Plastika
| Jurček in Packarija (Plastika) Mateja Reba |
| |||||||||||
Do kosila je bilo še nekaj časa, ko se je Mici spomnila, da je pozabila kupiti precej reči in da ga zato ne more skuhati do konca. »Berti, pojdi v trgovino, prosim!« je rekla. »Ne ljubi se mi,« je zagodrnjal Berti, ki je ravno ležal na soncu in lenaril. »S teboj grem,« se je ponudil Jurček. No, to je bilo že bolje! Berti je počasi vstal, zaspan o pomežiknil in dejal: »Pa pojdiva, če si že tako sitna!« Mici mu je dala listek in denarnico. »Vzemi še cekar!« mu je svetovala. »Ne potrebujem ga!« je odvrnil Berti. »Pridi, Jurček, greva!« Zajahala sta vsak svoje kolo in se odpeljala v trgovino. »Paradižnikova mezga,« je prebral Berti z listka. V nakupovalni voziček je položil veliko plastenko, na kateri je bil narisan paradižnik. »Ne,« je rekel Jurček, vrnil plastenko na polico in namesto nje vzel steklen kozarec paradižnikove mezge. Berti ga je čudno pogledal, a rekel ni nič. »Jajca,« je prebral z listka. Iz hladilnika je vzel plastično škatlo z jajci. »Ne,« je rekel Jurček. »Vrni jajca v hladilnik in izberi takšna v kartonasti škatli!« Berti je zavzdihnil, a ga je ubogal. »Sadni sok!« Berti je položil v voziček plastenko živo rumene barve. V njej je bila oranžada. Jurček je odkimal in jo zamenjal za steklenico. Kupila sta še piškote, milo, sol in kilogram kruha. Postavila sta se v vrsto pred blagajno in ko sta plačevala, je Berti, ki ni vzel cekarja, rekel: »Še vrečko, prosim, tisto rdečo!« Prodajalka mu je že hotela nakupljene reči zložiti v vrečko, ko se je oglasil Jurček: »Trenutek, prosim! Rada bi papirnato vrečko!« »Papirnatih vrečk nimamo!« je rekla prodajalka.»Prav, potem nama dajte kakšno prazno kartonsko škatlo!« Prodajalka ju je začudeno pogledala. Vseeno je iz skladišča prinesla škatlo, v kateri so bili prej rezanci. Jurček je zložil kupljene reči vanjo in odvlekel jeznega Bertija iz trgovine. »Ti si čisto zmešan!« se je jezil Berti. »Najprej mi težiš z mezgo, jajci in sokom, potem pa mi ne pustiš kupiti tiste lepe rdeče vrečke! Prav tako sem si želel. Kaj naj počnem s staro, grdo škatlo?« »Pojasnil ti bom,« je dejal jurček. »Plastična embalaža je sicer lepa na pogled, vendar ne razpade in jo je skoraj nemogoče uničiti. Na smetišču zavzame zelo veliko prostora, ljudje pa jo pogosto puščajo vsepovsod. Si že videl, kako na drevesih ob reki v Packariji visijo ostanki plastičnih vrečk? Ni ravno lepo, kaj? In če jih nihče ne bo pobral in če voda teh ostankov ne bo odnesla, bodo tam kar ostali!« Berti je še vedno kuhal mulo. »Če bi vsak človek na svetu vsak dan vrgel v smeti le eno plastično vrečko, veš, kakšen kup bi nastal? Kot največja gora! In ne bi je bilo mogoče uničiti,« je dodal Jurček. Berti je moral priznati, da ima prav.