Po divjinah Kanade

Po divjinah Kanade Januš Golec

Izdano:	Slovenski gospodar 69/28–42, 44–50, 52; 1935
Viri:	dLib 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 52,
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Uvodna pojasnila in ogrodje povesti.

Torišče naslednje povesti je neizmerna severna pokrajina Amerike — Kanada. Meri 9.92 milijonov km². Prepletena je z velikimi rekami, posuta z velikanskimi ter manjšimi jezeri in neizmerno bogata glede lesa, žita, premoga, zlata, srebra, platina, nikla, bakra in sploh vseh žlahtnih rud. Neizčrpno je njeno imetje na ribah ter zverjadi z dragocenim kožuhom ter iskanim mesom. Po celem svetu trgujejo s kožami kanadskih lisic, risov, vider ter medvedov. Neštete so črede severnih jelenov ter losov, ki se podijo po divjinah Kanade.

Neprijetna stran bogate ter rodovitne Kanade je dolgotrajna ter ostra zima, zameti ter posebne vrste siloviti vetrovi, kateri so zamedli na smrt na tisoče in tisoče iskalcev zlata ter drugih bolj redkih rudnin.

Kanada spada kot dominijon pod Angleško s svojo lastno vlado in s parlamentom v prestolnem mestu Ottawa.

Radi izredno hude zime z viharji je Kanada redko naseljena. Njeno prebivalstvo lahko delimo v: farmerje, traperje (lovce na kožuharje) ter iskalce vseh mogočih rud, ki se skrivajo pod zemljo ter v skalovju severne Kanade.

Glas o izrednih najdbah suhega zlata po severnih delih Kanade se je raznesel pred desetletji po svetu. Iz vseh delov sveta so vrele in se tiščale zlata željne množice v Kanado in predvsem v okraj Klondike, ki meji na polutok Alaska, in v pokrajine ob reki Yukon. Nekaterim je prineslo suho ter iz peska izprano zlato bogastvo; drugim in to pretežni večini je bilo prokletstvo in pogin!

–

Med kanadske izseljence je zašel v onih letih, ko je vse govorilo o zlatih poljih Kanade, Franc Gruber, rodom Nemec iz Worringen ob Renu blizu mesta Köln. Izselil se je kot sin kmečkih staršev prvotno v Združene države ter je postal »cowboy«, kar bi rekli po naše: čuvar ogromnih ameriških govejih čred. Živinorejci v Ameriki posedajo eden po desettisoč in še več glav govedi ter konj. Za nego, oskrbo in očuvanje tolikanj številnih čred je treba vsestransko izurjenih pastirjev na konjih, kateri so znani po svetu pod imenom »cowboy«.

Omenjeni Gruber je bil prevzet iz službe preizkušenega cowboya za paznika severnoameriškega naravnega čuda narodnega parka Yellowstone. Park obsega 8670 km². Namen ogromnega parka je: očuvati ameriške bivole in drugo zverjad pred popolnim iztrebljenjem. Lov v Yellowstone je prepovedan in čuva živalsko bogastvo vojaška uprava s številnimi pazniki ter stražniki.

Sicer je pa park na vpogled vsem obiskovalcem, ki se ne morejo načuditi ognjenikom, bluvajočim mesto goreče lave vrelo vodo po nad 100 m visoko. Takih gejzirjev je v celem parku 84. Vse polno je tamkaj globokih sotesk, stranskih rokavov rek, šum, planot ter dolin, katere nudijo dovolj hrane ter zatočišč vsem raznim vrstam največjih in manjših divjih živali.

Po večletni državni službi je zvabil tudi Gruberja klic zlata iz čudovitega Yellowstone parka v družbi tovariša proti severu v Kanado.

S prijateljem se zaletita za zlatom. Po nepopisnih trudih in naporih zadeneta na nekaj precej dragocenejšega kakor je zlato in sicer na — platin. Nad vse žlahtno najdbo prodata v izrabo za težko svoto kanadski rudokopni družbi. Z nakazilom izkupička se podata iz divjin ledu, mraza ter samote severnega dela Kanade bolj proti jugu. Hočeta v mesta med veselo družbo, da pozabita na prestano gorje.

Na povratu srečata indijansko družino. Gruberjev tovariš reši sigurne smrti ženo indijanskega glavarja. V zahvalo za ozdravljenje zve iz indijanskih ust skrivnost: kjer da se nahaja suho zlato v kepah in kar na površju.

Z indijansko družino jo mahneta Gruber in njegov drug ponovno proti severu. Med nepopisnimi zaprekami, težavami in smrtnimi nevarnostmi najdeta zlati zaklad. Pri pogledu na neizmerno bogastvo pride do bratomornega zločina, radi katerega mora Gruber pred porotnike v Ottawi. Na poziv predsednika sodišča slika porotnikom najbolj zanimive doživljaje iz svojega burnega življenja.

Po sodnih zapiskih sodišča v Ottawi je napisana ljudska povest »Po divjinah Kanade.«

I.

Hribovskega leva ali kuguarja iz ameriškega skalnatega pogorja imenujejo Amerikanci na severu panter ali puma. Od pravega panterja se loči nekoliko po postavi, barvi ter velikosti, ki se menjavata z ozirom na okolico. Panter s skalovnih gor ima navadno svetlo kožo, katera prevzame sivkasto barvo skal. Je bolj okornega, nekako težjega telesa nego njegov afriški tovariš. Ta razlika je nastala gotovo radi tega, ker amerikanski panter ali puma pleza po skalah in s teh napada ter se zaganja v plen.

V krajih, kateri so dostopni človeku, četudi se ta pokaže le redko kedaj, je puma izredno boječ in se upa po dnevu le malokedaj iz svojega skrivališča. Dan prebije kje visoko med kamenjem, spi, se solnči in opazuje z neverjetno bistrimi očmi dolino pod seboj. Njegov sluh je istotako oster kakor njegovo oko. Če mu grozi nevarnost, jo sliši pravočasno, da se ji izogne nevidno. V noči se spusti iz skrivnega brloga, da zalezuje jelena ali losa, katerega je izsledil med dnevnim počitkom. Poslužujoč se najbolj globokih sotesk in goščav, se plazi proti plenu. Njegova zvitost ter divjost rasteta v razmerju s časom, ko je moral tičati v skrivališču brez hrane. Dobro rejen puma vlovi od sedem žrtev, katere zalezuje, le eno. Lačen puma pa je povsem drugačna zver. Plazi se liki kača. Nekako čuti plen s sigurnostjo jastreba. Ne dela večjega šuma nego senca. Zna se skriti za kamen ali grmič, ki bi komaj nudil kritje kuncu. Nato pa skoči z grozno silovitostjo in zgreši le redkokedaj svojo žrtev. Če se držijo kremplji izstradanega pume mesa, ne spustijo več.

Puma zasleduje redkokedaj plen, katerega je zgrešil pri prvem naskoku. In sicer radi tega ne, ker ga jezi prvi neuspeh, ali se pa zaveda da bi imel drugi poskus še manj izgleda. Najlažji plen pume je los (severnemu jelenu podobna žival, ki je nekoliko večja in ima lopatasto rogovje). Od napadenih petih jelenov pade eden. Antilopa, ki se pase po travnikih v nižavah, mu ubeži devetkrat v desetih slučajih napada. Gorsko ovco ugrabi puma le zelo redko.

Ako se je oprijel puma plena z mogočno prednjo taco, se zarijejo kremplji pri vsakem poskusu obrambe žrtvi globlje v meso. Nato se požene zver z neverjetno naglico proti grlu napadene živali in jo grize ter davi, dokler se ne zgrudi mrtva. Na ta način je nesel los pumo že nekaj deset metrov daleč. Puma raztrga redko žrtvi kožo na vratu. Kljub splošnemu prepričanju ne izpije živali krvi, ampak ji raztrga za sprednjimi plečami bok in požre najprej jetra. Nato pa zavije nazaj s kremplji preparano kožo in sicer kolikor mogoče nevidno, da bi boljše ne opravil tega posla niti človek. Če se je nažrl do sitega, zavleče ostanek v kako sotesko ali goščavo, ga pokrije z listjem, dračjem ter z zemljo in ga zavaruje pred drugimi roparji. Navadno se vrne drugo noč k skrivališču in nato so odvisni nadaljni obiski od morebitnega svežega plena. V bolj oddaljenih pokrajinah, kamor ne pride človeška noga, skrbno čuva puma skrito meso pred jastrebi ter manjšimi živalskimi roparicami.

Na enega samca pride navadno pet samic in to radi ljubosumnega in hudobnega značaja samcev. Dejstvo je, da ubijejo stari pume vsakega mlajšega tekmeca, ki jim križa pot. Samica z negodnimi mladiči je v neprestanem strahu pred samcem; pozneje pa le mladi naraščaj moškega spola. Isti pojav opazujemo lahko tudi pri domačih mačkah. Ako je porod uničen, nastopi čas za parenje. Morilna navada pum brani preveliko razmnoževanje z ozirom na prehrano in ustvarja trdno ter neustrašeno pleme. Vzamimo slučaj, da uteče mladi puma smrti, dokler ga doji mati, ga pa zalezuje ter preganja oče pozneje. Našli so že mrtve mlade samce. Bili so čisto raztrgani, kar je učinil sigurno kak stari puma. Naleteli so pa tudi na samice v usmiljenje vzbujajočem položaju. Gre v tem oziru za slučaje, da je branila mati svoj zarod in je v boju celo podlegla.

Naravnost čuditi se moramo, kako previdna, zvita in zvesta je stara samica. Malokedaj zapusti svoje mladiče. Kakor hitro so stari šest tednov, jih vzame seboj na prosto, da jih navadi na trdost življenja. Boj za biti in ne biti traja pri pumi skozi celo življenje. Puma pogine zelo redko naravne smrti. Kakor hitro razgrne noč svoja krila, se splazi skrivoma samica iz skrivališča. Z ozirom na mladiče dela le prav kratke korake. Mladež sledi materi koj tik za petami. Če se stara sključi za naskok, storijo isto mladci in so čisto mirni, dokler se ne požene naprej mati in jim da znamenje, da ji sledijo. Za slučaj padca naskočenega plena se nažre cela družina do sitega. Po obedu se poda mati nazaj v zatočišče med skalovje, skrbno pazeč, da stopa po sledi, katero je zapustila pri pohodu navzdol. Mladiči posnemajo vzgled matere in ne puščajo v snegu nobene sledi. Cilj opisane navade je prekaniti smrtnega sovražnika. Stari samci in belokožni lovci so edini sovražniki naraščaj vzgajajoče samice, ker Indijanec se sploh ne loti pume. Omenjena zvitost samic je že speljala marsikaterega lovca na led z ozirom na napačno smer, predvsem pa gleda števila.

Lov na pume je spremljan le tedaj od uspeha, če ima lovec seboj res dobre pse. Šolan pes gonjač izsledi sled za pumo, četudi je stara nekaj ur v najhujši vročini. Če je pa sneg, se drži sled za izurjen pasji nos do štiri dni.

Ko je bil Nemec Franc Gruber čuvaj slovitega Yellowstone parka, se mu je nudila izredna priložnost, da je proučil in spoznal vse posebnosti in navade krvološkega pume. Številni pume v krajih skalnate pokrajine zaščitenega parka so povzročali zelo veliko škodo med tamošnjo divjačino. Paznik si je oskrbel celo krdelo psov. Ker so bili naučeni na pogon jelenjadi, lisic in drobnejše divjačine, je imel mnogo truda z njimi. Neprestano so preskakovali z ene sledi na drugo in to baš tedaj, ko je bil takle preskok na losa ali antilopo najman zaželjen. Kmalu se je prepričal, da je vežba psov presneto težavna zadeva. Ako so se ustavljali, da bi se bili vrnili na njegov klic in žvižg, je poslal za njimi naboj šiber in jim je vcepljal na ta način pokorščino. Slepo pokorovanje nikakor ne zadostuje! Psi so se morali naučiti pumo preganjati in ga napoditi ter prisiliti na drevo. Da bi dosegel ta končni cilj, je sklenil čuvaj, da bo ujel živega pumo ter vežbal svoje pse praktično.

Par dni pozneje je odkril v bližini gore Everest sledi dveh pum. Psom je pokazal sled in so se pognali za njo do opuščenega rudokopa. Gruber je spoznal ugoden trenutek, vzel laso in še eno vrv ter zlezel v rov. Dobrih 15 korakov od vhoda je sedel puma, godrnjaje in pihajoč. Čuvaj se ga je lotil z lasom. Vrv je pritrdil na podpornik v rovu in jo je napeljal k vojakom, ki so ga spremljali na lovskem pogonu. Ko jim je zabičal, da ne smejo potegniti za vrv, dokler jim ne da znamenja, se je splazil previdno mimo pume globokeje v notrajnost rova, da bi zveri zvezal zadnje noge z ozirom na varnost za slučaj, da bi ga vlekli vojaki za vrv na prosto. Svoj načrt je izpeljal ne glede na drugega pumo. Nato je siknil spremljevalcem dogovorjeno besedo. Par minut pozneje je že bil ujetnik iz rova na prostem in tako zvezan, da se niti ganiti ni mogel.

Gruber je spravil pumo in pse na jaso v parku, kjer je stalo več dreves in je vprizoril pravi lov. Ko je osvobodil zver vezi, je zadržal nekaj trenutkov pse in nato jih je spustil v tek. Že po preskočenih sto metrih se je pognal puma na drevo in psom je bila ponujena prilika, da so gledali na lastne oči, kako je mogoče ujeti živo zver. Gruber je vzel v roko viličasto palico, splezal je na drevo za pumo, ga zagrabil s palico pod gobec in ga je vlekel naprej. Lovec in zverina sta sta se nekaj časa premetavala po debeli veji, a že po kratkem boju je skočil puma z drevesa in splezal na drugega. Na ta način je zmuštral Nemec svoje pse do popolnosti, kar se tiče preganjanja pume do skoka na drevo.

V dobi službovanja v Yellowstone parku se je uveril Gruber, da je puma kralj vse severnoameriške zverjadi. Celo največji in najbolj nevarni grisly-medvedi so odhacali z vso naglico, kakor hitro se je prikazal puma.

V obcestnem taborišču, v bližini gore Waschburn, v jeseni leta 1904, so se stalno sprehajali medvedi pred šotorom, v katerem je bila kuhinja. Bili so tamkaj tudi pume. Malodane vsak večer, kakor hitro se je stemnilo, je prikorakal mimo tabora kak starejši stric. Pri pogledu na pumo so medvedi zarjuli iz polnih grl in so se razkadili na vse strani.

Kar se tiče boja med pumo in grisly-medvedom, je še vedno sporno vprašanje, kako, zakaj in v čem tiči prednost pume.

Poročila o dejanjih pume, kakor jih pripoveduje sneg, so izredno napeta ter žalostna. Kako se plazi puma v bližino plena, se privleče do naskoka in skoči na ravnem do 6 m na dolgo, se čuje neverjetno, a je čista istina.

Gruber je zasledoval sled napol razvitega pume, ki je preganjal velikega losa. Zadel je na mesto, kjer je popadel puma plen. Nekaj deset metrov daleč je visela zver na bežečem telesu rogatega velikana, ki je zadel slučajno na pobegu ob vejo smreke in vrgel na ta način raz sebe krvoloka. Telo odvrženega pume je zapustilo v snegu dober čevelj globok utis. Nikjer pa ni bilo znakov, da bi bil puma lov ponovil.

Zelo redki so slučaji, da bi se puma ustavljal pobegu ali skoku na drevo.

Nekega dne je sledil Gruber krdelu svojih psov. Zadel je na zelo velikega pumo, ki se je postavil po robu osmerim psom. Šele ob bližanju lovcev je splezal na drevo. Čuvaj je ustrelil zver z drevesa, ki je pri padcu na tla udarila enega od psov in ga nevarno oprasnila. Ranjenega psa ni mogel nikoli več spraviti lovec do kakega drevesa. Pes je bil najbrž prepričan, da se je pognal nanj z debla puma in ga močno razmesaril.

Navadno so napodili psi pumo, predno je prijezdil čuvaj, na drevo. Najbolj priporočljivo je bilo, žival usmrtiti s prvim strelom. Če je puma ranjen, pade ali skoči med pse ter se razvije srdit boj. Po navadi so v takem spopadu nevarno ranjeni najboljši psi, če si že rešijo življenje. Puma zagrabi psa, ga potegne k sebi in mu zdrobi glavo z zobi.

Nemec Gruber trdi, da jo navadno puma popiha pred lovcem, vendar se ni zanesti na pobeg. Ranjeni puma je nevaren ravnotako kakor indijski tiger.

Na lovskih pohodih je nosil seboj čuvaj eno puško za naboje s šibrami za strašilo psom, drugo na krogle za pume.

Nekega dne, precej daleč od taborišča, so se zapodili psi za sledjo pume po komaj par centimetrov debelem snegu. Lovec je zadel hitro na velikega pumo, ki se je zatekel na deblo, katero je ležalo poševno ter oprto ob drugo drevo. Pomeril je v zver ter oddal dva strela. Puma niti trenil ni, da bi bil razodel ter pokazal, da je zadet. Čuvaj je pomeril proti glavi, a stari stric se je začel sprehajati po poševnem deblu gor in dol, kar bi mu ne bilo uspelo, če bi bilo stalo drevo pokoncu. Psi so čakali nanj in so ga k sreči napadali od zadej. Lovcu je postalo takoj jasno, da je streljal na pumo s šibrami in je začel stikati po žepih za patrono s kroglo. Puma se je zakadil proti njemu in se je moral skriti čuvaj za drugo deblo. Čeravno so se stalno zaganjali vanj psi, je preganjal z vso vnemo strelca. Slednjič je le privlekel Gruber naboj s kroglo in sicer v odločilnem trenutku, ko je že stegnil puma tace, da bi zagrabil ter potegnil lovca k sebi. Major, vodilni pes krdela, je skočil na pomoč in je česnil z zobmi po pumovi taci. Radi nekaj trenutkov trajajočega spopada je lahko čuvaj pomeril na kratko razdaljo in končal boj s kroglo. Pri natančnejši preiskavi ubite zverine je dognal Gruber, da sta strela s šibrami oslepila pumo, sicer bi že bil obračunal z lovcem za vselej.

Puma le redkokedaj napade človeka z namenom, da bi ga požrl. Če je lačen, sledi človeku, pod ugodnimi pogoji se tudi potukne v zasedo. V severnoameriškem parku, kjer mrgoli vsemogoče divjačine, ni bilo čuti, da bi se bil lotil puma človeka; po drugih krajih se je zgodilo gostokrat, da je zalezoval lovca in raztrgal otroke.

Družino Davis, ki je bila nekaj milj severno od parka, je preganjal puma do praga hiše. Tudi druge družine so poročale o sličnih srečanjih.

Gruberju se ni nudila v službi lovskega paznika nikoli prilika, da bi bil slišal pumov krik, kar je pripisoval obilici plena. Pač pa je čul pumo kot čuvar čred v državi Illinois. Je to glas, ki sliči obupnim klicom prestrašene ženske. Ni si mogel razložiti, kaj da pomeni: mogoče glad ali jok samice radi umorjenih mladičev.

Morilnemu nagonu divjega živalskega plemena pum se moramo naravnost čuditi. Gruber je zadel na brlog starejšega pume, v katerem je ležalo na kupu 19 mrtvih enoletnih losov. Samo pet ali šest je krvoločni stric nekoliko obžrl. Čuvaj je zasledoval omenjenega roparja cele mesece in je dognal, da je pobil na teden po tri živali. Slednjič so ga psi vendarle izsledili, skočil je v Yellowstone reko in jo je preplaval na mestu, kjer bi ji ne bil kos orjak na konju. Eden od najmočnejših psov se je pognal za zverjo v vodo, pa ga ni bilo več nazaj. Vse pume posedajo kakor tudi druge stvari svoje posebne poteze v značaju in navade, ta pa je bil največji krvolok, kar jih je videl ter srečal Gruber.

V ameriškem narodnem parku je v letih svojega službovanja kot čuvaj Franc Gruber ujel marsikaterega pumo živega, ustrelil pa jih je 72.

–

Omenili smo že, da je severnoameriški Yellowstone park zaščiteno pribežališče vseh mogočih pohlevnih ter divjih živali, ki uživajo v božji naravi popolno prostost. Predvsem pa je narodni park zadnje zatočišče bivolov, katerih je pred 70 leti še mrgolelo po prerijah Severne Amerike, a danes jih je od nekdanjih milijonov komaj nekaj tisoč pod državnim varstvom v Yellowstone parku. Bivolov je seveda več vrst. Uprava parka se trudi, da bi ohranila življenje vsem vrstam. Preostanki čred manjših bivolov so se zatekli pred desetletji pred krvoločnostjo lovcev v čisto oddaljene ter nedostopne kraje severne Kanade, katere poznajo samo še nekatera indijanska plemena.

Med bolj redko prikazen med bivoli spadajo bizam-voli. Baš za to govedo se je začela uprava parka živo zanimati in je hotela imeti nekaj komadov mladine od te vrste za razmnožitev.

Višjim uradnikom parka je bilo znano, kak izurjen ter neustrašen lovec na pume je nemški paznik Gruber. Upal se je lotiti z lasom pume in je že tudi pokazal toliko komadov zvezane zverjadi vodstvu. Če je kos Nemec z vrvjo ameriškemu tigru, zakaj bi ne bil bizam-volu. Takega mnenja so bili na vodilnem mestu pri vrhovni upravi parka. Ponudili so Gruberju, naj si izbere po svoji volji spremstvo in se odpelje v severni del Kanade. Od Indijancev bo že zvedel, kje da se še skrivajo po Kanadskih državah povsem iztrebljeni bizam-voli. Ujame naj z lasom nekaj telet in jih pripelje ali privede v park, kjer bo poskrbljeno za porast in razplod te tolikanj redke goveje vrste.

Proti dobri nagradi je sprejel Nemec ponujeno mu nalogo. Zbral si je za spremljevalca na daljno, zasneženo, od viharjev ter ledu ogroženo pot samo enega v osebi njemu dobro znanega goljatskega Amerikanca Lavisona.

Dolga je bila pot, katero sta napravila lovca iz Yellowstone parka do forta (trdnjavice) Chippewayan na severu Kanade. Junija sta se podala na potovanje in oktobra sta bila iz omenjene nekdaj utrjene postojanke ob Velikem Suženjskem jezeru v Kanadi.

Dva dolga, delapolna meseca sta sledila Gruber in njegov tovariš urezam obrežja velikega jezera. Ustavila sta se slednjič na skrajnem koncu proti severu, kjer je bil šumeč odtok reke. Tamkaj sta zadela med razpadlimi razvalinami na kamenit dimnik in ognjišče.

»Ne smeva zgubljati časa«, je rekel izkušeni Amerikanec Lavison.

»Čutim zimo v vetru. Le poglej, kako temni že postajajo dnevi!«

»Jaz sem odločno za to, da se lotiva lova na bizam-vole«, je odgovoril Nemec.

»Tovariš, midva sva tik pred severno nočjo; saj se vendar nahajava v pokrajini polnočnega solnca. Kmalu bo naju zaprla zima za sedem mesecev. Nujno potrebujeva kočo, drva in meso.«

Do jezera je segal gozd s pritlikavimi smrekami. Kmalu so odmevali udarci dveh sekir po samoti. Drevesa so bila majhna in glede velikosti čisto enaka. Tu in tam se je dvigal iz zemlje kak počrnel štor, znamenje, da je že prepevala tukaj sekira svojo pesem. Nemec je opazil, da ne kažejo stoječa drevesa večjega premera kakor štori in je vprašal spremljevalca, kako je z razliko glede starosti.

»Petindvajset, mogoče petdeset let«, je odgovoril Amerikanec.

»Živa drevesa niso debelejša od štorov.«

»Tukaj na severu raste vse zelo počasi.«

Zgradila sta okrog kamenitega dimnika kočo iz smrekovega hlodovja in jo pokrila s smrečjem in peskom. Pri kopanju peska poleg ognjišča je zadel Gruber na pilo in na pokrov soda za žganje, v katerega je bila vžgana nečitljiva beseda.

»Našla sva mesto«, je pripomnil Lavison. »L. 1819 je zgradil ravno tukaj severni raziskovalec Franklin kočo. Leta 1883 je tukajle prezimil kapitan Back, ki je iskal pogrešanega kapitana Rossa. Ti dve raziskovalni ekspediciji sta podrli smrekova drevesa. Tamkajle zunaj je nekaj indijanskih sledov, ki so iz prejšnje zime, ker Indijanci ne sekajo dreves.«

Lovca sta dogradila kočo. Zunaj ob stenah sta zložila kupe drv. Zvalila sta pod streho s sani sode s posušenimi ribami in sadjem, vreče z moko, zaboje s prepečencem, konzerve z mesom ter sočivjem, sladkor, kavo, sol, tobak, sploh vse zaloge. Nato sta potegnila na suho čoln in ga razložila. Vse te priprave za prezimovanje so trajale dober teden.

Gruberja je tresel mraz pri spanju kljub ognju, ker so zevale med posameznimi debli luknje, razpokline in špranje. V notrajnosti koče v noči ni bilo nič bolj toplo, nego kje zunaj na prostem pod smrekovimi vejami. Ko je poskušal Nemec zadelati zevajoče špranje, se mu je krohotal tovariš iz polnega grla in je zaustavil delo z eno samo besedo:

»Počakaj!«

Vsak dan je segal led dalje v notrajnost jezera. Sonce je postajalo vedno bolj bledo ter medlo, noči hladnejše. Dne 8. oktobra je kazal toplomer nekaj stopinj pod ničlo. Naslednjo noč je stalo živo srebro še nižje in od tedaj je padalo neprestano.

