Požar (France Bevk)

Požar France Bevk

Izdano:	Žena in dom, 9/ 1–10, 1938
Viri:	1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 9, 10
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1

Bilo je pomladnega dne. Solnce je tako toplo prigrevalo, kakor da se čas nagibije že na poletje. Drevesa so bila še gola, toda trate je že pokrivala nizka trava. Na prisolnčnih bregovih so se odpirale cvetice. V drevoredih so vriskali igrajoči se otroci. Zemlja je dišala.

Duh po polju je izpremešan z vonjem mandeljnovega cvetja vel prav do bolnišnice, ki je stala ob stranski cesti, skrita za gosto, živo mejo. Razlival se je po vrtu, ki je bil zasajan z mladimi breskvami, pretakal se je skozi okna v dvorane. Bolniki so ga željno vdihavali. Bili so bolj nemirni ko po navadi.

Ob uri, ko se je bilo solnce že nagnilo čez poldan, sta se Katrica in Lovre izprehajala po vrtu bolnišnice. To je bilo sicer proti predpisom. Katrica bi bila morala biti ob tisti uri v postelji. Toda že nekaj dni prej, odkar je pričakovala obisk moža, ni nehala zagotavljati zdravnikom, da je krepka in da se počuti zdravo. To jim je dopovedovala s tako gorečnostjo, da se res niso mogli upirati njenim besedam.

Lovre jo je bil prijel za podpazduho, da sta hodila po belem pesku, ki jima je škripal pod nogami. Katrica, ki je bila oblečena v pisano, do gležnjev segajočo obleko, se je vsa naslanjala na moža, najrajši bi mu bila obraz položila na ramo. Bila sta na videz kakor dva mlada zaljubljenca, Že več tednov se nista videla.

Na pogled sta bila tako različna med seboj. Katričin obraz je bil bled, oči so ji bile zaradi bolezni globoko vdrte, obrobljene z modrikastimi krogi. Po naravi je imela pšenične lase, belo polt in modre oči. Zdela se je živo nasprotje črnolasega moža rjave polti in mračnega pogleda z malce zagonetnimi nasmehom na ustnicah.

Hodila sta počasi, nista mnogo govorila. Z rahlim nasmehom, kakor da ju trenutno vse veseli, sta se ozirala na holme, ki so se raztezali za mestom. Bilo je kazno, da vsa zbrana in z nekako pobožnostjo uživata solnce in medsebojno bližino.

Četudi se je Katrica vedno bolj in z vso težo opirala na moža, se ji je nazadnje vendar zapletla noga, da bi bila kmalu padla na kolena. Lovre jo je naglo zgrabil okoli pasu. Imel je občutek, da se mu bo prelomila v rokah.

»Vidiš, da si še brez moči,« ji je rekel.

»To je le zaradi tega, ker nič ne delam«, se je branila.

Lovre se je oziral pa kaki klopi. Zagledal jo je, ki je stala v redki, mrežasti senci pod mlado breskvijo. Sedla sta.

Katrica je postala nekam žalostna. Položila je glavo na moževo ramo in rada pustila, da je Lovre pestoval njeno desnico v svojih dlaneh. Oči so se ji zalile s solzami.

»Domov pojdem,« je slednjič izpregovorila.

Lovre se je začudil. Umaknil je obraz od nje in jo je gledal nekaj trenutkov.

»Ali ti ne ugaja tu?«

Žena se je rahlo stresnila ob teh besedah. Moj Bog, kakšno vprašanje! Bele dvorane, vrste postelj, postrežnice, zdravniki, zdravila, predpisi, predpisi — kdo more za trajno to prenašati? Poleg tega je bila pomlad. Ona je ni videla le z očmi, ni je doznavala le z nosnicami. Plala ji je v krvi. Še nikoli je niso tako hudo mučile različne misli in žgoča hrepenenja. Da, če bi nikogar ne imela na svetu, bi morda ostala. Pa še tedaj ne.

»Ne ostala bi več rada.«

»Toda ti ne smeš od tod, dokler ne ozdraviš,« ji je Lovre rahlo božal roko, da bi jo pomiril.

»Saj sem zdrava. Doma se bom razgibala, pa bom dobra. Saj ne moreš tako dolgo ostati brez mene.«

»Saj si sam pomagam. Včasih mi pride pospravit Jožica.«

Lovre je čutil, kako je žena ob tej zadnji besedi vsa vzdrhtela. Ni se več oslanjala nanj. Roke si je položila na kolena in tiho gledala predse. Na ustnicah ji je ležal poseben izraz. Lovre ga je videl, toda ni ga razumel.

»Pojdem,« se je nenadoma odločila. »Saj sem dobra. Zaplešem, ako hočeš,« se je nasmehnila, toda njen nasmeh je izražal vse kaj drugega ko radost.

Mož jo je gledal. Tudi ona ga je zrla. Po njenih očeh je spoznal, da bi je vse sile tega sveta ne odvrnile od sklepa.

»Prav,« se je vdal. »Toda peš ne moreš domov. Potrpi še ta teden. V nedeljo pridem z vozom. Potem, ako te bodo pustili zdravniki...«

Žena se mu je molče privila k ramenu ...

Še nikoli ni doživela tako dolgega tedna. Že samo pričakovanje ji je črpalo moči.

V nedeljo je Lovre prišel z vozom. Ko ga je zagledala, ji je rahla rdečica pobarvala obličje. Tako je bila na videz bolj zdrava ko kdaj prej. Čutila je mrzlico, toda bila je srečna, da je nihče več ni zadrževal v tistem trenutku.

»Jožica ti bo pomagala, dokler ne boš popolnoma na nogah,« ji je rekel mož.

Da, da. Niti malo mu ni ugovarjala. Še z očmi se ni izdala, kaj čuti in misli. Le proč od tod. Čimprej.

Šele ko je sedela poleg moža na vozu, ki se je stresal po razriti cesti, se je do dna oddahnila. Bila je srečna. Morda še nikoli v življenju ni bila tako srečna. Imela je občutek, ko da se vrača iz ječe v svobodo. Bolnišnica ji je ostala za hrbtom, mesto v daljavi. Ob cesti so se razprostirala polja, ob njivah je v vrstah stalo drevje, na vejah se je že odpiralo popje. In povsod ljudje na nedeljskih izprehodih. Solnce in nežno zelenje.

Le Lovre je bil videti mračen. Ali se ji je le dozdevalo tako? Bolj ko ga je pogledovala, bolj se ji je zdel kakor živo nasprotje s solnčno nedeljo in njenimi občutki.

»Ali ti ni prav, da se vračam domov?« ga je vprašala.

Začuden jo je pogledal.

»Zakaj bi mi ne bilo prav? Prav mi je!«

Saj ji nikoli ni lagal, vendar mu tedaj ni popolnoma verjela.

Voz je slednjič prešel raztreseno vas in se ustavil pred majhno hišico. Spodaj je bila veža s kovačnico, a zgoraj kuhinja in kamra. Pogled ji je pobožal začrnele stene. Prejšnji izraz sreče ji je vsaj za trenutek iznova razširil lica.

Priteklo je vitko dekle podolgovatega obraza in rjavih las, ki ji je hotelo pomagati z voza.

»Saj bom lahko sama, Jožica,« ji je rekla Katrica mrzlo.

Res, stopila je sama z voza, a je padla možu v naročje. Nato se je ozrla proti rodni hiši, ki je stala za dober streljaj oddaljena više ob klancu. Pred njo je stal Ferjan, njen oče. Širokopleč se je oziral proti nji, a se ji ni približal zaradi moža. Pomahala mu je z roko. Ga bo že obiskala. Tedaj ni imela več moči.

Lovre jo je moral podpirati, da je lahko prišla po stopnicah. V sobi se je sesedla na stolico. Bila je bleda, upehana, vročične oči so se ji radovedno ozirale okrog. Da, še je spoznala dom. Vse je bilo čedno, pospravljeno, toda poznalo se je, da je tuja roka delala red. Nekatera reč bi morala stati na drugem mestu. Tako pa so se ji zdele te stene nekam tuje.

»Izmučena si videti,« ji je rekel Lovre. »Lezi! Medtem ti bo Jožica skuhala kavo.«

Bilo ji je bridko, da je morala priznati svojo smrtno utrujenost. Najrajši bi bila sama stopila v kuhinjo. Toda bala se je, da se bo zgrudila ...

Drugi dan, ko je Lovre odšel na delo, je vstala kakor po navadi. Prišla je bila Jožica, da bi ji pomagala. Katrica je ni grdo gledala, ni ji rekla trde besede. Bila je z njo sladkejša ko po navadi. Toda dokazati je hotela z delom, da je zdrava in ne potrebuje več tuje pomoči.

Tresla se je od šibkosti, a dekletu je sproti jemala vsako delo iz rok. Z redkimi besedami je izražala vedno bolj neprikrito nejevoljo.

Jožica je postala zbegana, ko je videla, kako Katrica vsako stvar nalašč popravlja za njo. Nazadnje je razumela. Roke so ji zastale, začudena je strmela nekaj trenutkov.

»Če tako delaš, me več ne potrebuješ,« je izrekla skoraj med solzami.

»Mislim, da bom lahko sama.«

Dekle je molčalo. Toda še zmeraj se ni moglo odločiti, da bi odšlo.

»Saj zaradi tega ni treba, da si huda name,« se je Katrica ozrla po nji.

»Saj nisem.«

Katrica je stala ob oknu in z notranjim zadovoljstvom gledala za prijateljico, ki je stopala po stezi skozi sadovnjak. Zgrabila jo je omotica, da se je z globokim vzdihom sesedla na stol.

Lovre se je vrnil in našel pripravljeno večerjo. Sedel je in se nekam začuden ozrl okoli sebe.

»Kje pa je Jožica?«

»Odšla je.«

Žena ga ni pogledala v oči.

»Kako — odšla?«

»Za zmerom,« je rekla Katrica malce razdraženo, oči so se ji pomenljivo rogajoče uprle v moža. »Saj jaz je ne potrebujem ...«

Lovre jo je gledal, gledal, ki mu je nekam nemirna umikala pogled. Saj je ni bilo treba izpraševati, vse je bral na njenem obrazu. Bil je na rahlo užaljen, a jo je poizkusil opravičiti v svojih mislih ... Zganil je z rameni, kakor da je v trenutku vse vrgel s sebe. Pokrižal se je in zajemal.

2

Lovre se je živo spominjal dne, ko je bil prvič stopil v tisto vas. Prej je niti po imenu ni poznal. Bilo je med vojno, ko se je njegov bataljon, ki je bil na pohodu, neki večer ustavil na klancih med hišami. Vojake so porazdelili po skednjih.

Ponoči je nastal požar. Gorel je Ferjanov hlev. Zažgali so ga bili vojaki, ki so bili nastanjeni v njem.

Vsa vas je bila v hipu na nogah, tudi vojaki. Hiteli so gasit.

Rešili so živina, nekaj poljedelskega orodja, omejili požar, da se ni razširil na hišo. Hleva niso mogli rešiti, pogorel je do tal. Drevje, ki je stalo okoli njega, je svoje osmojene veje obupno iztezalo v nebo.

Vojaku, ki je visel privezan, na enem izmed dreves, se je približalo plavolaso dekle, ki je imelo ves objokan obraz. Nekaj časa je prepadeno, z velikimi očmi strmelo v kaznjenca, ki so mu bila že posinela lica in mu je pena silila na ustnice. Nato se je ozrlo v Lovreta, ki je stal ob strani, kakor da straži tovariša.

»Kaj pa je takega storil?« je dahnilo s strahom.

»Ali ne zadostuje, da je po njegovi nemarnosti zgorel hlev?« je Lovre pokazal zobe. »Za to ga ne bomo nagradili.«

»S tem nam nič ni pomagam,« se je Katrica zgrozila. »Zaprli bi ga, ako ga že morate kaznovati.«

»Obsodba ga šele čaka.«

»Zakaj ga pa potem mučite?«

Vojak je bil padel v nezavest. Lovre je zajel s korcem vode in mu jo je pljuščil v obraz. Nato mu je zrahljal vezi. Vojak se je grgraje oddahnil, kakor da se iznova vrača k življenju.

»Gospodična, vi ste dobrega srca,« jo je Lovre gledal z nagajivim smehom v očeh.

»Jaz nisem nobena gospodična.«

»No, no, le ne tako huda!«

Kazalo je, da se je dekle bolj zanimalo za privezanega vojaka ko za vse na svetu. Šele ko so ga odvezali in odpeljali, se ji je malce razjasnil obraz.

Lovretu se ni mudilo z vrta. Prebedel je že veliko noči, ki niso bile tako kratkočasne ko ta. V tistih urah nesreče je bila popustila tudi Ferjanova pazljivost nad hčerjo. Slednjič se je Katrica zasmejala, kakor da je že pozabila na požar in na mučenje.

Preden sta se poslovila, mu je dala naslov.

Pisma so bila vsakdanja, a se je vendar vsaka beseda nežno dotikala Katričinega srca. Včasih je izgubila sled za Lovretom, a se je nato zopet oglasil iz kakega daljnega kraja.

Nekaj mesecev po vojni je iznenada prišel v vas. Na sebi je imel vojaške hlače, a v nahrbtniku vse svoje premoženje. Preden je stopil k dekletu, ki ga je že pričakovalo, se je ustavil pred kovačnico, v kateri je Ferjan vihtel težko kladivo.

