Po kanadskih gorah in dolinah
| Po kanadskih gorah in dolinah Mary A. Svetek |
| |||||||||||||
Po enoletnem pripravljanju, da se že skoro podamo na počitnice tudi mi, smo bili le prevečkrat razočarani, da smo morali svojo prtljago zopet razložiti radi važnih poslovnih zadržkov. Ko smo se končno vseeno že naložili na naš avtomobil, še vedno nismo mogli verjeti, da je resnično in bili smo v vednem strahu, da nas bo zopet kaj zadržalo. A, ko smo prevozili prvih par milj, smo si oddahnili.
Nič ni tako prijetnega kot misel na zaželjene in zaslužene počitnice. Ko je tako naš avtomobil drvel svojo pot, smo mi z zanimanje ogledovali krasna žitna polja in travnike ter vdihavali prijetni sveži zrak. Krave na pašnikih so nas zadovoljne a brez posebnega zanimanja pogledovale. Bil je lep jasen dan, kakor si ga pač le more želeti človek, ki se poda na počitnice. Začetek naših počitnic je bil lep.
Kljub temu, da je človek že večkrat videl razne pokrajine, se mu še vedno odpira nov svet, ki ga z zanimanjem ogleduje in občuduje. Ko smo zavozili v hribovito pokrajino in se tako bližali Pennsylvaniji smo končno ugledali znamenje, ki nam je povedalo, da zapuščamo Ohio in se že nahajamo preko meje v Pennsylvaniji in v tem trenutku se nam je izvil iz prsi vzklik. Po enourni vožnji smo že prekoračili drugo mejo in bili smo v državi New York. Bilo je že pozno popoldne, ko smo dospeli v mesto Adrion in namenili smo se, da tukaj prenočimo.
Sedaj pa nastane vprašanje, kdo bo skrbel za prenočišče. Bila sem soglasno, menda zato ker sem najbolj zbirčna, pooblaščena, da jaz preskrbim vse potrebno v tem oziru. Kljub temu, da sem bila jaz pooblaščena, da to zadevo rešim, se je že pričela debata ali naj dobimo prenočišče v domu za turiste, ali naj dobimo "cabino." Obšli smo precej prostorov, kjer so imeli sobe za v najem in končno smo ugledali prijazen prostor z večimi kabinami v ozadju. Obstali smo in se za gledali v tako privlačne male hišice. Ampak je že tako, da kdor prej pride, tisti prej melje. Komaj sem se namenila, da stopim v hišo in vprašam za prenočišče, že je smuknil na dvorišče drugi avtomobil in nam prevzel zadnjo kabino, ki je bila še na razpolago.
Tako so se mi dopadle te male hišice, da mi jih je gostiteljica, seveda z dovoljenjem najemnikov, razkazala tudi v notrajnosti, nakar sem bila še bolj razočarana, ker si nisem mogla privoščiti ene izmed njih. Kljub temu, da smo vedeli, da bomo imeli še mnogo prilike, da bomo prenočevali v kabinah, smo vendar dvomili, da bomo dobili kje kaj tako prijaznega kot je bila ta tukaj.
Lastnica teh prostorov, Mrs. Schmidt, mi je prigovarjala, da so sobe v hiši ravno tako hladne in da bomo imeli sveži zrak tudi tam, nas je pregovorila, da smo šli v hišo in si ogledali sobe.
Mr. in Mrs. Schmidt sta bila zelo prijazna in izročila sta nam svoj dom. Zvečer smo si malo ogledali mesto, še sedaj se smejemo, kadar se domislimo na ta večer in ogledovanje mesta, kajti tu so po večine sami žitni mlini, kjer meljejo pšenico za najrazličnejše svrhe. Opazovala sem kako odluščijo pšenične plevo s zrna in jih potem pošljejo "Shredded Wheat Co." kjer izdelujejo vsakovrstne žitne izdelke (cereal), ki jih uživamo za zajuterk.