Pri pogledu na nizko stanje nitke živega srebra je pripomnil Lavison:

»Čas je, na delo morava!«

Pograbil je čeber za vodo, odbrzel k luknji v ledu, oprostil odprtino vrhnjega ledu, napolnil čeber in se vrnil nazaj h koči. Gruberju se niti sanjalo ni, kaj namerava. Nehote je tudi sam zajel vode in sledil Amerikancu.

Ko sta dosegla kočo, bilo je od jezera komaj 80—40 korakov, že ni več pljuskala voda preko roba vedric, ker se je že bila napravila na vrhu ledena skorja. Lavison je postal 5 m pred kočuro s hrbtom proti vetru in je pognal vodo z močjo po tramovju. Del vode je zmrznil že kar v zraku, drugi pa ob priletu na hlode. Celi dan sta delala oba in sta nehala, ko je sličila njuna koča blestečemu gričku. Nikjer ni bilo videti na stavbi kakega ostrega roba ali vogla. V notrajnosti je bilo toplo in tako svetlo, kakor bi špranje sploh ne bile zadelane.

Vreme se je spremenilo, sneg je zaplesal. In kak sneg! Z neba so pričele vrtuljiti liki kurja peresa velike snežinke. Celi dan in celo noč je snežilo neprenehoma.

»Ho! Ho!« si je mencal Amerikanec zadovoljno roke.

»Tako je prav! Naj le pada sneg, se bodo vsaj pričele gibati črede severnih jelenov. Dobila bova sveže meso.«

Zopet je posijalo sonce, vendar ne več tako svetlo. Oster veter je bril z ledenega severa ter pretvarjal zgornjo plast snega v trdo skorjo. Tretjo noč po sneženi burji, ko sta se tiščala lovca udobno vsak pod svojo odejo, ju je vzbudil nemiren dirindaj pred bajto.

»Indijanci«, je uganil Lavison, »ki gredo na lov na jelene v severne kraje.«

Dobre pol noči nista zatisnila zasnežena samotarja oči, ker so ju neprestano dramili kriki ter klici, lajež psov, vlačenje sani in lahno škripanje ter pokanje usnjatih šotorov. S posinom jutra je pokrivala plan ob robu gozda indijanska vas. Kože severnega jelena, razprte preko viličastih drogov, so tvorile šotorom podobna bivališča brez pravega vhoda. Pred šotori so plapolali ognji. Pozno v dan je pričelo pred novo naselbino nekaj življenja. Tropa otrok, revnih in zavitih v razcapane odeje ter kože, je strmela začudeno v Gruberja. Zagledal je njihove upadle, rujave obraze, lačne oči, gole noge in vrate, in posebno se je čudil pritlikavi rasti. Ko je pa odprl usta ter pričel govoriti, so se otročaji umaknili ter zopet postali. Poklical jih je ponovno in nato so se razbežali na vse strani vsi razven enega. Nemec je stopil v kočo in se vrnil s par koščeki sladkorja.

»Rumeni Messer-Indijanci«, je pojasnjeval Amerikanec. »Izstradano pleme! Sedaj bova nekaj doživela.«

Gruber je pokimal Indijančku, ki pa se ni ganil, stal kakor pribit, le njegove oči so strmele začudeno.

»Beli mož dober«, je rekel Lavison v indijanščini.

Mladec se je predramil iz zamaknjenja ter se ozrl nazaj po tovariših, ki so se upali počasi bliže. Franc je vtaknil v usta košček sladkorja in pomolel enega Indijančku. Fantek je vzel ponu-eno, porinil v usta in je pričel poln radosti plesati.

Krikal je nerazumljive besede tovarišem, ki so se vedno bolj bližali.

»Misli, da je dobil sladko sol«, je tolmačil Lavison. »Uboge pare še najbrž nikoli niso okusila sladkorja.« 

Kar vsi Indijančki so obkrožili Franca. Kakor hitro so začeli lizati sladkor, so dvignili od veselja tolik hrušč, da so pribrleli izpod šotorov bojevniki in ženske.

Nikdar do tedaj ni videl Nemec tako pomilovanja vrednih Indijancev. Zaviti so bili v umazane odeje. Ni bilo videti ničesar drugega kakor črno naježene lase, lačne, volčje oči in v mokasine (indijansko obuvalo) obute noge. Zbrali so se na stezi pred kočo, nekaj godrnjali, strmeli in čakali. Na postavah ni bilo opaziti nikakega dostojanstva, nobenega veselja, niti najmanjših znakov prijateljske naklonjenosti.

»Izstradani!« je zaklical Lavison.

»Priromali so do jezera, da bi poklicali na pomoč velikega duha, ki bi jim naj poslal črede severnih jelenov. Za nobeno ceno in pod nikakim pogojem jim ne smeva ponuditi prehrane; sicer nama bodo viseli skozi celo zimo na vratu. Je sicer neusmiljeno, a pomisli, da sva na skrajnem severu!«

Kljub resnim opominom preizkušenega lovca se ni mogel Franc ustavljati beračenju najbednejših otrok, ki so stradali v najbridkejšem pomenu besede. Ko se je uveril, da ne posedajo Indijanci niti pod šotori ničesar za pod zob, je povabil deco v kočo in ji je skuhal velik lonec juhe s prepečencem. Indijančki so se obnašali kakor divje mačke. Franc je moral poklicati na pomoč spremljevalca, da se niso izstradani domačini med seboj raztrgali. Po nasičenju sta jih morala lovca s silo napoditi iz bajte.

»Ta le prizor mi je bil nekaj povsem novega«, je rekel Nemec. »Ubogi malčki!«

Tovariš je stresel v dvomih glavo.

Naslednji dan je stopil Gruber z rumenimi Messer-Indijanci v trgovske stike. Imel je seboj precejšnjo zalogo okraskov, odej, rokavic, zabojev s konzervami. Vso malenkostno ropotijo je bil vzel seboj radi medpotnega barantanja. Z malenkostmi je zvabil od Indijancev 12 črno-progastih, močnih indijanskih psov, dvoje dolgih sani s pasjo opremo vred ter nekaj parov snežnih čevljev. Z zaključkom za severne kraje dragocenega nakupa je bil zadovoljen. Med celo vožnjo proti skrajnemu severu mu ni uspelo, da bi si bil mogel oskrbeti neizogibno potrebno pasjo vprego.

»Zakaj jim nisi dal prehrane v presledkih?« ga je nahrulil po barantiji tovariš.

Štiriindvajset ur je zadostovalo in Nemcu dokazalo, kako prevdarna je bila Amerikančeva opazka. Ravno toliko časa so rabili nevedni divjaki, da so pojedli vsa od Franca kupljena živila, s katerimi bi bili izhajali z lahkoto več tednov. Drugi dan so že stali pot berači pred duri koče. Lavison je preklinjal, grozil s pestmi, a vedno znova so prihajali.

Dnevi so minuli. Celi čas, po dnevu in po noči, je motilo tišino enakomerno ter žalostno prepevanje, molitve in bobnanje k velikemu indijanskemu duhu.

Čred severnih jelenov le ni bilo. Krajši, bolj oblačni, temnejši so postajali dnevi. Živo srebro je padalo nižjo — nižje … 40 stopinj mraza pod ničlo ni vznemirjalo Indijancev niti najman. Plesali so, dokler se niso zvračali od onemoglosti, peli, dokler jim niso odrekla grla in razbijali po bobnih. Enkrat na dan je delil Nemec med dečjad hrano kljub resnim svarilnim opominom Lavisona.

Lepega dne, ko je bil Amerikanec z doma, je uspelo več Indijancem, da so izsilili dohod do koče, kjer so divje kričali ter vpili tako obupno, da je že bil Franc pripravljen, med nje razdeliti nekaj živeža, ko so se vrata na bajti odloputnila in se je vrnil Amerikanec.

Z enim pogledom je obvladal položaj. Spustil je vedro, katerega je držal, iz rok, odprl vrata na stežaj in se lotil dela. Radi izredno krepke postave je napravljal na Indijance mogočen utis. Vsak zamah njegove pesti je priletel liki udarec kovaškega kladiva, pognal je enega Indijanca ob steno, drugega v sneg, tretji je že bežal. Če je zagrabil dva, je otreskal njuni glavi eno ob drugo. Padali in cepali so kakor snopje po tleh. Na tleh ležeče je razmetal po snegu, kakor bi se igral z manjšimi vrečami. Tekom par minut je bil prostor pred bajto izpraznjen. Zaprl je vrata in porinil zapah.

Nemec se je smejal in se zahvaljeval toplo nebu, ki mu je naklonilo tolikanj izrednega moža za spremljevalca.

Kmalu za tem se je podal na prosto, da bi prinesel drv in pregledoval po navadi površino jezera. Sonce je zgledalo bledo in soparno. Nebo in sonce ter ravnina in jezero — vse je bilo sivkasto. Gruberju se je dozdevalo, da vidi iz daljave nekaj, kar se giblje in je bolj črno nego sivkasto ozadje. Poklical je tovariša.

»Karibu«, je rekel takoj lovec, »prednja straža potujočih čred severnih jelenov. Le posluhni Indijance. Kako kriče: Aton! Aton!, kar pomeni severnega jelena. Neumneži so splašili čredo s peklenskim krikom in ne bodo okusili svežega mesa. Karibuji bodo ostali na ledu in nikdo jih ne more tamkaj napasti iz zasede.«

Par sekund je opazoval nemški tovariš jezero in obrežje z očmi prerijskega lovca, nato je stekel v kočuro in se vrnil z brzostrelno puško. Skozi množico stokajočih in vzdihujočih Indijancev je hitel k nizki, poševni nabrežni ograji. Zledenela snežena skorja ga je držala. Sivi oblak je bil oddaljen od brega približno 1000 m in se je premikal v južno-vzhodni smeri. Za slučaj, da bi jeleni vztrajali na tej poti, bi bili morali mimo dobre pol milje dalje in zgoraj ob jezeru. Lovec se je bližal z vso naglico cilju, ne da bi pustil čredo iz oči. Dokler so bili jeleni v polnem diru, tudi niso mogli prepoznati, če se on pregiblje ali je mirno stoječ predmet. Da bi pa ugotovili, zakaj da gre, so morali obstati in to okolščino je izrabil lovec v svoje dobro. Obstal je takoj na mestu liki visok štor. Ko so se spustili jeleni ponovno v tek, je tudi on bežal ter obstal, kakor hitro se je ustavila čreda. Kmalu je bil toliko blizu, da je razločil skakajoče glave. Kakor hitro je nameraval vodilni jelen, da bi zavrl tek, je že stal tudi lovec. Sprevidel je, da se da čreda prekaniti z lahkoto. V drzni gotovosti uspeha je prodiral naprej po ledu in je zmanjševal razdaljo, dokler ga ni ločilo od jelenjega rogovja samo še 200 m.

Pokleknil je. Le dobro sekundo je počival njegov pogled ter občudoval divjo in lepo sliko. Pomeril je v vodilnega jelena. Strel je odjeknil. Sivi orjak je še planil enkrat naprej in se zgrudil na tla. Po padcu prvega jelena je izbljuvala brzostrelna puška nekaj po deset krogel v sredino črede.

Jeleni so odbrzeli, za glavnim tropom pa je ostal na površini leda cel klopčič ranjenih in na smrt zadetih živali. Ko se je približal lovec plenu, so skušali nekateri ranjenci, da bi se odvlekli s prestreljenimi udi, kar jim pa ni uspelo na gladkem ledu.

Ranjene sta poklala s tovarišem z noži, pretežna večina je že bila mrtva. Bili so sami res lepi komadi s sivkasto, skoro belo kožo in z mogočnim rogovjem.

Trajalo je nekaj časa, predno so se upali pritlikavi Indijanci iz gozda. Vsak je nosil seboj kako posodo. Bližali so se po kolenih, prepevali, molili in se drli iz polnih grl od veselja.

Amerikanec je jemal iz ustreljenih 20 komadov drobovje. Pri pogledu na meseni delež čakajoče Indijance se je prepričal Gruber, da niso ti rdečkarji nič boljši nego ljudožrci. Amerikanec jih je preklinjal, jih pometal po ledu in jim je grozil z nožem. Prišlo je do srditega prepira. Nemec se je bal, da bi lahko planili pritlikavci po tovarišu, se je preril skozi prepirljivce in zaklical Lavisonu:

»Deli z njim deli, Lavison!«

Amerikanec jim je prepustil 10 jelenov. Indijanci so zagnali babilonski krik in so odvlekli z leda na obrežje trupla težkih jelenov.

»Tatinska svojad!« je godrnjal Lavison, med tem ko si je otiral pot s čela. »Sedaj trdijo, da so oni preprosili velikega duha, da je poslal jelene. Brez tebe bi ne bili toplega mesa niti vohali! Prej kot v enem tednu bodo pospravili v svoje nenasitne želodce celi plen do zadnje dlake in kopita. To je pa tudi zadnje, kar sva storila za te proklete ljudožere. Ali nisi videl, kako so se vrgli na sirovo drobovino? Resnega mnenja sem, da ne bova videla nobenega jelena več. Je že prepozno za potovanje. Velika čreda jo je ubrala proti jugu. Imela sva srečo, presneto srečo! Sedaj pa hitro zginiva z mesom, sicer bova imela opravka s krdelom volkov.«

Oni večer po obilnem jelenjem lovu so se mastili z mesom tudi od Indijancev kupljeni psi, ki niti stati niso mogli od lakote. Ravno tako so slavili lovsko srečo Messer-Indijanci. Za kako dolgo bi bilo zadostovalo 10 jelenov potratnemu plemenu, se ni dalo določiti. Že drugi dan sta prišla dva tuja Indijanca s pasjimi sanmi in njun prihod so pozdravljali tovariši s ponovno pojedino in praznovanjem, ki se je zavleklo pozno v noč. »Računam, da se bova znebila prokletih ter stalno gladnih sosedov«, je pripomnil Lavison, ko je stopil drugo jutro z vedrom vode v kočo. »Ta dva Indijanca sta bila odposlanca. Vzemi puško in poglejva, kaj da nameravajo.«

Messer-Indijanci so podirali taborišče. Lavison je nagovoril nekatere bojevnike, ki pa mu niti odgovorili niso. Svojo ploščnato roko je položil poglavarju na pleča, ta pa ga je porinil na stran in mu obrnil hrbet. Ves nevoljen je pograbil Amerikanec Indijanca in mu je trobil v uho nekaj v indijanščini, kolikor je pač znal. Prejel je zelo kratek odgovor. Stari in razcefrani poglavar je pokazal z roko proti severu in je kriknil par nerazumljivih besed.

Po odhodu Indijancev sta vzela lovca pse v kočo in sta menjaje stražila. Drugo jutro sta videla široko sled v snegu, katero je zapustilo odhajajoče indijansko pleme. Z izginom Indijancev je padlo živo srebro na 50 stopinj pod ničlo in dolga, meglena zimska noč je objela ter zavila neizmerno pokrajino.

Lovca sta bila rešena nadležnih pritlikavcev. Založena sta bila bogato z mesom ter kurjavo. Ogladila sta si položaj po možnosti udobno v kočuri in čakala cele mesece dolgo na dnevno svetlobo.

Le tu in tam, če je prenehal veter, sta mogla izpod strehe na prosto. Za prerijskega lovca, ki ni poznal severa, je bil megleni, sivi svet krog njega izredna zanimivost. Skozi dvojno luč je bleščala bleda, okrogla obla, o kateri je trdil Amerikanec, da je sonce. Tišina in puščoba pa sta se le oprijemali srca.

»Kje so volkovi?« je vprašal Nemec.

»Volčja zverjad ne more živeti od golega snega. Podijo se dalje proti jugu za jeleni, ali pa dalje severno za bizam-voli.«

V kratkih urah brez burje je ostajal Franc zmeraj na prostem, dokler je smel tvegati, ker živo srebro se je že bilo skrčilo na 60 stopinj pod ničlo. Posvetil je vso pozornost neresničnemu soncu — pravemu čudežu severa — severni svetlobi …

»Severna luč«, je menil Amerikanec, kakor bi govoril o prepečencu. »Zmrznil boš. Saj je neznosno mrzlo.«

Da, postalo je mraz; toplomer je kazal 70 stopinj. Debela slana je pokrivala stene koče, izvzemši neposredni prostor nad ognjem. Jelenje meso je postalo trdejše nego železo. Nož, sekira, jeklena past so pekli, kakor bi prijel goreče železo in obviseli v roki. še dihanje v tolikem mrazu je bilo bolestno.

Pod takimi okoliščinami so se vlekli meseci po polževo počasi. Amerikanec je postajal od dne do dne molčečnejši. Če je sedel pri ognju, so se nagibala njegova pleča vedno bolj proti tlom, Nemec, ki ni bil navajen morečega brezdelja, si je iskal opravek s puškami, s sanmi, ter z orodjem, dokler se ga ni oprijela zavest, da mora biti ob pamet. Da bi si otel razum, je izdeloval klopotce in si pomagal na ta način do razvedrila.

Ure in ure se je skrival pod odejo, ne da bi spal in je poslušal strahovito pesem severnega — zimskega viharja.

V najhujšem mrazu ni spregovoril Amerikanec niti po dnevu besedice. Buljil je nemo v ogenj, jedel, spal in pušil, dokler je čutil le trohico tobaka v mehurju. Ko je enkrat popušil zadnji listič, ni motil neznosne tišine niti s pljunki v ogenj, ampak se udajal molku, da je bilo sotovarišu za ponoreti!

–

Slednjič se je pričela vendarle umikati tema na skrajnem koncu severa. Sive sence so se ločile od zemlje, proti jugu je postajalo bolj svetlo, živo srebro je plezalo počasi in nekako nehote višje.

Spomladansko vreme pri 25 stopinjah nad ničlo! Dne 12. aprila se je prikazal majhen oddelek Indijancev. Po zatrdilu Amerikanca so pripadali pasjemu plemenu, stranski veji Velikega sužnja. Bili so ravnotako pisano marogasti, izstradani ter začudeni kakor rumeni Messer. Obnašali so se zelo prijazno, iz česar se je dalo sklepati, da jim ni bilo znanega ničesar o belih lovcih. Amerikanec je pregovoril najmočnejšega izmed njih, da bi spremljal belokožca proti severu na lov na bizam-vole.

Dne 16. aprila sta se odpravila lovca s svojima pasjima vpregama za enako opremljenim indijanskim voditeljem po svetlikajoči se sneženi ravni proti severu. Zaostalim Indijancem sta prepustila jelenje meso med zagotovilom, da je njuna koča pod mogočno zaščito belega duha. Presanjkali so prvi dan 70 milj. Indijanski šotor so postavili na obrežju Topniškega jezera. Potujoč v severo-vzhodni smeri, so zmagali neizmerno belo površino tega jezera, 100 milj v dveh dneh. Nato so dospeli po enodnevnem potovanju ostro proti severu preko valovite, dolgočasno s snegom pokrite ravnine, ki je prosta vsakega skalovja, vsakega drevesa ter grma, v pokrajino redkih, čudno pritlikavih smrek, ki so bile zelo tanke in ne višje nego 5 m.

»Dežela majhnih dreves«, je razlagal vodja.

Tu in tam so zagledali kakega severnega jelena, videli mnogo lisic in zajci so smukali v gozdove, kazaje več radovednosti nego strahu. Na daljavo so bile vse živali bele, tako so se že prilagodile barvi severa. Enkrat je zbežala pred njimi čudovito lepa zver, bela liki sneg, stekla je na griček, postala in opazovala potujočo trojico lovcev. Sličila je orjaškemu psu, le bolj divje je zgledala.

»Ga že imamo«, se je krohotal Amerikanec in je prijel za puško. »Severni volk! To so beli hudiči, s katerimi še bomo imeli čez glavo opraviti.«

Volk, kakor bi bil razumel, je vrgel belo glavo nazaj, pričel lajati in tuliti in je odmevala strahovita volčja pesem kakor nekaj čisto nadzemeljskega. Nato se je pošast spojila z belim površjem, kakor bi res bila strašilo iz drugega sveta, za katerega sta donela njegov lajež in tulenje.

V tem prastarem gozdu z na videz mladostnim drevjem so še preskrbeli lovci s kurivom, kolikor so ga zmogle sani. Celih pet dni je tiral indijanski kažipot svoje pse preko gladke snežene skorje. Šesti dan krog poldne je postal v dolini, pokazal na sled v snegu in zaklical: »Ageter! Ageter! Ageter!«

Lovca sta zagledala ostro sled kopit, ki so bila večja nego od severnega jelena. Takoj so postavili šotor in odpregli pse.

Indijanec je stopal s psi naprej, Gruber in Lavison sta mu sledila naglo, a se ni pod njima udiral zmrznjeni sneg. Po kratki hoji je dvignil vodja roko in kriknil ponovno: »Ageter!« ter spustil istočasno pse.

Nekaj sto metrov dalje nižje v kotanji se je premikalo precejšnje krdelo postavnih, črnih živali, ki so bile precej podobne grbastemu bivolu.

Bizam voli so se obrnili proti psom in so bili kmalu obkroženi. Ko se je približal Nemec, je zagledal šest starih bikov, ki so kazali napadalcem med grozečim godrnjanjem roge. Čeravno je bil ta pogled za lovca izpolnitev večletnega hrepenenja, krona dolgotrajnih sani, je vendarle obstal pred temi krotkimi živali, saj si niso znale pomoči niti s pobegom.

»Uboj!« je zaklical. »Kakor bi streljal na nedolžne ovce!«

Orjaški Amerikanec je pribrzel in kričal: »Hitro! Rabimo sveže meso in jaz hočem imeti kože!«

Biki so podlegli dobro pomerjenim strelom. Med tem ko sta odhitela Indijanec in Amerikanec nazaj v taborišče po sani, je preiskal Nemec živali, katerih se ni mogel nagledati. Največji samec je bil komaj eno tretjino tolik kakor njegov skoraj iztrebljeni bivolski tovariš v Yellowstone parku. Bil je rjavo-črne barve. Glava je bila široka, ostro obrezana, oči majhne, roga pri korenini debela, ploščnata, položena po glavi, zgubljala sta se za očmi in se krivuljila na spredaj v ostrino. Kakor severno-ameriški bizon ima tudi bizam-vol kratke, nerodne, z zelo dolgimi dlakami pokrite ude in majhne, trde parklje z gostimi dlakami.

Po dva bika so naložili na ene sani in so na ta način odpeljali celi plen v taborišče. Koža je šla za izurjene roke naglo s telesa. Izbrane kose so shranili. Pečeno meso je teknilo sladko in je zapuščalo po ustih okus po mošusu.

»Sedaj pa nad teleta, Amerikanec«, je zaklical Gruber, »in potem se vrneva nazaj v park.«

»Ne govorim rad s tem rdečkarjem«, je odgovoril Lavison. »Obnašal se bo ravno tako kakor vsi drugi njegove polti. Še ni gotovo, če naju sploh ne bo zapustil kar tukaj. Daleč je od svojega plemena in nima pri sebi ničesar drugega kakor stari kres na kamen.«

Amerikanec je zapovedal Indijancu, naj ga skrbno posluša. Začel je lomiti nekako čudno zmes indijanščine, iz katere je čul Nemec samo večkrat ponovljeno besedo »Ageter nechila«, kar pomenja male bizam-voleke.

Vodja je strmel v govornika, a je bilo koj videti, da ga razume, kaj da hoče. Zmajal je z glavo in pogledal boječe ter presenečeno Nemca. Počasi je vstal, pogledal proti severu, dvignil roko in obstal mirno liki kip. Začel je zlagati na svoje sani odeje ter pasti. Njegovi psi so še bili napreženi.

»Jackoway ditchen hula,« je rekel in pokazal proti jugu.

»Jackoway ditchen hula,« je ponovil Amerikanec. »Prokleti Indijanec pravi: Žena nima drv. Zapustiti naju hoče. Kaj praviš k temu? Njegova žena nima kuriva in mi smo oddaljeni le dobra dva dni od Ledenega morja! Franc, prokleti pogan se ne sme vrniti!«

Povsem hladnokrvno je navil lovec petelina na puški. Divjak, ki je spregledal napadalen namen, ni niti trenil z očesom. Pomolel je Amerikancu prsa in je hotel s tem obnašanjem dokazati, da ni sin bojazljivega plemena.

»Sveta nebesa, Lavison, vendar ne boš ustrelil rdečkarja!« je kriknil Gruber in zbil tovarišu naperjeno puško kvišku.

»Zakaj ne, bi rad vedel?« je vprašal Amerikanec, kakor da bi razmišljal o usodi divje zverine. »Prepričan sem, da bo predla nama slaba, če mu dovolim umik.«

»Pusti ga,« ga je miril Nemec. »Midva sva že v pravi pokrajini. Imava pse in sveže meso. Sama bova vlovila teleta in dosegla jezero morda prej nego on.«

»Morda,« je godel Lavison.

Rdečkar ni kazal nikakega oklevanja. Iz pred kratkim še prijaznega kažipota se je prelevil na mah v pravega divjaka. Odklonil je podarjeno mu meso od bizam-volov, pokazal proti jugu in je uprl svoj pogled v bela lovca tako, kakor bi ju pozival, da morata z njim. Divjak se je udaril po prsih, siknil par grozečih indijanskih groženj, se pognal na sani, švignil z bičem po pasji vpregi in ne da bi se bil ozrl, je zginil za gričem.

