Po štajerski Beli na Konja
| Po štajerski Beli na Konja Fran Kocbek |
Spisal Fr. Kocbek.
| |||||||||||||
Dolgo časa že sem si želel „zajahati" razvpitega Konja, a nikdar ni se mi nudila prava prilika. Po izpodbujanji g. dr. J. Frischaufa meseca septembra l. 1894., naj preiščem in opišem štajersko Belo, izpolnila se mi je ta goreča želja venderle začetkom meseca novembra l. l. Krasno vreme in nekaj prostih dni me je izvabilo na to precej „pozno" turo.
Prenočivši v Lučah, sem korakal zjutraj z našim vodnikom A. Pečovnikom ob Lučnici po dolini Podvolovljek, ki se razteza južnozahodno od Luč. Omejuje jo na eni strani pogorje Velikorogaško, na drugi pa Ojstriške in Kamniške planine.
Po precej slabi vozni cesti sva dospela v 1 1/4 ure do brvi, kjer se potok Repinek (vzhodno), imenovan tako po kmetu Repu, izliva v Belo (zahodno). Od tod šele se potok zove Lučnica. Na levem bregu, koder lahko potuješ tudi po travnikih, dospeš v 5 minutah do izliva potoka Brložnica (vzhodno) v Belo. Potok Brložnica izvira visoko na Selišnikovem (posestvu) ter teče po kamenitem, raztrganem in luknjičastem svetu, imenovanem brlogi. Od tod primerno ime Brložnica.
Blizu kmeta Podpečnika nareja Bela oster ovinek proti zahodu. Tu greš čez malo brv in prideš v 5 minutah na vozni pot, ki te vodi ob desnem bregu Belskem polagoma navzgor po dolini istega imena. Začetkoma drži pot okoli 30 m nad potokom ob pobočji po redkem gozdu. Čez 15 minut se dolina zoži na kacih 20 m, pobočja postanejo ob obeli stranéh strma in gozdnata. Tu je pravi vhod v dolino Belo. Potok teče zelo strmo ter tvori skakalce (kaskade) in majhen slap. Na severnem pobočji opaziš precej veliko jamo, vanjo pa splezaš le s težavo. Cesta vodi vedno navzgor; ozko podolje ter pobočja so obrasla s smrekami, pomešanimi z gabrom in bukvijo ter nekaj macesni. Čez 15 minut zagledaš na levi strani podvez, imenovan Jurjevčeva zijalka. Za 2 min. se cesta vzpenja le malo navkreber, dolina se navzgor razširja, podolje pa se takó zožuje, da segajo pobočja do bregov potokovih. Po južnem pobočji rastó visoko navzgor lepe smreke in debele bukve. Visoko gori pa molé iz zelenja bele vapnene in navpične skalo vzdolž vse doline kakor obzidje mogočne prirodne trdnjave, čez katero dospeš iz doline samó na treh krajih. Že ta pogled mogočnih in bleščečih skal te navdaja z občudovanjem planinskega sveta.
Dalje gredoč do 8 minut, prekoračiš ozek potok ter prideš na levi breg, kjer se pravi „na brodu." Kmalu zapaziš na severnem pobočji razpadli „Podpečki hlev" spec. karte. Nekdaj je imel tu kmet Podpečnik še polje in hlev za živino, a radi nerodovitnosti je moral polje opustiti. Čez 3 min. kreneš zopet na desni breg, čez 1 min. pa nazaj na levi breg, potem nekoliko strmo kvišku in zopet ravno. V 10 min. se obrneš zopet na desni breg, kjer se košati lepo bukovje, da se nehote spomniš znane lovske pesmi o „küsci v zelenjem bükovji." Tu je nekdaj stala drvarska koča, ki je pa pogorela, zaradi česar imenujejo kraj „pri požgani bajti." V 5 min. zagledaš novo drvarsko bajto, postavljeno l. 1892. Od tod je potok navzgor dalj časa suh. V 5 min. se na levo (južno) odcepi gorski pot, ki vodi ob pobočji strmo na „Prag," od koder prideš na Rsenik in Konja, ali pa v Dol in na Veliko Planino, kamor te pač vleče srce.
Po dolini dalje gredoč, prekoračiš v 5 min. potok in stopaš potem ob levem bregu do Šibja. Hodeč po bukovji, zagledaš čez 7 min. velike skalne klade, ležeče tik pota, v 3 min. pa stopiš na večji raven in prazen prostor. Na levi strani le nekaj starih in preperelih brun spominja na nekdanjo pastirsko kočo, ki še zdaj stoji v specij. karti. Na desno (severno) tik gozda žuboreča voda te vabi, da si ugasiš žejo. Te vodice ne boš iz lahka zaničeval, ker je čista ko ribje oko in mrzla ko led. Žal, da se po kratkem teku na kacih 6 m skrije v zemljo, a za žejo je je dovolj. Ta studenec in ves odprti prostor imata lepo ime „žegnani studenec". Daleč okrog ne najdeš nobene druge tekočine. Težko se ločiš od tod, ker vidiš pred seboj strm pot po bukovji. Po polzkem in šumečem listji dospeš šele v 10 min. na raven prostor, imenovan „za loncem." Na severnem pobočji, kjer raste po vsej dolini manj drevja, zapaziš visoko gori bele skale, moleče izmed zelenja in suhih debel. Tukaj pravijo na „Štoričih." Čez 10 min. se dolina na spodaj zopet razširi in na zgoraj sklene v lep kotel. Zlasti krasen je pogled na „Luško" Kopo, ki se kaže v podobi koničastega stožca z navpičnimi stenami, spominjajoč na Ojstrico i z Robanovega Kota, dasi ti tam radi večje visokosti bolj imponuje. Na levo od Kope opaziš ozko zvezo proti Konju, na desno pa Vršiče, vodeče proti Ojstrici. Izpod Konja gledaš do doline strma polja belega gramoza, tu pa tam premešanega z raznim zelenilom. Ako si lovec, mi bodeš prikimal, da mora tod biti izreden okoliš za divje koze, kar je tudi v istini. Pripoveduje se pa, da divji lovci postrelé več gamzov nego upravičeni lovci.
