Po stopinjah Gospodovih

Po stopinjah Gospodovih. Spomini na slovensko jeruzalemsko romanje v l. 1910.
Franc Ksaver Meško
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (66. zvezek), 1912, 77–145
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. dno

V Sveto deželo!

uredi

Razveselil sem se tega, kar se mi je reklo: „V hišo Gospodovo pojdemo!“ (Ps. 121.)

Dolgo si hrepenelo, o nemirno srce! A glej, hrepenenje je izpolnjeno. Dolga leta si sanjala, o duša, o krajih, ki jih je Gospod posvetil s svojimi stopinjami, ko je priprost in siromašen romal pod pekočim solncem od vasi do vasi, od mesta do mesta, povsodi dobrote deleč, ki jih je z milim, nebeškim svojim pogledom blagoslavljal, ki jih je oškropil s solzami svojega usmiljenja in z dragoceno svojo krvjo.

Dolgo si sanjala, o duša, o njih, s svetimi spomini ožarjenih, z največjo, nebeško ljubeznijo posvečenih. Ker kdo ni spet in spet z nemirnim srcem razmišljal in sanjaril o njih? Kdo ni hrepenel po njih, ko je slišal o vseh velikih, božjih čudežih, ki so se godili v oni čudežni zemlji, ko je slišal in bral in je v bučnih dneh in v tihih pokojnih nočeh premišljal o oni največji žaloigri svetovne zgodovine, ki se je doigrala v njih? Enkrat da bi jih videl, enkrat da bi jih pobožno objel, jih goreče pozdravil zavzeti pogled — enkrat vsaj!

Izpolnjeno je hrepenenje! Sanje so postale resničnost, čarovito lepa istina.

Kako je rekel Sin Božji, največji poznavalec človeškega srca, ker je njegov Stvarnik? Ali ne: „Blagor očem, ki so videle, kar vi vidite ...“[1]

V pretekle dni oko mi gleda ...

A. Funtek.

Vožnja na morju — radost je! A včasih tudi napor in trpljenje.

Ni prijetno, naravno, če človek vidi okoli sebe vse bolno. Ker ob tem le prelahko še sam začuti neprijetne znake morske bolezni. Ker so bili mnogi romarji in skoro vse romarice prvič na morju, morska bolezen seve ni izostala in ni prizanašala.

A je tudi radost. Na širokem, svobodnem morju! Kako neznatno, malopomembno se dozdeva človeku vse, kar hiti mimo njega, ali kar je že za njim. In prostega se človek čuti — kakor ptica, ki pod sinjim nebom pluje v neskončnost. Kam? Ali novemu svetu nasproti, boljšemu življenju?

Le včasih pridejo spomini na ono, kar je za nami: razvesele, zaskele ... A se spet pogreznejo v globočino srca, ko se misli pogrezajo v neskončnost, ki tiho in skrivnostno diha ob človeku, odrezanem od sveta in njegovih skrbi in njegove vsakdanjosti ...

Dolg čas na ladji menda nikomur ni bil. Dnevni red je bil tako razdeljen, da je bilo ves dan kaj opravka: pobožne vaje, poučni in razvedrilni govori. In med 542 ljudmi, ki jih je usoda iz najrazličnejših krajev naše domovine privedla na tesne ladjine prostore, dolgčas ne najde izlahka prostora in doma. Tujci se drug drugemu približujejo, se spoznavajo, si postajajo domačini in prijatelji.

Ladja plove, plove ... Mimo hite otoki s pustim, kamenitim obrežjem, z golimi gorskimi slemeni. A glej, sredi mrtve pustinje stoji tu tam prijazna vasica — kakor lep spomin v puščavi življenja. Ob nji — slične oživljajočemu. veselemu upanju — majhne njivice. Z velikim trudom od blizu in daleč skupaj nanošene, izmed skalovja, kjer je kaka peščica zemlje. Z veliko ljubeznijo obdelane. Z ljubosumno skrbjo čuvane; okrog in okrog ograjene proti najnevarnejšemu tatu: viharju, burji. Vmes nas pozdravlja kje doli s skalovja, izza gorovja lično belo mesto, koketno in gizdavo, z visoko v nebo se dvigajočimi belimi zvoniki. Srečujejo nas jadrnice z razpetimi belkastimi jadri, slične velikim morskim galebom, ko se potapljajo v vodo po plen, ki so ga z bistrim očesom iz višave zasledili. Črn, ogromen parobrod se izlušči iz meglene daljave; polagoma plove proti nam, od daleč pozdravi, se spet oddaljuje ... Kdo? Odkod? Kam? — Kdo ve!

Medtem se bliža večer. Solnce pada kakor velikanska žoga, ki jo je vrgla nevidna roka, z nebesnega oboka na morsko plan. Kakor goreča barka plava po vodni gladini. Vsenaokoli se nebo zakrije s polprozornim dimom, z oblaki, ki zdaj zdaj čudežno, gorečo ladjo povsem zagrnejo. Iskre vrše na vse strani, perinje se utrinja, vse nebo gori, žari ... Bledí, ugaša ... Hipoma se plamteča ladja pogrezne v nevidne globočine.

Ali nismo v mladih letih brali, kako so s krvjo omadeževane roparske ladje po hudem boju zažgali in jih potopili na dno morja? Glej, sedaj gledamo isti prizor v resnici.

Nastaja noč, čudovita jutrovska noč. Na vsem morju mir in tišina. Šume le valovi, ki jih ladja neusmiljeno reže. Nad nami se razpenja čudežno modro nebo, posejano z zlatimi očesci, ki nemo, začudeno zro doli na nas ... Duša se širi ob ti neizmernosti, v kateri se izgubljamo. Duh se potaplja v skrivnosti, ki jih čuti vsepovsodi, srce drhti ob njihovi nerazvozljivi globočini. Pač se trudi oko, da bi bralo v skrivnostnih črkah neba, pač se napenja uho, da bi vjelo tajne govorice, ki se zibljejo v vsemiru, vekovečni pogovor med nebom in med morjem — zaman, zaman ...

Ure hite. Treba iti v kabino. V vročini in v težkem vzduhu kabine se poezija razprši. Nemirno spanje. Vsak hip stopa kdo — pač romar, ki ne more spati ali išče svoj prostor — po hodniku ob kabinah. S težko glavo se zbudimo; ob treh, ob štirih najpozneje; ker ob štirih je že vsa ladja polna življenja. Na krovu ob krasnem kipu Marije, „morske zvezde, upanja in rešiteljice mornarjev“, in pri vseh sosednih oltarjih duhovniki že darujejo sv. maše. Vsenaokoli kleče romarji; bolniki leže na vzvišenem prostoru na krovu. Čez ladjo brije hladna jutranja sapa; v daljavi se rdeči nebo; tam kmalu vzide solnce ...

Pet dni tako, pet noči.

Zadnjo nisem več maral iti v kabino. Dušila me je neznosna vročina v nji. Zavil sem se v pelerino in sem legel na vzbočeno streho salona I. razreda. Tiščalo je, seve. A so večinoma tudi vsi drugi romarji spali na krovu, kjer je pač kdo našel kak prostor.

Okoli polnoči me je začelo zebsti. In ves trd sem bil od ne baš mehke postelje, znamenje, da mi še mnogo manjka za popolnost svetnikov, ki so spali na ostrem kamenju in sličnih blazinah, pa niti čutili niso, da so trde.

„Pogum!“ — sem se na tihem tolažil. — „V nekaj urah smo v Jafi.“

Najbolj sem tedaj hrepenel po enem: da bi prišel v lastno sobo, kjer bi se lahko mirno in nemoteno umil, osnažil in preoblekel.

Hvala Bogu, še tisti dan je bilo hrepenenje izpolnjeno: v Jeruzalemu, v frančiškanskem hospicu (hiša za romarje), „Casi nuovi“ (kaza nuova = nova hiša).

Še je noč naokoli. Zamislim se, bedeč zasanjam. Duh mi plove v mračne daljave, razsvetljene edino z besedo božjo, ki je z neizbrisnimi črkami zapisana v knjigi vseh knjig, v sv. pismu.

Zazrem pred seboj čudežno zgodovino dežele, ki smo se v njo s takim hrepenenjem napotili, zgodovino, polno najburnejših dogodkov, ki so večinoma vsi posledica zvestobe ali nezvestobe izraelskega ljudstva do Jehova, do Onega, ki „je bil, je in bo vekomaj“. Če diha skozi zgodovino vsakega naroda dih pravičnosti božje, ljubezni in srda Vsevečnega, čutimo ta dih božji tem jasneje in tem živeje v zgodovini judovskega ljudstva, „izvoljenega naroda Gospodovega, svečeniških sinov Večnega“.

Duševno oko zre očake: Abrahama, Izaka, Jakoba. Kakšno čudežno življenje! Dandanes je malo vladarjev in mogočnežev tega sveta, ki bi imeli tako pisano zgodovino kakor ti priprosti nomadi (potujoči pastirji). Kaj je čudovitejšega, kaj zanimivejšega v zgodovini nego romanje Abrahama in Izaka na goro Morijo? Tam, kjer je stal pozneje tempelj in se je stoletja in stoletja dvigal dim in duh daritev proti nebu, naj daruje Abraham edinega sina Izaka. In mož gre molče svoj križev pot, zvest hlapec svojega Gospoda, s samo eno mislijo v srcu: „On je Bog in Gospod, jaz sem prah. Kako bi mu naj ne bil pokoren ...?“ Potem sovraštvo med Ezavom in Jakobom in njih sprava. Slika, kakor izrezana iz življenja. V starosti 130 let se Jakob napoti v Egipt, k sinu, ki ga je Vsemogočni zaradi ljubezni in pokorščine do očeta in zaradi neomadeževano ohranjene čistosti povzdignil do najvišjih časti. Stosedeminštirideset let dopolni Jakob, a še ob smrtni uri hrepeni po domovini, po Sveti deželi. „In ko je videl, da se dan njegove smrti bliža, je poklical svojega sina Jožefa in mu je rekel: „Ako sem milost našel pred tvojim obličjem, skaži mi ljubezen in zvestobo, da me ne pokoplješ v Egiptu; temveč da počivam pri svojih očetih, in me iz te dežele popelješ in v pokopališču mojih staršev pokoplješ.“ Odgovoril mu je Jožef: „Storil bom, kar si zapovedal.“ On pa je djal: „Prisezi mi!“ In ko je prisegel, je Izrael molil Boga in se je naslonil na posteljno zglavje.“ (I. Mojz. 47.) Tudi Jožef umira v Egiptu. A tudi on v vsi svoji časti in slavi ni pozabil domovine, ki ji je bil iz naročja iztrgan že s šestnajstim letom. Z ljubeznijo in s hrepenenjem misli na njo še pred svojo smrtjo. „In je rekel svojim bratom: Po moji smrti vas bo Bog obiskal in odvedel iz te dežele v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu. Tedaj nesite moje kosti s seboj iz tega kraja.“ (I. Mojz. 50.)

Čudovita ljubezen do domovine! Ti ljudje so bili tudi v kanaanski deželi brez stalnega bivališča, a kako vroče so ljubili svojo domovino. Danes pa ljudje tako malomarno in brezbrižno otresajo z nog prah rodne grude in s prahom iz src ljubezen ter nosijo brez kesa in brez bridkosti v duši svoje moči v tujino — na prodaj ... Ni je menda knjige, ki bi s tako elementarno močjo govorila o ljubezni do domovine, o zvestobi rodnim krajem, kakor govori v svoji čudoviti priprostosti sv. pismo.

Za Jožefom — noč. Zgodovina, oziroma On, čigar roka zgodovino piše in deli luč in senco, določa srečo in nesrečo, je pustil priti na Izraelce gorje dolgoletnega suženjstva. Tedaj zbudi onega velikana, ki stoji kakor solnce v zgodovini izraelski: Mojzesa, ki mu navadni umrljivi ljudje niso mogli pogledati v obraz, tako je blestel v odsevu svetlobe božje, ki jo je smel gledati, mož, v katerega tudi mi strmimo vsi zavzeti in se vprašamo: „Kako je bilo mogoče — posebno v tedanjih razmerah — kar je ta mož storil? Kako je bilo mogoče, da je upognil železno voljo samodržca, mogočneža Faraona? Kako je bilo mogoče, da je stal sam proti vsemu milijonskemu puntarskemu ljudstvu in ni za ped odnehal in je neukročeno voljo tega ljudstva strl ter te trde tilnike do tal upognil? Kako je bilo mogoče, da je dal svojemu narodu tako čudežne zakone, do pičice določena pravila za vse, tudi najneznatnejše okolščine življenja, in je dosegel, da se je to neubogljivo ljudstvo tem ostrim in trdim zakonom pokorilo?“ — Odgovoriti si moramo: „Nemogoče bi bilo, če ne bi bil z njim — Jehova, Večni, ob čigar glasu se je tresla sveta gora Sinaj, pod čigar senco je drhtela puščava, ko je videla in čutila mimo iti senco njegovo ...“

Ljudstvo pride pri Hebronu v Sv. deželo. Valovi Jordana se v globoki ponižnosti ustavijo ter narede pot svojemu Gospodu in njegovemu ljudstvu.

Potem sodniki. Jozue, služabnik, učenec in prijatelj Mojzesov. Njega je še ožarjal svit, ki je žarel z blestečim odsevom skozi desetletja za Mojzesom. Za njim Gedeon. „Meč Gospodov in Gedeonov!“ — En mož v vsi dešeli, a reši ves narod. Nobenemu ljudstvu ni treba veliko mož; vsa zgodovina priča o tem. Večkrat je množica velikih mož, ali ki vsaj hočejo biti veliki in si domišljajo, da so veliki, nesreča za ljudstvo. En mož na svojem mestu odtehta lahko ves narod ... Zato so Izraelci lahko s ponosom peli bojni klic svojega vojvode: „Meč Gospodov in Gedeonov ...“ Jefte ... Ubogi oče, ki mora darovati lastno hčerko ... „In začela se je šega v Izraelu, in se je navada ohranila, da se Izraelove hčere vsako leto snidejo objokovat hčer Jefteja, Galaajčana, štiri dni.“ (Sodn. 11.) Samson, čigar rojstvo in moč je nerodovitni materi angel naznanil. Vso svojo moč posveti domovini. Blodi; ženske ga varajo. A zaupa v Gospoda, domovino ljubi. Ob enem spopadu pobije tisoč Filistejcev; mestna vrata izdere s podboji in jih zanese na vrh gore. Ves sovražni narod ga ne ukroti — a ukroti ga ženska; s svojo nezvestobo, s svojim izdajstvom ga pogubi. Z Gospodom spravljen umre žrtev lastnega maščevanja. Najmogočnejši sodnikov, a najslabotnejši, ko zagleda devico — tujko. Zaradi nje je izgubil obe očesi in življenje ...

Samuel, od Boga izprošeni, ki služi v templju, z efodom prepasan kakor levit, dasi je še deček, pod efodom suknjico, ki mu jo vsako leto mati prinese gori v Silo. Za Helijem, blagim možem, a preslabim očetom, sodi on in vodi ljudstvo. A se postara. Njegova sinova ne poznata pravičnosti, kakor je nista Helijeva. Zato hoče narod kralja. Samuel se žalosti, se ustavlja. A Gospod mu govori: „Slušaj glas ljudstva v vsem, karkoli ti poreko; zakaj oni niso zavrgli tebe, ampak mene, da naj ne kraljujem nad njimi.“ Savel, prvi kralj. Mogočen, dokler hodi pred Gospodom. A ko Gospoda zapusti, Gospod tudi njega zavrže. Savel pade s svojimi sinovi na gori Gelboi. In naslednik njegov, David, pesnik in prerok Gospodov, zaplaka: „Gore Gelboe, od sedaj naj ne pada na vas ne rosa, ne dež, tudi naj ne bo na vas njiv s prvinami; zakaj tam je bil proč vržen ščit junakov, ščit Savlov, kakor da ne bi bil z oljem maziljen. Brez krvi pobitih in brez masti junakov se ni nikoli vrnila Jonatanova puščica, in meč Savlov ni nikoli prazen prišel nazaj. Savel in Jonatan, ljubezniva in lepa v svojem življenju, tudi v smrti nista bila ločena; bila sta hitrejša nego orli in močnejša nego levi. Hčere Izraelove, plakajte po Savlu, ki vas je v veselju s škrlatom oblačil, ki vam je dajal zlate lepotije v ozaljšanje. Kako so popadali junaki v boju! Jonatan je ubit na tvojih višavah! Žalujem po tebi, moj brat Jonatan! Ti prelepi in in ljubeznivejši nego ženska ljubezen! Kakor ljubi mati svojega edinega sina, tako sem jaz tebe ljubil! Kako so popadali korenjaki, in je poginilo vojskino orožje!“

David, mož pesmi, mož mogočne, veličastne besede, čigar spev je kakor vihar, ki lomi tisočletne cedre na Libanonu, in kakor pesem uspavanka ljubeče mlade matere, mož trpljenja in solz, udarjen po lastnem sinu Absalomu. „Absalom moj sin, moj sin Absalom ...“ A ga ni več! Zemlja je odprla svoje žrelo in ga je požrla, kup kamenja krije grob nesrečneža.

Salomon, najmodrejši vseh ljudi, ki ga je prišla kraljica iz daljne Sabe poslušat in občudovat v njegovi modrosti, učenosti in v njegovem veličastvu; Salomon, ki postavi Gospodu hišo, kakoršne ni imel ne prej ne slej ... A Salomon zapusti, od žen, tujk zapeljan, strah Gospodov. Na „Gori pohujšanja“ postavi svetišča paganskim bogovom in gaje malikom svojih žen.

Že se dopolnjnje, kar je napovedal Izraelcem Samuel: „To bo pravica kralja, ki bo nad vami kraljeval: jemal bo vaše sinove in jih bo deval na svoje vozove ter si bo napravljal konjenike in tekalce pred svojimi vozovi in si bo postavljal tisočnike in stotnike in oratarje svojih njiv in žnjece svojih setev in kovače svojega orožja in svojih voz. Vaše hčere pa bo naredil mazilarice in kuharice in pekinje. Tudi bo jemal vaše najboljše njive in vinograde in oljnike ter jih bo dajal svojim služabnikom. Desetil bo pa tudi vaše setve in pridelke vinogradov in jih bo dajal svojim skopljencem in svojim služabnikom. Tudi vam bo jemal hlapce in dekle in najlepše mladeniče in osle in jih bo deval k svojemu delu. Tudi vaše črede bo desetil, vi pa boste njegovi sužnji. In vpili boste tiste dni zoper svojega kralja, ki ste si ga izvolili; toda Gospod vas ne bo uslišal tiste dni, ker ste hoteli kralja.“ (I. Kralj. 8.)

