Planinski spomini
| Planinski spomini Alojzij Knafelc |
| |||||||||||||
Elijev ogenj
urediLeta 1904., sredi avgusta, ob najhujši vročini, se je vršila sokolska slavnost v Ljubljani. Bila je taka soparica, da se celo vrli Sokoli niso upali z golimi rokami v Tivoliju pod milo nebo na žgoče solnce. Med tamošnjimi gledalci nas je bilo tudi petero hribolazcev, ki smo nestrpno čakali določenega časa, da se odpravimo z vlakom v Kamnik in od tam na gore. Zaradi hude vročine sem predlagal, da naj se popeljemo že s prvim vlakom popoldne, da pridemo toliko prej v hladnejše kraje — v gore. Vsi so pritrdili. Pustili smo torej ljudsko veselico sredi tira in hajdi na vlak.
Proti večeru smo se pripeljali v Kamnik in takoj naprej. Za Kamnikom je bila vročina ponehala. Prenočili smo v Stahovici na skednju med senom, da smo zjutraj brez ovir lahko odšli zgodaj. Hoja je bila prav prijetna v jutranjem hladu ob Bistrici navzgor do Uršiča. Tam je nam »teta« skuhala ajdovih žgancev z mlekom, ki so nam šli jako v slast. Od Uršiča smo se napotili po Beli dolini na Kamniško sedlo, kjer je bilo že dokaj zbranega lesa za stavbo koče na tem sedlu. Tukaj smo se dalje časa hladili in počivali ter gledali v globoko Logarsko dolino. Spomnim se, da mi je prijatelj pripovedoval, da ti ga sapa nazaj prinese, če tam klobuk vržeš v Logarsko dolino. Klobuka ravno nisem hotel žrtvovati, ali z žepno ruto sem poskusil. Res je ruta takoj nazaj priletela v občno veselje nas vseh. Tudi drugi so poskušali in šlo je.
S Kamniškega sedla smo zlezli na Brano (2247 m). Nazaj doli smo se kar naravnost spustili proti Okrešlju v Logarsko dolino, kjer smo prenočili drugo noč. Tretji dan smo zlezli prav s težavo po železnih klinih, kljukah in po snegu skozi Turški žleb in naprej na Skuto (2530 m). S Skute smo se splazili ,na Kokrsko sedlo in od tam v Kokrsko dolino k Povšnarju, se dobro pokrepčali in ondi prenočili. Za drugi dan smo naročili voz do Kranja, ker nam ni prijala prašna cesta po ravnem in v taki vročini. Voz smo med potjo okrasili z zelenjem, da je bil podoben že vrtni lopi, ter se tako obvarovali žgočih solnčnih žarkov. Veseli smo se pripeljali proti poldne v Kranj, kakor svatje ozaljšani s planinkami in drugimi planinskimi cvetkami na klobukih. V neki gostilni sredi mesta smo gostilničarki naročili kosilo za pet hribovcev, in sicer v eni uri mora biti skuhano in pojedeno, ker se nam mudi na Triglav. Zgodilo se je. Nakupili smo še v naglici nekoliko živeža in hitro na kolodvor in z vlakom na Dovje. V vlaku je bil še en naš prijatelj iz Ljubljane, ki se je tudi pridružil nam. Ta dan nam je bil nekako v počitek, zato smo tudi ostali v Mojstrani in šele prihodnji dan polezli na Triglav.
Hodili smo skozi Kot na Kredarico, kamor smo dospeli že okoli poldne. Tudi sedaj smo hoteli ves popoldan počivati in šele prihodnji dan na vrh. Po zaužitem okrepčilu so šli trije tovariši spat, drugi trije: moj sin, njegov prijatelj in jaz pa smo ogledavali okrog koče. Met tem, bilo je ob dveh-popoldne, se je zbrala huda nevihta nad Dovjem. Blisk za biskom šviga po oblakih, tupatam tudi naravnost proti tlom. Lep prizor! Prinesem klop iz koče. Sedemo in opazujemo grozno divjajočo nevihto. Bili smo tako oddaljeni, da se nam ne more kaj pripetiti. Znano je, da se ob takih časih v gorah pojavlja Elijev ogenj. Zato vzdignem parkrat roko kvišku, misleč, da se ta prikazen tudi sedaj pojavi. Nič ni bilo. Neurje je odšlo čez Karavanke na Koroško in bili smo iz nevarnosti.