Dolgo sta sedela belokožca molče. Slednjič je stresel Lavison svojo kuštravo glavo in bruhal jezno iz sebe:

»Vrag ga vzemi! Indijanska babnica brez drv! Indijanka brez drv!« 

Naslednjega dne je zadel Franc severno od taborišča na široko sled, v kateri so tičali prav majhni odtisi. Hitro je pohitel nazaj, da privede tovariša in pse. V noči je stopalo tamkaj mimo večje število bizam-govede. Lovca nista zasledovala sledi pol milje daleč, ko sta zagledala čredo. Kakor hitro so zagnali psi lajež, je zbežala čreda na grič in se obrnila proti zasledovalcem.

»Teleta, teleta, teleta!« je kričal Nemec.

»Stoj! Stoj! Imava pred seboj veliko čredo in ta se bo branila.«

Na srečo se je razcepilo krdelo na več pododdelkov. Eden od teh, tik zasledovan od psov, je zbežal po vzbočku navzdol in se je stisnil v od vetra zaščiteno zatišje. Lovca sta iztaknila to skupino in odkrila tamkaj v kritju tri samice in pet plahih mladičev, ki so stali s hrbti proti snežnemu metežu in gledali plašno z malimi, rdečimi očmi pse, ki so se zaganjali v nje in so jih skušali popasti. Za po amerikanskih prerijah ali pašnikih preizkušenega lovca, kakor je bil Gruber, je bil lov na teleta pač malenkost. Samice so metale glave sem in tja, opazovale pse in so pozabile na mladiče. Že prvi laso je zadrgnil žrtvi zanko krog vratu. Nemec je vrgel z lahkoto teleta na tla in ga zvezal. V najkrajšem času, v katerem bi ne bil kos na preriji najmanjšemu bivolskemu mladiču, je ujel z malenkostnim naporom vsa teleta.

Na nobeno divjo žival, kolikor jih je polovil Gruber živih v življenju, ni bil tako ponosen kakor na male bizam-voleke. Tako strastna je bila njegova želja, nekatere od teh redkih in težko dostopnih sesavcev ujeti, da je bil na dan posrečenega lova prepričan, da je izpolnil s tem svojo življenjsko nalogo. Srečen je bil. Še nikoli ni bil poln tolike radosti, kakor oni večer, ko sta spravila s tovarišem plen do taborišča na saneh in so pričeli mladiči s kopiti izkopavati izpod snega mah ter skrite plezalke in jesti. Niti misliti ni upal, kako bo prehranil ujetnike, naenkrat so si pa poiskali kar sami živež izpod snežne odeje. Voleki so bili visoki 75 cm in podobni dolgodlakim ovcam. Ušes in rožičkov še ni bilo ločiti in njihova koža je bila mnogo bolj svetla nego pri odraslih živalih.

Živalce se niso prav nič bale človeka, a pred psi so pa trepetale.

Lovca sta se odpravila domov in naložila plen, povezan na sani. Radi teže telet sta morala žrtvovati nekaj drv ter mesa, radi česar je zmajeval Amerikanec nejevoljno z glavo.

Več dni najhitrejše vožnje po oledenelem snegu z odpočitkom in počitkom je minulo, preden sta se zavedla potnika, da sta zgrešila pot. Od kuriva je preostalo komaj nekaj polen.

Lavison je predlagal, naj zakoljeta enega od telet in skuhata meso, dokler še posedata nekaj drv. Nemški tovariš je izjavil odločno, da rajši zmrzne od gladu, kakor da bi stegnil roko po življenju lepe živalce.

Vozila sta v južno-zapadni smeri. Kakor daleč je seglo oko, povsod jima je svetlikala severna pustinja. Nobene skale, nobenega grma, nobenega drevesa, ki bi jima bil dobrodošli kažipot po oledeneli ravnini. Čudovita pokrajina mraka, bela marmornata puščava, neskončnost svetlikajočega se molka!

Snežiti je pričelo, da so spodrkavali psi, sneg je zatemnil solnce, po katerem sta si uravnavala pot. Utaborila sta se, da bi pričakala lepše in boljše vreme. Hranila sta se s prepečencem, katerega sta zalivala s čajem. Ko se je zdanilo, je zlezel Gruber izpod šotora. Nehalo je snežiti.

Vendar kje so bili psi? Ves prestrašen jih je začel klicati. Majhni beli grički, raztreseni tukaj in tamkaj, so oživeli, se dvigali, se otepali, so razpadli in prikazali so se psi. Sneg jim je bil odeja.

Proti zatonu dneva, ko sta se podala zopet na pot, sta zagledala z griča daleč pred seboj dolgo, nizko, valovito in temno črto. Uganila sta, da morata biti pred gozdom majhnih dreves; slobodno sta upala, da se bosta preskrbela s kurivom, poiskala pravo smer in se odpočila.

»Imava še štiri prepečence in dovolj čaja za dve porciji,« je razlagal Lavison. »Po mojih računih sva oddaljena od Velikega suženjskega jezera 200 milj. Kje neki tičijo volkovi?«

V tem trenutku je prinesel večerni veter skozi gozd na dolgo zategnjeno — strahotno tulenje. Teleta so mencala nemirno sem ter tja, psi so dvignili gobec in vlekli zrak skozi nosnice, Amerikanec se je naslonil ob drevo in zaklical: »Ho! Ho!«

Zopet je prekinil mrzlo tišino oni divji krik, ostro stokanje, iz katerega je odmeval glad severne pokrajine.

»V teku ene minute bova videla krdelo volkov,« se je glasilo svarilo Amerikanca.

Koj za tem je bilo čuti za pobočjem hitro cepetanje, ki se je bližalo. Med kletvico je skočil Lavison pokoncu in zagrabil puško. Bele lise so huškale mimo dreves. Nejasne postave so se bližale in letale sem ter tja. Nemec je mislil, da so te velike, suhe in snežnobele živali pošastne prikazni iz tovariševe domišljije, ker so bile neme in tihi volkovi spadajo v svet — sanj.

»Sedaj pa imava pred seboj zelenkasto se svetlikajoče oči,« je kričal Lavison. »Pekel ni nič napram tem belim hudičem! Spravi teleta pod šotor in bodi pripravljen, da spustiš pse, ker se morava bojevati!«

Dvignil je puško in pričel streljati na belega sovražnika. Strelom je sledil ropot prekopicovanja. V splošni zmedi se ni dalo ugotoviti, ali gre za premetavanje smrtno zadetih zverin ali za žive, ki se tepejo za ustreljene tovariše.

Po zgledu Lavisona je pričel tudi Franc s streli na drugem koncu šotora. Tudi tej salvi je sledilo premetavanje.

»Počakaj!« je svaril Amerikanec. »Štediva s strelivom!«

Psi so potresavali verige in so se postavili hrabro v bran volkom. Lovca sta nametala na ogenj klad in vej, da je vzplamenel in svetil daleč v notranjost gozda. Prav na skrajnem robu svetlobnega kroga so se premikale bele, nemirne ter sem in tja skakajoče postave.

Amerikanec je razlagal, da jih je bolj strah pred ognjem nego pred streli.

Uganil je pravilno. Dokler je gorel in prasketal ogenj, so se podili volkovi v ozadju. Lovca sta imela toliko časa, da sta lahko nabrala suhljadi. Proti polnoči pa, ko je zmanjkalo drv, so se zveri zopet ojunačile.

»Ali še imaš par patron odveč razen teh, ki tičijo v magacinu?« je vprašal Lavison.

»Da, za polno pest.«

»Sedaj pa urno na delo!«

S sigurnim pomerom je izpraznil Nemec celi magacin nabojev v plazečo se množico. Zopet je sledil skoraj čisto tih boj.

Strašne zveri — krdelo nemih volkov! Za enkrat je bilo videti, da je napad odbit. Lovca sta naložila na ogenj in sklenila, da se bosta ulegla, da se nekoliko odpočijeta, nikakor pa ne bosta zaspala. Kako dolgo sta ležala pod šotorom v družbi telet in skrbno pazeč na plazeče se korake, ni znal nobeden; morda je bilo par trenutkov pa tudi cele ure. Naenkrat sta slišala naglo napredujoče cepetanje, temu je sledilo besno lajanje in za tem strahovita zmeda najljutejšega klanja z zobmi.

»Ven!« je kriknil Amerikanec, »Lotili so se psov!«

Nemec je porinil za strel pripravljeno puško naprej izpod šotora in se zravnal. Volk, velik liki puma, bel kakor sneg, se je pognal proti njemu. V trenutku, ko je oddal strel v prsa zveri, je zagledal hudobne zelene oči in je čutil volčjo sapo. Zver se je zgrudila k njegovim kolenom in se zvijala v zadnjem boju.

Amerikanec je pognal goreče drevo na sredino krdela, z drugim je mahal sem ter tja in odganjal pošasti v notranjost goščave.

Ustreljeni volk je bila krasna žival, suh, močan in dolgodlak. Lavison ga je začel takoj dreti s pripombo, da bo našel ob svitu jutra še več volčjih kožuhov.

Čeravno so ostale zveri v okolici taborišča, se niso upale več v bližino. Psi so stokali ter cvilili; njih nemir se je večal, ko se je bližal jutranji svit. Zjutraj je videl Franc, da so nekatere volkovi hudo obdelali s kremplji in zobmi. Lovca sta se lotila iskanja ustreljenih volkov, pa nista naletela niti na enega.

Kmalu za tem sta se odpeljala v južno smer. Razven nagiba medsebojnega ravsanja niso kazali psi nikakih slabih posledic nočnega boja. Lovca sta jih priganjala k največji naglici, ker je trdil Amerikanec, da ne bodo zapustili beli gospodarji severa njune sledi. Celi dan sta čakala možakarja na divje, samotno in strahotno tulenje. Ni ga bilo.

Prva bleda večerna zvezda je pokukala na vzhodu, ko sta se utaborila lovca na obrežju Topniškega jezera. Z nočjo je priromalo skozi čisti tihi zrak zategnjeno tulenje.

Lavison je zakuril pod šotorom. Gruber je hodil nemirno sem in tja. Naenkrat je potegnil nož in odbrzel proti krotkim volekom, ki so mirno kopali sneg. Pa prestrašeno se je obrnil in pomolil nož tovarišu.

»Zakaj?« je vprašal orjak.

»Morava vendarle jesti,« se je glasil odgovor. »Jaz se ne morem lotiti klanja. Opravi to ti.«

»Da bi zaklal enega od teh živali?« je godel Amerikanec. »Prej bo zamrznil pekel. Še dolgo ne bom toliko gladen. Sploh pa naju bodo itak požrli volkovi s teleti vred!«

Nista spregovorila nobene besede več. Pojedla sta zadnji prepečenec. Nemec je nosil teleta pod šotor in je stopil do psov. Celi dan mu je že povzročala pasja vprega skrbi; nekaj ni bilo v redu z njo. Še celo tedaj, ko je stopal med njimi, so se besno spopadli. Videl je, da je bila običajna praska. Napadeni psi so razodevali nepopisen strah, napadalci izredno besnost in to je bilo čudno. Nato je pa zaobrnil eden od hudobnih psov oči, pene so mu privrele iz gobca, streslo ga je po celem telesu, z opremo vred je skočil visoko, zahripano je zatulil in se onemoglo zgrudil.

»Lavison!« je kriknil Franc. »Semkaj! Poglej, ta-le pes poginja od stekline! Beli volkovi so bili stekli!«

»Se bo že ujemalo,« je prikimal Amerikanec. »Videl sem enkrat, kako je poginjal pes na steklini in se je obnašal ravno tako kakor ta-le tu. Samo z enim še nikakor ni opravljeno. Le poglej te zelenkaste oči. Ali nisem prerokoval, da so beli volkovi peklenska družba? Vse pse bova morala postreliti.«

Gruber je ustrelil prvega steklega psa in kmalu za tem še tri, na katerih se je bila pojavila strašna bolezen. Nastal je grozen položaj. Pobiti vse pse, je pomenilo toliko, kakor končati Življenje sebi in tovarišu. Na ta način sta bila ob vsako upanje, da bi še kedaj dosegla tolikanj zaželeno kočo. Na drugi strani je zopet grozila nevarnost, da bi katerega izmed njiju popadel stekel pes in če bi umirala oba na steklini, bi bilo še strašnejše!

»Lavison, preostane nama še samo ena možnost«, je razlagal Gruber bledo prestrašenega obraza. »Imaš še toliko moči, da boš obdržal pse enega za drugim, med tem ko bom jim jaz povezal gobce?«

Nož med zobmi je pograbil orjak z orokavičenimi rokami enega od psov in ga zavlekel pred ogenj, žival je cvilila ter se branila, kazaje na vse mogoče načine popadljivost. Gruber ji je zadrgnil z vrvjo gobec. Drugega, tretjega psa sta zvezala, četrtega, ki je skušal hlastniti po Nemčevi roki, je Amerikanec malodane zadušil. Zadnji, zadirčna zver, je pobesnel v trenutku, ko se ga je dotaknil Gruber; ves penast je zagrabil Frančev rokav. Lavison ga je odtrgal, držal ga je z eno roko proč od sebe, med tem ko je zavihtel z drugo nož. Mrtve pse sta zavlekla dalje proč po snegu, se vrnila nazaj k ognju in čakala na tulenje volkov.

Kmalu za tem, kakor hitro se je stemnilo bolj gosto, je bilo zadoščeno njunemu pričakovanju — krik tožbe, divji in strahoten. Temu so sledile ure smrtnega miru in tišine.

»Odpočij se«, je prigovarjal Lavison, »te bom že zbudil, če pridejo.«

Kakor hitro se je dotaknil Franc odej, je že zaspal. Jutro je prisvetilo, zbudil se je in videl poleg ognja orjaka, ki je dremal ter kimal.

»Kaj je bilo? Zakaj me nisi zbudil?«

»Volkovi so se samo grizli radi poginjenih psov.«

V tem trenutku je zapazil Franc volka, ki se je prikazal iznad pobočja. Pritisnil je puško k licu in oddal strel. Zver je odbrzela po treh nogah in zginila za gričem. Lovec je splezal na hribček in z vrha je ogledoval, kam bi se bil skril volk. Že je zazrl pošast, ki jo stala 100 korakov pred njim čisto mirno v kotanji. Kakor hitro je pomeril Franc, je zver omahnila na stran. Ogledal si je zadetega volka in ugotovil, da ga je ubila krogla. Pograbil ga je za prve taco in ga vlekel k ognju. Amerikanec jo hotel potegniti volka iz kože, a se jo glasno začudil:

»Za zlodja, temu manjka prva taca!«

»Čudno. Dobro sem še videl, kako mu jo bingljala za kožo, ko je hitel navzgor po pobočju. Jo bom poiskal.«

Šel je za krvavo sledjo v snegu do mosta, kjer se je zgrudil volk in od tam do točke, kjer jo zadela krogla nogo. Nikjer sledi o taci.

»Kako, je nisi našel?« je vprašal Lavison.

»Ne in to je ravno zagonetka. Sneg je trd in taca se ni mogla vgrezniti.«

»Hm, zver je pač požrla svojo lastno taco«, se jo glasil Amerikančev odgovor. »Le poglej, na zobeh se pozna, da je moja razlaga pravilna.«

»Volkovi so včasih čisto ob pamet. Že samo duh po krvi in ničesar drugega je zadostoval, da je ranjenec pogoltnil lastno taco.«

Še nekaj bolj izrednega nego volk s svojo nogo v želodcu, je bilo kučiranje vprege steklih psov. Oba lovca sta udrihala na vso moč po steklakih, da sta prebrzela dolgo dnevno vožnjo v par miljah. Pri par živalih se je že bila steklina toliko stopnjevala, da jih je moral Gruber postreliti po končani vožnji. Komaj se jo porazgubil odmev strelov, že se jo oglasilo iz daljave na perutih vetra tuleče zavijanje volka, ki je sledil sanem.

Celo noč sta prebedela lovca v nestrpnem poslušanju in prežanju. Zopet sta se obrnila proti jugu. Uro za uro, vozeč, bežeč in korakoma stopajoč, sta gnala čisto upehane in zastrupljene pse. Ob mraku sta bila pri Topniškem jezeru. Utaborila sta se med dvema ogromnima skalama. Čakala sta lačna, trudna, nevoljna, molče in obupno na dobro znani krik.

Približalo se je boječe tulenje po mrzlem vetru … Pomanjkanje ognja je hrabrilo previdne volkove. Iz polteme so se prikazale izstradane postave, plazile so se spretno ter kradoma vedno bliže ter bliže. Psi so tulili od groze.

»Pod šotor!« je zavpil Lavison.

Gruber je zdirjal za tovarišem pod platno. Obupno tulenje psov je oznanjalo žaloigro in šepetalo lovcema, da bo sledila prvi še druga — strašnejša. Nemec je polukal izpod šotora in zagledal belo maso, ki je valovila z vso brzino sem ter tja kakor brzice reke.

»Pošljiva svinca med nje!« je vzpodbujal Amerikanec.

Hitro je izstrelil Franc vse patrone v belo zmedo. Ogromna bela klopka se je razdelila; suhi volkovi so skočili visoko v zrak in popadali mrtvi na tla, drugi so se stisnili ter odšepali, zopet tretji so se vlekli z zadnjim delom po snegu, nekateri so napadli celo šotor.

»Nobene patrone več!« se je oglasil Franc.

Orjak je pograbil sekiro in se postavil pred vhod v šotor. Težko železo je preklalo prvemu volku glavo. Drugega je ohromil. Nato se je postavil velikan v ozki prehod med obema skalama in čakal z visoko dvignjeno sekiro. Cotasta bela pošast se je poganjala vanj z na stežaj odprtim gobcem. Zadel jo je votel udarec, odplašila se je brez glasu. Zopet je navalila ena od steklih pošasti na branečega se lovca. Liki blisk je padla sekira. V smrtnem boju se je zgrudil volk, se sukal v krogu, bežeč po zadnjih nogah, med tem ko je ostala glava ter pleča s sprednjima tacama v snegu. Udarec mu je zlomil hrbtenico.

Gruber je prežal z nožem v roki v odprtini šotora. Bil je že v dvomih radi pravilnosti svoje pameti. Videl je, kako sta skočila naenkrat dva volka. Čul je udarec sekire; razločil je, kako se je skotalil eden volk po tleh, drugi pa se je speljal pod dvignjenim orožjem skozi in je pograbil orjaka za bok. Slišal je paranje obleke, in nato jo napravil kakor maček en skok in že je tičal zveri nož do ročaja v prsih. Ponovno je napadel eden od urnih sovragov Lavisona, prekotalil se je nazaj, razbit od železa. Bil je tih boj. Velikan je zapiral pot do tovariša in telet. Niti enkrat ni zakričal. Za vsako zver je rabil en zamahljaj in udarec; z neverjetno sigurnostjo je širil smrt in nudil molče sovražniku — čelo. Z bliskovitimi udarci je podiral divje bele severne pse, in ko ni nadaljeval nobeden več z napadi, se je izvil v mrzli molk iz orjakovih ust glasni: »Ho! Ho!«

»Lavison! Lavison! Kaj je s teboj?« je vpraševal Gruber in plezal izpod šotora.

»Suknjo imam raztrgano, drugega nič, prijatelj.«

Trije psi so bili mrtvi; četrti in zadnji je še nekoliko hropel, a je istotako poginil.

Noč, ki je sledila pokolju volkov, se je dozdevala lovcema vsled prestanega strahu in nadčloveškega napora kakor neverjetne sanje. Zmrzla trupla pobitih in s sekiro na dvoje preklanih volkov so ob svitu jutra jasno pričala, da nista sanjala o bitki z zverinami, ampak sta jo tudi res bila in zmagala.

»Če bi imela vsaj nekoliko prehrane, bi še dosegla kočo«, je rekel Lavison. »Psi in volkovi so pa strup.«

Gruber je našel med vso razno ropotijo na saneh samo eno patrono. Z zadnjim nabojem v puškini cevi sta krenila dalje proti jugu. Nekatere smreke so se pojavile na pusti ravni in sledovi severnih jelenov so vlivali novo upanje v obupana srca lovcev.

»Tam! Med smrekami«, je šepetal Gruber in je spustil motvoz, za katerega je vlekel sani. Med črnim drevjem so se gibale sivkaste postave.

»Jeleni!« je rekel Lavison. »Hitro! Streljaj! Ne zgreši!«

Na strel pozvani je čakal. Poznal je vrednost zadnje krogle. Posedal je potrpežljivost lovca. Ko je hotel jelen preko jase, je Nemec zažvižgal. Šele nato je pomeril ter sprožil.

Na 400 korakov jo rabila krogla gotovi, četudi trenutni čas, da je zadela v cilj. Kako neskončno dolgo! Oba možakarja sta čula razločno votli udar svinca. Jelen se je zgrudil, se pognal kvišku, zbežal navzdol, se spotaknil in ni več vstal.

Ena ura odpočitka z ognjem in mesom je spremenila na mah za oba potnika celi svet. Svetlikujoča snežena pokrajina je naenkrat zgubila bridki mraz — smrtno grožnjo.

»Kaj je to?« je vprašal Gruber.

Sled raznih indijanskih mokasinov (čevljev). Vse stopinje so bile obrnjene proti severu.

»Proti severu! Kaj naj to pomeni?« Amerikanec je stopal naprej in zmajeval neverjetno z glavo.

Zopet noč, čista, mrzla, srebrna, tiha noč! — Lovca sta se odpočivala in čakala na strahotno tulenje. Zopet dan, beli dan, tihi dan! Lovca sta potovala naprej, naprej in zmiraj naprej in čakala, kedaj se bodo oglasili volkovi.

Ko se je zdanilo, sta bila oddaljena samo še 30 milj od koče. Samo en dan še! Amerikanec je govoril le o kožah, o prelepih belih kožah, katerih ni mogel vzeti s seboj. Gruberju so bili vse na svetu mali bizam-voleki, ki so kopali in izkapali izpod snega hrano.

V tej noči je odrekla čuječnost. Preveč utrujena narava se je zoperstavila, oba moža sta zaspala.

Amerikanec se je prvi zbudil, porinil odeje s sebe in skobacal izpod šotora. Strahoviti izbruhi jeze, pomešani s kletvicami, so priklicali tudi Franca ob stran tovariša.

Neposredno v senci šotora, na mestu, kjer sta jih privezala, so ležali mali bizam-voleki na rdečem snegu z otrplimi udi — mrtvi … Sled indijanskih mokasinov je razodevala lovcema dovolj jasno celotni potek žaloigre.

Franc se je naslonil na prijatelja.

Orjak je dvignil ogromno pest.

»Jackoway (žena) brez drv! Jackoway brez kuriva!«

Nato mu je zastal glas v grlu.

Še severni veter je stokal preko temnih smrek in jadikoval: Zastonj dolgotrajna pot z vsemi severnimi nevarnostmi in grozotami! Indijanci pač čuvajo z bistrim očesom in z neusmiljeno maščevalno roko zadnje preostanke svete jim govede — bizam volov!

–

Nemec Gruber in Amerikanec Lavison sta se vrnila srečno nazaj v pazniško službo v Yellowstone park skoro ob meji Kanade in Združenih držav. Pri kočuri od Indijancev iz maščevanja poklanim bizam-teletom sta odrla kožo in jo pokazala upraviteljstvu parka ter dokazala, da sta že bila za las na cilju s poverjeno jima najtežjo nalogo, a so jima izmaknili lavoriko zmage maščevalni rdečkarji. Uprava parka je morala uvideti, da ne gre za kake pustolovske izmišljotine, ampak za doživljaje najresnejšega značaja, ki bi bili rodili popolen uspeh, če bi ne bili posegli Indijanci vmes.

Na skrajnem severu prebite neštete težave in smrtne nevarnosti so Nemca in Amerikanca tolikanj navezale enega na drugega, da sta si prisegla neločljivo prijateljstvo. Radi sklepa tovarištva jima je odkazala uprava skupen delokrog na severu parka, skupen stan ter skupno življenje med divjino, katere sta bila več nego dovolj vajena.

Po končanih opravkih na upravi sta se naselila v prejšnjem Gruberjevem taborišču. Sklenila sta ga povečati in razširiti. Kmalu po vrnitvi sta prišla v stik z ostalimi čuvaji. Zaupali so jima presneto pretresljivi dve skrivnosti, kateri sta se odigrali baš v njuni odsotnosti pred Gruberjevim stanom.

Po odhodu Franca na sever nad bizam-govedo sta ga nadomestila v čuvajski službi dva tovariša. Enega za drugim so našli ne daleč proč od koče umorjena ob ognju. Čeravno so bile že vrane obkljuvale obraz, volkovi so prizanesli obema žrtvama, ker volk se navadno loti le plena, katerega sam ubije, je vendarle spoznati, da je bil obema paznikoma zlomljen tilnik in na levem licu so bile dobro vidne krvave podplutbe. Oba čuvaja sta končala v razdobju treh mesecev eden za drugim na enak način. Oprema in vsi predmeti v koči so ostali nedotaknjeni. Jasno liki beli dan je bilo, da ni šlo za roparski umor, pač pa za tajinstveno maščevanje, v kakoršnem so mojstri Indijanci. O morilcih niso odkrili najmanjše sledi. Radi tolike zagonetnosti kar dveh umorov se ni upal nikdo več niti v bližino Gruberjeve koče, kaj šele, da bi se bil nastanil v njej.