Kralji. Dobri in slabi, slabi in dobri, bogaboječi in izzivajoči s svojimi krivicami srd božji. Punti ... vojske s sovražniki in med brati ... kri teče v potokih ... prestoli se zibljejo ... Ljudstvo je zbegano ... „Kdo nam je gospod, in kaj je volja božja?“ — Po vsi deželi se glase klici zbeganosti, dvomov, zmešnjave ...

Tedaj pošlje Gospod preroke.

Duh božji napolni Elija, gorečnika. Kralji trepetajo pred njegovo besedo, v strahu in v upanju drhti ves narod, ko on spregovori. Neprestan boj z mogočneži tega sveta, ki so ljudstvu le v škodo in v pogubo, ne v blagoslov in srečo, je njegovo življenje. Ob hudobiji in zlobnosti kraljev opeša celó njegovo za vse dobro in sveto goreče srce.

„Zadosti mi je, o Gospod, vzemi mojo dušo; zakaj nisem boljši od mojih očetov.“ (III. Kralj. 19.)

A duh božji mu vlije v srce novih moči. — Na gorečem vozu je vzel Gospod gorečega svojega služabnika v nebesa. A plamen velike njegove duše žari skozi stoletja. Da se je v Janezu Krstniku nanovo prikazal, mislijo Judje. Celó Kristusa Gospoda imajo mnogi za iz nebes se vrnivšega Elija.

Jeremija, mož, ki ga je duh Gospodov zbudil ob času največje bede izraelskega kraljestva, a mu je obenem vdihnil v srce do neba plamtečo ljubezen do nesrečne domovine. Bič srdú Gospodovega s strašno močjo pade na nezveste sinove Izraelove; a nobenega srca ne zadene tako pekoče kakor veliko, v ljubezni goreče srce Jeremijevo.

„Zakaj je moja žalost vedna, in moja rana neozdravljiva in se noče zaceliti?“ (Jer. 15.)

Nihče ni nikoli svojega naroda bolj ljubil, nihče ni nad svojo domovino več solz prelil nego ta prerok, mož trpljenja in žalosti.

„Moje oči točijo noč in dan solze in ne jenjajo, ker z groznim razdejanjem bo potrta deviška hči mojega ljudstva z neizrečeno veliko nadlogo. Če grem na polje, glej, z mečem pobite! Če pridem v mesto, glej od lakote končane ...“ (Jer. 14.)

A nihče v vsi deželi ni okusil več nasprotovanja, več sovraštva.

„Gorje meni! Mati moja, zakaj si me rodila, moža, s katerim ima vsak prepir in razpor po vsi deželi?“ (Jer. 15.)

„In ko je Jeremija vse izgovoril, kar mu je bil Gospod zapovedal, da naj govori vsemu ljudstvu, so ga zgrabili duhovni in preroki in vse ljudstvo, rekoč: Umreti mora!“ (Jer. 26.)

A beseda Gospodova ni bila za šalo govorjena, ni bila vetru izročena. Postala je krvava resnica: Nabuhodonozor pomandra v tla Jeruzalem (l. 588) in požge tempelj Salomonov, čudež sveta; Jude odvede v babilonsko sužnost. „Pota na Sion žalujejo, ker nikogar ni, da bi prišel k praznovanju; vsa njena vrata so potrta, nje duhovni zdihujejo, nje device so nesnažne, sama je vtopljena v bridkosti ...“ (Žal. 1.) V daljnem Babilonu pa žalujejo in jokajo Judje: „Ker so naši očetje zavrgli voljo Gospodovo in so grešili, sedimo mi žalostni ob rekah babilonskih in plakamo ...“

A blagi Cir razglasi: „Kdor je izmed ljudstva Gospodovega, naj gre gori v Jeruzalem in naj zida hišo Gospodovo ...“ (l. 636.) A ta hiša božja ni bila kakor Salomonova. Judje jokajo, a prerok Hagej jih v duhu Gospodovem tolaži: „Kdo je izmed vas, ki je videl to hišo v njenem prvem veličastvu? In kakšno vidite zdaj? Ali ni taka, kakor da je ne bi bilo pred vašimi očmi? ... A to govori Gospod vojskinih trum: Še malo časa je, in bom pretresel nebo in zemljo in morje in suho. In pretresel bom vse narode in prišel bo Zaželjeni vseh narodov; in napolnil bom to hišo z veličastvom, pravi Gospod vojskinih trum.“ (Hag 2.)

Pride noč in gorje za časa krutega Antijoha, kralja sirskega. A glej, v noči svetlo blestijo junaški bratje makabejski ... Napoči slavna doba Makabejcev, ki so z mečem in krvjo pisali svojo zgodovino, blagoslovili jo s svojo ljubeznijo do Boga in do naroda, zapečatili jo za veke z junaško smrtjo ...

Za njimi spet mrak, propad. Jeruzalem se v hudobijah pogrezne globlje nego Sodoma. Ljudstvo se cepi; stranke se vdajajo malenkostim in se povsem v njih izgubljajo ... Vsak nared, ki je prei propadom, se zarije v malenkosti.

Eno veliko in veličastno delo so dovršili Judje v ti dobi: Herodov tempelj. Ni bilo to le delo polpagana Heroda, bilo je delo vsega judovskega ljudstva. Svoje bogastvo so vzidali v to čudežno stavbo, na kateri je delalo 10.000 najizurjenejših delavcev in umetnikov pod vodstvom in nadzorstvom 1000 duhovnov, in vse svoje pričakovanje in svoje hrepenenje in vso svojo vero.

Ker srca vseh, posebno dobrih in pobožnih v narodu, so drhtela od tajnega hrepenenja in pričakovanja: „Zdaj zdaj mora Mesija priti! V ta tempelj stopi posvečena njegova noga!“ In iz vseh blagih duš so puhtele dan na dan proti nebu vroče molitve: „Rosite ga, nebesa, od zgoraj, in vi oblaki, dežite pravičnega. Odpre naj se zemlja in naj rodi Zveličarja ...“ (Iz. 45.)

Globoka, žalostna noč ... Tisočero oči strmi iz nje v daljavo, pričakujoč odrešilne zarje, tisočero src išče poti iz mraka in bede ... Ne poznajo je, ne najdejo je. Edini on, ki bo „Luč sveta“, jo more pokazati.

A glej, že prihaja zarja, predhodnica in znanilka dneva in solnca — Janez Krstnik, najmogočnejši vseh prerokov, mož trdne volje kakor skale, med katerimi je zrasel, širokega obzorja kakor nebo, ki se je noč za nočjo v svoji neskončnosti nad njim bočilo, v čigar čudovitih tisočletnih črkah je veliki njegov duh bral skrivnosti božje, ki mu je v veličastni svoji molčečnosti govorilo glasneje nego drugim deset učiteljev in skladi knjig. Zato pa je njegova beseda bila tako mogočna, da je kakor grom zazvenela po vsi deželi, je vse zaspane zbudila, vse lene zdramila, priklicala k sebi visoke in nizke, ves narod.

„Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo! ... Ne, jaz nisem Kristus ... Sredi med vami stoji, ki ga vi ne poznate. On je, ki za menoj pride in je bil pred menoj, kateremu jaz nisem vreden jermenov od čevljev odvezati.“ (Jan. 1.)

Glej, v daljavi je iz morja s čudovitim svitom planilo solnce. Z blestečim plamenom, ki jemlje vid, se dviga v višave, veličastno in neskončno lepo ...

Glej, ali ne stoji ob solncu Pričakovani narodov, a od Judov nepoznani, Jezus iz Nazareta, in širi plamteče roke čez vse nebo, ves svet objemajoč, vse narode blagoslavljajoč?

Pozdravljeno, solnce ... Luč sveta, tebi čast! Tebi slava. Kristus Gospod, Sin živega Boga, cilj in konec našega hrepenenja ...

Pozdravljeni, posvečeni kraji!

Pred nami se dviga iz morja Jafa, cilj naše ladje.


Prisodilo se je pa, da se je veliko dni mudil v Jopah pri nekem Simonu, strojarju. (Dej. ap. 9.)

„Jafa! Jafa!“

S tako srečnimi obrazi, s tako gorečimi očmi so menda strmeli proti obrežju Kolumb in njegovi tovariši, ko so po dvamesečni vožnji na „Santi Mariji“ 12. oktobra 1492 zjutraj zagledali pred seboj novi svet, in tako veseli so vzklikali:

„Zemlja! Zemlja!“

Vse se gnete na krovih; nihče ni več bolan, vsi so kakor nanovo oživljeni.

S kakšnimi čuvstvi so pozdravljali to mesto, ki se beli pred nami, pač v 12. stoletju evropski vitezi, s križem na prsih, pod križem srce polno vere in polno hrepenenja, da s svojimi meči in s svojo krvjo to deželo, po kateri je stopal Kristus Gospod, iz rok nevernikov rešijo! Morje, ki se tako čudovito modro lesketa pod nami, je pilo potoke njihove krvi, a tudi potoke saracenske. Velik čas velikih mož, velike vere, velikega navdušenja ...

Zgodovina mesta sega nazaj v najstarejše čase, v mrak časov. Noe je baje tukaj šel na ladjo; tudi njegov grob naj bi bil tukaj. Prerok Jona pride sem, ko hoče ubežati besedi božji, ki ga je poslala pokoro oznanovat v Ninive. „Jona se je pa napravil, da bi v Tarsus zbežal izpred obličja Gospodovega; in je šel tja v Jope in je našel ladjo, ki je šla v Tarsus; in je plačal brodnino in je stopil vanjo, da bi šel z njimi v Tarsus izpred obličja Gospodovega.“ (Jona 1.)

Hiram, kralj tirski, pošlje v Jope na splavih po morju cele gozdove libanonskih ceder za zidanje Salomonovega templa. Simon Makabejec si mesto osvoji in napravi ob njem brodišče (I. Mak. 14, 5.). A za vlade Juda Makabejca „so Jopljani storili tako hudobijo: prosili so Jude, ki so z njimi prebivali, da bi šli v ladje, ki so jih bili napravili, z ženami in z otroci, kakor da ne bi bilo nobenega sovraštva med njimi ... a so jih, ko so se bili na globoko pripeljali, nič manj nego dvesto potopili. Ko je pa Juda zvedel to grozovitost, ki je bila storjena ljudem njegovega rodu, je dal povelje možem, ki so bili z njim, in ko je bil poklical Boga, pravičnega sodnika, je šel zoper ubijalce svojih bratov in je ponoči zažgal brodišče in popalil ladje, nje pa, ki so bili ognja ubežali, je pokončal z mečem.“ (II. Mak. 12.) Peter ozdravi v Jopah, od kristjanov iz Lide na pomoč poklican, blago Tabito ali Dorko. To pomnoži število vernikov v Jopah. Peter ostane dalje časa v hiši Simona, strojarja ali usnjarja. Tukaj, kjer širna morska cesta vabi med zapadne narode, med pagane, odkoder ponese ob času, od Boga določenem, on in brat v Gospodu, „izvoljena posoda Gospodovega imena“, Pavel, ime Gospodovo zapadnim paganom, pouči Bog Petra v prikazni, da v cerkev božjo niso poklicani le Judje temveč vsi narodi. V molitvi vidi padati z neba posodo, podobno velikemu prtu, v kateri so bile vse četveronogate in lazeče živali zemlje in ptice neba. Komaj trikratna prikazen izgine, pridejo po Petra odposlanci stotnika Kornelija, pagana oziroma poljuda. (Dej. ap. 9, 10.)

Lepo mesto je Jafa. Lepše, če ga človek gleda z morja, nego če hodi po deloma ozkih in umazanih, deloma širokih, a neskončno prašnatih njegovih ulicah.

To nekdaj slavno mesto je tudi še sedaj znamenito, ker so tu vrata v Sveto deželo. A ta vrata čuvajo okoli in okoli ostre skale, ki grozeče Strle iz morja in ladjam neizprosno branijo pristop do mesta.

Pravili so nam, da so bogati Angleži ponujali Turkom milijone, s katerimi bi naj to skalovje odstranili. A Turki so hvaležno odklonili. Naravno! Boljši in zanesljivejši čuvaji mesta so ti ostri grebeni nego največje pomorske ladje.

Vsaka došla ladja mora vreči sidro zunaj na odprtem morju. Domačini pa čakajo z velikimi čolni, v katerih prepeljujejo došle popotnike v mesto.

Ko smo stopali v čolne, je bil krik naravnost divji. Jutrovec ne more mirno in tiho govoriti, priprosto ljudstvo namreč.

Potem ona napol vratolomna in smrtnonevama, napol zabavna in vesela vožnja med divjimi, zobčastimi čermi.

„Bakšiš! Eine Krone!“ — kriči z divjim glasom visok, zagorel Arabec. Močan je, da bi nas z eno roko vse pometal v morje, gleda pa divje, kakor bi se nas hotel kar lotiti.

Na ladji so nam opetovano zabičevali, naj ne dajamo več bakšiša (dar, napitnina) nego po 20 v, ker so prevozniki tako že od romarskega vodstva dobro plačani.

Prvi mu da 20 v. Arabec jih pogleda in jih zaničljivo vrže v vodo. — „Eine Krone!“ — kriči še bolj divje. Navadno govori tukaj vsak, kdor ima s tujci kaj opravka, vsaj nekaj besed nemški. Avstrijce pa smatrajo — hvalo za to smo dolžni naši politiki in našim zastopnikom v tujini — vsi jutrovci za Nemce ali „Švabe“. — Da mu drug 20 v. A jih istotako prezirno vrže v morje. Zaporedoma tako. Kmalu nam je tega dovolj. „Ničesar mu ne dajmo!“ Spravimo dvajsetice. Arabec se z divjim vpitjem in z grozečimi očmi vrne na konec barke in sede. Dobro, da njegovega zmerjanja in srditih groženj ne razumemo. — „Ko bi nas tukaj prekucnili ali zapeljali na skalo, pa nikoli ne vidimo Jeruzalema!“ — je morda marsikdo mislil. A ni bilo tako hudo. Več krika nego je bilo vredno. Čez nekaj časa vstane drug, pametnejši. Ta se zadovolji z dvajseticami, jih nekoliko tiše pobere in mirno spravi.

Na obrežju nas pričakujejo: avstrijski konzul v Jafi, rodom Slovenec, g. prelat dr. Ehrlich, vodja avstrijskega hospica, g. dr. Zoré, ki je bival tedaj že eno leto v Sveti deželi in je izvrsten poznavalec tamošnjih razmer, in g. o. Benigen Snoj, naš ljubeznivi voditelj po svetih krajih.

Srčno se razveselimo, ko zagledamo drage znane obraze.

Prva naša pot je bila v frančiškansko cerkev, kjer smo imeli zahvalno pobožnost.

Ko se v hotelih nekoliko okrepčamo, gremo v groznem prahu, ki na Jutrovem nikjer ne manjka, in v žgoči vročini na kolodvor. Dva vlaka čakata na postaji. Sami prvi razredi! Le da so nekoliko slabši nego naši tretji!

Srce se širi, oko strmi in uživa: peljemo se skozi čudovite nasade, pravi raj na zemlji — po saronskih planjavah. Naši vrti so malenkost proti tem nasadom. Še v Visoki pesmi se primerja krasota neveste s krasotami saronskimi: „Jaz sem cvetlica v Saronu in lilija v dolinah.“ (Via pes. 1.)

A le kmalu postaja zelenje redkejše, vrtovi manjši: peljemo se v puščavo. Pesek, kamor sega oko. Tu tam kaka njiva; na nji felahi (kmetje) v umazanih oblekah, do kolen segajočih. Neumiti, napol nagi otroci bežijo čez njive proti vlaku, molijo roke proti nam in kričijo: „Bakšiš“. Po sredi polja — ceste brž tako ni — se počasi pomika dolga karavana, kamela za kamelo, z vrvjo druga k drugi privezana. Za njimi stopa Arabec, puško na rami. Tam velika čreda ovac, koz, kamel. Ob njih otroci in možje z dolgimi palicami, včasih kak jezdec v slikoviti obleki na konju, ki bi ga kralj z radostjo in s ponosom jezdil. Glej, pod progo studenec. Ob njem polno nizkih, umazanih šotorov. Pred šotori še bolj umazane ženske, razcapani otroci. Čez polje pa v počasnem koraku jezdijo možje na čudovitih konjih, oboroženi z dolgimi puškami.

Prihajamo med gorovje. Vse divje, razdrapano in razdejano. Orli sede na visokih čeréh ali se v velikih tolpah zibljejo v zraku nad gorovjem. „Kjerkoli je mrtvo truplo, se zbirajo orli.“ (Mat. 24.) Tukaj so bivali nekoč Filistejci. Umevno je, da je Samson v teh neštevilnih duplinah nalovil 300 lisic. Tudi razumemo, da so v taki neznosni vročini te lisice z gorečimi bakljami, katere jim je Samson na repe privezal, požgale Filistejcem pšenico, ki je ravno dozorevala.

V vseh kupejih pojejo, molijo. Živahno življenje.

Gorovje se znižuje. Ob pobočju rase trta, ki se šibi pod težo grozdja. Obstojimo sredi proge.

Iz majhne vasice na hribu prihitijo otroci z grozdjem. Komaj slišijo slovensko besedo: „Kupite!“ takoj ponavljajo: „Kupite! Kupite!“ Obenem pa stegujejo roke proti oknom kupejev in kličejo, česar so najbolj vajeni: „Bakšiš, bakšiš!“

Gorovje se razgrinja, prikazujejo se večje vasi. Tri ure se že vozimo, vsak hip moramo zagledati težko zaželjeni cilj. Vse sili k oknom. Ob progi vrtovi, velike hiše, najbrž samostani. Res, iz oken nam redovnice mahajo z robci v pozdrav. Že vstajajo pred nami visoki zvoniki, morje hiš.

Vsi si brišemo oči.

„Jeruzalem ...!“

Naše noge stoje v tvojih preddvorih, o Jeruzalem. (Ps. 121.)

Med velikim hruščem se zvrstimo v procesijo in korakamo v mesto.

S Siona, na katerem kraljuje veličastna nova cerkev nemških benediktincev „Beuroncev“, nas pozdravlja čudovito skladno in sladko zvonenje. Ne vem, če sem že kje slišal tako lepo zvonenje.

Pozneje so mi prijazni očetje pravili, s kakšnimi velikimi težavami so te zvonove spravili iz Nemčije. Iz Hamburga so jih pripeljali po Atlantskem oceanu in po Sredozemskem morju v Jafo. A tukaj jih turška železnica ni marala sprejeti, ker so bili pretežki. Tako so jih morali z velikanskimi težavami na vozovih prepeljati v Jeruzalem.

Cerkev stoji na prostoru, ki ga je nemški cesar dobil od sultana v dar in ga je podaril nemškim katolikom. Ker je ves Sion mohamedancem svet kraj, posebno zaradi groba Davidovega, ki ga tam časte, Turki te zemlje za noben denar niso marali prodati. A sultan je kratkomalo rekel: „Vsa zemlja v državi je moja!“ In jo je podaril Viljemu, ki je, kakor znano, dober prijatelj in zaščitnik Turkov.

