Plavice in Slak
| Plavice in strune Ivan z Verha |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. • dno |
Gospoda je tu! Ubogi, ubogi Dobrujčani! Ta "naša nedelja," ko imajo pri svetega Jakoba podružnici shod, bode jim celo pamet zmešala! Ali ni dovolj, da obhajajo danes tako svet dan, za pravim sv. dnevom o božiču neki najsvetejši ! — Ne, to še ni dovolj, ampak naklepetalo se je nekaj, česar bi si nihče ne bil, še v sanjah ne domišljeval. To je — gospoda. Najstareji pod pod podružniškim zvonom ne pomnijo gosposkega voza v vasi. Ali je čudno, da se zaradi tega pretaka mnogokomu kri bolj urno in burno po vročih žilah. Res, da se je moralo to ravno ta dan naklepetati.
Včeraj v soboto gospode še ni bilo videti. Prav pozno v noč, ko je bilo že vse pospalo, p i je pri drčala v vas. Opazil je ni nihče, ni kak pes ali ko k mladenič pod oknom zaostal. Ali ta pae ni imel časa, ozirati se po nji ! A zjut raj na vse hladno zgodaj,^kdo jo izvoha prvi? Pastirski paglavci [)anes ne ženo na pašo: o takem svetem dnevu ae jim je odpustilo A v posteljnih poostati jim tudi ni dalo, prvi so na nogah, ter se poč 110, knjalo ko dan ozvoni, z veli tim vriščom po vasi pojati od " nega konca do drugega. Nekaterikrat že so vršali mimo Bošticove hiše in zopet nazaj, a mahoma, kaJtor bi treščilo vanje pošto je trije ali štirje nekaj ko akov od Bofiticovega vogla. Ugle dali so nekaj, kar jrm je sapo za prlo. Sa j jim jo je pač lahko, ker sredi dvorišča se sveti gosposki voz, da človeku kar vid jemlje, to se prvi solnčni žarki vpro v kolesa. V takem vozu se neki prevažajo svetniki po nebe.sih; lep je, sveti se in blešči in znotraj je z dragim žametom ali avilo T- nekaj takega j e gotovo — opažen čez in čez. Ves roj, ki se je od zaostaih podil dalje, prisopiha na njihov klic nazaj. Začudeni pa tudi preplašeni strme, za V/Ogalom skriti, alf dvorišče. Ka j bode iz tega? Malokdo se upa iz zaitišja na prosto, pa če je že kateri toliko srčen, ena noga je vedno nu tek pripravljena, ker tisti,le bradati, grdogledi kočijaž, ki se z gobo, vodo iin cunjo okrog voza ukvarja, blisne v časih tako peklensko divje po radovednih glavah, da jim kar možgane pogreje. Kako imenitna in gosposka je pač gos poda, ki seda v ta voz. Vsi vedo dobro, kadar potegnejo pri Bošticovlh zaprašeni "koleselj" izpod •strehe, če se peljejo v svate ali kam drugam, komu pripada umi vanje in sneženje? Velikemu hlap cu? — Ne, tudi malemu ne, am pak to je pastirjev posel, njemu ae apodobi, ne onim dvem. A ta gospod pri vozu je tako košato 111 ošabno opravljen, da bi sc gos pod učitelj sam o največjih praz nikrli ne upali, meriti se z njim. Kakor bi ustrelil, raznese sc glas po vasi, da so pri Bošticovih gospodo založeni čez in čez. Je li to toliko čudo? Pri taki hiši ae gospoda sme iu ae lahko oglašajo, ker na kmetih bi ji mo ral z lučjo para iakati. •Sredi vasi stoji na malo vzvi šenem stalu, široko podstavljena, kakor očo Boštic sami, ki veljajo vselej in povaod za dva in tri. Se zidana je v visoko nadstropje in nekaj sežnjev od ceste v stran po uiakuena; prostor pred njo, kjer se utgavljajo vozovi, za legel bi v mnogem mestu ra majhen trg. Ko bi oče Boštic hoteli hahariti, dejali ao v časih, pokrili bi jo lah ko a tolarji, a hahariti ničejo. Taka je ta hiša. Na j se nam nc šteje za zlo, da toliko časa ne povemo, kaka je in koliko je gospode. Petero, gospod hi gospa Skalarjeva, njih sin Ve ao. prijatelj Bošticovega Štefana (prejšnja leta sta se slupno šolala v glavnem mestu) in mlada sorodnioa, lepo dekle, kakih šestnajst let: Štefan je peti. K o se je po vai vasi raskrišalo, da ao lu, ugibajo modre, stare glave: rudno ni, vrane se bratijo z vranami, kiunl s kmetom iu gospo^ da z gospodo. Saj so pa postali tudi pri Bošticovih nekako gosposki. odkar *e je Atefan jel učiti po imenitnih mestnih šolah. Tako prijazno. ko nekdaj, zdaj tu nI več. Pologoma ao jeli vaščonje z nekim svetim strahom zahajati v Bošti eovo krčmo, kodor je hil Stefan