Med tem so se oni trije v koči počili in vsi razpoloženi eden za drugim prilezli ven gledat, kje smo mi. Nastalo je zopet lepo vreme. Nagovarjam jih, naj se gremo izprehajat po ledniku. Šli smo. Po ledniku je možno brez težave hoditi, ker je s trdim snegom pokrit. Le tuintam šumlja brzo kak potoček po ledeni strugi in se včasi izgubi v kako majhno razpoko lednikovo. Le na koncu, kjer se prav strmo napenja proti Vratom, je gol led, in tam notri šumi in bobni voda. To si prav lahko ogledaš, ker na koncu lednika štrli močna skala kakor za bran, da se ne utrga led in zbobni v dolino. Na to skalo je možno priti po lednikovem grebenu po snegu. Na njej smo imeli obilo posla. Donašali smo na vrh kamenje, ki ga je prav mnogo tja narinil lednik, in stavili mogočno piramido. Ko se naveličamo tega dela, se vrnemo nazaj, odkoder smo prišli, vsi dobre volje.
Na sredi lednika kriknem: »Pojdimo na Triglav! « »Pa pojdimo!« se takoj brez premisleka odzovejo še trije. Brez vsake priprave se napotimo štirje na Triglav. Bila je šesta ura zvečer. Ko lezemo na Mali Triglav, se je pojavil dvakrat zamolklo daljni grom na Trentarski strani in širok oblak prijadra visoko čez Triglav. Ker se grom več ne oglaša in ne vidimo nobene nevarnosti, plezamo dalje. Le vetrič je malo pihal od tiste strani, od koder je bilo grom slišati. Svetujem torej, da si z vrvicami privežemo klobuke, da jih nam ne odnese v prepad. Ko pridemo na Mali Triglav, včasi čudno zabrenči po vrvicah ob klobukih, in ko lezemo na Veliki Triglav že proti vrhu, zasmrdi zdajpazdaj prav po česnu. Od Triglavske koče nas opazujejo ostali prijatelji. Ko srečno dospemo na vrh, se ustavimo in začnemo one doli pozdravljati in ukati. Eden od nas je imel slučajno plašč s seboj. S tem plaščem smo hoteli mahati v pozdrav. Bil je pa ves spet z zaponkami. Trije smo se spravili nanj, da ga hitro razpnemo. Moj sin je stopil med tem v Aljažev stolp po pečat, da bi ga pritisnili na naše razglednice. Ko pa stopi v stolp, skoči v tistem hipu zopen ven, se z obema rokama zgrabi za tilnik in sključeno hiti proti nam ter vpije: »Oče! oče!« V tistem trenotku je začelo tudi nas nekaj pikati po rokah in po tilniku, kakor da bi se bile zagnale čebele v nas. Po stolpu je pokalo in prasketalo, kakor da bi nekdo s palicami mlatil po njem, in pojavil se je hud smrad po česnu, to je ozon. Hitro zbežč vsi v Staničevo zavetišče, le jaz postojim še malo na vrhu in opazujem, kaj je to. Pohitim še jaz za onimi do zavetišča. Nisem šel vanje, le oprijel sem se za skalo v bližini in onim prigovarjal, da nič ne pomaga, če se tukaj skrijemo, in tudi ne kaže, da bi tu čakali, ker bi utegnilo priti še kaj hujšega, morebiti še pošteno treskati, ker to je Elijev ogenj, ki se pojavlja na vrhovih. Ko se držim za skalo in govorim z onimi v zavetišču, je okrog mene po vseh skalnatih voglih vreščalo in prasketalo, kakor bi ogenj gorel. Privabim jih zopet ven in se ujunačimo, da stopimo še enkrat na vrh vsi. Po stolpu še vedno poka in prasketa, vrešči tudi po vseh predmetih okrog nas in vse migeta, kar štrli navpično. Najbolj je vreščalo po cvetlicah, ki smo jih imeli na klobukih ter smo jih morali strgati ž njih, da ni tako pokalo po glavah. Zdajpazdaj je začelo pikati po tilniku, seveda nehote smo se ga hitro zakrili z roko, potem pa je zbadalo in pikalo po roki, kakor da bi kdo lešnike metal nanjo. Včasi sem začutil na licu gorko, kakor da bi se bil kdo približal s prižgano svečo. Ker sem jaz edini imel brke, so se tudi te včasi začele majati in vreščati. Tudi lasje so se včasi začeli ježiti in vstajati.