»Ali potrebujete pomočnika?« ga je vprašal.

Ferjan ga je premeril od nog do glave. Ponudba mu je bila po srcu. Odkar je bil pri gradbi novega hleva dvignil pretežko bruno, ga je bolelo v križu, ni imel več prejšnje moči. Delo pa se mu je po vojni kopičilo. Fant mu je bil po volji in mu zopet ni bil po volji.

»Ná, poizkusi!« mu je vrgel kladivo. »Da vidimo, kaj zmoreš in znaš.«

Lovre je vrgel nahrbtnik na tla in si zavihal rokave. Šlo je za to, da pokaže svoje znanje in moč. Ni mu šlo le za kruh, šlo mu je tudi za dekle. Čutil je, kako ga starec bistro gleda v roke, meri moč in spretnost slednjega udarca.

Sprejel ga je. Spal bo nad kovačnico, a jedel pri domači skledi.

V mraku sta se Katrica in Lovre srečala na klancu.

»Katrica!« je vzkliknil fant.

»Lovre!«

Vse, kar sta bila zamislila, jima je šlo kakor namazano. Verjela sta, da se ne bosta nikoli več ločila!

Oče ni slutil njunega prejšnjega poznanja. Vedel je sicer, da si hči z nekom dopisuje, a se ni kaj prida zmenil za to. Toda ni bilo treba prav bistrega očesa, da je opazil, kako se fant in dekle rada gledata. Biti sta morala previdna, da ni pomočnika že prve mesece vrgel na klanec. Pa saj sta dobila obilo prilike, da sta se sestajala.

Da bi ne bilo preveč očitno, ga je Katrica kdaj pa kdaj obiskala v družbi svoje prijateljice Jožice. Dekleti sta stali na vratih kovačnice, mu gledali v roke in govorili. Lovre je venomer dvigal obraz in v smehu kazal bele zobe. Gledal je le Katrico. Jožice s tankimi, rahlo trepetajočimi ustnicami in do dna izprašujočimi očmi zanj ni bilo.

Zavest, da ga ima dekle rado, je bila zanj kakor močna pijača. Včasih si je mislil, da ni nikogar na svetu, ki bi ga mogel ljubiti. Bil je nagle jeze, neugnane, vroče krvi. Tudi Katrica je bila uporne nravi, imela je isti blesk v očeh kakor on. To ga ni motilo. S tiho hvaležnostjo ji je vračal toplo ljubezen.

Ko sta se slednjič zavedela, da sta prav za prav že mož in žena, ju je obšel strah pred očetom.

Neki večer ju je našel na vrtu.

»Kaj pa vidva?« ju je vprašal osorno.

»Govoriva.«

»Kaj ne moreta govoriti v hiši? Marš!« je zapodil dekle.

Katrica je pobegnila in se skrila v kamro. V fantu je vrela kri, toda tu bi nič ne pomagala jeza. Saj tega je lahko pričakoval. Treba je bilo izpregovoriti.

»Dajte mi Katrico za ženo!«

Mož ga je nekaj trenutkov molče gledal, nato se je okrenil in odhajal v hišo.

»Pridi za menoj, če hočeš,« mu je vrgel med potjo.

Lovre je prišel za njim. Šele tedaj, ko sta bila varna pred tujimi ušesi, je starcu privrela jeza na dan.

»Kdo pa si ti?« je zakričal. »Od kod pa si se vzel, za hudiča? Saj te komaj poznamo.«

Fant je spoznal, da se ga bo Ferjan otepal z vsemi štirimi. Ne pomagalo bi, ako bi mu po pameti razlagal, da sicer nima več staršev, ne doma, a da pošteno misli... Uporabil je skrajno orožje.

»Samo dvoje imate na izbiro,« mu je rekel, »Mene v hišo ali pa sramoto.«

Ferjan je dolgo bolščal vanj, preden ga je do dna razumel. Nato je kakor divji planil k steni in snel lovsko puško.

Lovre je na mestu pobegnil.

Dva dni se kladivo ni oglasilo v kovačnici. Fant je ves čas preležal za zaklenjenimi vrati. Sklenil je, da pogine, ali naj ga pa z orožniki vržejo na klanec.

Prišla je Katrica in ga poklicala.

»Pridi k nam!«

Bila je vsa objokana. Le v njenem glasu je trepetalo nekaj zmagoslavne radosti.

Ferjan Lovreta ni pogledal.

»Kovačnico dobi za doto,« je rekel mračno. »Tam vama uredim tudi stanovanje. Potem si pa pomagajta, kakor si vesta in znata.«

Zeta je sovražil kakor razbojnika, ki mu je nastavil nož na vrat. Hčere ni mogel sovražiti.

Čez tri tedne je bilo ženitovanje. Bilo je precej šumno. Nevesta je bila vesela. Le Jožica, ki je bila za družico, je jokala.

»Zakaj se cmeri?« je vprašal Lovre nevesto. »Kdo jo razume!« je ta skomignila z rameni.

In vendar je bila morda ona edina, ki jo je razumela. Pa to skrivnost je ohranila zase. Lovre se ni dalje menil za družico. Imel je ženo in kovačnico. To mu je zadostovalo.

Dnevi so tekli...

Katrica mu je rodila sina. Bila sta srečna oba, oče in mati. Tako sta mislila, da ni tako lepega otroka daleč naokoli. Ko je začel izgovarjati prve besede, se ga nista mogla naveseliti. In kakor da so mu prve besede prinesle kal bolezni, je oslabel in legel. Umrl je čez nekaj tednov.

Bilo je prvič, da Lovre ni občutil nobenega veselja do dela. Zdaj pa zdaj mu je zastala roka. Žalosti za sinom se je pridružila skrb za ženo. Prehladila se je bila, suho kašljala, rdečica ji je izginila z obraza. Seveda je na vso moč trdila, da ji nič ni. Poizkusila je celo zapeti, da bi ga prevarila.

Lovre je imel od dne do dne manj dela v kovačnici. Bil je tak, da se ni rad uklanjal ljudem. Sila in nemirna kri sta ga gnali, da si je šel iskat drugega zaslužka. Dobil ga je v tovarni cementa v drugi dolini, kamor je bilo skoraj dve uri hoda. Odhajal je vsako jutro, prihajal vsak večer.

Življenje je teklo enakomerno dalje. Katrica je presamevala vse dneve. Ljubše bi ji bilo, če bi bila od zore do mraka poslušala udarce kovaškega kladiva. Vsak večer ga je težko pričakovala, ki se je vračal truden, redkobeseden z dela. Le smeh v rjavih licih mu je bil še tisti ko nekdaj.

»To je preutrudljivo zate,« mu je dopovedovala. »Še zbolel boš.«

»To mi nič ne naredi,« ji je zagotavljal.

Bila je pač čisto majhna laž, vendar jo je zapekla. Rajši bi bila videla, da bi ji bil tudi v vseh podrobnostih docela odkrit. Toda saj mu tudi ona ni bila.

Njena bolezen se je slabšala. To je dobro čutila, toda ona tega niti sama sebi ni hotela priznati. Šele ko so se ji noge zapletle in se je morala od šibkosti zgrabiti za stolico, da ni padla, je postalo očitno.

Lovre ji je zastrmel v pobledeli obraz.

»Kaj ti je?«

»Nič mi ni,« so se ji v bolestnem nasmehu nategnile ustnice.

»Ti si resno bolna.«

»Ne, ne. Kaj še!«

Lovre ji ni verjel. Neko nedeljo jo je kljub ugovarjanju naložil na voz in odpeljal k zdravniku.

Ta je zmajal z glavo.

»V bolnišnico,« je rekel. »Zdaj morda še ni prepozno.«

Katrica bi se bila skoraj zgrudila. Ne zaradi sodbe, ki jo je slišala, ampak zaradi zavesti, da mora zapustiti dom, delo in moža. Bilo ji je, kakor da se je zrasla z domom in jo zdaj trgajo od njega. Toda morala se je vdati.

3

Zopet je bila doma. Bilo ji je skoraj prijetno sami od jutra do večera. Še nikoli ji niso tako naglo potekali dnevi. Prešlo je poletje, nastala je jesen. Noči so bile krajše in krajše, dnevi mračni. Katrici, ki se je v toplih dneh res počutila boljšo, so težko legali v kri.

Delala je kakor neumna. Da bi se ne poznalo, kako ne zmore vsega. Postajalo ji je od dne do dne jasnejše, da jo drži pokonci le še močna volja. Že davnaj bi se morala zgruditi. Res, prihajalo ji je vedno pogosteje, da se je obupana sesedla. Zamislila se je in vzdihnila.

Kadar se je vrnil Lovre, se je opotekla po delu in se nalašč zasmejala, da bi ne opazil, kako je z njo.

Dolgo deževje, ki je trajalo tri tedne, jo je uničilo. K.0 se je neki večer vrnil Lovre blaten in utrujen domov, se ni mogla dvigniti. Sedela je, roke je držala na kolenih, brezupen nasmeh ji je ležal na ustnicah.

Mož je zagnal klobuk v kot in se ozrl po mizi. Večerje ni bilo. Šele nato je opazil ženin bledi obraz in motni lesk njenih oči.

»Katrica! Kaj ti je?«

»Potrpeti boš moral ... Danes me je obšla slabost.«

Moža sta trudnost in lakota navdajali z nejevoljo. Jezilo ga je, ker mu je žena tako dolgo tajila bolezen in ni hotela nikogar trpeti poleg sebe v hiši.

»Zakaj pa nisi koga poklicala?« je rekel malce zadirčno.

Tega Katrica ni pričakovala. Hotela je, da, želela si je, da bi jo objel, ji rekel nežno besedo, a ona bi se mu razjokala na prsih. To bi ji, tako si je domišljala, povrnile moči. Lovre pa, kakor da mu nič ni za njeno bolezen, ko je že nji sami zaradi tega tako hudo.

»Samo za to ti gre,« je prišpičila ustnice.

Še nekaj je hotela reči, a ji je kašelj zaprl sapo. Izpljunila je kri.

Lovre se je vznemiril.

»Za božji čas — kri!«

»Saj vidiš,« je rekla žena mrzlo.

To zanjo ni bilo nič novega. Razdraženost, ki jo je iztežka zadrževala, je prehajala na moža.

»Bolna si, a se siliš z delom,« ji je očital.

»Nisem bolna,« je rekla trmasto. »To je le tako prišlo.«

»Kaj boš tajila! Bolna si. Saj komaj stojiš na nogah.«

Res, dvignila se je bila. da bi odšla po delu. Toda začutila je, da ne more več varati niti sebe niti moža. Njo, ki ni marala slišali o bolezni, je to zadelo kakor najhujši udarec. Zakrilila je z rokama, kakor da hoče nekam zleteti, nato se je sesedla na posteljo.

»To ni nič,« so ji pritekle solze. »Ali želiš, da bi res že umrla, ko tako govoriš?«

»Kaj bi imel od tega, ako bi ti umrla? Jutri pojdeva k zdravniku.«

To ji je dalo novih moči. Nekaj rdečice ji je dahnilo v bleda lica.

»Nikamor ne pojdem,« so se ji poblisknile oči. »Ne k zdravniku, ne v bolnišnico! Ako naj že umrem, bom tu umrla.«

»Kakšne besede pa so to? K očetu stopim po konja, še nocoj se odpeljeva.«

Lovre je pozabil na trudnost in na lakoto. Jezila ga je ženina upornost, njena bolezen ga je navdajala s skrbjo. Govoril je odločno, a ne ostro, toda besede so odmevale v ženini notranjosti kakor krik. Pomolčala je za minuto, oči so se ji ostro zazre v moževe zenice. Kazalo je, da ga izprašujejo do dna.

»V bolnišnico!« je zagorela. »Da bi ti gospodinjila Jožica? Ti komaj čakaš tega.«

Saj je bila norost, kar je govorila. To bi si bila v treznih trenutkih tudi sama priznala. Bila je kakor pijana, ni se mogla premagati. Ljubosumje, ki jo je dolgo izpodjedalo kakor podtalna voda breg, je v zamolklem kriku planilo iz nje. Zdrl se je plaz, nesel s seboj vso naplavino njenih tihih, bolestnih sumničenj in vse podiral pred seboj.

Lovre je bil prepaden. V prvem trenutku ga je obšla misel, da je žena zblaznela. Končno mu je postalo jasno, za kaj gre. Zaslutil je bil že tedaj, ko je bila žena odslovila Jožico iz hiše. Nekdanji prijateljici se nista več pogledali. Da žena še nosi v sebi, kar se je tedaj nejasno razgrnilo pred njim, niti malo ni slutil. Bolelo ga je, a jo je izkušal opravičiti z boleznijo.

»Neumnost govoriš,« se je branil. »To so tvoje bolne blodnje.«

Žena pa ni odnehala. Bila je kakor požar. Krik se je odbijal od sten in se razlegal skozi okno. Tedaj so tudi moževe besede postajale ostrejše. Toda še vedno se ni dal premagati od srda. Poizkusil jo je pomiriti, prepričati, da je neumno, kar govori.

»Še pred najino poroko si gledal za njo. Ali mar misliš, da nisem opazila?«

»Sama veš, da ni res, kar govoriš ...«

Katrica je bila kakor iz uma. Vsaka moževa beseda je vplivala nanjo kakor olje v ogenj.

