Požar v jami

Za druga istoimenska dela glej Požar v jami.
Požar v jami
Ada Negri
Spisano: Pretipkala iz Naše moči 1906, Manja Belina.
Viri: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-Q7PVQCDB, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-FRBUK9VU, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-XXGUOHUM
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Opomba uredništva: Ta čarobno krasna Negrina pesem ima tri oddelke. V prvem pojasnjuje, kako se požar prične; v drugem, kako divja v jami, v tretjem pa, kakšne posledice ima. V listu ne moremo priobčiti vse naenkrat, ker nimamo toliko prostora. Opozarjamo pa svoje bravce nanjo, naj si jo, ko izide, prebero še enkrat vso skupaj in naj jo ohranijo.

I. Rudarji

Globoki rov, — nad tisoč metrov globine
z bogatimi skladi!
V tem rovu temnem med skalami skozi dupline
se pehajo vjeti v podzemske ječe zidine
rudarji mladi.

Nad petsto jih je, — napori jih niso vkrotili; —
sami junaki,
svetilke v rokah in krampe in kladva, so čili;
nad petsto jih je; brhki so v mišični sili
kot čvrsti vojaki.

Pod trideset vsi; mladostna, krepka je četa.
Otroci, soproge
jih čakajo gori, kjer pomlad v solncu se scveta,
prepadom umaknjena, proč od nevarnega sveta
in daleč od toge.

Z orjaško silo dolbejo skalnate stene
in rudne sklade.
Plebejska moč, ki divje se tu razodene,
zvršuje na skale, v veličju svojem ledene,
surove napade.

Divjaški sveder grize in ščiplje in vrta,
kot vandal se zaganja;
požrešnost njegova nikoli ni sita, ni strta. — —
Prepadi pa čakajo tiho, kdaj bo odprta
jim pot maščevanja.

Trenotje pride; — svetilka poči grozilno
za znamenje bitve;
ozračje se vnema in bega po jami strašilno,
migljaje grozno, tuleč strahotno in silno...
Ni več je rešitve.

Oboki se rušijo v jami; ogenj prerije
vse dimaste ješe;
preplašenih žrtev četa žalostno vpije;
nad njimi kot kača, ki v svitek v duplo se vije,
rdeč plamen pleše.

II. Požar

Pleše in požrešno vse razdira, vse razžarja,
v jami si globoki kruto, vročo peč ustvarja.
Mrtvi, vmirajoči padajo na kupe s skladi,
tulijo kot zver po slepih duplih nad prepadi.
Ogenj žre podstave, doli rušijo se trami,
pekel se odpira nad človeškimi glavami.
A nihče, nihče podleči neče, neče vmreti,
strastno besno skuša vsak življenje si oteti.
Po votlinah blatni begajo brez srajc, obžgani
kot demoni zašli, v brezdnih, ognjapolnih, gnani.
Jopiče vihte v orožje, da pode plamene,
zvijajo se v krčih, krvaveč prijemljejo za stene.
Zraka, zraka, diha slasti v solncu si želijo,
po vetrov svobodi in pod nebes čisti koprnijo;
videti žele si tičjih gnezdec med zelenjem,
in vsega, kar diše, kar je zvezano z življenjem —
oj, z življenjem sužnjim, ki se v senci vlači
po temi v rovéh, ki dimast prah jih tlači, —
oj, z življenjem za živino, ne pa za človeka,
ki slepo brez žarkov in brez cvetja jim poteka.
Hočejo ga, hočejo sedaj ga, ko jih smrt objema;
z besnimi naskoki roka skal se oprijema,
zraka hlastno išče grlo, dim pa diha vase,
zemlja črna z rdečo se krvjo in dimom pase.
Pada vse, drobi se, vse je mrtvo in sežgano,
vsa je tvar zbesnela strašno, vse je razdivjano.
Plamen šviga, skače, se reži, nori in stoče,
nad mrtvašnico nesramno se žari, krohoče,
v srdu škriplje in mori med grobljo razmetano
nenasitno besni zmagovavec! — Vse končano! — —

III.

Vse je končano! — — Jutri pa sto in sto
trupel zmečkanih venkaj na dan zneso.
To bo jokanja, tožnih in groznih bo
srčnih bolezni!

Tisoč bo usten treslo se mrzlično,
ude ožgane, ki že razpadajo,
bodo iskala, da jih poljubijo
usta ljubezni.

V kupe v vozove mrtvece zvlečejo,
v temne zavoje črno oblečejo
četo mrliško, pa jo pomečejo
v skupne gomile;

in nad grobovi pade pozabe noč,
roža požene in hiacint cvetoč
s trupel mrličev, kakor bi božja moč
jih poljubila.

Steblo in klasje krepko iž njih vskali,
s sokov človeških mirta zazeleni,
tiha cipresa, kvišku ti zakipi
v sveži mladosti.

V nji se bo tresla nežna slasti perot,
rajal bo rajal svobodni jasni rod
v valih veselja, trajen bo vedno god
ljudske radosti.

Umrlih sinovi, — četa zavržena,
vzrastla za muke, žuljem podvržena, —
sold in kos kruha bosta jih spravila
spet med rudarje.

Kar zaporedoma pojdejo v črno tmo,
v sajaste rove, v jamo se vdinjajo,
v ječo nezmerno, mračno, podzemeljsko
dolbst med rudarje.

V votlem udarcu morda se kramp zglasi,
ko ob očetne boti trhlé kosti;
mraz jih pretrese, sklonejo k tlom se vsi,
spustijo lopate! — — —

Zarod trpinov, vsem si v zasmeh, teptan,
kaj ti pomaga? zal si res in močan,
veš pa le eno: v sužnjosti si prodan. —
Smrt za je zate!

Živio plamen, ki požigaje stre
glad tvoj pekoči, cunje ti strgane!
Živio plamen! svetu vsaj hip odpre
bedne trpine;

vsaj eno uro neplodovito vžge
zate sočutje v duše neskušene,
vzame bolesti, vzame ti trude vse;
mir ti zasine!

Živio plamen! Marsikoga vzbudi,
ko pri razkošju srečen, vesel sedi,
kliče mu glasno: "Pusti smeh in slasti,
vstani iz blata;

glavo razgali; vkloni do tal, do tal
svoji koleni! Ali ne boš se bal?
Glej, med plameni brat je življenje dal,
misli na brata!"