kazni, zato sem molčal in pustil ljudi, da so domnevali, da si bil ti morilec. Zašel si. Kriv sem jaz! Bežal si pred pravico, zato si kradel, zakaj živeti si moral. Odpusti mi in ostani moj prijatelj!«

Tone se je žalostno nasmehnil:

»Dejal sem ti že, da o tem molči! Vse to ne bo nič pomagalo. Zdaj sem tu in kazen me doleti!«

Bil je sicer miren, toda silno potrt.

Zaslišan je bil stari Mazelj, ki je krepko povedal:

»Gospodje! Šele nekaj tednov ga poznam, pa ga imam rad kakor rodnega sina. Kako lahko bi me oropal, pa me je kakor usmiljen Samaritan spravil v posteljo. Verujte mi, da ni prave zlobe v njem! Neuk človek sem, toda hudodelca hitro spoznam. Res je grešil, toda upoštevajte njegovo trpljenje in muke po nedolžnem preganjanega mladeniča, ki zapravlja svojo mladost zaradi krivde drugega, se skriva ko zver po hostah in krade, da more živeti!«

Govoril je Boncelj, govoril je Mazelj, pa tudi državni tožilec in zagovornik sta govorila. Vsi so govorili, vsak po svoje. Tožilec je predlagal porotnikom, naj obsodijo Toneta samo zaradi tatvin in poškodbe orožnika.

Naposled je še govoril predsednik senata, ki je poučil ljudske sodnike o njihovi dolžnosti.

Pa so se porotniki izkazali. Soglasno so izjavili, da je Cimbrov v njihovih očeh nedolžen.

Ljudski glas, božji glas! Porotniki so bili prepričani, da je obdolženec res kradel v sili, ker je bil sestradan. Tisto o ranjenem orožniku so si pa razlagali tako, da se je fant branil za svojo prostost, ki mu je po pravici pripadala, saj ni bil morilec.

VIII.

Zadonela je pesem svobode. Po mestih so ljudje veseli hodili z zastavicami, prirejali ovacije in se veselili nove zarje – Jugoslavije.

Tudi na deželo je prodrl ta klic. Gorenjski graščak N. je bil sicer stara, poštena korenina, toda trd Nemec, doma nekje na Bavarskem. Ko je nastala Jugoslavija, je pričel prodajati svoja posestva. Sklenil je oditi k sinu in hčeri, ki sta živela v Nemčiji.

Starec je bil ves zaljubljen v naše planine. Srce ga je bolelo, ko se je poslavljal od naših krajev. Vendar je rajši odpotoval in prodal zemljo dokaj dober kup. Naši ljudje so ga ljubili. Bil jim je naklonjen in jim je vedno rad pomagal. Nazadnje je pa vendarle tudi njega premagala želja po domu, ki ga ni pozabil, in odšel je.

Grad in mnogo sveta je kupil mladi veleposestnik Petrač. Hotel je dobiti nekaj zanesljivih lovskih čuvajev. Čul je o Primčkovih in si mislil: »Klin bom izbil s klinom!« Povabil je oba brata in ju nastavil za lovska čuvaja.

Ko sta dobila poziv, naj se zglasita pri njem, sta se kar popraskala za ušesi: »Kaj, vraga, ali naju ne bodo spet zgrabili zaradi divjega lova?« Naposled sta se vendar odločila in šla v grad. Ni jima bilo žal.

Obema so se kar bliskale oči, ko ju je Petrač vprašal, ali hočeta postati lovska čuvaja. Kako tudi ne?? Biti lovski čuvaj, svobodno hoditi po gozdu s puško na rami ... Lepšega si sploh nista mogla misliti.

In prav na večer onega dne se je spet zbrala pri Primčkovih družba divjih lovcev.

Primčkov Jože je resnega obraza izpregovoril:

»Dobri prijatelji smo bili! Toda nocoj smo zadnjič skupaj. Vi odidite na divji lov, midva ostaneva doma. Postala sva lovska čuvaja. Te dni bova zaprisežena in potem so med nami vse vezi pretrgane. Kar vas je mladih, poizkušajte srečo, ponudite se za lovske čuvaje, saj jih bodo še nekaj potrebovali. Kar vas je starih, pa poizkusite opustiti svoj posel ali pa nam pomagajte pri lovu!«

»Hudič, ne norčuj se iz nas! Kar po hrbtu mi je zagomezelo!« je zahreščal kmet Sirotka, suh možiček bistrih sivih oči.

»Vendarle je res. Prava lovca postaneva. Opustite divji lov, da ne pridemo navzkriž!«

»Izdajalca!« je planilo iz starega Slaparja.

»Zakaj? Povabil naju je, sprejela sva. Stara še nisva. Zakaj nama zavidaš poklic, ki tudi tebe najbolj veseli?«

Lovci so zamišljeni odšli.

