Po švicarskih mestih

Po švicarskih mestih dr. Vl. Foerster

Spisal dr. Vl. Foerster

Izdano:	Planinski vestnik april 1901, leto 7, št. 4, str. 53-57; Planinski vestnik maj 1901, leto 7, št. 5, str. 70-75; Planinski vestnik junij 1901, leto 7, št. 6, str. 81-85; Planinski vestnik Julija 1901, l. 7, št. 7, str. 98-100; Planinski vestnik avgust 1901, leto 7, št. 8, str. 113-118;
Viri:	dLib 4 dLib 5 dLib 6 dLib 7 dLib 8
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zatemnelo je nebo, zakrili so mračni oblaki visoko gorovje, in kmalu ni bilo videti drugega nego dež, izdaten dež, ki je prevlekel vso okolico z gosto megleno preprogo. Vozil sem se takrat proti zapadni meji Avstrije skozi Predarlsko proti Bregenzu, proti obalim Bodenskega jezera.

Bližal sem se torišču svojega potovalnega sporeda, bližal sem se Švici, v kateri sem hotel prebiti tritedenski dopust. Dež, ki me je spremljal pri vstopu na obali Bodenskega jezera, katero je smatrati že za del Švice, a je ob južnih bregovih že švicko, je bil v dobro znamenje meni, ki verujem v vražo, da pomeni dež, ki spremlja prvi tvoj korak k novemu podjetju, srečo. Sreče pa potrebuje potnik, da se uveri, da je tudi drugod, ne samo ob domači postelji, dobro in lepo živeti. Trdim danes, da me je spremljala na potovanju res sreča. Nabral sem si obilo najlepših spominov, ki jih hočem tu primerno izraziti.

Bregenz in Bodensko jezero

Dospeli smo na postajo Bregenz, in vlak nas je speljal do bližnje luke. Tu ob obalih jezera najde potnik svoje hotele, tu ga čakajo parniki, vabeči k vožnji po jezeru, k vožnji v Švico.

Ponehala je nevihta, zjasnilo se je vreme: obetal se je jasen večer. Izprehod po mestecu, ki šteje 8000 prebivalcev, vodi k više ležečemu staremu mestu. Raz visoko ležeče pokopališče se ti kaže slikovita skupina starega mesta, ob obalih pa se razvija novo mesto, široko razvrščeno v venec ob jezeru, ki daje celoti oni čar, da sluje Bregenz kot razkošno ležeče mesto. Pfänder (1064 m ) in Gebhardsberg (598 m) ustvarjata zeleno ozadje.

Ogromno je jezero, največje izmed alpskih jezer. „Švabsko morje" ga tudi nazivljejo. Dolgo je 64 km, široko 12 km . Napaja ga Ren, ki prihaja iz sredine Švice, iz ledenikov Št. Gothardskih. Isti St. Gothard poraja tudi Rono, a njo pošilja na zapad v Ženevsko jezero. Enega očeta sta Bodensko in Ženevsko jezero, vendar koliko različni v svojem — rekel bi — temperamentu. Obseva ju različno obnebje; Ženevsko je opojno kakor vse, kar rodi jug, z resnobo pa se odlikuje in ponaša Bodensko jezero, z resnobo, pristoječo vsemu, kar je veliko in mogočno.

In mogočno se sme čutiti Bodensko jezero, saj se mu klanja ob rodovitnih bregovih kar pet držav. Ob njegove obali mejijo poleg Avstrije še Bavarsko, Virtemberško, Badensko in Švica. Vse te države tekmujejo na jezeru s parobrodi, zato je na Bodenskem jezeru kar najživahnejši, izmed drugih švicarskih jezer največji parobrodni promet.

Odkar je izpeljana do Bregenza arlberška železnica, ponos avstrijske inženerske tehnike, se razvija tudi promet v bregenški luki. Danes je Avstrija na Bodenskem jezeru enakovreden tekmec drugim državam, izdaten je posebno promet z žitom.

Pristranski nasip bregenške luke dičijo lepi nasadi. Pod njih senco nas vodi nasip daleč ob jezeru. Z nasipa opazujemo zanimivo vrvenje, kakršno se razvija v lukah. Prihajajajo in odhajajo parniki s tujci, posebni prevozni brodi pa prevažajo po jezeru kar cele železniške vagone. V visoko pljuskajoče valove vzburka vsak prihajajoči in odhajajoči parnik obrežno vodovje, žvižganje in zvonjenje in krik in velevanje preletava zrak, dokler ne odpluje parnik k novemu cilju. Nastane za nekaj časa zopet mir. Tiho se igra voda nam pod nogami v ljubkih valovih. Solnce obseva širno vodno ravan in dražestno obrežje, solnce sije na visoko v breg zidane hiše in vile in na vmes mednje raztresene vrte. Na daljnih bregovih se pa belijo izza zelenja neznana nam še mesta, in k njim nas sili neutešno hrepenenje.

Lindau

V jutro odplujemo po zeleni gladini. Oddaljujemo se ljubeznivemu Bregenzu, ki ga vidimo sedaj s parnika v vsem obsegu v svitu jutranjega, vse razvnemajočega solnca. In jutro, krasno jutro nam je razkrilo tudi pogled v Švico, odkoder nas pozdravlja iz najbližjega Appenzellskega kantona njegov velikan Säntis, sedaj za jutranjega svita še zastrt s prozornim meglenim zastorom.

Bregenz se izgublja v daljini, in pogled nas vabi sedaj na bližajoče se sosednje mestece Lindau. Zapustili smo v tem Avstrijo in vstopili po polurni vožnji v območje Bavarske. Lev, znak bavarskega grba, sedi tu pred mestecem na koncu v jezero zgrajenega nasipa; njemu nasproti štrli pristranski svetilnik.

Lindau leži na otoku. 325 m dolg lesen most in pa železniški most vežeta otok z bavarskim ozemljem. Danes šteje mesto 6000 prebivalcev, nešteta pa je množica tujcev, ki jih privabi vsako leto prijaznost tega mesta. Švica, mogočni svetovni magnet, vpliva tudi na Lindau, pomaga mu s svojimi gosti. Lindau, ki je bil do l. 1803. nad 500 let samosvoje mesto, si je ohranil zanimivost v srednjeveških svojih stavbah. Srednji vek nam kličejo v spomin bogato slikana mestna hiša, slikoviti Diebsthurm, Kawazzen, Sünfzen in marsikatera podrobnost na tej in oni hiši, ki nam po svoji značilnosti pri izprehodu po mestu vzbuja pozornost. Nova doba, ki ve ocenjati vrednost starih znamenitosti, je vzgojila v lindauskem meščanstvu spoštovatelje, ki varujejo v diko mestu karakteristične znake preteklih dob.

Mesto pa nudi tudi novih naprav v udobnost tujcev in lepo si je uredilo svoje nabrežje, kjer mu stoje hoteli s prostranimi gostilniškimi vrti. Okrasilo se je s spomeniki in s parki, obogatilo se je tudi z zgodovinskimi zbirkami v muzeju. Omenjam tu i dobroznani zavod kongregacije angleških gospe, v katerem je tudi marsikatera slovenska dama prebila nekaj let dekliške svoje dobe.

In zbirajo se zopet potniki v luki, kar gneto se na mostiču, s katerega stopajo na parobrod. Mahoma se napolni prostrana paluba mogočnega parnika, ki pelje tujce zopet dalje po Bodenskem jezeru ob pogledu na virtemberške in badenske bregove v Friedrichhafen ali v Konstanz.

Konstanz

Po 2 ½ urni plovbi se izkrcamo v Kostanzu, stopimo na zgodovinska tla. Opravil se je tu v letih 1414. – 1418. slavni koncil, kateremu so prisostvovali cesar Sigismund in papež Ivan XXIII., 26 knezov, 140 grofov, 20 kardinalov, 7 patrijarhov, 20 nadškofov, 90 škofov, 600 prelatov in doktorjev, nad 4000 duhovnikov. Bivalo je baje takrat do 70.000 ljudi v Konstanzu, ki šteje danes le 18.000 prebivalcev.

Vzburkal se je tu duh reformacije proti vladajoči, a v organizmu takratne hierarhije razdejani cerkvi. Pojavil se je tu energični poskus, dognati temeljito reformacijo. Energije ni nedostajalo zboru, in po dolgotrajnih razpravah je res tudi marsikaj dosegel. Ta zbor je zato tudi zaslovel in je ostal zapisan kot pomenljiv in znamenit faktor v razvoju zgodovine. Mogočnemu koncilu se je moral vdati navzočni papež Ivan XXIII., in koncil si je izbral v Konstancu samem novega papeža Martina V.

Zažarela je pa takrat v Konstanzu dvakrat grmada, in izdihnila sta na njej dva nepozabna sina češkega naroda: Jan Hus, magister praške univerze, in njega vrstnik Jeronim Praški. Jan Hus, provzročitelj češkega reformatorskega gibanja, bojevnik za ustanovitev samostojne češke cerkve, je prestal pred koncil pozvan svojo teološko pravdo radi širjenja Wicclifskega uka. Pravdo je izgubil, in upepelili so ga v dan 6. julija 1415. leta. Na istem mestu so upepelili dve leti pozneje, dne 30. maja 1417. l., njegovega učenca Jeronima.