Kraj je za kristjane velikega pomena. Ker takoj ob sedanji sionski cerkvi je hiša, kjer je postavil Gospod zadnjo večerjo. Zdaj je mošeja. Na praznik Marijinega Imena smo si po slovesni novi maši, ki jo je Bogu daroval na tem, za novozakonsko službo božjo pač najpomenbnejšem kraju, naš blejski rojak g. Šmit, šli ogledat te prostore. A znamenje naše skupine, ki je imelo na vrhu le prav majhen križec, so nam že takoj ob vhodu na dvorišče vzeli. Da bi s križem ne omadeževali groba Davidovega, onega Davida, ki je po Kristusu Odrešeniku tako hrepenel!

Tukaj je prišel na apostole na binkonštni praznik sv. Duh; tukaj je Mati Božja umrla ali v Gospodu zaspala. Zato se kraj in cerkev imenujeta „Dormitio beatae Mariae Virginis“.

Pozneje smo hodili na visoki zvonik, odkoder je krasen razgled in pregled čez mesto in okolico.

Poleg cerkve je novoknpljeno katoliško pokopališče. Kmalu po našem odhodu so tam položili k dolgemu spanju p. Cirila, ki nam je tako ljubeznivo razkazoval Sion in nam povedal o Jeruzalemu marsikako zanimivost, na pr. kako je bilo prejšnje leto ob izpremembi na prestolu v Carigradu že vse določeno in pripravljeno, da Turki vse kristjane v Jeruzalemu pomore. Sreča le, da je za stvar zvedel vojaški paša jeruzalemski. Ta je poklical civilnega mestnega poglavarja in mu je kratko rekel, naj na ljudstvo pomirjevalno vpliva. „Ker če umore le enega kristjana, pade tudi tvoja glava.“ To je pomagalo!

Pri zidanju cerkve so Arabci krasno pokazali svojo moč. En sam delavec je med petjem in klicanjem preroka Davida, ki mu je ta kraj posvečen, in ki naj zato pomaga in nosilca na nevarni poti varuje, nesel na zvonik kamen za stopnice, težek 400 kil! Toliko in ne več smejo kameli naložiti!

Pri nas bi mnogi delavci — vsi gotovo ne, tako vsaj upam — tako težko delo menda precej drugače opravljali. Najpoprej bi se „pokrepčali“ z žganjem; težko tudi, da bi klicali na pomoč Boga in Davida; bolj verjetno je, da bi sirovo kleli; nazadnje pa bi se vse skupaj, nosač in tovor, prekucnilo v globočino ... Je že tako: druge dežele, druge navade! Če pa si mi Evropejci ob svoji omiki in oliki domišljujemo, da smo boljši ljudje nego neuki, priprosti jutrovci, se dostikrat zelo motimo ...

V dolgi procesiji, ki je ustavila za nekaj časa na cestah in ulicah ves promet, med petjem litanij in nabožnih pesmi, in med molitvijo žalostnega rožnega venca — a s klobuki na glavi, ker na Jutrovem ni navada, da bi pri molitvi klobuke snemali, kar zaradi velike vročine tudi ni varno — smo prišli v cerkev Božjega groba, ki je pač prvi cilj vsakega romarja, ko pride v sv. mesto.

Nekako čudno in tesno je tujcu pri srcu, ko prvikrat stopa po teh ozkih ulicah in se prerije in previje po njih do popolnoma zazidane cerkve. Vsak bi pričakoval ogromno svetišče na veličastnem trgu, nekaj sličnega kakor je cerkev sv. Petra in Petrov trg v Rimu. Saj bi bilo to le primerno temu najsvetejšemu kraju, kjer se je naše odrešenje dovršilo, in kjer je Kristus Gospod s svojim vstajenjem od smrti resničnost svojega nauka in istinitost svojega božanstva čez vse dvome dokazal in za vse veke zapečatil.

A ni tako. Povsem obkrožena in obzidana od hiš stoji cerkev, kakor bi jo vsakdanje stavbe hotele med seboj zadušiti in tako za vedno izbrisati spomin na nepojmljive skrivnosti, ki so se na teh tleh vršile.

Le majhen prostor je pred pročeljem, vedno je poln prodajalcev, ki ponujajo romarjem svoje odpustke, in poln beračev, kraljevih, enonogih, enorokih, enookih, slepih. Menda tudi spijo tukaj. Ker če greš ob štirih zjutraj, ko turški vratarji cerkvena vrata odpró, tod mimo, se ti nenadoma iztegne iz teme naproti suha roka, in visok, skoro jokajoč glas zaprosi: „Bakšiš, bakšiš!“

Vstopimo v cerkev. In glej, še bolj težko in tesno nam postane pri srcu!

Ob vhodu, na pragu in v cerkvi sami stoje in sede turški vratarji. Kadijo cigarete, glasno se pogovarjajo in smejijo. Na cerkvenem tlaku kurijo in si kuhajo kavo; popoldne navadno ležé leno stegnjeni na blazinah, ki jih imajo razgrnjene na vzvišenem prostoru ob vhodu, v nekaki kapelici.

Žalostno in čudno! Mohamedanci strogo zahtevajo, da se v njihovih mošejah vsak obiskovalec spodobno vede. Sicer poči revolver ali zablisne handžar! Celo na trgu ob Omarjevi mošeji nihče ne sme kaditi, še manj si seve dovoliti kako drugačno nekorektnost ali nespodobnost. In prav je, da to zahtevajo! Ker ni grše stvari nego nespodobno vedenje na svetih krajih. In človek ne kaže kmalu s kako stvarjo tako jasno sirovosti in podivjanosti srca — in naj nosi najfinejše rokavice, je vseeno, le še večja sramota zanj — nego ravno s tem, da z grdim vedenjem skruni svete kraje in žali čuvstva vernikov. A zato bi pač tudi kristjani smeli od Turkov zahtevati, da ne žalijo in ne motijo naših pobožnosti v tem za nas najsvetejšem svetiščn. A je pač povsodi in za vse dvojna mera. Kdor ima moč, ima tudi pravico!

V prejšnjih časih so vse romarje na trgu pred cerkvijo prešteli. In šele, ko je vsak plačal določeno vstopnino, ki je znašala po 6 do 12 zlatov, so smeli vstopiti. Tako so morali ubožni romarji večkrat dolgo čakati pred svetiščem; šele ko so premožnejši zložili in plačali za nje vstopnino, so smeli v svetišče. Tudi zdaj cerkev ni vedno odprta. Po sedmi uri zvečer ne pride nihče v njo in nihče iz nje. Pomisliti pa je treba, da imajo očetje frančiškani za cerkvijo majhen samostan, in so edini vhod in izhod ravno ta cerkvena vrata. Gotovo ne posebno prijetno!

Pred nami in okoli nas — očrneli zidovi. Na desni ob vhodu visoka mračna skala: Golgota. Pred nami na tleh velika rdečkasta plošča, 2 m 70 cm dolga, 1 m 30 cm široka, 30 cm visoka. Ta krije in varuje kamen, na katerem sta Jožef iz Arimateje in Nikodem Gospodovo truplo mazilila. Ob njem stoje dragoceni svečniki, nad njim vedno gori osem srebrnih svetilnic. Pod svetilnicami visijo srebrne črke, ki kažejo, čigava last da je svetilnica, in sicer L (Latinci, mi katoliki), Γ (Grki), A (Armenci). Ti trije imajo pravico do svetišča Božjega groba kakor tudi v Betlehemu do kapelice Gospodovega rojstva.

Ob kamenu romarji poklekajo, ga pobožno poljubujejo in se ga dotikajo z rožnimi venci in drugimi spominki, ki s tem zadobe popolne odpustke za smrtno uro.

Na levi je majhen, z železom ograjen prostor, kjer so stale pobožne žene in gledale na Kalvarijo in na Gospoda, na križu visečega.

Med visokimi, oglatimi stebri pridemo v sredino cerkve. Ravno pod visoko kupolo stoji majhna kapelica (8 m 26 cm dolga, 5 m 65 cm široka, 6 m 60 cm visoka).

V ti kapelici je ono sveto mesto, kamor so nam od najnežnejše mladosti vsako leto ob Veliki noči romale vse pobožne misli: grob Gospodov.

„... Jožef iz Arimateje (ker je bil Jezusov učenec, toda skrivaj iz strahu pred Judi) je Pilata prosil, da bi smel sneti Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je tedaj in snel Jezusovo telo. Prišel je pa tudi Nikodem, ki je bil prvič ponoči k Jezusu prišel, in je prinesel mire in aloe, okoli sto liber. Vzela sta tedaj Jezusovo telo in ga zavila v tančico z dišavami vred, kakor je pri Judih šega, da pokopavajo. Bil je pa na tistem kraju, kjer je bil križan, vrt in na vrtu grob, v katerega še nihče ni bil položen. Tja sta tedaj zaradi dneva pripravljanja Judov (na praznik), ker je bil grob blizu, Jezusa položila.“ (Jan. 19, 38—42.)

Vsa kapelica je razžarjena od luči. V cerkvi je množica ljudi. Orgije očetov frančiškanov mogočno pojó — samo ti jih imajo, Grki in Armenci ne.

Že smo vsi zbrani ob kapelici. Orgije utihnejo. In čuj, tedaj se oglasi na tem najsvetejšem kraju svetá blagoglasna slovenska beseda: č. o. Benigen pozdravlja slovenske rojake, ki so prvikrat skupno, v veliki procesiji priromali počastit grob Odrešenikov.

Srca se širijo, bijejo nemirneje; solze stopajo v oči; po vsi cerkvi se oglasi ihtenje ...

„Gospod, kako smo bili vredni te milosti, da smo smeli stopiti na to tako čudežno, najbolj sveto mesto?“

Grob njegov bo častitljiv. (Iz. 12.)

Preden kratko očrtam naše obiske na svetih krajih, bi eno omenil: da sem namreč na tem romanju zopet z veseljem spoznal, kako napredno in omikano je že naše ljudstvo.

Romarji so se za pot vestno pripravljali. O večini krajev, ki smo jih obiskali, so bili iz knjig že dobro poučeni. Tudi s pisanjem so se postavili. Znamenje, da niso ne nevedni, ne leni. Že na ladji so toliko pisali kakor do sedaj še nobeni romarji. Vsaj o komisar Sv. dežele je tako zatrjeval. Je tudi povsem verjetno, ker so mu že tretji dan vožnje zmanjkale vse razglednice in znamke. Manj pa nego ob drugih romanjih jih gotovo ni vzel s seboj. Res, da je imel zelo spretnega razprodajalca kart. A da pride v zadrego z njimi, gotovo ni pričakoval, in se mu do tedaj še nikoli ni pripetila taka nezgoda.

Seve, vsem pisanje ni bila lahka stvar. A potrudili so se. Smilil se mi je mlad fant, ki je nekega dne sedel na palubi ob meni. Z velikimi črkami je na pisemski papir začrtal: „Častiti župnijski urad“. A dalje ni šlo in ni. Ves zamišljen in vznojen je vsaj pol ure vrtel svinčnik v ustih. Trpel je vsaj toliko kakor jaz, ko se trudim, da bi spravil kak prizor na papir v isti slikoviti svežosti, v kakoršni ga gledam v mislih in v duhu. Težka stvar. Bog pomagaj!

V Jeruzalemu sem s srčnim zadovoljstvom opazoval, kako so si povsem priprosti kmetje zapisovali razne opazke o tem in onem kraju, razne znamenitosti. Mnogi so zapisovali vobče vse, kar so videli. Če poprej ne, zvečer. A vendar smo bili zvečer že tako utrujeni, da se vsaj meni kaj takega ni ljubilo.

Veselilo me je to zanimanje našega ljudstva. Daje lepo spričevalo o njihovi omiki.

Prvo jutro, ravno na Malo Gospojnico, 8. septembra, nas je nekaj, ki smo dobili v ta namen lističe, maševalo na Božjem grobu.

Tako svet in pomemben kraj, na katerem je duhovnik sam z ministrantom — verniki klečijo v predkapelici (angelska kapelica, ker so pobožne žene videle tam angela) in zunaj pred kapelico, v cerkvi zgodnja ura, okoli in okoli morje luči, težki vonj sveč, čudovito vpliva vse to na človeka. Žal le, da mora vsak duhovnik pri sv. maši tukaj precej hiteti. Ker čas za katoličane je natančno določen, in precej pičlo in skopo. Seve pa je, posebno ob večjih romarskih skupinah, vedno dovolj duhovnikov, ki čakajo, kdaj da pridejo na vrsto. Zato navadno nihče ne dobi pristopa, ki se ne izkaže z lističem, v ta namen od očeta sakristana izdanim. Takoj po sv. obhajilu, dostikrat že ob ali takoj po povzdigovanju pa že čaka v angelski kapelici duhovnik v mašnem oblačilu, s kelihom v roki — za ravno mašujočega ved en opomin: „Hiti, brate!“

Vhod v Božji grob je jako nizek, približno en meter visok. Tako se mora duhovnik globoko prikloniti, ko gre noter ali vun. Drugi ljudje prihajajo v to najrečje svetišče navadno na kolenih.

V angelski kapelici, tri metre in pol široki, tri metre dolgi, stoji na sredi bel kamen, štirioglat, ki sega navadnemu človeku približno do pasu. To je kos onega kamna.

Bere se vsak dan maša sv. Marije Magdalene.

Malo dalje, ob koncu cerkve, tik frančiškanske zakristije je kapelica, v kateri se je po ustnem sporočilu Gospod prikazal svoji Materi — gotovo že, preden se je Mariji Magdaleni. Ta kapelica je zato posebno znamenita, ker hranijo v nji Najsvetejše. Tukaj delijo tudi sv. obhajilo, razen če kdo prosi, da ga obhajajo zjutraj med sv. mašami pri Božjem grobu. V ti kapelici hranijo v oltarju steber, ob katerega je bil Gospod privezan, ko so ga bičali. Steber je zaklenjen v oltar in se ne vidi. Izpostavijo ga le v velikem tednu, in ko so večje procesije v Jeruzalemu. Za nas so ga izpostavili zadnji dan pred našim odhodom. Ta kapelica je izključno katoliška last. V nji opravljajo frančiškani svoje molitve, svoj kor.

Neki večer poprosim očeta sakristana, da bi smel drugo jutro maševati v kapelici sv. Helene oziroma v duplini, kjer je našla ta blaga in sveta cesarica križ Gospodov.

„Ob polpetih bodite tukaj, pa morete!“ je bil prijazen menihov odgovor.

Seve sem bil že pred polpeto uro v sakristiji. Spati tako mnogo nismo mogli; ker ob dveh zjutraj so nekateri romarji že hodili po hodnikih, kar se je slišalo po vsi hiši. Nisem si mogel prav raztolmačiti, čemu tako zgodaj; ker hišna vrata so odprli šele ob štirih. A prigovarjati ljudem, naj bodo vsaj do polštirih v sobah in mirni, je bilo brezvspešno. Tako so še drugi rajši vstali, nego se brez spanja premetavali po postelji. Od našega bivališča. Nove hiše, do cerkve Božjega groba je dobrih pet minut. Vsako jutro so ob štirih čakali pred hišo mladi Jeruzalem čani s svečami, da nam po temnih ulicah posvetijo do cerkve, seve za bakšiš. Med potjo smo občudovali utrjene in z malim zadovoljne jutrovce. Ob zidovih, na pragih hiš, v uličnih kotih leže, zaviti v plašče in pokojno, sladko spijo. Najcenejše prenočišče. Ne zmenijo se, ne zganejo se, ne obrnejo se na drugo stran, ko po neravnem, gladkem tlaku ropotaš mimo.

Torej ob določenem času sem pil tam. Ministrant vzame tenko mašno knjigo, nalašč prirejeno za cerkev Božjega groba; v nji so samo sv. maše v čast skrivnostim, ki so se vršile na tem sv. kraju, v čast žalostni Materi božji in sv. Mariji Magdaleni. Z isto roko kakor knjigo, drži gorečo svečico, v drugi nese v malem jerbasn steklenice z vinom in z vodo.

Greva skozi cerkev, sanjajočo v polmraku, vso napolnjeno s čudovito mistiko, ki lije iz kapelice Božjega groba, zunaj mračne, znotraj vse razsvetljene, napolnjene od pobožnih molilcev navzlic zgodnji uri. Na ono jutro mislim — bila je tudi nedelja — ko se je dogodil na tem mestu čudež vseh čudežev, s katerim je Kristus Gospod za vse veke vtisnil svojim naukom pečat resnice in nebeškega izvora.

Skozi cerkev stopava, potem navzdol. Globlje in globlje; pri srcu pa je svečaneje in svečaneje. Mali služabnik drži luč tik pred mene in stopa polagoma in previdno. Jaz se moram na mestih opirati z roko ob zid, ker stopnice so deloma povsem izhojene in izjedene; od nekaterih sta le skrajna konca, na sredi skoro ničesar. Zakaj in kako to na tako svetem kraju? Odtod, ker ima pravico do svetišč troje veroizpovedanj; nobeno pa drugemu ne dovoli kakih poprav, ker bi tedaj to imelo že več pravice do tistega kraja. Res, da romarja-tujca to neprijetno dirne. A pomagati za sedaj ni mogoče.

Osemindvajset stopnic — v abesinski kapelici sv. Helene smo, ki pa jo sedaj rabijo za službo božjo Armenci, za kar dajo vsak dan Abesincem kotel juhe. Precej poceni. Zrak je zaduhel; naokoli tema. Mir, tišina; le nekaj jutrovk v dolgih belih oblačilih stopa skoro neslišno za nama.

Se globlje. Trinajst stopnic še — in v katoliški kapelici sv. Helene smo, oziroma na mestu, kjer je našla sveta cesarica križ Gospodov. Nekdaj je bila ta votlina najbrž vodnjak.

Sv. Helena je znana cesarica in mučenica srca, ki jo tudi slovenski narod pobožno časti. Rojena je bila v Drepani v Bitiniji v Mali Aziji iz priproste meščanske paganske družine. A izredna njena lepota in čednostno življenje sta tako prevzela srce vojskovodji Konstanciju Kloru, bližnjemu sorodniku cesarja Klavdija II., da jo je vzel za ženo. Leta 274. mn je rodila sina, ki ga zgodovina pozna in občuduje pod imenom „Konstantin Veliki, prvi krščanski vladar“.

Tedaj sta si privzela cesarja Dioklecijan (iz Dalmacije doma) in Maksimijan še vsak po enega sovladaija, da bi lažje ohranila mir v velikanskem rimskem cesarstvu. Dioklecijan si je izvolil Galerija. Maksimin Konstancija Klora. Izročil mu je vladarstvo nad sedanjo Francosko, Španijo in Anglijo, a pod pogojem, da se loči od Helene in vzame za ženo njegovo hčer Teodoro, obenem pa da sina Konstantina Dioklecijanu za poroka, da ostane starima cesarjema zvest.