Primčkova sta ostala z vajencem sama. Mojster ga je poklical in mu rekel:

»Preveč dobrega se sicer nisi naučil pri nama. Pa kar je, to je! Tvoj oče je poštenjak in upam, da boš tudi ti. Sicer si slišal marsikatero kosmato, pa upava, da boš vse pozabil. Tri leta lomiš pri nama šila in razbijaš po čevljih. Danes dobiš izpričevalo. Pojdi jutri k mojstru Smuku! Rad te bo vzel. Blagroval naju je že, da imava tako dobrega pomočnika.«

Vencelj je molčal. Vedel je, da enkrat mora oditi. Zdaj se je kar prestrašil. Bil je ves zaljubljen v svoje življenje, ki ga je prebil med divjimi lovci. Nerad je naslednji dan odšel.

*

»Oče Mazelj, srečo imam! Tudi mene so sprejeli za lovskega čuvaja«, se je pohvalil Cimbrov, ki je neko oktobrsko noč prišel dokaj pozno domov k svojemu dobrotniku.

»Kdo ti je pa rekel, da hodi za lovskega čuvaja? Ali ti je pri meni tako slabo?« je vprašal starec.

»Ni mi slabo. Hvaležen sem vam. Mnogo dobrega ste mi storili. Če hočete, da ostanem, sem lahko in rad vaš hlapec, nekaj zemlje boste pač morali prihodnje leto vzeti svojim najemnikom, da bom imel več dela. Mislil sem si pač, da je bolje, če dobim kaj takega, kar ima bodočnost. Saj veste, kako je s starim hlapcem!«

»Res bom vzel svoj svet nazaj. Ti ostaneš! O tvoji bodočnosti bova pa že še govorila. Kdor je moj prijatelj, se mu ni treba bati, kaj bo jutri jedel. Mazelj ne pozabi, če mu kdo stori dobro delo, čeprav je trda buča gorenjska! Le kar pri meni ostani in bodi moja desna roka!«

Tone se je razveselil. Vedel je, da ga Mazelj ne bo pustil na cedilu, če mu slučajno kmalu odbije zadnja ura. Ponudil je starcu desnico:

»Vse naj se zgodi, kakor želite!«

In tako je ostal Cimbrov Tone pri Mazlju. Naslednje leto sta skupaj obdelovala zemljo. Še krepko deklo sta dobila in šlo je kakor po maslu.

Medtem ko se je Tone trudil z delom, je Jaka po mestu postopal. Steknil je nekaj denarja, da se je za silo oblekel in potem ga ni držalo v vasi. V neki zakotni krčmi se je seznanil s starim tatom, ki je bil že večkrat zaprt in ta ga je uvajal v svojo umetnost:

»Naš posel ni slab. Kar zaslužiš, je vse tvoje! Star sem. Pomagal ti bom in te izučil, ti boš pa skrbel zame!«

Jaka se je smejal in se čudil, da more biti starec tako otročji. Kako more misliti, da ga bo podpiral on, ki bo vesel, če bo dobil sam kaj, kar bo zapravil v družbi veselih izgubljencev.

Prvo novembrsko nedeljo je bil jasen dan. Ponoči je pa pričelo snežiti. Tedaj sta poizkusila Jaka in njegov tovariš prvo skupno tatvino.

Metka in njena tovarišica sta si poiskali novo stanovanje. Jaka ni vedel, kje stanuje njegova bivša ljubica. Tudi se ni brigal več zanjo, zdaj je imel druge skrbi.

Vlomil je s tovarišem v prvem nadstropju neke hiše in hitel v stanovanje, ki je bilo videti brez domačinov.

»Nikogar ni doma, sreča se mi smeje!« je dejal Jaka in brskal po predalih omare.

Pa so se zdajci odprla vrata sosedne sobe. Na pragu je stala ženska z lučjo, a poleg nje stražnik z napetim samokresom, ki je rekel:

»Roke kvišku!«

Oba tata sta dvignila roke. Jaka je žensko šele tedaj spoznal in tudi ona njega. Pred njim je stala Meta.

»Ali je to mogoče? Ti, Jaka?«

Ni ji odgovoril. Brezobzirno se je zarežal in bevsknil: »Pusti me, izdajalka!«

Ona ni vedela, da je Jaka vlomilec. Čula je v sosednji sobi ropot. Bila je sama doma. Šla je po stražnika.

Oba tata je stražnik uklenil in ju odgnal s seboj na stražnico.

Ko so korakali čez most, je v Jaki hipoma dozorel divji pogum, ki ga ni imel nikoli prej. Grdo je zaklel in se pognal čez most in skočil v valove.

Voda je pljusknila, stražnik je ustrelil v meglo. Potem je bilo vse tiho.

Jaka je sicer preplaval reko in se zavlekel nekam v zatišje. Bil je pa ves premočen in pošteno se je prehladil. Izsledila ga je policija in moral je v ječo, kjer je resno zbolel in umrl.

Ko je Mazelj zvedel o nečakovi smrti, je zamahnil z roko:

»En nepridiprav manj na svetu! Kopal je meni jamo, a izkopal jo je sebi. No, bodi mu odpuščeno pri Bogu! Zdaj je že pokojnik in kar mirno naj počiva!«

IX.

