Po dvajsetih letih
| Po dvajsetih letih Vatroslav Holz |
| |||||||||||||
Kaj me je gnalo v svet. Odkar sem lansko jesen, prisiljen po raznih invektivih, na tem mestu razglasil, da »še živim« nimam več miru pred novimi provokacijami. Zlasti pa letos, povodom moje »službene petindvajsetletnice« obsuli so me prijatelji in prijateljice kar s polnimi koši izpraševalnih dopisov izmed katerih tu navedem dva, tri:
»Kaj! Ti še živiš?« vzkliknil je »brat Jan« v kobariškem Kotu.
»Pa so pravili tod okolo, da si umrl!« čudil se je »dr. Brrrn« tam doli na ormoškem Humu.
»Mi pa smo že molili za Vašo grešn dušo,« zatrjevala mi je gospa Planinka na kamenitem Krasu.
In potem, ko so zaznali, da sem še »živ«, napadali so me različni dobrohotniki zopet z drugimi pikrimi interpelacijami, namigavaje mi s kolom nekako tajnostno izza plota, češ: Disem-li morda tudi jaz stopil v red literarnih lenuhov?
»Hudič! Če še živiš, zakaj pa nič več ne pišeš? Mm ja,« je poizvedoval prijatelj »Lajoš« na Dunaju.
»Koliko let pa bomo še čakali nadaljevanja tistih Tvojih ahasverskih spominov?« priganjal me je pobratim Janko s Trebelnega.
»Dajte no! Pišite zopet Vi kaj, da ne bodo ata pred nami vedno časopisov skrivali! Kličejo mi tri sestrice kar unisono vsakokrat z okna, kadar se peljem mimo Divače na Češko« ...
Da torej ustrežem milim prošnjam omenjenih treh gracij in da izpolnim dano obljubo v uvodnem sestavku teh listkov, ter da ovržem zajedno vse prijateljske dvome o življenja zmožnosti in čilosti svojega duha, hočem nadaljevati, pravzaprav šele začeti pisati svoje potovanjske spomine.
Predno pa se lotim tega prenapornega brskanja po možganskem arhivu, naj še povem, kdo mi je vcepil v srce neugasno veselje do potovanja, ki me še danes preganja križem sveta:
Imel sem prijetno cesarsko službo tam doli v Pulju, v mornaričnem arzenalu, kjer so me kar »ei offo« transferirali kot »zaslužnega unileženca zmagoslavne bitke pri Visu.
Bila je to zame prava pravcata »sinekura!« Odmerjen mi je bil namreč na teden po eden delavnik: petek, ko sem imel sklepati ali »zaključevati« tedenske račune podrejene mi »slikarske delalnice«; ostalih šest dni pa je bil zame vzdržen praznik, katerega sem mogel porabljati za svojo zasebno zabavo ...
Ko bi bil vstrajal na svojem mestu, mogel bi še danes opravljati to neprenaporno službo! Zdaj, od 1. 1865. do 1. 1903. bi imel osemintrideset službenih let, po dveh letih bi bil goden za umirovljenje s polno službnino! Mogel bi torej n.pr. kje tam gori v graškem »Penzijonopolu« po senčnatem parku prekladati s klopi na klop »utrujene« svoje kosti, ter pitati z drobtinami tiste sladosnedne brgleze, drozge, kaline, kose, ščinkovce in škorce ...
Toda, nemirni moj duh, pri petindvajsetih letih svoje telesne posode in ob prevroči, mladeniški krvi, takrat pač ni bil sposoben za »pastirja lenobe«, zlasti pa tam doli na pustem koncu »tužne Istre«, med glupimi sužnji arzenalskega delavstva.
Kakor sem rekel: nemirujoči moj duh je silil na svobodo ter hrepenel po razvoju in prosveti, dočim je mlado, vročekrvno moje srce žejalo po življenju in njegovih raznovrstnih spremembah! Skratka: poskusiti sem hoteli jaz »prepovedani sad spoznanja dobrega in hudega«, t. j. gibati se prosto, samovoljno, radovati se življenja in trpeti, vživati izobilje in stradati ter visevati med brezbrižnostjo in dvomi, takorekoč med »grehom« in »kesom«.