Ko so tempelj podrli in odstranili zemljo in razvaline, ki so bile nakopičene še od razdejanja jeruzalemskega mesta, so našli Božji grob. Ne daleč strani od njega pa v globoki cisterni ali studencu tri križe. A kateri je pravi, kateri križ Gospodov? To vprašanje je na priprost način rešil sv. Makarij, tedanji jeruzalemski škof. Odredil je javne molitve, potem pa se je pred veliko množico ljudstva dotaknil s križi na smrt bolne plemenite gospe. Pri dotiku prvega in drugega križa bolnica ni ničesar čutila, pri dotikljaju s tretjim je nenadoma ozdravela.

In vedeli so: ta mora biti križ Gospodov, vir vsega življenja.

Srečna cesarica je sezidala nad grobom, nad Kalvarijo in nad rovom, v katerem so našli „drevo življenja“, prekrasno cerkev. Drugo je sezidala na Oljski gori, kjer je Jezus šel v nebesa; tretjo v Betlehemu nad votlino Gospodovega rojstva.

Oltar — marmornata miza, za njo skupina pečevja, na katerem stoji lepa podoba sv. cesarice v naravni velikosti, iz brona vlita — je dar avstrijskega nadvojvode in kralja mehikanskega, Maksimilijana. Tudi svečnike in dragocene oltarne prte je daroval (l. 1857.) blagi nadvojvoda; zato pa je vzel svečnike in prte, ki so bili do tedaj na oltarju, s seboj za grajsko kapelico v Miramaru.

S srčno ginjenostjo in z resnično zbranostjo sem maševal v tej tihi, skrivnostni globočini. Spominjal sem se dragih v domovini in sem z vsem srcem molil za nje.

In je svoj križ noseč šel vun na mesto, ki se imenuje mesto mrtvaških glav, po hebrejsko Golgota. (Jan. 19, 17.)

Če vstopimo v cerkev Božjega groba, zagledamo na desnici visoko navpično skalo. Po osemnajst strmih stopnicah gremo navzgor in pridemo na — Golgoto.

Kako vzvalovi vso dušo tajen strah in vroča globoka hvaležnost, ko stopi noga v to polmračno, skrivnostno svetišče, kakih 15 metrov široko. Pobožni molilci klečijo posamič in v gručah na gladkem marmornatem tlako, molijo neslišno ali poltiho, zdihujejo, jokajo, se sklanjajo k tlom in poljubljajo tlak, poljubljajo prostor, kjer je ležal križ, ko so Gospoda nanj pribijali — posebno znamenje je tam vdelano v tla — poljubljajo pod grškim oltarjem votlino, v kateri je stal križ, in je sedaj deloma pokrita s srebrno ploščo, ogledujejo razpoklino v skali, nastalo ob smrti Gospodovi — „in zemlja se je tresla, in skale so pokale,“ spričuje evangelist.

Nad molilci neprestano tiho in skrivnostno gori dolga vrsta dragocenih svetilnic; z oltarja zre na nje trpljenja polni obraz žalostne Matere; na grškem oltarju, blestečem v zlatu, pa razpenja na križu Zveličar sveta milostne svoje roke, da bi objel vse, ki se k njemu zatekajo, da bi pritisnil na srce, do smrti ljubeče in še po smrti za človeštvo prebodeno, vsi ti s trpljenjem in z bridkostjo v srcu in s skesano dušo pred njega poklekajo; s trnjem ovenčano glavo sklanja poln sočutja in usmiljenja doli k njim, ki trpijo in so obteženi in iščejo njegove pomoči, hrepeneči po eni tolažilni, sladki in vse odpuščajoči njegovi besedi.

Trije oltarji nam zrejo nasproti: oltar na mestu, kjer so Gospoda pribijali na križ; na desni od njega oltar, kjer je bil križ v zemljo vsajen; med obema je oltar žalostne Matere božje, one, ki je na tem krajo za svojim Sinom največ trpela.

Oltar, kjer je križ stal, je izredno dragocen, a je izključna last Grkov. Mi Latinci ne smemo na njem maševati. Kadarkoli sem prišel na Kalvarijo, sem videl stati ob njem resnega, mračnega grškega meniha.

Oltar je pravzaprav miza, torej spodaj prazen, da se vidi jama, v kateri je križ stal, in jo verniki lahko poljubljajo. Malo pred njo je razpoka, pokrita z belo kovinasto deščico, ki je pregibna in se da odstraniti. Globoko doli se vidi v razpoklino, ki sega skozi vso skalo do Adamove kapelice spodaj v cerkvi. legenda pravi, da je to grob Adamov. Skozi to razpoko je tekla rešnja kri Gospodova na kosti onega, ki je prvi grešil in je bil prvi potreben odrešenja in je prvi slišal veselo oznanenje o Odrešenika in o blagoslovljeni njegovi Materi, ko je Bog v rajo peklenski kači govoril: „Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženo, med tvojim zarodom in med njenim zarodom; ona ti bo glavo strla.“ (I. Mojz. 3, 15.} In kako moli sv. cerkev v čudovitih, globokoumnih svojih molitvah na veliki petek, na dan smrti Gospodove? Ali ne: „O blaženi greh Adamov, ki nam je zaslužil takega Odrešenika.“

Resnično, ne bilo bi čudno, če bi kosti onega, čigar greh je prvi vpil v nebo po Odrešenika, tudi najpoprej porosila odrešilna kri Mesijeva. Še sedaj kažejo v Adamovi kapelici v zidu lobanjo, ki bi naj bila Adamova.

Nekateri starejši pisatelji so mnenja, da je na Golgoti tudi grob Melhizedeka, kralja salemskega, ki je, najlepša predpodoba večnega velikega duhovnika Kristusa, po rešitvi Lotovi iz rok sovražnikov daroval v zahvalo Večnemu kruh in vino.

Seve to niso verske resnice, ki bi jih morali verovati. Kdor veruje, dobro; kdor no veruje, ne bo pogubljen.

Svet mir, ne ono večno šumeče vrvenje kakor spodaj v veliki cerkvi, polni te skrivnostne prostore. Kakor dih smrti plava po kapeli; ne dih navadne smrti ampak posvečena, blagoslova polna senca one smrti, s katero je bila smrt na veke premagana.

„Kje je smrt, tvoja zmaga? Kje je tvoje želo, o smrt?“ (I. Kor. 15.)

Lahko in zbrano sem tukaj maševal.

Res, pobožno-zbrano je srce; a ob enem globoko ginjeno. Ker vanj veje čudežni dih onih velikih spominov, ki so se v neizbrisani in v neobledeli svežosti ohranili skozi 19 stoletij, in ki glasno in mogočno govore iz te neme skale, iz teh zidin. Tukaj torej! — Tukaj se je odigral zadnji prizor one največje žaloigro v svetovni zgodovini, one žaloigre, ki je bil v nji glavna oseba najnedolžnejši človeških otrok in ob enem najsvetejši, ker je bil sam Sin Božji. Tukaj se je končala z besedami: „Dopolnjeno je!“ ona svetovna drama, ki je bila od Boga pač že od vekomaj določena in pripravljena, od sovražnikov Jezusovih že dolgo nameravana in sklenjena, ki pa se je s tako nepričakovano in presenetljivo naglico razvijala od onega nesrečno srečnega hipa, ko je pri zadnji večerji Judež Iškarijot po nevrednem svetem obhajilu vstal in je z mračno dušo odšel v mračno noč, da izda in proda svojega Gospoda, Učenika in Dobrotnika.

Tukaj torej je bil najnedolžnejši na najstrašnejši način kaznovan, da bi bili mi kazni rešeni. Semkaj je bilo od razdivjane množice prignano Jagnje božje, da tukaj na lesu sramotnega križa daruje svoje življenje za življenje vsega človeštva.

Gledam nazaj 19 stoletij. Kako ponižan in reven stoji na ti skali On, ki je z nebeško besedo milosti in usmiljenja umiril, razveselil in obogatil premnoga srca v deželi. On, ki je dajal slepim pogled, komaj vidi križ na skali pred seboj, ker vse s krvjo so zalite mile, usmiljenja in ljubezni polne njegove oči. On, ki je ozdravljal hrome in mrtvoudne, se komaj drži pokoncu, ker vse razbito in razmesarjeno je presveto, deviško njegovo telo. On, ki je dajal množicam žive vode besede božje in milosti nebeških, On, ki so se mu množice smilile in jih ni maral pustiti lačnih od sebe, temveč jih je z velikim čudežem nasitil — glej, tukaj nima nikogar, ki bi pristopil z usmiljenim srcem in bi mu z dobrotno roko in s hvaležno besedo podal kapljico vode „Videli smo ga, zaničevanega in najzadnjega med ljudmi, moža bolečin in skušanega v slabosti, in kakor zakrito je bilo njegovo obličje, in je bil zaničevan. Resnično, on je prevzel naše bolezni in je nosil naše bolečine ... ranjen je bil zaradi naših grehov in potrt zaradi naših hudobij. Pokorjenje je bilo nad njim zaradi našega miru, in z njegovimi ranami smo bili ozdravljeni.“ (Iz. 53, 2—6.)

Čuj, udarci kladiva zvene po gori, rezko, trdo in neusmiljeno. In sem skozi 19 stoletij zvene. Zvene nevernikom in vernikom. Zvene pred obzidjem jeruzalemskega mesta, ko da Tit tisoče Judov pribiti na križ. Zvene po vsem svetu, ko zavihti Gospod Bog Izraelov kladivo svoje jeze nad nehvaležnim izvoljenim ljudstvom in ga razkropi po vsem svetu in ga da v zasramovanje narodom a ob enem v svarilo in v večni spomin vnebovpijoče njegove krivice.

A zveni tudi v srcih vernikov. Zveni, ko iz ljubezni do Križanega na križ pribijejo svoje želje in svoja hrepenenja; ker vedo, da vsi, „ki hočejo Kristusovi biti, morajo svoje meso in svoje želje s Kristusom križati.“ Zveni, ko jih roka božja na križ pribija z nesrečami in s trpljenjem, z boleznimi in bolečinami. A se radujejo in hvalo pojejo roki božji; saj vedo: Očetova roka je. In vedo, da je treba „skozi mnogo trpljenje iti v veličastvo.“

In glej, povzdignejo križ. Naj ga vidi ves svet! Naj vidi ves svet, kako njegov Odrešenik zanj trpi. Naj vidi vse človeštvo, kako širi roke in v ljubezni vabi vse na svoje srce. Naj sliši ves svet, kako Sin Božji prosi za grešnike in hudobneže: „Oče, odpusti jim, ker ne vedo kaj delajo!“ Na vse štiri vetre, na vse strani sveta se naj razlivajo z Golgote te nebeške, milosti polne besede. Naj tolažijo vsa v grehih onemogla, vsa pod težo hudobij in krivde obupana srca.

In naj sliši z Golgote vse človeštvo, da mu Sin božji daje svojo lastno presveto porodnico za mater! „Glej, tvoja mati!“

Naj sliši vse stvarstvo, vsa živa in mrtva bitja, da je raztrgano na kosce tisočletno dolžno pismo, da je dolg izbrisan, da je odvzeto svetu in človeštvu prokletstvo, da je dopolnjeno odrešenje! „Dopolnjeno je!“

Naj se uči z Golgote, iz te najsvetejše prižnice vsega sveta, vse človeštvo, kako je treba umirati, ko gleda, kako umira Pravični: „Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo!“

In glej, „zagrinjalo v templju se pretrga na dvoje od vrha do tal“ — končana je stara zaveza, zaveza strahu in pokorjenja, pričenja se zaveza milosti in usmiljenja. „In zemlja se trese, in skale pokajo“ — vse brezčutno stvarstvo drhti od strašne groze, da so upali umoriti njegovega Stvarnika in Gospoda. — „In grobi se odpirajo, in veliko teles svetnikov, ki so spali, se zbudi“: začutili so mrtvi v grobih, da je prišel veliki, sveti trenutek, ki so ga s hrepenenjem čakali stoletja in tisočletja.

In glej, strašen, blazen strah se polasti množice, poprej tako glasne in mogočne, zasmehujoče s surovimi srci in s trdimi besedami na križu Trpečega: „Aha, kako tempelj božji podiraš in v treh dneh spet sezidaš. Pomagaj sam sebi! Če si Sin Božji, stopi s križa.“ (Mat. 27, 40.)

Blisk jim jemlje vid, vihar jim tuli od vseh strani z grozno močjo njih lastno obsodbo: „Njegova kri naj pride na nas in na naše otroke. (Mat. 27, 25.) Povsodi ječanje, krik, divje kletve, plašne molitve. Bič njih vesti in bič jeze božje jih podita, da beže v mesto kakor čreda šakalov v puščavi, ko v mogočnih skokih hiti za njimi lev, neusmiljeni morilec. Ne ubežiš jezi božji, nesrečno ljudstvo! Progi padajo na kolena, z obrazi udarjajo ob skalo. „Ali smo res umorili Pravičnega, Sinu Božjega?“

Le ena stoji v vsi klečeči množici in nepregibna, nepremično strmi v Križanega. Vihar, ki se je zavzel za svojega Gospoda zoper gospodarja stvarstva, človeka, in ki udarja kakor s škorpijoni po glavah množice, da se zvija v strahu in trepeta — ona ga ne čnti! Strašni klic vesti, ki vpije tako mogočno, da so kakor valovi morja ob najbesnejšem viharja vzvalovane vse misli, in se jih loteva blaznost — v njeni duši ne zveni. Pač je na smrt ranjeno njeno srce, ljubeče, kakor ni ljubilo ne poprej in ne pozneje nobeno srce; pač so od solz izžgane njene oči in vse njene telesne moči izžete iz telesa od smrtnih bolečin, a ljubezen materina jo drži pokoncu. Neskončno trpljenje, globoko in veliko, kakor nepregledno morje, slično trpljenju na križu Visečega, ji daje pravico, da edina ob križu stoji. Oči, polne neskončne ljubezni in nadzemskega sočutja, vpira v moža trpljenja in šepeta:

„Moj Sin! Moj Sin!“

Spodaj ob križa kleči druga žena čudežne krasote, skoro še deklica. Z nežnimi rokami tesno in ljubeče oklepa trdo, posvečeno drevo. In polna zaupanja v dragoceno kri, ki kaplja na njo, polna ljubezni in vroče hvaležnosti drhti in ihti:

„Moj Učenik in moj Dobrotnik!“

Tik pred križem pa kleči sredi svojih vojakov mlad rimski stotnik resnega obraza, zamišljenih oči. Lice mu je obledelo ob grozotah, ki jih gleda in sliši. V vročih bojih je že stal, a ni trepetal; zdaj drhti. Roka se oklepa držaja kratkega meča, da ga vsak hip potegne iz nožnice in ga zavihti v obrambo Nedolžnega. Oči so se mu čudno razširile in se z grozo in s svetim spoštovanjem vpirajo v moža, na križu visečega. Iz ust pa se mu izvije glasno, skoro hropeče spričevanje:

„Resnično, ta je bil Sin Božji!“

In dandanašnji stoji ves svet pod močjo in pod veličastvom tega spoznanja:

„Resnično, ta — križani Jezus iz Nazareta — je Sin Božji!“

In tudi mi se oziramo s plamtečo ljubeznijo na križ in na Križanega, kakor je gledala vanj Mati božja. Tudi mi — vsi slabotni in grešni — se oklepamo z zaupanjem v usmiljenje božje križa, kakor se ga je oklepala Marija Magdalena. In tudi mi spričujemo slovesno s stotnikom:

„Verujemo, da je ta resnično Sin Božji.“

In ko je Jezus iz templja šel, mu je rekel eden njegovih učencev: „Učenik, poglej, kakšno kamenje in kakšne zidine!“ In Jezus mu je odgovoril in rekel: „Vidiš vse to mogočno zidovje? Kamen ne bo puščen na kamnu, ki bi ne bil razvaljan.“ (Mark, 13, 1. 2)

Takoj na dan po prihodu v sv. mesto, na Malo Gospojnico dopoldne, smo si ogledali tempeljski prostor.

Mohamedanci so pričeli tisti dan svoj post, ramadân, ki traja mesec dni. Tako bi pozneje ne dobili lahko vstopa v mošejo. Ker so ob post n tudi mnogo bolj versko razburjeni in fanatizirani, bi se tudi laže pripetila kaka nesreča. Da so ob času posta zelo občutljivi in razdražljivi, je naravno. Ker ti imajo drugačen post nego mi komodni katoličani! Od solnčnega vzhoda ničesar ne jedo, ne pijejo, niti ne kadijo. In to za Turka, ki sicer ves dan kadi in srka črno kavo, ni malenkost! Ko so se naši romarji vozili k Jordanu, so ponujali kočijažem cigarete. A so jih odklonili! Turki! Od teh bi se naj mi učili, da bi malo bolj vestno izpolnjevali tretjo cerkveno zapoved!

Seve so nas spremljali turški vojaki, da se nam v mošejah vendar ne bi pripetila kaka nezgoda. Saj se dogodi še navzlic vojaškemu spremstvu. Posebno nevarno je, kakor so nam pravili, če kdo moti mohamedanca v molitvi in v premišljevanju. Sedi pred votlino v zidu, ki so vse proti Meki obrnjene in so mohamedancem nekako isto kakor nam oltar in tabernakelj, sin in vernik prerokov, zatopljen v molitev in v premišljevanje. Gorje, če bi tedaj kdo stopil med njega in med zid. Nož bi zablisnil, ali bi počil strel, ker moslim misli, da tak vsiljivec pretrga nevidno nit in vez, ki jo molitev plete med molilcem in med Alahom. Sedaj ga Alah več ne sliši in ne usliši.

Kratko pred našim prihodom je ustrelil tako užaljen moslim mlado Amerikanko, drugo je nevarno ranil. Iz radovednosti, kaj da bo — morda le iz nevednosti — sta šli med njim in med zidom svojo pot; a to sta drago plačali.

Vobče tujec brez spremstva in brez dovoljenja ne sme stopiti na tempeljski trg, ki je tudi mohamedancem zelo svet, kakor že kaže ime „haram-eš-šerif“ — „veličastno svetišče“. Če tujec slučajno zablodi nanj, ali stopi nanj iz predrznosti, mora biti pripravljen, da ga izženo s kamenjem. Isto smo doživeli na turškem pokopališču pred vratmi svetega Štefana proti dolini Jozafat. Komaj smo stopili na posvečeni kraj, so zagnali tam sedeči moslimi divji krik in nas začeli obmetavati s kamenjem. Bili smo veseli, da smo se brez škode umaknili in rešili.

Tempeljski trg sem si vedno mislil obširen. A ko sem ga zagledal, sem se njegovi velikosti naravnost čudil. Zapadna stran je dolga 488 m, vzhodna 466 m, severna 317 m, južna 284 m.