»Res je, res, res! Ne taji. ko le izdajajo še oči! Prisegla bi lahko ...«

»Za božji čas, Katrica, spametuj se! Saj to je norost, to je od sile ... Nikoli, niti z najrahlejšo mislijo ... Če bi mi bila le rekla, poklical bi bil kako drugo žensko ...«

»Zdaj lahko tako govoriš,« se je zasmejala. »Jaz sem nesrečna. Sovražim te, četudi sem te imela rada. Nečem te več videti. Nečem več živeti... Umrla bom... Toda akotudi umrjem, z Jožico ne bosta srečna! Nikoli! Prekolnem vaju ...«

Z razprostrtimi rokami je zaplavala po sobi. Njena k sumničenju nagnjena nrav jo je potegnila za seboj, da ni mogla, ne utegnila presojati svojih besed. Zavest, da je izgubljena, da bo morala umreti in zapustiti vse, jo je delala blazno. Ne toliko ljubosumje, želo smrti jo je zastrupljalo.

Lovre ni znal brati poslednjih in najglobljih vzrokov njenega razburjenja. Vzelo mu je besedo, gledal jo je kakor uganko. Ne samo da mu dela krivico, neko namišljeno sramoto kriči pred vso vasjo. Že po naravi je bil nagle jeze. to mu je pognalo vso kri v sence, Začutil je omotico v glavi. Pred njim ni več stala bolna žena, ampak zlo, ki ga hoče pogubiti... Z dvignjenimi rokami in s skrčenimi prsti je šel proti nji ...

Ko je Katrica v silnem naporu izbruhnila kri in se zgrudila na kolena, se je v grozi zavedel svojega početja. Pobral jo je in položil na posteljo. Bila .je vsa krvava in strahotno bleda. Za trenutek se je zdelo, da je brez življenja.

Lovre bi jo bil tepel kakor morilec, ki se v očitanju in jezi še enkrat znese nad svojo žrtvijo. Premagala sta ga strah in sočutje.

»Katrica!« se je nagnil nad bolnico.

Ni mu odgovorila. Z najmanjšim znakom mu ni dala razumeti, da gal sliši. In vendar je še živela. Da. še je živela, saj je še dihala. Težko, pridržano, kakor da jo zbada v prsih. Velike oči so ji bile na široko odprte, da so se zdele še večje. Strmele so nekam v strop ...

Lovre je planil skozi vrata.

4

Lovre je bil opazil že takoj prve čase, da ga ljudje gledajo z neprijaznim očesom. Bil jim je tujec, pritepenec, nemanič, ki se je priklatil kdo ve od kod in dobil lepo hčer uglednega kmeta za ženo.

Njunemu zakonu niso prerokovali sreče. Ljubezen, ki so jo opazili med Katrico in Lovretom, jih je navdajala z zavistjo. Ko se je tisti večer razlegnil iz kovač-niče krik, so se pomenljivo spogledali in nategnili obraze. Ali zdaj vidite, kaj se je skrivalo pod pepelom?

Ko je Lovre pritekel iz veže, je zadel na skupino žensk, ki so stale na klancu.

»Pojdite h Katrici,« jim je zaklical. »Jaz se odpeljem po zdravnika.«

Po vnanjem videzu je bil tako divji, da so se mu ženske plahe umaknile ... Čez nekaj minut je oddirjal po klancu voz, v noč se je razlegalo pokanje biča.

Medtem so bile ženske že stopile k bolnici. Gnala jih je bolj radovednost ko sočutje. Obstopile so posteljo.

Katrica je sopla kratko, pridržano, iz prsi so se ji kdaj pa kdaj iztrgali težki vzdihi. Oči, ki so bile kakor da so neizrečeno začudene nad nečim, so se komaj premaknile. Bile so kakor zrcalo utrujene, umirajoče duše. Kaj so dopovedovale in izpraševale? Od kod vsi ti tuji obrazi? Kaj ji hočejo? Kje je Lovre?

Pogled ji je počasi drsel preko obrazov, roke so se ji zganile. Kaj hoče?

»Kaj ti je, Katrica?«

Ni odgovorila.

»Kje te boli?«

»Kaj se je zgodilo?«

Za trenutek so ji zastale prsi, kakor da napeto prisluškuje. Nato se ji je obraz za spoznanje skremžil na jok, a se je takoj zopet nategnil v bolečini.

»Videti je, da ji je vzelo besedo.«

»Kje pa je Ferjan, da ga ni?«

»Ali bi je ne kazalo sleči in pogrniti? O, kako se je vsa okrvavila!«

Bolnica se ni niti zganila, ko so ji ženske potegnile vrhnjo obleko s telesa in jo zagrnile. Bila je brez moči, brez volje. Naj naredijo z njo. kar jim drago. Z mokro cunjo so ji obrisale kri. ki ji je še vedno silila na ustnice. Njena kratka sapa je bila čimdalje krajša, kakor da zadržuje neko bolečino ali kakor da ji peša srce. Oči so se ji zapirale, kakor da jo navdajata trudnost in omotica.

»Moj Bog, da bi le tako ne umrla!«

»Ali bi ne šli po duhovnika?«

Tedaj je vstopil Ferjan. Prej ga ni bilo doma. Ko se je vrnil iz trga, je zvedel, da se je Lovre odpeljal Katrici po zdravnika. Ali je res tako hudo? Nekam zmeden in prepadem je obstal za vrati.

»Kaj je z njo?« je pomežiknil v bledo svetlobo luči, kakor da premaguje čustvo.

Sosede so se umaknile od postelje.

»Ne vemo, kaj ji je. Saj ne more nič povedati.« Možu so klecala kolena, ko je stopal do hčere. Saj je bil opazil, da Katrica že dalje časa ni taka, kakor bi si jo želel. Da je že tako daleč, si ni mislil. Ni si tajil, da jo ima Lovre rad in da stori zanjo, kar je v njegovi moči. In vendar — si je očital — če bi je ne bil dal temu človeku, bi bila morda zdrava.

»Katrica!«

Hči ga je opazila skozi na pol odprte trepalnice: kazalo je, da ga je spoznala. Ali se mu ni hotela rahlo nasmehniti, a se ji ni posrečilo? Tog izraz ji je legel na lica.

»Saj je vsa od krvi,« se je zavzel Ferjan.

»Nekoliko smo jo očedile.«

»Še vedno ji sili čez ustnice.«

Neka ženska je pristopila in ji z robcem obrisala svežo srago krvi.

»Vrat ima ves podplut,« je omenila.

Ferjan se je sklonil nad hčerjo. Odgrnil ji je rjuho iti nekaj trenutkov kakor začaran strmel na njen beli vrat. Noge so» se mu zašibile v kolenih, tema se mu je delala pred očmi. Grenka žalost mu je zajela srce, hkrati mu je rdečica srda silila v glavo.

»Katrica! Kaj se je zgodilo?«

Bolnica je uprla oči v Jožico, ki se je bila v tistem trenutku prikazala na vratih. Vznemirila se je, hotela dvigniti roko, a ni imela več toliko moči.

»Kaj hoče?« je vprašala ena izmed žensk.

Jožica je zaslutila, kaj hoče bolnica. Molče se je umaknila v mrak kuhinje.

Katrica se je ozrla v očeta.

»Povej, kaj se je zgodilo? Ali te je davil?«

Ferjan se je vedel, kakor da ji hoče izsiliti odgovor. Hči je razumela. Kakor ob nekem spominu, se ji je obraz nategnil v bolesten izraz. Ali ji ni od vsega življenja ostalo le veliko razočaranje? Morda je tedaj trezneje presojala in ji je bilo žal zaradi Lovreta. ali pa ga je le še huje sovražila. Zdelo se je, da z molkom zadržuje izbruh krvi in z njim življenje. Vendar je z vso silo pognala glas iz sebe...

»Lovre...«

Zasopla je, hkrati z besedo ji je prišla kri čez ustnice. Kaj je hotela povedati? Tega nihče ni vedel. Zopet je zaprla oči, telo se ji je nemirno stresalo.

»Umira,« se je z grozo izvilo iz Ferjana. »Naj teče kdo po župnika! Prižgite svečo!«

Vse se je naglo izvršilo.

Ferjan je pokleknil k postelji in molil z drhtečim glasom. Plamenček sveče je plapolal v jesenski sapi. ki je vela skozi okno.

Katrico so deli v poslednje olje. nato se je onesvestila. Tri ure pozneje je izdihnila.

5

Noč se je nagibala že proti jutru, ko je Lovre pripeljal zdravnika. Širok in mračen jima je Ferjan stopil naproti. Zeta ni pogledal.

»Prepozno,« je rekel zdravniku. »Hvala za trud!«

Lovre je obstal kakor okamenel, brez sape.

»Ali je umrla?« je prišlo zamolklo iz njega.

Tast mu ni odgovoril, kakor da ga zanj ni na svetu. Povabil je zdravnika, naj stopi z njim. Plačal mu bo, nato ga zapelje nazaj v mesto. Lovre še vedno ni mogel razumeti. Toda biti je morala resnica. V oknih je trepetala svetloba, sence so se premikale za šipami. Vso pot ga je obhajala neka težka slutnja. Toda zdelo se mu je, da mu prihaja le iz samoočitka, da je položil roko na ženo. Da bi mogla medtem umreti, nato ni niti pomislil.

Z naglimi koraki je stopil v vežo. Ob stopnicah sta stala dva orožnika. Začudil se je. Kaj pa ta dva delata tam? Toda ni utegnil, da bi se v mislih ukvarjal z rečmi, ki se niso tikale njegove žene. Stekel je po stopnicah, odrinil nekaj ljudi, ki so stali na vratih. Stopil je v sobo.

Katrica je še vedno ležala na postelji. Bila je zelo bleda, skoraj sinja v obraz. Oči so ji gledale izmed rahlo zaprtih trepalnic. Sredi modrih kolobarjev, so bile skoraj grozne. Na sebi je imela pražnjo obleko, bila je opravljena kakor za v cerkev. Tudi lase je imela urejene. Prste sklenjenih rok so ji ovijale črne jagode molka. Izpod palcev ji je gledal majhen križec.

Lovre je obstal pred njo. Počasi, samogibno se mu je dvignila roka, pokrižal se je.

»Moj Bog, saj je res,« se je za trenutek ozrl po ljudeh.

Ti mu niso odgovorili, le gledali so ga. Saj tudi ni pričakoval kakega odgovora. Umaknil je pogled, vzel oljčno vejico iz skodelice z blagoslovljeno vodo in pokropil rajnico.

Vse to je delal bolj ko v sanjah, komaj na pol zavestno. Bilo mu je, da bi se bil na mestu zgrudil, a se je premagoval, Sklenil je tresoče se roke, da bi molil, a ni mogel moliti. Motile so ga misli in občutki. Gledal je ženo, ki jo je bil pustil še živo, a zdaj je mrtva. Zdela se mu je uganka.

In kakor da hoče za vsako ceno razrešiti neko skrivnost, je strmel v njen obraz. Ali niso bila v tistih potezah okamenela vsa čustva preteklih trenutkov? Srd, groza, obup, razočaranje. In nazadnje tudi ljubezen. Da, tudi ljubezen. Izražala jo je neka blaženost, ki je bila izpremešana z brezmejno bridkostjo.

Pogled mu je preskočil z mrliškega obraza na beli vrat, ki ga je imela kakor nalašč razgaljenega. Na njem so se poznale modre lise. Kri so ji bili izmili, teh znamenj nasilja ni bilo mogoče izmiti. Kričala so. Tako mu je bilo, kakor da iz njih prehaja neko trepetanje v njegovo telo. Grenko spoznanje nečesa bridkega in grdega se je pomešalo s strahom.

Kakor da tega ne more gledati, je zdrknil na kolena in strmel v tla. Silil se je, da bi molil. Toda molile so le ustnice. Na tiho, a s strastjo se je obtoževal nečesa, četudi mu njegova krivda ni bila povsem jasna. Obtoževal je tudi ženo.

Počasi se je dvignil in se z zmedenim, plašnim pogledom ozrl po ljudeh. Gledali so ga, kakor da jim je tedaj prvič stopil pred oči. Njih molk je le zdaj pa zdaj prekinilo nerazločno šepetanje.

»Kdaj je umrla?« je vprašal. »Kdaj?« je ena izmed žensk pogledala svojo sosedo. »Tri ali štiri ure bo od tega.«

»Toda kako, za božjo voljo, kako ...,« se mu je iztrgalo iz duše, a ni dokončal stavka.

Ljudje so molčali. Nato je nenadoma zašumelo med njimi. Od vrat, ki jim je kazal hrbet, so se mu približevali koraki. Nekdo je obstal tik za njim in mu položil roko na ramo.

»Pojdite z menoj!«

Ozrl se je. Za njim je stal orožnik. Drugi orožnik je stražil vrata.

»Z vami? Zakaj?«

Saj bi mu ne bilo treba, vpraševati. Že na stopnicah, medtem ko je tekel v sobo, ga je bila obšla rahla slutnja. Toda ni se utegnil p oni ud iti pri nji. Ljudje, ki so stali okoli njega, so bili kakor zel krog. ki se je ožil bolj in bolj in grozil, da ga zadavi.

»Boste že videli, zakaj,« mu je odgovoril orožnik.