Ker ni bilo drugih zanimivosti v mestu, ki bi nas zanimale, smo odšli na naše stanovanje in preživeli večer v prijetni družbi Mr. in Mrs. Schmidt, kis ta nam povedala da sta imela ob priliki chikaše razstave tam svoj dom, ki je imel 100 sob in sta imela z oddajnjem istih precej lep zaslužek. S svojo prijaznostjo sta znala pridobiti si zaupanje gostov, da so se počutili pri njima kot na svojem domu. Ko smo se drugo jutro poslovili, nam je bilo nekam težko, kot da se poslavljamo od svojih starih znancev in prijateljev.
Zopet smo bili pripravljeni, da nadaljujemo po začrtani poti. Jutro je bilo jasno in nebo čisto kot prejšnji dan. Ceste so bile lepe, kljub temu, da se je pokrajina spreminjala. Imeli smo priliko opazovati opazovati New England državo. Modernost se je tudi tu že urinila, a vedno je še mnogo reči, ki spominjajo na prve naseljence v teh krajih. Mala mesteca posejana po pobočjih gora in obkrožena od zelenih gozdov, kaj lepo vplivajo na človeško oko. Kako lep pogled je na bistre potoke in vodopade, ki žubore in hite v doline. Približala se je noč in prenočili smo vrh gore.
Zjutraj smo se umili v mrzli studenčini, kljub temu, da je bilo še precej zgodaj smo videli, da se nismo počutili nič več zaspani, ko smo se umili z mrzlo vodo. Sedaj smo se že malo privadili razkladati in zopet skladati našo prtljago, a vseeno je vzelo precej časa in pregovarjanja predno smo bili gotovi in zopet na poti.
Zopet nas je pot vodila preko gora. Imela bi veliko več povedati o tej krasni pokrajini, če bi ne bili namenjeni v Boston, kamor smo morali dospeti še pred poldne. Voziti s tako hitrostjo v resnici ni pravilno, ker si človek ne more ogledati raznih naravnih krasot. Ko smo dospeli v Boston smo odhiteli v tovarno, katero smo bili namenjeni si ogledati, kajti popoldne je zaprta in vse delo počiva. Ogledali smo si tovarno, kar nas je zelo zanimalo. Kljub temu, da je bila sobota in je tovarna popoldne zaprta je bil eden imenovan, da nam je vse razkazal in potem tudi mesto. Prepričana sem, da če bi ne bilo po zaslugi Mr. Pamaranka, bi mi ne bili videli mesta tako natančno, kakor smo ga.
Popoldne smo obiskali in si ogledali Harvard College. Veličina tega nas je presenetila in nismo si predstavljali, da zavzema toliko prostora. Zanimalo bi nas bilo ogledati si tudi notranjost in tudi vodnik je bil pripravljen, da bi nam vse lahko razkazal, a nam čas ni dopuščal, ker nismo bili namenjeni se kaj več muditi v Bostonu. Mnogo naših najslavnejših mož je študiralo na tej slavni šoli.
Prihodnji dan smo si ogledali zgodovinsko pristanišče v Bostonu, kjer se je pred leti odigrala znamenita čajanka "Boston tea party." Sedaj je to zelo živahno pristanišče in je prav malo videti kje so se nekdaj uprli naši predniki, oziroma prvi kolonisti, proti prevelikemu davku, od strani Velike Britanije, na vse stvari, ki so bile importirane. Bilo je na večer 16. decembra 1773, ko se je zbrala družba meščanov, preoblečenih kot Indijanci naskočila troje ravnokar došlih angleških ladij in v protest proti veliki carini, zmetali v morje velike zaloge došlega angleškega čaja. Posledica tega je bila, da je bil sprejet predlog, da se odslej naprej ne dovoli razkladati v tem pristanišču. Ta odlog je igral veliko vlogo tudi v poznejšem uporu kolonistov, proti angleški nadvladi, iz katerega so izšli kolonisti kot zmagovalci in proglasili neodvisnost.
Mesto Boston je polno zgodovine in moral bi biti dober poznavalec zgodovine, da bi vse to lahko pravilno popisal. Zamudili smo se prav malo časa, ker smo bili vsi v težkem pričakovanju, da bi že skoro nadaljevali svojo pot. Zavozili smo na veliko in široko cesto, ki veže večino vseh mest južno in vzhodno, vseh vzhodnih držav.