Dobo koncila nam kličejo v spomin mnogi spominki v Konstanzu. Mesto jih skrbno varuje, v svesti si zanimanja, ki ga vzbujajo v tujcu. Koncil in Hus nam stopata pri izprehodu po mestu večkrat v spomin. Ponosno nad mesto se dvigajoča krasna gotiška katedrala je kraj, kjer je zboroval koncil. Tu se je izvršil tudi proces proti Husu, kajti le pred vesoljnim koncilom se je hotel pogumni Hus braniti, odklanjajoč pravdo pred odposlanci. Šestnajst korakov oddaljeno od glavnega vhoda kažejo mesto, na katerem je videti suho belo srago tudi takrat, ko počrni ves drugi kameniti vlak od vlage. Tu je stal po ljudskem glasu Hus, ko mu je koncil dne 6. julija 1415. l. objavil sodbo, glasečo se na smrt na grmadi. V Inselhotelu, bivšem dominikanskem samostanu, predelanem sedaj v luksuriozen hotel, kažejo „Ketzerthurm", vlažen stolp, v katerem je prebil Hus 93 dni v zaporu. Na Husovi cesti, nedaleč od starinskega Schnetzthora, krasi nizko, enonadstropno hišo št. 64. leta 1878. po Čehih vzidana spominska plošča s Husovim reliefom, glaseča v češkem in nemškem jeziku, da je tu bival h koncilu došli Hus, predno so ga dejali v zapor. Ulico više najdemo hišo z enako češkonemško spominsko ploščo, ki glasi, da je bival v hiši Jeronim kot jetnik koncila. Le četrt ure za mestom sredi mestnih šetališč, na takozvanem Brühlu, zarašča bujno rastoč bršljan ogromno skalnato nagrobnico, obdano z železno ograjo. Kraj je to, kjer sta preminila Hus in Jeronim na grmadi.

Dobo koncila nam pripominja končno starinsko, po vnanjščini neugledno poslopje „Kaufhaus". V njega prvem nadstropju vstopimo v velikansko, z lesom obloženo dvorano, katere strop nosi 16 hrastovih stebrov. Koncilska dvorana je to; v njej se je opravil za dobe koncila konklave, iz katerega je izšel novi papež Martin V.

Novi Konstanz učinja v zvezi z zgodovinskimi stavbami prav prijazen vtisk. Elegantne so promenade ob bregu; združujejo se ob iztoku jezera, ob Renu, ki zapušča v Kostanzu Bodensko jezero spodaj pod kamenitim, s spominki slavnih mož konstanške zgodovine okrašenim mostom. Tu ob iztoku straži stari Rheinthorthurm, s katerega so hrabri meščani rešili mesto napadov Špancev in pozneje Švedov. O živahnem prometu tujcev svedoči dolga vrsta na obrežju stoječih hotelov. Saj je Konstanz, ki spada še pod Badensko, v najbližji dotiki s Švico; tik za mestom prestopamo prag severne Švice.

Po Renu v Schaffhausen

K najlepšemu, kar podaje severna Švica, spada vožnja iz Konstanza v Schaffhausen doli po Renu. Ob zadnjem pogledu na izgubljajoči se slikoviti Konstanz, katerega gotiški stolp nam znači s svojimi konturami še daleč mesto, plujemo nizdolu po reki. Že se zelenijo ob levi robovi Švice, ob desni zaziramo pa še Badensko. Še enkrat se razprostre Ren v jezero, v Spodnje jezero (Untersee). Vile in gradiči dičijo obrežje tega jezera. Prikaže se grad Gottlieben, ki je tudi hranil Husa nekaj časa kot jetnika med svojimi zidovi. Liriški kras diči Spodnje jezero, trsje zarašča njegove plitvine, v senčnatih gajih se izgubljajo bregovi, v tihem vodnem zakotju plava labod, na vodni gladini raste lotos, na solnčnih goricah pa rodi trta. Po gosto obljudenem obrežju se vrstijo vasi in mesteca, vabeča oko s slikovitimi svojimi starinskimi hišami.

A ko se zopet zožijo bregovi, ko se zopet premeni jezero v Ren, se bližamo že starinskemu mestu Stein, nad katero se dviga visoko na hribu razvalina gradu Hohenklingen. V hitrejši padec prihaja Ren, valovito in šumeče nas nosi niže in niže, saj se bliža trenotku, ko završi pod Schaffhausenom v veseli, mogočni, po širnem svetu dobro znani skok. Oživljen je zopet Ren, na novo vzbujen k mladeniški kreposti po zamudnem bivanju v jezerih, ki jih je napajal in polnil. Po 3 ¼ urni vožnji, osveženi po prijetni sapi, ki jo izvablja plovba, vzradoščeni po solnčnem svitu, ki nam je oslikal z veselimi bojami znameniti kalejdoskop, ki nam ga nudijo krasni bregovi, zapuščamo parnik, kajti že smo dospeli v Schaffhausen, in tu se neha vožnja po Renu. Bližnji renski slap brani daljno plovbo.

Schaffhausen

Pristno staromeščanski značaj kaže Schaffhausen. Budi nam v duši poezijo domače sreče, ki smo jo v romantiškem razvnetju vajeni družiti s pogledom na slikovitost stare hiše. Vsa poslopja so stare priče davno minolih časov, ko sta bila še najstarejši ded in babica mlada. Vsaka hiša ima svoje ime, vsako diči pomol, zvedavo pomaknjen ven iz črte voglatih, neravnih uličnih front. Tu in tam je hiša vsa preslikana s podobami slavnih vitezov, z alegorijami domačega obrta in slave, ki si jo je priborila rodovini v prid, mestu v čast. Visoke in grebenaste so strehe, daleč pomaknjene nad cesto, trden in s skalo podprt pa je mogočni temelj krepko obokanih hiš, ki je vsaka varno zavetje, postavljeno v obrambo bogastvu nekdanjih meščanov.

Ni pa ostalo v tišini staro to mesto, duh industrijalne podjetnosti je zdramil mesto iz pravljiških sanj, in nastale so tovarne ob južni strani mesta, izrabljajoče vodno moč brhkega Rena. Daleč je zaslovela moderna železarska in tekstilna industrija schaffhausenska. Mesto šteje danes nad 15.000 prebivalcev.

Pozornosti vreden je Münster, stara, sedaj evangeljska katedrala iz XI. stoletja. V njej hranijo po Schillerju proslavljeni zvon, ki so mu pri vlivanju l. 1486. namenili rek: „vivos voco, mortuos plango, fulgura frango", rek, ki je dal povod Schillerjevi veliki „pesmi o zvonu". Zvon ne poje več, počen je, a v trajen spomin so ga prestavili iz zvonika na cerkveni tlak.

Stopimo še na grad. Munoth ga nazivajo. Mogočen stolp je to, stolp z mnogimi nadstropji, do katerih ne prideš po stopnicah, nego po polžasto se vzpenjajočem hodniku, po katerem je moči se voziti. Zgradili so stolp v 16. stoletju. Pet metrov debelo zidovje ima in oboke z mogočnimi svodi. Notranji prostori so v pritličju mračni, a postajajo svetlejši, čim više dospemo. Tu bi bilo varno bivati tudi ob najkrutejšem bombardovanju mesta. Vrhu stolpa stopimo na razsežno, okroglo teraso v obsegu najprostranejšega cirkusa. Meščanstvo se zabava in pleše na tej terasi pri ljudskih veselicah, ki si jih tu visoko nad mestom prireja.

Schaffhausenski šum

Ako stopimo skoz industrijski predkraj schaffhausenski ven iz mesta, nas privede v široki Renski dolini po visokem bregu izpeljana cesta po polurni hoji do Neuhausena, mlade hotelske in tovarenske naselbine, ki zahvalja svoj postanek Renskemu šumu. Le-ta je izzval podjetniški duh, da gradi hotele in tovarne; tujec in industrijalec, oba silita sem: prvi, da občuduje, drugi, da izkorišča velikansko vodno moč, ki jo razkazuje mladi Ren.

Iz senčnatih nasadov, ki so nam zakrivali doslej glasno bobneči in dreveči vodopad, stopimo na prosto, stopimo na most. Stojimo nad Renom, ki se za streljaj dalje nizdolu strmoglavlja. Ne vidimo pa še vodopada, ker smo mu za hrbtom. Raz most vidimo daleč naokrog, zremo pred sabo v planinsko ozadje in pod sabo v skalnato strugo, skoz katero se vali nam nasproti Ren. Onkraj mostu pohitimo na hrib, na katerega so postavili grad Laufen. Tu plačaš frank, da smeš vstopiti v grad, hodiš potem po gradu, si izbiraš razgled raz balkone in okna, stopiš doli na vrt in niže še v park, ki vodi tja doli do renskih bregov. Lepo, dobro in premišljeno je vse urejeno; saj si v Švici in tu se smeš privaditi misli, da najdeš za plačo le dobro in najboljšo postrežbo. Da si ogledaš vodopad temeljito, je postavljen v parku na razgledišču paviljon, še niže pa je izdolben skoz skalo „Känzeli", prav spodaj, že pod slapom, je pa vzidana daleč v šum moleča železna veranda, nazvana Fischetz, kamor stopiš le, ko si se ogrnil v kavčukast zvršnik, ki ga tu dobiš; kajti tukaj stojiš na izzivajoči postojanki, na katero prši od bobnečega vodovja, ki se nad teboj nizdolu vali.

Tako smo si nadrobno ogledali prirodni kras, ki ga nam nudi strmoglavi Ren. V širini 115 m pada 23 m globoko, torej iz višine štirinadstropne palače. V tri dele delita slap dve skalnati skupini, kljubujoči vodni moči. Do enega skalovja se pelješ lahko v čolnu in zlezeš potem na njegov vrh, ako ti ni mari vode, s katero te pobrizgava veseli, razposajeni Ren. Širina vodopada utegne biti prvi hip na kvar impozantnosti. A čim nadrobneje si ga ogledamo, čim intenzivneje se vglobimo v njega fizionomijo, tem bolj umejemo njegovo krasoto. Vsa lepota se ti razkrije šele potem, ko si dolgo vtapljal poglede v vodni igrokaz, ki ga nudi priroda.

Najlepši in najslikovitejši pogled uživaš z desnega brega, tam od gradiča Worth, ki stoji gradu Laufen nasproti. Odtod dobiš celoten vtisk, zaokrožen s prospektom nad vodopadom se dvigajočega slikovitega gradu Laufen. Glej s tega mesta dolgo na Renski vodopad, in utisneš si v trajen spomin najmogočnejši šum evropski.