Hladne besede, mrzel pogled, ki ga je zadel, mu je povedal vse. Težek sum je padel nanj. To je bilo prav tako nenadno in hudo kakor ženino natolcevanje. Usodni dogodki tistega dne so ga oklepali kakor veriga, iz katere se ni mogel rešiti.

Umaknil se je. Ljudje za njegovim hrbtom so se razdelili, da je zadel v steno. Bil je bled, kakor da mu je poslednja kapljica krvi izginila iz obraza.

»Kaj pa mislite?« je zamahnil z rokama. Glas se mu je z vso silo pognal skozi stisnjeno grlo. Toda vedel je že naprej, da nič ne bo pomagalo. »Počakajte, da vsaj pokopljem ženo,« se je opri jel poslednje bilke.

»Jo bodo že drugi pokopali.«

Orožnik je zgrabil Lovreta za roko, a on mu jo je iztrgal, zadel ob posteljo, da se je mrlička zganila, kakor da se prebuja iz spanja.

Prizor je bil pretresljiv, malone oskrunjajoč za mrliško sobo. Ljudje niso več prestali v molku.

»Bodi pameten, Lovre! Saj vidiš, da se ne moreš ustavljati.«

»Toda za hudiča, jaz je vendar nisem ubil ...«

»Če si res nedolžen, se bo že izkazalo.«

»Od kod pa ima rajnka tak vrat?«

»Priča nismo bili, kaj se je zgodilo.«

»Iz tega, kar smo slišali na klanec, bi vsakdo lahko kaj sklepal...«

Lovre ni opazil niti enega sočutnega pogleda, samo mržnjo. To ga je zrušilo. Žena je mrtva, ona ne more govoriti. Njemu ne verjamejo. Sramoval se je jokajočega glasu, ki mu je ušel ob zadnjih besedah. Nič več se ni maral upirati in se smešiti pred ljudmi.

Dal se je ukleniti.

Ko se je na vratih poslednjič ozrl po ženi, se mu je nakremžil prepadeni obraz.

6

Po treh tednih so ga izpustili iz ječe. Bil je oproščen. Sodnikom je povedal vse do podrobnosti, kako se je bilo zgodilo. Prepričal jih je s strastjo svojih besed, niso dvomili o njegovi odkritosti.

Ječa, ki se mu je zdela kakor ena sama dolga noč, ga je hudo potrla. Samemu sebi se je zdel starec, ko je stopil na cesto. Vso pot domov je mislil samo na ženo. Želel je, da bi jo še našel na mrtvaškem odru. Toda to je bilo nemogoče. Ona je že davnaj ležala v grobu.

Ali je bil res le malo zakrivil njeno smrt? Ne, saj se ni trkal na prsi kakor spokorjen grešnik. Odločno je zanikal, da bi ji bil le za en sam dih prikrajšal življenje. To prepričanje se mu ni porodilo le iz trdovratnega tajenja pred sodniki in mu leglo v možgane. Tičalo mu je že od prvega trenutka v duši.

Moj Bog, ali je mar ni ljubil? Oboževal je njeno od bolezni su hotno, belo telo. Ljubosumen je bil celo na zdravnike, ki se jim je razgaljevala pri preiskavah. Toda bil je prepameten, da bi bil to pokazal. Saj se je tudi ona do solz sramovala. Zdaj njenega telesa ni več...

Potegnil si je z roko preko oči in se kakor skozi meglo oziral po pokrajini.

Dosegel je vas. Šele v tistem trenutku mu je postalo docela jasno, da ni bil odsoten le eno dolgo noč, ampak mesec dni.

Srečal je prvega človeka in ga pozdravil. Oni pa ga ni pogledal v obraz, mrmraje mu je nekaj odgovoril.

To je Lovreta globoko zadelo in užalilo, stisnil je pesti in zobe. Ozrl se je za onim, zdelo se mu je, da mu v širokem hrbtu bere skrivne misli. No, da, saj drugače ni mogoče. Kako naj bi ga ljudje razumeli? Bil jim je tuj po srcu in po narečju, še po laseh. Pa saj so bili tudi oni njemu tuji.

Izpljunil je na cesto. »Moje roke so nedolžne.« Toda ob vsaki taki misli je ostalo nekaj grenkega na dnu.

Vrata in okna kovačnice so bila zaprta. Stoje na klancu se je Lovre ozrl proti Florjanovi hiši. Oči so mu za trenutek obstale na oknu, za katerim je nekoč stala Katrica in potapljala obraz v rdeče nageline...

Po klancu je prihajal Ferjan. Namenjen je bil naravnost proti njemu. Lovreta je obšla trenutna plahost pred tem človekom. Najrajši bi bil pobegnil. Toda ali ni hotel srečati prav njega? Ostal je na mestu.

Čemu bi se ga bal? Kaj pa je storil?

Starec je razkoračen obstal pred njim, a ga ni pogledal v obraz. Oči so se mu upirale nekam v Lovretova kolena.

Molčala sta.

»Izpustili so me,« je nazadnje izpregovoril Lovre.

»To sem že zvedel,« je odvrnil mož rezko. »Tu imaš.«

Tedaj je ključ od kovačnice priletel Lovretu pred noge. Bilo je kazno, da se starec ni maral dotakniti njegovih rok. Lovreta je zgrabilo za srce, a je požrl ponižanje in jezo.

»Saj mi ni toliko do ključa,« je izjecljal. »Zaradi tega bi se niti ne bil vrnil.«

Ferjan mu je bil na pol obrnil hrbet. Z rokama v žepih je bolščal nekam preko sadovnjakov.

»To je bilo vajino,« je rekel trdo. »Do tvoje smrti se nihče drug ne bo lastil kovačnice.«

»Ne bom je potreboval. Odšel bom po svetu.«

»Kakor hočeš,« mu je odvrnil starec mrzlo. »Tu te bo čakala.«

Stala sta še nekaj trenutkov.

»Oče,« je iznova začel Lovre, »težko mi bo delo, ako bi mislili...«

»Sodnija te je izpustila, ali po pravici ali po krivici, to naj prisodi Bog,« ga je Ferjan rezko prekinil. »Med nama je, kakor je bilo... ko se še nisva poznala…«

Lovre se je zamajal, kakor da mu je poleno vrgel pod kolena.

»Vi torej verjamete, da bi bil…«

Pretežko mu je bilo izgovoriti do konca.

»Tega nisem rekel. Kaj mislim, nihče ne bo zvedel. Zdaj pa zbogom!«

Starec se je okrenil in s počasnimi, trdimi koraki odšel proti domu.

Lovre je gledal za njim. Nehote se mu je vrivalo vprašanje, po kaj se je vrnil v tisto vas. Saj je bil v ječi stokrat in stokrat sklenil, da ga ne bodo več videli tisti klanci. Če ga je res prignala želja, da bi se opral vsaj pred tastom, je bila njegova pot zaman.

Srd je vstajal v njem. zamahnil je z roko.

»K vragu vsi skupaj!«

Pobral je ključ in odklenil kovačnico.

Zdelo se mu je, da mu je iz sobe mrtvaški duh udaril v nosnice. Vonj po posušenih cveticah in po ugaslih svečah. Stoječemu na pragu je bilo, kakor da! mu je nekaj živega udarilo v lica. Soba je bila pospravljena, postelja izravnana. Prav kakor da je Katrica vse uredila, preden je odšla.

Zapeklo ga je v očeh.

Odprl je okna na stežaj. V sobo je zavela struja svežega zraka. Ves čas si ni mogel prav misliti, da je žena res mrtva. Zdaj mu je vse govorilo o tem. Ozrl se je po postelji, tedaj se mu je živo prebudil dogodek pred tremi tedni. Hotel je, da bi se soba ne napolnila le s svežim zrakom, ampak tudi s pozabljenjem. Prav tako tudi njegova notranjost. Ženo je hotel pozabiti le zaradi tega, kar se je bilo zgodilo.

Naslonil se je na okno in si zagrebel obraz v dlani. Dolgo se ni premaknil.

Ko se je predramil iz misli in občutkov, je bil utrujen. Sedel bi bil. legel, a ni imel obstanka. Ko je odšel po sobi, mu je pogled obstal na skrinji. Na nji je ležal bel robec, ki je bil obšit s čipkami.

Pobral ga je in si ga ogledoval. Takih robcev ni nosila njegova žena. Pogled mu je obstal na začetnicah, ki jih je krasila rdeča rožica.

Te začetnice mu niso bile neznane. V mislih se mu je prikazal iz njih obraz, ki je bil v neki usodni zvezi z zadnjimi dogodki, in zopet ugasnil. Pomračilo se mu je čelo.

Robec je spravil v žep in se plaho ozrl. Zdelo se mu je, da ga od vseh sten opazujejo ženine oči.

7

Misli na rajno ženo in na vse. kar je bilo v živi zvezi z njo. dolgo ni mogel ubežati. Bilo mu je. kakor da ga še zmeraj in vserod spremljajo njeni koraki. Vsak večer je z neko grozo legel v posteljo. Le polagoma je bledela v njegovem spominu.

Senca suma je neprestano hodila za njim. Kmalu mu je bilo jasno: ne bo se mu več posrečilo, da bi ji ubežal. Dan za dnem mu je stopala po petah in mu grozila. Slutil je, da ga bo nekega dne podrla na tla in ga pomandrala.

Ljudje so se mu izogibali z besedo in s pogledi. Tega mu ni bilo mogoče prezreti. Zopet je delal ob nakovalu. toda le redek je stopil na njegova vrata. Imeli so ga za morilca svoje žene, akotudi mu tega nihče ni vrgel v obraz.

Nalašč, kakor da jih izziva, je stopil mednje in jih je nagovoril. Da, saj so mu odgovarjali. Nekam pridržano sicer in s posebnim naglasom. Čimdalje pogosteje so namigavali na njegovo dejanje.

Nekdo je pripovedoval na vsa usta:

»To se je bilo zgodilo pred leti — ali ste že slišali? Nekega berača so bili obdolžili, da je umoril bogatega popotnika. Zaprli so ga. Toda niso mu dokazali krivde, morali so ga izpustiti. Še deset let je živel in hodil po vaseh. Šele na smrtni postelji, ko so se hudiči že trgali za njegovo dušo, se je spovedal svojega hudodelstva...«

Ljudje so se zlobno režali.

»Da, da, prav tako!«

Lovretu je gorela kri. Ni bil bebec, da bi ne bil razumel. Blebetača je z enim samim udarcem pobil na tla in odšel.

Tisto noč ni zatisnil očesa. Čakal je, da pridejo ponj orožniki, toda ni jih bilo. Ljudje so se ga očitno bali, niso ga založili. To je do dna razgaljalo njih sodbo o Lovretu. Ne smejo natolcevati, ne smejo govoriti, a vendar... Tisti »vendar« je bil kakor sekira, nastavljena na korenine njegovega življenja.

Odšel je iz vasi. Našel je delo v mestu, a ni vzdržal. Trpka zavest, da ga imajo ljudje še vedno za krivca, ga je z neodoljivo silo vlekla nazaj v vas. Morda je bilo še nekaj drugega, česar se je komaj zavedal, kar ga je gnalo na tiste klance. Neka nujnost, ki človeka žene v to, da do konca izvrši svojo- usodo.

Našel je iste ljudi kakor prej, le da so mu bili še bolj tuji.

Zatekel se je v cerkev. Pokleknil je pred spovednico, govoril župniku s tisto odkritostjo kakor nekdaj sodnikom. Še več, hotel je povedati še tisto, kar je bilo tudi njemu na pol skrito in neumljivo. Ni iskal toliko odpuščanja, iskal je pomoči in sveta. Boga se je oklenil kot poslednje rešitve.

Besede so se mu zdrle, hitele so kakor brzica čez skale. Ni zamolčal niti sence kake grde misli. Dodal je goro bolesti zaradi prezira in natolcevanja ljudi.

Umolknil je. Povedal je bil vse, kar se je dalo izraziti z besedami. Nato je čakal, zmedeno odgovarjal na nekatera vprašanja. Župnik mu je gledal globoko v dušo, njegova sodba je bila stroga, ni zanikal neke neposredne krivde na ženini smrti. Bog mu je naložil trpljenje za kazen. Naj jo vdano prenaša — to je le kaplja proti večnosti.

»Da, da,« se je Lovre trkal na prsi. »Toda vendar boli.«

V nedeljo je stopil župnik na prižnico in ostro pogledal ljudem v oči.

»Ne sodite, da ne boste sojeni,« je navezal na besede iz evangelija. »Samo eden je, ki vidi vsa naša dejanja, gleda v dušo slehernega človeka, ne lastite si njegove sodbe!«

Lovre je razumel. Čutil je, kako se vaščani na skrivaj ozirajo po njem. Tudi oni so razumeli. Toda zaprli so se vase, da jim nič več ni bilo brati na obrazu. Vendar je bilo Lovretu laže v duši.

Tiste dni je po dolgem času zopet srečal Jožico. Postala je na klamcu in ga plaho pogledala v oči. Lovre je ves zmeden stal pred njo.

»Ali si ti pospravljala moje stanovanje?« se je domislil.

»Da. Kaj pa je?«

Lovre je potegnil iz žepa robec in ga ji je pokazal.

»To si ti pozabila?«

»Da, saj res.«

Mečkala je belo platno in rdela do ušes.