Najbolj smo se bali Aljaževega stolpa, ker on je bil najglasnejši. Radi bi imeli pečat, ki je v njem shranjen, ali nobeden se ni upal približati stolpu. Ker so bili ti pojavi vedno enaki, smo se jim nekako privadili, vsaj nobeden se- ni hotel pokazati bolj bojazljivega, dasi smo bili vsi skupaj v smrtnem strahu. Začnem se igrati s to prikaznijo. Vzdignem vse prste pokoncu ter opazujem in poslušam, kako šumi vrhu vsakega, in jih zopet skrijem. Vzdignem obe roki, da je šumelo na vseh desetih prstih hkratu. Začnem obe roki v zraku eno drugi približevati. Bliže ko so se prsti ene roke k drugi približevali, bolj je pokalo. Hitro ju zopet oddalim in pobesim obe, da je nehalo pokati. Vzdignem samo kazalec pokoncu, da je vreščalo in šumelo na vrhu, potem ga obrnem vodoravno, in nič več ni šumelo iz njega. Vzdignem palec navpično na isti roki, pa je iz palca šumelo. Ponavljam hitro zaporedoma, da kaže kazalec vodoravno, in vzdigujem palec, iz katerega je hitro zašumelo, kolikorkrat sem ga postavil pokoncu.
»Dosti je«, rečem. »Najbolje je, da bežimo odtod proč.« Ni bilo treba dvakrat reči. Kakor bi jim bil odzadaj zakuril, tako so začeli teči doli. Eden je bil seveda prvi in eden zadnji. Prvemu se je zelo mudilo, da nas je pustil vse daleč zadaj. Ko tako hitimo in se oprijemljemo železnih klinov, je iz vsakega šumelo in vreščalo po vseh robovih okrog nas. To je trajalo z Velikega Triglava po vsem grebenu med Malim in Velikim Triglavom in po Malem Triglavu tako dolgo, dokler se nismo prevesili čez Mali Triglav doli v skalovje. Ko smo se zdeli na varnem, se za silo malo oddahnemo in drug drugega ogledujemo, če smo še celi. Kje pa je oni, ki se mu je tako mudilo? se vprašamo. Ni ga! Kar se pojavi visoko nad nami vrhu Malega Triglava in hiti proti nam. Tam gori se cepi pot proti jugu k Marije Terezije koči. Na to stezico je bil v naglici zavil; že ko je bil globoko doli, se je zavedel, da ni na pravi poti. Moral je torej nazaj na vrh in od tam po pravi poti doli. Malo se pošalimo ž njim, da je bil tako bojazljiv, in zbežimo hitro v Triglavsko kočo.
V koči so nas že težko pričakovali, da zvedo, zakaj smo tako naglo izginili z vrha in zakaj smo tako bežali doli. Vsi vprek začnemo pripovedovati, kako je vreščalo in pokalo in kako nas je pikalo itd. Moje roke so bile nekoliko otekle na vnanji strani in posejane z belemi pikicami. Druge nezgode ni bilo. Veselilo nas je, da smo doživeli to redko prikazen. Posebno dijaki so bili tega veseli. Oskrbnik v koči je pripovedoval, da ob nevihti včasi tako prasketa tudi po vrhu koče in da takrat ne gre iz nje. Pripovedoval je tudi, da je šel nekoč na bližnji sneg, kjer ima zagrebeno sveže meso, z lopato odgrebat. Bilo je megleno. Kar zašumi in smukne svetla iskra mimo njega in na Triglavu zagrmi. Hitro vrže lopato iz rok in zbeži v kočo. Vodnik Šmerc je tudi pripovedoval, da takrat, ko so delavci zabijali železne kline po Triglavu, so tudi klini včasi začeli vreščati. Nato so mahoma popustili delo in zbežali v zavetišče. Dejal je, da je tudi on že doživel nekaj sličnega in da mu je celo posmodilo nekaj las. Izrecno pa poudarjam, da mi nismo ničesar videli. Le jaz sem opazil, ko sem držal prste pokoncu in je iz njih šumelo, da ni bil zrak popolnoma čist vrhu prstov.