Lepa se je obetala kanadskima lovcema po tolikem srečno prestanem gorju. Sicer se nista ustavila nastanitvi v koči zločinov, saj bi bilo zgledalo, da sta bojazljivca, pač pa sta sklenila, da bosta s štirimi očmi na straži, da tudi njiju ne preseneti v popolno meglo zavita — smrt!

Skraja je bilo celotno življenje in delovanje obeh prijateljev skupno. Vsak strah ima spočetka velike oči in tako jo bilo tudi pri Nemcu in Amerikancu. Skozi mesece res skrbne preže nista opazila niti sence suma, da bi ju kedo zalezoval in jima stregel po življenju. Ker je postal strah pred indijansko maščevalnostjo na sredini votel in ga tudi krog in krog ni več bilo, sta tudi samotarska tovariša popustila glede prvotne skupnosti in sta vršila službo in domača opravila ter razne druge dolžnosti ločeno.

No, zatonili so meseci v polnem pozabljenju na kako pretečo nevarnost, ko se je pripetilo nenadoma nekaj, kar je vzbudilo pozornost vseh uslužbencev v parku.

Gruber in Lavison sta bila z doma po službenih opravkih. Prvi se je povrnil z ogleda za divjačino na konju Franc. Komaj je stopil iz gošče na jaso, na kateri je stala hišica, je pričel njegov konj nemirno migati z ušesi, prhati in švigati z očmi sem ter tja, da je značilo njegovo obnašanje, kakor bi se bližala nevarnost. Nenavaden, oster ter neprijeten vzduh se je širil iz odprte koče, katero sta s prijateljem sigurno zjutraj pred odhodom skrbno zaklenila. Pes, ki je bil naučen, da je stražil dom od zunaj, je ležal mrtev v travi z zdrobljeno glavo.

Kaj se je zgodilo v njuni odsotnosti?

Ko je udaril Nemcu v nos smrad, je mislil, da se je klatil krog bajte skunks (amerikanska smrdeča žival kakor naš dihur). Ta domneva ni bila pravilna, ker iz koče prodirajoči vzduh ni bil tako neznosen, kot ga n. pr. zapušča skunks. Kvečjemu je medved povzročitelj sličnih duhov. O medvedih je znano, da večkrat uderejo v samotne lovske koče iz gole radovednosti.

Pognal se je s konja, ga prepustil njegovi lastni volji in prestopil prag koče. Iz sobe prihajajoči smrad ga je skoraj vrgel nazaj. En pogled po notrajnosti je zadostoval, da je zagledal pred seboj nepopisno opustošenje po vseh prostorih. Kuhinjska oprema in ostanki jedi so ležali razmetani po tleh. Vreča z moko je bila raztrgana in vsa moka raztrošena. Vse steklenice so bile razbite. Knjige in papir, ki je ležal na mizi — vse razcefrano na drobne kosce. Vse razne konzerve odprte, stisnjene in vsebina pokabljana po tleh.

Pogled na splošno opustošenje je bil brezupen.

Čeravno je mislil prvotno, da je bajto obiskal medved, stikajoč za slaščicami, je moral koj popraviti to mnenje. S postelj so zginile odeje in s stene z žreblja Nemčeva dvocevka za naboj s šibrami.

Kaj je bilo bolj na dlani nego sklep iz razdejanja po koči na svoječasna — skrivnostna umora. Z obiskom popolnega opustošenja so naznanili neznanci, da morajo biti skriti nekje v bližini in pri prihodnjem srečanju bo šlo za glavo in življenje!

Opisani zagonetni obisk je nagnal v ude obeh tovarišev največjo skrb ter pazljivost pred presenečenji, ki so morala slediti.

Minuli so dnevi, tedni ter meseci povsem mirno in niti kake sence, da bi se plazila okrog samotnega doma dveh prijateljev resna nevarnost. Radi popolnega miru je zagonetka rasla in si dala duška v vseh mogočih resnih in neverjetnih govoricah in domnevah.

Nekako na sredini dolgega službenega obhoda lovskega okoliša, ki je bil odkazan obema prijateljema, je stala še druga koča. V njej je bila samo ena sobica, postelja, ognjišče in omara z raznimi konzervami. To oporišče je bilo zgrajeno za slučaj, da bi zgrešil paznik v viharju, sneženem metežu ali iz kakega drugega vzroka pot do doma. Da ne bi blodil predolgo okrog in morda onemogel, je bilo sredi gozda zatočišče s streho, prenočiščem in jestvinami. Postojanke za skrajno silo so uslužbencem v parku nekaj svetega in se jih poslužujejo le tedaj, če ni nobenega drugega izhoda.

Si pač lahko predstavimo začudenje, katero se je oprijelo lovcev pri slučajnem pohodu mimo gozdnega oporišča. Vrata razbita, po izbi vse v nepopisnem neredu in o konzervah v pločevinastih posodah ne sluha in ne duha!

Tale zadnji obisk neznanca je bil več nego jasno svarilo: Prijatelja, zginita iz tega okoliša, sicer bosta ob tilnik in življenje!

Še bolj nego Gruberja sta presunila zagonetna obiska in opustošenja Lavisona. Oba smrt napovedujoča dogodka sta ga nekako zakrknila, da je postal redkobeseden, izostajal po cele dneve z doma in se vračal ves zdelan, utrujen in naravnost onemogel. Na prijateljeva vprašanja sploh ni dajal odgovorov in je kazal resne znake, da ne bo z njegovo pametjo čisto v redu.

Nekega večera se je vrnil domov z debelo knjigo pod pazduho. Razgrnil jo je pred tovarišem. V njej so bile naslikane ter popisane vse mogoče živali na svetu. Pokazal je s prstom na sliko in na popis kocaste zveri in ta se je glasil: »Volferin ali amerikanski požeruh (v latinščini: gulo luscus). Volferin ali požeruh je ena najbolj nevarnih roparic, ki prebiva po zelo skritih skalnatih votlinah Severne Amerike in je tudi človeku zelo nevarna. Le redki so lovci, ki so kedaj videli volferina. Žival je manjša od medveda, navadno dolga 1 m (brez 15—20 cm dolgega, debelega in košatega repa), a mnogo mnogo opasnejša nego medved. Medvedi in volkovi mu bežijo s pota. Indijanci se rajši spustijo v borbo z medvedko, ki ima mladiče pri sebi, nego pa z volferinom. Dasiravno spada amerikanski požeruh k družini podlasic, zgleda po svoji nerodni postavi, z dolgo dlako, z majhnimi očmi ter ušesi, s težkimi tacami s 15-timi z dolgimi kremplji oboroženimi prsti, zelo podoben medvedu.

Radi požrešnosti je posebno osovražen pri lovcih na kožuhovino ali pri takozvanih traperjih. Povrh pa še poseda volferin zmožnost nekake nevidnosti. Lahkoverni rdečkarji in belokožci verujejo kaj radi, da pri požeruhu ne gre za zemeljsko zver, pač pa za samega zlodeja, s katerim bi bil vsak spopad ter boj brezuspešen in mora končati s poginom lovca.

Če opazi traper, da mu je nekdo vzel plen iz nastavljenih pasti in zadene na sled volferina, pobere svoje pasti, drugo kložnjo, psa in tovornega konja ter si poišče nemudoma kako bolj oddaljeno lovišče. Zaveda se namreč prav dobro, da bo vedno naletel na oropane pasti brez upanja, da bi požrešnega roparja vsaj enkrat videl, ali ga zvabil v močno past. Včasih se volferin ne bo zmenil za lovčeve pasti par dni, 14 dni in celo tedne ne, ker v zimskem času zelo veliko spi, a vedno se bo znova pojavljal in mu odnašal ter uničeval najdragocenejši plen.

V mesečni noči se volferin večkrat liki človek zravna na zadnji dve šapi, si zasenči s prednjo taco oči in se razgleduje po okolici.

Požeruh tudi ne beži po vzgledu drugih živali, ampak se nekako meče naprej v lokastih skokih, se čudno ziblje in deloma naravnost prekobicava. Vse to pa nikakor ne zmanjšuje brzine njegovih nog, da — jo celo pospešuje tako, da dohaja z lahkoto največje roparice. V snegu obstoji njegova sled iz lukenj, v katere skače z vsemi štirimi nogami. Ker ima primeroma kratke noge in njegovo dolgo kosmato telo ovira globokeje udiranje v sneg, je divjačini z dolgimi nogami, katera se mora boriti z visokim snegom, daleč naprej.

Dokazano je, da volferin krade odeje, puške, sekire, nože, lonce itd. Amerikanec Coue poroča z dokazi podprto v svoji znanstveni knjigi o indijanskem traperju, ki je ostavil s svojo družino svojo kočo in je ni zastražil. Po povratu jo je našel čisto razdejano. Ostale so samo še stene, a drugega ničesar. Odeje, kotliči, sekire, ponve, noži in razno drugo lovsko orodje je zginilo. Odkril je sled volferina; in ko jo je zasledoval, kar je bila zelo težavna naloga, je našel v brlogu požeruha vse oropane predmete, izvzemši nekatere.

Še to navado so opazili pri požeruhu, da deli v boju zaušnice in to tudi v medsebojnih spoprijemih. Za slučaj pa, da zadene volferinova zaušnica človeka, mu zlomi zver z neverjetno močjo, katero poseda v šapi, tilnik.«

Tako se je glasil črno na belem tiskani opis zveri, na katero so se nanašali točno vsi njeni pojavi v Yellowstone parku. Vsa dejstva in okoliščine so kazale po zgoraj navedenih vrstah, da ne gre za skrivnostne maščevalce v človeški podobi, ampak za živalsko pošast, ki opravlja svoj posel po naravnem nagonu.

Po tej ugotovitvi je lovcema odleglo. Zdelo se jima je, kakor bi ju ostavila neznosno tlačeča mora in sklenila sta, da bosta iztaknila volferinov brlog, četudi bi se skrival kje med nebom in zemljo.

Skleniti je bilo lahko, z izpolnitvijo vseh mogočih lovskih načrtov niti računala nista več, ker so bila vsa iztikanja, zasledovanja in prežanja na pošastnega požeruha skozi celih šest tednov po dnevu in v noči — zastonj!

Nekega dne je ostal Gruber sam doma. Sedel je pred kočo na leseni klopi in krpal snežne čevlje. Sicer je bilo zunaj na prostem še premrzlo za tako delo, a luč v koči ni bila zadostna za šivanje. Pes čuvaj je ležal v bajti pred pečjo, kar je bilo njegovo najljubše opravilo.

Pri delu so uhajale Nemcu misli nehote na oba smrtna slučaja, ki sta doletela pred meseci njegova stanovska tovariša najbrž na istem mestu, na katerem je on krpal obutev. Na levi strani njunih obrazov so našli krvave podplutbe. Volferin se jima je bil priplazil za hrbtom …

Naenkrat je počil strel v neposredni Gruberjevi bližini. Franc je skočil po koncu, kakor bi ga bil kdo dregnil s šilom. Za hrbtom je čul grgrajoče rohnenje.

Ko se je obrnil, je videl ležati v snegu veliko, črno telo in glas tovariša, ki je bil pomešan z laježem psa v koči. Izza dreva je odjeknilo svarilo:

»Ne bližaj se, mogoče še ni mrtev!«

Šele čez nekaj časa je stopil predenj prijatelj in vzdihnil radostno:

»Sedaj sva rešena oba!«

Nemec se je ozrl v ubito neznano zver, kateri je tekla iz rane za majhnim ušesom črnkasta kri. Pred njim je ležal v snegu ustreljen strah Yellowstone parka — skrivnostni volferin.

Prijatelj je pripovedoval, kako je zadel ravno ta predpoldne na povsem svežo sled njemu neznane živali. Zasledoval jo je zelo previdno iz daljave. Luknje v snegu so vodile v smeri proti koči na jasi. Bil je siguren, da je zagonetni volferin na maščevalnem pohodu in tokrat mu bo enkrat za vselej spodletelo.

Lavison je trdil, da požeruh niti oprezen ni bil na potu. Ni postajal, ni se oziral, le naravnost proti bajti jo je ubiral v lokastih skokih. Moral je zbrati vse moči, da je imel zviteža vsaj nekaj 1000 m pred seboj. Bolj ko se je bližala zver človeškemu bivališču, tem previdnejše je skakala in ne več naravnost, pač pa cik-cak in v polkrogih.

V očigled jasi, na kateri stoji koča, se je zlodej potuknil k tlom in ostal tako precej časa. Z bliskavico se je zravnal na obe zadnji nogi, napravil prvi korak pokoncu, bližajoč se s krpanjem zaposlenemu Gruberju od zadaj.

V trenutku zravnanja zveri je napočil za zasledujočega strelca odločilni trenutek. Puško k licu, pomer za uho in svinčenka je opravila svoj posel ter rešila celi ogromni Yellowstone park največjega strašila — groznega volferina!

Skrbno nagačeni požeruh je že davno izpopolnjeval zbirko redkih živali na upravi parka, ko sta lovca še vedno stikala za njegovim brlogom, ki je pa ostal uganka najbrž do danes.

II.

Uvodoma je že omenjeno, da neizmerna Kanada s polutokom Alaska (slednji spada k Združenim ameriškim državam od leta 1867, ko so ga prodali Rusi za 7 milijonov dolarjev) ni samo paradiž, kar se tiče divjačine, ampak predvsem žlahtnih in najbolj dragocenih rud.

Pred desetletji je preletel celi svet glas: V Kanadi so našli kar na površju liki moška pest velike kepe suhega zlata! Kjerkoli je suho zlato na vrhu, je tudi v zemlji, v pesku ob rekah in jezerih!

Klic zlata je bil tako mogočen, vabljiv in mikaven, da je zajel vse sloje človeštva. Neugnana sila — pohlep po naglem bogastvu je gnal osobito na tisoče in tisoče Amerikancev proti severu, kjer je bilo neizmerno veliko še nedvignjenega zlata v razsežnem okraju Klondike v Kanadi ter ob reki Yukon v Alaski. Zlataželjnost ni zagrabila samo delavcev, tudi izobražence in to ne oziraje se na starost ter spol. Parniki so pluli proti severu, vlaki so brzeli s pohlepneži po zlatu, na vozovih, konjih in peš so se porivale trume v severne zlate poljane. Zlato je naravnost tiralo tisočere v povsem neznane, neobljudene pokrajine s silovitimi zimskimi viharji, kakor divjajo samo po ravninah proti severnem in po gorovitem svetu ob južnem tečaju.

V novo odkritih zlatih krajih so rasle nove naselbine, da celo mesta kakor gobe po dežju.

Tik za iskalci zlata so tiščali v novi svet vse mogoči barantači, igralci, lopovi vseh vrst in seve tudi ženski svet najnižje morale. Oni, kateremu se je res nasmehnila sreča, da so zadeli na zlato, so ga prodajali prekupcem na licu mesta in nato so zapravljali s krvavimi žulji zasluženi izkupiček s popivanjem, nečistovanjem ter igranjem. Obča navada v Kanadi in Alaski je bila in je ostala: kar je zaslužil rudar v nezasneženih in nezamraženih mesecih, je zapravil v zimskem času, ko se hoče tak pomilovanja vredni trpin pozabavati vsak na svoj račun.

Res bele vrane so oni, katerim vrže zlato blagostanje za daljšo življenjsko dobo . Nikdo ni štel in ne bo preštel onih nesrečnikov, ki cilja niti dosegli niso, ampak so poginjali v trumah v viharju, ledu in od lakote.

– – –

Nič ni čudnega, če sta se odzvala zlatemu klicu tudi naša znanca in prijatelja iz prejšnjih poglavij: Franc Gruber in Lavison.

Amerikanec je že stikal leta za zlatimi zrni po puščavski ravni ter gorah Kalifornije. Bil je strokovnjak na tem polju in bogat na doživljajih iz opasnega rudarskega življenja.

Pri vsem bobnanju o kanadskem zlatu sta bila paznika iz Yellowstone parka že znanca ledenih ter viharnih pokrajin proti Severnemu morju in tečaju. Nista bila novinca, kar se tiče dežele, njenega podnebja in nevarnosti, ki tamkaj prežijo na človeka.

Iz pohlepa po naglem — zlatem obogatenju sta odpovedala dobro in ne baš težavno stalno službo in se odpravila na konjih iz parka do najbližnje železniške postaje. Iz vlaka sta stopila v Edmontu v Kanadi. Prisegla sta si med vožnjo, da se ne bosta priključila nobeni večji skupini rudarjev. Kot poznavalca kanadskih razmer hočeta sama naleteti na ono srečno mesto, ki jima naj pokaže in odkrije zlati zaklad.

V Edmontu sta se preskrbela z dvojno pasjo vprego, z orožjem, prehrano in konjema nosačema.

Za zadnjo kanadsko železniško postajo se je razgrnila ter razprostrla pred njima nepregledna severna pokrajina. Po mesecih pustega potovanja sta se približala velikemu Athabaska jezeru. Ob severo-zapadnem obrežju imenovanega jezera sta dosegla reko Sužnjev, ki je glavna voda teh pokrajin. Zanaprej sta sledila tej reki proti severu. Sama neizmerna ravan, ki tvori takorekoč del sveta zase.

Potniki, ki so se vrnili srečno iz severne Kanade, po pravici trdijo, da so tamkaj razdalje med naselbinami, rekami in jezeri, kakor bi se vozil po oceanski morski gladini. Pred potnikom in za njim neizmernost ravnine, katero motijo ter prekinjajo jezera ter reke. Posamezna pogorja so tako daleč narazen, da zgubi človek, ki kreše peš, jezdi ali se vozi s pasjo vprego, sploh predstavo o čem drugem nego o nedoglednosti ravnine …

Ustavila sta se v naselbini Fort Smith ob reki Sužnjev, kjer sta dalje časa počivala ter osvežila opremo ter prehrano.

Iz Fort Smillia sta krenila v smeri proti Medvedji reki, ob njej naprej do njenega izliva v jezero ali boljše povedano — Medvedje morje.

Za začasno naselbino sta si izbrala podolgovati otok, ki je bil čisto blizu obrežja jezera, o kojega razsežnosti si Evropejec ne more ustvariti po karti pravega pojma. Nikjer žive človeške duše. Med rastlinstvom na otoku so prevladovale smreke ter breze. Otok pa je bil obdan krog in krog od precejšnjega peščenega pasu.

Cilj njune bodoče zlate sreče je bilo Medvedje morje. Pri pogledu na že opisani otočič je bil Amerikanec sigurnega mnenja, da bosta odkrila na otoku zaklad, s katerim bosta z vsemi udobnostmi preskrbljena do skrajnih mej človeškega življenja.

Splav je bil naglo zgrajen. Prevoz je potekel brez vsakih ovir ter opasnosti. Kmalu po pristanku sta odkrila na otoku globoko strugo potoka, ki se jima je koj po odkritju nasmehnil in pošepnil, da krije pesek ob obeh straneh peščene struge zlata zrna, katerih še ni poskušal nikdo izprati in se z njimi osrečiti.

Za taborišče sta si izbrala prostor med mično skupino smrek in brez.

Po odpočitku sta šla na ogled zlatega bogastva. Amerikanec se je lotil ob potoku dela kot strokovnjak na polju iskanja in izpiranja zlata. Po par zasadljajih lopate je že razlagal, da zgornje plasti peska niso bogznaj kaj. Z najbolj priprosto pripravo za izpiranje bi zaslužila dnevno pri srednjem delu vsak po 30 dol. Peščeno obrežje ob potoku je precej dolgo in bi se lahko izvabilo izpod njegovih plasti tekom let zlata za 500 tisoč dolarjev in s stroji še seve mnogo več. Vsekako je bil prvi ter površni pregled skritega zlatega zaklada zadovoljiv in je obetal res bogato nagrado za tako daljno pot v povsem neobljudene kraje, ki so v zimskem času strah in trepet za vsako živo bitje, ki se upa tamkaj kljubovati snegu, viharjem, mrazu ter volčjim napadom.

Predno sta se lotila prijatelja izpiranja zlata, sta si postavila udobno leseno kočo in stajo za konja in pse.

Navadno sta vstajala zgodaj zjutraj in zajuterkovala, predno sta se podala k potoku. Opoldne je bil odmerjen kratek odpočitek za kosilo. Precej pred zatonom solnca sta se okopala v jezeru in odveslala na splavu na kopno, da sta se preskrbela s svežim mesom.

Bolj daljna okolica Medvedjega jezera je hribovita ter pogozdena z duhtečimi smrekami. Z gričev ter hribov so vidni v poletnem času številni snežniki v smeri proti severu. Pri poletni krasoti v kanadskem smislu pa še popolna tišina, ki je bila za samotna rudarja po celodnevnem delu res pravi odpočitek. Le tu in tam se je prikazal na obrežju medved, priskakljale so gorske koze in orli z mogočnimi peruti so krožili po vedrem nebu. S hribov je odmeval lajež lovečih volkov. Vsemogoče ribe v vseh velikostih so se poganjale iznad vodne gladine in se veselile solnčne topline, ki je severnim samotarjem več nego — zlato!

Edina neprijetnost poletne Kanade so moskiti, ta vražji mrčes, ki hudo moti solnčno vročino in večerni hlad severnih pokrajin v tolikanj kratkem poletnem času.

Iz peska izprana zlata zrna so se množila in predstavljala dnevno vrednost več nego 60 dolarjev. Samo enkrat jima je uspelo, da sta zadela v luknji v granitno skalo, katero je izdolbla voda potoka bogznaj kedaj, na celo pest zlatih zrn, ki so tičala v izdolbini kakor v nekaki pasti. — Amerikanec je precenil vrednost najdnine na 1200 dolarjev.

Počasno dviganje nedotaknjenega zlatega zaklada se je dobro izplačalo in parletno mirno delo v samoti ju je z lahkoto in z vso sigurnostjo povzdignilo v bogataša. Res je, da je kanadska zima neznosno dolga, a sta sklenila, da jo bosta po možnosti izrabila za lov na kožuharje. Pozimski lov bi jima moral nuditi ravno tolik če ne bogatejši izkupiček, kakor poletno izpiranje zlata. Naključje ju je zaneslo v samotarski raj, katerega sta hotela skozi celo leto dobro izrabiti, da se bosta lahko v poznejših letih brez vsake skrbi predala brezdelju, udobnosti in uživanju na severu pridobljenega bogastva.

– – –

Celi mesec julij sploh ni bilo v bližini Medvedjega jezera noči. Zgodaj avgusta se je že pričela plaziti ter se bližati tema. Skraja je šlo samo za kratek mrak, v katerem je solnce le nekoliko zatonilo ter se skrilo. Kmalu za mračenjem je bil popolen izgin solnca vedno daljši. Nočno nebo z nebroj svetlikajočimi se zvezdami si je pomagalo vedno bolj do svojih pravic.

Kakor hitro je pričel enkrat ta razvoj, se je poganjal v vedno večjo brzino. Vsak posamezni dan je postajal krajši nego je bil njegov prednik.

S 1. septembrom je že stala jesen pred vrati. Vrhovi primeroma nizkih hribov so se preoblekli preko noči snežno-belo in se je trudilo jutranje solnce, da jim je dalo zopet modro barvo. Vendar po višjem in bolj skalnatem hribovju je že bilo opaziti, kako se daljša snežni plašč in približuje dolinam.

Po jutrih se je delal že celo led ob kraju potoka. Nato je še pobarvalo »indijansko poletje« topole in breze z jesensko pisanim listjem.

Zjutraj in zvečer je bil samotarjema na otoku dobrodošel ogenj.

Lepega večera sta ugotovila rudarja, da sta že izprala iz peska ob potoku za 5000 dolarjev zlata. Razdelila sta si zlati pridelek s sklepom, da prenehata z izpiranjem, ker se že naslanja jesen na zimsko palico. Oba sta znala iz prebridke izkušnje, da zimska doba na severu ni šala. Na njo sta se hotela pripraviti, se osigurati ter oskrbeti z ribami in divjačino.

Z bližanjem zime je pričelo po bližnji ter daljni okolici Medvedjega jezera čisto novo življenje preseljevanja živali. Na lovskih pohodih sta srečevala lovca cele črede severnih jelenov ali karibujev, ki so se selili. Jeleni so se pomikali v navadni bolj počasni hoji vsi proti jugovzhodu. Med potjo so se ustavljali ter pasli. Skraja so se prikazale manjše skupine od 10 do 20 komadov. To število pa je raslo, čimbolj sta se oddaljevala lovca od taborišča proti severu, dokler ni naraslo v čredo do 1000 in še več. Večkrat sta zašla med taka potujoča krdela in sta se komaj izmotala iz goščave jelenjih rogov.

Povspela sta se večkrat na griče in hribe, odkoder sta opazovala po cele ure nad vse zanimivo romanje rogate jelenjadi. Doslej sta srečevala le bolj južno usmerjeni val zverjadi; prave množine so se gibale dalje naprej od severa proti jugu. Deloma v redkih vrstah, deloma tesno skupaj so se vlekli jeleni na tisoče in zopet tisoče mimo opazovalcev.

Zrak je bil prenapolnjen in je odmeval od klopotanja kopit in rogovja, od globokega ter kašljanju stičnega godrnjanja nepreglednih čred.

Mimohod jelenjih čred je trajal v kar najbolj tesno sklenjenih vrstah cele tri dni. Šele po treh dneh so se začele procesije bolj redčiti. Dobrih 48 ur za tem pa ni bilo, kakor daleč je neslo človeško oko, niti enega jelena več.