Že v svoji rosi mladosti silil sem iz pretesnih svojih razmer v širni, svobodni svet! Neko cigansko brezdomovinstvo in pa z njim združena svobodoželjnost ti dve bistveni svojstvi sta mi bili menda že prirojeni ali kakor bi rekel prijatelj Govekar, tičali sta mi »v krvi« ali kali?
Mlada, življenjeljubna moja mati (Bog ji izveličaj dušo!), ki je že ob mojem rojstvu pevala: »Kaj pa je tebe treba bilo?«, odstavila me je od prsi po treh mesecih, prepustivši se v mladostni svoji lahkomiselnosti skrbi in odgoji ujih, brezčutnih ljudij.
Detinska svoja leta sem preživel pri slepem svojem dedu, materinem očetu in njegovi polblazni (tretji) ženi. Njujin dom, skromna lesena hišica, je stala sredi senčnatega gozda, na svetli, zeleni oazi, na takoimenovani gozdni »krčevini«, nad katero se je razpenjal kakšnih tristo sežnjev prostrani kos nebeškega svoda.
V tem medgozdnem zatišju sva s sivolaso »babico« presamotarila po tedne in mesece, dočim je oslepljeni »dedec«, dalekoznani romarski citrar s svojm vodnikom obhojeval vsa slovtča »božja pota« od Marije Bistriške na Hrvatskem do svetih Višarij na Koroškem, od Svete Gore pri Gorici do Marijinega Celja na Gorenjem Štajerskem. Ko pa se je slepi naš romar vrnil s svojimi citrami na svoj gozdni dom, je nama pripovedoval po cele noči svoje romarske doživljaje!
In to prezanimivo dedekovo pripovedovanje je vzbudilo v otroškem mojm srcu že takrat iskro hrepenenja v širni, pisani svet, katerega nama je slepi starček slikal toli živobojno! Željno in ves zavzet sem zrl potem vsakokrat za vnovič odhajajočim slepcem! In neko poletno jutro sem se skrivoma napotil za njim po ozki stezi skozi gosto smrečje. Toda medpotoma sem se oziral presenečen okrog sebe, motreč strme, dotlej mi neznana gozdna čudesa ter poslušal ves očaran sladkoglasn o žvrgoljene krilatih gozdnih pevcev. In v ti svoji zamaknjenosti sem izgrešil sled dedovega pota ter zašel globoko doli na obrežje nekeg a potoka. Tu so me našli proti večeru sosedni pastirji ter me v mraku privedli k preplašeni babici na dom.
Od tistega dne me ni stalo več v pretesni dedovi kočici! Da n za dnevom sem hodil po tajnostnem gozdu , željno iskaje izhoda na piano da bi mogel pogledati po zunanji okolici. Često me je pri teh mojih izletih zalotila sredi gozda noč in zaspal sem ves upehan a mehke m mahu pod kakšnim košatovejnim grmom! Moree s i mislit, v kakšnih skrbeh je prebila tiste noči brižna moja babica v samotni svoji koči! Naravno je, da me je starka zatožila pri slepem svojm možu, kateri mi je o svojem povratu tisto moj o prerano nenaravno razvito »klavstrofobijo« preganjal in lečil s perečim brezovim oljem, ne pomislivši, da mi je baš on infisciral bacila one bolezni s svojimi prebujnimi potopisi.
Seveda vspeh njegovega nehomeopatičnega zdravljenja je bil baš nasproten; kajti nekega »lepega « dne se mi je ipak posrečilo, najti izhod iz gozdnega labirinta ...
No, tista nesrečonosna, po romarskem dedu-Ahasverju mi sugerirana klavstrofobija — bojazen pred bivanjem v tesnih, zaprtih prostorih — v kakšen prekritični položaj me je bila zavedla takrat koj o prvem mojem pobegu v svet!
Spočetka, ko sem dospel iz gozda na svetlo njegovo grivo, obstal sem ves presenečen pred očarljivim razgledom po slikoviti okolici. Potem sem, kakor iz kletke pobegli ptič z veje na vejo, začel skakati semtertja, oddaljujoč se vedno bolj od gozdnega bivališča.