Solothurn

Potujemo naprej tja proti zapadni meji Švice, ob kateri se zeleni mimo Renske doline doli do solnčnate Ženeve Jura, poleg Alp najrazsežnejše švicarsko pogorje. Na Juri ni snežnikov, ne nebotičnih vrhov, saj je le nizko gorovje. V senčnatih njenih gozdih, zaraščajočih hribe prav do vrha, biva idila.

Prijazno mesto Solothurn najdemo tu pod Juro. Nastanimo se v hotelu „Pri kroni", baje najstarejšem v Švici. Daleč je znan hotel kot najboljši svoje vrste. Bivamo v slikovitem, idilskem mestu. Nekdaj je tu bilo živahno, bleščal je tu sijaj visoke gospode. Slovelo je mesto prejšnja stoletja po francoskih poslanikih-ambassadeurjih, ki so imeli tu sijajno rezidenco; plesi in dvorne veselice so se vrstile, in dohajali so gostje plemenitaškega in kraljevskega rodu. Iz teh dob so ostale le še meščanske hiše kot stare priče nekdanjega vrvenja. Z zelenimi svojimi oknicami, zasenčene po daleč nad cesto pomaknjenih strehah, odičene s slikanjem po zidovih in z umetnim ključalničarskim nakitom, se nam dozdevajo, ko da so še zamaknjene v sanje o davno minolih časih; bogati kameniti in slikani vodnjaki po ulicah in trgih pa žuborijo k njih sanjam ko nekdaj še danes melodični svoj ritem.

Nad idilo sanjavega mesta kraljuje sv. Urza mogočna katedrala, vzgrajena v impozantnem italskem slogu na višini, do katere dospemo po stopnicah, okrašenih s kipi. Umetni astronomski „Zeitglockenthurm" vabi k sebi stoletja že zvedave gledalce. Okoli mesta pa kroži še danes mogočno trdnjavsko obzidje, dobro ohranjeno v mogočnih svojih zidinah. Baslerthor s kipom mestnega varuha sv. Urza straži mesto zvesto ko za onih časov, o katerih pripoveduje kronika. V mrzli noči pred sv. Martina dnevom l. 1382. je prihitel k mestu do Baslerthora kmetič Hanns Roth. V neki krčmi zunaj mesta, sedeč za pečjo, je zvedel o napadu, ki ga naklepajo na mesto kyburški grofi. Zasačen za pečjo, je moral kmetič priseči, da ne izda nobeni živi duši ne, kar je nepozvan slišal. In tekel je Hanns Roth pred Solothurn in, zaklicavši pred Baselskimi vrati: „Sv. Urz, slušaj me!" je jel pripovedovati kamenitemu svetniku o sovražnem naklepu, ki preti mestu. Kameniti Urz ni bil seveda sam, stal je nad njim mestnih vrat stražar, ki je potem poskrbel, da se je mesto pripravilo na napad ter ga srečno odbilo.

Sredi mesta, v Gurzelngasse št. 5, kaže spominska plošča hišo, v kateri je živel in dne 15. oktobra 1817. l. umrl slavni Poljak Tadej Kosciuszko. Kot vrhovni poveljnik je vodil Kosciuszko v l. 1792.—1794. Poljsko k zadnjim ponesrečenim poskusom, da bi ohranila samostojnost in svobodo poljskega kraljestva. Poljsko so razkosali, Kosciuszko je šel po svetu in zadnja leta preživel v Solothurnu. Truplo njegovo so pa prenesli l. 1818. v Krakov, kjer počiva v stolni cerkvi v kripti poljskih kraljev.

Predno zapustimo Solothurn, napravimo še enourni izlet v prelepo Verenino sotesko. Izprehod po drevoredih in senožetih nas dovede v senčnato, nedolgo dolino v Juri. Šumlja tu potok, izza zelenja pa gledajo skalnate plošče in stene. Solothurnci so vsekali v te skale imena zaslužnih svojih mož, in ustvarili so tako spomenike o delovanju, ki zasluži hvaležnost rojakov. Nekaj te posebno iznenadi ob koncu soteske. Pričarana je sem pod visoke skalnate piramide razkošna naselbina — ob potoku se prikaže cerkvica, poleg nje hišica z vrtičem, nasproti v skalo je pa vsekana kapela sv. Verene. Če potrkaš na okno, prikličeš eremita, puščavnika v črni halji, ki biva osamljen v mali tej naselbini. Razkaže ti cerkvico in kapelico, pokaže ti daleč v skalo izdolbeni prostor z oltarjem in božjim grobom. Izdolbel ga je sem pribegli egiptovski princ Arzenij nekoč pred več nego 1000 leti. Prišel je sem, da najde v samoti dušni mir.

Neuchatel

Niže na jug ob zelene Jurske strani nas kliče potni spored, doli k jezerom zapadne Švice. Bilsko jezero preidemo prvo, ob Neuchatelskem se ustavimo. Stopamo v francosko Švico, obiščemo Neuchatel. Mesto, ki je bilo do l. 1815. kot kneževina Neuenburška pruska last, je danes docela francosko.

Ob vznožju Jure, ob obalah jezera razpoloženo, gleda Neuchatel razkošni alpski panorami v obličje. Sredi mesta kraljuje na višini grad s katedralo, slikovita skupina zgodovinsko in arhitektonsko zanimivih stavb. Tja gor h gradu se širi staro mesto, spodaj na obrežju, ob elegantnih promenadah se pa ščeperi novo mesto z modernimi palačami.

Našlo je mesto v svojem rojaku, l. 1786, zamrlem Davidu de Purryju, mecena, ki mu je zapustil 6 milijonov frankov. Hvaležno mesto je postavilo dobrotniku spomenik, dediščino pa uporabilo v gradnjo javnih poslopij. Ob nabrežjih Quai du Mont Blanc, Quai Ostenvald, Quai des Alpes ima svojo gimnazijo z bogatimi prirodoznanskimi zbirkami in z znamenito knjižnico, dalje slikarsko galerijo in akademijo. Elegantna nabrežja z nasadi in drevoredi in nad mestom izza zelenja starih parkov se dvigajoči grad s katedralo vzbujajo vtisk, da bivamo v bogatem mestu, ki ga opravičeno nazivljejo aristokratsko mesto. Bival in deloval je tu sovrstnik Calvinov, l. 1565. zamrli reformator Farel. Na grajskem vrhu pred katedralo mu stoji spomenik, predstavljajoč ga kot propovednika v verski prevnemi, ko dviga nad svojo glavo odprto sveto pismo.

Lausanne

Dalje se vozimo ob Neuchatelskega jezera bregovih. Ob levi se modri v dolžini 40 km jezero, ob desni občudujemo vzorno urejene trtne nasade, ki preprezajo daleč naokrog obližje tja proti goricam ob Jurskem pogorju. Na spodnjem koncu jezera leži Yverdou, mesto z grajščino, v kateri je vodil v letih 1805.—1825. Pestalozzi znane svoje pedagoške zavode.

Dospeli smo na Ženevsko jezero, v Lausanne, ki leži na višini sredi severnega jezerskega obrežja. Troje višin zavzema mesto, in navzgor in navzdol tekajo ulice, tu v serpentinah se lahno vzpenjajoče, tu zopet naravnost navzgor izpeljane. Pešcem služijo vrhutega številne stopnice kot strme bližnjice. Da se nekoliko vzravna komunikacija, so zgradili v letih 1839.—1844. 188 m dolg in 25 m visok viadukt, nazvan Grand Pont ali po njega graditelju Pont Pichard. Viadukt veže mestna okraja St. Prançois in St. Laurent. Cesta, ki nadaljuje viadukt, drži skozi hrib, na katerem stojita grad in katedrala, po 50 korakov dolgem impozantnem tunelu.

Ta za mesto s 40.000 prebivalci nenavadna lega na valovitem terenu, polnem prav izdatnih klancev, daje mestu slikovitost. Razgleda se ne manjka hišam, postavljenim na rob klancev; ob visečem terenu je tudi prostora za vrtove, izza katerih se bivališča le tem lepše kažejo.

Mesto, ki je francosko, slovi po svojih šolskih zavodih. Tu je univerza in toliko vzgojevalnih zavodov, da gre o mestu glas, da ni skoraj drugega, ki bi imelo razmeroma toliko učeče se mladine kakor Lausanne. Tu je tudi najvišji sodni dvor za Švico.

Sredi mesta, na Place de la Palud, vodijo stopnice s 160 stopicami kvišku h katedrali, gotiški stavbi iz 13. stoletja, blagoslovljeni po papežu Gregorju X. ob prisotnosti Rudolfa Habsburškega. Sedaj je od 16. stoletja evangeljska. Ob severnem cerkvenem zidu spominja spomenik na majorja Davela, ki so ga obglavili, ker je hotel osvoboditi Lausannski okraj bernske nadvlade. Ob katedrali se dviga srednjeveški grad, sedanji sedež kantonske vlade, dalje so kantonski muzej in šolska poslopja.

Za katedralo stopimo na teraso, raz katero pregledamo globoko nizdolu se raztezajoče mesto. Terasa je v višini 529 m, gladina jezera pa v višini 380 m. Stoinpetdeset metrov visoko se torej razteza mesto od jezera navzgor v hrib.

Električna vzpenjača vozi iz mesta doli do jezera; vozi večinoma pod zemljo skoz tunele, sicer pa po globokih predorih. Ob jezeru leži kraj Ouchy, lausannski pristan.

Na obalah razkošnega jezera se lahko zamaknemo za dolge ure v alpsko panoramo, ki ga zaokroža. Poezija diha iz sanjavega miru. Bival je tu lord Byron, ko je pesnil svojega „Jetnika Chillonskega".

Ženeva

Ženeva, kraljica jezera, Ženeva, zavetišče prostosti, za kakršno slovi srečno in krasno to mesto, nas zapelje na južnozapadno mejo Švice, tja, kjer se odpira svet noter v Francijo. Na spodnjem vogalu jezera, ob iztoku reke Rone, ki je liki Ren preplula jezero, prišedša iz ledenikov Št. Gothardskih, leži mesto v polkrogu ko girlanda, spletena v radost očem.