»Nič te ne vidim.«

»Saj sem vedno doma.«

Da? Toda zdelo se mu je, da se mu po ženini smrti nekam izogiblje. Kadar sta se imela srečati na klancu, je krenila čez vrt. Pogledal ji je v oči. Zdelo se mu je. da so ji skaljene od neke misli.

»Ali tudi ti tako misliš kakor drugi, Jožica?«

Težko mu je bilo izreči, a je vendar izrekel.

»Ne, jaz nič ne mislim,« je zatrepetala in uprla pogled v tla.

Nato se je naglo poslovila in skoraj tekla po klancu navzdol proti vasi.

Lovre je dolgo gledal za njo.

»Edina,« mu je zapelo v srcu.

Nenadoma se je zdrznil v sebi. .. Drugo jutro navsezgodaj je iznova odšel iz vasi.

8

Spočetka je Lovre zanikal vsako čustvo do Jožice. Izogibal se je celo misli nanjo. Dva meseca je blodil po deželi in poizkusil prevarati samega sebe. Njegova notranjost se ni dala prevarati. Dekletova podoba mu je vedno pogosteje stopala pred oči.

Vpraševal se je, ali ga ona res ljubi. Da, saj to mu je bilo jasno. Prenerodno je skrivala svoje občutke. Spomnil se je dni, ko so ga zaman iskali njeni hrepeneči pogledi. Na svatovščini je jokala. Katrica je razumela njene solze, on jih takrat ni razumel. Šele zdaj se mu je odpiralo spoznanje za spoznanjem. Majhne, ničeve stvari, a vendar usodne.

Razmišljanje, ki ga je vedno živeje spominjalo rajne žene. Pred oči mu je stopala njena iztežka zadrževana mržnja, pekoča bolest od poročnega dne. Zdaj je vedel, zakaj je tako silila iz bolnišnice. Razumel je njen čudni nasmeh, ko je bila Jožico odslovila. Dan, ko se ni mogla več premagovati in je izbruhnilo iz nje, še ni bil pozabljen. Jožica je bila usodna za njeno življenje.

Mučil ga je občutek, da dela greh in skruni spomin na ženo, ako misli na Jožico. Kakor da si s tem nalaga neko krivdo. Nemogoče, da bi pozabil na vse, kar je bilo, ako ne pozabi tudi na dekle, ki je bilo v usodni zvezi s Katričinim življenjem in njeno smrtjo.

Pač, mogoče je bilo. Na svetu je vse mogoče. Zopet ga je prignalo v vas. Odprl je sobo in se ozrl po stenah, ki so bile prej tako polne spominov. Spoznal je, da je ženina podoba do konca pobledela. Izginila je kot vonj po posušenih cveticah in po ugaslih svečah. Pozabil je na živo, temna zavesa pozabi jen j a je polagoma zagrnila tudi mrtvo. Na njeno mesto- je stopila Jožica. Nje mu ni bilo več mogoče pozabiti. Zavračal je občutek greha. Ali sta mar on in Jožica res česa kriva? Iz Katričinega nesrečnega značaja sta se izkotili nesreča in smrt.

Ta misel je bila kakor nov mejnik v njegovem življenju. Pot za njim se mu je zdela z rožicami postlana. Bilo je prvič, da se je otresel misli na preteklost. Jožici je bilo treba pokazati, da tudi on misli nanjo.

Dve uri je čakal, da jo je prestregel na klancu. To pot se ni zmenil za ljudi.

»Jožica, zakaj se me izogiblješ?«

»Saj ni res.«

Razumela je. Bolj po očeh ko po besedah. Videti je bito, da drhti od presenečenja in radosti.

»Kdaj pa kdaj bi lahko pospravila v mojem brlogu.«

Bila je na moč zmedena: odkrito, zvesto so ga gledale njene oči.

»Kaj porečejo ljudje?«

»Mar mi je ves svet!«

Lovre je razumel, da bi se mu bila najrajši privila v naročje. Le nečesa ni mogel razumeti. Nemira in čudnega lesketanja, ki ga je bil opazil v njenih očeh. Tako težko je bilo uganiti, kaj se skriva v njeni duši. Če bi bila to Katrica, bi mu bila v svoji strastni čudi vse razodela. Jožica pa je molčala.

Čakal je ob nakovalu, da bo prišla plaha, se mu nasmehnila in nato krenila po stopnicah. Slišal bo njene stopinje, kako drsajo sem in tja po sobi. Prišla bo večkrat, nanesla bo prilika, da se bosta čimdalje bolj odkrila drug drugemu. Ali naj jo mar že v prvi sapi vpraša, če mu hoče postati žena?

Toda ni je bilo. Kazalo je, da se ga celo izogiblje. To ga je vznemirjalo in jezilo.

»Hvala, ker si prišla,« jo je pozdravil zasmehljivo, ko sta se zopet našla.

Tresla se je pred njim. Ali se ga mar boji? To bi se mu zdelo celo žaljivo.

»Saj nisem utegnila,« je rekla.

»Ne pravi mi, da nisi utegnila,« se je rahlo razburil. »Ali se me mar bojiš?«

»Zakaj bi se te bala?«

»Ne vem. Vse kaže. Če nečeš drugače, pridi, kadar mene ni doma. Kovačnica je zmeraj odprta.«

Poslovil se je in mu je bilo grenko. Ali ni bil preoster z njo? Ozrl se je, še je stala na mestu. Šele tedaj se je okrenila in počasi odšla proti domu.

Lovre je zažvižgal predse.

In nato je prišla. Smuknila je v vežo in po stopnicah, da je s pogledom iztežka ujel rob njenega krila. Gonil je meh. a je zdaj pa zdaj prenehal in prisluhnil bosim nogam, ki so drsale zgoraj po podu. Šum metle, ropotanje mize in stolov. V rjavem obrazu mu je gorel smeh in mu širil usta.

Ko je odhajala, je stopil na prag.

»Hvala, Jožica!«

»Saj se nimaš čemu zahvaljevati,« mu je odgovorila. Ni se ustavila niti za minuto, očividno se je bala ljudi.

Stopil je v sobo in zagledal ženino fotografijo, ki je bila obrnjena v steno. Vzel jo je v roko, zapekel ga je bežen spomin, nato se je nasmehnil. Odprl je skrinjo in skril ženino podobo pod staro obleko.

Od tistega dne je imel Jožico za svojo. Najrajši bi jo bil imel neprestano pred očmi. Mučila ga je ljubosumnost, ki je prej v tolikšni meri nikoli ni poznal. Bolelo ga je, ako je kdorkoli govoril z dekletom. V noči je stal v sadovnjaku in tiščal kamen v pesti. Najrajši bi ga bil z vso močjo zalučal v fanta, ki je stal pod njenim oknom. Premagal se je in se vrnil domov. Toda ni zaspal do jutra.

Ob prvem dnevu jo je pričakal pri koritu.

»Kdo je bil snoči pod tvojim oknom?«

Dekletu so se tanke ustnice nategnile v nevšečen izraz.

»Če si vohal za njim, zakaj me vprašuješ?«

Lovre jo je gledal v oči. Kaj se skriva v njenih zenicah?

»Mislil semi, da si drugačna.«

»Kakšna? Ali sem mar že omožena, da bi z nikomer več ne smela govoriti?«

Lovre jo je gledal, kakor da je ne razume. Imel jo je za plaho, ponižno dekle, zdaj je nenadoma v novi luči stala pred njim. Ni vedel, kaj naj si misli. Za trenutek mu je pobralo besedo.

»Vlačuga!« je slednjič siknil in odšel.

Zavedel se je, da je rekel preveč, a se ni mogel premagati. Zavest, da dekle, ki se še ni do konca odločilo, vsakemu odpira okno, ga je zbodla do bolečine. Tiste ure jo je zaničeval. Najrajši bi je nikoli več ne pogledal. Toda čutil je, da tega ne bo mogel storiti. Oklenil se je je bil s preveliko strastjo. Poti nazaj ni poznal. Ni več vladal nad samim, seboj.

Proti večeru je prišla Jožica, odšla v sobo in pospravljala. Lovre je ni pričakoval. Razveselil se je je, toda ni maral pokazati tega. Ni prisluškoval njenim stopinjam, kladivo mu je hrumela. Ko je odhajala, je obstala na vratih in ga gledala z vdanim pogledom. Toda Lovre ni dvignil obraza, ni se hotel ozreti v njene oči. Hlinil je srd in zaničevanje.

Odšla je. Tedaj mu je kladivo padlo iz rok, stopil je na prag in gledal za njo. Odhajala je nekam ponižana, ne da bi se bila ozrla.

Lovre je sklonil glavo in se zamislil. Kdo jo razume?

9

Preteklo je nekaj dni. Ves ta čas Jožice ni bilo na izpregled. Lovre se je zaman oziral za njo, da bi jo zagledal na klancih ali ob koritu. Ali je izginila iz vasi? Morda se ne prikaže iz hiše. Tudi v nočeh je bilo vse tiho pod njenim oknom.

Bržkone jo je njegovo vedenje globoko užalilo. Saj tega Lovre ni nameraval. Zavedel se je, da je šel predaleč. Tako bi se bil lahko vedel, ako bi hotel zatreti vsako misel nanjo. Pa mu je prav v tistih dneh njena podoba kaj živo migotala pred očmi. Ne, ni hotel več viseti v negotovosti. Hotel je priti na jasno. Nato bo vedel, kaj naj stori. Ali začne novo življenje. aH pojde po svetu.

Neki večer se je napotil pod njeno okno.

Bila je jasna, zvezdnata poletna noč brez mesečine. V drevju je le zdaj pa zdaj rahlo zapihljalo, na vrtu so cvrčale kobilice. Ljudje so utrujeni od dela že povsod legli počivat.

Četudi ob tistem času nikogar ni bilo slišati na vasi. je Lovre previdno gazil pokošeno travo in se plaho oziral na vse strani. Plašile so ga tenje kolov in dreves, celo kresnice, ki so kakor lučke letale okoli njega. Imel je občutek, da počenja nekaj smešnega. Mladi vdovec, ki se kakor tat plazi pod dekletovo okno. Če ga dobe fantje... Stisnil je pesti in zobe. Sklenil je, da se ne da odgnati, ko bi tudi tekla kri.

Nikogar ni bilo. Bil je sam. vse okrog je v globokem spanju dihala priroda. Priplazil se je do okna, za katerim je spala Jožica in pod katerim še nikoli ni bil. Temna okna hiše so ga gledala kakor mračne oči.

Bil je odločen, vendar ga je obhajal strah. Trikrat je stal ob steni, trikrat se je zopet vrnil na vrt. Stoje ob deblu košate hruške je prisluškoval. Ko se je četrtič vrnil do hiše, je potrkal na šipo.

Nekaj trenutkov je bilo vse tiho, nato je rahlo zašumelo v kamri. Za železnimi križi se je prikazala senca, Jožica mu je odprla okno.

»Kdo je?«

Lovreta je zapeklo. Ali vsakomur odpira m vsakogar vprašuje, kdo je? Ko ji je pogledal v bledi obraz, se mu je zazdelo, da ga je čakala. Ne samo ta večer, ampak že dolgo prej. »Jaz sem,« je zašepetal.

Saj ga je lahko spoznala že po tenji. Z rokama se je zgrabil za križe in gledal dekle, ki si je gola ramena ovijala v ruto. Za trenutek mu je vzelo besedo. »Ali si huda name?«

Poizkusil je govoriti ponižno, skesano, akotudi mu je bilo to težko. »Lahko bi bila.«

Povesila je veke. V mraku je bilo, kakor da so ji za trenutek ugasnile oči.

»Ko si mi pa tako odgovorila... Jaz mislim samo nate...«

»Saj tudi jaz ne delam slabega...« 

Kazalo je, da mu še ni odpustila.

»Slabega ne. Tega ne trdim,. Toda ne vidim rad, da vsakomur odpiraš.«

»Dokler z nikomer nisem vezana ...« 

Lovre je molčal. Mrak mu je branil, da bi ji bil mogel brati na licih in v očeh, kaj v resnici misli. Da čuti zanj, je razbral že iz tresočega se glasu. Toda vse je zakrivala neka senca, ki je ni mogel predreti. Hotel je do konca. Bil se je odločil.

»Jožica, ali hočeš postati moja žena?«

Toda Jožica se nič ni začudila, kakor da je tega pričakovala. Najmanjšega znamenja radosti ni pokazala. Nekaj časa je stala nepremična kakor soha.

»Ne govoriva nocoj o tem,« je slednjič rekla s komaj slišnim glasom. . »Pa zakaj ne že nocoj?«

»Ne vem,« je rahlo vztrepetala. »Počakaj še!«

Kakor hitro je bil Lovre izrekel prvo besedo, je bil kakor plaz. Nič več ga ni moglo zadržati. Preden je ta večer legel, je moral dobiti jasen odgovor.

»Zakaj bi čakal? Ne morem več čakati. Nečem čakati! Nocoj naj se odloči!«

»Ne, ne!«

Bilo je kazno. da dekle ne more in ne sme govoriti. ' Roke si je bila pritisnila ob lica, tako ga je gledala. Lovre je molčal nekaj trenutkov.

»Ali si moraš še premisliti?«

»Ne.«

»Kaj tedaj?« se je Lovre vznemiril. »Povej rajši kar naravnost, da me ne maraš.»

