Poštenost velja
Poštenost velja. Anonimno |
|
Po nekaterih deželah naše domovine imajo v posameznih krajih posebna oskrbovališča za revne popotnike, vzlasti rokodelce. Ondi smejo ostati nekaj dnij, tam tudi zvedo, ali se bi dobilo v dotičnem kraju kaj dela ali ne. Po občinah, ki morajo vzdrževati taka oskrbovališča, ne smejo popotni ljudjé občanov nadlegovati in berača precej tirajo v zapor, ako ga opazijo, da berači od hiše do hiše. Taka oskrbovališča so v zadnjem času napravili po nekaterih občinah tudi na Štajarskem.
V občini L. je bila pri prvi hiši ob cesti nabita deska. Na njej je bilo brati, da ta občina plačuje svoj donesek za oskrbovališče v trgu M. in da je zato prepovedano beračiti po hišah. Pred to hišo ravno stoji neki popotni rokodelec ter skuša zvedeti, kaj da je zapisanega na deski. Dolgo časa je ugibal — bilo je namreč pisano samo v nemškem jeziku— naposled vendar zvé, v kateri kraj da mu je treba iti, da dobi prenočišče. Ravno se obrne na cesto, ter hoče dalje iti, ko stopi predenj tujec z debelo popotno culjo.
»Gotovo te zebe, prijatelj, ker si tako bled?« tako ogovori tujec rokodelca.
»Seveda mi ni vroče sedaj o sv. Martinu. Danes je ravno moj god in nobeno leto ga nisem še tako slabo obhajal, kakor ravno letos,« odgovarja rokodelec Martin.
»Le ne prehitro tožiti! Da boš bolje pomnil, kedaj da je bil letos tvoj god, ná, vzemi tukaj tole še skoro popolno novo suknjo. V tem posnemam jaz tvojega patrona sv. Martina. Tudi on je dal revežu na potu svojo suknjo, a on jo je dal le pol, jaz pa ti dam in celo. Ha! ha!«
Martinu sicer tujec po obrazu ni bil po godu, vendar ni nič hudega slutil. Sodil je ljudi po sebi menil, da so vsi dobri, kakor on. Hvaležen torej v potrebi vzame od tujca suknjo, obleče jo in vesel stopa urnih korakov proti bližnjemu trgu.
»Mladenič se nama je hitro vsedel na limanice,« reče tujec za drevesom skritemu tovarišu, ko je Martin odšel svojo pot. — Dobro uro je hodil in že je pred trgom. Precej se oglasi pri ondotnem županu. Ta pregleda njegovo delavsko knjižico; prepriča se, da je vse v redu in zato ukaže občinskemu služabniku, ki je ob enem tudi skrbel v občini za varnost in red, naj rokodelca pelje v oskrbovališie. Sluga pa je nekako sumljivo opazoval Martinovo suknjo. Ni mu hotelo v glavo, kako da ima rokodelec tako Iepo dolgo suknjo, sicer pa da je že precej raztrgan, vzeti so čevlji v nevarnosti, da jim ne uidejo prsti, ki radovedni kukajo iz tesne ječe. Rekel vendar ni nič, vzlasti ker se mu je zdel mladeničev obraz pošten in dobrovoljen.
Martin se kmalu nekoliko vdomači v oskrbovališču. Najprej sleče svojo novo suknjo v gorki sobi in prične krpati svoje raztrgane čevlje. Ni se pa še ogrel, ko se vrata hipoma in siloma odpró in v sobo stopi občinski sluga s silno resnim obrazom.
»Torej tak potepuh si ti! Tako mlad in že kradeš!« S temi besedami zgrabi sluga Martina s svojo močno pestjo za zavratnik ter ga potegne seboj.
»Kedo krade?« vpraša začuden in nevoljen Martin.
»No, sedaj se boš pa še nedolžnega in lepega delal! − Pa vsaj so vsi hudobneži taki. Vsi so nedolžni in nobeden nič hudega ni storil. Suknjo poglej tukaj, ki si jo v svoji slabi vesti že odložil, potem ti bo jasno, zakaj moraš z menoj pred sodnika. — Le hitro z menoj v pisarno. Te bomo že naučili poštenosti!«
Pri sodišču je bil že poleg sodnika navzoč tudi posestnik iz okolice, ki je prišel naznanit, da so bili tatovi v njegovi hiši, ki so mu odnesli veliko denarja in blaga, med drugim tudi njegovo skoraj še novo suknjo. — Sodnik vpraša posestnika, jeli suknja, ki jo je Martin prinesel, njegova. Posestnik jo seveda precej spozna.
