Na polji krvavem izmučen
leži preboden vojnik.
Da ga pripravi na večnost,
približa se mu svečenik.
»Ne grehov, gospod — no, če morda
sem zlo jim želel, njim tam.
A drugo, vse večjo, vse hujšo
na srci bol imam:
Doma mi je žena — bolna,
z njo sedem lačnih otrok.
Kdo bo jih oblačil, kdo hranil?
kdo jim tešil njih jok?
Ko pride jim pismo, da mene
očeta je vzel jim meč —
sam Bog se jih usmili —
Gospod, ne morem več.«
Omahne mu glava na zemljo,
še jeden, še jeden stok —
Sam Bog se vas usmili,
oj žena in sedem otrok!