Naposled sem zašel v povsem tuj, nepoznan kraj ter zabredel v neko močvirnato loko. Tavaje po udirajočih se tleh na desno in na levo, naprej in nazaj, postal sem zbegan in obupan, pa sem začel klicati na pomoč — kar je stal pred menoj visokostasen, slok mož s palico v roki, vprašaje me z ganljivim glasom, kako da sem prišel v tole močvirje. Ko sem mu jecljajo nekoliko pojasnil, zakaj sem pobegnil z doma , prijel me je nepoznani mož za roko, rekši: Dečko! Pojdi z menoj! Nam bos pasel pure in gosi, pa se boš naskakal dovolj!«
Dospevši z močvirja skoz vinograde na zeleni grič, pred belo s slamo krito hišo v senci košatih jablan, zaklical je moj vodnik skoz vrata:
»Lenika! Tu sem ti privedel sinka!«
In zdaj čujte in strmite — nad čudovitim slučajem!
Na hišnem pragu se je pokazala brdka, rdečelična žena in zagledavši mene, vzkliknila je vsa preplašena »Jezus-Marija! Kje si dobil tega — nesrečnega otroka?«
In jaz sem njo spoznal na prvi pogled: bila je — moja mati ! Kaj se je potem zgodilo med mojim rešiteljem in materjo, ki se je za časa mojega bivanja pri njenem slepem očetu poročila z istim možem, tega nisem izvedel nikoli! Menda mu je brižna žena tisto noč izpovedala svoj mladostni »greh«, katerega jej je blagi možak najbrže odpustil , (saj jej je bilo ime — »Magdalena!«), kajti drugo jutro me je očim poklical k svoji postelji, me poljubil na čelo ter rekel:
»Valentinek!« (Tako me je bil prekrstil). »Ti si od danes moj sin! Vrl bodi, pa ubogaj mater!«
A li predobrodušni moj očim je napravil račun brez nepremagljive trme ženskega srca! Moja mati se me je nekako plaho ogibala; instinktivno sem čutil, da jej je moja navzočnost nadležna in zoperna. Nemara jej je vest očitala njeno nenaravno brezčutnost do mene! In ker si je njeni mož prizadeval, da bi si pridobil mojo ljubezen, in sem se jaz tudi njega oklepal z večjim zaupanjem, negoli rodne svoje matere, začela me je žena uprav črtiti! Neko jutro sta se očim in mati baš zbok tega nekoliko sporekla, na kar se je razjarjena žena zaprla v stransko sobo ter se ondi poskusila otrovati! Prestrašen sem slišal obupno njeno stokanje in poklical očima; on jo je potem s pomočjo stare sosede rešil smrti, izpiraje jej želodec ves dan — a sladkim mlekom ...
Tretji dan po tem pretresljivem dogodku sem jaz — izginil ter se zatekel k svoji teti, dobrosrčni materi ni sestri, bivajoči tri ure višje gori na solnčnem, vinorodnem holmu odkoder se odpira preslikovit razgled po vsem Spodjem Štajerskem.
Ondu sem preživel v miru in blaženi brezkrbnosti — osem srečnih let! Do godnosti za šolo pasel sem po senčnatih gajih tetino čredo, veselo piskaje na bezgove žveglje, katere sem si sam prikrojeval, potem na trstikove orgeljce in raznovrstne trobente ter ustne in ročne harmonike . Tri leta sem potem hodil v ondotno ljudsko šolo, toda z učenjem čitanja, pisanja in računjanja zlasti pa zamljepisne vednosti vzdramilo se mi je v srcu vnovič plamteče hrepenene in neugasna znatižejnost po daljnih, nepoznanih krajih in ljudeh ter njihovih običajih. Tu smo s šolskimi tovariši sanjarili o naših poletih v širni svet, zidaje si zlate gradove v oblakih srečne bodočnosti.
Ko pa so se moji součenci razhajali na razne višje učilne zavode: v Maribor, v Gradec, na Dunaj , zrl sem s solžečimi se očmi za njimi , kajti jaz bedni, od svojih roditeljev zapuščeni sin nisem ga imel človeka, ki bi me napotil do — zaželjenih višjih študij. Pač, bil je nekdo, ki mi je hotel pomagati! Dobri naš župnik mi je bil namenil, kar sem slišal na lastnajusesa, neko tamošnjo ustanovo, pa so ga menda za mojim hrbtom pregovorili, kajti z omenjeno podporo je študiral potem moj najljubši prijatelj sošolec, sin imovitega posestnika!