Prenočili smo v Portsmouth, Maine. V tem malem mestu smo opazili veliko zgodovinskih reči. Ni nam bilo težko spozna ti velikega patriotizma pionirjev v dobi revolucije, vsaka hiša ima skoro svojo zgodovino in mnogo teh je odprtih posetnikom na ogled, proti mali vstopnini.
Prihodnjo noč smo se ustavili v Ellsworth. To je zanimivo mesto. Spali smo v kolonijskem domu in kakor-so nam povedali, da je star že nad 125 let. Zjutraj ko smo vstali, smo videli, da imamo obiskovalce in sicer tri mlada dekleta iz Clevelanda, ki se nahajajo v tem mestu, so nas prišle pogledati in kar začudeni smo bili,ko smo stopili iz hiše. Ta dan smo si ogledali Bar Harbor. To je letovišče in nismo se zamudili predolgo, ker vse ono, kar je bilo resnično zanimivo videti je bilo skrito v ozadju, v gostem drevju in ko se vožiš sploh ne moreš veliko videti. u so vsakovrstni domovi za turiste in za one, ki se nameravajo tukaj za muditi dalj časa. V pristanišču je bilo videti precej jaht, posebno ena se nam je dopadla, ki je bila last bogatega možaka iz Chicaga, ki se je ravnokar vrni z ribolova. Neka gospa je bila tako prijazna, da nas je povabila naj pridemo pogledat kako velike ribe so vjeli. To so bile resnici največje ribe, kar sem jih jaz kdaj videla. Povedali so nam, da je bila "tuna fish," ki je tehtala nad 500 funtov. Povedali so nam, da si moramo ogledati tudi hrib, ki je v bližini pristanišča Bar Harbor. Kako se ta hrib imenuje sem pozabila, po vijoči se cesti smo dospeli na vrh, od kjer se nam je nudil krasen, razgled tako, da je bil naš trud obilo poplačan. S ceste, ki vodi na vrh tega hriba, se nam je nudil krasen razgled na valoveče morje in prav težko je popisati vso to krasoto, ker je skoro nemogoče dobiti pravih besed za izražanje in opisovanje vse te naravne lepote. Od tu dalje je država Maine bolj redko poseljena in mesta se dobi le v velikih razdaljah drug od drugega.
S te ceste se večkrat vidi celo v Kanado in človeku se dozdeva čim severnejše gre, da se nahaja na koncu sveta. Razlika v sončnih žarkih in redka človeška bivališča vse to gotovo vpliva na človeka. Opazili smo tudi, da čim bolj smo šli proti severu, tem manjši je bilo drevje, na kar gotovo vplivajo kratka poletja in hude zime. Prišli smo do zadnjega mesta v državi Maihe in je precej kanadskega značaja, kajti obnašanje ljudi je tukaj precej različno od onega v drugih mestih. Težko se nam je bilo odločiti ali naj prenočimo tukaj, ali naj se takoj odpeljemo v Kanado. Mesto se nam ni dopadlo in nadaljevali smo svojo pot preko meje še isti večer.
Z obmejnimi oblastmi nismo imeli veliko opravka. Zdelo se nam je kot da smo se znašli v dobi pred 30 leti. Na eni strani je bilo videti v živih slikah razne slike filmskih zvezd in kar čudili smo se, kakšen užitek mora to biti ogledovati si te slike v tej okolici. Na drugi strani smo ugledali pogrebni zavod in ker smo sami v tem poklicu nas je to zanimalo. Okno okrašeno s svetlicami in za njim pa smo videli še stare vrste pogrebni dom. Dom je opremljen zelo preprosto in iz pogovora s pogrebnikom smo lahko razvideli, da je še daleč za današnjimi časi. Njegova osebnost ni bila prikupljiva, a kljub temu je bil precej prijazen.
Videlo se je, da ga je najbolj težilo, ker si ni mogel nabaviti ameriških avtomobilov, ker je prevelika carina in tako je moral opustiti misel na nove vrste avtomobile. Povedal nam je, da so ameriški avtomobili več kot še enkrat dražji tam, kakor mi plačamo zanje, čudil se nam je, češ kaj neki Amerikanci vidimo v Kanadi ter nam povedal, če bi on dobil dovoljenje ostati v Zed. državah, da bi nikdar več niti pogledal ne preko meje.