Pravljica pripoveduje o ladji sreče, ki se je prikazala nekoč na Ženevskem jezeru. Razsvetljevala jo je mesečna miloba. Osem labodov je vleklo ladjo, na ladji je pa stala vznosita, belo oblečena krasotica sredi cvetočih otrok. In kjer se je ladja ustavila, so vzcvetle bohotne livade, v zlatem krasu so pognale cvetke, in utaborila sta se veselje in sreča. Tam, kjer se je videlo izstopiti srečonosno vilo nazadnje, in kjer je izginila ladja za trajno, je vzraslo bogato, ponosno mesto Ženeva, ki ga je sreča vsekdar obsevala.

Na meji med Švico in Francijo ležeča, je bila Ženeva že za rimskih dob trgovišče, danes slovi po svetu posebno kot središče juvelirske, zlatarske, bižuterijske in urarske industrije. Slovi tudi kot mesto brhkega duševnega in socijalnega življenja. Da je mesto bogato, svedoči že njegova zunanjost. Bavne in široke so ulice, pristopne svetlobi in zraku, in sama palača je, kar je postavljeno na obrežje prelepega jezera ali na obrežje iz jezera se iztekajoče Rone.

Šest mostov druži Ronska obrežja; najkrasnejši je prvi, Mont-Blanški most. K njemu vodi od kolodvora sem ponosna Rue du Mont-Blanc, široki bulvar francoskega načina. Poletava nam raz ta bulvar vid na horizont, na katerem se bele markantne poteze največje evropskih gora, ko fantom se kaže na obnebju Mont Blanc (4810 m), poleg njega pa sosedi Aiguille du Midi (3848 m), Grandes Jorasses in Dent du Géant. Z Mont-Blanškega mostu vidimo na desno na Rousseaujev otok, v katerega senčnem parku se dviga spomenik Rousseauju, velikemu filozofu, ki je bil v ponos mestu v Ženevi rojen.

In ako ostanemo na tem bregu ali če prestopimo na drugi breg, nas vabijo na promenado prostrana luksurijozna nabrežja. Hoteli se tu vrste drug za drugim, saj je na stotisoče tujcev, ki prihajajo v Ženevo, to posebno zimski čas, da uživajo milo jezersko klimo.

Na Quai du Mont-Blanc dominira velikanski bogati spomenik, postavljen Karlu II., vojvodi brunšviškemu. Vojvodi teran, zamrlemu l. 1873., zahvalja - Ženeva ogromno dediščino 20 milijonov frankov. Ob bregu pred spomenikom in sosednjim hotelom Beau-Rivage je esplanada, prebogato okrašena, arhitektonski okusno urejena. Tu se je izvršil dne 10. septembra 1898. l. grozni anarhistovski čin, ki je pretresel ves svet: Luccheni je umoril tu našo cesarico Elizabeto. Ondi visoko nad mestom, pod katedralo St. Pierra, vidimo sivo zidovje Ženevske jetnišnice, v kateri biva sedaj kruti morilec v dosmrtni ječi.

Park Jardin anglais zavzema jezersko obrežje onkraj Montblanškega mostu. Postavljen je tu „monument national". bronzova dvojica Helvecije in Ženeve, v spomin na združenje Ženeve s Švico. Široke ulice in ceste nas vodijo noter v mesto na la Plače neuve. Ta trg se razprostira pred bastijonskimi promenadami s senčnimi drevoredi. Gledališče tu stoji, konservatorij in univerza, na eni strani se pa dviga bastijonsko zidovje, ozadje spomeniku generala Dufourja.

Po bastijoni, osenčeni z drevjem, pridemo v više ležeče staro mesto. Mestna hiša, stara palača v florentinskem slogu, zanimiva po hodniku, ki vodi brez stopnic v najvišja nadstropja, in nasproti mestni hiši stoječi arsenal imata v bližnji soseščini hišo v Grand Rue št. 40, v kateri se je dne 28. junija 1712. l. porodil filozof Jean Jacques Rousseau kot sin urarja. Najviše stoji katedrala St. Pierre, gotiška, v zvoniku nedokončana stavba iz 13. stoletja, ki so ji v 18. stoletju pokvarili slog, ko so ji priteknili v fronti portal s korintskimi stebri. Poleg cerkve se širi justično poslopje z jetnišnicami, ki jih izza umora cesarice Elizabete često imenujejo kot ječo Lucchenija. Po stopnicah stopamo nizdolu na Promenade de St. Antoine, na teraso, z drevjem obraslo, raz katero vidimo v College de St. Antoine, ustanovljen l. 1559. po Calvinu, na observatorij in na rusko cerkev, daleč vidno po zlatih petih kupolah, krasno stavbo konciznih, krepkih oblik, ko da je vsa izklesana iz celotne gmote.

Vračamo se k jezerskim bregovom. Jezero oživlja mesto. Tu se razvija mestu življenje. Ob jezeru se raztezajo esplanade, vabeče k počitku na klopi pod senco dreves in k dolgim izprehodom ob vednem pogledu na krasno jezersko gladino, ki se igra v valih v radost in kras Ženevi, ki jo obdaja z vencem svojih nasadov in svojih stavb. Parniki plovejo mogočno po jezeru, mali motorji pa švigajo med bregovi, opravljajoč lokalni promet. Od obeh bregov segajo daleč v jezero zidani nasipi, na koncu enega brizga kvišku vodomet — vodomet sredi jezera.

Ko zaide solnce, ko zastre mrak poglede v slikovitost ženevskih obrežij, se ovenča Ženeva z zvezdami, sto in sto luči zažari ob bregovih, tisoče ob hotelih, naseljenih ob jezeru. Utihnila je narava, človeška duša pa še raja ob zvokih godbe, ki se glasi zamolklo v daljino iz hotelskih vrtov ob večernem koncertu ali ob kitari in popevki, ki jo poje južno vznetljivi Ženevčan svoji izvoljenki.

Bern

Rezidenca Švici je v Bernu, tu je sedež centrale švicarske republike. Vendar pa ni Bern s svojimi 60.000 prebivalci največje mesto v Švici, saj ga prekašajo po številu prebivalcev Zürich, Ženeva in Basel.

Visoko nad reko Aaro se razteza na »Zvezni terasi" v florentiskem slogu zgrajena zvezna vladna stolica, dvoje mogočnih palač, zvezanih z osrednjo stavbo, ki jo krona impozantna kupola. Ni še dolgo, kar dominira nad mestom daleč vidna značilna kupola, ki je nerazdružljiva od vtiska, ki ga podaje panorama mesta.

Mesto leži na poluotoku, ob katerem se vijuga reka Aara, tekoča okoli mesta. Po svojem bistvu je Bern srednjeveškega postanka, skupina meščanskih hiš iz starih dob. Posebnost njegova so arkade. Arkada je bistveni del staromeščanskih teh hiš, in iz ulice v ulico se snujejo kot najživahnejše promenade, na katerih vrvi in vrši bernsko meščanstvo. V arkadah so prodajalnice in obrti, v arkadah se opravlja trgovina, arkade so glavno občilo bernskemu prebivalstvu.

Dvoje stolpov moli v vrsti arkad nad strehe meščanskih hiš: Käfigthurm in Zeitglockenthurm. Poslednji je ko velika igrača, ki so si jo ohranili dobrosrčni meščani iz starih dob. Na stolpu je velikanska ura, ob nje spodnjem kraju pa mehanizem, ki prikliče vsako uro petelina, da zapoje. In ko je petelin odpel, priroma vrsta medvedov, da opravi redni svoj obhod, smrt preobrne peščeno uro, kralj na prestolu zavihti žezlo, norec pa udari ob zvon, ki naznani čas.

Medved je znak bernskega mesta; medved sedi mestu v grbu, medved je mestu tvor, katerega podoba služi umetniškim emblemom in dekoracijam kakor tudi otročjim igračam, zlatarskim in bižuterijskim izdelkom kot predmet ali kot motiv, in celo slaščičar ve uporabiti medvedjo podobo na sladkih svojih izdelkih. Na koncu mesta ob Nydeškem mostu pridemo do globoke jame, v kateri redi mesto celo tolpo živih medvedov že nekaj sto let. Redijo jih tudi tujci, ki ne zamude dane jim prilike, da kupijo sadja, kruha ali korenja in se zabavajo s krmljenjem nerodnih kosmatinov.

Slikovitost mesta povzdigujejo mostovi. Spričo terenskih razmer so nenavadno dolgi ter ne segajo samo čez reko, marveč so izpeljani še ob obeh bregovih preko zelenja prostranih, globokih obrežnih nižav. Imponujejo pred vsem Kirchfeldbrücke in Kornhäusbrücke po slokosti svoje vitke, elastične železne konstrukcije.

Proslavljena je alpska panorama, ki jo nudijo razna razgledišča, na pr. Schänzli, Grosse Schanze, Bundesterasse ali Münsterterasse. Meni, žal, ni bila sreča mila, da bi občudoval krasno panoramo; čakal sem zaman ugodnega razgleda, zaman sem se povzpel po vzpenjači na 861 m visoki hrib Gurten: tudi tu so mi zakrivale megle in gosti oblaki alpsko pogorje.

Kot centrala ima Bern celo vrsto znamenitih zbirk, ima svojo lepo založeno slikarsko galerijo, ima proslavljen prirodopisni in pa zgodovinski muzej. V zgodovinskem muzeju zanimajo skrbno opravljene, prav poučno in nazorno sestavljene zbirke, razkazujoče sleherno dobo razvoja Švice v kulturnozgodovinskem oziru. Naravoslovski muzej diči vsa bogatost, ki jo nudi Švica v prirodoznanstvenem oziru; tu so tudi za lajika zanimive geološke zbirke, kajti krasni so eksemplarji mineralij in petrefaktov, ki jih obsegajo. V zoološkem oddelku zanimajo mamuti; tu vidimo tudi Barryja, zaslužnega psa Bernhardinca, proslavljenega dobrotnika, ki je rešil 40 ljudi smrti v zametih, dokler ga ni 41. rešenec v strahu, da ga je napadel stekel pes, ustrelil.

