Plavice in Slak

Plavice in slak
Ivan Vrhovec
Spisuje Ivan z Verha.
Spisano: Prosveta 1917, št. 70
Viri: dLib [JXMTZIJM 70]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Gospoda je tu!Uredi

Ubogi, ubogi Dobrujčani! Ta "naša nedelja," ko imajo pri svetega Jakoba podružnici shod, bode jim celo pamet zmešala! Ali ni dovolj, da obhajajo danes tako svet dan, za pravim sv. dnevom o božiču neki najsvetejši? — Ne, to še ni dovolj, ampak naklepetalo se je nekaj, česar bi si nihče ne bil, še v sanjah ne domišljeval. To je — gospoda. Najstarejši pod podružniškim zvonom ne pomnijo gosposkega voza v vasi. Ali je čudno, da se zaradi tega pretaka mnogokomu kri bolj urno in burno po vročih žilah. Res, da se je moralo to ravno ta dan naklepetati.

Včeraj v soboto gospode še ni bilo videti. Prav pozno v noč, ko je bilo že vse pospalo, pa je pridrčala v vas. Opazil je ni nihče, če ni kak pes ali kak mladenič pod oknom zaostal. Ali ta pač ni imel časa, ozirati se po nji! A zjutraj na vse hladno zgodaj, kdo jo izvoha prvi? Pastirski paglavci Danes ne ženo na pašo: o takem svetem dnevu se jim je odpustilo. A v posteljah poostati jim tudi ni dalo, prvi so na nogah, ter se počno, kmalo ko dan ozvoni, z velikim vriščom po vasi pojati od nega konca do drugega.

Nekaterikrat že so vršali mimo Bošticove hiše in zopet nazaj, a mahoma, kakor bi treščilo vanje, postoje trije ali štirje nekaj korakov od Bošticovega vogla. Ugledali so nekaj, kar jim je sapo zaprlo. Sa jim jo je pač lahko, ker sredi dvorišča se sveti gosposki voz, da človeku kar vid jemlje, ko se prvi solnčni žarki vpro v kolesa. V takem vozu se neki prevažajo svetniki po nebesih; lep je, sveti se in blešči in znotraj je z dragim žametom ali svilo — nekaj takega je gotovo — opažen čez in čez. Ves roj, ki se je od zaostalih podil dalje, prisopiha na njihov klic nazaj. Začudeni pa tudi preplašeni strme, za vogalom skriti, na dvorišče. Kaj bode iz tega? Malokdo se upa iz zatišja na prosto, pa če je že kateri toliko srčen, ena noga je vedno na tek pripravljena, ker tisti, le bradati, grdogledi kočijaž, ki se z gobo, vodo in cunjo okrog voza ukvarja, blisne v časih tako peklensko divje po radovednih glavah, da jim kar možgane pogreje. Kako imenitna in gosposka je pač gospoda, ki seda v ta voz. Vsi vedo dobro, kadar potegnejo pri Bošticovh zaprašeni "koleselj" izpod strehe, če se peljejo v svate ali kam drugam, komu pripada umivanje in sneženje? Velikemu hlapcu? — Ne, tudi malemu ne, ampak to je pastirjev posel, njemu se spodobi, ne onim dvem. A ta gospod pri vozu je tako košato in ošabno opravljen, da bi se gospod učitelj sam o največjih praznikih ne upali, meriti se z njim.

Kakor bi ustrelil, raznese se glas po vasi, da so pri Bošticovih z gospodo založeni čez in čez. Je li to toliko čudo? Pri taki hiši se gospoda sme in se lahko oglašajo, ker na kmetih bi ji moral z lučjo para iskati.

Sredi vasi stoji na malo vzvišenem stalu, široko podstavljena, kakor oče Boštic sami, ki veljajo vselej in povsod za dva in tri. Sezidana je v visoko nadstropje in nekaj sežnjev od ceste v stran pomaknena; prostor pred njo, kjer se ustavljajo vozovi, zalegel bi v mnogem mestu za majhen trg. Ko bi oče Boštic hoteli hahariti, dejali so v časih, pokrili bi jo lahko s tolarji, a hahariti ničejo. Taka je ta hiša.

Naj se nam ne šteje za zlo, da toliko časa ne povemo, kaka je in koliko je gospode. Petero, gospod in gospa Skalarjeva, njih sin Veso, prijatelj Bošticovega Štefana (prejšnja leta sta se skupno šolala v glavnem mestu) in mlada sorodnica, lepo dekle, kakih šestnajst let: Štefan je peti.