Prenočili smo v tem mestu in zjutraj nadaljevali pot proti severu. Krasna naravna lepota. Tu so vijugaste ceste ob rekah in potokih in po nekaterih krajih smo prišli prav blizu morja, da smo lahko, opazovali ribiče. V teh krajih se tudi tovarne kjer vse ribe takoj osnažijo in jih prezervirajo. Tu smo lahko videli ženske in otroke, ki so bili do kolen v vodi, kjer so lovili "clams." Vse naokoli se vidi razprostrte ribiške mreže. Čolnov je bilo toliko, da je izgledalo kot da je tam suha zemlja. Na vprašanje so nam pojasnili, da se nahajamo v "Bay of Funde," ki ima najdaljšo plimo in oseko. Zvečer ko nastopi plima odveslajo čolni na lov in ko jih vidiš zjutraj se ti zdi kot da so se izgubili v suhi obali, ki se je prejšnji večer nahajala pod morsko gladino.
Največ se tu bavijo z ribolovom in lesno industrijo. Ob rekah in potokih je videti vse polno žag, ki so obložene z lesom. Hlode dovažajo do teh žag, kar po reki. Ob cesti pa so postavljeni tako revni domovi, da je resnično težko imenovati jih človeška bivališča. Tukaj žive gozdarji in ribiči.
Ob cesti smo ugledali velik napis v "Gaspe," krenili smo po tej navadni farmarski poti, ki je bila najdolgočasnejša na vsej vožnji. Skozi 46 milj nismo videli niti enega človeških bivališč in tudi nikjer ne srečali kako živo bitje. Ničesar drugega nismo videli kot dolgo ne tlakovano pot pred nami, kajti posebnih zanimivosti ni bilo v tej okolici. Tu se pač ne bi rada znašla po noči. Po več urni vožnji smo dospeli do taborišča "Boy Scout," ko so ugledali scoutski znak na našem avtomobilu so nas pozdravili, sicer so govorili samo francosko, njih vodja je vseeno znal toliko angleško, da smo se lahko pogovorili in nam je povedal, da je do najbližjega človeškega bivališča še 10 milj.
Veseli smo bili, da smo ugledali ljudi kljub temu, da so govorili samo francosko. Od tu je bilo potovanje malo boljše in kratkočasilejše. Videli smo več hiš ob cesti ki pa ne zaslužijo, da bi jih imenovali hiše, kajti največ imajo samo po eno sobo. čudili smo sem tem človeškim domovom izmed katerih so bili nekateri samo napol dodelani in zanemarjeni. Morila nas je huda žeja in ker nismo vedeli kje dobivajo ti ljudje vodo, ker smo videli največ sode v katere se je nabirala deževnica, smo se ustavili pri eni izmed teh hiš in smo opazili da smo na čuvajnici, kjer stanujejo čuvaji, ki pazijo, da bi se kje ne pokazal gozdni požar. Ta čuvaj nam je pokazal do bližnjega studenca, kjer smo si pošteno ohladili žejo.
Ker me je zelo zanimalo poznati ta bivališča malo bolj natančno, sem vprašala za pojasnilo. Povedano nam je bilo, da ti ljudje žive v tem zapuščenem kraju na vladni zemlji, ki jim je bila razdeljena in na kateri komaj pridelajo za skromno življenje in žive prosto. Zdelo se jim je, da so mnogo na slabšem kot ljudje živeči v "slumih," ki so zašli v bedo po svoji krivdi.
Kakor hitro smo dospeli do Gaspe Peninsula se je tudi pokrajina spremenila. Uvideli smo, da nam naša angleščina ne bo dosti pomagala v teh krajih. Vsi napisi so bili v francoščini in angleščini, a ljudje pa so govorili samo francosko. Zaskrbelo nas je kam naj se obrnemo, če nas nihče ne bo razumel. Sedaj sem šele spoznala kako veliko napako sem napravila, ko sem prekinila pohajati v šolo in se učiti francoščine. Pregledovala sem francosko knjigo in iskala kako naj bi vprašala vsaj za kruh, da bi vsaj lačni ne bili v teh krajih.