Interlaken

Interlaken! — Kar je slavnih krajevnih imen v Švici, Interlaken je eno najslavnejših. „Inter lacus" je povod zvonkemu temu nazivu. Kraj leži med dvema jezeroma, na ožini Boedeli, ki jo preteka Aara in ki loči Thunsko od Brienškega jezera.

Interlaken je najstarejše in najbolj obiskovano zbirališče švicarskega letovičarstva. Na stotisoče je tujcev, ki obiskujejo od spomladi do jeseni daleč po vesoljnem svetu proslavljeni Interlaken. Sem prihaja letovičar, ki ljubi udobnost; tu se shaja visoki svet, ki mu je Interlaken shajališče širnega človeštva; sem speje turist, ki mu je Interlaken izhodišče za znamenite ture v Bernske Alpe, za njim pa sili široki tok potnikov, ki jih vabi renome kraja, da si pri kratkem bivanju snamejo iz bogatosti ondotnega krasa vsaj eno kupico pristne radosti.

Ze vnanjščina kraja nam jasno svedoči, da je tujec, ki daje kraju značaj. Po promenadah in cestah mrgoli kar tujcev; kdo bi pač znal razkladati, odkod da so vsi prišli, s kakimi čuti in željami.

Hoteli in penzijoni in penzijoni pa zopet hoteli se vrste v nepregledni vrsti od glavnega kolodvora tja do daljnega vzhodnega kolodvora. Höhenweg, ta elegantna, starodavna, z mogočnimi, krasnimi starimi orehi obrasla promenada, veže hotele in penzijone v dolgo vrsto. Izza zelenja potratno urejenih vrtov in parkov se dvigajo največji hoteli, pravi velikani svoje vrste, nazaj potisnjeni za predvrt, da nam iz primerne daljave tem bolj imponuje njih velikost. Tja na cestni rob pa silijo one manjše, v švicarskem slogu vzgrajene hiše in hišice, ki menjavajo kot prijazni penzijoni dan za dnevom svoje goste, one preletujoče ljubitelje prirode in potovanja, ki se pomude le kratko, dan, par dni v kraju, da opravijo najnujnejše partije v grandijozno okolico.

Jungfrau, deviški bela orjakinja švicarskih Alp, jih je privabila, ki so sem prišli. Jungfrau je znak, ki obdaje Interlaken z glorijolo hribski odličnega kraja; Jungfrau daje kraju oni slikoviti prospekt, ki ga takoj prvi hip trdno vtisne gledalcu v spomin. Interlaken je pa Jungfraui podložnik, ki jo časti, kateri se klanja, s katero se ponaša.

Grandijozno vpliva pri prihodu v Interlaken pogled na orjaško goro, ki se zasveti izza okvira zelenih nižjih vrhov v blesteči snežni beloti pred nami. Njeni sosedi ostanejo zakriti za temi vrhi, edino le Jungfrau sama dominira Interlakenu v kras. Izprehod na mali Rugen, vzorno urejeni promenadni hrib, nas dovede na Heimwehfluh, na razgledišče, kamor te zvabi prvo poželjenje po Jungfraui. In tu so nam prikažeta tudi njena soseda, Mönch in Eiger, tekmujoča z Jungfrauo v krasu neskaljene belote, ki zažareva ob solnčnem zatonu v rožnatih barvah.

Na Heimwehfluh ^[1] stojimo! Kdo je pač izbral pomenljivi naziv? In ali ne občuti tu pač vsakdo? tajne boli po njej, ki se nam širi nasproti ko z razprostrtimi rokami v vabilo, naj pridemo bliže do nje, prav blizu, tja k njenemu vznožju, raz katero kraljuje sredi Švice, daleč vidna, povsod občudovana.

Lauterbrunnenthal

Iz Interlakena (568 m) z železnico v Lauterbrunnensko dolino, iz Lauterbrunnena (806 m) po železnici na Wengernalp (1878 m) in Kleine Scheidegg (2069 m), odtod pa stopiš na Jungfrausko železnico — in spelješ se kvišku proti Jungfraui, danes seveda ne še tja na njen vrh, toda čakaj le nekaj časa, kvečjemu 10 let, in dvigne te železnica na vrhunec Jungfrauski, v višino 4166 m!

To je recept, kako je priti varno in lahko na njo, ki nas pozdravlja prijazno doli v Interlaken. Na vzhodnem kolodvoru Interlakena stopimo na železnico. To je že hribska železnica; na potu do Lauterbrunnena se premeni njen tir dvakrat v zobčast tir. Kmalu zapustimo sadno dolino, in zapelje nas železnica v hlad mogočnih gozdov.

Potok Liitschine drevi tod navzdol proti nam, bel potok iz snežnikov. Dvigamo se navzgor proti ledenikom. Na levo zagledamo že ledenike Wetterhornove in kmalu še Breithornove, Jungfrauske, Mönchove in Eigerske, pozneje Grindelwalške in Finsteraarhornove. V kraljestvo teh velikanov smo vstopili. Nad nami rastejo krasni gozdovi, dvigajo se velikanske skalne stene. Na desno Isenfluh, na levo okrogla Hunnenfluh in Säusbach pridreve v mogočnem skoku z viška pod tir, po katerem nas vozi hlapon. V veličastno prirodo smo dospeli, tja, kjer se še neutesnjena, prosta vzbuja k imponujočemu življenju.

V potoku Lütschine zagledamo silne železne cevi, ki dovajajo nizdolu v elektrarno vodno moč z Jungfrauskih ledenikov, da proizvaja električno moč, ki nas spelje navzgor proti Jungfraui. Jungfrau sama daje gonilo, ki premaguje težave vožnje na njo!

V Lauterbrunnenu izstopimo, da napravimo izlet v enako nazvano dolino. Vaščani nas vabijo k nakupu izdelkov lesorezne svoje umetelnosti, ženske pa ponujajo čipke, katerih imajo polne šatore, polne koče in omare; ne manjka se seveda niti prodajalcev razglednic. Ljudstvo je baje revno; saj nima tu drugega nego bogati kras ledenikov in pa tujce, ki hodijo ledenike gledat. Špekulirati mu je torej le s tujcem, ko mu priroda ni žitorodna. Na tujčevo podporo se zanaša tudi oni trobač, ki trobi venomer na planinski rog, ogromno, do 3 m dolgo trobento, ki daleč odmeva. Odmeva tod lahko, saj je dolina le četrt ure široka ter obdana z obeh strani z visokimi, po 300 m visokimi skalami. Razvija se dolina daleč, in po njej hodeč, gledamo pred seboj v razsežne ledenike Breithornove (3779 m), ob njem na levo pa na Jungfrauske.

In kaj je dalo ime dolini? Studenci in potoki, ki cure tod raz stene, visoke po 300 m. Štejejo do 20 vodopadov. Ne misli pa, da so to sami Peričniki, takega slapa tu ni; ozki in revni curki le so, označeni v dobi suhega poletja po mokrem sledu, ki so ga zapustili na steni. Znamenita sta le dva, Schmadribachfall in pa Stäubbachfall, zlasti zadnji, kadar ga obseva solnce. V prozoren zastor razpršuje veter strmoglavo vodo, in zdi se, kakor da je razpršil veter vodo, še predno je dospela v globočino. A še en znamenit šum skriva dolina; res prav skriva ga, kajti navzgor v pečine moraš iti, da ga zaslediš skritega v skalni kotlini. Tu bobni in drevi ven iz pečevja naravnost v nasprotno steno, ko da mu je raznesti tudi njo, ki mu brani prosti odskok in ki ga sili, da spušča svojo vodno moč navzdol v skalnati prepad. Trümmellbachfall mu pravijo, napajajo pa ga neizčrpni ledeniki Jungfrauski.

Vrnemo se v vas Lauterbrunnen. Čaka nas tu stroj Wengernalpske železnice, ki nas naj dvigne više za 1260 m na Kleine Scheidegg v višini 2069 m. Lokomotiva vleče le en sam voz s sedeži za 48 oseb. Kadar treba, se odpelje več lokomotiv v presledku nekaterih minut. Hitro se dviga stroj kvišku, niže in niže upada pod nami Lauterbrunnenska dolina. Onkraj doline se dviga naravnost kvišku Mürrenska vzpenjača, ki se vzpenja tja na rob skal in pelje po robu dalje do najzanimivejšega razgledišča na Jungfrausko pogorje. Na Wengernu je prva postaja, Wengernalp je druga, tretja pa Kleine Scheidegg. Ob pogledu na Jungfrausko pogorje, na Eiger (3975 m), Münch (4105 m), Jungfrau (4167 m), Silberhorn, Schwarzmünch (2644 m), Großhorn (3763 m), Breithorn (3774 m) in Tschingelhorn nam hitro mine vožnja, čeprav se pomika vlak le počasi naprej, 7—9 km v uri. In bliže nam prihaja Jungfrau, le 4 km oddaljena od nas. V vseh njenih konturah in obrisih jo občudujemo; njena snežišča in ledeniki so nam blizu, da razločujemo prav sleherni prepad. Vse je na njej belo, srebrno se svetijo nje višine v vse razvnemajočem solnčnem svitu.

Prva turista na Jungfraui sta bila šele 1811. l., Rudolf in Hieronim Meyer iz Aarana. Od takrat do l. 1851. so prišli na Jungfrau le 4 turisti. Zadnji čas seveda pohajajo na njo večkrat. Tura je težavna in naporna in traja 12 ur. Vodnik stane 70—100, nosač 60—80 frankov.