Tisti dopoldan je bil trg precej prazen. De pri vodovodu. nekako na sredini velikanskega prostora, je stala in se prerivala gruča mož, žensk in otrok. Polnili so iz starodavnega vodovoda mehove, prikrojene iz narobe obrnjenih ovčjih in kozjih kož, z vodo in so jo odnašali v mesto.

Dve veličastni, dragoceni stavbi stojita na tem svetem prostoru: „Kubet-es-Sakhra“, „Mošeja (molilnica) skale“ ali „Omarjeva mošeja“ in molilnica „el-Aksa“, t. j. „oddaljena“ ali „skrajna“, ker je izmed treh največjih mohamedanskih svetišč, v Meki, v Medini in v Jeruzalemu, jeruzalemska najbolj oddaljena.

„Mošeja skale“ je čudež mohamedanske umetnosti; okrašena je res z jutrovskim bogastvom, s čudežno razsipnostjo in razkošnostjo. Arabski geograf Jakubi piše, da je bila mošeja izpočetka krita z 10.000 pozlačenimi bakrenimi ploščami; 462 dragocenih svetilnic jo je razsvetljevalo.

Osraerooglata je; vsaka stena je dolga 20 m. Premer notranjščine je 54 m. Kupola se dviga 30 m visoko. Velika vrata vodijo iz molilnice na vse štiri strani sveta. Severna imenujejo „rajska vrata“, vzhodna „vrata Davidova“ ali „vrata verige“. Pred njimi stoji namreč lepa deseterooglata lopa „sodišče Davidovo“ ali „lopa verige“. V nji visi še sedaj sredi oboka močna veriga. Pripovedujejo, da sta tukaj sodila David in Salomon. Krivdo in nedolžnost pa so spoznali tako: iz nedoglednih višav se je spuščala tukaj proti zemlji skrivnostna veriga; nedolžni jo je dosegel brez truda; dosegel jo je pač tudi zločinec, a mu je ostal najspodnji sklep v roki. Po mnenju mnogih raziskovalcev je bil na tem mestu žgavni oltar. Tukaj blizu vsaj je gotovo moral biti.

„Omarjevo mošejo“ jo zovejo, ker je po starem sporočilu kalif Omar ta prostor očistil in mu je iznova pridobil večje češčenje. Kot kraj prokletstva božjega, in ker je po razdejanju judovskega templja stalo tukaj svetišče rimskega malika Jupitra in velik kip cesarja Hadrijana na konju, so Jeruzalemčani ta kraj nekako zaničevali in so metali nanj odpadke in razno nesnago. Ko je Omar l. 636 Jeruzalem zavzel, je lastnoročno nosil te smeti stran, njegovi junaški Arabci pa so mn pomagali. Tako so prostor očistili in so postavili na njem priprosto molilnico za kakih 3000 ljudi.

„Mošeja skale“ jo imenujejo zaradi obsežne naravne skale, ki se dviga več nego en meter iznad marmornatih tal in napolnjuje skoro vso molilnico.

Daleč gori v starodavne veke sega zgodovina tega prostora in te skale.

„Vzemi svojega edinega sina Izaka, ki ga ljubiš,“ je ukazal Bog Abrahamu, „in pojdi na goro Morijo in tam mi ga daruj.“ (I. Mojz. 22, 2.) Ta hrib je ona gora Morija. In spet beremo: „Vzdignil pa se je satan zoper Izraela in je spodbodel Davida, da bi preštel Izraelce. Ni pa bilo to Bogu všeč in je udaril Izraelce (s kugo). In David je rekel Gospodu, ko je videl moriti ljudi: „Jaz sem, ki sem hudo storil; oni pa, ki so ovce, kaj so storili? Prosim, naj se obrne tvoja roka zoper mene in zoper hišo mojega očeta.“ Prišel pa je videc Gad tisti dan k Davidu in mu je rekel: „Pojdi gori in postavi Gospodu oltar na gumnu Areona, Jebusejca.“ (II. Kralj. 24, in I. Kron. 21.) Tukaj je bil postavljen ta oltar.

In tukaj je sezidal sin Davidov, Salomon, hišo Gospodu, čudež sveta. Na ti ogromni skali je najbrž stala skrinja zaveze, dasi nekateri trdijo, da so na nji darovali. Po oni odprtini, ki je v skali, bi naj kri odtekala.

Po razdejanju svetega mesta so Judje še vedno romali na ta posvečeni kraj. Vsako leto so na obletnico onega najnesrečnejšega dne v dolgi njihovi zgodovini to pečino mazilili, dokler ni Hadrijan sezidal tam paganskega templja.

Mohamedanci trdijo, da se je tukaj Mohamed dvignil v nebo. Tudi skala se je vzdignila in hotela za njim; a nadangel Gabrijel jo je prijel in ji zabranil. Še sedaj baje visi v zraku. In še sedaj je vtisnjena v njo angelova roka. Jaz nisem opazil ne enega ne drugega.

Tudi votlino pod skalo smo si ogledali. V nji so baje molili Abraham. David, Salomon, Elija in Mohamed. Pri vhodu štrli iz skale ostrina, nekoliko jeziku podobna. S tem jezikom je skala baje pozdravila Mohameda. Tudi ko jo je Omar očistil nesnage in jo pozdravil: „Mir ti bodi!“ bi mu naj bila odgovorila: „Mir tudi tebi!“

„Skrajna mošeja“ je pravzaprav katoliška cerkev Marijinega Darovanja. Morala je biti krasna stavba. Seveda so notranjost Turki prav po turško prenaredili, namreč oropali, opustošili in onesnažili. Le deloma še vidimo na obokih slike; tudi prižnica je še ohranjena. Prizidana je orožarna križarjev, sedaj nekako skladišče.

V to mošejo hodi molit jernzalemski paša (poglavar); ima pripravljen poseben prostor. Po železnih ograjah smo videli polno majhnih cunj, iztrganih iz oblek. Te puščajo mohamedanski verniki tukaj kot nekake opomine, da bi njihove molitve bile gotovo uslišane.

Ogledali smo si tudi velikanske podstave tempeljskega trga, „hleve Salomonove“. „In Salomon je imel štiridesettisoč jasli za vozne konje in dvanajsttisoč za jezdne konje.“ (III. Kralj. 4.)

Ali so ti ogromni skladovi kamenja, ki se zde bolj delo bajeslovnih velikanov in bogov nego delo navadnih človeških rok — ali so res iz Salomonovih časov? Mogoče je. Brezdvomno je moral ta ravni prostor prirediti že Salomon za svoj tempelj. Zgodovinar Jožef Flavij izrecno piše o tem. Hrib je gotovo tukaj od nekdaj padal poševno, bolj ali manj strmo v Cedronsko dolino. A za tempelj in njegovo okolico so rabili raven, enakomerno visok prostor. Tega so ustvarili s tem orjaškim podzidjem. Ob pogledu na te skale razumevamo, čemu da je bilo pri zidanju templja zaposlenih 30.000 Izraelcev in 150.000 Kananejcev.

Tukaj skozi je vodil iz doline hinonske hodnik na tempeljsko dvorišče. Vrata so imenovali „Holdina vrata“, menda po prerokinji istega imena, živeči za plemenitega, gorečega kralja Jozija (umrl l. 609 za rano, ki jo je dobil, ko se je bojeval zoper egiptovskega kralja Nehva II., šele 39 let star). „Šli so tedaj Helcija in ti, ki so bili ob enem od kralja poslani, k Holdi, prerokinji, ženi Seluma, ki je stanovala v Jeruzalemu v drugem oddelku.“ (II. Kron. 34, 22.)

Tudi križarji so baje rabili te prostore za hleve. Verjetno. Še sedaj kažejo posamezne kamenene jasli in v njih luknje, kjer so bili konji privezani.

Brezdvomno so „Salomonovi hlevi“ izmed najbolj orjaških stavb na svetu. Poedini kamni so več metrov dolgi, po en meter ali poldrug meter debeli. Koliko truda in znoja, koliko zdihov, koliko človeške moči in krvi je zazidano v to nemo, grozeče zidovje! Dandanes bi bila taka stavba menda nemogoča.

Oseminosemdeset stebrov je. A kakšni so!

Človeku je še v veliki družbi pod temi molčečimi oboki, med tem ogromnim stebrovjem tesno pri srcu. Sam ne bi rad pohajal todi. S svojo mogočnostjo, z neznanskimi težkimi skrivnostmi, ki se jih zde polne te grobno molčeče kleti in ječe, človeka kar v prah pritiskajo. — „Kaj si ti proti nam? Kaj hočeš tukaj? Kaj motiš naš mir, tisočletne naše spomine?“

Kar oddahnili smo si, ko smo spet stali na mogočnem tempeljskem obzidju in smo gledali nad seboj jasno nebo, čutili pekoče solnce, globoko globoko doli pa smo zrli cedronsko dolino.

* * *

Trikrat sem stal na Oljski gori in sem zavzet strmel preko na tempeljski prostor.

Šele od tukaj sem videl pravo krasoto tega širnega trga in lepoto mošej. In šele tukaj mi je srce prav umevalo, kakšno čudo je moral biti judovski tempelj. Saj sem še sedaj vzkliknil: „Kako krasno!“ In vendar vsa sedanja lepota ni majhna senca nekdanje, minule krasote. Ko pa stopa sedaj le zapuščenost po tem posvečenem prostoru, in žalostni spomini jokajo na njem po nekdanji časti in slavi. A iz slednjega kamna jim namesto lečilne tolažbe zveni naproti kakor večno prokletstvo: Minilo! Nikdar več! Nikdar več!“

In šele tukaj, kjer je vdolbeno v zid lične frančiškanske cerkvice: „Dominus flevit“ — „Tukaj je Gospod jokal,“ sem čutil z vso dušo in v globočini srca, kako neskončna je morala biti žalost onega božjega srca, ki je domovino in sv. mesto in hišo Očetovo ljubilo kakor nobeno drugo srce, ko je mislilo na nesrečno usodo tega trdovratnega mesta; ko je že zrlo pred seboj plamen, do neba švigajoč, še v svoji uničujoči moči kličoč v nebo po maščevanju za ljudstvo, ki ni spoznalo svojega dneva, in ob enem s strašno glorijo znaneč:

„Dopolnjeno je! Njegova kri je prišla na vas in na vaše otroke.“

Dominus flevit — tukaj je Gospod jokal; jokal je nad ponosnimi marmornatimi zidinami pred seboj, v katerih so se zlati žarki kopali kakor v svežem mleku, ko so se do sitega naigrali s sevajočimi zlatimi ploščami na strehi ... In vendar, od vse te krasote „kamen ne bo ostal na kamnu“. Dominus flevit — res, vredno je, da Gospod objokuje ta največji ponos naroda in zaslepljeni narod sam.

Kje je še kraj na svetu s tako staro, s tako slavno in s tako strašno žalostno zgodovino? Ne ljudje, ne kralji in vojskovodje, ne, ljubezen božja in srd božji sta pisala zgodovino tega kosa zemlje in zgodovino one čudežne stavbe na njem ...

Že David kralj je pripravil proti koncu življenja potrebno za zidavo hiše Gospodove. „In je ukazal, da naj se zberejo vsi spreobrnjenci (Kananejci, ki so ostali v deželi in so pravo vero sprejeli) iz Izraelove dežele; in je postavil izmed njih kamenarje, naj lomijo in obdelujejo kamne, da bi se zidala hiša božja. Tudi je pripravil David veliko železa za žreblje pri vratih in za skladove in vezi in brona nešteto težo. Tudi cedrovega lesa ni bilo mogoče preceniti, ki so ga bili Sidonci in Tirci Davidu navozili.“ (I. Kron. 22.)

A David ni bil deležen sreče, da bi smel zidati tempelj Gospodov. „In zgodila se je (Davidu) beseda Gospodova, rekoč: Veliko krvi si prelil in preveliko vojsk si imel; ne boš mogel zidati hiše mojemu imenu. Sin, ki ti bo rojen, bo miren mož in bo „Mirni“ (Salomon) imenovan. On bo zidal hišo mojemu imenu.“ (I. Kron. 22.)

Salomon je izpolnil voljo Gospodovo. Sklenil je zavezo s kraljem tirskim, Hiramom, in mu je sporočil: „Zidati mislim tempelj imenu Gospoda, svojega Boga, kakor je Gospod govoril Davidu, mojemu očetu, rekoč: „Tvoj sin, ki ga povzdignem namesto tebe na tvoj prestol, bo zidal hišo mojemu imenu.“ Ukaži tedaj, da mi tvoji hlapci nasekajo ceder z Libanona, in moji hlapci naj bodo s tvojimi hlapci; plačilo za tvoje hlapce pa ti dam, kakoršno boš hotel; veš namreč, da ga ni v mojem ljudstvu moža, ki bi znal les sekati kakor Sidonci. (Sicer je celo Salomon Hirama po židovski navadi malo opeharil.) In Hiram je poslal k Salomonu, rekoč: „Slišal sem, kar si mi sporočil. In storil bom vso tvojo voljo zastran cedrovega in jelkinega lesa.“ In kralj Salomon je izbral delavcev iz vsega Izraela, in je bila napoved za tridesettisoč mož. In jih je pošiljal na Libanon, menjaje, po desettisoč vsak mesec, tako, da so bili po dva meseca na svojem domu. (Imeli so torej lepo urejene socialne razmere, bolje nego dandanašnji, ko še ženske in otroci ponoči v tovarnah delajo!) In je imel sedemdesettisoč takih, ki so bremena nosili, in osemdesettisoč kamnosekov v gorovju, razven višjih, ki so bili čez vsakatero delo, po številu jih je bilo tritisočintristo, ki so ukazovali ljudstvu in tem, ki so delo opravljali ... (III. Kralj. 5.)

S tem obsežnim aparatom, s to množico ljudi in s temi velikanskimi sredstvi je pričel Salomon z delom v četrtem letu svojega kraljevanja meseca zija (druga polovica aprila in prva polovica maja) v letu 2992 po stvarjenju prvega človeka. 1012 pred Kristusovim rojstvom.

In je sezidal čudež sveta!

Štiri stoletja je bil tempelj srce judovskega ljudstva. Življenje celosknpnega naroda se je stekalo v njem; iz njega je plalo spet novo, sveže življenje po vsi deželi, skozi vse ljndstvo. Ponos judovskega naroda je bil, ljubezen njegova in njegova sreča.

A ko se je narod odvrnil od Gospoda, svojega Boga, mu je ta največji njegov ponos porušil in uničil; naravnost v srce ga je zadel!

Eliakim, ki ga je faraon Neho ali Nekaon, pod čigar nadoblastjo je bilo tedaj judovsko kraljestvo, prekrstil v Joakima, drugi sin pobožnega Jozija — prvega, Joahaza so Egipčani vjeli in odvedli v sužnost — se je vdal malikovanju in je preganjal preroke in služabnike Gospodove. Velik del ljudstva mu je sledil v službo malikov. Tedaj si je izvolila jeza božja za bič, s katerim je udarila sveto mesto in tempelj in vse izvoljeno ljudstvo in njegove vladarje moža, „ki ljudstvo v okove vklepa,“ Nabukadnezarja ali Nabuhodonozorja, kralja asirsko-babilonskega.

Nabukadnezar (l. 604—662), sin Asirca Nebopalasarja, premaga egiptovskega kralja Nehoa ali Nekaona pri Karkemišu ob Eufratu. Narod za narodom si podjarmi. Vse dežele okoli Kanaana so že pod oblastjo Babiloncev, ki postajajo pod velikim svojim kraljem prva velemoč tedanjega časa.

Kar pride Nabuhodonozor l. 589 z mogočno vojsko pred Jeruzalem. Joahin, sin Joakimov, se mu podvrže. Kralja in ves njegov dvor, ves tempelski zaklad in najboljši del ljudstva odvedejo Babilonci v sužnost. S preprostimi, a v svoji priprostosti tem mogočnejšimi, tem ginljivejšimi besedami nam ta dogodek opisuje sveto pismo.

„In je šel vun Joahin, Judov kralj, k babilonskemu kralju, on njegova mati (Nohesta, Elnatanova liči, iz Jeruzalema), in njegovi hlapci in njegovi poglavarji in njegovi dvorniki, in ga je prijel babilonski kralj, v osmem letu svojega kraljevanja. In je odnesel od ondod vse zaklade hiše Gospodove in zaklade kraljeve hiše in je razbil vse zlate posode, ki jih je naredil Salomon, Izraelov kralj, v templju Gospodovem po besedi Gospodovi. In je preselil ves Jeruzalem in vse poglavarje in vse vojskine junake, desettisoč, v jetništvo; tudi vse umetnike in ključavničarje; in ničesar ni bilo pnščenega razen ubogega ljudstva po deželi.“ (IV. Kralj. 24.)

Med jetniki je bil tudi Ecehiel, eden štirih velikih prerokov, tedaj še mladenič.

Jeremija je ostal v domovini.

Za podkralja čez Jude, ostale v domovini, je postavil Nabuhodonozor Sedecija, tretjega sina Jozijevega.

Tri leta mir. A ljudstva so nerada nosila jarem babilonski. dasi se zdi, da ni bil pretežek. Od sosednih narodov pridejo poslanci k Judom, naj bi se dvignili. Jeremija odsvetuje; z glasno, pekočo besedo govori zoper krive preroke, ki obljubljajo zmago. Na Babilonskem izvejo, da med Judi vre. Sedecija se osebno poda k Nabuhodonozorju, da ga pomiri.

Med tem zavlada v Egiptu Hofra, boja željen in žejen mož. Ta neti med Judi iskre, tleče pod pepelom; v plamen jih razpihne. Jeremijeva mogočna beseda grmi po deželi. A Gospod, ki hoče ljudstvo kaznovati, ga je udaril z gluhoto in slepoto: ne sliši besed najmogočnejšega preroka, ne vidi prepada, ki drvi vanj. Vre tudi med Judi ob Eufratu, ki so bili v vedni zvezi z Jeruzalemom. Tukaj svari Ecehiel in prosi ljudstvo, naj se vda v usodo in v voljo Gospodovo, da zabrani večjo nesrečo. Zaman; vse gluho!

V devetem letu svojega kraljevanja se Sedecija dvigne zoper mogočni Babilon. „Srdil se je namreč Gospod zoper Jeruzalem — ker je Sedecija hudo delal pred Gospodom v vsem kakor Joahim — dokler jih ni vrgel spred svojega obličja; in odstopil je Sedecija od babilonskega kralja“ — pravi sv. pismo. (IV. Kralj. 24.) A kmalu je bil Nabuhodonozor pred Jeruzalemom in je naredil okoli mesta okope.