dona, ali po 4udi, če go ui hHo doma; drugi so celo popolnoma izostali. Da, mnogo se je premenilo pri hiši in postalo neprijetno, od- <ar je postal fttefan "gospod," hoče se reči, odkar se je vpiaal uej " lemcuatarje." V tem času, ti ga imamo sedaj v mislih, kon- [*al je ravno prvo leto, ter ae z gospodo avojega prijatelja, dunajskega juriata, pripeljal domov na [H>čitnice. Proti osmem vstane gospoda. Zajtcrk si da prinesti gori v svoj e sobe, v prvo nadstropje. Po Zajutreku zakliče mlada gospica doli 11a dvorišče: "Jean, Jean!" "Jean " se je ravno na hlevnem pragu obuval. En svetel čevelj si je bil ravno na pol obul. Klic mladega dekleta ga pretrese, kakor bi ga gad pičil. Urno izpusti čevlju ušesa, ter šepa in teče, drugega v roki držeč, pod okno h gospici. 41 Milostna gospica, velite ? vpraša s ponižnim prikliwiom. " 0 polu desetih naprezi." Pastirska druščina je stala še vedno za voglom, zmanjšala se ni, rajše pomnožila, a ko zašepa ko čijaž od hleva proti voglu, udere s šumom in vriščem ves roj po cesti doli, najsrčnejši najprej, dru gi za njhni. Oče Boštic so kaj neiztrpljiv ča kali v veži, da pride gospoda vendar že na »pregled. Nemirni hodi j o po veži s ceste na dvorišče in z dvorišča zopet na cesto. Ta preklicana goapoda, koliko ima o pravka in kako se pripravlja, ka kor grešnik -na smrt. A naposled proti poludesetinii privozijo se vendar le počasi po stdpnicah doii v vežo. Oče Boštic primaknejo svojo čepico z desnega ušesa na levo in j o celo malo pridvignejo kakor bi hoteli dati glavi malo duška iy novega zraka. In zatem pozdravijo z nemškim "dobrim jutrom," ne da bi dejal, nemška govorica jim je morda bolj v čis lih, ne, samo pokazati hočejo, da kaj vedo, in da več vedo, ko dru gi po vasi, in da je res, kar »o časih temu ali onemu dejali o svo ji glavi: taka je, da j o vi drugi po moji smrti na kol nataknite pa jo hodite za svet vpraševat Gospoda naj zvedo, da v Dobruji nI, če tudi jc tako osamljena me;t hribe potisnena, da celo tu nemška govorica ni bela vrana. To se ve, da posebnih bugati;i nemškega jezika bi Boštič ne 1110 gel pokazati; nemški 'dober dan 'dobro jutro," 'dober večer/ Mah ko močt o je vse. fte, še nekaj ve in zna namreč šteti. — Toda kako BELEQA ZAMORCA I JO "&KRATA Earla, Ark."r^, kli j ; ralatnizamorke, ker so hoieUj tejMti s palcami starega Tekle so za njim do tre* ^ za starim zamorcem in ko ustavila policija, an rek,e r trajajo pri svojem aklepf,' ^ letni zamorec v petih duek J 1 ttUNt pusti iiiMitii L-..I-.l,J.. . s i i mesta, ker dela zamb^j* seHiiui sramoto. Žene pmvij | T
- e priletni zamorec 1 ^.'! ]
daj e drugim zamorcem slab^fi Stari zamorec je prišel iadit ga do te psovke, ker ^ njegova koža bela, su^'okZ ! je še črna. ČLOVEŠK A HINAVSClNi n VELIK A je že s tem? — Res, pri "anu"' za čne, kakor drugi, ter neha pr cvanck," kadar drugi še dalje šte jejo. Pa ni itrcba misliti, da uiorda dalje ne zna več, samo toliko je opomniti, da mu štetje ne gre od slej več tako dobro z Jezika, ka kor pred 20, ker vsak čas pohodi in preskoči po štiri, pet, deset številk. Toda, on smo tako in sme bi, čc tudi bi se tirjal od njega davek z^ vsak preskok. Pri "sto ' ("undart," tako on izgovarja) pa je, kakor bi mu jezik za zobmi ob tičal, samo dve števili še ve, ki pa tem več zalažeta: "taužent* pa "maljooi." V vasi mu ui nihče kos, in vsej župniji samo trije, gospod župnik, gospod kaplan in gospoc učitelj (prav gotovo pa nikakor ui, pravi Boštic o poslednjem); beričem in vsakim drugim pa bi sc spoprijel, in rokave čez komolce zavihal, ter ga treščil ob tla, ko likokrait bi bilo treba. To se ve da o Štefanu se samo ob sebi ume da 011 ve več, on sam.več, ko oni trije skupaj, g. župnik, g. kaplan g. učitelj in Se birič po vrhu, ker v novih šolah se uče neki sila ve liko. Vaaj Bošticova in Štefano va misel je taka. Zato pa hi Boš tic najrajši, da ihi se 11111 vsa vas odkrivala posebno dane», ko je toliko gospode v hiši, da se tema dela. (Dalje prihodnjič.)