Danes vodi od Kleine Shheidegg (2069 m) proti Jungfraui električna železnica že dve postaji daleč, prva je Eiger Gletscher (2807 m), druga Rothstock (2530 m). V teku 10 let dograde železnico preko Eigera in Möncha tja na vrh Jungfrauski (4166 m), na katerega se vzpne od zadnje postaje po elevatorju 73 m visoko. Železnico bodo izpeljali skoraj po samih tunelih, kajti nad 12 km dolge proge je do 10 km v tunelih! Graditi so jo pričeli 1. 1896. po načrtu veleindustrijalca in železniškega politika Adolfa Güyer-Zellerja iz Züricha, kateremu je bila gradnja železnice na Jungfrau ideal in življenski smoter. Visokoleteči projektant je preminil nekaj mesecev potem, ko je bila dograjena prva postaja. Zdelo se je, da po njegovi smrti ne dovrše več započetega titanskega dela. Vendar pa kažejo dosedanji gmotni uspehi, da se ni bati tega; kajti železnica je že danes tako plodonosna, da zadostujejo nje letni dohodki za nadaljevanje dela. Letošnjo zimo — delajo le po zimi — so dogradili 1400 m dolg tunel, ki doseže v višini 2867 m tretjo postajo Eigerwand.
(Dalje prihodnjič.)

Meiringen

(Dalje.)
Jutranji parnik nas spelje iz Interlakena po Brienškem jezeru. Jezero sega skoraj tja do Interlakena ter se izteka ob Interlakenskem vzhodnem kolodvoru. Visoko gorovje in skale obdajejo jezero, dolgo 14 km, široko 2½ km. Železnice ni ob jezeru, ves promet opravljajo jezerski parniki.

Znamenit kraj ob jezeru je postaja Grießbach, nazvana tako po potoku, ki drevi tu skokoma v jezero. S parnika je videti le sedmi, najnižji skakalec, razgled na šest višjih, ko čreda ovac se premetavajočih je okupiral Gießbachenski hotel. S hotelske terase je najboljši razgled na slikovito vodopadno skupino, visoko 300 m.

Tem vodopadom slični so iz Meiringena dostopni Reichenbachenski vodopadi v trojni višini. Vzpenjača vozi ob njih zvedavega potnika tja do najvišjega, ki škropi vodo daleč naokrog ko rakete skozi dušeči zračni pritisk.

Vodopadov je v tem kraju mnogo; videti jih je, kamor se oko ozre. Tako padajo nad Meiringenom, kamor nas je naš potni spored dovedel, kar trije potoki raz skale nizdoli, ustvarjajoč kraju slikovito ozadje. Bili so pač že marsikdaj v škodo, ko so provzročili škodonosne povodnji.

Meiringen na vznožju Hasliberga sluje kot znano letovišče. L. 1891. je popolnoma pogorelo, danes se tembolj ščeperi s svojimi novimi stavbami. Meiringen je središče rezbarstva, domačega obrta, ki je v Švici zelo razširjen. Meiringen je izhodišče železnici črez Brünig, ki nas popelje proti Lucernu. Obkrožuje ga reka Aara, ona reka, ki se izteka v Brienško jezero, teče skozi Interlaken ter se naposled izlije v Thunsko jezero. Z Aaro smo se seznanili že v Bernu, saj je ona, ki obteka poluotok, na katerem je zgrajen Bern. Še preje smo se z njo srečali v Solothurnu, odkoder nima več daleč do Rena, s katerim se končno združi na severu Švice.

Tu v Meiringenu nudi Aara, široka, mogočna reka, še poseben igrokaz potniku: obiskati nam je njene bližnje, pol ure oddaljene proslavljene tesni. Prihaja pa Aara iz Bernskih ledenikov tam blizu Grimselskega prelaza, kjer vrši v skoku raz višino 70 m v divje globeli, to je prekrasni Handeckfall. Skozi Haslithal dospeva v šumnih skakalcih do Meiringena po že omenjenih Aarenskih tesneh (Aareklamm). Trdo se ji je bilo boriti, da je predrla silne skalnate oklepe. Kakor izpod zemlje stopi Aara iz tesni, v katere ne moremo drugače nego skozi dolg tunel, ki je vsekan v skalo. Tunel se končava v pečinah, ki so zožene v mračen hodnik. Polagoma se razstopijo hladne in gole te stene v 1400 m dolg predor, skozi katerega teče Aara. Nedaleč od vhoda šumi v Aaro raz skalo slap. Hodi se po Aarenskih tesneh le po železnih galerijah, vzidanih v skalnato steno ob vsej njih dolžini, kajti reka zavzema cele tesni po vsej njih širini ter sega z obeh strani tja do skalnatih sten.

Nočem tajiti, da je vtisk Aarenskih tesni velik. Mogočnost tu vlada in resnoba trde narave. A živo so mi prihajale na misel naše Vintgarske tesni, slikoviti, ljubeznivi naš Vintgar. Primerjajoč oboje tesni, sem dal Vintgarju prednost.

Zaman sem iskal v Aarenskih tesneh divnih boj, ki jih ustvarja v Vintgarju zelena Radovina ob živahnem, razkošnem zigravanju z žuborečimi, bisernimi vali. Nad bistrim potokom pa štrle v strme višine pisane skale in stene in zeleni, bujni gozdovi. Da, zelenje in cvetje, razkošno planinsko cvetje je, kar daje Vintgarju prijazno lice, radost in življenje. Tega v Aarenskih tesneh ni, radosti ni v njih in ne življenja. Le gole, hladne, sive skale vidiš nad seboj, pod seboj pa široko belkasto reko. Oddahneš si, ko se ti nasmehne zopet po izstopu iz tesni zelena narava v solnčnem svitu.

No, zato pa imajo Aarenske tesni vendar na stotisoče letnih obiskovalcev, vsako uro pripelje nov vlak turiste v dolgih vrstah, naš Vintgar pa sameva s svojim nedosežnim krasom v tišini, ki jo le ob nedeljah prekine glasno veselje domačih izletnikov.

Pilatus

Pilatus! Širokih pleč, impozanten, obdan z glorijolo znamenitega razgledišča, nas vabi, ko se pomičemo po železnici črez Brünig, črez 1004 m visok prelaz naprej v Lucernski kanton, v okrožje Štirikantonskega jezera. „Mons pileatus" ga je nazval stari gramatik, nekdaj pa so mu pravili Frackmünd ali Frackmont, to je mons fractus. Res, raztrgan in razdrapan, izglodan v mogočne stebre, razsekan in razgrapan v divje prepade je naš stari Pilat.

Ljudska fantastična pripovedka nam razlaga ime drugače; trdi namreč, da se je na tej gori v malem, po leti usihajočem jezeru usmrtil Poncij Pilat! Druga pripovedka pravi, da je dal Tiberij Pilata usmrtiti, ko so našli pri njem Zveličarjevo suknjo, ki jo je nosil pod togo kot amulet, ki ga je varoval vseh neprilik. Usmrčenega Pilata so vrgli v Tiber. A Tiber se je razburil, nastale so grozne nevihte, ki so šele nehale, ko so Pilatovo truplo dvignili iz reke in ga prenesli v Galijo, kjer so ga vrgli v Rono. Pa tudi tu je mrlič provzročil grozne nevihte, in odnesli so zato truplo na goro, sedaj imenovano Pilatus, kjer so vrgli mrliča v že omenjeno jezero. In še danes baje straši tu ob jezeru na dan Velikega petka mrlič in blodi okoli obrežja. A kdor ga zagleda, mora še tisto leto umreti.

Pilatus slovi po izredno bogati flori; botanik najde na njem izdatno biro. Pašniki in planine ter mogočni gozdovi ga zaraščajo v spodnjih delih, a v zgornjih partijah je „von Felsen und Schroffen ganz rauch, hat viel Bruch und Schrunden", kakor ga opisuje stari Merian l. 1642. Okolici je glasnik dobrega ali slabega vremena; le če ostane Pilatu vrh v megli do popoldneva, se je nadejati slabega vremena. Tujcem je pa Pilatus znano razgledišče na velikanski alpski panorama. In zato so speljali nanj železnico.

V Alpnachstadu izstopimo, kraj Alpnachstadskega jezera, najjužnejšega izrastka onega križa, v katerega obliki se nam kaže krasno Štirikantonsko jezero. Tu ob obalih jezera se pričenja dvigati železnica na Pilata. Iz Alpnachstada (440 m) do vrha Pilata (2070 m) prepleza 1630 m v 1 uri 25 min. Tir je 4610 m dolg, srednji strmec znaša 38,1%, največji pa 48%. Zgradila sta železnico v letih 1886—1888 Ed. Locher in Ed. Guyer-Freuler iz Züricha. Stala je 2,012.000 frankov. Tir teče skoraj ves čas po površju, le skozi 7 malih tunelov, dolgih po 10 do 97 m, se pelješ. Lokomotiva in vagon sta združena. V vagonu je prostora za 32 oseb. Stroj goni par.

Velikanski je vtisk, ki ga nudi vožnja. Niže in niže upada pod nami jezerska gladina, nad katero se hitro dvigamo. Razgled se širi, bližnji in daljnji vrhovi prihajajo na vid, družeč se v prelep alpski venec. Strmo se vzpenja pred nami zobčasti tir, vedno strmeje in strmeje zajedajoč se med skale in v stene, obrobljene s sočnimi pašniki. Vožnja pa je varna; kajti avtomatične zavornice, ki zavirajo vsako poedino kolo in ki jih vsak dan pregledajo, zabranjujejo vsakršno nezgodo. V višini 1350 m se ustavi stroj na postaji Ämsigenalp. Tu se križa stroj z onim, ki prihaja od zgoraj. Tu je tudi vodovodno dvigalo, ki dviga vodo 700 m više na vrh Pilata.

Bila je že temna, kaj mrzla noč, ko smo dospeli na vrh Pilata. Pogled v nižavo je obtičal na svetli, ko iz sto in sto biserov sestavljeni kroni, žareči iz temne globine: Lucern je to, Lucern v nočni razsvetljavi.