„In zato je bilo mesto obsuto do enajstega leta kralja Sedecija, deveti dan četrtega mesca; in pritiskala je lakota v mesto, in ljudstvo po deželi ni imelo kruha.“ Sedecija hoče ponoči ubežati v puščavo, a ga ujamejo in postavijo pred babilonskega kralja. „In ta je izrekel sodbo nad njim. Sinove Sedecijeve pa je pomoril vpričo njega, in njemu je oči izkopal ter gaje zvezal z verigami in odvedel v Babilon. In je zažgal hišo Gospodovo in kraljevo hišo in jeruzalemske hiše; ter je požgal vse hiše. In zidove jeruzalemske je okrog in okrog podrla vsa kaldejska vojska, ki je bila z vojaškim poglavarjem.“ (IV. Kralj. 25.) Zgodilo se je to gorje v Judeji l. 586.

Zdaj se je dopolnilo, kar je Gospod govoril ob času Manaseta, najhudobnejšega vseh judovskih kraljev: „Glej, pripravil bom hudo nad Jeruzalem in Juda; da, kdorkoli bo slišal, mu bo zvonilo v obeh ušesih; in bom pobrisal Jeruzalem, kakor kdor obriše skledo, obriše in jo povezne.“ (IV. Kralj. 21.)

Kako so tedaj s solzami in zdihovaje peli sinovi Izraelovi ob rekah babilonskih? Ali ne: „Ker so naši očetje grešili zoper Gospoda, sedimo mi tukaj žalostni in jokamo!“

Na razvalinah jeruzalemskih, nad katerimi so plavali orli, plen iščoči, po katerih so se potikali in skrivali šakali, pa je posedal „mož žalosti“, Jeremija prerok, ki se ni mogel ločiti od domovine, dasi mu je Nabuhodonozor obljubil, da na Babilonskem poskrbi zanj. In s krvavečim srcem je izplakal one veličastne žalne speve, ki zvenijo z isto večno mlado silo, z isto nikoli omiljeno žalostjo skozi stoletja in tisočletja in pretresajo srca do skrajnih globočin; ker ta žalost ni ponarejena, ni prisiljena, temveč je ihtela in tožila res iz globočine ljubečega in v ljubezni neskončno trpečega srca. Taka žalost pa ne umre nikoli; v vseh vekih budi odmev.

„Kako samotno stoji mesto, sicer polno ljudstva; kakor vdova je postala gospa narodov; kraljica dežele je davku podvržena. Joka in joka ponoči, in solze ji teko po licih; izmed vseh njenih ljubih ni nikogar, ki bi jo tolažil. Vsi njeni prijatelji jo zaničujejo in so postali njeni sovražniki. Pota na Sion žalujejo, ker nikogar ni, da bi prišel k praznovanju; vsa njena vrata so odprta; nje duhovni zdihujejo; nje device so omadeževane, in sama je v bridkosti vtopljena. O vi vsi, ki mimo greste po potu, pomislite in poglejte, ali je bolečina kakor moja bolečina.“ (Žal. pesmi 1.)

Sedemdeset let so zdihovali Judje v babilonski sužnosti, so jokali po razrušenem templju in razdejanem mestu, so hrepeneli nazaj v domovino, v obljubljeno deželo.

In obljubljena dežela sama je bila vsa pusta; žalovala je kakor zavržena nevesta.

„In bom odpravil izmed njih glas veselja in glas vriskanja, glas ženinov in glas nevestin, ropot mlina in svetlobo svetilnice. In vsa ta dežela bo v puščavo in v strmenje, in vsa ta ljudstva bodo služila babilonskemu kralju sedemdeset let In ko se bo sedemdeset let dopolnilo, bom obiskal, pravi Gospod, babilonskega kralja in njegovo ljudstvo in njih pregrehe in deželo Kaldejcev in jih bom pretvoril v večno puščavo. (Jer. 25.)

* * *

A Gospod svojega ljudstva ni pozabil; ker „z večno ljubeznijo te ljubim,“ pravi sam; ni ga popolnoma zavrgel. „Zacelil bom tvojo progo in tvoje rane ti bom ozdravil; zato, ker so tebe, o Sion, pregnano imenovali, rekoč: „Ta je, po kateri nihče ne vpraša.“ A glej, jaz vrnem ujete Jakobovih šotorov in se njih podstrešja usmilim. In zidano bo mesto na višavah, in tempelj bo po svojem redu postavljen. In vi bodete spet moje ljudstvo, in jaz bom vaš Bog!“ (Jer. 30.)

Cir, kralj perzijski, premaga kraljico mest, vsemogočni Babilon, ves utrjen z velikanskimi zidovi, napolnjen z žitom in z živili za 14 let. Kako je mogel prodreti v tako mesto? Ni ga zavzel ne z naskokom in ne s počasnim obleganjem, temveč z zvijačo, ki mu jo je najbrž nasvetoval kak Jud. Nad mestom, pri Lipan je v naglici speljal vodo Eufrata, ki je tekel skozi Babilon, v odtoke in kanale. Ko je bila voda toliko padla, da so mogli vojaki bresti v nji, so ponoči vdrli v mesto in so umorili kralja Baltazarja ali Belzacarja. Ta je s svojimi ženami in boljarji sedel ravno pri veliki gostiji; a so bili dnevi njegovi šteti, ker je bil tehtan in prelahek najden. Zato mu je bilo kraljestvo vzeto in razdeljeno med Darijem Medijancem in Čirom Perzijcem. („Mane, tekel, fares!“ Dan. 5.)

Cir podeli Judom prostost.

„Prvo leto pa Cira, perzijskega kralja (l. 636. pr. Kr.), da se je spolnila beseda Gospodova, ki jo je govoril po ustih Jeremijevih (glej gori pogl. 25.), je Gospod obudil duha Ciru, perzijskemu kralju, in ta je ukazal oznaniti po vsem svojem kraljestvu, tudi po pismu, rekoč: To govori Cir, kralj Perzov: Vsa kraljestva na zemlji mi je dal Gospod, Bog nebeški, in mi je zapovedal, da mn naj sezidam hišo v Jeruzalemu. Kdo izmed vas je iz njegovega ljudstva? Gospod, njegov Bog, bodi z njim! Gre naj gori v Jeruzalem, ki je v Judeji, in naj zida hišo Gospodu, izraelskemu Bogu.“ (II. Kron 36, Ezdra 1.)

Kaj je pač nagnilo Cira k temu plemenitemu činu? Ali hvaležnost za pomoč, od Juda mu izkazano? Ali plemenitost srca, ker je z nesrečnim ljudstvom sočuvstvoval? Ker zadovoljno to ljudstvo „trdih tilnikov“, z vso dušo ljubeče prostost, v sužnosti, in najsi bi tudi ne bila posebno težka, nikoli ni moglo biti. Kako smrtno so sovražili Judje Babilonce, je Cir pač vedel.

Mogočna priča tega sovraštva nam je psalm 137, iz katerega joka vsa bol in gromi ves divji srd vjetega naroda: „Ob babilonskih rekah, ondi smo sedeli ter jokali, ko smo se Siona spominjali. Na vrbe sredi njega (sredi babilonske dežele) smo obesili svoje citre. Ker tam so nas povpraševali, ki so nas vjete odvedli po pesmih, in ki so nas bili odtirali, so rekali: „Zapojte nam katero sionskih pesmi.“ Kako bodemo peli pesem Gospodovo v tuji deželi? Ako tebe pozabim, o Jeruzalem, bodi pozabljena moja desnica. Moj jezik naj mi obtiči na nebu, če se ne spominjam tebe, če ne sklenem Jeruzalema v prvino svojega veselja. Ne pozabi, o Gospod, edomskim sinovom, ki so ob dnevu Jeruzalema vpili: „Razrušite ga, razrušite ga do dna!“ Hči babilonska, sirota! Blagor mu, kdor ti vrne tvoje plačilo, ki si ga nam dala. Blagor mu, kdor tvoje otroke zgrabi in jih ob skalo trešči!“ (Seve ta psalm ni Davidov, temveč le po načinu Davidovih psalmov spevan od neznanega Juda, ki se je vrnil iz babilonske sužnosti.)

Ali je bilo spoštovanje do vzvišene judovske vere? Ker kakor ljudstvo Gospodovo, so tudi Perzi sovražili in studili malikovalstvo. Ali je bila politika? Morda je hotel imeti v Judih močen zid in zanesljivo predstražo zoper Egipt, ki je bil z Babilonom zvezan zoper njega. Kdo ve? A najsi bi vplivali nanj tudi vsi ti vzroki, vendar moremo eno brez premisleka trditi: orodje v rokah Gospodovih je bil Cir. Ob enem pa pravim: naj večje delo slavnega njegovega vladanja, najdalekosežnejša odredba in čin največje svetovnozgodovinske važnosti je bil, da je podelil temu malemu narodu prostost.

Tako so se l. 536. pr. Kr. vrnili.

A vrnili se nikakor niso vsi; le najgorečnejši. Izmed 24 duhovniških vrst na pr. so se vrnile le štiri; pač znamenje, da sužnost ni bila prehuda.

Vodila sta ljudstvo knez Zorobabel in veliki duhoven Jozue. 50.000 Judov je šlo z njima. Vzela sta s seboj tudi tempeljske posode, ki jih je vrnil kralj Cir. „Tudi kralj Cir je prinesel posode Gospodovega templja, katere je bil Nabuhodonozor iz Jeruzalema pobral in jih je bil postavil v tempelj svojega boga. Dal jih je pa Cir, perzijski kralj, prinesti po Mitridatu, zakladničarju, ter jih odštel Sasabasarju (perzijsko ime za Zorobabela), poglavarju Judovemu. In to je njih število: trideset zlatih skledic, tisoč srebrnih skledic, devetindvajset nožev (za klavno živino), trideset zlatih kup, drugačnih srebrnih kup štiristo in deset, in tisoč drugih posod. Vseh zlatih in srebrnih posod je bilo pettisoč in štiristo. (I. Ezdr. 1.)

Prišli so v domovino in so pričeli zidati tempelj.

„In vzdignili so se Jozue, sin Josedekov, in njegovi bratje, duhovni, in Zorobabel, sin Salatielov, in njegovi bratje, in so zidali oltar Izraelovega Boga, da bi na njem darovali žgavne darove, kakor je pisano v postavi Mojzesa, moža božjega. Toda prav veliko izmed duhovnov in levitov in prvaki očetov in starci, ki so prejšnji tempelj videli, so na glas jokali, ko se je zidal ta tempelj pred njih očmi; (prvi je bil namreč mnogo lepši; videli so ga še lahko, ker je bil šele 53 let razrušen, od l. 588 pr. Kr. 70 let sužnosti se šteje od časa, ko so bili prvikrat odgnani v sužnost;) veliko pa jih je glas povzdigovalo, veselo ukaje. In nihče ni mogel razločiti glasu veselega vpitja in glasu joka med ljudstvom, zakaj ljudstvo je zmešano kričalo z velikim vpitjem, in glas se je daleč razlegal.“ (I. Ezdra 3.)

Slišali so pa Samaritani, „da otroci sužnosti tempelj zidajo Gospodu, Izraelovemu Bogu; in so stopili k Zorobabelu in glavarjem očetov in so jim rekli: „Naj zidamo z vami; ker tudi mi iščemo vašega Boga kakor vi.“ In rekli so jim Zorobabel in Jozue in drugi knezi Izraelovih očetov: „Ne spodobi se, da bi mi z vami (malikovalci) zidali hišo našemu Bogu, temveč le mi sami jo bodemo zidali Gospodu, našemu Bogu, kakor nam je Cir, kralj perzijski, ukazal.“ (I. Ezdra 4.)

Samaritani, užaljeni, tožijo in črnijo Jude pri perzijskih oblastnikih in kraljih. Pod kraljem Artakserksom res dosežejo, da kralj zidanje zabrani. Pisal je svojim oblastnikom na Judovsko: „Tožba, ki ste mi jo poslali, je bila očitno vpričo mene brana (ti vladarji so se, kakor spoznamo iz tega in mnogih drugih mest sv. pisma, osebno in zelo vestno zanimali za vse razmere in dogodke v neizmernem svojem kraljestvu). In sem zapovedal, da (zgodovinske zapiske) preiščejo; in so preiskovali in našli, da se to mesto od nekdaj zoper kralje vzdiguje, in da se punti in boji v njem spočenjajo. Poslušajte torej zdaj sklep: branite tistim ljudem, da se tisto mesto ne sezida, dokler kje jaz ne ukažem. Glejte, da tega leno ne spolnujete, in da ne zraste sčasoma zlo zoper kralje.“ (I. Ezdra 4.)

14 do 15 let je bila prepoved v veljavi. Šele Darij (menda Histaspis, od l. 521—485) je dovolil, da zidanje nadaljujejo; tudi sam je naklonil za hišo božjo velike podpore.

Judovski starešine pa so zidali in so bili srečni ob prerokovanju Ageja, preroka, in Caharija, Adonovega sina; in so delali hišo božjo do tretjega dne meseca adara (svečan — sušec), to je šesto leto kraljevanja kralja Darija (l. 515 pr. Kr.). Praznovali pa so Izraelovi otroci, duhovni in leviti in drugi izmed otrok sužnosti z veseljem posvečevanje hiše božje.“ (I. Ezdra 6.)

Tako je bil dodelan in posvečen drugi tempelj.

* * *

Nekaj let pozneje (l. 444 pr. Kr.) izprosi ob ugodnem trenutku Nehemija, veliki točar kralja Artakserksa — torej so opravljali Judje na Babilonskem visoke službe — dovoljenje, da se sme vrniti v Sveto deželo in sveto mesto nanovo sezidati.

Prigodilo se je pa v mescu nisanu v dvajsetem letu kralja Artakserksa, da je bilo vino pred njim in sem vzel vino ter ga kralju podal in skoro sem omedlel pred njegovim obličjem, in kralj mi je rekel: „Zakaj je tvoj obraz žalosten, ker te ne vidim bolnega? To ni zastonj, temveč neka težava, ne vem, katera, je v tvojem srcu.“ In bal sem se močno in silno in sem kralju rekel: „Kralj, živi na vekomaj! Kako bi ne žaloval moj obraz, ker je mesto, dom pokopališča mojega očeta, opustošeno, in njegova vrata so z ognjem požgana.“ In kralj mi reče: „Kaj prosiš?“ Tedaj sem molil k nebeškemu Bogu in sem kralju rekel: „Ako se kralju prav zdi, in ako je tvoj služabnik pred tvojim obličjem milost našel, pošlji me v Judejo, k mestu pokopališča mojega očeta, da ga zidam.“ Tedaj sta mi rekla kralj in kraljica, ki je sedela zraven njega: „Doklej boš hodil in kdaj se vrneš?“ In ugajalo je pred kraljevim obličjem in me je poslal; jaz pa sem določil čas.“

Kralj mu nakaže lesa za stavbo, da mu priporočilna pisma na svoje namestnike, do katerih pride med potjo, in mu odloči odlično vojaško spremstvo.

Nehemija pride v Jeruzalem. Vsega vidi v razvalinah. S kakšno bridkostjo v sren je pač v tihi jutrovski noči jezdil okoli mesta, ki je hrepenel k njemu in sanjal o njem v tujem svetu, okoli „mesta pokopališča njegovega očeta!“ „In sem vstal ponoči, jaz in malo mož. In sem šel skozi dolinska vrata ponoči in mimo zmajevega studenca in h gnojnim vratom in sem pregledoval razsuti zid Jeruzalema in njega z ognjem požgana vrata. In sem šel dalje k studenčnim vratom in h kraljevemu vodotoku (ribnjaku, ki ga je dal Ezekija narediti) in ni bilo prostora za živino, na kateri sem sedel, da bi skozi šla (ker je bilo vse z razvalinami zasuto). Tedaj sem šel gori ob potoku in sem zid pregledal, in vrnivši se, sem prišel k dolinskim vratom in sem se vrnil. In sem rekel: „Pridite in zidajmo zidove Jeruzalema in ne bodimo več v zasramovanje. In potrjene so bile njih roke v dobrem.“ (II. Ezdra 2.)

A ko so sovražniki zvedeli, da Judje zidajo, „so se zbrali vsi skupaj, da bi prišli in se bojevali zoper Jeruzalem in nastave delali.“

A Nehemija ljudstvo oboroži. „In bilo je od tistega dne, da je polovica njih mladeničev delala, polovica pa je bila na boj pripravljena s sulicami in s ščiti in z loki in z oklepi, in poglavarji so bili za njimi v vsi hiši Judovi, ki so zid delali in teže nosili in nakladali; z eno roko so delali in v eni so meč držali; zakaj sleherni, ki je delal, je bil z mečem opasan okrog ledja.“ (II. Ezdra 4.)

Tako so Jeruzalem zopet sezidali.

A mesto še ni imelo prebivalcev. Zato so vadljali; in vsaka deseta družina, ki jo je vadljaj zadel, je morala iti stanovat v Jeruzalem. Mnogi pa so šli prostovoljno.

„In poglavarji ljudstva so prebivali v Jeruzalemu; ostalo ljudstvo pa je vadljalo, da bi odločili deseti del, ki bi prebival v svetem mestu Jeruzalemu, devet delov pa po (drugih) mestih. In blagoslavljalo je ljudstvo vse može, ki so se prostovoljno ponudili, da bi v Jeruzalemu prebivali.“ (II. Ezdra 11.)

Mnogo grozot in hudobij je videl tempelj v sebi tekom stoletij; na pr. za časa sirskega Nerona, krvoločnika Antioha Antipatra (176—164), ki je oropal ves tempelj — celo zagrinjalo izpred Najsvetejšega je odnesel — izpraznil vso zakladnico. Na žgavnem oltarju je daroval svinjo, izvoljenemu ljudstvu najnečistejšo žival; z njeno krvjo je poškropil svetišče, da ga Judom pristudi.

Slavni Hasmonejci (po našem „plemiči“) ali Makabejci so hišo božjo spet očistili in k slavi povzdignili.

Naslednik Makabejcev, Herod Veliki, najpoprej cesarjev namestnik v Galileji, od l. 40 in tri mesece po Kristusovem rojstvu kralj vse judovske dežele, sezida tempelj, da bi ublažil sovraštvo Jodov do sebe, v mnogo večjem obsegu in v čudoviti krasoti. Iz samega belega marmorja ga je zidal. Tujcem se je iz daljave dozdevalo, da vidijo v Jeruzalemu z belim snegom pokrit hrib.

Zidati so ga pričeli l. 20 pr. Kr. Znotranje svetišče so delali 18 mesecev, vso stavbo 8 let, 10.000 najspretnejših delavcev je delalo, 1000 duhovnikov je delo nadzorovalo.

Kakor včasih požene drevo v pozni jeseni čudovit cvet, tako je umirajoči stari zakon še enkrat zbral vso svojo moč, vso vero, vse upanje in vso ljubezen do Jehova, da sezida čndežno stavbo njegovemu velikemu imenu. Vse upanje izraelskega ljudstva je bilo zazidano v te zidove: „On pride, pričakovani narodov, in bo bival v tem svetišču!“

Slednja kapljica znoja, ki se je prelila ob mnogoletnem delu, je bila posvečena z mislijo: „On pride! Za Njega delam!“ Vsa čudežna stavba je drhtela v svetem hrepenenju, v nemirnem pričakovanju, da sprejme v se Njega, ki so ga pričakovali narodi, ki je ves svet hrepenel po Njem, Kristusa Gospoda, Sinu Božjega, kralja ljudstev in narodov.