Pri baš kar opisanem preseljevanju jelenov si lahko predstavljamo, da lovca ni stalo posebnega truda, uloviti in pobiti za zimski čas nekaj deset najlepših komadov. Nastreljala sta cele kopice selečih se snežnih gosi, nalovila iz jezera nekaj sto največjih severnih postrvi ter nabrala nekaj čebrov prav okusnih jagod.

S pripravami za zimo sta se morala žuriti. Severna zima se je bližala z brzimi koraki. Viharji, radi katerih je padla temperatura kar naenkrat pod ničlo, so zatulili od Severnega morja. Stoječe vode so pričele sedemmesečno spanje pod ledeno skorjo. Dnevno se je debelila snežena odeja in je segala na mestih že 1 m na debelo. Še par dni in taborišče na otoku je komaj še nekoliko lukalo izpod žametov.

In nato je sledilo tuleče in besneče vreme, ki je trajalo en dan ter dve noči in je popolnoma pokopalo neznatno naselbinico na otoku.

Samotarja sta se morala izkopati izpod snega s pomočjo predora, katerega sta širila in poglabljala, da je bilo mogoče v njem stati ter se izogibati. Stene predora sta močno zbila z lopatami, da se ni prožil sneg izpod stropa. Približno na sredini tunela sta obesila jelenovo kožo, ki bi naj zadrževala pritisk mrzlega zraka od zunaj.

Precej visoke smreke in breze, med katerimi je bilo zgrajeno taborišče, so branile ter zadrževale, da viharji niso mogli odnesti snega in radi tega ščita ni bilo treba koče in staje oledeniti s polivanjem z vodo.

Med pospravljanjem po notrajnosti koče in hleva je snežilo dan na dan. Snežena odeja se je vedno bolj debelila in spreminjala radi neprestanih žametov obliko.

V dneh nepretrganega snega in viharja sta dolbla lovca od predora levo ter desno skladišča, kamor sta nameravala shraniti preko zime kože v pasti vlovljenih ter ustreljenih kožuharjev.

V neznosno dolgih zimskih večerih sta čitala knjige, katere sta prinesla seboj iz Fort Smitha.

Kakor hitro pa je nehal sneg in se je razjasnilo, sta se dokopala samotarja na prosto in pričela nastavljati pasti. Ena vrsta pasti se je vlekla v severno-vzhodni smeri ob obrežju jezera, druga južno-vzhodno v gozdno pokrajino. Vsak dan sta pregledovala pasti. Na pregledne pohode sta jemala seboj ročne sani, orožje in mrzlo prehrano. Navadno sta se odpravila na pot na vsezgodaj v jutro in se vračala v trdi temi. Dnevi so se že bili namreč skrčili le na par ur, ko se je še videlo in je bilo kolikor toliko svetlo. Solnce je vzhajalo ob deveti uri predpoldne, ob petih čez poldne je že bila popolna tema.

Kožuharjev vseh vrst se je podilo po okolici jezera tudi v najhujši zimi vse polno. Največ je bilo lisic, hermelinov (neka vrsta podlasic) in volkov. V dneh, ko ni sneg zamel prehitro nastavljenih pasti, je znašala dnevna vrednost kož 50—60 dolarjev in še več.

–

Zadnji dan novembra se je zbudil Gruber precej zgodaj. Čudil se je, ko je zagledal tovariša povsem napravljenega in je nameraval baš zapustiti taborišče.

Pri pogledu na vzbujenega prijatelja je stopil Amerikanec k njegovemu ležišču in mu pošepnil:

»Boljše je, da se nekoliko odpočiješ. Sam bom napravil izlet proti gozdu in radi tega sem tako zgodaj na nogah. Pasti bom pustil pri miru, opazoval bom le volčjo sled. Podi se po gozdu izredno številno volčje krdelo; mogoče bom nekatere upihnil s kroglo. Kmalu popoldne bom zopet doma.«

Amerikanec se je odstranil in na ležišču ostali prijatelj je skušal, da bi ponovno zaspal. Nekaj nerazumljivega je motilo njegov jutrajni mir in mu odganjalo spanec. Zavit v spalno vrečo, je čital par ur, vstal in pripravil zajutrek. Ob osmi uri je polukal ven na prosto. Sij zvezd in severne svetlobe je malodane ustvarjal beli dan.

Nemec je vzel ročne sani, preizkusil puško, pogledal k par pastem, zasledoval nekaj lisic in je bil ob dvanajsti uri nazaj v koči. Tovariš se še ni bil vrnil. Namesto da bi bil posedal brezdelno po bajti, je ostavil bivališče in se namenil razgledati par kilometrov okrog po okolici.

Jasen ter mrzel je bil dan in brez vetra. Lovčeva sapa je nekako zastajala v zraku in risala njegovo pot v komaj vidnih oblačkih. Mrtvo solnce, ki se je prikazalo šele ob enajstih, se je že zopet umikalo. Po preteku ene ure bo zatonilo ter prepustilo razsvetljavo neizmerne pokrajine severni svetlobi ter zvezdam.

Nekako zamišljen je kobacal in se pehal lovec nazgor po bližnjem pobočju. Vedri zrak mu je dopuščal razgled na daljavo 10 km. Nedogledna se mu je dozdevala planjava v smeri proti jugovzhodu, odkoder se je moral vrniti tovariš. Nikjer ni bilo videti niti najmanjše pike, ki bi se naj bila razpasla v Lavisona.

Po južnem pobočju so se dvigale iznad snega nekatere velike posamezne skale, katere so tamkaj počivale kot še preostale priče ledene dobe. Ko se je zagledal Franc proti skalovju, se je prikazala izza najbližje pečine rjavkasto živa postava.

Lovcu je ušel nehote vzklik začudenja. Komaj 15 m proč od njega je stal mirno največji volk, katerega je sploh kedaj videl! Potegnil je desnico iz težke kožuhovinaste rokavice ter pripravil puško, da ustreli zver za slučaj napada. Volk pa ni kazal najbrž nobenih sovražnih nakan. Kot okusno kosilo ni prišel zanj lovec očividno v poštev. Zver je stegovala vrat, vlekla na dolgo voh, kakor bi se bolj zanesla na nos, nego na oči.

Ni še minulo Gruberja prvo začudenje, že sta se pojavila dva druga volka.

»Sveta nebesa!« Nemec je segel z vso naglico v žep, da bi imel pripravljen še drugi magacin patron. Če bi poskusil vsak od volkov nanj z napadom, mu nikakor ni smelo poiti strelivo.

Puško pripravljeno za strel v roki je motril tri roparice, ki so se obnašale čisto mirno. Eden volkov se je celo pretegnil ter zazehal, kakor kak domač pes-čuvaj. Zgledalo je, kakor bi še bile zveri site od zadnjega lova na severne jelene. Gotovo so spale za opoldne za skalami in so se pustile obsevati od medlih žarkov solnca.

Ko je Franc prepoznal, da mu ne grozi nobena nevarnost, je stopil par korakov naprej, da bi se prepričal, kaj bodo storile mirne pošasti za ta slučaj.

»Poberite se!« se je zadri. »Proč od tod! Da bi vas sam vrag!«

Lovčevi klici so želi nepričakovan uspeh, da so se mu jezili lasje. Naenkrat so se dvignili pred njim, kakor bi bili pognali iz tal, nešteti volkovi, ki so se držali doslej na solnčni strani za skalovjem. Najprej jih je bilo kakih 10, kar že 20—30— 40! Mrgolelo je groznih pošasti!

Liki okamenel je stal Franc. Najrajši bi bil pobegnil. K sreči se je zavedel, da bi bilo najbolj neumestno ter bedasto, če bi pokazal očiten strah.

Mogočen, star volk, kateri se je bil dvignil pred njim 30 m, se je spustil v tek navzdol po pobočju. Več tovarišev mu je sledilo. Niti eden ni pokazal popadljivih zob.

Nemcu se je vrnila samozavest. Komaj je verjel, da je pred par trenutki stal na hribu, gledal najman 50 volkovom v oči in niti eden se ni zakadil vanj. Šele po mirnem odhodu zveri se je domislil, da se lotijo vobče volkovi neradi človeka.

Najbrž je bilo to volčje krdelo ono, kateremu je bil namenjen lovski pohod tovariša. Gotovo jih Lavison ni izsledil, in tako je zadel sedaj on čisto slučajno na nje. Nekaj mu je branilo, da ni streljal na živali, čeravno bi bil sigurno položil 7—8 komadov, kar bi pomenilo dobrih 200 dolarjev. Mnogo bolj nego streli ga je veselilo mirno opazovanje. Pet volkov je bilo čisto bele barve in so daleč prekašali glede velikosti druge. Zatekli so se k jezeru od magnetičnega tečaja, iz Boothije. Nekako posebnost v krdelu je tvorila manjša skupina 6—7 komadov, od katerih je bil samo eden običajno velik. Bile so volkulje z enoletnim naraščajem, ki se je še držal starih.

Med na kratko označenim opazovanjem in premišljevanjem o mirnih volkovih, se je zdelo Francu, da je čul strel iz jugo-vzhoda. Tudi volkovi so dvignili ušesa. Po preteku pol minute je že odjeknil drugi strel. Tokrat ni bilo nobenega dvoma več. Franc je celo prepoznal rezki pok tovariševe puške. Najbrž je zadel tudi prijatelj na kako volčje krdelo.

Zopet sta se razgubila dva strela po planjavi. Gruberja je stresla zavest, da morajo to biti drugi streli. Vsekako ni bil Lavison sam tamkaj dol na jugu!

Že je zaropotala kar cela salva!

Franca se je oprijemal strah. Krik se mu je zmuznil iz ust. Nekaj se mu je posvetilo v glavi ter mu pošepnilo, da morajo biti Indijanci na bojnem pohodu. Napadli so Lavisona. Oddal je v obrambo dva strela, tema so sledili brzostreli od nasprotne strani. Rezko lajanje tovariševe puške je obmolknilo …

Franca je predramila in streznila iz razglabljanja resna nevarnost. Pripognil se je, si privezal bolj tesno snežne obroče na noge in stekel navzdol po hribu v smeri, iz katere so se bili oglasili streli.

Prav nič se ni več bal volkov, ki so se razkadili pred njim na dve strani. Franc se ni zmenil za mrak, za brezmejno samoto severne pokrajine, za nevarnost, ki mu je pretila od napadalcev, vse njegove misli so bile osredotočene v tovariša.

Dober ducat mlajših in bolj radovednih članov volčjega krdela je začelo ovohavati lovčevo sled in ji je sledilo na precejšnjo razdaljo.

–

Nekako do opoldne je preiskoval Lavison z nižjim drevjem posuto pokrajino kamenitega razvodja, koder se je navadno podilo iskano volčjo krdelo. Ker tamkaj ni srečal zverin, je krenil dalje proti jugovzhodu, da bi pregledal tamkaj lisicam nastavljene pasti in bi se vrnil nato proti domu. Ne da bi bil slutil, da stopa sam v smrtno past, se je bližal skupini črnih debel.

Ko je prodrl v črni les, ga je pričel oplazovati notrajni nemir. Zdelo se mu je, kakor bi bil stopi na starodavno pokopališče, ki je bilo tedaj še zeleno, ko je tudi cela pokrajina proti severu kazala drugačno lice. Tukaj so se podili pred tisočletji že davno izumrli mamuti. Trenutna sprememba podnebja je pomorila drevje, ki pa ni strohnelo, ampak prepojeno z mokroto — okamenelo. Ta drevesa so stala tukaj od bogznaj kedaj in so molele zverižene veje proti nebu, kljubujoč tisočletjem. Temno-črni so bili drevesni mrliči. Nobeden podmladek ni poganjal pod njimi, nobena ptica jih ni obiskovala. Vse naokrog je bilo brez življenja — mrtvo!

Približno 100 m dalje v črnem lesu se je zbrknil volk s svojega zasneženega brloga. Lavison je sprožil prenaglo in ga zgrešil. Liki sivkasta senca je zbežal volk globlje v gozd, proti zamrzlemu jarku, v kojega bližini se je nahajala Amerikančeva lisičja past.

In kar naenkrat je postal volk pred kopico kamenja, da se je kar zakadil sneg izpod krempljev njegovih šap. V istem trenutku se je obrnil in zdirjal nazaj po poti, po kateri je pribrzel, ter naravnost proti Lavisonu.

Lovec je nastavil puško k licu in ustrelil. Tokrat je zadel zver sredi skozi prsa. Volk se je prekotalil, začel besno stresavati s tacami in je obležal poleg debla.

Amerikanec je pognal iz cevi prazno patronsko stročnico, ogledoval volka in lukal proti skali, ki se je skoraj zgubljala v mraku. Čudno, da se je zver s tako naglico obrnila nazaj. Nekaj jo je moralo tamkaj le prestrašiti. In taisto nekaj je tičalo in se skrivalo za kamenjem.

Ničesar ni slišal, nič videl. Kljub temu ga je vznemirjalo čudno obnašanje volka. Mogoče bi bilo dobro, če bi se vrnil, obšel gozd in poiskal morebitno sled, ki je vodila v črni les.

Prepozno!

V trenutku, ko se je okrenil, je dvakrat zablisnilo izza kupa kamenja, dvakratni pok je pretrgal tišino. Ena krogla mu je zažvižgala ravno mimo vrata. Druga mu je oprasnila mečo na nogi in ga vrgla na kolena.

Iznenaden od čisto nepričakovanega napada, je spustil puško in se je poskušal obdržati pri prvem deblu. Ponovno so segli trije do štiri ognjeni jeziki po njem od druge strani jarka. Krogla mu je osmeknila lica in mu razcefrala kožuhovinasto kapo. Druga je udarila ob okameneli les mrtvega drevesa, odtrgala tresko in odbrenčala z njo.

Kakor na povelje se je vrgel Lavison na tla. Na ta način si je rešil vsaj trenutno življenje, ker ostanek njemu namenjenih krogel je odfrčal nad njim.

Nato je obmolknil ogenj. Sovražnik je bil prepričan, da je zadel in je lovec ubit. Z bliskavico se je potegnil napadeni v kritje za drevo. Od tam je otipal puško in jo potegnil k sebi za cev.

Njegovo početje so opazili iz nasprotne strani. Zopet so siknile krogle, ne da bi bile zadele in zavladal je mir.

Lavison je čakal z na strel pripravljeno puško. Le nekoliko sta ga skeleli praski na licu in na nogi. Čutil pa je, da rana na meči krvavi.

Za skalami ni bilo opaziti nikakega premikanja. Minulo je 5 minut … 8 … 10! Zadeva je postajala opasna. Lavison je bil prepričan, da je uganil načrt rdečekožnih napadalcev. Hitro so se prepričali, da mu ne morejo prav do živega izza kamenite utrdbe. En del se je poslužil mrtvega gozda za obkolilni manever. Drevo je nudilo Lavisonu kritje samo naprej. Od vseh drugih strani je bil povsem nezavarovan.

Dvignil je glavo in pogledal naokrog. Dvajset korakov dalje na levo je stala tesna skupina treh velikih dreves. Če bi mu uspelo, da bi stekel tja, se vrgel med debli na tla, bi bil kakor v majhni trdnjavi.

Previdno je pripravil telo za skok, se pognal kvišku in že je hušnil proti cilju. Njegov izpad je sovražnike presenetil. Že je imel polovico poti za seboj, ko so otvorili napadalci ogenj. Nekaj krogel je zapisnilo mimo, buknilo v sneg, le par se je odbilo od okamenelih dreves. Ogenj iz puškinih cevi mu je bil dober kažipot. Ne da bi bil zadet, je dosegel kritje dreves, kjer je izkopal s pomočjo snežnega obroča sneg in izpopolnil utrdbo.

Trenutno je bil zopet na varnem. Nikakor se ni predajal v očigled smrtni nevarnosti upu, da bo sploh ušel živ. Indijanci so ga sigurno obkrožili in ga bodo oblegali po njihovi volji. Pred vsem so bili čisto gotovo v šestkratni premoči. Oblegani ni imel pri sebi dovolj hrane, ne odej, ki bi mu bile nudile zatišje pred nočnim mrazom. Najbolj ga je skrbelo krvavljenje iz sicer neznatne rane na nogi. Kri mu je že bila razmočila hlače in se je spuščala v škorenj. Počasi bi še lahko izkrvavel.

Tekom prvih deset minut je dobro videl, kako so huškale sence med njim in robom gozda. Streljal je na premikajoči se cilj, vendar ni zadel.

V spoznanju, da je odvisno njegovo življenje od ustavitve krvi, je razparal hlačnico in pretipal rano. Krogla ga je res samo oprasnila, vendar globoko, ter mu pretrgala žile, iz katerih je krvavel.

S pomočjo žepne rutice in sirovega usnja, katerega je odtrgal od snežnega obroča, si je napravil zasilno obvezo, katero je trdno zadrgnil krog rane z lovskim nožem. Krvavenje je prenehalo. Še snega si je naložil krog obveze, kar ga je dobrodejno hladilo.

Tekom pol ure je rana zamrznila. Tudi po odvitju robca ni privrela več kri.

Med popisanimi dogodki je zatonilo solnce. Neprijetna — mračna tema je napolnila mrtvi gozd. Zunaj po ravni so pričeli tuliti volkovi, med debli hoste sta plahutali neslišno dve snežni sovi, ki sta lovili kunce in leminge (vrsta veveric).

Oblegančeve misli so zaplavale nazaj k tovarišu v topli koči na otoku. Franc je čakal v zasneženem taborišču zamanj nanj. Najbrž bodo pustili njega Indijanci pri miru. Imel je udobno streho ter dovolj živil. Če bo dobri tovariš sploh kedaj zvedel, kje in kako je umrl od zavratne krogle rdečekožca on Lavison, ki je doslej kljuboval in se srečno izmotal iz vsake še tolike nevarnosti …

Začel si je očitati brezbrižnost, ki ga je pahnila v tokratno zagato, iz katere ni izhoda. Če bi se ne bil brigal samo za živalsko sled, bi bil moral videti v snegu odtise indijanskih mokazinov (škornjev), kar bi ga bilo opozorilo, da se bo treba skriti pred sovražnimi ter maščevalnimi Indijanci, ki še branijo brezobzirno in brez usmiljenja svojo zadnjo in najbolj severno posest napram grabežljivemu ter nenasitnemu belokožcu.

Nekako 40 korakov proč od njega se je zganilo nekaj ob vznožju drevesnega debla. Namesto da bi bil Lavison takoj ustrelil na slepo srečo, je samo nastavil puško in čakal. Ponovno se jo zganila skrivnostna senca. Pri tem premiku je dognal, za kaj da gre. Ril jo eden od napadalcev, ki se je tamkaj dvignil previdno, da bi se mu nudila lepša priložnost za strele. Temna senca je morala biti moška glava in desna pleča.

Lavison je pomeril z vso natančnostjo.

Še v ognju strela se je zgrudil sovražni strelec in obležal sključen. Smrt je morala nastopiti takoj.

»Sredi med obe oči«, si je mislil zmagoslavno Lavison. »Baš tako si hotel pogoditi tudi ti mene, mladec!«

Cevni ogenj Amerikančevega orožja je povzročil divje streljanje. Trije rdečkarji so se še držali v kamenski utrdbi, eden je bil ustreljen in dva ostala sta mu onemogočala umik. Napadalci so se bali, da bi jim ne ušel iz črnega lesa na ravan.

Streli za njegovim hrbtom so ga zapeljali, da je streljal nazaj, a seve brezuspešno.

In nato je zablisnilo med njim in obkolno skupino dvakrat en za drugim. Čudno, novi strelec se ni lotil njega, ampak onih dveh, ki sta mu tičala za hrbtom.

»Glej no!« se je izvilo nehote obleganemu iz grla. Zopet je oddal strel tujec. Eden od Indijancev je kriknil, kakor človek, kateri je zadet.

Lavison je skočil z vso naglico kvišku. Čisto sigurno, ti streli so obetali pomoč v največji sili. Eden od sovražnikov je že bil zopet izločen iz boja. Ali mar niso odmevali streli iz novega orožja liki puška tovariša …?

Sedaj je začel streljati oni preostali Indijanec za hrbtom na mesto, odkoder so se bili oglasili neznančevi streli. Kar naenkrat je buknil v noč krik, ki je pretresel Lavisona do mozga … Glas je bil Frančev …

»Lavison! Ranjen sem!«

Poklicanemu se je zdelo, kakor bi se bilo nekaj raztrgalo v njegovi notrajnosti. Tovariš je klical tamkaj zunaj. Bil je ranjen in še vedno je fleckal sovražnik po njem!

Na mah je pozabil Lavison vse, kar je njega zadevalo, na rano, na kritje, sploh na vsako nevarnost. V pobesnelem ogorčenju se je pognal iz skrivališča. Prešinjala ga je misel: rešiti tovariša in ubiti onega, ki ga je ranil.

Boreči se Indijanec je tičal Lavisonu na sredini pota. Videl je temno postavo naglo se mu bližajočega Amerikanca in je izstrelil z bliskavico vanj tri krogle. Zadnji strel je preluknjal Lavisonu roko, ne da bi mu bil poškodoval kost. Predno je utegnil rdečkar, da bi ponovno pritisnil puško k licu, mu je že razbil Lavison s kopitom glavo in odhitel naprej ranjenemu prijatelju na pomoč.

Tovariš je ležal tesno ob robu gozda tik pri drevesu. Ranjenec se je pri pogledu na tovariša dvignil ter mu stegnil obe roki nasproti.

»Franc, ti si ranjen?«

Gruber je objel Lavisona in odgovoril:

»Lavison, prepričan sem bil, da so te pogodili smrtno!«

Lavison je videl, kako se je grabil prijatelj bolestno za leva pleča, vendar se ni upal pomuditi na mestu niti za minuto.

»Franc, morava odtod! Zunaj čisto na prostem bova vsaj nekoliko na varnem.«

Orjaški Amerikanec je dvignil kljub lastnim ranam tovariševo puško in njega samega ter odhitel naprej. Še par naglih korakov in pred njim je bila — ravan. Njegove rane so mu povzročale bolečine, zavedal se pa je, da se mu je izpad iz pasti posrečil in da mora rešiti tovariša. Vse drugo mu je bilo trenutno postranska stvar. S stisnjenimi zobmi je šepal naprej, dokler ga ni mogel nikdo več doseči s kroglo iz gozda. Šele nato je odložil tovariša in mu preiskal rano, ki je bila težkega značaja, vendar ne smrtonosna.

Franc je pojasnjeval v pretrganih presledkih, kako so ga opomnili prvi Lavisonovi streli, da mu je prihitel na pomoč.

Prijatelj se mu je zahvaljeval za pomoč z zatrdilom, da bi bil brez njegovega odločilnega posega v boj sigurno zgubljen.

Prijatelja sta se dvignila in vlekla ter šepala po zasneženi ravni v temni noči kakor po križevi poti. Komaj in komaj sta dosegla kočo v zavesti, da še nikakor nista rešena pred preganjalci! Za enkrat sta bila pod dobro zavarovano streho, na toplem ter dovolj preskrbljena s prehrano ter strelivom. Sklenila sta, da se bosta pustila oblegati v taborišču, kjer se bosta branila do zadnjega zdihljaja.

–

Frančeva rana ni bila kar tako, kakor je zgledala na prvi pogled. Razbita so bila od krogle pleča in načeta celo pljuča. Popolen ter daljši mir je bil neizogibno potreben, če je še hotel okrevati. Orjaški Amerikanec se je zlizal v par dneh in se že upal iz snežne trdnjave venkal po otoku na ogled. O kakih indijanskih napadalcih ni bilo daleč naokrog ne duha in ne sluha. Ali so jo skupili rdečkarji v ponočnem boju tako hudo, da so popolnoma opustili maščevanje, ali so se pa zavlekli po pomoč? Na ti dve vprašanji ni bilo pravega odgovora. Lavison, ki je imel že večkrat posla z rdečkarji, je trdil, da Indijanec ne odneha v maščevalnosti, pa naj velja, kar hoče! Ranjeni Gruber je zatrjeval po svoje, da se oblege in spopada z Indijanci ni bati pred zginom zime ter snega.

Skupen sklep samotarjev se je konečno glasil: Kakor hitro bo Franc količkaj pri moči in bodo dopuščale vremenske prilike, bodeta ostavila kočo na otoku in se bosta preselila v kak drugi kot, kjer ju ne bodo tako naglo iztaknili Indijanci. Zlata je tičalo pod peskom ob ogromnem Medvedjem jezeru povsod in zakaj si nakapati smrtno sovraštvo Indijancev na preveč vidnem mestu.

Povsem ozdravljeni Lavison je opustil nastavljanje pasti in je raziskoval okolico, da bi sam mogoče odkril kje v snegu indijansko sled.

Minuli so dnevi, tedni in meseci, nobene napovedi o kaki bližajoči se nevarnosti.

Tudi Franc si je že bil opomogel toliko, da je ostavljal kočo za krajše sprehode, ki so mu vidno vračali ter krepili zdravje. Siguren je bil, da bo pred spomladjo pri prejšnjih močeh in se bosta selila s prijateljem s popolnimi — združenimi močmi.

Popolen izostanek Indijancev je zazibal oba samotarja s časom v toliko brezbrižnost, da sta že zopet nastavljala pasti, jih pregledovala in izostajala z doma v urah, ki so bile kolikor toliko svetle.