Hotel Pilatus-Kulm je združil nas potnike v luksuriozni obednici pri slastni večerji. Nad 200 gostov najde tu prostora v dolgih vrstah za omizjem. Ne pride ti niti na um, da se nahajaš v višini 2070 m, ko se giblješ v prostornem hotelu. V štiri nadstropja je zgrajen, nudeč udobnosti velikomestnega hotela. Koliko gostov da je že sprejel? Kdo ve! Pregled knjige za tujce — štirje mogočni folijanti so že popisani v dobi 12 let, kar obstoji hotel — nam priča o privlačni moči Pilatovi, odkar vodi nanj železnica. Ne zabimo pa, da tekmuje z njim zadnjih pet let bližnji Stauserhorn, in da vabi k sebi onkraj jezera proslavljeni Rigi že 30 let (od 1871. l.) ob enakih udobnostih tujce v svoje višine. Jasnejši nam je potem velikanski narodnogospodarski pomen, kakršnega so Švici gore, ki družijo ob sebi neštete tujce iz daljnega sveta.

Zgodaj zjutraj ob ½5. uri stopamo še za mraka k 53 m višjemu razgledišču, nazvanemu prav žaljivo „Esel" (2123 m). Tu se zbirajo, ki so dospeli prejšnji dan na Pilata, da uživajo ob solnčnem vzhodu prekrasni razgled. Do 500 km obsežno obzorje doseza oko raz Pilata. Jezer vidimo odtod 14 in mnogo mest in vasi, raztresenih po globokih nižavah. V vsej krasoti leži pod nami fantastiško Štirikantonsko jezero, izza ozadja pa stopa v ogromnem krogu vsa armada švicarskih Alp ena poleg druge, vsaka ostro se razlikujoč od druge po značilnih svojih obrisih. Južno stran Švice markirajo najmogočnejše vseh Alp, Bernske Alpe. Proti jugovzhodu se jim pridružujejo Engelberske Alpe, Urenske planine, Tödijevo pogorje, na vzhodu pa Glarenske Alpe, na severovzhodu Appenzellske Alpe. Galerija švicarskih velikanov je to, in na njih veličastnih vrhovih se bele snežniki in ledeniki.
(Konec prihodnjič.)

Lucern

Po nekolikodnevnem pohajkovanju med razkošjem planinske narave stopamo zopet v mesto. Lucern nas objame v svoje območje.

Lucern! Daleč je znano tvoje ime; v njem tiči čar, mnogo obetajoč onemu, ki te pozna le iz govorice.

Lucern je hotelsko mesto prve vrste, shajališče za širni svet, nekak Interlaken, od katerega se loči le v tem, da je mesto. Ob Štirikantonskem jezeru leži, nad njim kraljuje Pilatus, od nasprotnega obrežja se mu laska Rigi, in naokrog jezera se druži v veselo, zabavno družbo dolga vrsta visokih planinskih velikanov. Res, znamenita je okolica, ki obkrožuje Lucern.

V širnem polkrogu se vrste ob jezerskem obrežju hoteli-velikani, namenjeni onim bogatinom, ki se jih nemalo shaja v Lucernu. Schweizerhof in hotel National dominirata. Po teh hotelih se nazivljejo tudi obsežna nabrežja s krasnimi drevoredi, družečimi tujce v mnogobrojno mešanico ljubiteljev prirodne krasote in morda še več amaterjev socijalno razvnetega shajališča. Tu najde vsakdo dosti, kar mu more prijati. Od Bodenskega jezera, od Basla, od Berna in Genfa in od Bernske gorenje strani ter iz Italije po Grothardski železnici silijo železniški tiri v Lucern, dovajajoč mestu nebroj tujcev.

Amfiteatralno se dviga mesto od jezera kvišku k višinam do obzidja, ki ga diči devet starih stolpov, ohranjujočih mestu zgodovinski značaj. Zgodovinski je tudi tipični osmokotni stolp ob iztoku divje Reusse iz jezera. Ta stolp je v davno pretekli dobi baje služil kot svetilnik (lucerna), in po njem se baje nazivlje tudi mesto Lucern. Do stolpa drži v krivi črti črez vodo zgrajeni in s streho prekriti most „Kapellenbrueke". Nekdaj je bil še enkrat tako dolg, a polovico so ga podrli, zasuli jezerska tla pod njim in postavili ondi sedanji Schweitzerhof.

S Schweizerhofskega nabrežja občudujemo divno lego mesta. Vid se nam ustavi ob novem centralnem kolodvoru, ki se dviga z orientalskimi svojimi zlatimi oboki ob kraju mesta impozantno nad jezerom. S svojima značilnima, rtastima zvonikoma nas vabi stara cerkev sv. Leodegarja, do katere pridemo po stopnišču. Obkroža jo pokopališče, polno zanimivih spomenikov. S svojimi bahatimi, zgovornimi napisi nas nagrobni spominki zamikajo v polpretekli čas, predočujejo nam patrijarhalsko ljubezen, ki je navdajala potomce, da so hvalili svoje dobrotnike, svoje zaslužnike, svoje matere in žene. Zanima tu spomenik, postavljen Francozom, zamrlim v Lucernu v dobi francosko-nemške vojne. Bili so to ubegli Francozi, ki so prestopili švicarsko mejo. A Švica se je izrekla za nevtralno in jih sprejela kot jetnike, braneč jim daljno vojevanje. „Potnik, nasiplji jim cvetk, sirotam puščave", tako pozivlje spomenik, na katerem so zapisana imena tu počivajočih Turkosov, sinov Afrike, ki jih je pozvala Francija, da so ji pomagali v krutem boju proti sovražni Nemčiji. In res pokrivajo sveže cvetke grob.

A še en krasen spominek diči Lucern: Thorwaldsenov lucernski lev, ki ostane v svoji plemeniti velikosti najlepši spominek Švice. Nad temnim ribnikom se dviga visoka skala sredi gozdne tišine, v skalo pa je vsekan v duplini umirajoči lev, ki ga je smrtno ranila sulica. Močno svojo šapo polaga še ob smrti v bran na grb z burbonsko lilijo. „Helvetiorum fidei ac virtuti" se glasi nadpis. Spomenik ta je postavljen spominu onih 26 častnikov in približno 760 vojakov, ki so kot švicarska garda in telesna straža burbonskega Ludvika padli dne 10. avg. 1792.l. za francoske revolucije v Parizu pri obrambi tuilerij.

Spomenik, s kakršnim se ne more noben drugi kraj na svetu ponašati, hrani Lucern prav tik skale s Thorwaldsenovim levom. Ledeniški vrt — Gletschergarten — je to, razkošen muzej, ki si ga je sama narava ustanovila pred davnimi veki. Pri razkopavanju griča so l. 1872. naleteli na ledeniške mline, ledeniške kotle, ki so priča, da se je tod v ledeni dobi razprostiral ledenik. Ledeniški mlin nastane pod ledenikom ondi, kjer se izteka snežnica in pada na kamen, ki je trši od skale, na kateri leži. Kamen se pod vodo vrti in izdolbe sčasoma kotel, ki se vedno bolj širi in poglablja. 32 takih kotlov in kotličev vidimo v lucernskem ledeniškem vrtu; največji je 8 m širok in 91 1/2 m globok. V vsakem je zelo oblasta skala, ki se je nekdaj vrtela pod tlakom padajoče snežnice. V en kotel med skalami je napeljan vodopad, ki nam živo predočuje zgoraj označeni proces. Razkošno je urejen ta prirodni muzej, z mostiči in senčnatimi poti, paviljoni in lopami zgrajen v eleganten park. Občudujemo tu omenjene že kotliče, proučujemo ogromne te skalnate plošče, ki kažejo najraznovrstnejše okamenine. Tu vidimo prelepe eksemplarje okamenelih tropskih rastlin in ogrodij. Odpira se pred nami davno minoli ledeni vek, za katerim je polagoma nastopila bogata vegetacija, prelep prirodni kras, ki diči Lucern.

Axenstrasse

Izmed izletov v razkošno okolico, ki jih nudi Lucern, je pač v prvi vrsti priporočiti izlet na Axenstrasse, ono krasno cesto, ki vodi visoko nad Urenskim jezerom, južnim ramenom Štirikantonskega jezera, in ki druži Flüelen in Brunnen.

V Flüelen se popeljemo iz Lucerna po Gothardski železnici, kajti jutro je in imeti hočemo solnce za hrbtom, ko pokorakamo po cesti, dolgi 15 hm, nazaj proti Brunnennu. Vedno hodimo nad jezerom, nizko pod nami ob jezerskem bregu zagledamo tir Gothardske železnice, ki se že bliža velikanskemu tunelu, za katerim ni več daleč v Italijo. In gledamo nad sebe v velikanske skalnate stene in vidimo na ono stran jezera, kjer se dvigajo visoke gore. Uri-Rothstock (2932 m) dominira tu nad jezersko gladino, s sneženim svojim vrhom se zrcali v modrih gladinah sanjavega jezera.

Impozantno je delo, ki so ga izvršili pri gradnji ceste, po kateri stopamo. V vrtoglave višine se vzpenjajo skalnate stene Asena, ob katerem se vije cesta. V letih 1862.—1865. sta jo dala zgraditi kantona Uri in Schwyz. Zaslovela je ce3ta kot eden najznamenitejših inženerskih umotvorov. Vsekana je v skalo, in globoko doli do jezera je bilo treba fundirati cestni teren. Vsak korak nam iznova dokazuje ogromni napor, ki ga je izzvala gradnja tega umetelnega občila. Cesta prodere goro na treh mestih v tunelih, izmed katerih je tisti pri Fliielenu naj sliko vitejši, ker ima na jezerski strani okna, skozi katera je videti tem učinljiveje kakor med okvirom živo panoramo, ki jo ustvarja nad jezerom se vzpenjajoči Uri-Rothstock.