Ko sem ga po tridesetih letih na svojm potovanju naletel kot profesorja, izpovedal se mi je nekako skesan, rekše:
Ni bilo prav, da so takrat mesto Tebe — mene poslali študirat, kajti Ti si bolj talentiran, negoli jaz!« Torej si Ti bil — bolj potreben študij kakor jaz!
Ti bi zdaj kje tam doli na Sčavnici lonce stružil (oče u je bi l namreč lončar!) jaz pa, kakor vidiš, si pomagam skoz življenje — bre z tistih vaših višješolskih študij!« zavrnil sem ga nekam prepikro! Mož je nedavn odnesel svojo latinščino mnogoprerano na oni svet, torej naj mu bode zemljica lahka!)
Žalosten sem se vrnil takrat v svojo selsko samoto ter prebil zopet dve leti na pogozdnih pašnikih. Toda iskra koprnjenja po študijah mi je tlela vzdržema v mladostnem srcu in jaz sem njo pridno hranil z neutrudljivim prebiranjem vsakovrstnih poučljivih knjig, kar sem jih mogel vloviti v širni ondotni okolici in pa v — bližnjem frančiškanskem samostanu! Ko sem ondu neki dan dobil zanimivo povest o nekem slovečem slikarju, ki je pobegnil s paše v mesto, kjer si je poiskal mojstra slikarja, zablisnilo se mi je v glavi in glejte! Neko spomlad sem ostavil i jaz tetino čredo, pohitel v bližnje mesto, kjer sem stopil za učenca pri nekem cerkvenem slikarju in podobarju! V družbi veselih mladeničev, več ali manje nadarjenih umetnikov v tej ali oni stroki, romal sem od cerkve do cerkve med Muro in Savo, Mislinjo in Sotlo, štiri leta, marljivo se pripravljaje za vstop na kakšno slikarsk o akademijo, da postanem slaven slikar, ko sem že od detinske dob vedno risal in slikal z bojami, ki sem jih pripravljal sam.
Bila je to najsrečnejša doba vsega mojega izgrešenega življenja! To vam je bil pristen roman — umetniškeg a samouka, katerega opišem, ako mi Bog ohrani zdravje in pamet, predno umrjem!
Toda — imel sem že od nerečnega rojstva »smolo«, da se mi je izjalovila malone sleherna količkaj bolj svobodoljubnejša nakana! Baš sem se namreč odpravljal na — Dunaj v slikarsk o akademijo, kar mi dojde pozivnica na — vojaški nabor!
Stoječega pod naborno mero v — Adamovem kostumu in to z dolgimi »umetniškimi kodri" preko ramen vprašame neki častnik: kam da hočem iti?
»Tako daleč, kakor mogoče proč od tod!« odrežem sem mu v svoji obupnosti.
»No, pojdite k mornarici! Tam pridete najdalje; tudi okolo sveta!
In tako sem prišel k bojnemu mornarstvu , veseleč se že naprej svobodnega jadranja po svetovnih morjih.
A sem se zopet pošteno zaračunil v prenapeti svoji svobodoželjnosti!
Nestrpljiv in koprneč po »sijajsih vspehih« bodočega svojega kolumbovanja: odkrivanja novih, neznanih delo v sveta, nisem moge l dočakati službenega poziva k mornarici, temveč sem pohitel kar tri mesece pred določenim časom, začetkom meseca julija v Pulj, v glavno Pristanišče avstrijskega mornarstva.
Ondu so me, prostovoljnega zgIašenca, sprejeli kaj negostoljubno, pošiljali me od stotnije do stotnije ter me naposled pridelili tehničnemu koru: pomorskemu topništvu. Torej nepristnim mornarjem, temveč takoimenovanim »smodniškim židom«.
Najpoprej so mi postrigli vidni zank mojega svobodoljubja: »umetniške kodre«, ki so že medpotoma vzbujali nejevoljo raznih komisnih trinogov.