Dan pred Božičem je obstal Lavison po pregledu pasti na hribu, zasajal pogled proti severu po ravnini, po kateri se je podil vihar.

»Pripravljena morava biti na blizzard (posebno ljut sneženi vihar)«, se je obrnil s pojasnilom do tovariša. »Da, blizzard se bliža in obetajo že predznaki vso njegovo ostrost.«

Nagovorjeni je obrnil viharju hrbet, ker ga je skoraj navpično se padajoči sneg pikal ter zbadal v obraz, kakor s šivankami.

»Kar se tiče mene, mi je hudega vremena že sedaj dovolj.«

Amerikanec se je nasmehnil z razlago:

»Franc, pihati ter briti šele prične. V devetih do desetih urah bova lahko govorila o blizzardu. To zimo sva itak srečna, ker je še niti prav okusila nisva. Vsekako bo pa za naju dobro, da se začneva spravljati proti domu. Kar tukajle v bližini je še par pasti, katere morava pregledati in za tem sva gotova.«

Šla sva navzdol po hribu in na drugi strani do skupine pečovja. Med dvema skalama se je skrival srednje velik volk, ki je tičal z eno prvo ter zadnjo taco v železju. Ko sta se mu približala lovca, je dvignil glavo, ju pogledal, ne da bi bil pokazal besno jezne zobe. Samo njegove rjave oči so švigale sem ter tja.

»Tako dela zmiraj volk«, je pripomnil Amerikanec. »Nikdar ne skuša, da bi iz pasti popadel. S krepelom ga lahko ubiješ brez nadaljnega.«

Lavison se je pokazal na prebridkem povratu od najboljše strani. Vedno je spodbujal tovariša k vztrajnosti in upanju na slučajno rešitev. Od ranjenja komaj nekoliko opomoglemu Francu so vidoma pojemale moči. Prve ure tavanja so se mu dozdevale še nekako znosne, ker sta ga priganjala k prestavljanju nog vihar in tovariš. Po daljšem gabanju s pomočjo snežnih obročov po snegu Franc ni več znal, ali gre za hojo dveh ali 20 ur. Zašla sta v globoko kotlino, katera jima je nudila zasilno zaščito. Lavison je obstal in pripomnil:

»Franc, tukaj se bova odpočila nekaj časa. Odpočitek sva zaslužila. Ali se še spominjaš na hrib, katerega sva prekoračila pred kratkem? Dobro znam, kje da sva. Tekom 6 ur sva prodrla 40 km daleč proti jugu. Takale hoja je že nekaj! Veter nekako pospešuje najine korake. Kako se pa kaj počutiš?«

»Izborno«, se je glasil odgovor.

»Te zebe?«

»Ne.«

»Si utrujen?«

»Ne.«

»Lačen?«

»Hm — tudi ne.«

»Si resnično junak in radi tega boš pojedel falad jelenjega mesa.«

»Ni treba, Lavison, sedaj še ne.«

Amerikanec je ugasnil žepno svetilko, da bi štedil z baterijo. Tema ju je objela. Franc se je naslonil s hrbtom ob sneg, trudil se je, da bi si odpočil ude in njim ulil novih moči za nadaljevanje poti. Čutil je, kako se mu krčijo vsled težke in komaj zaceljene rane moči. Res, da sta prehodila srečno ter korajžno 40 km, pa koliko sto in tisoč ju je še čakalo, predno bi naletela na kako človeško bivališče. Prepričan je bil, da bo zmogel 40 nadaljnih kilometrov še dobro. Če bo napel vse moči, bo spravil do 70 km, a konečno bo le pri kraju s telesnimi silami. Kaj bo neki počel Lavison, če bo opešal za vsem?

Uverjen je bil, da ga bo položil tovariš na ročne sani, katere je vlekel seboj samo radi njega. Gotovo ga bo peljal ter vlekel naprej, dokler ne bo tudi on …

Ko sta se podala zopet na pot, si je priznal Gruber sam pri sebi, da ga odpočitek ni poživil, ampak še bolj utrudil. Strahoviti mraz mu je vedno bolj silil skozi obleko. Dokler se je premikal, je še nekako šlo, če pa je obstal in si opomogel za sapo, je postal trd, da se je obdržal komaj na nogah. Lavison je prepoznal, kako je z njim. Da bi imel dovolj luči, je položil žepno svetilko v sneg in je odrgnil tovarišu obe od mrzličnih mravljincev zasledovani nogi.

»Ti dobro dene, prijatelj?«

»Tisočera hvala!«

»Upaš, da se boš sedaj lažje premikal?«

»Na vsak način …«

Kobacala sta naprej …

Nekaj ur pozneje sta bila na vrhu grebena. Lavison se je ozrl nazaj in zagledal tovariša na kolenih in si pomaga z rokami naprej. Bilo je četrtič, da se je zgrudil Franc tekom pol ure, a tokrat le ni mogel več vstati.

Lavison mu je pomagal kvišku in ga podprl napram vetru.

»Pomilovanja vreden siromak. Brez moči in upanja si. Tako na psu še pač nisi bil, kaj?«

»Ne morem zato, da sem oropan vseh moči. Pusti me v snegu in nadaljuj sam pot!«

Tovariš je oprhal sneg z onemoglega in ga tolažil:

»Majhen odpočitek in par koscev mesa bo čudovito učinkovalo. Moral bi že bil poprej postati. Tukajle, tovariš! Sicer ni veliko, pač pa je jelenje meso močno redilno.«

Čeravno je bil Francu ponujeni kosec mesa majhen, je vzbudil njegov obseg nezaupanje. Potipal je z roko porcijo in razkril, da mu je odstopil prijatelj še del svojega deleža, tako da njemu samemu ni ostalo domala nič.

»Lavison! To pač ne gre, da prikrajšuješ samega sebe! Ti potrebuješ moči bolj nego jaz, kajti vse je odvisno od tega, če boš vzdržal ti!«

Franc ni miroval poprej, dokler mu ni vzel tovariš z roke dela porcije. Mesto da bi ga bil pojedel, ga je shranil v žep.

»Posadil te bom na sani, Franc,« je yabil Lavison, ko sta se napravljala za nadaljno pot. »Samo par ur te bom vlekel; če bova zopet počivala nekaj časa, boš spet dober pri nogah.«

Franc se je branil odločno: »Nočem, da se mučiš z menoj, prijatelj; nočem in nočem! Se še bom pehal naprej na lastnih nogah.«

Da bi pa tudi dokazal istino svojih besed, je hotel napraviti za poskušnjo par korakov, a se je zvalil v sneg.

Lavison je priskočil, ga pobral, položil na ročne sani, zavil ter povezal tovor.

»Peljal se boš,« je zapovedal. »Še boš rabil moč, ko te tudi jaz ne bom mogel več vleči.«

Opotekaje se od lastne utrujenosti, je potegnil za motvoz, za katerega so bile privezane sani, in se zgubil v noč.

Lavison sam je že bil oslabljen radi gladu. Njegova pred kratkem zaceljena noga ga je bolela, grozna zima je majala njegove moči in pri vseh teh nadlogah je še moral vleči znatno obtežene in natovorjene sani. Neskončnost se mu je dozdeval pot pred njim … Njegova dolgoletna izkušnja mu je napovedovala glasno, da ne bosta nikdar dosegla s tovarišem cilja. Kljub grozni zavesti je stisnil zobe in se otresel v obup ga tirajočih misli. Naprej, zmiraj naprej, dokler še bo preostalo količkaj moči …

Lavisonu se je dozdevalo, kakor bi ne bila tema več tolikanj neprodirna nego poprej. Razločil je že sani in tovariša na njih. Tu in tam so se tudi pojavljale temne sence ob straneh, ki so se dvigale iznad snega in so morale biti očividno sive skale.

Na neznatni vzboklini je postal za par trenutkov, snel rokavico ter otipal uro. Deset. Torej se je danilo. Bila sta skoro 20 ur nepretrgoma na potu.

Tudi vihar je popuščal. V podečih se oblakih je bilo videti tu in tam večje predore. Ali gre samo za kratek odmor strašnega blizzarda, ali za popolen prekin, Lavison ni mogel reči, vendar se je čutil znatno ojačenega že vsled slabotnega dnevnega svetlikanja. Nov up ga je navdajal. Pogled na sani mu je razodel, da tovariš spi. Njegova stara odeja je do onemoglosti izčrpanemu prijatelju pripomogla, da se je ogrel in ga je premagal spanec. Prav tako!

Lavison je že bil skoraj čisto po vzbočku navzdol, ko je zadel nenadoma z naprej nagnjeno glavo ob oviro. Pogledal je in prepoznal, da mu zapira pot s snegom obložena smreka. Neverjetno! Snel je z glave kapuco in pogledal med vejami proti vrhu. Ne, v tem slučaju ni šlo za črno okameneli preostanek predzgodovinske dobe, ampak za pravo, živo smreko; četudi so jo zverižili viharji na vse strani. Vse veje smreke so kazale proti jugu. Morala sta že doseči mejo, v kateri raste živo drevje!

Med tem, ko si je drgnil orjak opraskano čelo, je prepoznal dalje spodaj še več pritlikavih smrek in celo majhne skupine; stare, vojno preizkušene frontne bojevnike rastlinstva.

Spodaj pod varstvom skupine dreves je obstal, da bi določil, kje da je. Obrežje reke Northumbria je bilo mogoče še oddaljeno 15 km. Pa morda je že tudi v temi prekoračil reko, ne da bi se bil zavedel. Sklenil je, da se bo držal zanaprej še bolj južno, nato pa sledil s pomočjo kompasa vzhodni smeri ob robu jezera, ker tamkaj nekje je moral zadeti na posamezne ter samotne iskalce zlata. Če bi že le ne bil tako izčrpan.

Obstanek sani je zbudil Franca. Zravnal se je v sedeči položaj in gledal radovedno okrog sebe.

»Kje sva, Lavison?«

»V pokrajini dreves.«

»Kako daleč še je do človeških bivališč?«

»Tako kakih 25 km,« je lagal.

Franc je vzdihnil presenečeno — veselo. Pozabil je na slabost, vrgel odejo s sebe ter skušal vstati. Zastonj! Šele potem, ko se je oprijel za deblo drevesa, je bilo videti, da mu bo uspelo, pa se je zgrudil koj po prvem koraku. Lavison mu je priskočil na pomoč, vendar ga je tovariš odrinil, kakor hitro je zopet stal po koncu.

»Bom že, Lavison … Šel bom sam …«

»Dobro. Vsekako je vredno, da poskusiš.«

Ponudil mu je roko in ga podprl. Tekom prvih minut se je spotikal neprestano, in bi ne mogel nikamor brez prijateljeve pomoči. Obča otrplost se je polagoma umikala iz udov in ko sta prekobacala poldrugi kilometer, se je že lahko obdržal sam na nogah.

Daljši odpočitek ga je okrepil. Skromna dnevna svetloba in popuščanje viharja sta znatno dvignila njegovo korajžo, da je zgledal tudi bolj sveže nego Lavison. Vendar se ni pustil dobri Amerikanec preslepiti. Če bi zdržal Franc na ta način še 20 km, bi bil to občudovanja vreden napor tovariševe volje. Tekom noči ga bo gotovo moral vleči na saneh, če do takrat ne bo tudi on ob poslednje moči.

Kmalu za pritlikavimi smrekami se je vlekla pot v globoko ter ozko zarezano dolino. Cela okolica se mu je dozdevala znana, čeravno je še nikoli ni bil videl.

Ker je peljalo dno doline v južno-vzhodno smer in je bilo ravno, mu je sledil. Po tej dolini je moral doseči obrežje reke Northumbria.

Velika olajšava je bila, da je prijatelj lahko sam korakal. Brez tovora skoraj ni občutnil teže sani. Svetloba se je ojačila s časom toliko, da je spoznal drevesa na razdaljo 100 m, in če bi ne nastopilo kaj čisto nepričakovanega, bo vihar v teku ene ali dveh ur čisto ponehal. Tudi za to je bil lahko hvaležen, ker bi mogel kmalu kreniti proti vzhodu.

Pobočja so postajala bolj ravna; dolina se je zategnila ter nehala. Ne da bi bil opazil, je prekoračil nabrežno črto reke Northumbria in je vodila nadaljnja pot preko gričevja. Korakal je naprej zdaj gor, pa zopet dol, a z vso vztrajnostjo naprej. Kmalu bi se moralo prikazati jezero …

Najbrž bi bil na ta način dospel do jezera, ako bi se mu ne bil postavil nasproti kar naenkrat skalnati zid. Zapreka ni bila višja kakor dobrih 5 m, vendar ga je prisilila, da je obstal.

»Boljše bi bilo, če bi se držala na levo, Lavison,« je menil Franc, ki je bil za tovarišem dobrih 20 korakov.

»Na desno je skalovje še višje.«

Pokorno je sledil Lavison predlagani smeri. Naenkrat ga je presenetila dimniku podobna udolbina v skalo, skozi katero bi lahko dosegel odrasli moški vrh zidu. Lavison si je odvezal z nog snežne obroče, smuknil v luknjo in začel plezati po njej. Iz votline je odmevalo hrsanje in drsanje obleke po golih skalah in nerazločno momljanje Amerikanca, ki je nekaj iskal več nego celo uro. Ko se je spustil po luknji nazaj na tla, je bil njegov obraz nepopisno blažen in veder, kakor bi bil zapustil postelj po dobro prespani noči. V roki je držal kos sivkastega kamna, katerega je pomolel Francu pred oči z glasno pripombo:

»Ruda, ki vsebuje bogate procente nekaj veliko dragocenejšega nego je zlato — platin!«

Franc, ki ni poznal razen zlata nobene druge žlahtne rude, je bil pri pogledu na prijatelja in na sivkasti kamen v njegovi roki prepričan, da se je dobremu Lavisonu zmešalo vsled velikega napora.

Na zmedeno plat obsojeni Amerikanec je sedel mirno na tla. Snel je rokavice, poiskal kompas, notes ter svinčnik in začel določevati natančno lego skalovja, ki je bilo mnogo dragocenejše, kakor če bi vsebovalo čisto zlato.

Precej časa je črtal ter pisal po papirju, stegoval roke na levo ter desno, vstal, napravil par korakov, zopet sedel ter beležil z vso natančnostjo bližnjo ter daljno okolico čudesnega skalnatega zidu.

Po opravljenih beležkah je spravil svoje skromne določilne ter merilne pripomočke, si pritrdil na noge snežne obročke in menil prav glasno:

»Dečko, sedaj pa z vso korajžo pot pod noge. Če nama ljubi Bog nakloni rešitev in se zmotava srečno do prvega človeka, bova oba večkratna milijonarja celo življenje!«

Po tej kratki prerokbi si je moral tudi Franc na odločno prijateljevo povelje utisniti natančno vse zunanje znake lege milijone vsebujočega zaklada.

Če bi se pri zopetni vrnitvi na ta kraj motil glede natančnega mesta najžlahtnejše rude eden, se ne bo drugi. Ako bo ostal v snegu eden, bo ponesel drugi skrivnost najdbe v svet in ne bo več sile celo življenje ne njemu in ne celotnemu njegovemu potomstvu.

Baš kar omenjenega prepričanja je bil Lavison, ki je imel po Kaliforniji dovolj opravka s strokovnjaki in inženerji, ki so poznali in razkladali rudarjem zunanje znake vseh žlahtnih rud. Kot nekaj izrednega so omenjali platin, kojega zibelka je severna Kanada, kjer se skriva pomešan med pečovje, na katerega sta naletela onadva čisto slučajno in že skoro na koncu svojih telesnih moči.

Strokovnjaški Lavison je zlezel še enkrat v zakladno luknjo, natolkel s kopitom puške nekaj prav velikih kosov, jih zavil skrbno v odejo in naložil na sani.

–

Presrečna in skrajno izčrpana najditelja platin vsebujoče rude sta povžila v božično proslavo težke milijone vredne najdbe zadnje grižljaje posušenega jelenjega mesa. Po skromnem in poslednjem okrepčilu sta zavila proti vzhodu. Nebo se je vidno jasnilo. Grozil je še ljutejši mraz. Predvsem je pritegnil Lavison v posvet kompas in opazil, da vodijo novi zameti, ki so bili na površini podobni strdelim morskim valovom, v zapadno-vzhodno smer.

»Posameznih snežnih vijug ne križati … Ostati vedno med njimi«, je godel sam za sebe.

S tako hojo je bilo mogoče ostati na pravi poti, ker se mu je kompas v premraženi roki preveč tresel in ni bil zanesljiv vodnik.

Bližala se je noč s pošastnimi grozotami. Grozen mraz je pikal ter zbadal skozi obleko. Obema je šepetal skrivnostni glas, naj se zakopljeta v sneg in naj se odpočijeta … Seve samo za malo časa … Opaziti je bilo, da se jima blede … Misel na smrt kot taka ju ni strašila. Na dosedanjih skupnih potovanjih ju je bogznaj kolikokrat srečala koščena žena s koso in jima je že bila dobra znanka. Samo predstava: po najdbi takega zaklada obležati za vselej v snegu ter mrazu, ju je tirala naprej in samo naprej! Vso preostalo voljo sta osredotočila v cilj: morava do prvega človeškega bivališča, da ne bo ostala zakopana skrivnost o najdbi platina!

Stemnilo se je. Nastopila je nevarnost, da v temi ne zgrešita eden drugega. Da se temu izogneta, sta se vpregla oba v sani in se pehala naprej vštric.

Prvi je zopet opešal Franc. Pri vsakem postanku je moledoval:

»Ne morem dalje, Lavison … Ne morem dalje. Pusti me samega … Na ta način se pogubiva oba …!«

Lavison niti slišal ni prav prijatelja, ampak ga je tolažil:

»Štiriindvajset ur še vzdrživa in rešena bova! Tako dolgo boš kobacal tudi ti. Ali se rešiva oba, ali pa nobeden. Samo nekoliko se še potrudi!«

Odvrgla sta orožje. Naprej …

Ob pol treh so se prikazale na nebu zvezde. Južni del neba se je svetlikal srebrno od odseva polne lune. Niti eden volk ni tulil. Celo za volčjo zverjad je bilo premrzlo, da bi se bila podila za plenom. Zveri so se zagreble pod sneg in prespale strahotno mrzlo noč.

Kmalu po nastopu teme se je splašil Lavison iz omotice in spoznal, da vleče sam sani. Ogledal se je in sprevidel, da se je tovariš odvezal. Dober kilometer daleč nazaj ga je našel z glavo in rokami zakopanega v snegu. Pobral ga je, otresel, položil na sani, ga pokril s svojo odejo in ga tako povezal, da se ne bo mogel izmotati.

Naprej …

Severna svetloba se je prikazala in razsvetlila pokrajino z mrzlim svitom. Zunaj na jezeru je pokal led od preveč ljute zime. Odmevalo je, kakor bi se bila bitka med pošastmi severne zime.

Nekoliko kilometrov dalje od mesta, kjer je bil naložil na sani tovariša, je začela tudi Lavisonu odpovedovati njegova ranjena noga. Ne, ni ga bolela. Že dolgo je bil brez pravega občutka. Sklepi je niso hoteli več držati pokoncu. Lavison si je pomagal naprej po kolenih. Stalno se je držal med brazdami žametov. To je še bilo edino, česar so še bili zmožni njegovi možgani. Domišljal si je, da ga vabi iz daljine luč, do katere mora, luč iz — človeškega bivališča. Kakor hitro pa je križal val zameta, je zginila ter se skrila luč. Povprek nikakor ni smel, sicer bosta zmrznila oba s tovarišem …

Samo toliko se je pozneje še spominjal, da ni več videl sija vabeče luči, ampak je čul lajež krdela psov, ki so se mu bližali od bogznaj kod …

Po preteku dveh dni za ono strašno nočjo na ravni ob jezeru je odprl Lavison oči na toplem ležišču pod streho človeškega bivališča. Franc je ležal blizu njega in ostro sopel …

Parkrat si je potegnil krepko preko čela, predno je bil siguren, da ne sanja, da je istinito pri ljudeh in ne več zunaj v pošastni severni zimi.

Skozi vrata so vstopili bradati belokožci, ga smehljaje pozdravljali in mu nudili gorkih okrepčil.

Kmalu je zvedel, da je pod krovom trojice traperjev, ki prezimujejo ob jezeru in nastavljajo pasti.

Dobri lovci so mu tudi razodeli, da se imata oba s tovarišem zahvaliti za rešitev ne njim traperjem, ampak njihovim psom.

V oni nedopovedljivo mrzli noči je trojica traperjev trdo spala in je zadnji čisto slučajno pozabil upihniti leščerbo. Psi, ki so se bili v noči stiščali pod streho, so zagnali naenkrat vsi silovit lajež. Traperji so se prebudili in metali polena v razgrajajoče, da bi jih umirili. Nič ni pomagalo, psi so lajali, cvilili in hoteli po sili skozi duri. Najmočnejšemu psu je uspelo, da je z vso močjo odpahnil zamrznjena vrata in celo krdelo tovarišev se je zakadilo za njim ven in na prosto. Hudo so lajali nekaj časa v noč ob obrežju jezera, nato so pa naenkrat utihnili, kakor bi odrezal.

Takole obnašanje dobro izvežbanih psov se je zdelo lovcem čudno. Nekaj posebnega je moralo pse tako vznemiriti, da so zdivjali ven v najmrzlejšo noč.

Traperji so se oblekli, se oborožili in sledili psom, ki so vsi stali na bližnji vzboklini in zrli molče nekam v daljavo. Tudi možje so postali na gričku in skušali prodreti z očmi v temo. Nekaj čudnega, temnega se je plazilo k njim po snegu. Šele na poziv lovcev so obkrožili psi ono plazeče se čudo, ne da bi bili dali kak glas od sebe.

Vsi trije so bili mnenja, da ne gre za žival, ker to bi bili psi že davno raztrgali.

Prepričati so se hoteli na lastne oči ter od blizu, kdo in kaj se skuša priplaziti po snegu na vrh.

Pohiteli so navzdol čudni pošasti nasproti. Prav iz bližine so prepoznali s pomočjo rok in nog plazečega se človeka, ki je vlekel za seboj majhne ročne sani. Ko so nesrečneža dvignili se je zgrudil ter padel v nezavest, ne da bi bil spregovoril le eno samo besedico.

Odnesli so oba izčrpanca v kočo, ju odrgnili s snegom ter mrzlo vodo, ju počasi ogreli, jima ulili v usta žganja in ju zakopali pod kožuhe, pod katerimi si bosta sigurno opomogla oba, ker sicer bi ju že bila zmogla do smrti obča izčrpanost in onemoglost.

–

Lavison si je pomogel hitro na noge. Težave so bile z bolj slabotnim Nemcem, kateremu se je bila odprla rana na plečih in se je boril tedne in tedne, predno je še prebolel srečno pljučnico.

Dobrim gostiteljem je zaupal Amerikanec, kod sta hodila, kaj vse doživela in kje ravno ob Medvedjem jezeru sta naletela na prav znatne podzemeljske zaloge zlata. Najdbo platina je skrbno zamolčal in jo hranil le zase in nemškega tovariša.

Malodane do pomladi sta se mudila rudarja pri traperjih ter jima pomagala pri nastavljanju pasti ter spravljanju kož. Sama tudi nista mogla na pot. Rila sta brez orožja in sploh brez vsega, kar potrebuje človek v Kanadi za potovanje.

Prisiljena sta bila, potrpeti tako dolgo, dokler niso naložili traperji zimskega kožuhovinastega blaga in se odpravili z njim na daljni trg v mestece Resolution ob velikem jezeru Sužnjev. Radevolje so vzeli seboj tudi gosta.

Lavison in Franc sta bila prepričana, da se jima bo ponudila v prvem nekoliko večjem kraju kakor je Resolution prilika, da se dokopljeta od tamkaj po veliki reki Sužnjev v mesto Smith, ki je bilo tudi izhodišče njune zadnje kanadske ekspedicije. V Smithu sta bila znana in tamkaj so bile že razne družbe, katerim bi lahko ponudila v zakup velikansko premoženje vredno najdbo platina.

Pod streho traperjev storjeni sklep ter načrt jima je uspel. Brez posebnih težkoč in ovir sta bila na spomlad v Smithu, kjer so potrdili, da vsebuje kos rude, katerega je prinesel v žepu Amerikanec, toliko dragocenga platina, da bi se pridobivanje z modernimi pripomočki izdatno izplačalo. V Smithu so jima tudi verjeli, da sta onadva srečna najditelja in da tudi vesta za kraj, kjer se skriva platin med skalovjem, iz Smitha sta stopila v telefonsko zvezo z mestom Wimipeg, odkoder so poslali letalo z inženjerji, ki bi naj ugotovili, kje je platin in kako vrednost da predstavlja.

Vest o bogati najdbi platina se je razletela po vsej Kanadi in radi tega se tudi ni bilo čuditi, da je pribrenčalo z izredno naglico večje letalo v Smith, kjer so stopili strokovnjaki in zastopniki bogate rudniške družbe v stik z najditeljema. V Smithu je bila med družbo in prijateljema podpisana pogodba za par milijonov dolarjev in povrh še za vsacega dosmrtna renta v iznosu 40.000 dolarjev letno. Pogodba stopi takoj v veljavo, kakor hitro prinese ekspedicija potrdilo, da je platin vsebujoče skalovje istina.

Vodji raziskovalne odprave sta narisala ter opisala najditelja kraj najžlahtnejše rude s toliko natančnostjo, da ga ni bilo zgrešiti. Letalo se je dvignilo na dolgo pot brez Lavisona ter Gruberja, ki sta čakala na potrdilo raziskovalcev v Smithu.