Ko smo se končno ustavili na neki gasolinski postaji sem opazila, da razumejo besedo "gas." Pozneje smo se ustavili na nekem kraju za pojasnila in zopet smo slišali našo angleško govorico. Povedali so nam, da bomo našli vse polno vasic in farm na naši poti, katerih največ prebivalcev govori francosko, a so pomešani med njimi tudi taki, ki govore angleško. Povedali smo, da smo namenjeni proti severu in pojasnili so nam, da bomo na naši nameravani poti potrebovali francoščino, ker ljudje v onih krajih ne razumejo angleškega. Začudila sem se, kako je to mogoče, da bi ljudje živeli v Ameriki, ki je vedno vse angleško, pa da ne razumejo našega jezika (angleškeskega) in ko je vendar vsepolno raznih radio programov, se je človek, ki nam je dajal pojasnila, samo malo nasmejal in nam povedal, da v tistih krajih je radio nepoznan, da ljudje tam ne živijo v naših časih, ampak so še precej desetletij za nami.
Kraji, kamor smo bili mi namenjeni so tako zapuščeni, da ljudje ,ki tam žive ne občujejo s vnanjim svetom, ampak žive popolnoma sami zase. Ker še ni dolgo, ko še niti nihče ni vedel jeli kdo živi tam ali ne. Zelo smo bili presenečeni in mikalo nas je, da bi šli pogledat. Vprašala sem tudi, ali jih ni zadnja vojna nič spremenila, ali niso bili tudi njih moški poklicani na vojno? In v naše začudenje so nam povedali, da dotični ljudje sploh ne vedo, da je bila kakšna vojna. Tudi čitali niso o vojni, ker nimajo časopisov in jih tudi ne potrebujejo, ker ne znajo ne čitat in ne pisat. Začudili smo se, da je mogoče, da je v tem času še kje tak kraj.
Pozneje smo se sami prepričali, da je bilo vse kakor nam je povedal dotični uradnik. Vse to smo se prepričali na potovanju po vzhodni Peninsuli, kjer so prebivalci večinoma Francozi. Zelo redki so bili taki, ki so razumeli tudi angleščino. Dalje smo opazili, da so med francoskimi naseljenci pomešani tudi Škoti, ki so nas z veseljem sprejeli in se prav prijazno z nami pogovarjali. Ko smo jim povedali, da smo namenjeni na severni del Gaspe, so nas začudeno gledali, kaj neki nas je napotilo, da se podajamo Amerikanci, ki smo siti vsega, na ta od Boga zapuščeni kraj na koncu sveta.
Neki večer smo se ustavili pri skupini kolib, ki so jih lastovali Angleži. Ker je bil že večer in nismo imeli drugega opravila smo šli na morsko obrežje, sicer se nismo šli kopat, ker je bilo premrzlo, pač pa nabirali školke in različno kamenje vsakovrstnih oblik. Približal se nam je čoln in ker smo videli, da imajo oni, ki so bili v čolnu precej težave priti do obrežja, se jim je moj mož ponudil, da bi jim pomagal in kako je bil začuden, ko so mu odgovorili v angleščini. Nato smo se prijateljsko pogovarjali na kar so nas povabili na obed in čašo pive. Ko smo se tako pogovarjali smo postajali vedno bolj prijateljski in že so nas povabili na svoj dom. Mož, ki se je pripeljal v čolnu nam je povedal, da je postajni načelnik v Cascapedia in da nas povabi, da se gotovo oglasimo na njegovem domu. Ou službuje tam že preko 26 let.
Popoldne drugega dne smo dospeli v njegov urad, bilo je zelo toplo in še toplejše nam je postalo, ko smo videli s kakšno ljubeznivostjo smo bili sprejeti in takoj nam je postregel z mrzlim pivom. Ogledali smo si tudi različne inštrumente, ki se nahajajo na postaji in kar načuditi se nismo mogli gostoljubnosti tega človeka. Povabil nas je tudi na svoj dom, da nas seznani s svojo ženuo, ki nam bo lahko razkazala kraje v okolici. Resnično smo se podali, kakor nam je naročil in našli prijazen dom, kjer nas je njegova žena prav prijazno sprejela in nas pogostila ter nam razkazala po okolici kamor hodijo bogataši na počitnice. Pokazala nam je več krajev, ki so last bogate Lady of England. To so resnično krasni kraji.