»Ti potepuh, ti! Torej ti si se prikradel v mojo hišo ter mi napravil toliko škode! Suknjo sedaj imam, kje imaš pa skrite druge stvari?«
»Jaz za vse to, kar pravite nič ne vem,« odgovori Martin.
»Pretkani so pa taki le tiči,« nadaljuje posestnik, »komaj sem šel od doma toliko, da sem v naglici spil kozarec vina in pozabivši doma pustil odprta vrata, že so mi hudobneži napravili več kot 200 goldinarjev škode.«
»Jaz vam nisem napravil nobene škode,« pravi Martin, »sploh pa bi vam svetoval, da bi bolje zapirali vrata, ako greste od doma.«
»No, ta je lepa, da bodo nam tatovi še nauke dajali, kako da naj doma vrata zapiramo,« oglasi se sodnik. »Suknja, ki jo imate, je najboljši dokaz, da ste jo vkradli.«
Martin pripoveduje, kako je dobil suknjo, a verjel mu seveda ni nihče, ker ni imel zato nobene priče.
»Moja vest je čista,« pravi Martin že nekoliko bolj pomirjen, »ako Bog hoče, se bo že zvedelo za pravega tatu.«
Žalosten je stopal Martin kmalu na to po ulici v bližnjo ječo. Sram ga je bilo, ker so ljudje postajali, gledali za njim in si šepetali: »Tat tat!« Nikamor si ni upal pogledati pošten mladenič. Skoro vesel je bil, ko so se zaprla vrata ječe za njim. Ušel je opazovanju radovednih ljudij. V ječi je našel tovariša. Bil je ta daleč na okoli znan potepuh, pred katerim ni bilo varno v okolici ne življenje, ne imetje in ki je bil zaradi raznih hudodelstev že večkrat v zaporu.
Nekaj dnij sedi že Martin v ječi. Sodnik je njegovo stvar preiskaval, a ničesar ni mogel zvedeti, kar bi opravičevalo Martina. Zaradi tega je bil Martin vedno bolj otožen. Nekega dné reče mu njegov tovariš v ječi:
»Jaz ne morem razumeti, kako da moreš tako žalosten in potrt biti. Vsaj imaš tukaj jesti, na gorkem si, obleko imaš; kaj pač še druzega hočeš sedaj v zimskem času. Zunaj bi se ti sedaj gotovo slabše godilo. Obleko imaš slabo, zaslužka ni, hodil bi lačen in raztrgan od mesta do mesta in javaljne kaj dela našel. Bodi torej vesel in zadovoljen. Mi jetniki dandanes nismo zadnji na svetu. Ako meni jed ni všeč, pritožim se in dobim bojšo; kam naj se pa kmet pritoži, ako mu toča pobije in nima po zimi kaj jesti dati svoji družini. Ha, ha! Bodi torej vesel in dobre volje; ko se ogreje spomladi, te bodo že spustili na solnce, ti si še-le začetnik v tatvini, torej ne boš veliko kazni dobil.«
Martin nekako plašen gleda in posluša zastaranega hudodelnika.
»Vesel naj bi bil in zadovoljen,« odgovori mu Martin, »in vendar mi je vzeto najdražje blago na svetu. Bil sem pošten vsikdar in niti trohice tujega blaga se ni nikoli dotaknila moja roka in sedaj mi je vzeto dobro ime, poštenje pri ljudeh in jaz naj bi bil vesel in zadovoljen!«
»No,« pravi tovariš, »če ti druzega niso vzeli, to ni nič hudega. Z vsem svojim poštenjem in s svojim dobrim imenom si ne moreš kupiti ni kozarca žganja, ako nimaš denarja. Ha, ha! Počasi se boš že privadil našega življenja po ječah in take muhe te ne bodo nikoli več nadlegovale.«
»Ne govôri tako, Bog je naš gospodar in nikdo mu ne uide. Tudi ti boš skusil njegovo pravičnost, ako kazni ne obrneš v pokoro in ako se ne povrneš na pravo pot.«
»Poglejte ga, pridigarja, poglejte! — Kedo te je pa najel, da mi boš tukaj kvasil prazne otrobi,« zavrne ga hudodelnik.