Naj omenim še neko drugo prikazen, ki sva jo s prijateljem doživela pred trinajstimi leti na Prisojniku (2555 m). Bilo je 22. julija 1894. l., ko sva zjutraj ob treh odšla iz Kranjske gore po Pišnici proti Vršiču. Par tednov prej sva izvedela, da so zaznamenovali pot na to goro. Kmalu sva dospela do tiste točke, kjer se danes, žalibog, po krivdi Kranjskogorčanov šopiri Nemškega plan. društva Vossova koča. Na mali planinici je ležala velika skala in na njej je bilo z rdečo barvo zapisano: »voda« in pšica, na levo kažoča. Tam izvira obilen studenec. Pri njem sva se napila in odšla dalje. Ko prilezeva do masivne gore, si ogledava tisto veliko okno, skozi katero je videti pokrajino na drugi strani gore. Znamenito okno je to. Odtod pelje zaznamenovana pot kake četrt ure po žlebu. Ako bi nama tam izpodrsnilo, bi padla skozi okno in na drugo stran gore v Pišnico. Morala sva jako paziti. Prav nevarna pot je bila to. Na sedmih krajih so bili rdeči križci naslikani po skalah. Dobro sva vedela, kaj pomenijo: Bodi pazljiv, ali pa padi! Pot je bila takrat le zaznamenovana in nič nadelana. Palici sta tu naju le ovirali, ker morala sva plezati. Prideva na grebenu do skale, podobne veliki natrpani slamnici. Morala sva čeznjo. Palici sva položila na tla med kamenje in še zadelala sva ju, češ, da ju nama ne odnese vihar, ako nastane. Vreme je bilo krasno in nikjer nobene meglice, ne oblačka. Kako torej preko te skale? Najprvo se jaz počasi skobacam gori. Če bi omahnil, bi ne imel časa premišljevati, na katero stran gore naj bi frknil. Prilezel sem srečno čez skalo in potem se je moj prijatelj tudi tako pritelovadil do mene. Nadaljna pot do vrha ni bila več tako huda, ker hodilo se je lahko pokoncu. Tako srečno pririneva ob enajstih na vrh. Ostala sva dve uri gori, da sva se dobro pokrepčala in počinila. Okoli poldne prileze neki turist z vodnikom od nasprotne strani na vrh — bil je Tržačan — in nama pripoveduje, da sta prišla z Razora in da sta prenočila na prostem.
Posloviva se in odideva po isti poti nazaj, od koder sva prišla, prijatelj kakih 15 korakov spredaj in jaz za njim. Ko že hodiva kake četrt ure po robu prav zložno, zaslišim na desno kake tri metre daleč, kjer se skalovje pravokotno preveša v Pišnico, močno šumenje. Takoj se ustavim, moj prijatelj spredaj tudi in se ozre. Šum je postajal silnejši, že bolj podoben žvižganju. Prijatelj pogleduje mene in jaz njega. Ravno gledam na tisti rob, kjer je šumelo in žvižgalo, da bi kaj videl. Ali uzrl nisem ničesar. Vrščalo in žvižgalo je ravno tako, kakor da bi parni stroj z vso močjo izpuščal paro skozi majhno luknjico. Mislil sem, da se zdajpazdaj gora razpoči in da poletiva oba v zrak. Najbolj neumljivo mi je bilo, da tisti žvižg ni ostal na eni točki. Premikal se je glas počasi od desne na levo in zopet nazaj ravno ob robu. Po pravici povem, da me je bilo groza. Še enkrat se plašno po-gledava s prijateljem in jaz izpregovorim prvo in edino besedo: »Pojdiva!«. Šla sva počasi, molče, ne oziraje se na levo, ne na desno, ne prehitro, ne prepočasi, kakor dve mokri kokoši. Šele čez dalje časa, ko sva se bila že zelo oddalila, se ustaviva in začneva govoriti o tem piskanju. Nobeden naju si ni znal tega razlagati in ostalo je nama nerešeno do danes.
Pozivljem javno gg. učenjake, naj bi poskusili to prikazen pojasniti že v prihodnjem »Vestniku«. Naj vzamejo na znanje, da je bilo ves dan (22. julija) lepo, brez najmanjšega oblačka na vsem obzorju, brezvetrno in ob eni uri popoldne. Višina te točke je okoli 2400 m. Nič zelenja in sama gola skala. Pripovedoval sem ta pojav že mnogim učenim osebam, ali vsak je le majal z ramami.