Požar (Domoljub)
| Požar. Anonimno |
| |||||||||||||
V začetku sedanjega stoletja je živel v vasi V.
na Goriško-Kranjski meji mizar Jurkovec s svojo ženo
in dvema otrokoma. Prebival je v majhni hiši, katero
je kupil od nekega bogatega vdovca. Tega so Francozi,
ki so takrat strašili s svojimi vojskami po naših
krajih, ubili, ker so zvedeli, da ima veliko denarja,
pa ga jim ni hotel izročiti. Govorilo se je mnogo
med ljudmi, da morajo biti ti denarji v Jurkovičevi
hiši kje zakopani.
Jurkovič je kupil to hišo, a ker je bil reven s tujim denarjem, katerega si je sposodil pri znanem stiskaču Berniku v vasi. V teh viharnih bojnih časih je imel Jurkovič slab zaslužek, tako da celo obresti m mogel odrajtovati svojemu upniku Berniku. Dve leti je ta čakal potem pa tožil Jurkoviča pri sodišču za ves denar z obrestmi. Mizar seveda ni mogel v tako kratkem času dobiti denarja, zato je bila na določeni dan že napovedana razprodaja pri Jurkoviču. Bernik je hotel imeti hišo mizarjevo, ker denarja ni mogel iztirjati; upal je da jo bo dobil prav po ceni in pri tem napravil lep dobiček.
Nekaj dni pred razprodajo je stopil Jurkovič še enkrat k Berniku ter ga prosil, naj ustavi razprodajo, prošnja pa je bila brez vspeha. − Doma pa je med tem za kolovratom sedela mizarjeva žena; toda sicer zelo pridni predici se je sedaj ustavilo kolo. Zamišljena se je naslanjala na kolovrat; videlo se ji je, da veliko trpi; večkrat je prav globoko vzdihnila. In kako bi ne? Dvoje otrok se igra okrog nje, ki sta sedaj pod streho; v hiši je vse lepo uredila in sedajj vrgli bodo družino na cesto, prišel bo večer in nikjer ne bodo imeli prenočiti.
Mizarjeva žena se vzbudi iz svoje tožne zamišljenosti, ko vstopi Jurkovič v hišo.
»No, kako si opravil?,« vpraša ga žena.
»Vse je zastonj! Srce njegovo je trdo ko kamen in se ne da omečiti; jutri bomo izgnani iz svoje hiše in sami ne vemo kam.«
»Ne! To je prehudo. Vsaj bi človek nič ne rekel, ko bi bil temu sam kriv. Toda človek dela noč in dan, hrani in stiska, a vkljub temu si ne more nič pomagati v teh negotovih vojskinih časih. Človek bi moral kar obupati ...«
Res težko je bilo tolažiti nesrečno mizarjevo družino. Ko bi ne bili imeli vere v Boga in v življenje ter povračilo onstran groba, ne bili bi si mogli razlagati težke poskušnje, s katero jih je Bog obiskal. Tako pa najdemo isti večer vso družino, da kleči pred kipom Matere božje v domači hiši. Imeli so namreč lep kamnit velik kip Marijin, postavljen v izboknjeno steno, pred katerim so večidel vsaki večer po lepi krščanski navadi molili rožni venec.
Tam so tudi ta večer molili in vsaj nekoliko potolaženi šli počivat. Pozno zvečer je prišel še popotni revež ter prosil domačih prenočišča.
»Le ostanite pri nas,« pravi gospodar; »ne vem če jih bom še veliko prenočil. In šel je berač hvaležen počivat v steljo.
Jurkovič ni mogel dolgo zaspati; poslednjič vendar zatisne oči in sanja se mu, da stoji s svojo družino na sredi ceste ter se ozira na svojo hišo, katero je moral pregnan zapustiti; kar zagleda pred seboj denarnico; vesel se obrne ter hoče zopet nazaj v svojo hišo, a hiše ne more najti; ni je bilo nikjer.
V tem ga vzbudi glas zvona iz spanja; prestrašen skoči iz postelje, ko začuje biti plat zvona, hiti k oknu gledat, kje da bi bil ogenj. Zunaj je bilo na cesti že vse polno ljudij.
»Kaj pa je? « vpraša Jurkovič.
»Gori, pri vas gori! Hitite, da se rešite iz hiše, ker streha se zna prav kmalu sesuti,« kličejo ljudje iz ceste.
Ves iz sebe hiti Jurkovič v hišo in vzbudi svoje domače.
»Hitro, hitro vén iz hiše, sicer nas ogenj prehiti!« kliče gospodar.