»Ne govori tako,« je Jožica skoraj zajokala. »Ti ne veš ... Ne morem še ... Ti bom že povedala ...«

Gledal jo je, in kakor vedno, ni je mogel razumeti. Toda jasno mu je bilo, da to ni le njena muha. In da niso le kaki vnanji vzroki, ki ji branijo, da bi se odločila. Zdelo se mu je, da je pogledal pravi obraz njenega oklevanja izza izjecljanih besed, a le za trenutek, že se je zopet umaknil. Lovreta se je rahlo dotaknila neka misel, a se je ves stresnil pred njo. Umakniti se ni hotel, v taki negotovosti mu ni bilo več živeti. Nič več ni bil ponižen, porodila se mu je obupna odločnost.

»Zdaj zini, kar mi imaš povedati! Zakaj ne moreš? Moram zvedeti! Ne izpustim te, ne odidem od tod. Če pa ne zvem, me ne boš več videla. Ne boš me več videla, si slišala?«

Zadnje besede je izgovoril skoraj s krikom. Toda ni se zmenil za to. Krčevito se je oklepal križev in gledal v dekle, ki si je bilo z rokami pokrilo obraz, kakor da se bojuje v svoji notranjosti. Nato je naglo potegnila roke z obraza. Zdelo se je, kakor da je v trenutku strgala zagrinjalo z duše. Sklenila je prste kakor k molitvi in jih je oslonila na križe.

»Lovre,« je z muko trgala besede iz sebe, pri tem so ji čudno gorele oči, »ne zameri, ne bodi hud ... Le nekaj bi rada vedela, preden . .. Pred Bogom mi povej, ali res nisi... saj veš... Katrico... Tako čudno nenadno je umrla ...«

Ni dokončala. Ni povedala jasno, kar je hotela povedati. Ali ji je bilo zmanjkalo moči? Morda je bila opazila kljub mraku, kako se je Lovretu nenadoma izpremenil obraz. Izpustil je križe in se naglo umaknil od okna, kakor da so ga izgovorjene besede z vso silo treščile v prsi.

Kaj se je takrat godilo v njem? Morda bi tega niti sam ne bil znal povedati. Toda izmed vseh grenkih misli, ki so mu planile v zavest, je bila posebno močna ena. ki se mu je venomer spovračala: »Tudi ona, tudi ona...« Da, vse dni tudi ona, prav tako kakor drugi ljudje. Le on je verjel, da je Jožica edina izjema. To mu je bilo dalo novih moči. V tistem trenutku pa mu je bilo, kakor da se mu zemlja posiplje pod nogami. Občutil je, kakor da je doživel zahrbtno izdajstvo. In kakor da se obupno brani s poslednjimi silami, je stisnil pesti in zacepetal z nogami.

»Nisem, nisem, nisem!« je skoraj zakričal.

»Moj Bog, Lovre!« je vzkliknila Jožica.

Tedaj se je okno s truščem zaprlo.

10

Ob tisti uri se je Ferjan vračal iz krčme. Delo na polju ga je bilo užejalo, našel je druščino, zato se je zasedel dalje ko po navadi.

Rahlo vinjen je z ropotom stopal po klancu, roke so mu mahedrale ob telesu. Obletavale so ga misli... Sina je bil oženil in mu prepisal posestvo, drugih otrok ni imel. Tudi zanj je prišel čas počitka. Toda le za telo, ne za dušo. Na starost je vrtala v njem še nekatera grenkost, ki mu ni dala miru.

Kadarkoli se je oziral nazaj na svoje življenje, je vselej stopila predenj podoba Katrice. Nanjo je mislil le z največjo bridkostjo. Bilo mu jo je nemogoče pozabiti. Vsakokrat, kadar je stopal mimo kovačnice, ga je zapeklo v duši. Tako tudi v tisti noči. Ozrl se je v njena okna, ki so pokojna gledala na klanec. ,Za njimi spi Lovre', si je mislil. Bržkone je njemu laže. Morda je že pozabil na svojo ženo, a on ne more pozabiti svoje hčere. Nikoli ni pomislil na Lovreta, da bi mu ne vstale pred očmi modre lise na Katričinem vratu. Tudi sam si je očital, da je kriv njene smrti. Le zakaj jo je dal temu človeku?

Zaklel je srdito, a nato se je odkril in se pokrižal. Zmolil je očenaš za hčerino dušo.

Ko je stopal ob plotu, ki ga je oklepal sosedov sadovnjak, mu je iznenada udaril krik na uho. Ni bil močan, a glasen dovolj, da je presekal nočno tišino.

Obstal je, se zgrabil z rokama za plot in zrl proti hiši za drevjem. Vinjenost ga je popuščala, oči so mu bile že po naravi bistre. Zagledal je tenjo človeka. Ne bil bi je spoznal. Toda glas, ki je bil tako poseben, edinstven v vasi, mu je še vedno brnel v ušesih.

Da, bil je Lovre. In Jožica. Tudi njen glas je ujel in slišal, kako se je zaprlo okno. Nekaj časa je strmel, ni vedel, kaj naj si misli. Nato mu je postajalo grenko jasno. »Prekleti, hčer mi je ubil,« mu je bridko prišlo v zavest, »a zdaj se ženi z drugo...« Tako mu je bilo, kakor da je v tistem trenutku nekdo pljunil na hčerin grob. Obšla ga je tegoba in obenem srd, začutil je omotico v glavi.

Pobral je kamen in ga z vso močjo zalučal proti hiši.

»Prekleti!« je zakričal, da se mu je trgal glas. »To je zate, huncvet!«

Kamen je zamolklo udaril na tla, senca je izginila. Ob hlevu se je zdramil pes, zalajal in se zagnal na verigi.

»Prekleti!« je Ferjan iznova stisnil pesti, nato se je pognal dalje po klancu.

Ni se več ozrl, le v prsih mu je kuhalo.

Prišel je domov in sedel za mizo, obšla ga je čudna žalost. Nekam izmučen se je ozrl po izbi, v kateri je zdaj stala njegova postelja. Pogled mu je obstal na puški, ki je še vedno visela na steni.

Zakaj ga takrat ni ustrelil!

Stresnil se je in odgnal grdo misel. Ustnice so mu zašepetale, kakor da prosijo Boga odpuščanja.

Slekel se je, upihnil luč in legel. Zatiskal je veke, da bi odgnal množico misli in zaspal. Ni se mu takoj posrečilo. Dvakrat je planil iz dremavice, se dvignil na roke in zastrmel v okno. Kaj je bilo? Nič.

Iznova je legel. Slednjič mu je spanec v resnici sedal na oči. Misli so mu ugašale druga za drugo, izginjale so podobe... Krepko, široko telo je podrhtevalo v zdravem spanju.

11

Lovre je slišal kamen, ki je čofotnil na tla blizu njega. Ujel je tudi besedo: »Prekleti!« Spoznal je po glasu, da mu, jo je vrgel Ferjan. Toda to ga je upropastilo le za trenutek. Kaj mu je bil tedaj Ferjan! Kaj so mu bili ljudje! Prevzemalo ga je nekaj drugega, ki mu je segalo v drob življenja.

Zdelo se mu je, da vidi pred seboj Jožico, kako stoji kje v kotu kamre, si z rokama zakriva obraz in prisluškuje. Kaj je pomagalo, ako je zacepetal z nogama in zakričal: »Nisem...« Pred Bogom bi ji lahko prisegel, da je nedolžen: ona bi mu rekla, da mu verjame, a bi sum vendar kljuboval v nji. Zdaj pa zdaj bi žgoča nejevera pogledala iz njenih oči.

V tistem trenutku mu je postalo več ko jasno, da je vse zaman. Bilo mu je, kakor da se mu nebo posiplje na glavo. Kako strašno težko mu je bilo zapustiti svoje sanje! Iz obupa ga je obšla jeza na vse, tudi na Jožico. Da, tudi na Jožico. Varal se je glede nje, ona je prav taka ko druge.

Poiskal je kamen v travi in ga zalučal v šipo, ki se je s truščem razbila in zažvenketala.

»Jezus, Marija!« je prišlo iz kamre.

Nato je bilo za trenutek vse tiho. Dekle se je najbrže iz strahu skrilo v drug kot in se ne gane. Tudi Lovre je bil za hip prepaden nad svojim dejanjem.

Pes je še huje lajal. Oglašali so se mu tudi drugi psi na vasi. V hiši je nekaj zaropotalo.

»Ali bo mir ali ga ne bo?«

Lovre je pobral nov kamen. Namenil se je bil, da ga bo vrgel v obraz vsakomur, ki mu stopi na pot. Toda nenadoma ga je obšla taka plahost, da je zbežal preko sadovnjaka in se ustavil šele ob plotu, ki je mejil na klanec.

Prisluhnil je. Ni bilo slišati niti glasu, le psi so lajali. Oslonjen na plot se je vdal mislim in občutkom. Vse se je zmedeno, brez konca pretakalo v njem. Bilo mu je, kakor da se mu je goreč vozel trdo zadrgnil v prsih in v možganih, ki ga nikoli ne bo mogoče razrešiti.

Ozrl se je proti Jožičinemu domu, bridko mu je postalo v duši. Obšel ga je besen srd na ljudi; zadnje čase skoraj ni mislil nanje, kakor da jih več ni. Zdaj je vso krivdo za svojo nesrečo valil le na vaščane. Popadel bi bil karkoli in jih tepel kakor modrase. Ali pa bi jim zažgal vas. Nato bi ga ubili.

Blazina misel, da se je ves stresnil pred njo, ko mu je živa stopila pred oči. Kaj bi imel od tega? Ako že hoče umreti ... Ni domislil do konca. Zgrozil se je, kakor da se mu je smrt s svojimi ledenimi prsti že dotaknila lica.

Obrisal si je pot s čela, nato je skočil v klanec in se z omahujočimi koraki napotil proti kovačnici.

Stopil je v sobo in prižgal luč. Prestrašil se je lastne sence, ki je visela na steni. Žolčljivo, grenko se je nasmehnil. Stoje sredi sobe se je gledal na steni, kakor da se vidi v zrcalu. Nato se je ozrl še po drugih sencah, ki so se premikale v trepetajoči luči. Bile so brez oblike. Toda zdelo se mu je, da je v njih iznova oživel spomin na Katrico. Ne, tu ni bilo več njenih oči, toda bilo je nekaj drugega, neumljivega. Spominjalo ga je na tisto, kar se je bilo zgodilo.

Stal je nekaj časa. kakor da napeto prisluškuje svoji notranjosti in gleda neke daljne podobe. Verjel je, da Katrica še vedno stoji med njim in med Jožico. Se prejšnji dan bi bil nejevoljno odgnal tako misel kot neumno, a tedaj se ga je oprijela kakor robida.

Sesedel se je na stol, bil je brez moči. Zagrebel je obraz v dlani, rad bi se bil razjokal. Toda ni bilo solz. Suho, zamolklo ječanje mu je prihajalo iz prsi in mu potresalo telo.

Čez nekaj časa se je dvignil. Ječanje ga je olajšalo, postaralo ga je, bil je ves izpremenjen v obraz. Toda oči so se mu lesketale kakor človeku, ki mu je nenadoma vse jasno in ve, kaj naj stori. Ali naj odide po svetu in začne novo življenje? Kako? Ne bi našel miru. Glas bi prišel za njim. In če bi tudi ne prišel, bi ga strašila že sama misel, da je to mogoče.

Misli so se mu porajale kakor iskre ob požaru in se mu v žarečem klobcu vrtele pred očmi...

Blazen nasmeh se mu je porodil na obrazu. Stopil je po stopnicah v vežo. Z mirnostjo, kakor da to dela pri največji zavesti, je nametal v kot za vrata slame, vej in polen. Porinil je zapah. Nato je podrgnil vžigalico, gledal nekaj časa v plamenček in jo spustil na tla.

Da, včasih so mu prihajale najčudovitejše, blazne domislice. Pri vojakih se je bil ustrelil v nogo, da se je rešil bojne črte in prišel v bolnišnico; pri tem niti z očesom ni bil trenil...

Ko je stal na vrhu stopnic in se ozrl nazaj v vežo, kjer se je porajal ogenj, se mu je nenadoma stožilo po življenju. Občutek brezmejnega, nagonskega strahu mu je povzročal krče v udih. Begal je iz kota v kot, nalašč obujal spomine, da se je premagal.

Nato je sedel na skrinjo, sklenil roke, uprl pogled v tla in čakal...

Iz kovačnice se je začel viti dim. Izprva so bili to tenki, sukljajoči se trakovi, ki so se na vrhuncih krotovičili kakor volna. Trakovi so se družili v meglene ploskve. Te so silile skozi vse špranje vrat in se kopičile v dimaste oblake. Ti so se dvigali po vsej čelni strani poslopja in ovijali streho z vedno gostejšim plaščem.

Svetloba, ki je rasla v notranjosti, je čimdalje silneje sikala izpod vrat. Padala je na sredo klanca in tam trepetala. Vedno bolj žarka se je usipala skozi spodnja okna na vrt. Izprva je gomazela na travi kakor zlati hrošči, nato je splezala po deblih, obvisela v vejah kakor zlata pajčevina.

Po spodnjem klancu se je prizibal človek, ki je bil zapoznel prišel iz trga. Ustavil se je in zagledal prikazen. Nato se je zdrl in tekel med hišami.