Potem so me preoblekli in me ukrcali, pa ne na kakšno okrog sveta namenjeno fregato, nego na — obskuren »šolski hulk«.
Tu so me potem uvedli v prvotne misterije bojnega vežbanja: učili so »puško držati«, stopati po številkah: »1—2!« , potem korakati v skupnem krdelu po godbenem taktu. Ko sem si prisvojil še spretnost v vojaškem pozdravljanju, takrat šele, po dolgih, mukepolnih štirih tednih Brnel sem stopit z broda na kopno.
In zdaj sem prišel v višje razrede mornarskih študij! Takoj drugi dan po prve m vzletu »na kraj«, pometali so nas kar po vrsti v morje, češ, da se naučimo plavati! No, jaz, ki sem se že od mladih nog bal kakor kokoš ali pa Lah vsakršne mokrote , — tu sem se je napil tiste slane morske vode, da se m klical na pomoč ne samo onega svetnika z ribo v roki, temveč vseh Štirinajstero svetih pomočnikov! Da mi ni vrgel star brodnik tistega rešilnega obroča, šel bi bil za prorokom Jonasom morskim somom v žrelo!
S časom pa sem se ipak privadil morskemu ukusu in smradu ter se do dobrega sprijaznil z duhovi Neptunoveg a kraljestva!
In prišel je dan rešitve! To je bilo streljanje s topovi na gibljivo, na morju plavajočo tarčo in to na 24 kabel, t. j . 2400 sežnjev daljave. In glejte! Navzlic svoji neokretnosti v bojniški umetnosti in dasi nisem bil posebno pobožen v malikovanju tega modernega bojnega božanstva, ki mu pravijo: top — pogodil sem s prvim strelom črno sredopičje omenjene tarče ter s tem postal »zrel« za vsprejem v visoko šolo mornarskeg a topništva!
No , tu sem prišel iz dežja pod ka! Praktična vojaška služba: vežbanje v korakanju in streljanju je ondu res prenehala; toda pričela se je prava pravcata turtura s sivo bojnimi teoretičnimi študijami: »vojnih člankov«, službenega poslovnika in kar je več tistih skrivnih razodetij vojaških!
Naši »profesorji«, z vseh vetrov sveta skup nanošeni vojaki, bili so sicer, kakor običajno, zgolj tesnosrčni pedantje, pa vobče dobrodušni ljudje! Ali — poveljnik, oziroma ravnatelj naše tehnične kome šole bil je uzor šolskega despota! Bil je sicer dobrosrčen človek, rodom Dunajčan, ki nam je med poučevanjem pripovedoval vsakovrstne anekdote, da smo se smejali kar unisono! Imel pa je grozovito mržnjo zoper vsakoršnje količkaj samovoljnejše gibanje in v tem svojem sovraštvu do svobode diktiral nam je za vsako malenkost »kasernarest« po štirinajst dni, po tri tedne, po jeden, po dva, da, in po tri mesece! Zdaj pa pomislite! Polna šola zdravih, čilih in življenjažejnih mladeničev, malone vsi v dolgotrajen zapor obsojeni — to vam je vrelo in šumelo po vsem zavodu , kakor v kakšnem čebelnjaku! In čujte! Neko poletno noč pobegnilo nas je dvanajstorica po zvezanih rjuhah skoz okno prvega nadstropja v temno noč!
Drugo jutro, ko so na s polovili po raznih mestnih Jskrovščih, tiral nas je besni naš tiran na raport predkornega poveljnika. Ta je bil bojda svoje dni — »kotlarski pomočnik«, pa je v takratnih vojaških raz merah s svojo marljivostjo in porabnostjo prilezel do polkovnika. Bil je kaj vljuden, dobrosrčen mož, ki se je pred nekimi leti kot penzijnist v Gorici ustrelil.
Na njegovo očetovsko dobrohotno vprašanje: »Fantje! Zakaj pa ste ušli?«, povedali smo mu v pričo našega ravnatelja uzrok našega pobega.
