Pred mojim zorom se širi
v temen mrak zavito,
pijano,
vriskajoče mesto.
Jezero žarnic ga razsvetljuje
in se roga
nebeškim zvezdam.
V dvoranah sijajnih
gluši te smeh prešeren,
vabijo besede sladostrastne,
blesti rok ženskih
rožnato meso.
Šumeče vino
umiva prah s podplatov,
ko pleše Sodoma
svoj divji ples.
A tam na dnu
se sliši zamolklo prasketanje
in bobnenje.
Že vžigajo sovražne iskre se
v očeh obrazov, izsušenih
kakor mumije.
In dvigajo se maščevalno k nebu
pesti skeletov.
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Uho mi dražijo
poskočne melodije.
Ne motijo potresa sunki jih grozeči,
ne slutijo
pretečega pogina.
Ha, ha, le plešite,
obrizgani s škrlatom,
zvezani z zlatom,
v čast mamonu
tiranu
svoj ples na vulkanu!