Ekspedicija v pokrajine v smeri proti Medvedjemu jezeru je v res lepi kanadski spomladi uspela, se vrnila in prinesla potrdilo, da povest o bajnem zakladu ni bajka, ampak istina, ki se bo dala z modernimi napravami ter pripomočki dobičkanosno izrabiti.

Pogodba med srečnima odkriteljema in rudarsko družbo v Wimipegu je postala pravomočna in milijonarska najdnina je bila Amerikancu in Nemcu vsak čas na razpolago.

Vsak novopečeni milijonar bi se bil v Smithu poslužil letala in odfrčal v Wimipeg, da se okoristi z denarjem in se navžije velikomestnega življenja.

Naša dva znanca pa se nista hotela takoj kopati v valovih navdušnosti, ampak sta se nameravala poprej navžiti v vsem miru in brez posebnih naporov lepot in kanadskih zanimivosti v res mikavni solnčni dobi, ko se pretvori tudi neizmerno obsežna Kanada v pravi naravni raj.

Opremila sta se v Smithu z vsem potrebnim za pot na vztrajnih konjih, da si ogledata vse, kar ju bo zanimalo. Potovati sta se nakanila počasi in tako dolgo, da se bosta naveličala in se bosta poslužila za polet v velemesto železnice, avtomobila ali celo letala.

Čudno, da sta se odločila Amerikanec ter Nemec po tolikih naporih in prebridkih doživljajih za počasno pot do milijonov, ko so jima bila na razpolago najmodernejša in najhitrejša prometna sredstva. Sklepi ter pota večletnih samotarjev so tolikokrat navadnim smrtnikom nerazumljiva in tako bo tudi v tretjem delu naše povesti, v katerem bomo sledili znancema na potovanjih sem ter tje po Kanadi do njunega zadnjega skupnega cilja — z zlatom napolnjenega jezera.

III.

Iz omenjenega kanadskega mesta Smith ob reki Sužnjev nista krenila Lavison ter Gruber kar naravnost na jug, da bi bila čimprej na cilju nakazanih milijonov v Wimipegu. Zavila sta mesto proti jugu na izhod. Hotela sta dobiti vsaj površno sliko o angleški Kolumbiji, ki spada pod Kanado, in o kateri se je toliko pisalo ter govorilo glede bogastva na zlato, najbolj redkih živali ter krajevnih privlačnosti. Britansko ali angleško Kolumbijo sta nameravala prepotovati počez, dospeti do morja in potem s parnikom po Tihem Oceanu do kanadskega obmorskega mesta Vancouver, od koder bi ju naj peljala železnica v Wimipeg.

Nekega dolgega poletnega večera sta sedela prijatelja ob ognju, katerega sta prižgala ob obrežju deročega poteka na mestu, kjer se izliva ta v Stikine-River. Pokrajina krog in krog ognja je bila nepopisno lepa ter privlačna. Na levo se je vila reka skozi zelenje obrežnih gozdov, in njeni brzi valovi so se svetlikali ob poslednjih žarkih zahajajočega solnca liki srebro. Pred njima je skakljal potok preko skalovja ter kamenja, da bi se združil čim hitreje z vodami reke Stikine in nadaljeval skupno z njimi dolgo pot skozi neznani severni svet.

Obrežje potoka je bilo precej ravno. Tostran potoka je bila dolina omejena od strme, vendar ne posebno visoke kamenite stene. Na enem mestu je bilo videti v steno zevajočo vdolbino, delo nekoč tod bivajočih prospektorjev ali iskalcev zlata. Na drugi strani se je dvigalo obrežje v polagoma se dvigajočih s travniki posutih pobočjih, ki so dosegala le neznatne višine.

Ob obeh straneh potoka je bilo nagromadenega polno kamenja, peska in prodeca — znamenje, da so tam pred nedavnim izpirali zlato.

Lesena koča, bivališče obeh potnikov ob ognju, je stala bolj na vzvišenem prostoru in tesno ob skalni steni.

Prijatelja sta se naveličala molčečega gledanja v ogenj in čas je bil za večerjo. Gruber je bil mnenja, da bo stopil k potoku ter ulovil par postrvi, ki bodo najboljša in najhitrejša večerja. Komaj je stopil v vodo, da bi se lotil ribolova z rokami, je zagledal v tolmunu potoka sliko neznanega jezdeca.

Nenadna prikazen v samotni divjini in že skoro tik ob nastopu teme ga je iznenadila. Pogledal je kvišku. Na drugi strani potoka je sedela na nizkem konju moško oblečena Indijanka in zrla vsa začudena v neznanega ribiča. Nemec se je prvi vzdramil iz presenečenja, pomahal prijazno z roko v pozdrav ter vabil, naj se spusti s konjem preko potoka in k ognju pri koči. Tujka je okrenila konjiča z indijansko naglico ter izginila kot puščica iz vidika.

Franc je prekinil ribljenje in povedal tovarišu, koga je videl. Prijatelja sta si bila koj na jasnem, da ne pomenja bliskoviti izgin Indijanke nič kaj dobrega. Z indijanskimi srečanji sta imela že parkrat prav bridke izkušnje in je bila tudi v tem slučaju največja previdnost na mestu.

Pogasila sta ogenj, se odrekla ribji pečenki in se splazila preko potoka na ogled, kje da bi naj tičalo ter se skrivalo taborišče potujočih Indijancev.

Ne daleč proč od koče ob potoku se je kadilo iz dolinice visoko proti večernemu nebu. Dim je razodeval daleč naokrog tabor in tega sta si tudi kmalu ogledovala zasledovalca iz prikritega skrivališča. Krog ognja je sedelo 11 Indijancev. Indijanka, katero je videl Franc ob potoku, se je pravkar pognala s konja in se odpravila proti pokritemu vozu. V celem sta bila v taborišču dva velika voza ter precej konj, ki so se pasli zvezani po preriji.

Indijanci so si kurili, čepeli krog ognja brez vsake straže, so se torej čutili varne in najbrž niso bili na kakem bojnem pohodu.

Indijanka je pogledala skozi platno, ki je zastiralo vhod v pokriti voz, se okrenila k ognju, kazala zbranim moškim v smeri proti potoku in jim nekaj razlagala v nerazumljivi indijanščini. Gotovo je poročala o srečanju z belokožcem ob potoku. Sporočilo ni napravilo na sedeče nobenega vidnega vtisa, ker so obsedeli vsi še naprej in niti eden se ni dvignil, da bi pogledal, če jim mogoče ne grozi kaka nevarnost.

Indijanci očividno niso bili sovražni zahrbtneži in to je bilo treba odkrito pozdraviti in se jim predstaviti.

Opazovalca sta se dvignila, stopila v dolino in zavila k ognju. Pri pogledu na došla tujca je vstal od ognja samo eden, se jima približal ter vprašal v zelo slabi angleščini, odkod sta in kaj da želita.

Lavison je vodil običajno predstavo. Po izmenjanih pozdravih je povedal Indijanec, da je on poveljnik taborišča in obenem poglavar indijanskega plemena Siox, ki biva precej daleč proti severu ob vznožju pogorja Astskill-Montains. Indijanci se vračajo iz mesta nazaj v domačo naselbino. Poglavar je zaukazal, naj zanetijo še en ogenj, kamor je povabil gosta.

Tekom dolgoveznega in iz ust indijanskega glavarja komaj razumljivega razgovora sta zvedela prijatelja, da so se mudili Indijanci na jugu in v mestu, kamor so peljali na prodaj kožuhovino, katero so zamenjali za orožje, strelivo in razne druge potrebščine. Že v mestu samem so imeli zelo hudo nesrečo. Njegov sin se je upal kar sam po mestnih krčmah ter prodajalnah. Vsled mladostne neprevidnosti je plačeval z nugeti (zlata zrnca). Našli so ga na zagoneten način ubitega ter izropanega do zadnjega zlatega prahu. Vkljub skrbnemu prizadevanju policije so ostali zločinci neodkriti, ker so najbrž zbežali bogznaj kam.

Včeraj popoldne se je mudil on z moškim spremstvom na lovu, da bi imeli med potjo pri rokah sveže meso. Taborišče sta čuvali v odsotnosti lovcev njegova žena ter hčerka, ki sta tudi bili po nakupovalnih poslih v mestu. Zopet ga je zadela to popoldne druga in to največja nesreča. Od nekod sta se pripodila v taborišče dva stekla psa volčjaka. Zagnala sta se med vprežne konje in jih začela gristi. Žena ter hčerka sta odganjali zveri. Hčerka je ušla pred steklakoma še pravočasno na voz ter od tamkaj streljala; žena je bila prepozna s pobegom in jo je eden po-padel za nogo ter ji malodane odčesnil kos meče.

Junaška hči je psa ustrelila z voza, a žalibog prepozno, ker žena bo sigurno podlegla grozni bolezni stekline. Razposlal je na najhitrejših konjih jezdece, da poiščejo zelišče, ki pomaga sigurno in edino proti steklini. Rastlino je dobiti daleč na severu in predno se bodo vrnili odposlanci z lekom, bo že žena stekla in za ta slučaj bo tudi zdravilo zastonj!

Radi dveh najhujših udarcev usode je potrto celo taborišče in čaka z vso nestrpnostjo na zdravilo ali z grozo na — strahovito smrt!

Žalostno se je glasila povest starejšega in vidno zelo hudo pobitega indijanskega poglavarja.

Indijanec je nehal, prijatelja sta se spogledala, pokimavala in Lavison je raztolmačil dobremu Indijancu, da sta že imela onadva opravka ne samo s steklimi psi, ampak celo z od te bolezni napadenimi volkovi. Radi precej razširjene nevarnosti stekline po severnih pokrajinah sta založena proti tej morilki z najboljšim zdravilom, ki sigurno pomaga, če že ni okužil pasji strup celotne krvi obgrizenega bolnika.

Amerikanec je zasigural takojšnjo pomoč, če le glavar dovoli, da ozdravi on njegovo ženo. Glavar je sprejel ponudbo z vidnim ginutjem ter objemom.

Lavison se je pognal na ponujenega mu indijanskega konja in odbrzel h koči po Pasteurjevo cepivo proti steklini.

Stara Indijanka je ležala pod pokritim vozom na udobnem ležišču iz kož. Tresla jo je že vročina, videti je bila razburjena ter obupana v očigled sigurni smrti. Niti najmanj se ni protivila cepljenju iz rok belokožca — nasprotno, v Lavisona hvaležno uprte oči so pričale, da mu zaupa in mu bo ostala celo življenje dolžnica.

Celotno indijansko taborišče je čakalo v skrajni nemirnosti, bo li zmagalo zdravilo belega moža strašni strup stekline.

Prvi znaki boljšanja so se pokazali hitro. Vročina je padla, obče nerazpoloženje in nekaka srditost sta nehala. Vse bolečine so se osredotočile na rano ugriza. Še eno cepljenje je pregnalo tudi te. Treba še je bilo čakati nekaj dni, da se pokaže obča sigurnost, da je cepivo res pomagalo in je odstranjena vsaka nevarnost pobesnenja. Indijanskih odposlancev, ki so se razkropili bogznaj kam, da bi prinesli zdravilno zelišče proti steklini, še tudi ni bilo od nikoder.

V pravzaprav prijetnem čakanju ter odpočitanju, ko je izginila vsaka bojazen, da bi podlegla Indijanka steklini, se je razvilo med kočo ob potoku in indijanskim taboriščem res prijateljsko ter povsem zaupljivo razmerje.

Kmalu po bolj natančnem opazovanju je izrazil Lavison poglavarju začudenje, kako da prebivajo Siox (izgovori Su) Indijanci tako daleč proti severu. Glavar, ki se je ponašal z imenom Tokini (po telesu močni), je razlagal, da ni znala do pred leti niti kanadska oblast v Ottawi, da se je naselilo pleme Siox tako daleč proč od njegovih prvotnih bivališč. Vlado je obvestila o teh Indijancih družba Hudson Bay Company, ki poseda tam v bližini obsežne farme in zlate rudnike. Tudi ti belokožci so bili tamkaj naseljeni nekaj let, predno so zaznali, da jim živi skoro pred nosom v gorah pleme Siox Indijancev kot sosed. Tokinijevi rojaki so zbežali na sever, ker so jih svoj čas preveč preganjale, iztrebljale ter uničevale ameriške čete. Rdečkarji niso hoteli imeti z belokožci nobenih opravkov več in radi tega so se izselili v neobljudene ter bolj nedostopne kraje.

Lepega dne jih je obiskal g. Elifford, ravnatelj naselbine belokožcev in navezal z njimi stike glede zamenjave kož, živil, obleke, streliva, orožja itd. Slednjič je poslal k Tokiniju indijanski urad iz Ottawe par odposlancev, ki so poizvedeli in se prepričali, kje da bivajo Tokinijevi ljudje. Nato jim je nakazala vlada severne od skalovja obdane doline, katere so zasedli pred leti sami, kot pred zakonom veljavno rezervacijo (pokrajina, v kateri smejo bivati samo Indijanci). Z na ta način urejenim razmerjem med oblastjo in Indijanci je odstranjen vsak prepir z belokožci, ki se morajo držati zakona in pustiti Indijance pri miru.

Še bolj vsaj na zunaj je bila hvaležna glavarju za pomoč materi v skrajni sili njegova hčerka Ihasa (rdeča usta). Zatrjevala je posebno Lavisonu, kateri jo je razumel v indijanščini, da bo oče nagradil oba belokožca z nečem, s čemur še ni bil odlikovan iz indijanskih ust doslej nobeden.

Na to izredno odlikovanje je bil Amerikanec seve radoveden. Tiščal je v deklino tako dolgo, da mu je zaupala, da poznajo zastopniki njihovega plemena daleč v skalnatih gorah za potok in jezerce, v katerem je neizmerno veliko čistega zlata. Za Indijanca zlato nima prave vrednosti. Vzamejo ga seboj le tedaj, če morajo v mesto med belokožce. Omenjenega zlatega zaklada pa se drži prekletstvo, kar je jasno dokazala smrt njenega brata in še mati ji je komaj ušla …

Ihasino skrivnost o zlatem potoku in jezeru je povedal Lavison Francu. Sklenila sta, da se bosta odzvala povabilu indijanskega glavarja, da se prepričata na lastne oči, če je indijanska ljudska govorica o suhem zlatu kar na vrhu dna kake vode bajka ali istina.

Izgovarjala sta se vsak pri sebi, da jima pri milijonskem izkupičku za platinsko rudo ne gre za še večje kopičenje denarja, ampak za doživljaje in za ugotovitev istine ali brezpredmetne ljudske govorice, ki je plod domišljije.

Med takimi le odkritimi pogovori je mineval čas. Stara Indijanka si je opomogla že toliko, da je zapustila ležišče in se je rešiteljema osebno zahvalila za rešitev iz sigurne — strašne smrti. Rana še ni bila čisto zaceljena, nevarnosti pa nikake, da se bo obotavljala. Indijansko taborišče je čakalo pred odhodom samo še na vrnitev odposlancev. Celo ti so se vrnili srečno z zeliščem eden za drugim in hvaležno zvedeli, da je bilo zdravilo iz roke belokožca pravočasno in še bolj učinkovito nego Indijancem znana rastlina.

Napočilo je jutro odhoda.

–

Poglavar Tokini je prosil bela tovariša že na večer pred oznanjenim slovesom, naj se zglasita naslednje jutro v taboru, da se jima zahvali še enkrat z izrednim povabilom in z obljubo nepregledne zlate nagrade.

Trenutek zaupnega razgovora med rešiteljema in glavarjem Tokinijem se je približal tik pred podiranjem in nalaganjem indijanskih šotorov na voz.

Tokini je govoril uvodoma po indijansko skrivnostno in skakal z napol razumljivimi besedami kakor maček krog lonca vrele kaše. Končno je le bruhnil na dan, da bosta postala deležna belokožca kot doslej največja dobrotnika njegovega plemena Tokinijevega zaupanja v vsem in tudi v največji skrivnosti glede čistega zlata v skalnatem potočecu in jezercu. Povabil ju je vljudno seboj in jima zagotovil pri indijanskem dobrem duhu in edinem bogu, da bo jima raztolmačil medicinman (indijanski svečenik in zdravnik), kod da pelje pot do zlatega zaklada. Povedal jima je vnaprej, da so jemali doslej njegovi ljudje od tega zlata, katerega se drži prokletstvo, samo toliko, kolikor so rabili neobhodno v kupčijske svrhe z belokožci. Če ju ni strah prokletstva, jima je zaklad v severnih gorah po njuni mili volji na razpolago. Za slučaj, da bosta sledila njegovemu povabilu, naj jima bo zlato, katerega smatra beli človek za največje dobro na svetu, nagrada za pomoč njegovi ženi v največji sili.

Tako se je glasilo približno povabilo indijanskega glavarja. O zlatem zakladu sta zvedela naša znanca le toliko, da resnično je nekje v potočecu ter jezercu v gorah, natančnejši podatki bodo na razpolago šele v indijanski naselbini pri midicinmanu.

Ali kdo bi se ne ustavljal takim le obetom glede čistega zlata in itak več nego dovolj bogata Lavison in Gruber se tudi nista.

Priključila sta se Indijancem in sta napravila s svojim spremstvom očito ter veliko veselje poglavarju in njegovi družini ter celemu krdelu.

Iz potovanja po Britski Kolumbiji cd juga proti severu bodi toliko beleženo, da je trajalo dober teden, predno je dosegla družba Siox-naselbino.

Pot je peljala v njenem zadnjem delu skozi razpokline med skalovjem. Prisiljeni so bili, da so prekoračili reke, v katerih jim je grozila nevarnost, da vtonejo v blatu na dnu. Morali so preko deročih brzic z vodopadi, ki so tvorili posebno opasnost za konje, da jih izpodnesejo in poženejo z jezdeci vred ob skale ter kamenje v prepadih.

Tokini in njegovi Indijanci so znali z občudovanja vredno spretnostjo premagati vse težkoče ter ovire. Bili so tudi Lavisonu in Francu v pomoč na vsakem količkaj nevarnem mestu.

Po vrnitvi indijanskega glavarja se je vršila najprej proslava in zahvala na čast dobremu duhu, da se je srečno vrnil. Veselju je sledilo kratko žalovanje in objokavanje njegovega sina-edinca, ki bi naj bil že bolj priletnemu očetu naslednik v najvišji časti in ter moči.

Šele po zaključku sprejemnih slovesnosti je popeljal glavar belokožca k medicinmanu in ga prosil, naj ju nagradi z raztolmačenjem skrivnosti o zlatem zakladu.

Stari medicinman in prerok ni bil prijatelj belokožcev. Udal se je le na prošnjo glavarja in na njegovo trditev, da se mora skazati belima prijateljema hvaležnega za uspešno pomoč v največji sili.

Kakor glavar je ponovil tudi medicinman razne grožnje, da se drži gorskega zlata v vodi — prokletstvo.

Ko se je pa prepričal, da njegove prošnje ter napovedi niso zalegle, je segel v starodavno skrinjo in privlekel iz nje kamenito tablico. Na kamnu je bila zaznamovana s črtami in raznimi drugimi znamenji smer poti do zaklada. Tablico je dal v roke Lavisonu. Ta je nekaj časa gledal v križ-kraž in je toliko raziskal iz njega, da gre za načrt poti, ki pelje proti severu-zapadu. Zgoraj ob robu je videl označbo, ki bi naj predstavljala severno svetlobo, in od te je bila vidna ena črta proti levi.

Vprašajoče je pogledal preroka.

Ta je smehljaje se pokimal.

Risba na tablici je bila kažipot samo dobro poučenim.

S pomočjo poglavarja kot tolmača je pričel medicinman z razlago.

Iz poduka je razbral Lavison, da bo trajala pot do zlate soteske 2—3 tedne. Zlato se nahaja v težko dostopni skalnati razpoklini, katero je medicinman pokazal na tablici. Pot bi se dala zmagati v zgoraj označenem času le za slučaj, da bi šlo vse po sreči, kar pa ni bilo sigurno, ker niso bili prehodi na gotovih mestih samo težavni, ampak tudi izredno nevarni.

Skalnata razpoklina sama se je nahajala v strmem pogorju, kateremu niti medicinman ni znal pravega imena.

»Ali naj obdržim kamenito tablico?« je vprašal Lavison po tolmaču potem ko je menil, da je razumel prerokova pojasnila.

Medicinman je odločno odkimal.

»Preriši načrt, če ti drago.«

Pozivu je sledil Amerikanec in je prenesel znamenja s kamena v svoj notes. Risbi je dostavil še razlago posameznih črt ter razna dopolnila.

Treba je bilo v načrtu označene važne ter odločilne točke v naravi najti in jih nikakor ne zamenjati s podobnimi.

Po obisku pri medicinmanu je bil Lavison prepričan, da je že na cilju. Veliko preveč je bil razburjen, da bi še bil vzdržal dalje časa pri dobrih Indijancih. Treba mu je bilo zraka, premikanja. Njegovo izredno krepko telo je hrepenelo po udejstvovanju. Najrajši bi se že bil podal na pot s tovarišem kar isti dan, ko je prejel načrt. Takojšen odhod je bil izključen, saj so bile nujno potrebne nekatere predpriprave in predvsem preskrba z živili za najmanj dva dobra meseca, če sta računala potnika dohod in vrnitev.

Bil je mesec september, ko sta se ustavila naša popotnika po preteku treh tednov v neznani pustinji na severu, v goli in s kamenjem posuti pokrajini.

Pred njima se je dvigala strmo iz ravani veriga cele kilometre dolgih golih sten, ki so tamkaj končavale kakor zid, preko katerega je vsako nadaljnje prodiranje nemogoče.

»Glej, tamkajle!« je zaklical Lavison v razburjenju, s čudno hripavim glasom in je kazal z iztegnjeno roko na visoko v oblake segajočo skalo, preko katere se je poganjal v povsem mirni enakomernosti vodopad. Šele v globini 30 m je označeval oblak iz belih pen mesto, kjer se je zbirala voda v majhno jezerce, katerega je izdolbla ter poglobila padajoča voda s tisočletnim trudom.

Gor do jezerca je tvoril gornji del skale čisto navpično steno. Iz jezerca naprej se je izlivala voda v hudourniku preko še ene strmine v ravnino in se je obrnila po tej skozi skupine grmovja žuborečem potoku proti zapadu.

Gruber je zrl v označeno smer. Na njegova upadla lica, kojih sivkasta barva je pričala o prestanem gladu ter težavah, se je prikradla lahka rdečica, in trudne, v temnih votlinah počivajoče oči so oživele pod vtisom močnega razburjenja.

Romarja nista bila več moža, katera sta ostavila pred tremi tedni indijansko vas, sveža ter razigrane volje, ojeklena za vse, karkoli bi ju doletelo. Že pot tik do cilja je bil nepopisno težaven, ker je vodil le v odlomkih preko zemlje, največ po razmetanem skalovju in skozi neprodirni pragozd. Med potjo sta imela eno nesrečo, katera je oba prav v živo ter bridko zadela.

Steza je končala naenkrat v soteski, po kateri je tekla reka. Nekaj časa sta še lahko prodirala po poti ob obrežju, potem je bilo tudi te konec, med tem ko so se strnile istočasno visoke ter navpično v vodo padajoče stene in so reko tako zožile, da je silila svoje temno vodovje skozi z desetkratnim liki gromenje močnim odmevom.

Na to mesto je bil opozoril medicinman Lavisona posebej. Popotnika sta morala navidez mirno, v resnici pa pod groznim pritiskom tekočo vodo preplavati, če nista marala zamuditi cele dneve z iskanjem drugega pota preko prelazov in se izpostaviti nevarnosti, da sploh zgrešita pravo smer.

Lotiti se preplavanja, je zahtevalo naravnost neverjetno drznost. Nekaj časa sta se prijatelja o tveganem podjetju posvetovala z vso resnostjo. Pri še tolikem ugibanju je šlo samo zato, kako izvesti nalogo, ker sicer jima je preostajal le eden izhod, se vrniti in opustiti misel na dosego cilja. Na kaj takega itak niti mislila nista. In na koncu vseh koncev se je upalo toliko Indijancev pred njima preko deročega vodovja in sicer tja ter zopet nazaj. Povrat je bil mnogo manj opasen ter težaven, ker se je bilo mogoče poslužiti ob obeh straneh zajezene vode, saj skalnate stene soteske niso bile od valov tako gladko obrušene, da bi ne bile nudile roki plavalca nikake opore.

Glavna težkoča je tičala v dejstvu, spravti konja preko soteske. Da je bila prepeljava živali s tovori na hrbtih izključena, je bilo povsem jasno.

Popotnika sta se vrnila nekoliko po poti, po kateri sta prišla, nazaj in sta porabila preostanek dneva v to, da sta zbirala iz posameznih drevesnih skupin debla za splav, ki bi naj nesel njuno opremo. Ona sama sta hotela plavati ob straneh splava, ga držati proti sredini toka, med tem ko sta nameravala konja zapoditi enostavno v vodo in ju prepustiti, da si pomagata sama dalje.

Drugi dan navsezgodaj, ko sta pretehtala še enkrat vse izglede ter možnosti podjetja, sta se lotila izvršitve.

Prekoračenje soteske niso bile mačje solze! Parkrat sta še videla glavi konj, kako sta se pokazali iznad bobnečih valov, nato sta pa imela dovolj opravka sama seboj, da sta obvarovala splav pred raztrganjem.