»Kaj! Tri mesece — zapora! Gospod ravnatelj, to je preveč! Lasten Sie die Kerle 24 Stunden »kurzchliessen«, potem pa naj gredo, kamor jim je drago, če ne vam zblaznijo vsi! Abtreten!«
In bili smo svobodni! »Stari« nas je sicer grdo gledal, pa si pomagal s prirojenim sarkazmom:
»Ihr Lumpen! Die Nase steck ich ein! Und jetzt packt euch zum Teufel!«
Pa pod pepelom je v njegovem srcu ipak tlela iskra osvetljivosti, kajti pikal in zbadal nas je s svojim satiričnim jezikom pri vsaki priliki. In mi, vedoči, da imamo polkovnika na svoji strani, mu tudi nismo ostali dolžni primernega odziva.
Danes n. pr. so šli trije na raport prosit za — ukrcanje na to ali ono bojno ladijo.
»Kaj? Ukrcani bi bili radi? No, jaz Vas bom dal ukrcati na — luno!« »Kehrt Euch!« je zaklical ter nam obrnil hrbet.
Drugi dan sta šla dva prosit za — premeščenje k 5. huzarskemu polku.
»Sonst nichts ? Nu, wartet nur: ich werde Euch alle transferiren lassen zu den Jesus-Maria und Josefs Hussaren! 24 Stunden in die Sparigen!«
In zares nas je dal zvezati s tistimi železnimi »rožnimi venci«. Tako je to šlo naprej skozi vso zimo tja doli do spomladi! Sredi meseca maja 1. 1866 pa je počil glas, da nam je Italija napovedala vojsko.
Z glasnim vriskom smo pometali svoje knjige, zemljevide, globuse, kvadrante in busole v šolsko skladišče ter kako vrabci iz prosa se razleteli na različne — bojne ladije!
Svetovnoznano, za bojno mornarico odločilno — bitko pri Visu, ki se je vršila dne 20. julija 1866. 1. d 10. ure zjutraj do 4. ure popoludne, sem ovekovečil 1. 1875. v Pajkovi »Zori « pod naslovom »Iz zapiskov slovenskega umetnika«. Tudi na tem mestu sem osvežil iste bitke sloveči spomin po vodom njene 35. obletnice dne 20. julija 1901. od 165. do 167. številke. Takisto sem opeval poznejše svoje — desetletno odisejevanje, leta 1876. v isti »Zori« v životopisni samoizpovedi: »Idealist«. — — —
Dolgoveznemu dokazovanju po dedovane svoje »klaostrofobije« imam še dostaviti na čast svoji materi, da me je ista, vrnivšega se iz opevane pomorske bitke, sprejela z glasnim krikom: »Sin, zakaj si mi to storil?« — torej z istimi Marijinimi besedami, katere je najbrž slišala v dotičnem evangelju. Bila je neki za časa vojske v silnih skrbeh zbok mene in ob istem razpoloženju se ji je vzdramila materinska ljubezen do mene — prvorojenca, katero sem užival potem do njene smrti.
Tudi z očetom sem se bil spoznal in spravil. Povabil me je na svoj dom ter mi ponujal gospodarstvo, toda jaz sem se držal Goethejevega gesla: »Bleibe nicht am Boden haften!« Otresel sem prah njegove zemle ter zbežal nazaj v mestno — »svobodo«!
Tam sem se pa kmalu prepričal o neresničnosti Vodnikovih besed:
„Ne žvenka, ne cvenka,
Pa bati se nič;
Živi se brez plenka
O petju, ko tič!"
Poiskati sem si moral zopet — krušne jasli in to, v sili , — pri ljutem narodnem sovražniku našem: mariborskem magistratu, kateri je sicer kaj izdatno izkoriščal moje zmožnosti, zlasti v raznovrstnih jezikih, pa mi je dajalo vsaki priliki čuti ost svoje mržnje do moje narodnosti.
Iz tiste uprav egiptovske sužnosti me je privedel na pot individualne samodoločbe dne 15. januvarja 1878 moj sedanji ravnatelj in neumorno delujoči župan ljubljanski.
Pod spretnim njegovim vodstvom skoz raznovrstne pisarniške izkušnje razvil se je v meni čut samospoznana pravega mojega poklica, in sicer: za službo — potovalnega uradnika, kjer imam najugodnejšo priliko za prosto kretanje in pomirjevanje prirojenega mi — svetotožja.