Po obedu
| Po obedu Mara Tavčar |
| |||||||||||||
Gospod Fran je imel navado, da se je po obedu zleknil na divan in čital časopis, da je lažje zadremal. Sprva je z zanimanjem sledil politiki, novicam in dalje, da je zasmrčal. Nekega dne je v rahli omotici svojega »dolce far niente« zaslišal korake.
Ona: »Evo ti proračun za mojo zimsko obleko!«
On: »Kako to, saj vendar še nisem ...«
»Kaj nisem! Saj si poravnal račun takoj, ker je bila pošiljka poštno povzetna!«
»Vraga, kdaj je to bilo?«
»Kdaj! Pred tremi meseci.«
»Pred tremi meseci sem bil še ...«
»Seveda si bil še upravitelj, a zdaj si ravnatelj.«
»Ravnatelj ...«
»No, in jaz kot gospa ravnateljeva moram biti dostojno oblečena!«
»Gospa ravnateljeva ni moja ...«
»Seveda ni tvoja kuharica, ampak žena!«
»Žena?«
»Evo ti proračun. Obleka, klobuk, hermelina, saceo, paletot: sedemstoindvajset kron!«
»Sedemstoindvajset kron, vraga, milostiva poiščite si moža ...«
»Ti si vendar moj mož!«
»Za take stvari ne znam biti mož.«
»Ne norčuj se! Gospa Ela je bila ravnokar pri meni. Krasno, elegantno obleko ima, z japonskimi rokavi, zadnjega kroja, z imenitno aplikacijo iz svileža, klobnk prima Chanteclair, pristno hermelino ... in nje mož je samo ...«
»Kaj me briga nje mož!«
»Mene tudi ne, ona še manj. Briga pa me njena obleka, klobuk, zaostajati ne smem!«
»Pusti me v miru: komaj se vležem ...«
»I, kdaj naj ti povem. Pri obedu, ne! zadnjič si se jezil, da sem ti pokvarila dober tek s svojim računom.«
»Ne bodi no sitna in miruj!«
»Dražiti me hočeš, nevednega se delaš. Oh, preljubi moj mož!«
»Le poljubuj me, naroči obleko, a plačaj sama!«
»Zakaj si me pa vzel?«
»Hm! Da mi gospodinjiš!«
»In strgana okrog hodiš!«
»To ni res! Koliko je bil zadnji račun?«
»Osemsto kron!«
»Vraga, pozabil sem že. Pred tremi meseci osemsto kron in koliko si danes naračunila?«
»Sedemstoindvajset!«
»To je, je, je tisočpetstoindvajset, vraga, lep kapital. Še nekaj dodam in imam avtomobilček!«
»Avtomobil, nobel, žena pa vedno v eni obleki!«
»Saj ti kupim, kar hočeš a bodi pametna in ne pretiravaj!«
»Nič ne pretiravam! V modni list poglej črno na belem stoje cene!«
»Ali je treba iz Dunaja in to od najdražjih tvrdk?«
»Ela bo govoričila okrog, kako drago obleko ima, jaz pa naj doma čepim, kaj ne! Zborovanje bo za dobrodelno društvo. Kakšna naj se prikažem, v kateri obleki ... vse so stare in iz mode!«
»Obleči pomladno!«
»Kozel! Obleči ti ob Sv. Jakobu kožuh. Narobe svet!«
»Saj je narobe, taka potratna žena!«
»In tak skopuh, tak negalanten mož!«
»Mož gor ali dol, kasa je moja!«
»In moja dota, kje je pa ta?«
»Naroči in plačaj iz dote!«
»Dobro veš, da ...«
»... je nisem štel!«
»Mar misliš, de je bilo perilo in pohištvo za pet sob zastonj!«
»Tega ne morem ugrizniti, ali s to ropotijo plačati tvoje obleke!«
»Ah, kako sem nesrečna! Slabo, slabo, vode, vode ...«
»Pomiri se, pomiri, obleko dobiš!«
»Dobro, takole, kajne za dvesto kron!«
»Plačam!«
»In klobuk in hermelino in ...«
