Poštenjak
| ← Ob Kolpi | Poštenjak Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava Rajko Perušek |
Verstvo in narodne šege – zlasti Slovencev → |
| |||||||||||||
je^ etos teče dvajseto leto, odkar sem stopil vprvić na raztr- 5^^ gano kaldrmo (tlak) sarajevsko. Lahko se ponašam z za- vestjo, da mene ni gnala nevolja niti pohlepnost po mastni službi V Bosno, ker bi bil našel tudi doma skromno službo, sicer z manjšimi dohodki, pa tudi z manjšimi troski. Mene je gnala želja seznaniti se z bratskim narodom in s svojimi skromnimi silami pri- pomoći, da se zgradi temelj kulturnemu napredku darovitega, čeprav zanemarjenega ljudstva. Saj posel učiteljev je paČ izključivo na- menjen plemeniti svrhi.
Ko sem se izmolal iz poštnega voza, ki ni bil ničemur manj nego udobni kočiji podoben, me je vie čakal moj predstojnik, ravnatelj nove gimnazije, ter me z izredno ljube znivostjo spremil v preno- čiiče V gostilnico k »Orijentu«. Kar sem videl tedaj na potii, pač ni bilo vabljivo za kultiirnega ćloveka, in prav nić se nisem čudi], da so mnogi Ijudje drugi ali tretji dan po svojem prihodu pobrali šila in kopita ter se hitro vrnili preko bosenske granice k svojim penatom.
Ker je isti dan precej moČno dezevalo, napolnjevale so luže one široke rupe med raztrganimi kameni vratolomnega tlaka; kjer pa ni bilo kaldrme, tam se je razprostiralo morje blata, tako da je bilo treba posebne veščine, da si se srečno dokopal zopet trdih tal. Ob obeh straneh ulic so bile siromašne koče, večinoma iz črpiča (nasolncu posušene gline) zgrajene; ponajvečkrat nišo imele ometa, in gornji leseni del se je bil na stran pomaknil, da se je bilo bati, sedaj sedaj se zrušijo na mimoidoče ljudi. Prodajalnice prav beraške; iz gostilnic je prihajal sumljiv duh. Ljudje so bili sicer lepi, a ve-
39Q
liko preveč je bilo videti razcapanih in zanemarjenih. Vmes pa so se podili gladni psi, tako da si se bal, da te vsak čas kak stekel pes popade. Ko mi je ravnatelj povedal, da ima za me najeto tuđi vže sobico z nameščajem, sem mu bil jako hvaležen. Ali ko sem to sobo pogledal, sem onemel. Ves nameščaj je bila postelja na ko- bilah, mizica, en stolec, minder (nizek oder ob zidu), rafa (polica) in dolap (omara) v zidu. Ko sem javil dobremu možu svoje začu- denje, da mi je preskrbel tako stanovanje, me je uverjal, da bi za- stonj iskal boljšega, ako si nečem sam na svoje troske nabaviti nameščaja. Ako je bila v glavnem mestu taka primitivnost, kakšna je morala biti se le na kmetih.
Materijalna kultura torej v Bosni ni imela imenitne postojbine. Ali temu ni bil narod kriv, nego stoletno robstvo, in ob novih pri- likah se je morala ta kmalu povzdigniti. Tuđi duševna kultura je bila zaostala, ali bistroumnost narodova je jamčila, da bode tuđi ona brzim korakom napredovala, čim se jej odpro prilike.
Ali nekaj je imel narod, česar v naših kulturnih deželah za- stonj iščeš. Narod je imel zaklad krepostij, ki so bogato nadomeš- čale nedostatnost materijalne in — upam se izreci — tuđi duševne kulture. Da je mogel narod obraniti navzlic krutemu robstvu, v kterem je živel, neokaljane svoje moralne kreposti, temu so mnogo doprinesla moralna svojstva njegovih gospodarjev — Turkov. Po- štenje je najmarkantnejša poteza v turškem značaju; zato tuđi staro- selci bosenski v občenju s svojimi pridošlimi silniki nišo izgubili svoje pristne poštenosti. Za vzgled navajam to-le dogodbico.
Pritisnila je zima. Treba je bilo misliti na loženje peči. Od svojega gospodarja, španjolskega Zida, nisem mogel izposlovati, da bi on prevzel ta posel. Zato sem šel sam na trg, da si kupim drv. Stalo je tam mnogo seljakov, in vsak je imel po več konj zvezanih jednega za drugim, in vsak je imel na samaru na desni in levi po nekaj debelih polćn. Pogodil sem se takoj s prvim, da mi jih proda po petnajst grošev tovor. Pognal je za menoj svoje konje, odložil V dvorišču drva, jaz pa sem pripravil denar. Vprašal sem ga, koliko mu gre. Njegov odgovor je bil: »Saj veš, koliko mi gre!« »Seveda vem«, sem dejal, »ali jaz bi rad, da mi tuđi ti poveš! Torej, groš je osem krajcarjev, kaj ne?« »Bo že tako!« »Torej 15 krat 8 je en goldinar in dvajset krajcarjev, in trikrat toliko za tri tovore tri gol- dinarje in šestdeset krajcarjev. <i »Ti vže veš, koliko je!« »Alije torej prav toliko?« »Če ti praviš, bo vže prav, saj znaš bolje ra- čunati od mene, ki niti vašega denarja ne poznam!«
391
Ta zaupnost v tujega človeka poštenje mi je imponirala. Kako pošten je moral biti on sam ! Hotel sem mu roko stisniti in mu glasno čestitati na tej kreposti. Ali pri tej priči sem se premislil; prišlo mi je namreč na um, da ga bode morda v kratkem času kak Švaba prevaril koristeč se z naivno zaupnostjo Bošnjakovo. Morebiti bi potem mislil, da sem se hotel jaz i njim pošaliti s svojo čestitko.
Dandanes se je v Bosni materijalna in duševna kultura orjaško povzdignila. Ali je pa narod' še tako kreposten, kakor takrat, ko ga se ni bila kultura obliznila? Bojim se, da je narod v občenju s svo- jimi silnimi kulturonosci mnogo britkih izkušenj doživel, ki so ga naučile braniti se z istimi malo poštenimi sredstvi, s kakršnimi je videl Švabe pridobivati si sjajnih uspehov.
Da so seljaki skoro opazili, kake roke ljudi je novo gospod- stvo s seboj privelo, priča ta-le dogodek. Nedavno potem, ko je za- vladala Avstrija v Bosni, šel je jeden mojih drugov, Srbin pra- voslavne vere iz Banata, na trg ter je hotel kupiti par piličev. Kmet je zahteval dvanajst grošev, moj drug mu je po- nudil deset grošev. Na to se mu je odrezal kmet: »To- liko mi je vže Turčin ponujal 4 Mojega druga je užalilo, da zapostavlja kmet njega, ki je bil ž njim iste vere in istega jezika, zato mu je dejal: »Ali sem jaz morebiti gorji od Turčina?« Tedaj pa se kmet okosi na mojega druga ter mu reče: »He, znaj, da nam je bilo lepše, dokler ni bilo Švabe.«
Uverjen sem, da je bil moža kak prekanjeni Švaba opeharil in mu tako obudil slabo mnenje o kulturnoscih. ^//^