Cela smrtna nevarnost je trajala komaj četrt ure, plavalcema se je dozdevalo, da se vleče dolžina soteske v neskončnost. Z nadčloveškimi napori sta jo slednjič preplavala ter pristala na plitvini. Z največjo žalostjo sta ugotovila, da je odnesla razljutena ter razbesnela voda dobro polovico tovora, o obeh konjih ni bilo ne sluha in ne duha.

Najhujši udarec je bil ta, ker je šel po vodi pretežni del prehrane. Preostala jima je še napol premočena vreča moke ter nekaj v telečje mehurje skrbno povezanih konzerv.

Z izgubo opreme ter prehrane se je položaj drznih potnikov presneto zresnil. Računala sta, da bosta rabila do cilja še najman eden teden. Treba je še bilo vpoštevati povrat, za katerega bo treba istotoliko časa. Večdnevne zamude v zlati soteski niti računala nista. Četudi sta skrčila dnevno prehrano na prgišče moke in na pol konzerve, kar bi ju mogoče obvarovalo najhujše lakote, nikakor bi pa ne zadostovalo do indijanske naselbine!

Ko sta pa enkrat ušla srečno iz tako velike nevarnosti, se nista marala prepuščati žalostnim izgledom, kateri bi ju še odvrnili od enkrat začrtane poti. Pri vseh resnih pomislekih je obstojala možnost, da bosta ustrelila kako divjačino, čeravno je postajala pokrajina gola in sta videla tekom zadnjega tedna samo eno jato divjih gosi, ki so se umikale proti jugu.

Uspelo jima je, da sta ujela par rib med časom, ko sta razprostrla od vode premočeno moko na solnce, da se posuši.

To noč — noči so že bile prav hladne — sta spala popotnika zadnjikrat pod šotorom. Za na daljne noči sta se morala zadovoljiti z volnenimi odejami, kar ni obetalo nič kaj razveseljivega v na kurivu revnem kraju, kjer sta si lahko le tu in tam privoščila ogenj.

Drugo jutro sta zložila vse, kar sta še lahko pogrešala na nadaljni poti, na stran. Napravila sta skladišče za povrat, katerega sta osigurala z debelim kamenjem in v katerega sta shranila za najhujšo silo par konzerv.

Nato sta si natovorila na hrbet odeje, prehrano, samo eno puško in razne neobhodno potrebne predmete ter nadaljevala pot proti zaželjenemu cilju.

Njun up, da bi srečala kako divjačino, se ni izpolnil. Nikjer se tudi ni ponudila prilika, da bi bila lahko ribarila. Zadnja dva dni sta bila celo brez pitne vode. In vendar, ko sta stala sedaj tik pred ciljem in sta opazovala mirno preko skale se spuščajoči vodopad, za kojega steklenim zastorom se je skrivala skrivnost zlate soteske, sta pozabila nekoliko trenutkov na pekočo ter žgočo žejo. Seveda, nista videla čudovite slike dolgih, sivih, skalnatih sten, katere so vsesavale poslavljajoče se solnčne žarke, ne svetlikajočega se zlatega blišča, ki je odseval iz čiste vode in ne belih pen, ki so puhtele liki lahki oblački kvišku – njune oči so iskale le to, kar se je nahajalo za vsemi temi naravnimi čudeži, kar ju je tedne potovanja gnalo le zmiraj naprej, v upu in dvomih, skozi nevarnosti ter nepopisne napore in slednjič skozi omaganje vsled gladu in žeje …

Oni zadnji večer pred dosego cilja nista zakurila niti ognja, čeravno je bilo ob potoku vse polno suhljadi. Bila sta preveč izčrpana. Privoščila sta si vsak le prgišče moke, katera je bila posušena v trde kose. Zavila sta se v odeje in se prepustila omotičnemu spanju.

–

Že precej občuten nočni mraz je nagnal drugo jutro popotnika zgodaj izpod odej. Ker sta bila vajena, da sta povžila strogo odmerjeno hrano šele opoldne, se nista zadrževala s kurjenjem ognja. Računala sta, da ju bo dovolj ogrel dvig do vodopada, kateri je tvoril po sporočilu indijanskega preroka dohod do zlate soteske. Videti je bilo vnaprej, da bosta morala plezati do vodopada 2–3 ure. Nikakor tudi nista smela zgubljati časa radi pomanjkanja živeža.

Ne glede na mraz ter kruleči želodec jima ni privoščilo miru mrzlično vznemirjenje, ker sta bila vendarle na cilju in čez par ur bosta gledala z lastnimi očmi skrivnost suhega zlata. Predstava, da bosta brodila z rokami po svetlikajočih se zlatih zrnih, predno bo doseglo solnce vrhunec dnevne poti – in potem pa zopet strah, da so bile vse težave ter pomanjkanja žrtev indijanskih pripovedk in bajk, vsa ta valovanja po duši so ju tirala naprej med nepopisno srečo in črnim obupom, če je bilo vse – zastonj!

Odkod je znal stari medicinman o zlati zalogi tamkaj zgoraj? Je li bil samo zgoraj in jo je videl?

Lavison je bil pozabil, da bi ga bil vprašal o vsem tem.

Ko sta si privoščila komaj toliko počitka, da sta si nekoliko pretegnila otrple ude, sta si natovorila skromno opremo in nastopila pot navzgor.

Zbrala sta si desni rob potoka, ne radi tega, ker je bil morda nekoliko lažje za zmagati, ampak predvsem radi dejstva, ker bi naj bil na tej strani zgoraj na koncu vodopada skrivnostni dohod v zlato sotesko.

Računi ju niso varali. Rabila sta cele tri ure napornega, dasiravno ne preveč težavnega truda za dosego roba ne prevelikega jezerca.

Tamkaj bi se bila morala nekoliko odpočiti, kajti njune moči so bile izrabljene, kolena so se jima tresla ter omahovala.

Odmor je bil izključen, nestrpnost ju je gnala naprej. Predvsem sta morala ugotoviti, če je govoril indijanski prerok istino, ko je napovedoval Lavisonu: vodopad se ne spušča v svojem zadnjem koncu navzdol po trdi skalnati steni, ampak zakriva kakor zastor veliko izdolbino, vhod v skalnati hodnik, kateremu morata slediti, da bosta dosegla vrh, ki se cepi prav zgoraj v sotesko.

Ako bosta našla tukaj položaj res tak, kakor jima je bil naslikan, potem bo res tudi vse drugo, kar je prerokoval — ono veliko — nepojmljivo, o katerem sta v nekakem pritajenem strahu še neprestano dvomila, da bi ju znalo prevariti ter razočarati.

Šla sta okoli jezerca. Tukaj se je umikala skala, kakor sta ugotovila možakarja v brezsapnem naporu, nekoliko nazaj, da je bilo mogoče obiti in priti za skrajni rob padajoče vode, koje širina je bila določena z globokim žlebom v zgornji plasti skale.

Z ravnine je bil ta dohod, ki ni bil ne visok in ne širok, neviden. Bil bi velik slučaj, ali naravnost čudež, če bi bil kedo opazil dohod od spodaj gor. Popotnika sta opazila čudno tvorbo skale v ozadju jezerca, čeravno sta bila že na njo pripravljena po predhodnem obvestilu in načrtu, šele v trenutku, ko sta se povspela preko roba.

S par naglimi koraki sta obšla za vodopadom skriti zastor, ki je bil debel komaj par cm. Skozi dva metra široko razpoko sta gledala v prostorni, poševno nazaj se dvigajoči skalnati obok, ki je prejemal skozi padajočo vodo kakor skozi okno bolj medlo luč.

Po pekočih solnčnih žarkih, ki so se odbijali od skalovja med cele ure trajajočim plezanjem, je bilo tukaj prijetno hladno. Zrak je bil čist ter suh in se je dalo sklepati na stalni prepih, katerega izvor je kazala svetloba na koncu dolgega, precej strmega ter navzgor vodečega hodnika, v katerem je končavalo ozadje oboka.

Glad, izčrpanost, — trepetajoča izčrpanost izsušenega telesa po ogromnem trudu plezanja — kaj jima jo bilo vse to sedaj! Ni bilo časa misliti nazaj. Brez oddiha sta stopala naprej po hodniku. Čez dobre četrt ure sta dosegla vrh in sta se ogledala.

Brezdvomno sta stala na višini skale. Kraj, na katerega sta stopila iz hodnika, je bil prost ter odprt. Nad seboj sta videla od solnca svetlikujočo nebesno modrino, po kateri so se prepeljavali le lahki oblački. Spredaj je bilo videti samo eno vdolbino, ki se je širila blizu roba v jezerce, v katerem se je zbirala voda potoka, ki je prihajal iz soteske v ozadju in se je izlival v vodopadu preko skalovja v spodnje jezerce. Soteska se je zopet dvigala stopnjema. Njene stene niso bile visoke, stale so pa tako blizu skupaj, da je bil prostor med obema napolnjen s senco, v kateri je popolnoma tonila globočina ožine.

Vendar kje za božjo voljo so bila rumena — zlata zrna? …

Lavison je stopil v vodo in je preiskoval s poželjivimi pogledi prodnato vsebino dna. Tudi Gruber se je nagnil nad vodo, da bi pregledal dno glede bajnih zakladov, ko se je močno prestrašil.

Presunljiv, zahripan krik je odjeknil od pečin, sledilo je plahutanje težkih peruti, in ko je pogledal Franc ves zmešan kvišku, se je še lahko zakotalil nazaj in je ušel za las krempljem orjaškega orla, kateri je hotel očividno usekati predrznega vsiljivca s kljunom v glavo. Ko je kolobaril med besnim krikanjem v višine, so mu odgovarjali z mogočnega gnezda na zgornjem vrhu leve stene mladiči.

Na prodcu potoka, ki je bil presneto nestalen za njegove noge, bi bil Gruber kmalu spodrsnil. Da bi se obdržal, je omahoval nazaj in prestopil na drugi breg.

Tamkaj ga je že čakal novi strah. Skoraj med njegovimi nogami sta pobegnili z neverjetno naglico dve majhni zeleni kači ter se zgubili med peskom in kamenjem. Franc se ni bal kačje golazni; da je napravil eden ali dva koraka na stran, je bila posledica nenadnega srečanja.

»Le pazi, kače so sigurno strupene«, ga je posvaril Lavison, kateri je bil na pol preplašen in na pol se je smejal, radi smešnosti položaja.

Gruber je še vedno zrl presenečeno za kačama. Videl je še celo množice velikih pajkov s križi na hrbtih, ki so se zatekli iz njegove bližine pod kamenje.

»Rad bi vedel, odkod so se priklatile kače«, je začudeno pripomnil. »Že davno sva preko meje, v kateri živijo.«

»Ali se ti ne zdi čudno, da je voda tukaj gori precej topla?« je razlagal Lavison. »Gotovo izvira iz toplega vrelca. Najbrž niti v zimi ne zamrzne in daje celi okolici toplo podnebje.«

»Ali si videl zlato?« je vprašal Gruber in je stopil ponovno v vodo.

»Niti sledi o zlatu«, se je glasil razočarani odgovor. »Dozdeva se mi, da naju je stari Indijanec vendarle potegnil.«

»Kaj pa je tole rdeče tukajle?« se je začudil Gruber, ki je pregledoval skozi kristalno čisto vodo dno potoka. Čudno se mu je zdelo, ker je bilo dno potoka posejano z rdečimi pikami, katere so lukale izpod vode kakor strnjena kri.

Pripognil se je in je pobral liki lešnik veliko rdečkasto piko. V primeri z velikostjo je bila iz vode dvignjena stvarca izredno težka. V brezsapni napetosti je drgnil z rdečim lešnikom po iznad vode se dvigajoči skali.

Pogledal je na kamen in videl, da je ostala na njem rumena črta.

»Zlato! Tukaj je! Vse, kar je rdeče, je zlato! Najina last je! Že v drugič sva obogatela! Bolj sva bogata, nego bi bila mogla sanjati!«

Odkritje zlata ga je pognalo v omotico. Gledal je skozi nekako kopreno in čutil, kako so ga zapuščale poslednje moči. Kos je še bil dvomu, negotovost je še zmagoval s preostankom svojih moči — omagal je spričo izpolnitve najbolj drznega upanja.

Lavisonu se ni godilo nič boljše.

Na ves glas se je drl: »Pridi, dečko, najprej se najejva in odpočijva! Najina želodca sta prazna. Zlato nama ne uide. Celo popoldne ga lahko dvigneva toliko iz potoka, kolikor ga bova lahko nosila seboj.«

Zmotala sta se na obrežje. Poiskala sta suh prostor in razprostrla po njem odejo. Odprla sta vrečo z moko in konzervo ter povžila za isti dan določeni del.

Lavison je predlagal, da bi pospravila še eno dnevno porcijo, a je odklonil Gruber ponudbo s prestrašenim:

»Za božjo voljo ne! Hočeš li, da bi na povratu s polnimi žepi zlata umrla od lakote?«

Prijateljevo oporekanje je razdražilo Lavisona. Uvidel je, da je tovarišev protest upravičen. Vendar bi naj Francova ne obveljala vsikdar. Nekako čudno čuvstvo se je dvignilo v njegovi notrajnosti, ki mu ni dopustilo, da bi se bil udal. Trdovratno je odgovoril:

»Dobro! Ti lahko ravnaš, kakor tebi drago. Jaz bom pojedel še eno porcijo!«

Odlomil si je kos posušene moke, segel po svoj del konzerve in začel mirno jesti.

Franc je buljil z na široko odprtimi očmi, kaj da počenja tovariš. Hotel je ugovarjati še enkrat, pa je opustil. Prijatelj je bil očividno v razpoloženju, ki mu je bilo tuje, vsak ugovor bi bil zastonj ter bi imel le slabe posledice.

Popotnika sta se stegnila vsak po svoji odeji, da bi se odpočila. Od pomanjkanja, naporov in od zlatega presenečenja sta bila oba ob duševno ravnotežje, katero se pa bo vrnilo, če se bosta enkrat navadila na veliko srečo.

–

Vrata so se odprla in pred onemoglim je stal Takini, poglavar indijanskega plemena. Ne da bi se posebno začudil, se je sklonil k tujcu, kateri mu je obračal od las in brade zakriti obraz, iz kojega globoko udrtih oči je strašil glad …

Glavarju je bil obraz neznan.

»Kedo si?« je vprašal.

»Me ne poznaš? — Gruber.«

»Uff!« je kriknil Indijanec presenečeno in po kratkem odmoru je še dostavil: »Imaš zlato?«

»Da, a kaj te to briga, če umiram pred vrati tvoje hiše!«

Indijanec je prezrl sirovi odgovor.

»Ne smeš s kletvico na jeziku preko praga moje hiše«, je pojasnjeval poglavar.

Po krajšem oklevanju je prijel onemoglega za roko in mu pomagal na noge.

Gruber se ni branil, ni več vpraševal, ampak se je čudil sam pri sebi, kaj se bo zgodilo z njim, ker ga je pričel Indijanec vleči proč od hiše. Kaj naj to pomeni? Ali ga je hotel odpeljati Takini iz strahu pred prokletstvom zlata kolikor mogoče daleč proč od svoje hiše, da bi zmrznil v snegu? Tako je pač zgledalo, saj ga je gnal pod roko okoli hiše proti koncu vasi in sicer dokaj korakov.

Postal je pred leseno bajto. Vrata so bila zametena od snega, katerega sta morala pregabati. Nato je odrinil Indijanec zapah in odprl duri.

Notrajnost koče je bila temna ter mrzla. Nemec je čutil, kako ga je poglavar potisnil na stran in ga prisilil na ležišče. Da je še razprostrl po njem hišni gospodar par kož, tega se na smrt utrujeni ter izčrpani ni več zavedal.

V grozni zmedi so oživeli pred njim še enkrat strahoviti doživljaji — dnevi polni lakote ter največjih naporov in še hujše noči od pobega iz zlate soteske. Posebno nepopisne so bile noči, polne ponorelost vzbujajoče samote, v katerih je sedela poleg njega pošastna postava umorjenega. Če pa ni bilo drv za ogenj in se je pregrizel skozi odeje v ude mraz, potem je znal, da sedi mrtvi tovariš za njim. V takih slučajih so mu gomazeli ledeni mravljinci po hrbtu in od strahu ni upal, da bi se bil ozrl.

Skovik sove? Da, njegova pamet bi ga bila rada prepričala ter uverila, da gre za krik sove, a on sam je vedel bolje in tudi čutil. Ni bil naravni glas ptice in temnega gozda, ampak smrtni stok tovariša, kakor ga je slišal, ko mu je sunil nož v hrbet in je brizgnila temna kri v njegovo zločinsko roko!

Gruber se je spominjal prav na rahlo, da je bil Takini že enkrat pri njem v noči ali na večer ter mu je ponudil hrane. Nekaj je zavžil od ponujenega okrepčila in je nato zaspal še precej mirno. Tudi sedaj je nekaj jedel in je pokazal Indijancu, ki ni razumel angleščine, naj postavi ostanek na ognjišče. Preveč oslabljeni želodec se je protivil, da bi bil pospravil kaj več od ponujenega.

Franc se je počutil kakor v napol omotici. Ne toliko radi neizmernih naporov minulih tednov, kajti tem se je bilo jekleno telo privadilo, ampak veliko bolj radi tega, ker je sedaj on, ki je prebil tedne in tedne zunaj na prostem, zopet eno noč prespal v zaprtem prostoru in pod streho. Zrak v zmerno ogreti izbi je bil neprijetno vlažen ter dušeč.

Pometal je s sebe kože ter odeje in se pognal z ležišča. Najbolj ga je plašila trenutna negotovost, če mu niso zmrznile noge. Že zvečer se mu je zdelo, da niso več njegove. Ko jih je po spanju postavil na tla, so ga sicer bolele, vendar se je pretakala po njih kri, kakor bi gomazelo na tisoče mravelj. Najhujše ga torej ni doletelo. Da ni bil ob noge, se je imel zahvaliti samo dejstvu, ker se je tudi v najhujšem zimskem vremenu mudil čisto na prostem. Ako bi bil prebil noči pod šotorom ali pod kako drugo streho, bi bile noge brezpogojno zgubljene. Je bil itak čudež, da se to ni zgodilo.

Po tej ugotovitvi je bil mirnejši, četudi je še bil zelo oslabljen vsled gladovanja ter naporov, kojih posledice je začel prav občutiti šele po par urah nemotenega nočnega miru. Za postrežbo mu poslanega Indijanca je poslal z naročilom, naj mu prinese v kočuro ostanek opreme, katero je bil ostavil pri poglavarju, predno sta odrinila s tovarišem po zlato. Čutil je potrebo, v kolikor so mu dovoljevala sredstva, se spremeniti v človeku podobno bitje.

Ko je zapustil sluga bajto, je opazil Franc, da je bilo že zelo pozno v jutro, kajti sneg je pošiljal k njemu v izbo odsev medle dnevne luči.

Ogledal se je po koči. Bila je opremljena za silo in najbrž določena kot prenočišče za tujce, ki so bili slučajno primorani mimo naselbine.

Po vrnitvi sluge se je lotil Nemec obnove svoje zunanjosti. Kup zlatih zrn, s katerimi si je bil natrpal žepe ob pobegu iz zlate soteske, je bil skopnel med vrnitvijo za polovico. Nikakor ni smel tvegati, da bi bil preplaval ono nevarno ožino gorske reke, kjer sta bila s tovarišem ob tovorne konje, s tolikim zlatom po žepih. Po daljšem oklevanju je zakopal odloženo zlato na gotovem mestu, kjer ga bo zopet dvignil, kakor hitro se bo povrnil po temeljitejši pripravi v zlato sotesko.

Zaloga obleke, katero je bil pustil pri poglavarjevih, ni bila velika; na noben način bi pa ne bil segel po kosu oblačila, ki je bilo last umorjenega tovariša! Za silo je zadostovala lastna obleka, za katero je zamenjal capje, v katerem se jo bil vrnil.

Z veliko težavo se je še obril ter se vrgel na ležišče, da bi si še nekoliko bolj odpočil noge in premislil, kaj bi mu bilo storiti za bodočnost.

Pri razmotrivanju: kaj in kako bo za naprej, ga je zmotil nenaden vstop glavarjeve hčerke.

Ko je zagledala Ihasa upadla lica in iz globin le medlo se svetlikujoče oči, jo je spreletel strah. S silo je potlačila ter premagala bojazen in se je približala ležišču z besedami:

»Oče mi je zaupal, da si se vrnil. Si našel sotesko?«

Gruber je pokimal. Imel je za bolj umestno nemo pokimavanje v očigled vprašanjem, ki so še morala slediti.

»Imaš zlato?«

Franc je samo pokimal.

»Kje je ostal Lavison?« je vpraševala naprej in iz njenega glasu je donelo nekaj kakor strah, da pač ni vse v redu. Obraz moža pred njo je zgledal tako čudno in ni razodeval zmagoslavnega izraza, katerega bi morala pričakovati na onem, ki je odkril po tolikih težavah — zaklad.

Slednje vprašanje je bilo ono, katerega se je bal Gruber najbolj. Znal je, da se ga bo dotaknilo, saj je itak moralo priti in se je tudi nanj pripravil. Ko je pa veljalo sedaj njemu, je odmevalo od njegovega ušesa, kakor nekoč strašni glas z neba: »Kajn, kje je tvoj brat Abel?« Ni se mogel zbrati toliko, da bi bil odgovoril, kakor starozakonski morilec: »Mar li naj jaz čuvam brata?«

Molčal je, njegove ustnice so se tresle, govoriti pa ni mogel. Tudi ni bilo treba. Strahopetni izraz njegovih vodenih oči, ki je sličil onemu psa, ki se boji biča, ji je povedal več nego dovolj. Dekle je obrnilo obraz od njega in se zagledalo v na ognjišču plameneči ogenj, ki je razsvitljeval za silo izbo, kakor bi se bala, da bi ne odkrivala še naprej grozne istine z obraza — morilca – – –

Naenkrat se je zopet zavedla, zbrala vse svoje moči, odprla na stežaj duri koče, pokazala z desnico na ležišče in zaklicala pred vrati zbranim:

»Proklet bodi morilec rešitelja moje matere! Radi zlata je umoril tovariša! Izročite ga roki pravice in naj se izpolni nad njim prekletstvo, ki se drži od pamtiveka zaklada v zlati soteski!«

Ihasa je ostavila bajto, v katero so stopili beli možje v uniformah kanadske policije.

–

Po tednih vožnje na saneh in po železnici v spremstvu stražnikov vidimo morilca Franca Gruberja na zatožni klopi pred poroto v kanadski prestolici v Ottawi. Pozvan od predsednika, naj pove nekaj v svoj zagovor, je podal obširno poročilo, kaj mu je bil Lavison in kako ga je takorekoč prisilil od samega zlodeja mu vcepljeni pohlep po zlatu k umoru najboljšega tovariša in prijatelja.

Obtoženi je končal povest o doživljajih po divjinah Kanade z besedami:

» … in bilo je rdečkasto, zlato namreč. Rdeče liki zmrznjene kaplje krvi je počivalo med prodcem gorskega potoka. Cele množine zlata — zrna velika kakor lešniki. Ob robih potoka in ob stenah soteske so lazile zelene majhne kače — čuvarice zlata. V svojih rokah sem ga držal in skozi prste sem ga spuščal, da je kapljalo kakor kri – – –

In izpolnilo se je nad menoj strašno in prerokovano mi prokletstvo.

Smejal sem se, na tihem sem se posmihal, ko mi je zagotavljal stari, babjeverni medicinman Sioux plemena, da prebivajo zli duhovi v soteski in prokletstvo zadene vsakega, ki si nagrabi tamkaj zlata. Seveda, na nek način je že imel prav, da se drži zlata prokletstvo. Žlahtna kovina sama na sebi je nedolžna. Prokletstvo prihaja iz srca človeka. Človek je napravil ter proglasil zlato za boga, a v istini je postalo — hudič! Radi zlata so davili narodi eden drugega, so postali možje lopovi ter zločinci in ženske vlačuge. To je bilo njegovo prokletstvo, a ne ono drugo, o katerem je govoril stari medicinman, ki bi se naj držalo ter oklepalo zlatih zrn v gorski soteski, kakor da bi bila ta zrna nekaj živega in ne mrtva kovina.

In jaz sem se smejal!

Ko je pa curljalo zlato v zrnih skozi moje prste kakor zmrznjena kri, me je zagrabilo ono drugo prokletstvo! In majhne zelene kače so videle ter bile priče, ko se je polastilo prokletstvo moje pameti, in so mi mežikale zasmehljivo s svojimi strahotnimi očmi!

Prokleti oni trenutki, ko sem se rogal staremu indijanskemu medicinmanu! Prokleto, ti revno zlato, ki trpinčiš sedaj na smrt moje telo, ko si mi že umorilo dušo – – –«

–

Porota je poslušala z največjo napetostjo celo povest in ji verovala. Porotniki so bili vsi prepričani, da je ravnal Franc Gruber v zlati soteski pod pritiskom prerokovanega prokletstva v duševni zmedenosti in neodgovornosti. Glasovali so za njegovo nekrivdo in oprostitev. Ko je čul obtoženi, da ljudsko sodišče ne tirja njegove glave, ampak mu podarja za zavratni umor tovariša in prijatelja — prostost, se je zgrudil od presenečenja — mrtev, zadet od srčne kapi!