* * *

Ta tempelj, čudo sveta, še čudovitejši nego prvi, Salomonov, ker posvečen po Kristusu Gospodu, kakor so slovesno napovedali preroki, na pr. Hagej 2, 7—9: „To govori Gospod vojskinih trum: Še malo časa in pretresel bom nebo in zemljo in morje in suho; in pretresel bom vse narode, in prišel bo Zaželjeni vsem narodom; in bom napolnil to hišo z veličastvom, pravi Gospod vojskinih trum. Večje bo veličastvo te poslednje hiše nego prve, pravi Gospod vojskinih trum“ — in Caharija 9, 11.: „Močno se veseli, hči sionska, raduj se, jeruzalemska hči! Glej tvoj kralj pride k tebi, pravičen je in Odrešenik“ — ta tempelj, v čigar preddvorih je hodil, učil, svaril in grajal, tolažil in odpuščal in ozdravljal Božji Zveličar — ta tempelj so Rimljani do tal razrušili. Ne vse mesto, tempelj, srce judovskega ljudstva, je mislil Gospod, ko je govoril: „Kamen ne ostane na kamnu.“

Dopolnilo se je!

Že so se besede „veselega oznanila“ (evangelija) glasile daleč po svetu in so padale v srca kakor sladek pozdrav iz neba, kar je prišla nad Jeruzalem dopolnitev onih bridkih besed Gospodovih, kar se je razlilo na judovsko ljudstvo z neba gorje, ki si ga je samo želelo, prokletstvo, ki ga je samo klicalo na sebe: „Njegova kri pridi na nas in naše otroke!“

Leta 70 po Kristusovem rojstvu se je dopolnilo.

Mogočni Pompej pride l. 63 pr. Kr. v Sveto deželo, zvabi odločnega kralja, Makabejca Aristobula, k sebi in ga vrže v ječo, ko Aristobul noče podpisati povelja, naj se njegovi vojaki Rimljanom vdajo. Pristaši Aristobulovi se zbero na tempeljskem hribu. Neko soboto zavzame Pompej tempelj po strašni moriji; 12.000 mož pade, med njimi mnogo duhovnov, ki so — sobota je bila, praznik — navzlic strašnemu klanju, vršili svojo dolžnost in darovali. Pompej gre v tempelj. A ga vidi praznega! Paganu, ki je videl vsepovsodi kipe malikov, nerazumljivo! Torej to ljudstvo niti boga nima!

Tako so dobili Rimljani Sveto deželo pod svojo oblast. A Judje so se zoper kruti rimski jarem vedno in vedno puntali. Posamezni, boljši cesarski namestniki, na pr. Petronij ali kralj Herod Agripa, ki je Jude zelo ljubil, dasi je kristjane preganjal, Jakoba je umoril, Petra je vrgel v ječo, so pač previdno zadrževali in zabranjevali najhujše izbruhe ljudskega srda. Pod drugimi je teklo mnogo krvi. Za vladanja Ventilija Humana (47—50) je bilo ob nekem puntu umorjenih 20.000 Judov.

V visok, strašen požar je vzplamtelo vse dolgo sovraštvo izvoljenega ljndstva do poganskih in lakomnih zatiralcev pod Gesijem Klorom. Ta je prišel v Sveto deželo l. 64 po Kr. Prekašal je vse svoje prednike s krutostjo, krivičnostjo, lakomnostjo. Morda je Rim poslal nalašč tega trinoga; naj izzove nalašč ljudski srd in punte, da potem judovsko ljudstvo, ki plamteče sovraži Rim in rimske bogove, popolnoma uničijo, iztrebijo izmed živih.

L. 67 se napoti vojskovodja Vespazijan s 70.000 vojaki v Galilejo. Ne gre takoj proti Jeruzalemu. Sklenil je, da poprej vso deželo opustoši in tako Jeruzalem od sveta popolnoma odloči. Kamor rimska vojska pride, brez usmiljenja vse pomori, požge in uniči.

V svetem mestu pa divja meščanska vojska. Celo v templju ljudi morijo. Bližal se je čas, o katerem je Gospod govoril: „Kadar boste videli gnusobo razdejanja na svetem mestu, tedaj naj, kateri so v Jeruzalemu, beže na gore.“ (Mat. 24, 15.)

Vespazijan še ne napade mesta. „Če se sovražniki sami med seboj morijo, je za nas ugodno; pustimo jih!“ je odgovarjal prvakom vojske, ki so ga silili, naj začne mesto oblegati.

1. julija 69 proglase egiptovske legije (vojaštvo) Vespazijana za cesarja.

V času, ko so se v Rimu razni možje, vojskovodje in drugi, potegovali in borili za cesarski prestol, so grozote vojske v Sv. deželi ponehale.

Aprila l. 70 pa se vzdigne Tit, sin Vespazijanov, iz Cezareje ob morju. Z 80.000 izbranih vojakov se pomika skozi Samarijo, da uniči srce judovstva, Jeruzalem.

Ko sveto mesto od daleč zagleda, postoji ves zavzet in začuden nad krasoto templja in nad velikanskimi zidovi, s katerimi so Judje mesto utrdili. Ali in kdaj jih poruši in premaga?

V Jeruzalemu je bilo po poročilu Evzebija kakih tri milijonov ljudi. Judovski zgodovinar Jožef Flavij trdi, da jih je bilo en milijon za časa obleganja pomorjenih.

Judje so se branili in se borili kakor levi. Tit sam je bil večkrat v smrtni nevarnosti; večkrat tudi v nevarnosti, da ga razdraženi Judje ujamejo.

Izlepa jim je prigovarjal, naj se vdajo. Obljubljal jim je, da bo milo z njimi ravnal. Menda bi obljubo spolnil, ker je bil milega in pravičnega srca — „radost človeštva“ so ga imenovali pozneje, ko je vladal. A Judje o tem niti slišati ničesar niso marali. „Rajši umrjemo! Morda se ti posreči, da razrušiš mesto in tempelj; a sveta, ki je ves tempelj našega Roga, ne moreš uničiti.“

Ko je bilo vse zaman, in so mu Judje požgali vse oblegalne stroje, je obzidal Tit mesto z visokim nasipom. Tako v mesto niso mogli dobivati živeža. V hišah in v skladiščih nakopičene zaloge so kmalu pošle. Zavladala je strašna lakota. Jodli so usnje, podgane, vso mogočo nesnago; ko so vdrli vojaki v neko bogato hišo, iz katere je prihajal duh mesa, so našli mater, ki je spekla lastno dete in je, v očeh blaznost, ponujala kose vojakom. Smrt vsepovsodi! V poltretjem mescu so odstranili iz mesta skozi razna vrata 116.880 mrličev. Ker je bilo mrličev že preveč, so jih kratkomalo metali čez mestni zid ali so napolnili z njimi hiše, ki so jih zaklenili. Zunaj pa je dal Tit okoli in okoli mesta postaviti križe. Po 800 vjetih Judov je dal v enem dnevu pribiti na nje. Zdaj se je spolnjevalo: „Njegova kri pridi na nas in naše otroke!“ Hribovje okoli svetega mesta, Oljska gora in Hrib pohujšanja, kjer je Salomon dajal pohujšanje ljudstvu, ker je sezidal templje bogovom svojih paganskih žen, in doline okoli mesta, ki so slišale nekoč divji krik: „Križaj ga, križaj ga! Njegova kri pridi na nas in naše otroke!“ so gledali in slišali sedaj umiranje in blazne vzkrike, ječanje in zdihovanje umirajočih.

A največje gorje, najstrašnejšo grozo so videli 5. avgusta. V neki noči. ko je straža od utrujenosti zaspala, so Rimljani po strašnem boju zavzeli grad Antonijo, kjer je Pilat Jezusa sodil. Judom je tako ostal le še Sion, zgornje mesto s tempeljskim hribom. Po hudih bojih, v katerih so se Judje grudili od utrujenosti, ne samo od ran, so dobili Rimljani v oblast zunanje tempeljsko obzidje. Jožef Flavij trdi, da je Tit hotel tempelj rešiti in je vojakom zapovedal, naj mu prizanesejo. Mogoče, morda na prošnjo lepe Berenike, hčerke Heroda Agripe. A prav verjetno ni. Če bi ostal tempelj, bi ostal tempeljski davek, ki ga je moral plačevati vsak Jud, didrahma, po našem I K 50 vin; tako bi Judje nabrali za nove punte in vojske. Zgodovinar Tacit piše: „Sporoča se, da se je Tit posvetoval z vojskovodji, ali naj tempelj poruši. Nekateri so bili mnenja, da tega velikega in najslavnejšega svetišča ne smejo uničiti; če ga očuvajo, bo to vedno pričalo o rimljanski zmernosti; če ga porušijo, bo jim vtisnjen večen pečat krutosti. A drugi in Tit sam so se izrekli za to, da je treba tempelj najprej uničiti, da tem gotoveje uničijo judovstvo in krščanstvo. Ker obe veri, dasi nasprotni, izvirata iz istega vira; kristjani so izšli iz Judov; in če bodo uničene korenine, pade tudi drevo.“

In če bi tudi Tit res nameraval tempelj rešiti, kaj je premogel z vso svojo močjo proti moči volje božje? Božja roka pa je judovskemu ljudstvu, svetemu mestu in templu že napisala: „Mane, tekel, fares“.

Zato se je moralo zgoditi.

Ne samo Judje, trpeči v mestu, tudi Rimljani pred mestom so bili že strašno razjarjeni. Saj so si morali slednjo ped zemlje, vsak kos zidu priboriti s strašnim, skoro nadčloveškim naporom in z izgubo neštetih bojevnikov. Tako celo Titove besede niso več mogle brzdati njih srda.

In zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi.

Nekega rimskega legijonarja dvigne tovariš na ramah v višino. Vojak, nevede maščevalni angel srdu božjega, vrže gorečo bakljo skozi „zlato okno“ v stranski del templja. Suhi cedrov les se vžge. Kmalu ovijata dim in plamen veličastno svetišče. Cedrov les se vnema s strašno naglico. Do neba se dvigajo plamteči stolpi. „Bilo je, kakor bi ves hrib gorel iz osrčja,“ piše zgodovinar Jožef Flavij. Marmor se kuha, drobi; velikansko zidovje razpada; zlato in srebro se topi. S prasketanjem in šumenjem ognja se meša zmagoslavni krik rimskih legij, ječanje umirajočih, jok in stok žensk, vpitje otrok, obupne tožbe duhovnov, ki še v tem trenutku vršijo svojo dolžnost, darujejo zadnjo daritev starega testamenta, ali glasno kličejo Gospoda vojskinih trum na pomoč, ali v divjem srdu prosijo prokletsvo neba na Rimljane in na Tita.

Vojake, duhovne, ženske, otroke Rimljani brez usmiljenja morijo na svetem mestn. ob žgavnem oltarjn. 6000 jih zaduši dim in ogenj. Ko vidijo duhovni propad hiše božje, skačejo obupani v ogenj. Kaj naj počnejo, ko templja ni? Bil jim je življenje ...

Eden najznamenitejših in ob enem najstrašnejših dogodkov v svetovni zgodovini!

A vojaštvo se še ne vda.

Vojvoda Simon in Janez iz Gishale postavita svoje zveste v trikotno bojno vrsto. Z obupnim pogumom na smrt obsojenih se prerijeta skozi rimske legije v zgornje mesto, na Sion.

Tit se napoti v tempelj. Ogledati si hoče Najsvetejše, kamor ni smel stopiti noben Jud razen velikega duhovna, ki je šel noter le enkrat na leto, kaj šele pagan! Dušeč dim ga prisili, da se vrne.

Tako se je zrušil drugi tempelj 5. avgusta l. 70 po Kr., 1074 let, odkar je bil dodelan tempelj Salomonov, 686 let od časa, kar so sezidali svetišče pod Darijem.

A Judje se še niso vdali. Oni, ki so se rešili v zgornje mesto, so iznova prisegli, da rajši umrjejo, nego se uklonijo Rimljanom. Tit jim spet ponudi pomilosčenje. „Kakor dober oče bom milo z vami ravnal in za vas skrbel.“ „Udati se ne moremo“ — odgovore Jndje — „ker smo prisegli, da se ne bodemo. A če nam dovoliš, da se z ženami in z otroci izselimo v pnščavo, zapustimo mesto.“ Ta trdovratna odpornost Tita razsrdi. „Nikomur več ne prizanesem. Postopati hočem z vami po vojnem pravn. Branite se, kakor morete in znate.“

Prične se srdito obleganje zgornjega mesta. Na kadečih se razvalinah sv. mesta in templja grade legionarji nove okope. Kmalu butajo oblegovalni stroji zoper obzidje, za katerim se branijo zadnje jndovskečete, do smrti izmučene od vodnega boja, še bolj od strašnega gladu. Stroji predro zid. Vojaki vdero na sionski hrib. Kogar dobe, ga umore. Vse požgejo.

Ves dan divja strašna morija; vso noč razsaja ogenj.

„8. gordija (2. septembra)“ — piše Jud Jožef Flavij — „je vzhajalo solnce nad kadečimi se razvalinami Jeruzalema, mesta, ki bi ga morali srečnega imenovati, če bi vsa stoletja od svojega početka videlo toliko sreče, kolikor gorja je okusilo za časa obleganja.“

Na razvalinah stoji Tit. Celo vedno hladni Rimljan ves prevzet od strašnega razdejanja in čudeč se ogromnosti razvalin, vzklikne: „Tega niso zmogle moje legije in ne moji stroji. To je Bog storil.“

Zdaj se je dopolnilo gorje blaznega Jozua, sina Ananovega, ki je blodil vsak dan kakor v sanjah po ulicah obleganega mesta in je, dasi so ga tepli in ga izlepa prosili, naj molči, neprestano klical svoje gorje nad sv. mestom: „Glas pogube od vzhoda, glas pogube od zahoda, glas od vseh štirih vetrov. Glas čez Jeruzalem in glas čez tempelj, glas čez ženina in glas čez nevesto, glas čez vse ljudstvo!“ In dopolnile so se besede božjega Zveličarja, ki jih je govoril s solzami v očeh in v srčni bridkosti: „Prišli bodo dnevi nad te, in tvoji sovražniki te bodo vklenili z nasipom in te bodo oblegali in stiskali od vseh strani; in bodo v tla pomandrali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa svojega obiskanja.“ (Luk. 19.)

Dopolnjeno je! — „Judaea victa, Judaea capta!“[2]

* * *

In dopolnilo se je prerokovanje Oseja, preroka, ki je govoril, rekoč: „In veliko dni bodo Izraelovi otroci ostali brez kralja in brez poglavarja in brez daritve in brez oltarja.“ (Osej 3, 4.)

Jeza božja je ljudstvo, ki si ga je Gospod izvolil izmed vseh ljudstev in ga je negoval kakor ljubeča mati svojega dojenčka-prvorojenčka, razkropila po vsem svetu, kakor je Gospod sam zagrozil po svojem služabniku Mojzesu: „Ako pa nočeš poslušati glasu Gospoda, svojega Roga, da bi ohranil in spolnoval vse njegove zapovedi in šege, bodo na te prišla vsa ta prokletstva in te bodo zadela. Proklet boš v mestu, proklet na polju. Prokleta tvoja žitnica in proklete tvoje zaloge. Proklet sad tvojega telesa in sad tvoje zemlje, črede tvojih goved in črede tvojih ovac, Proklet boš, ko prideš, in proklet, ko odideš .... Gospod te bo razkropil med vsa ljudstva od konca do konca zemlje. Pa tudi med temi narodi ne boš imel pokoja, in tudi stopinja tvoje noge ne bo imela počitka“ — večno boš nemiren in nestalen, večen popotnik: večni žid! (V. Mojz. 28.)

V svetem mestu, v mestu svoje slave, niti ne stopijo na kraj, kjer je stala hiša božja; boje se, da bi stopili na prostor, kjer je bilo Najsvetejše.

In kaj je ostalo izvoljenemu ljudstvu od vsega nekdanjega veličastva, od templja in svetega mesta? Kos zidú. Zunaj tempeljskega trga, v bližini gradu Antonije se nemo in žalostno dviga proti nebu, hladno in molčeče zre na ostanke ljudstva božjega, žalujoče ob njem.

Dohod k temu zidu tujec težko najde. Mi smo imeli spretnega vodnika, a smo še zašli. Skoro dobro uro smo se vili in rinili po stranskih ulicah, preden smo prišli do cilja. Bože, kakšne so te ulice! V gosjem redu, človek za človekom smo morali stopati po njih. Le tako so drugi prišli mimo nas; ker širša nego za dve osebi vštric menda nobena onih ulic v židovskem delu ni. In ta zrak! Sapo nam je jemalo, dasi smo večinoma vsi tiščali robce k ustom.

Ob „zidu plakanja“ (el ebra) je prostor precej obsežen, široka ulica. Zid sam je 40 m dolg, 18 m visok. Kamenje je velikansko, približno kakor ono v Salomonovih hlevih; le da je tam belo, tukaj povsem otemnelo, od spodaj in še visoko nad človeško velikostjo vse popisano. Verjetno, da je to ogromno zidovje res iz Salomonovih časov.

Ko smo se prerili na trg, so ob zidu že stale gruče Judov, mladina in starci, sklonjeni od teže let, z dolgimi belimi bradami in z bingljajočimi lasmi, vsak držeč v roki ali pod pazduho knjigo. Gledal sem jih in nehote sem se spomnil ob teh, kakor iz kamna izklesanih obrazih večnega žida. Ni se mi v mladosti kmalu kaka povest tako globoko in močno vtisnila v spomin in v srce, kakor zgodba o nesrečnem večnem židu. Stric kovač, zakladničar bogatih štorij, nam je često pripovedoval o njem. Črevljar v Jeruzalemu je baje bil. Ko je Kristus Gospod nesel težki križ, se ves utrujen in izmučen ustavi ob njegovi hiši in se nasloni ob okno. Tako pa je črevljarju zaslonil luč. Ta se razjezi. Da bi ga odgnal od okna, vrže v Gospoda kopito. Za kazen se potika od tedaj nestalen in bloden po svetu. Devetnajststo let že, a umreti ne more. Do sodnega dne bo begal in blodil. In nikjer ne najde miru, nikjer odpočitka. Niti za trenutek ne. Komaj kje sede, kar zagleda pred seboj krvaveči obraz Gospodov, žalostne njegove oči. Čudežni pogled, s katerim ga je Mesija pogledal ob tistem žalostnem trenutku, ga zasleduje vsepovsodi in mu ne pusti, da bi našel kje mir in pokoj.