Pokazala nam je vrt, ki je veljal to bogatinko več tisoč dolarjev. Ljudje v okolici imajo lep zaslužek na teh njenih posestvih. Ta bogatinka prihaja v te kraje vedno sama in njena edina hči se je pred kratkim poročila. Skoro se mi je zasmilila, ta bogata ženska, ki kljub svojemu bogastvu živi tako pusto življenje. Edino veselje, ki ga ima, je v vrtovih. Sprevidela sem, da čim bogatejši je človek, težje si pridobi prijateljev in celo njegova lastna družina mu je tuja. Prav nič nisem zavidala tej Lady of England.
Ko smo se vrnili je bil že čas za večerjo. Naša gostiteljica nas je povabila, da ostanemo in bomo večerjali. Zunaj so se kopičili temni oblaki in slišati je bilo zamolklo grmenje, kar nas ni prav nič mikalo nadaljevati svojo pot v nevihti in po nepoznanih krajih. Ko smo se končno odločili za odhod smo zagledali, ko nam je nasproti prihajala neka postava in spoznali smo, da je naš gostitelj in ki je na vso moč pritekel, da mu ne bi odšli in povabil nas je zopet na pivo, ki ga je skrbno hladil na ledu. Toda imeli smo dovolj vsega. Na vsak način nas je hotel obdržati ter nas vabil, da prebijemo večer pri njem. A ker smo vedeli, da je še dolga pot pred nami, smo se morali posloviti in poleg tega pa se je nevihta približevala vedno hitreje.
Že smo vozili nekaj milj, ko so se pokazale prve kaplje in naenkrat smo se znašli v hudi nevihti. Končno smo v tej nevihti dospeli do neke francoske vasi, kjer smo prespali viharno noč. Naš prijatelj nas je pa opomnil, da naj nikar ne prezremo na našem potovanju Percy Rock, ker nismo še nikdar slišali o tem, nismo vedeli, kaj naj pričakujemo. Po večurni vožnji, po ozki in vijugasti cesti, smo doživeli presenečenje. V objemu skalovja smo zagledali krasno vas. Ta okolica je bila tako krasna, da se nam je zdela kot da poslušamo pravljice o začarani vasi ali kaj podobnega. Krasni vodopadi in sploh je vsa okolica tako krasna, tako naravno čudo, da je nemogoče vse to popisati. To je pravo čudi narave.
Pot nas je vodila naravnost na vrh neke gore in tu smo občutili pravi sveži zrak. Ko semo dospeli na vrh gore smo izstopili, da si tako lažje ogledamo te prekrasne kraje. Med špičastimi gorskimi vrhovi pa uzreš tudi krasna rodovitna polja na katerih vidiš med skalovjem postavljene farmarske domove. Krasote kot smo jih videli v teh krajih skoro dvomim, da jih bomo videli še kje. Ceste se kakor kače ovijajo po teh gorah.
Navzdol po tej cesti smo vozili počasi proti Gaspe, ki ima tako staro zgodovino kot jo ima Kanada sama. Vasica Gaspe leži v prekrasni okolici, katere obala je še vedno slavna, prebivalci še vedno držijo stare običaje svojih prednikov "Lojalistov," ki so za časa revolucije oziroma vojne med kolonijami in Veliko Britanijo pobegnili v ondotne kraje iz Zedinjenih držav. Naselili so se v Gaspe in so bili prvi trgovci v ondotnem kraju. Gaspe je lepo pristanišče in tekom svetovne vojne je bilo včasih tu zasidranih po 30 vojnih ladij. Od tu je odplula prva kanadska ladja, ki je bila namenjena v vojno.
Turisti, ki obiščejo te kraje, tukaj navadno obrnejo nazaj od koder so prišli, a mi pa smo bili med tistimi redkimi, ki si upajo in želijo videti še kaj več ter jo mahnejo še naprej. Najprej smo se vozili med samim gorovjem in skalami, čez hribe in doline. Sem pa tam smo prišli tudi na lepe ravnine. Tu je kraj, kjer smo našli "Pozabljenega moža." Ko smo tako potovali v višavju smo videli prijazne vasice posejane ob vznožju visokih gora. V daljavi na morju smo videli jadrnice in čim smo se približevali morju tem bolj nam je udarjal v nos nek neprijeten duh. Začudeno smo se ozirali, kaj naj bi povzročalo te neprijetne dražljaje v naših nosovih, ko smo ugledali viseče mreže v katerih so se sušile ribe na soncu in tako posušene, ljudje uživajo v zimskem času.
