Planinski grad

← Pilštanj ~ Hartenstein

Planinski grad Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen

Rigonci →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.Postanek starega Planinskega gradu

Stari Planinski grad so sezidali Huni. Ob istem času so zidarji tudi gradili cerkvico na sosednem hribu, ki je posvečena sv. Križu. Zidarji obeh stavb so imeli eno samo kladivo, ki so ga drug drugemu metali.

Ko je bilo delo končano, so za spomin zasadili pred gradom mlado lipo, ki še danes stoji. Debela je tako, da jo devet otrok komaj obseže.

2.O zidanju gradu Planina

Pred mnogimi stoletji so bivali velikanski ajdje v prostranih gozdovih širokega Bohorja.

Dva ajdovska brata sta gradila vsak svoje poslopje. Eden je stavil na visoko, belo skalo grad; imel naj bi obliko krone in njega robovi, grajski stolpi in streha naj bi se svetili v solncu kakor biseri. Drugi pa je zidal ono

stran široke doline cerkvico sv. Križa na hrbet lepe, zelene gore, ki ima v notranjosti velike votline in iz katere izvira, nebroj čistih studencev.

Bratoma so služile kot pomočnice čvrsta ajdovska dekleta, ki so jima v velikih usnjatih predpasnikih nosile kamenje za stavbo. Mogočne pesti in roke so zlagale ka­menje med rebra trdne skale in so ga vezale v zidovje, ki je bilo tako močno in gladko kakor pečina, na kateri je stalo. Edino orodje, ki sta se ga ajda posluževala, je bilo ogromno kladivo. Ako ga eden ni več rabil, ga je vrgel preko doline drugemu in je vedno meril tako točno, da je padlo k nogam drugega brata. Tako so torej delali cer­kvico in grad z istim kladivom. Ko je bil grad gotov, so hotela ajdovska dekleta posta­viti svojemu gospodu spomenik. Daleč naokrog je še ležalo kamenje, ki ga niso porabili pri stavbi. Med tem kame­njem si je izbralo neko dekle velik kamen v obliki nako­vala, ga dalo v predpasnik ter ga neslo med smehom in hrupom svojih sester in bratov, ki sta počivala vsak pri svojem dozidanem poslopju, na neko skalo pod gradom. Tu se je kamen zapičil z ostjo naprej in obtičal tako močno, da ga še do danes nista uničila ne burja ne: dež. To nakovalo naj bi poznim rodovom pričalo o moči gra­ditelja Planinskega gradu. Vendar je ta grad že petdeset let razvalina, katere gole stene štrle v nebo, skala in cerkvica sv. Križa pa še trdno stojita.

3.PostanekPlaninskega gradu

Pred mnogimi stoletji se je na Francoskem ljudstvo uprlo zoper plemenitaše. Uporniki so jim razdirali gra­dove ter jih pobijali. Tedaj je. iz Pariza pribežala v naše kraje neka plemenita gospa. Ker so ji bili kraji všeč, si je na strmi skali zgradila močan grad, ki ga je po svojem rodnem mestu imenovala Monte Pariš (Pariška gora). Ta oblika se je sčasoma skrčila, v sedanje nemško ime gradu in trga: Montpreis.

4.Turki napadejo Planino

Za turških napadov so se prebivalci iz soseščine za­tekali v Planinski grad ali pa so si iskali zavetja na bliž­njem Sv. Križu, kjer so si okrog kapelice zgradili trden okop, s katerega so odbijali Turke. Dvakrat zaporedoma se je junaštvu mož, mladeničev in celo žen posrečilo, da so odbili sovrage. Ko pa so ti tretjič prišli, so kristjani omagali. Turki so razdejali cerkvico in tekla je v obilju krščanska kri.

Tudi grad so Turki takrat naskakovali, toda zaman. Morali so oditi. Zmagovalci pa so svojim nesrečnim tova­rišem v spomin postavili križ na mestu, kjer so poginili in kjer je stala poprej kapelica, Kasneje so na tistem mestu zgradili lepo cerkvico, v katero se premestili tudi spominski križ.

5.Turška lipa

Na grajskem dvorišču se nahaja prastara lipa, o kateri ljudstvo sledeče pripoveduje: Ko so Turki oblegali Planinski grad, se je turški po­veljnik s svojimi vezirji v bližini obzidja, posvetoval, na kakšen način bi bilo mogoče dobiti v pest malo, a močno trdnjavo. Nepričakovano pa je topovska krogla iz gradu ubila poveljnika. Vezirji so se razbegli na vse strani, šele ponoči so se vrnili in pokopali svojega poveljnika na istem mestu, kjer je bil ubit. Ko se je zdanilo, so vsadili Turki na grob mlado lipo in potem na tihem odrinili.

Lipa se je v stoletjih razrasla v mogočno drevo in.se še danes imenuje »turška lipa«

6.O »Gavgah«

I. Blizu gradu je grič, ki se imenuje »Gavge«. Tam je bilo morišče planinskih grofov. Zadnja je umrla na tem mestu neka deklica, in sicer radi detomora. Pred smrtjo je molila očenaš. Ker pa se rablju ni hotelo čakati, ji je odsekal glavo ravno tedaj, ko je v Zdrava Marija prišla do imena Jezus. Sledeče besede do kouca molitve pa je izgo­vorila odsekana glava; šele potem so usta za vedno utihnila. Spodnji del vislic, ki je bil zidan, je kupil neki kmet, imenovan Bolha, in je iz kamenja sezidal hlev. Toda ni imel sreče, hlev mu je že naslednje leto pogorel.

