Po bítvi
| ← Pozabljenim | Po bítvi Poezije 4 Simon Gregorčič |
Rómarica → |
| |||||||
To bil je vihar, to bil je vihar
od zora vso noč,
in bliskov je žar in gromov je vdar
razsajal na moč.
Nikakor nikar ni bil to vihar,
bil divji je boj,
ni hrastov podrl, mladeniče strl
vihar je nocoj.
Po polju leže junaške vrsté
ko gozd poražèn,
posečen enkràt ne bo več košat,
ne bo več zelen.
Sinoči junak krepák je bil vsak,
prepoln je zdaj ran,
sinoči cvetán, sinoči močán,
zdaj bo pokopan.
Grob zeva globok, globok in širok,
sred mladih livad,
oh koliko sanj pokopljejo vanj
in koliko nad!
Pač čakala bo, pač čakala bo
nevesta doma
in plakala bo, pretakala bo
brez mere solzá.
A plakala bo in čakala bo
sirota zastonj:
nje ženin je ubit in strt od kopit
sovražnih je konj.
In mamke skrbné in ljube sestré
še upajo zdaj -
a brat jim in sin iz daljnih ravnin
ne pride nazaj.
Krvavo poljé, brezmejno gorjé
rodilo si ti!
Ker lilo si ti, ker pilo si ti
potoke krvi.
Oh tisoč bo src in tisoč bo hiš
jokalo bridkó -
zakaj to pustiš, zakaj to trpiš,
dobrotno nebo?!