»Gori! Gori!«

Svetloba se je odtrgala od zemlje in od dreves, švignila navzgor, zletela v temo in jo preklala. Bila je kakor svetla perut, ki je rasla do zvezd. Dosegla je uro na zvoniku. Polnoč. Obvestila je zvonove in pozlačeni križ.

Psi, ki so se Oglašali le še zdaj pa zdaj, so opazili svetlobo. Ali mar vzhaja mesec? Zalajali so iznova. Nato se jim je lajež izpremenil v zateglo, nepretrgano tuljenje. V luči, ki je objemala zvonik, se je prikazala človeška tenja. Udarilo je plat zvona. Glas se je zamolklo odbil v noči, padel na hiše. Trkal je na vrata, na okna, dramil speče ljudi.

Ljudje so se prebujali, preplašeni odpirali oči in prisluškovali.

«Kaj se je zgodilo?» so se vpraševali. «Ali mar gori? Kje gori?»

Pod okni je tekel nekdo, ki je bil kakor pošast — v beli spodnji obleki, čevlje si je bil nataknil kar na bose noge.

»Kovačnica gori!« je zarjul ob slednji hisi, nato je tekel dalje.

Ljudje so se zgrozili. Kovačnica je stala blizu vasi. Bila je že dolgo suša, les je žejen zijal.

Trepetajoče roke niso mogle najti vžigalic, ne obleke. Okna so se odpirala in zapirala. Topotanje korakov po klancu ni ponehalo. Zdelo se je, da bobneče utriplje zemlja.

»Gorje, vse bo zgorelo!« 

»Kje so moje hlače? Bog pomagaj!«

Na gredah so zaklokotale kokoši. Črno noč je razklala rdečkasta svetloba, sijala je čez vso vas.

»Ali imate škafe?« 

»Le kdo nam je to naredil?« 

»Lovre!«

»Kdo si bo zažigal streho nad glavo?«

Po vseh klancih so hiteli ljudje.

Ogenj se je bil komaj rodil, že je dobil strašne glasove. Prasketal je, cvilil in se jokal. Bilo je, kakor da se je rodil v notranjosti kovačnice velikanski ptič s tisočerimi svetlimi perutnicami, ki si besno lomi pot v svobodo.

Ferjan je imel strašne sanje, telo se mu je kopalo v potu. Prebudil se je v grozi, planil pokonci in zastrmel v okno. Svetloba je padala prav do njegove postelje. Zgrabil je za palico in z njo potrkal v strop. Poklical je sina.

»Filip! Gori!«

V spodnji obleki in bos je planil na klanec.

Pred kovačnico je že našel ljudi. S seboj so bili prinesli gorjače, sekire, krampe, škafe in vedra. Nekateri so postajali in gledali v ogenj, drugi so begali tja pa sem. Niso si znali svetovati, kaj naj storijo. Gorenja okna, ki so bila majhna in zamrežena, so bila v dimu. Skozi okno, ki je zijalo nad vrati, je bilo videti plamene. Gorele so stopnice.

Noč je bila na srečo mirna, skoraj brez vetra. Razgreti zrak je delal sapo le okoli pogorišča. Ta je zaganjal dim zdaj na levo, zdaj na desno. Veje bližnjih dreves so se obupno krivile v vročini.

Navzočni so se molče umaknili Ferjanu. Bil je grozen v pisanih gatah in v rešetkasti srajci, pravkar prebujen, ves zmeden od začudenja in strahu. Strmel je nekaj trenutkov. Spočetka ga je obšla misel: kaj mu mar za kovačnico, saj tako rekoč ni več njegova. Toda zavest, da je to poslopje del hiše, dediščina po njegovem očetu, ga je bridko zgrabila za srce.

Zdrznil se je iz strmenja in se z odločnim pogledom ozrl okoli sebe. Saj je bil poln klanec ljudi. Stali so tudi pod drevesi. Prihajali so vedno novi. Zvon še ni nehal klicati: bim, bim, bim ... Psi so tulili.

»Škafe in vedra!« je zakričal. »Vode, vode! Prinašajte jo iz mlake! Pogumni naprej! Sem, sem! Naglo!«

Ljudje so se zganili, kakor da so pričakovali tega glasu. V hipu so se razleteli na vse strani... Sredi vasi je stala mlaka, odsev svetlobe se je igral na njeni gladini. Od nje pa do kovačnice se je vlekla vrsta ljudi. Roke so se jim zibale zdaj na desno, zdaj na levo, podajali so si posode z zelenkasto, umazano vodo. Toda mlaka je bila skoraj izsušena.

»Moj Bog, vode ne bo!« 

»Če nastane veter, smo izgubljeni.«

Mislili so le na svoje hiše.

Plameni, ki so lizali vrata, so bili pogašeni. Vroči les je cvrčal in se kadil. Svetle perutnice svetlobe, ki so padale skozi okna, so neumorno teple drevesa, ljudi in zeleno travo.

»Sem vode! Obvarujte streho!«

Les je grozeče pokal. Plameni so se bili razširili iz veže v kovačnico. Vreče oglja, orodje, kovaški meh. vse je gorelo. Šipe so pokale. Skozi nastale odprtine in skozi mreže se je valil dim.

»Po lestve!«

»Kje so beti? Razbijte železje v oknih!«

Ferjan je mahal z rokama, kakor da hoče zleteti v zrak. Bela brada, porasle prsi, roke. vse mu je bilo črno od pepela.

Plat zvona je utihnil. Nikogar več ni bilo, ki bi ne vedel, kaj se godi v vasi. Zapeli so petelini, prevarila jih je svetloba. Tuljenje psov skoraj ves čas ni ponehalo. Nekateri ljudje, ki niso našli opravka, so s prekrižanimi rokami stali pod drevesi in težko dihali.

»Kje je pa Lovre?« se je oglasil nekdo.

»Saj res, Lovre! Nekdo je moral zažgati od znotraj, saj so vrata zapahnjena.«

Ljudje so se spogledali. Neka grozna možnost jim je prebujala mrščavico po telesu.

»Bog nebeški! Morda pa je res notri!«

»Glejte ga!« je zavpila neka ženska s cvilečim glasom. »Vidite ga! Ali ga res niste videli?«

Da, res. Za križi enega izmed gorenjih oken se je bila skozi dim prikazala človeška tenja. Za trenutek, nato je izginila, ni je bilo več.

»Glejte ga! Notri je!«

Ljudje so onemeli. Roke so jim zastale, imeli so široko odprte oči. Obhajali so jih občutki prepadenosti in groze. Tedaj niso mislili na Lovreta, ki so ga še vedno mrzili v svojem srcu. Niso se vpraševali po vzrokih nekega neumljivega dejanja. V gorečem poslopju je bil človek, ki ga je bilo treba rešiti.

»On je zažgal!« 

»Umoriti se hoče.« 

»Saj je zblaznel.«

Ferjanu so bile za trenutek zastale roke. Neka misel ga je bila obšla le za hip in mu grenka kanila v srce. Odgnal jo je s silo.

»Postavite lestve!« je v zamolklem kriku prišlo iz njega. »Razbijte vrata! Vode! Vode!«

Vročina je bila čimdalje večja. Ljudje se niso upali v bližino ognja.

»Ali niste slišali? Prinesite lestve, hudiči! Vlomite vrata! Ali naj mar sam...«

Ferjan se je udaril po širokih prsih, da je zabobnelo.

Tedaj je eden izmed mož priskočil k vratom, ki se jih je bil iznova oprijel ogenj. Dvignil je velik, železen bet in udaril prvič, drugič... dokler se vrata niso razsula pod udarcem. Skozi odprtino je buhnil dim, za njim plameni.

»Vode!«

Debeli curki so pljusknili v vežo. Mož je vstopil. V naslednjem trenutku ga je na pol oslepelega vrglo na prosto.

»Stopnice so že zgorele.« 

Nastal je trenutek molka.

»Po lestvi na okno! Naglo, dokler se ne vžge pod!« 

»Če Lovreta ni že zadušilo.«

Nekdo je plezal po lestvi. Da bi se ubranil dima. si je z roko zakrival oči.

»Vode skozi spodnja okna. da se ogenj ne prime lestve!«

Ljudje so trepetali v divji napetosti. Misel na ogenj se je umikala misli na človeka.

»Vrag!« je zakričal fant, ki je stal na lestvi. »Tu so vendar križi.«

»Pokliči ga! Morda se bo oglasil.« 

»Lovre! Lovre! Ničesar ni videti, vse je v dimu... Tu so vendar križi...«

Voda je brez prestanka romala od mlake, a bilo je je vedno manj. Prišel je župnik; bil je v črni suknji in razoglav. Ko je zvedel, da je v nevarnosti človeško življenje, je sklenil roke in šepeta je molil.

»Razbijte križe! Nesite mu bet!« 

Fant je zdrčal po lestvi navzdol.

»To je pekel. Ni mogoče prestajati.« 

»Čakajte, da poizkusim jaz! Hudiča, saj sem bil v vojni.«

Rdečelasec je splezal po lestvi, v roki je nosil velik bet.-Slišati je bilo težke, divje udarce. Vseh oči so bile uprte v dim, iz katerega se je zdaj pa zdaj odgrinjala črna postava. Šipe so žvenketale, železo se je upogibalo in lomilo. Na tla so padali drobci ometa in kamenja.

»Pol strehe je že v ognju. Glejte!« 

Iz stoterih perutnic je nastala ena sama, velika perut svetlobe. Padala je preko sadovnjakov daleč na polje.

»Pokliči ga! Ali ga mar ne vidiš?« 

»O, hoj!«

Bet je s treskom priletel na tla. Skozi razbito okno je za trenutek potegnila sapa. Dim se je razklal in bušil v stran.

»Vidim ga. Leži.«

Ljudje so se vznemirili. Obšlo jih je olajšanje; morda še ni mrtev. Hkrati se jih je oprijemala nestrpnost in mrzlična napetost.

»Zlezi skozi okno!«

»Spusti ga po lestvi!«

»Še kdo naj mu gre pomagat...«

Rdečelasec na lestvi se je mučil v dimu in v vročini.

»Počakajte! Dajte mi vode! Vode!«

Plezali so po lestvi, ki se je sibila pod težo, in prinašali vedra vode. Eden izmed mož je omamljen od dima cepnil na tla. Prenesli so ga na vrt in ga položili na travo. Kmalu se je zavedel.

»Vode! Še vode! Teb nekaj kapljic, to ni nič.«

»Mlaka je že prazna. V vodnjaku je je le še malo. Tudi iz hiš smo jo že znesli.«

»Sveti Florijan, pomagaj nam!«

Ogenj je lizal že po drugi polovici strehe.

Rdečelasec je zlezel skozi okno. Bili so trenutki napetosti. Fant se je zopet prikazal. Mahal je z rokama, kakor da se davi ali nekaj odganja od sebe. Možje, ki so stali na lestvi, so ga prestregli. da ni telebnil na tla.

»Ah!« mu je grgraje prišlo iz prsi.

Pomočil si je glavo v škaf vode. Lasje so mu bili osmo jeni.

»Veliko preneseš,« mu je rekel nekdo.

»Sveta Marija, mati božja!«

Neka ženska je pokleknila k župnikovim nogam, in krčevito sklepala roke.

13

Lovre je bil pobegnil izpod okna, tedaj je Jožica slonela za razbito šipo in gledala za njim, kako se je oddaljeval. Zdelo se ji je, da za vedno beži iz njenega življenja. S tistim trenutkom, ko je bil zagnal kamen v šipo, je bilo končano. Ne zaradi kamna in zaradi šipe. Zgodilo se je bilo mnogo več.

Saj ga je ljubila. Da, saj ga je ljubila še v tistem trenutku, ko je že vedela, da ga morda nikoli več ne bo videla. Že ko ga je bila prvič zagledala, ga je imela rada. In ga je imela rada tudi takrat, po njegovi poroki, ko bi ga ne bila smela. Da, vedela je, da je Katrica to opazila in da zaradi tega trpi. Toda ali je bilo nji manj hudo? Saj ni mogla premagati svoje notranjosti.

Po Katričini smrti so ji bile prišle na uho govorice ljudi, a ona jim ni verjela. Ni jim mogla verjeti. Tedaj je prosteje mislila na Lovreta, brez vsakih očitkov vesti. Toda ni verjela, še misliti si ni upala, da tudi Lovre goji kaka čustva do nje.

Ob prvi besedi, ki ji je to odkrila, se je do dna vznemirila. Za hip ni vedela, kam bi s tolikšno radostjo in srečo. Toda že v naslednjem trenutku se ji je veselje skalilo. Neka misel ji je kakor kaplja strupa kanila v dušo.

Govorice ljudi so bile zadnji čas ponehale, a v nji so šele tedaj zaživele vse pred meseci izgovorjene besede. Predstavo, da postane Lovretova žena, je zagrnila Katričina senca. Ali ni Lovre morda že prej mislil nanjo in se je hotel zaradi tega znebiti svoje žene? Prej govoricam ni mogla verjeti, ker ni našla vzroka za Lovretovo dejanje. Toda tedaj so ji čim-dalje jasnejše in grozotnejše podobe stopale pred oči.