Te male vasice so odvisne vse od same svoje industrije in svojih pridelkov. Domovi so majhni in glavna soba teh domov je precej velika kuhinja. Ob straneh so naložene skladovnice drv, ki so pripravljene za dolge zimske mesece, da dajejo gorkoto med tem ko zunaj na morju razsajajo mrzli vetrovi. Ob takih zimskih večerih sosedje obiščejo drug drugega ter se grejejo pri toplih pečeh in pripovedujejo doživljaje iz ribiškega življenja, se pomenkavajo o prijateljih, ki počivajo v mrzlih valovih. Ko starejši pripovedujejo, ženske in otroci poslušajo in ugibljejo ali je res mogoče slišati glasove utopljenih iz globine morja?
Ko se vreme nekoliko ublaži se zopet podasta oče in sin na ribolov in se vsa utrujena ob večerih zopet vračata proti domu. Ob večerih se tu sliši pobožna molitev k Bogu in svetnikom, predno se ti ljudje podajo k počitku. Preprosto življenje je to in ljudje so zadovoljni samo da so zdravi.
Take tipične družine dobiš vse skozi ob obali v večjih skupinah v bližini cerkve. Male kapelice ob cesti te vedno spominjajo na Boga in na drugi strani pa vidiš neizmerni ocean, ki nudi tem prebivalcem glavno prehrano. Mnogo grobov se nahaja v mrzlih valovih oceana. Ti ljudje težko delajo, a so vseeno zadovoljni. Oni vživajo življenje tako, kakršno je in ne poznajo strahu pred smrtjo. Če umrje na kopnem napravijo leseno rakev in ga polože vanjo in pokopljejo po cerkvenih obredih.
Nadaljevali smo svojo pot čez gore in doline in mimo številnih vasic, a nikjer nismo slišali angleške govorice. Opazovali smo življenje teh prebivalcev, kako se vsak dan odpravljajo, na svoje dnevno delo. Vse njihovo orodje je primitivno, prevozna sredstva so enostavna. Imajo v volovsko vprego ali pa tudi velike pse, ki vozijo vpreženi v malih vozičkih skromne pridelke proti domu. Ljudje so nas začudeno ogledovali in nam mahali v pozdrav.
S-s-s-s-s se zasliši pod našimi kolesi in vsak že ve kaj to pomeni in noben šofer ni tega glasu nič kaj vesel, imeli smo "flat tire." Vsa vas se je zbrala in nas opazovala, ko smo popravljali, kar je bilo pa še najzanimivejše za te ljudi, je pa bil naš radio. Zaslišali so petje, seveda iz Zedinjenih držav, a ko se je oglasil glas v francoščini, tedaj so napeli svoja ušesa in zvesto poslušali. V prihodnji vasici smo ugledali velikanske skale, ki so se dvigale nad morjem. Pripravljeni smo bili posneti nekaj slik, ko nam prihite nasproti ljudje in nam povedo, da se je utrgal plaz in sedaj morajo čakati kdaj jim bo mogoče z busom nadaljevati pot.
Posvarili so nas tudi, da naj se nikar preveč ne obotavljamo in naj se požurimo, če ne mislimo za večno zaspati pot katero teh ogromnih skal. Na omenjenem busu so bili ljudje iz vseh delov sveta iz Zedinjenih držav in Evrope. Povem vam, da nismo izgubljali časa, ampak se takoj podali na pot, ker se nikakor nismo mogli sprijazniti z mislijo, da bi za večno zaspali pod temi skalami in tega tudi nismo imeli na našem potovalnem načrtu. Odhiteli smo odtod in nič več ni bilo časa ogledovanje lepih scenerij. Čim bolj smo mislili na svoj dom in varnost, toliko bolj jo je ubiral naš avtomobil proti srečnim in varnim Zedinjenim državam.