Martin se odslej ni več mnogo menil s svojim tovarišem v ječi. Kakor je bil vajen od doma, tako je tudi v ječi opravljal svoje molitve, za kar je imel sedaj mnogo več časa, kakor zunaj.
Njegov tovariš se je sicer nekaj časa norčeval ž njega, a naposled se je vendar naveličal in zdelo se je, da lep vzgled Martinov tudi za zastaranega hudodelnika ni brez vpliva. Bil je bolj prijazen z Martinom in ako mu je pripovedoval kaj božjega, poslušal ga je mirno in tiho. Videlo se je, kakor da bi se tudi v duši hudodelnikovi vzbujali blagi spomini nedolžne mladosti, ko je tudi še on svoje roke sklepal pri molitvi. Seveda takrat so bile še roke njegove čiste in jih ni oskrunjevalo tuje blago in kri njegovega bližnjega.
Martin je vedno trdno upal in to tudi zatrjeval tovarišu v ječi, da se bo naposled le skazala resnica in da bo prišla na dan njegova nedolžnost.
»Moj zavetnik sv. Martin,« dejal je ob neki priliki, »ki se je usmilil v sili berača ob cesti, spomnil se bo, trdno upam, tudi mene.«
»Ako se to zgodi,« pravi tovariš, »tedaj tudi jaz spoznam, da je tvoje prepričanje pravo in potem začnem tudi jaz moliti.«
Nekaj dnij pozneje začul se je pred ječo velik šum.
»Gotovo je prišel sv. Martin kar na konju tebe rešit, ker je zunaj tak ropot,« norčuje se tovariš iz Martina. »Glej, kar dva sta prišla,« nadaljuje tovariš, ko pogleda skozi omreženo okno.
»Nikar tako brezmiselno ne govôri,« zavrne ga Martin. »Vse je mogoče!«
Kmalu nato pokličejo Martina iz ječe pred sodnika. Ondi sta stala dva človeka po zunanje videti zelo zapuščena. Bila sta ona tatova, ki sta vkradla suknjo, zaradi katere je moral Martin v ječo. Pozneje sta se pri svojem poslu sprla, očitala si razne hudobije in tatvine. Tako je prišlo vse na dan, tudi tatvina, zaradi katere je Martin po nedolžnem že dlje časa v ječi. — Pred sodnikom tega tudi nista tajila. Ko jima sodnik pokaže suknjo, priznala sta, da je prava in ko jima pokaže Martina, precej ga spoznata kot onega rokodelca, kateremu sta izročila suknjo in sicer iz tega namena, da bi sum tatvine od sebe odvrnila in vso krivdo navalila na Martina.
»Tedaj je Martin vendar-le nedolžen,« pravi sodnik. »Zelo sem tega vesel, ker mladenič ta mi je bil vedno všeč.«
Nato sodnik zopet pokliče Martina ter mu naznani, da se je spričala njegova nedolžnost, da je on ječe rešen.
»Ker ti je pa s tem storjena velika škoda, zato smo poskrbeli, da precej dobiš dela v našem trgu pri poštenem mojstru, ki je obljubil odškodovati te pri plači za tvojo zamudo v ječi.«
Martin vesel hvali Boga in svojega zavetnika, da mu je vrnil dobro ime in ga rešil ječe ter gre poslovit se od svojega tovariša v ječi.
»Vidiš,« pravi Martin, »da moje upanje ni bilo osramoteno. Veruj in upaj tudi ti, poravnaj svoje krivice in tudi tebi bo Bog milostljiv.«
»Spoznam, spoznam,« reče tovariš ihteč, »skušal bom popraviti svoje izgubljeno življenje. Martin, moli za-me! Z Bogom!«
Ta dan je bil za Martina eden najlepših dnij v njegovem življenju. In ko bi bili videli v njegovo blago srce, spoznali bi, da se bolj veseli kesanja in poboljšanja svojega tovariša v ječi, kakor pa svoje rešitve.
Nekaj let pozneje je bil Martin premožen mojster in posestnik in nekdanji njegov tovariš v ječi bil je pri njem za hlapca in gospodar ga je ljudem po pravici hvalil kot vernega, poštenega in delavnega človeka. Res: Poštenost velja!