Prepričevala se je, da misli neumno. Zaman. Sum, ki se je je polastil, je bil močnejši od treznih ugovorov. Zato se je Lovreta izogibala kljub ljubezni in ji ves čas ni ugasnil zagonetni blesk v očeh. Bolj ko se ji je približeval, huje se mu je oddaljevala. In vendar jo je gnalo v njegovo bližino. Bila je razklana.

»Nisem, nisem...,« je kričal. Saj bi bila besedam verjela, njegovemu srdu ni mogla verjeti. Kamen, ki je priletel v šipo, je le potrdil njen sum. Verjela je, da se Lovre tega zaveda in da bo zdaj za vedno zapustil tiste kraje. Ako se tudi vrne, mu ne bo več odprla. Ali bi mar mogla z mislijo na Katrica leči k njemu? ... Jokala je, bolelo jo je srce.

Šele ko je slišala krik, da gori, se je predramila iz žalosti. Obrisala si je solze in tekla na vrt. Kovačnica je stala v dimu in v plamenih ... Obšlo jo je sto misli in predstav — to je storil on, preden je odšel po svetu. Požar je bil kakor puščica, ki je ranil njeno ljubezen. »Če je zmožen tega ...,« je vneto pritrjevala svoji domnevi. Zakrknjena v srcu je stala v senci dreves in iz daljave gledala požar. Bolje, da ljudje ne opazijo njenih objokanih oči.

Zaslišala je, da je Lovre v plamenih, tedaj se ji je iznova predramila duša. Vse ji je pomrznilo po telesu. Z odprtimi usti in očmi je gledala in poslušala — kaj se godi? Moj Bog. kaj se godi? Morda se ljudje motijo. Ne, ne — bila je resnica! Že se je bila Lovretu odpovedala, toda tedaj ji je zopet zaživel v množici misli in občutkov. Kaj ga je privedlo do tega, da išče tako strašne smrti? Obup in bolečina? In ona mu ni Molila je šepetaje očenaš za očenašem ...

Ta zavest je bila tako živa in pekoča, da bi bila na ves glas zakričala. Stisnila je ustnice in se premagala. Ali naj se mar razgali pred ljudmi? Ne, ni marala kazati svojih občutkov, da bi se ne dajala ljudem v zobe.

Približala se je kovačnici, počenila v senco nekega drevesa. Nihče se ni zmenil zanjo. Z rokami si je zakrivala lica in strmela v goreče poslopje. Vsaka žilica v nji je trepetala. Da bi ga le rešili! Četudi je ne bo več maral, da bi ga le rešili... Opazovala je vsako kretnjo ljudi, še nikoli se ji niso zdeli tako dobri. Molila je šepetaje očenaš za očenašom ...

Ko je opazila, da se nihče več ne približa lestvi, je vse omahnilo v nji. Toda le za trenutek. Nato je zagorela kakor slama in planila kvišku. Ali ga bodo res pustili, da bo poginil? To se ne sme zgoditi in če naj sama, sama... Nič več se ni bala, ne sramovala ljudi.

Tekla je naravnost proti kovačnici. Tedaj je bila zmožna najblaznejšega dejanja. V tistem hipu je bil še nekdo drug istih misli kakor ona. Ko je zgrabila za lestvo, se je srečala s Ferjanom. Skoraj bi bila trčila drug v drugega.

Začudena sta se spogledala. Obsipala ju je svetloba, vsaka gubica njunih obrazov je imela svojo senco.

»Ti, Jožica?« se je starcu ob neki predstavi, ki mu je tedaj stopila pred oči, nenadoma izpremenil obraz. »Kaj pa delaš tu?«

»Lovre,« je zajecljala.

»E,« se je mož srdito zarezal. »Pa sem si še malo prej mislil, da je morda v tvoji kamri.«

»Kaj govorite!« je dekle zalomilo z rokama. »Ali se ne sramujete? Človek je v ognju, a vi tako...«

Ljudje niso utegnili, da bi se zmenili za njiju. Prerivali so se okoli ognja in vzklikali. Ferjan je popadel dekle za roko in ga potegnil v stran. Tam sta stala, ob plotu, in se gledala iz oči v oči. Zdelo se je, da zanju ni več ognja, ne Lovreta, ampak imata med seboj neke tajne račune.

«Kaj mi hočete?» se je zbala Jožica.

Starec ji ni odgovoril. Kazalo je, da sploh ne misli več izpregovoriti. Govorile so mu le oči. Te so ji predirale globoko v zenice. Kakor da ji hočejo iztrgati neko skrivnost.

Pred očmi mu je migotala vrsta pisanih predstav... Še tisti večer je videl Lovreta pod Jožičinim oknom. Takrat, ko je bila Katrica v bolnišnici, mu je to dekle hodilo pospravljat. Katrica je zadnje čase pred smrtjo z zaničevanjem govorila o nji. Še tisti večer, ko je umirala, jo je predrla s pogledom, ki je stala na vratih. Kaj je bilo vzrok spora med Katrico in med Lovretom? ... Prej nikoli ni pomislil na vse to, a tedaj so ga predstave zagrinjale kakor povodenj. Iz črne gmote se mu je izluščila ena sama misel, ki je bila tako sramotna in pekoča, da bi bil zarjul. Legala mu je v žolč kakor strup in mu ubijala vsako razsodnost in človečansko čustvo.

Toda še je stal na mestu. Še je molče strmel v dekle, ki je trepetalo, izmikalo pogled, a ga je vedno iznova dvignilo v starčev izpremenjeni obraz. Iz njegovih potez mu je brala kakor iz knjige. Bala se ga je. Ni se čutila krivo, vendar se ga je bala. Ta strah ji je za trenutek ubil vse druge občutke.

Okrog njiju pa so še vedno begale sence, razlegali so se kriki.

»Ali boste pustili, da bo zgorel?«

»Kaj res ni nikogar več, da bi se upal skozi okno?«

»Poizkusite še enkrat, možje!«

Dve visoki lestvi so postavili z vrta na streho. Nekateri moški so od ondod branili ogenj, da se ni prehitro širil. Venomer so se razlegali klici po vodi. Vrsta podajačev se je bila raztegnila v drugi konec vasi. Tam je bilo še vode. Ogenj je sikal kakor pobesnel.

Župnik je stopil do fantov.

»V imenu usmiljenja božjega,« mu je pel glas, »kateri izmed vas ima toliko poguma? Nikogar ne silim v nesrečo, Bog varuj, a človek je v ognju ... živ ali mrtev, toda človek ...«

Neki fant, ki je imel kodraste lase, si je potegnil klobuk na ušesa in v nasmehu razširil obraz. Nato je izpljunil in stopil na lestvo.

»Vode! Sem vode!«

»Vode mu dajte!« so vpili ljudje.

Tedaj je Ferjan kakor besen skočil k lestvi in jo potresel.

»Proč! Naj pogine! Vse naj zgori!«

Za hip mu je vzelo besedo. Zaradi začudenja ljudi je nastala popolna tihota, le ogenj je sikal in plahutal. Kaj se je zgodilo? Kaj je Ferjanu? Na lestvi sta v tistem trenutku stala dva fanta, morala sta se krčevito držati klinov, da pod močnimi tresljaji nista zletela na tla.

»Vse naj zgori!« je kričal starec v divjem navalu sovraštva in srda. »Dol, pravim! Tu jaz ukazujem!«

Vsi so strmeli, nihče se mu ni upal približati.

»Oče!« ga je sin zgrabil za roko.

Ferjan se ga je srdito otresel. Srajca se mu je bila odpela, oči so se mu bliskale. Bil je strahoten videti.

Jožica se je, otresla strahu pred starcem, zopet je mislila na Lovreta. Samo ona je bila, ki je vse razumela. Vzpela se je kakor ptica in skočila pred župnika.

»Pomagajte!« je zaprosila.

Župnik se je iztežka zdramil iz začudenja. Kakor da se je šele v tistem trenutku ovedel, kaj se godi, je z naglimi koraki hitel k Ferjanu. Suknja mu je opletala okoli nog, senca mu je grozeča padala daleč na vrt.

»Ferjan, tu ne ukazujete vi!« In ker se Ferjan ni ozrl, se mu je glas grozeče dvignil: »Ferjan, proč! Do kovačnice imate pravico, a ne do človeka. Ne posegajte v lastnino Boga!«

Tedaj je mož izpustil lestvo. Pogledal je župnika tako začudeno, kakor da ničesar več ne razume. Vračala se mu je trezna zavest. Vse, kar je pravkar občutil, se mu je kakor grenka usedlina pogrezalo nazaj v dušo. Začel je trepetati. Oči so mu begale, roke so mu pàdle ob telesu. Čez lica se mu je potegnila senca obupne bridkosti, gube obraza so mu zadrhtele v zadrževanem joku.

»Vi ne veste vsega, gospod,« je izjecljal. »Vi ne veste...«

Okrenil se je in s počasnimi koraki odšel proti domu, ne da bi se ozrl.

14

Skozi okna se je valil vedno gostejši dim. Na eni strani je gorelo že v podstrešju. Kodrolasec je bil izginil v dimu ... Jožica si je z rokami zakrila oči. Ni mogla gledati. Ljudje so pridrževali sapo. Nastali so trenutki tesnega pričakovanja.

»Vode!«

Vedra so romala do vrha lestve. Vse to se je vršilo zelo naglo.

»Dovolj!«

Oči so strmele v okno.

»Pomagajte!«

Klic je bil prišel od znotraj. Nato še enkrat. Glas se je dušil v dimu.

»Pristavite še eno lestvo!« so ljudje kričali kakor iz uma. »Prinesite plahto!«

»Možje, na lestvo!«

Lestve so se upogibale pod težo. Sapa je za trenutek razklala dim. Zagledali so glavo človeka in roke, ki so kakor mrtve omahnile navzdol.

»Tomaž, primi! Hudič, izpustil ga bom!«

Kodrolasi fant se je dušil in skoraj besnel od vročine. Nekdo je venomer plal vodo nanj, da bi se mu ne vnela obleka. Možje so zgrabili Lovreta, ki ga je nosil fant na ramah. Potegnili so ga k sebi in ujeli na roke.

»Naglo! Gorim!«

Lovretovo telo je bilo težko, kmalu bi jim bilo zdrknilo iz rok.

»Počasi! Zgrabite vi spodaj!«

»Ali še živi?«

»Ne zave se!«

»Držite, hudiči! Naglo, tu zgoraj ne moremo več prestajati!«

Kodrolasec se je kakor besen zapodil po lestvi navzdol. Tri fante je potegnil za seboj. Tekel je na sredo klanca; hotel je doseči vrt, a se je prej onesvestil.

Ženske so prinesle vode in ga zmočile. Odprl je oči.

»Ali Lovre še živi?« je vprašal.

»Ne vemo.«

Lovreta so bili položili na plahto, ležal je nedaleč od njega. Okoli in okoli so stali ljudje. Niso vedeli, kako bi mu pomagali, ako je še potreben pomoči. Na obrazu, ki je bil spačen od trpljenja, se mu je igral svit ognja.

Župnik je pokleknil poleg njega, posluhnil na njegovih prsih, nato se mu je zazrl v oči. S tresočo se roko je napravil znamenje križa.

»Molimo za njegovo dušo, da bi mu bil Bog usmiljen sodnik...«

Ljudje so molili, bili so ganjeni. Še tisti, ki so bili v dnu svoje duše do zadnjega trenutka proti njemu. Pred njim je ležal mrlič, ne Lovre. Sum je zgorel, krivda — ako je bila — je upepeljena. Njegova duša odgovarja pred Bogom.

Od hiše je s počasnimi koraki prišel Ferjan. Medtem se je bil preoblekel, na obrazu mu je ležal nenavaden mir. Ko je zagledal mrliča, so mu za trenutek zastrmele oči, nato je naredil velik križ.

»Pustite, naj zgori!« se je okrenil do gasilcev. »Naj zgori do tal!«

Jožica je dotlej stala ob strani. Bila je vsa zmedena. Dolgo ni mogla razumeti, da je Lovro res mrtev. Ko ji je končno jasno stopilo v zavest, se je zdramila kakor iz groznih sanj. Zdaj se ni sramovala ljudi, zaječala je, se pognala naprej in pokleknila poleg mrliča.

Ljudje so se ji umaknili. Bili so trdi po svoji naravi, nikoli niso kazali svojih čustev razen sovraštva. Še nikoli niso videli ljubezni, ki bi se razodevala na tako viharen in javen način. Strmeli so, nekatera misel jih je obšla, toda niso obsojali. Bilo je globoko pretresujoče, toda v tistem trenutku nič bolj naravnega.

Ko se je Jožica izjokala, se je dvignila in tako obstala.

»Nesite ga v našo hišo!« je ukazal Ferjan.

Možje so dvignili plahto, na kateri se je zibal mrlič. Nesli so ga z drobnimi, stopicujočimi koraki. Visoka, suhljata ženska je šla s svečo pred njimi.

Medtem se je ogenj razgorel po mili volji. Grebeni plamenov so sikali in šumeli, lizali kakor ostri jeziki. Streha se je sesula. Mogočen zubelj je omahnil, se razdelil po vsem podstrešju v tisoč bratcev. Iz pogorišča se je dvigal dim.

Nekateri ljudje so bili pri Ferjanu, drugi so odšli domov. Le Jožica je še vedno stala ob klancu. Roke si je tiščala ob licih in gledala, kakor da še vedno ne more razumeti... Ni si upala k Ferjanu.