II. Blizu sedanje graščinske žage v Doropolju pri Št. Vidu je na zapadni strani majhen grič, imenovan »Gavge«. Na tem griču so bile vislice, kjer so proti koncu 18. stoletja kot zadnjo osebo obesili neko detomorilko. Steber, na ka­terem so izvršili smrtno kazen, so odstranili šele pred kratkimi petdesetimi leti.

7.Zakaj je grof Kinsberg kupil Planinski grad?

Grof Kinsberg je že dolgo mislil na to, da bi kupil kak grad na Štajerskem. Nekoč se mu je sanjalo, naj kupi tisti grad, ki ima v kapelici sliko Matere Božje, prevle­čeno s svetlo-črno barvo. V kapelici Planinskega gradu je bila slika, ki je bila najbrž radi starosti počrnela. Ko je grof Kinsberg prišel na obisk k prejšnjemu grofu, je opazil to sliko. Ker je bil grad ravno tedaj na prodaj, ga je brez pomisleku kupil.

8.Divja jabolka

V grajskem sadovnjaku so imeli v jeseni izredno lepa in debela jabolka, ki so jih shranili v veliki dvorani s kamenitim tlakom. Pri shranjevanju jabolk je nadloga-rica skrbno pazila, da se ni med debela jabolka zamešal kak divji sadež. Teden dni pred vernimi dušami se je mudila v gradu logarska komisija iz Kozjega, Ko se je začelo mračiti, se je privalilo iz napol odprtih vrat male podstrešne sobice, v kateri že sto in petdeset let ni nihče prebival, zeleno in divje jabolko. Prikotalilo se je do stopnic, nato pa je šlo od ene stopnice do druge. Za njim je prišlo še drugo in tako je šlo do šestega in sedmega, jabolka. Vseh sedem jabolk je obležalo ob vznožju stopnic. Podstrešno sobico so nato preiskali z lučjo do zadnjega kotička, toda našli niso ničesar. Prihodnji dan se je eno uro pozneje zgodilo isto, samo da je zdaj priletelo samo šest jabolk. To je prebivalce v gradu silno razburilo in nadlogar je zastražil vsa vrata, tako da ni mogel nihče iz grada ali v grad.

Tretji dan se je še nadaljnjo uro pozneje zgodilo isto, samo da je tokrat priletelo pet jabolk. Vse to se je zgodilo pred oboroženimi možmi.

9.O beli ženi

Kakor drugi gradovi tako je tudi Planinski grad imel svojo belo ženo. O njej pripoveduje neki hlapec, ki je služil v gradu, sledeče: Ko smo neke noči spali v svoji sobi, sem zapazil, kako je šla neka bela žena čisto neslišno skozi našo sobo v drugo, nato skozi hodnik in naravnost v spalnico in ko­palnico.

O tej beli ženi pravijo, da je duh Veronike Deseniške, ki jo je dal grof Herman II., nekdanji lastnik gradu, v kopalnici utopiti. Na to misel so prišli radi tega, ker je bila Veronika s svojim možem Friderikom II. večkrat na Planini.

10.Zmaj in njegovi zakladi

Grad Planino je imel nekoč v svojih rokah zelo priden in delaven graščak. Ta graščak je nekoč začel kopati vod­njak. Ko je prišel do velike globine, je naletel na ogromne žile zlata. Graščak je začel zlato kopati, toda nepričako­vano se je prikazal zmaj in mu je rekel, da lahko koplje zlato samo po potrebi, ako pa bo potreboval njegove po­moči, naj ga pokliče. Na gradu se je začelo lepo življenje.' Toda to ni dolgo trajalo, ker so pridrveli v deželo sovraž­niki, ki so hoteli zavzeti grad. Graščak je bil v veliki stiski in se je spomnil na zmaja. Zmaj se je zbudil in je pridrvel na dan s tolikšno silo, da se je zemlja tresla. Vse sovraž­nike je pregnal, nato pa se je zopet vrnil v podzemlje. Še dandanes se vidi rov, po katerem je prišel zmaj na dan. Sicer pa zmaj še zdaj čaka, kdaj ga bo kdo poklical na pomoč proti sovražnikom. Kdor pride blizu jame, lahko čuti sapo, ki jo izdihava speči zmaj.

11.O strahu na gradu

Ko je stari graščak umrl, se je slišalo v podstrešju vsak večer ropotanje in rožljanje, ki si ga niso znali raz­ložiti. Podnevi so preiskali podstrešje in našli med raz­lično ropotijo star meč z vrezanim imenom grofa Ulrika II. Celjskega. V sledečih nočeh je bilo ropotanje še hujše. Niso si več znali pomagati.

Nekega dne je prišla v grad stara Cukova Katra in je nasvetovala, naj prodajo star meč in dado izkupiček za sv. mašo. Meč je kmalu nato kupil nadučitelj Rauter za 60 krajcarjev; ta denar so dali za sv. mašo in od tistega dne ni več strašilo.