»Izgubljeni so! Kdo bo šel jim pomagat?« Taki glasovi se slišijo od zunaj. »Glejte, ogenj že šviga skozi okna; ostrešje že poka; gorjé, domači bodo vsi v pepelu pokopani! ...«
Ravno hoče par najpogumnejših mož skočiti skozi vrata, rešit domače, ko se izvije Jurkovič plamenom in precej poškodovan s svojimi prihiti skozi vrata na cesto.
»Hvala Bogu, da so vsaj ljudje rešeni.«
»Ne še vsi!« kriči Jurkovič; »v stelji je prenočeval neki tujec, hitimo, da še njega rešimo.«
A bilo je prepozno; ostrešje je namreč v tem trenotku zahreščalo in berač je bil pokopan v goreči grobiji. — Izgrebli so ga kmalu, a bil je mrtev; ostanke tabakove pipe so našli pri njem. Nesrečno družino so isti večer preselili v občinsko hišo. — Ljudje so sicer pridno gasili na pogorišču, toda rešiti niso veliko mogli. Zjutraj je prišel na kraj nesreče tudi trdosrčni Bernik. Vesel ni bil tega prizora, kajti lepa kravica mu je všla s tem iz hleva.
»Jutri torej ne bo nič z razprodajo, oče Bernik,« vpraša župan upnika, ki ni z nobenim govoril ter sam hodil okrog pogorele hiše.
»No, tako se lahko zabrani vsaka razprodaja, ako kdo sam zažge poslopje. Pa o tem še ni spregovorjena zadnja beseda in pri gosposki bomo videli, kaj se zgodi s takim, ki si sam zažge hišo v škodo svojega bližnjega.«
»Oče Bernikov, to je pa grdo, kar tako na celo obdolžiti Jurkoviča takega hudodelstva. Pač bi bil Jurkovič nespameten, da bi hotel sam tako grozne smrti umreti; saj ste videli, da si je komaj rešil življenje. Sploh pa je Jurkovič tako poštena duša, da je nemogoče kaj tacega o njem misliti brez tehtnih vzrokov.« Tako je izgovarjal župan Jurkoviča; ljudje pa so bili trdno prepričani, ker je začelo v stelji goreti, da je tuji tabakar nosil seboj vžigalnice, ki so se mu vnele po noči. Kako, seveda tega ni mogel nihče vedeti.
Nesreča za poštenega mizarja je s tem prikipela do vrha. Bil je sedaj brez hiše, a imel je na njej polno dolga. Hotel je vse pustiti in podati se drugam, a sosedje so mu dajali srčnost, da naj le prične postavljati novo hišo, ker mu hočejo pomagati, kar le mogoče.
S krepko roko in v zaupanju na Boga se Jurkovič poprime težavnega dela. Precej začne odstranjati obgorelo lesovje s pogorišča. Spoznajo pri tem, da so tudi zidovi mnogo trpeli ter se razpokali. Ko pridejo zopet v notranje prostore, vidijo tudi votlino, kjer je v zidu stal kip Matere božje, prazno; kip je gotovo padel med druge ogorke ter leži med ostalo drobnjavjo.
»Le pazite,« pravi žena mizarjeva, »ko pridejo delavci do onega dela stene, kjer je stal kip Marijin; glejte, da kipa ne razrušite.« Kmalu se prikaže iz pepela glava Marijina popolno nepoškodovana; tak je bil tudi ves kip; rahlo ga vzdignejo in nesó iz hiše na travo. Ko ga hoté položiti na tla, odmakne se neka plošča ob vznožju kipa in vsujejo se iz razpokline rumeni cekini na zeleno travo, da jih je bilo veselje gledati. Kedo bi mogel popisati občutke, ki so se pri tem pogledu porajali v srcu Jurkoviča, in njegove žene. Našteli so denarja blizo do pet tisoč goldinarjev.
To je bil gotovo oni denar, rekli so ljudje katerega je prejšnji gospodar hiše skril pred Francozi, a bil od njih umorjen. Jurkovič pa in njegova žena zopet poklekneta pred Marijo ter se ji zahvalita, da ju je tako nepričakovano rešila iz velike zadrege.
Mizar s tem denarjem plača Bernika in sezida tudi lepo novo hišo. Ni bila sicer velika, a vsakemu je bila všeč. Na pročelju hiše pa je bil postavljen kip Matere božje s podpisom: »Naša pomočnica.«
Ta dogodek je prebivalcem daleč na okrog ostal še dolgo v živem spominu ter jih vtrjeval v zaupanju na Boga in njegovo božjo Mater, vzlasti Jurkovičevi so se hvaležni spominjali celo svoje življenje na ta dogodek, ki jim je grozeč najhujšo nesrečo donesel največjo srečo.