Ko se je po vsi vasi zakričalo, da so tu, ugibajo modre, stare glave: Čudno ni, vrane se bratijo z vranami, kmet s kmetom in gospoda z gospodo. Saj so pa postali tudi pri Bošticovih nekako gosposki, odkar se je Štefan jel učiti po imenitnih mestnih šolah. Tako prijazno, ko nekdaj, zdaj tu ni več. Polagoma so jeli vaščanje z nekim svetim strahom zahajati v Bošticovo krčmo, kadar je hil Štefan doma, ali pa tudi, če ga ni bilo doma; drugi so celo popolnoma izostali. Da, mnogo se je premenilo pri hiši in postalo neprijetno, odkar je postal Štefan "gospod," hoče se reči, odkar se je vpisal nej "lemenatarje." V tem času, ki ga imamo sedaj v mislih, končal je ravno prvo leto, ter se z gospodo svojega prijatelja, dunajskega jurista, pripeljal domov na počitnice.


Proti osmem vstane gospoda. Zajterk si da prinesti gori v svoje sobe, v prvo nadstropje. Po Zajutreku zakliče mlada gospica doli na dvorišče: "Jean, Jean!" "Jean" se je ravno na hlevnem pragu obuval. En svetel čevelj si je bil ravno na pol obul. Klic mladega dekleta ga pretrese, kakor bi ga gad pičil. Urno izpusti čevlju ušesa, ter šepa in teče, drugega v roki držeč, pod okno h gospici. "Milostna gospica, velite?" vpraša s ponižnim priklonom. "O polu desetih naprezi." Pastirska druščina je stala še vedno za voglom, zmanjšala se ni, rajše pomnožila, a ko zašepa ko čijaž od hleva proti voglu, udere s šumom in vriščem ves roj po cesti doli, najsrčnejši najprej, drugi za njhni.

Oče Boštic so kaj neiztrpljiv čakali v veži, da pride gospoda vendar že na spregled. Nemirni hodijo po veži s ceste na dvorišče in z dvorišča zopet na cesto. Ta preklicana gospoda, koliko ima opravka in kako se pripravlja, kakor grešnik na smrt. A naposled, proti poludesetinim privozijo se vendar le počasi po stopnicah doli v vežo. Oče Boštic primaknejo svojo čepico z desnega ušesa na levo in jo celo malo pridvignejo, kakor bi hoteli dati glavi malo duška in novega zraka. In zatem pozdravijo z nemškim "dobrim jutrom," ne da bi dejal, nemška govorica jim je morda bolj v čislih, ne, samo pokazati hočejo, da kaj vedo, in da več vedo, ko drugi po vasi, in da je res, kar so časih temu ali onemu dejali o svo ji glavi: taka je, da jo vi drugi po moji smrti na kol nataknite, pa jo hodite za svet vpraševat. Gospoda naj zvedo, da v Dobrujini, če tudi je tako osamljena mej hribe potisnena, da celo tu nemška govorica ni bela vrana.

To se ve, da posebnih bogatij nemškega jezika bi Boštic ne mogel pokazati; nemški 'dober dan', 'dobro jutro," 'dober večer', 'lahko noč', to je vse. Ne, še nekaj ve in zna namreč šteti. — Toda kako je že s tem? — Res, pri "ans" začne, kakor drugi, ter neha pri evanek," kadar drugi še dalje štejejo. Pa ni treba misliti, da morda dalje ne zna več, samo toliko je opomniti, da mu štetje ne gre odslej več tako dobro z jezika, kakor pred 20, ker vsak čas pohodi in preskoči po štiri, pet, deset številk. Toda, on sme tako in smel bi, če tudi bi se tirjal od njega davek za vsak preskok. Pri "sto" ("undart," tako on izgovarja) pa je, kakor bi mu jezik za zobmi obtičal, samo dve števili še ve, ki pa tem več zaležeta: "taužent" pa "maljon."

V vasi mu ni nihče kos, in v vsej župniji samo trije, gospod župnik, gospod kaplan in gospod učitelj (prav gotovo pa nikakor ui, pravi Boštic o poslednjem); z beričem in vsakim drugim pa bi se spoprijel, in rokave čez komolce zavihal, ter ga treščil ob tla, kolikokrat bi bilo treba. To se ve, da o Štefanu se samo ob sebi ume da on ve več, on sam več, ko oni trije skupaj, g. župnik, g. kaplan, g. učitelj in še birič po vrhu, ker v novih šolah se uče neki sila veliko. Vsaj Bošticova in Štefanova misel je taka. Zato pa bi Boštic najrajši, da bi se mu vsa vas odkrivala posebno danes, ko je toliko gospode v hiši, da se tema dela.