»Ne plačam!«
»Uh, pustil bi me v miru. Za menoj si lazil, ko sem imela štirideset snubcev!«
»Pa bi si boljšega izbrala, ali pa poročila vseh štirideset! Vjel sem se, kje so tvoje bogate tete, strici, stare matere?«
»Ali nisi rekel, da me iz gole ljubezni poročiš? Hinavec ti!«
»Ljubezen mine, denar ostane!«
»Narobe! Denar gre, ljubezen ostane in moja bala!«
»Naloži jo na hrbet in pojdi ž njo!«
»Uh, podi me, ko sem mu vse k hiši prinesla od postelje do metle! Moj Bog, k materi pojdem, ločim se, da veš! Ob, vode, vode, slabo!«
»Presneto, da ne daš miru! Ksantipa, Kasandra, obleko dobiš!«
»To si že obljubil! Klobuk mora pristojati k obleki!«
»Naj ga imnš od lani!«
»Od la - la - ni? Kuharici sem ga dala!«
»Nazaj naj ga da!«
»Da bodo s prstom za menoj kazale, pestunje, dekle, sobarice, kuharice, da nazaj vzamem, kar podarim!«
»Pa naj ti kuharica novega kupi!«
»Ana, Ana, vo - vo - de, u - mi - mi - ra - am!«
»Vrag naj vzame vse skupaj. Napiši še klobuk in basta!«
»Vidiš moj dragi možek, tako bom pridna, skrbna, vedno bom mislila na ...«
»... obleko!«
»S teboj ni govoriti! Kadar sem jaz ljubezniva, si ti sirov!«
»Tudi jaz bi bil ljubezniv, makari z oslom, če bi mi kupoval.«
»Saj sem vendar tvoja žena!«
»Ampak prebito draga. Ko sem zahajal k vam si se delala tako skromno, da sem si mislil, no, vsako leto eno obleko za veliko noč, to bo že šlo, a sedaj ne mine mesec, da ni deset računov. Obleka, klobuk, podpletanje nogavic, rokavic, vrag ...«
»Vse to bo v enem računu. Prihranim Ti izdatke za nakaznice!«
»Koliko si že rekla?«
»Sedemstoindvajset in poštnina.«
Če ti prst pomolim, zagrabiš roko do rame.«
»Oh, jaz nesrečnica, očitavanja, oh, da sem ti morala pomoliti ta nesrečni prst, za tvoj nesrečni poročni prstan!«
»In jaz tebi. Moj poročni prstan je predrto težak in drag!«
»Moj tudi!«
»Snemi ga in poišči si lažjega!«
»Šla bom, šla, a za slovo mi kupi, kar zahtevam!«
»Kar hočeš, vse naroči, samo da se te odkrižam enkrat za vselej!«
»Torej obleka, klobuk, hermelina, saceo, paletot, športni kostim, promenadna obleka, bom že še potem pisala. Oh, moj ljubi, ljubi mož, kako si moj! Boš videl, v teh toaletah bom krasna, tako lepa, da se ne boš mogel ločiti od mene. Daj da te poljubim, srčno, vroče, toplo, iskreno. Ne, ne, od tebe se ne bom ločila. Do smrti tvoja, Fran, do smrti. Od tebe nikdar!«
Fran je skočil raz divan. Obrisal si je potno čelo in zarentačil: »Kaj vraga, tri ura!« Kot blisk je švignil v pisarno, razmršen, rdeč, preplašen. Šef ga je začudeno pogledal rekoč: »Kaj je, gospod Fran, menda se niste ravnokar dvobojevali?«
»Spal sem, pa take sanje! Oženjen sem bil, žena mi je naračunila strahovito vsoto za obleko. Odjenjala ni, medlela je in tarnala in od groze, da sem oženjen sem se zbudil ves poten od pete do temena!«
»Boga zahvalite, da ste svoboden, prost samec! Vaše sanje so pri meni štirikrat na leto – gola resnica. Svetujem vam, da fantujete do smrti.«
»Prokleto, saj bom!«