Metkina mati je zbolela. »Pridi, če hočeš, da bom živela še kak dan! Saj veš, da nimam nikogar, ki bi mi prav postregel«, je pisala starka hčerki.

Metka je takoj uslišala materino željo in se vrnila za nekaj časa domov.

Starka je bila res zelo slaba. Dekletu je ostalo malo upanja, da mati še kdaj okreva. Lotila se je postrežbe in pridno delala.

Pri Štembalovih so se pa tedaj pripravljali na ženitnino. Sitna mati se je kar zagledala v mlado Marto, ko jo ji je Šimen pokazal kot svojo nevesto.

Ko je Štembalka zagledala Marto, so jo njene srepe oči kar zamrežile s svojim mrkim pogledom.

Marta je starki prijazno pokimala in ji ponudila roko:

»Dober dan, mati! Šimen pravi, da sva za skupaj. Tudi jaz si tako mislim. Če boste še vi najinih misli, bomo lahko napravili kmalu svatovanje. Balo bom dobila od doma in nekaj denarja, ker meni Šimen, da bi prikupil nekaj sveta.«

Starka je še vedno molčala in jo gledala. Tedaj pa je objela deklico:

»Zdaj vem, da je prišla prava! Nekaj ima na očeh, kar me spominja na mojo pokojno hčerko Reziko! Ti boš pač dobra z nama! Kaj ne, da boš?«

Deklica je preplašena strmela v starko in ji takoj vse pritrdila.

»Čakaj! Zdaj moramo kaj prigrizniti na to veselje!« je pripomnila Štembalka in odhitela v kuhinjo. Šimen je medtem poklical sosedovega dečka, ki je prinesel mero vina.

Ko sta šla ženin in nevesta skozi vas, sta srečala Meto, ki jo je Marta prijazno pozdravila in ogovorila.

Dekle se ji je prijazno nasmehnilo in dejalo:

»Marta, pri nas pa ni prijetno! Mati so hudo bolni!«

Nevesti se je Meta zasmilila. Izkušala jo je tolažiti. Ko je šla s Šimnom dalje, je opazil, da ima Meta solzne oči. Zaskelelo ga je pod srcem, pa je kmalu pozabil.

Na svatovanje je bil povabljen tudi Cimbrov, ki se je Šimnu takoj priljubil, ko je spoznal, da ga je dolžil kakor vsi drugi prav po nedolžnem.

Tone je res prišel s kastorcem na glavi, čvrst, mlad in vesel, kakor bi se šele prebudil v novo življenje. Z njim je pa dospel tudi stari Mazelj, ki je privedel nevesti lepo darilo – mlado junico.

»To sem vama namenil, ker je Tone vajin prijatelj. Kdor je njegov prijatelj, je tudi moj!« je dejal starec in trdo sedel za mizo.

Usoda je hotela, da je Tone tisti dan srečal Meto in pričel z njo govoriti. Ko je šel s starim Mazljem domov, mu je dejal:

»Tale Meta pa ni napačna! Kako se trudi in streže svoji materi.«

Mazelj je pokimal, rekel pa ni nič.

Tone je odslej često srečal Metko. Vedno je pazil, da je kje naletel nanjo ob nedeljah, ko je imel bolj čas.

Ko je pa enkrat govoril o njej s svojim gospodarjem, se je Mazelj zarežal in ga sunil.

»Kaj boš slepomišil? Pojdiva in zasnubiva jo!«

Tonetu je kar sapo zaprlo. Ni si mislil, da bo vse tako hitro šlo.

»S čim jo bom pa živel?« je vprašal.

»Že sam veš, s čim. Do smrti sem jaz gospodar, a prepišem ti že zdaj posestvo.«

Tone je bil ves srečen. Prepričan je bil, da bo Metka, ki je dobrega srca, ker ljubi mater, ljubila tudi svojega moža. Upal je, da bo pozabila, da je bil nekdaj divjak, ki se je potepal po hostah, osumljen umora.

Pa sta jo res z Mazljem zasnubila.

Odvrnila je:

»Nekdaj sem upala in ljubila. Bila sem varana. Zdaj sem dozorela ženska. Sama lahko živim. Ti si mi sicer všeč, saj sem že mnogo čula o tebi. Najhuje mi je bilo, ko sem slišala, da si bil po nedolžnem preganjan. Že zato si vreden resnične ljubezni. Upam, da bi te ljubila. Toda premisli si, preden se odločiš zame!«

»Midva sva že premislila! Vzameta se, pa amen!« je zarohnel Mazelj, ki se je zbal, da se bo poroka razdrla.

Tone je pa nevesto prijel za roko in jo ljubeče stisnil:

»Veruj, da bova srečna. Mnogo sem izkusil. Poznam bolest in trpljenje pa tudi ljubezen.«

Tako se je zgodilo, da je Marta kupila prvega dečka Marka baš tedaj, ko sta Metka in Cimbrov Tone stopila pred oltar.