Razkošna ta cesta nam vzbuja spomine na one zgodovinski znamenite dogodke, ki jih obsega pripovest o Viljemu Tellu. Tu ob Urenskem jezeru je kraj, kjer se je pričelo združenje nezavisnih švicarskih zadružnikov. Odtod se je to združenje širilo naokrog stoletja, dokler ni ustvarilo sedanje svobodne Švice, svobodne republike v vseh njenih delih. Nedaleč od Fliielena leži Altorf, rojstni kraj Viljema Tella; sredi Axenske' ceste, globoko pod njo ob jezeru, sameva Tellova kapela, ki znači kraj, kjer je odskočil Teli ob nevihti z Gesslerjeve barke na kopno; onkraj jezera se dviga med senčnimi gozdovi senožet, takozvani Rütli, na katerem se je v jutro dne 8. novembra 1. 1307. zapriseglo 33 mož iz Urija, Schwyza in Unterwaldena v zvezo, ki naj osvobodi domovino tuje nadvlade. Pod Rütlijem pa se dviga sredi jezerskih voda 25 m visoka skalnata piramida, takozvani Mythenfels z napisom „Dem Sanger Tells F. Schiller die Ur-kantone 1859", posvečen spominu Schillerja, ki je v svoji navdušujoči pesniški drami ovekovečil Tella.

Dospeli smo po triurni hoji v Brunnen, v tiho, poezije polno letovišče nanajkrasnejšem kraju Štirikantonskega jezera. Oba Mythena, veliki (1903 m) in mali (1815 m), dvojica skalnatih, vitko se vzpenjajočih vrhov, sta v ozadju proti severu. Proti jugu, s pogledom na jezero, pa se zamaknemo v osmere kulise, ki se kopičijo ob obeh jezerskih robovih ena za drugo dalje in dalje v sanjavo, v finih niansah se izgubljajočo daljino. S krasnimi linijami doli v jezero se pogrezajočih vrhov se zaokroža prirodna scenerija, po kateri se preliva prava simfonija barv. Neizbrisen ostane vtisk, ki ga ustvarja vrhovita priroda na tem kraju Štirikantonskega jezera.

Einsiedeln

Zapuščajoče Lucern nas spelje železnica nad severnim bregom Štiri-kantonskega jezera tja pod južni rob Zuškega jezera, pod Rossberg, ki nam kaže še danes sledove, po katerih je zdrčal 2. septembra 1. 1806. vrh hriba navzdol v nekdaj cvetočo vas Goldau ter jo premenil v puščavo s štrlečimi skalami, med katerimi vozi dandanes železnica. Pod skalami leži zasutih 457 ljudi, žrtev usodnega onega plaza, najgrozovitejšega, kar jih pomni Švica. Med razvalinami se oglaša v zadnji dobi zopet novo življenje. Vzraslo je letovišče, vzrasla nova naselbina. Spričo Gothardske železnice je postal kraj križišče raznih tirov. Odtod vozi hribska železnica na Rigi, proti Gothardu vozi drugi tir, ostali pa proti Zürichu, k Zuškemu jezeru, v Lucern in pa v Einsiedeln.

Progo v Einsiedeln si izberemo mi; obiskati hočemo posvečeni kraj, božjo pot Marijino v Einsiedelnu. Poleg Rima in Loreta v Italiji, poleg S. Jaga de Compostella v Španiji in Mariazella na Štirskem je Einsiedeln najbolj obiskovana božja pot na svetu. Do 200.000 romarjev potuje vsako leto v Einsiedeln, in na milijone je onih vsakemu dobro znanih podobic, ki romajo iz Einsiedelna v vse dele sveta. Tu v Einsiedelnu je namreč daleč znani Benzigerjev zavod, v katerem proizvaja 900 delavcev podobice, posvetke in paramente.

V višini 912 m leži Einsiedeln sredi planjave, obkrožene z vrhovi. Velikanski benediktinski samostan s semeniščem in licejem se dotika cerkve, zgrajene v italskem slogu. Široko, prosto stopnišče z arkadami v polkrogu vodi do svetišča. Na prostranem prostoru pod cerkvijo je iz črnega mramorja izklesan vodnjak, na katerem stoji kip Marijin. Iz štirnajstih cevi priteka tu živ vrelec, in iz njega pijejo pobožni romarji krepilno upanje, da jim bo v blagoslov daljna pot, ki so jo napravili, hrepeneč po izveličujoči moči čudotvorne Marijine podobe.

Tik za glavnim cerkvenim vhodom stoji kapelica, ki hrani čudotvorno podobico. Kapelica je iz samega črnega mramorja; črna je tudi Marijina podoba, odičena s haljami, polnimi zlata in biserov. V devetem stoletju je darovala to podobo züriška opatinja Hildegarda grofu Meinradu. Meinrad pa ji je postavil v Einsiedelnu kapelico in položil s tem temelj sedanjemu einsiedelskemu samostanu, ki je danes najbogatejši samostan v Švici. In če vabi k sebi Švica s svojimi prirodnimi krasotami daljni svet v svoje razkošne kraje, v svoja bleščeča letovišča, privablja Einsiedeln vernike spričo neusahljive moči, ki jo ima v sebi vsaka božja pot. In kdo bi štel milijone, ki so se že zvrstili pred čudotvorno Marijino podobo? Nepoznani pridejo, nepoznani odidejo; saj ne more izkazati vsakdo svojega poklona sveti Devici na tako viden način kakor Napoleon III., ki je posvetil cerkvi prekrasen lestenec z emajliranim napisom v zlatu, obsegajočim besede njegove matere Hortense Constance: „Želim izročiti sebe in svoje otroke varstvu svete Device". (Je desire mettre moi et mes enfants sous la protection de la sainte vierge (la reine Hortense Constance MDCCCXVI. — Donnč par Napoleon III,, empreur de Francais 1865.)

Zürich

Konec mojemu potopisu zavzemaj krasno, cvetoče mesto Zürich. V dolini med Züriškim vrhom na eni in Utlibergom na drugi strani se amfiteatralno razteza nad jezerom prav do gozdov, obličje obrnjeno proti Alpam, ki ga iz daljine pozdravljajo. Limmat, iztok Züriškega jezera, in Sibla pretekata mesto.

Hitro je vzraslo v zadnjih letih, v nedolgi dobi 10—20 let se mu je prebivalstvo pomnožilo od 30.000 na 170.000. Zürich pa je ne le največje, ampak tudi najlepše in najživahnejše mesto v Švici. Zürich leži na križišču dveh svetovnih železniških tirov; proga iz Berlina preko St. Gotharda v Bim in proga iz Pariza preko Basla in Dunaja v Konstanti-nopel se križata tukaj. Tako je Zürich središče mednarodnega potništva. V starih delih ozko, je mesto v novih svojih delih široko, moderno, zdravo; povsod vzradoščajo vrtovi vid, in opravičena je hvala, da v Zürichu gradijo, nikdar pa ne zazidavajo prirodnih krasot. Vsak stavbni slog je dovoljen, le dolgočasni kosarenski slog je izključen.

Od kolodvora do jezera sega v ravni črti široka, impozantno zgrajena kolodvorska cesta, vrsta palač ob senčnatem drevoredu. Po njej se pretaka glavni promet, tujcu služi v orijentacijo, vsakemu je imponujoče središče velikomestnega vrvenja. Promenada ob jezeru slovi kot najlepša obrežnih promenad na svetu. Obzidan je jezerski zaton v eleganten arhitektonski nasip, na katerem zelenijo drevoredi in nasadi, in ponosen je venec stavb, ki se vije ob teh nasadih. Krasno gledališče tu sanja ob jezerskem bregu in pa arhitektonski odlična Tonnhale, velikanska stavba z dvema stolpoma, s svojimi linijami spominjajoča na mavrski slog, vendar pa je vseskozi moderno stilizirana. „Bela palača" in „rdeči grad" se ji pridružujeta. Na visoki planoti nad mestom se dviga politehnika, združena z univerzo. Odtod uživamo razgled na mesto tja doli do narodnega muzeja, zidanega v maniri srednjevečnega mogočnega gradu.

Zürich je od nekdaj slovel kot mesto duševne prostosti. Že za dobe reformacije je gostoljubno sprejemal tujce, ki jih je versko mišljenje pognalo v prognanstvo. Znanstveno in literarno ime si je pridobilo mesto zlasti v 18. stoletju, saj je slavne literate imelo med svojimi zidovi, kakor Wielanda, Klopstocka, Goetheja. Tudi v 19. stoletju je bil Zürich marsikateremu slavnemu možu bodisi po lastnem njegovem nagibu, bodisi, ker je bil politiški izgnanec, zavetišče. Med nje štejemo Eikarda Wagnerja, ki je prav v Zürichu započel zmagoslavno svoje, glasbeno delovanje.

Dobro ime, ki si ga je Zürich pridobil v zgodovini vede in umetnosti, mu gre tudi, kar se tiče njegovega ugleda kot mesta, v katerem cvete šolstvo. Veliko število srednjih šol za mladeniče in deklice in množina ljudskih šol v zvezi s špecijalnimi šolami in občekoristnih zavodov za mladino, zavodov za ročna dela, strokovnih in obrtnih šol in dobrodelnih naprav, kakor zavodov za slaboumne in pa društev ze ferijalne kolonije, ki so se ravno v üZrichu započele, svedočijo o vnemi, ki jo posvečuje mesto vzgoji svoje mladine. Brezplačnost pouka in šolskih potrebščin za vso mladino do 15. leta je uvedena v Zürichu; obiskovanje srednjih šol je omogočeno tudi ubožnim, visoke šole pa so pristopne moškim in ženskam. V vsem veje tu duh pedagoga Pestalozzija, ki mu je Zürich rodno mesto.

Herr Gott, deine Welt ist wundersehon, Und in Ziirieh, da ist sie am schonsten!

poje narodna pesem; profesor dr. Horner, ki je prepotoval in objadral ves svet, pa piše: „Prepričal sem se še povsod na novo, da je vsega sveta najlepši del Evropa, v Evropi pa da je najsrečnejša dežela Švica, v Švici pa za izobraženca najprijetnejše bivanje v Ztirichu."

(Konec.)

1. Fluh po švicarskem dialektu skala.