Daljnji pot te vodi zopet blizu potoka, ki ima globoko izprano in razjedeno strugo. Strmo korakaje dobrih 25 min., dospeš na raven svet, kjer se dolina zavija na desno in zopet tvori lep kotel. Še 10 min. po produ in po mladem bukovji, in pred teboj stoji čedna pastirska kočica. Na „Šibji" smo, kakor se pravi vsemu gorskemu kotlu, katerega omejujejo Kopa, Vršiči, Deska in Lastovka (na spec. karti „Lastouc"). Proti Vršičem gledaš ozek skalnat jarek potokove širokosti, po katerem spravlja Bela svoje vode od bližnjega vira nizdolu. Jarek je povsem podoben z dletom izdolbenemu žlebu. Do sem sva korakala od vhoda v dolino Belo vedno po gozdu dobri 2 uri. V obče je potovanje zelo prijetno, dozdeva se ti, kakor bi se izprehajal po gaju.
Okrepčavša se s kratkim počitkom, prigrižljajem in mrzlo vodo, odrinila sva od desnega brega pred kočo zahodno, zelo strmo 20 min. navkreber po redkem bukovji, 2 min. zložno in potem 25 min. levo po severnem pobočji Kope med pritlikovino na Presedlej („Sedlica" spec. karte). Ves pot od Šibja do vrha je dobro v ključe napravljen, lahko hôden, dasi precej strm. Od Presedleja se razprostira na nasprotno stran kranjska Bela, vodeča v Bistriško dolino. A tudi razgled je krasen. Tu vidiš Mokrico, Kalški Greben, Kokrsko sedlo (kjer opaziš celó gorski pot), Grintovec in bližnje vrhove. Od tod vodi pot na levo ob zahodnem pobočji Kope v 15 min. do prvega sedla proti Konju. Ta pot kakor tudi nadaljnji na Kopo je lani dala „Kamniška podružnica Slov. plan. društva" novo nadelati. To delo je prav dobro izvršil vodnik Miha Uršič. Po stopnicah stopaš navzgor, povprek, nekoliko navzdol, zopet kvišku in potem po ozkem zveznem grebenu ter dospeš na vrh Konja v 20 minutah. Ta pot je zares zanimiv, kajti desno in levo zija ti pogubonosni prepad nasproti; ako bi ne bil trden v glavi, zavrtelo bi se ti, da bi ne videl več v skalo vsekanih stopnic. Brezomotičen turist sedaj lahko potuje brez nobene nevarnosti, le tu in tam bi bilo priporočati, da se zabijo še kavlji ali napno žice, kar bi dobro služilu turistu gredočemu nizdolu. Prav živo sem si predstavljal ta pot, kakršen je moral biti poprej, predno se ga je usmililo „Slov. plan, društvo", ter razumel popolnoma opravičeni strah, ki je marsikoga, tod lazečega po vseh štirih, navdajal. Občudoval pa sem ob enem svojega dragega tovariša g. M. Kosa, ki je prvi zaznamenoval ta pot, da ni izgubil čopiča ali lonca z barvo, ko je tod spravljal svoje kosti v nevarnost. Vender dovolj o tem, ker nam je že g. Kos opisal Konja, kakršen je bil „divji" in kakršen je sedaj „dresiran". Na vrhu Konja sem našel dva gozdarja iz Bistriške doline, ki sta meni nič tebi nič sedela na zeleni trati, držeč noge ob strmih skalah, ter pušila svoji pipici z nekim zadovoljstvom, kakor bi se nikjer drugje ne dalo bolje sedeti. Od Konja dospeš po ruševini v 10 min. do pastirske koče na Rseniku („Erženik" spec. karte). Po daljšem počitku sva krenila zahodno po trati 10 min., potem blizu roba skal. poprej omenjene prirodne trdnjave, južnovzhodno skozi gozd v 25 min. do „Praga," katerega sva komaj zasledila, blodeč dalj časa po gozdu. Saj pa tudi ni šala, najti pravi prehod na edinem kraju, ako si nočeš zdrobiti kosti, ker te navpične skale ne pusté nikjer drugod nizdolu. Od Praga pelje dober, dasi precej strm pot v Belo. Najprej severno, potem vzhodno po bukovji sva dospela v 1/2 ure v dolino. Po znanem potu sva prišla v 40 min. vedno navzdol do Podpečnika, v 15 min. do cerkve sv. Antona, kjer je bil zadnji počitek in slovo. Sam pa sem jo mahnil čez Kunšperski vrh, Eucija in Suhovršnika v Gornji Grad, zadovoljen, da sem srečno zvršil takó lepo in dolgo potovanje ter videl precejšnji nov kos naših krasnih planin.