Požigalec (pesem)

← Četrtošolska glosa

Požigalec Lojze Grozde

Na pustni torek →

Ta pesem je sestavni del črtice Požigalec, kjer je objavljena čisto na koncu.

Viri:	Izvir, 1937–1938, stran 8; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, strani 199–200, (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Gori, gori,« nekdo kriči
v pozno, temno noč
in plat zvona ljudi budi,
jih kliče na pomoč.

Glej nad vasjo plamen svetal
vzdiguje se v nebo,
da svoji sestri brat zažgal,
mi rekel je nekdo.

In zdaj koraka v temno noč
ter gazi beli sneg
in dalje mimo gozda, koč
priganja greh ga v beg.

Mu pešati začno moči
od pota in strahu,
a revež nima sred noči,
ne strehe ne domu.

»Trenutek le se usedem sem,
da spet dobim moči,
nato pa zopet dalje grem,«
sam sebi govori.

Nesrečnež sede kraj poti,
v stol mehki iz snega
in sen zatisne mu oči
in smrt objame ga.