Spominjam se, kako sem čutil v mladem srcu z obema usmiljenje: z Gospodom in z nesrečnim črevljarjem, večnim popotnikom. Zagledal sem kdaj kje na cesti sklonjenega berača, opirajočega se z vsem slabotnim telesom ob palico, počasi krevsajočega po cesti. Srce mi je zadrhtelo: „Ko bi bil večni žid!“ Čudno, na pol sladko, na pol neprijetno razočaranje sem začutil, ko je prišel bliže in sem spoznal znano lice, ne od starosti in žalosti razjedenega obraza neznanca, večnega žida.

Tukaj pa sem gledal take obraze. Ali je oni nesrečnež med njimi? Ne? Kje pač blodi po svetu, noseč s seboj večno prokletstvo in tisočletno bol svojega naroda?

Še in še so prihajali molilci, praznično oblečeni, vsi resni in zamišljeni, vsak s svojo knjigo. Še sedaj gledam pred seboj mladega moža z bledim obrazom. Ves je zamaknjen v knjigo; za ves svet in vse radovedne tujce okoli sebe se niti najmanj ne zmeni. Ustnice se mu naglo, drhte gibljejo, kakor bi mu jok silil med besede goreče molitve. In sam se venomer giblje v taktu od leve-na desno, od desne na levo. Zdaj, zdaj se skloni k zidu in ga goreče poljubi. In spet se ziblje in zamaknjeno moli.

„Zaradi palače, ki je v razvalinah, zaradi templja, ki je razrušen, zaradi veličastva, ki je minilo — sedimo tukaj in jokamo ...“

A takoj se oglasi odgovor in tolažba:

„Spominjajoč se dneva razdejanja, žalujemo po Jeruzalemu, ki je bil naša mati in nas je redil in živil in pojil z duhom božjim, ki je tukaj izviral. Sedaj pa smo brez matere in smo razkropljeni; nismo pa brez Očeta, živega, večnega. Potolaži ti, o Gospod, naš Bog, žalujoče na Sionu in žalujoče v Jeruzalemn in žalujoče mesto, razdejano, razrušeno, omadeževano.“

In zbrano ljudstvo pritrdi in zaprosi iz globočine srca:

„Amen. — Zgodi se!“

Nisem prijatelj Judov. A ko sem jih gledal ob tem molčečem, žalostnem ostanku njihovega veličastva in njihove nekdanje slave, so se mi v srce smilili. S spoštovanjem sem zrl njih globoko pobožnost in pekočo, neutolažljivo žalost.

A čemu mora biti v življenju poleg velikega vedno nizko, tik ob svetem vsakdanje in umazano?

Vrelo mi je v srcu, ko sem opazoval nekaj korakov strani dva mlada Evropejca. Prazni, izlizani obrazi so se jima zaničljivo smehljali. Kaj sta govorila, nisem slišal; a gotovo sta se tudi z besedami rogala. Ljudje, ki na posvečenih mastili — naj bodo sveta nam ali Judom, je vseeno — ne čutijo v srcu ničesar vzvišenega in tajnostnega, ali se ne znajo vsaj na pol olikano in spodobno vesti, naj s svojo nepotrebno navzočnostjo svetih krajev ne skrunijo. Ostanejo naj na cesti ali v gostilnah!

* * *

Le ta molčeči zid je ostal Judom od njih svetišča.

Ne, še nekaj! Zaklad vseh zakladov, ki so ga nesli s seboj v vse dežele sveta, kamor jih je tirala roka srdečega se Jehova, kamor jih je vedla blodna noga. Mnogo dragocenejši je ta zaklad, nego je bil čudežni tempelj in vse neizmerno bogastvo njegovo, ki je bilo tako ogromno, da je po razdejanju templja v sosednih deželah cena zlatu za polovico padla. Edina tolažba je bil teh 19 stoletij od onega strašnega dne mnogim srcem in mnogim rodovom, edini blagoslov v prokletstvu, ki jim sledi vsepovsodi, kakor je bil tolažba in blagoslov njih dedom ob vseh težkih časih.

Sv. pismo!

„Judje“ — piše krščeni žid Heine — „ki so glede dragocenosti najboljši izvedenci, so dobro vedeli, kaj delajo, ko so prepustili ob razdejanju drugega templja ognju vse zlate in srebrne tempeljske posode, svečnike in svetilnice, celo naprsnik velikega duhovna, z dragocenimi biseri posut, a so rešili sv. pismo. Ker pravi tempeljski zaklad je bilo le to! In tega ni uničil ne ogenj, ne Tit, ne Vespazijan, za kar bodi Bogu hvala! O mojem spreobrnenju me povprašujejo. Resnično, ne kaka čudežna prikazen, ne serafiška zamaknjenost, ne glas z nebes, ne nenavadne sanje, ne kak drug čudež me ni privedel na pot spoznanja, ne, za vse razsvetljenje in spoznanje moram izreči zahvalo eni knjigi. Knjigi? Da! In stara, priprosta knjiga je, skromna kakor priroda sama in tako naravna, kakor ta; knjiga, ki je na videz nevsiljiva, a dobrotvorna kakor solnce, ki nas greje, kakor kruh, ki nas redi; knjiga, ki nam zre naproti tako prijazno, tako blagohotno dobrotno, kakor stara mamica, ki slednji dan v ti knjigi bere, z ljubečimi, drhtečimi ustnicami, z očali na nosu; in to knjigo tudi kratkomalo imenujemo „knjiga — biblija“. Z vso pravico jo zovejo tudi „sv. pismo“; kdor je svojega Boga izgubil, ga v ti knjigi spet najde; kdor ga še nikoli poznal ni, iz te knjige mu veje naproti dih besede božje.“

Tako Nemec Heine (1799—1856), ki ni bil veren kristjan, a velik pesnik in duhovit mož, ki je vedel, kaj je lepo.

In Oskar Wilde (1854—1900), nesrečni Anglež! Misleč mož in slaven pisatelj, ki tudi ni bil naše vere, a mu je ob koncu nesrečnega življenja in trpljenja zasvetila luč spoznanja, in je po mnogi boli umiral z Bogom spravljen in pomirjen z zakramenti naše svete cerkve, potolažen s sočutnimi, ljubečimi besedami katoliškega duhovnika — kako krasno govori ta o sv. pismu, s kakšnim spoštovanjem, s kakšnim občudovanjem!

„Nekaj časa sem proučavam z vročim zanimanjem štiri pesmi v prozi, ki govore o Kristusu. O Božiču se mi je posrečilo, da sem dobil novi testament v grščini. Vsako jutro, ko celico osnažim in pomijem kositarno (cinasto) posodo — bil je v ječi — nekoliko berem v evangeliju, kakih ducat verzov (stavkov), kakor mi ravno pridejo pred oko, ko knjigo odprem. Tako pričeti dan — nekaj čudovitega je v tem. Vsak naj bi to storil, celo če živi zelo burno in slabo urejeno življenje.“

Nekoč sem zapisal prijateljem dijakom iz globočine srca: „Berite sv. pismo!“ Danes govorim vsemu slovenskemu narodu. Pa spet kličem in prosim: „Berite sv. pismo!“

V nobeni knjigi na vsem širnem svetu ni toliko življenja kakor v sv. pismu. Resnično, živo življenje, ne umetno namišljeno, je opisano v njem. Zato so zapisane tudi človeške zmote, grehi, veliki in največji grehi. Ker srce človeško je bilo v vseh vekih isto! Nikoli ni bil svet brez greha razen v času rajske sreče, rajske nedolžnosti. Minilo, izgubljeno za vedno! Zato se naj nihče ne spodtika ob tem. Ta čudežna knjiga se ne imenuje „sveto“ pismo, ker je v nji vse pobožno in sveto. Ne, ker je nebeška knjiga, spisana pod vplivom duha božjega. Sv. Duh pa ne laže, ne potvarja. Zato je pustil zapisati resnično življenje, z vsemi grehi. A tudi s kaznijo, nam v svarilo.

Kakšne značaje srečujemo v ti „knjigi vseh knjig“. Pri teh naj bi se mladina učila značajnosti. Ob junaških delih svetopisemskih oseb se naj uči ljubiti domovino. Kakor zemlja izraelska, je bila vedno tlačena, odrivana, sovražena tudi naša domovina, „vdova, ki bol pozna le, nič dobrot.“

Ob veselju berimo sv. pismo in berimo ga v žalosti in bridkosti dneh. V veselju, da ob njem ne pozabimo svojega Boga; v žalosti, ker je polno nebeške tolažbe.

V II. knjigi Ezdrovi, 8. poglavje, beremo, kako je bral Ezdra pred množico knjige Mojzesovih zakonov.

„In zbralo se je vse ljudstvo kakor en mož na prostoru, ki je pred vodnimi vrati; in so rekli pismarju Ezdri, naj prinese knjige postave Mojzesove, ki jo je Gospod zapovedal Izraelu. Prinesel je tedaj Ezdra, duhoven, postavo pred množico mož in žen in vseh, ki so mogli razumeti. In je bral v njih očitno na prostoru, ki je bil pred vodnimi vrati, od jutra do poldneva, vpričo mož in žen in razumnih; in ušesa vsega ljudstva so bila obrnjena h knjigam. In jokalo je vse ljudstvo, ko je besede postave slišalo.“

Ne dajmo se od Judov osramotiti! Več sv. pisma! Sv. pismo v dijaške krožke, sv. pismo v izobraževalna društva! A ne berite ga le za zabavo, učite se iz njega! Jezika se učite, krasnega sloga se učite! In premišljujte besede te nebeške knjige!

„Naj se ne oddaljijo knjige te postave od tvojih ust; temveč premišljuj jih noč in dan, da ohraniš in spolnuješ vse, kar je v njih zapisano; tedaj boš prav uravnal svojo pot.“ (Jozue 1.)

Z namenom sem navedel v tem spisu zelo mnogo mest sv. pisma. S tem namenom, da bi z njimi vsaj malo pokazal krasoto te izredne knjige. Berite oni prizor med Nehemijem, kraljem in kraljico! Ali ni v svoji priprostosti tak, da človek postane in vzklikne: „Čudovito!“ Ali oni odlomek, ko Nehemija ponoči jezdi okoli razvalin jeruzalemskih! To ni navaden opis, to je živa slika. Ko bi naš mali narod imel velikega in mogočnega slikarja! Sv. pismo naj bi odprl, vsaka stran bi mu nudila čudežno pestrih slik. A ker nam ga nebo še ni dalo, da bi nam jih pričaral na platno, naj živijo v naših srcih, v naših dušah.

Ako bi me kdo prosil, naj mu svetujem in imenujem najlepšo in najzanimivejšo knjigo, brez dolgega premišljevanja in obotavljanja bi mu odgovoril:

„Sveto pismo!“

* * *

Noben jeruzalemski romar naj ne zamudi četverih znamenitosti v Jeruzalemu, ki so z nekdanjim sv. mestom, s templjem, s sv. pismom, z življenjem in trpljenjem Gospodovim v tesni zvezi. Te so: panorama sv. mesta, svetopisemski muzej, vsakdanja popoldanska procesija v cerkvi Božjega groba in sv. križev pot.

Panorama sv. mesta in templja, kakoršna sta bila v raznih dobah, je na periferiji (obkrožju) Jeruzalema ob ruskem konzulatu. Sestavil je te zanimive skupine znameniti raziskovalec sv. mesta, stavbni svetnik Schick. Zdaj ima podjetje v oskrbi njegova hči. Vstopnina znaša 10 K, najsi pride ena sama oseba ali več skupaj.

Izredna zanimivost in znamenitost je biblijski muzej. Ob cerkvi sv. Ane je, v bližini vrat sv. Štefana, skozi katera vodi pot v dolino Jozafat in na Oljsko goro.

Cerkev stoji na mestu, kjer sta po ustnem sporočilu sv. Joahim in sv. Ana imela svojo hišo, in kjer je bila rojena preblažena Devica Marija. Pod krasno cerkvijo je lična kapelica Marijinega rojstva; sedaj so namreč jeruzalemska tla mnogo višja nego so bila pred razdejanjem mesta. Zato so vsi ti sveti kraji pod cerkvami. Poleg cerkve je obširen samostan belih bratov, afrikanskih misijonarjev. Ustanovil je red in sezidal samostan znameniti francoski kardinal Lavigerie (Lavižerí). Beli očetje, zelo ljubeznjivi gospodje, oskrbujejo tudi muzej, ki je v pritličju njihovega samostana.

Če bi bil v Jeruzalemu in bi tega muzeja ne videl, bi mi bilo res žal. Karkoli je v kaki zvezi s sv. pismom — kar so seve mogli še dobiti — je tukaj spravljeno in razstavljeno: različno bojno orožje, kmetsko in rokodelsko orodje, domače potrebščine, na pr. ročni mlini, lonci, sklede, godbeni inštrumenti, nakitje, denar, obleke — veliki duhoven stoji tukaj v popolni svoji dragoceni opravi, izredno slikovita prikazen. A tudi razne živali, ptice, škorpijoni, pajki, vse mogoče. Zanimal me je težek kamen, ob katerem sem videl napis: talent. Srebro, ki je odtehtalo težo tega kamna (menda 26.6 kg) je tvorilo en talent (nad 7000 K). V priliki o izgubljenem sinu beremo: „Et cupiebat implere ventrem suum de siliquis, quas porci manducabant“ — „želel je svoj trebuh napolniti z luščinami, katere svinje jedó.“ (Luk. 15.) Nikoli nismo v šoli prav zvedeli, kakšna je ta čudna jed. Tukaj sem videl, kakšna: rožiči!

Tik pred cerkvijo sv. Ane je ona kopel Betezda, ob kateri je Gospod ozdravil hromega, ki je ležal že 38 let bolan. V lopi, skozi katero se gre do kopeli, ki je zdaj globoko spodaj, je zapisan dotični evangelij v raznih jezikih. Slovenski je, če se ne motim, na 4. mestu. „V tistem času je bil judovski praznik, in Jezus je šel gori v Jeruzalem. Je pa v Jeruzalemu pri ovčjih vratih (sedaj vrata sv. Štefana) kopel, po hebrejsko Betezda imenovana, ki je imela pet lop. V teh je ležala velika množica bolnih, slepih, kraljevih, suhoudnih, ki so čakali plivkanja vode. Zakaj angel Gospodov je ob časih prišel v kopel, in voda je plivkala. In kdor je po plivkanju vode prvi v kopel stopil, je ozdravel, katerokoli bolezen je imel. Bil je pa neki človek tam, ki je bil osemintrideset let bolan. Ko je Jezus tega videl tam ležati in je videl, da je že veliko časa tak, mu reče: „Ali hočeš ozdravljen biti?“ Bolnik mu je odgovoril: „Gospod, nimam človeka, da bi me, ko se voda skali, v kopel djal; zakaj, preden jaz pridem, drugi pred menoj vanjo stopi.“ Jezus mu reče: „Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!“ In tisti človek je zdajci ozdravel ter je vzel svojo posteljo in je hodil. Tisti dan pa je bila sobota. Judje so tedaj ozdravljenemu rekli: „Sobota je, ne smeš svoje postelje nositi.“ In jim je odgovoril: „Oni, ki me je ozdravil, mi je rekel: vzemi svojo posteljo in hodi.“ Tedaj so ga vprašali: „Kdo je tisti človek, ki je rekel: vzemi svojo posteljo in hodi?“ Oni pa, ki je bil ozdravljen, ni vedel, kdo da je. Zakaj Jezus se je bil umaknil iz množice, ki je tam bila. Potem ga je Jezus v templju našel in mu je rekel: „Glej, ozdravljen si; nikar več ne greši, da se ti kaj hujšega ne zgodi.“ (Jan. 5.)

Srčno smo se razveselili, ko smo vročega popoldne brali v oni lopi ta krasni odlomek sv. pisma v slovenskem jeziku.

Procesija v cerkvi Božjega groba, ob štirih popoldne vsak dan, je približno taka kakor rimske procesije v naših romarskih cerkvah. V sakristiji dobi vsak, ki se je hoče udeležiti, svečo in majhno knjižico. V ti so himne za vsak oltar v cerkvi Božjega groba. Z gorečimi svečami v rokah, pojoč te himne, v latinščini seve, ker pri tolikih raznojezičnih udeležencih pač drugače ni mogoče, gredo duhovniki in verniki od kapelice do kapelice, od oltarja do oltarja, da tako počaste ta sveta mesta, s tolikimi spomini ožarjena in posvečena. Globok vtis in spomin zapuste te slovesnosti v srcu. Opisati tega ni lahko mogoče; človek se mora sam udeležiti, osebno to občutiti.

In križev pot. Kakšen romar bi bil, ki bi šel v Jeruzalem, a ne bi sledil stopinjam Gospodovim na najbridkejšem njegovem potu, ko


„križ mu naložé
na ranjene ramé,
in Jagnje božje gre
ter nese vseh dolgé.“


VIII.

uredi

„Vstala bom in obhodila mesto; po ulicah in cestah bom iskala njega, ki ga moja duša ljubi.“ (Vis. pes. 3.)

„Jutri zjutraj pojdemo na Oljsko goro! — nam je zvečer naznanil skrbni naš voditelj in kažipot o. Benigen.

„Na kraj, kjer se je pričelo Gospodovo trpljenje!“ sem na tihem pomislil.

Navsezgodaj smo se napotili.

Od vrat sv. Štefana na vsi cesti doli do Oljske gore so nam stegali naproti roke gobavci. „Bakšiš! Bakšiš!“ Da bi tem bolj omehčali naša srca, so nam kazali od te strašne bolezni razjedene ude. Spominjam se mlade ženske. Na sredi med kolenom in gležnjem ji je bolezen razjedla nogo. Spodnji del se je držal telesa le še za tenko žilico in ji je, čim se je ganila, čudno bingljal sem in tja. Strašen pogled! A v bolnišnicah ti nesrečneži ne marajo biti, dasi jih je nekaj sezidanih ob Jeruzalemu nalašč za gobavce.

Pridemo v dolino. Na levi vidimo pročelje stare cerkve. Nad zemljo je le streha in nizki zidovi, cerkev je globoko v zemlji: po 48 stopnicah se gre v globočino.

To je cerkev Marijinega groba in njenega vnebovzetja.

Legenda (ustno sporočilo) pripoveduje, da so apostoli nesli deviško truplo Matere Gospodove s Siona sem doli, da bi jo tukaj pokopali; gotovo je bilo že v tistem času v dolini Jozafat grobišče, kakor je še dandanes. Med potjo jih napade tolpa sovražnih Judov; hočejo apostolom sv. truplo vzeti, da bi ga omadeževali. A glej, čudo, vsi napadalci v hipu oslepé. Šele ko se spreobrnejo, spet zadobe vid.

Tukaj so pokopani tudi sv. Joahim, sv. Ana in sv. Jožef. Ob straneh stopnic, približno v sredini, so njihovi grobovi.

Cerkev je bila nekdaj last oo. frančiškanov, a so jim jo Grki vzeli.

Gremo čez dolino; potem skozi dokaj velik vhod navzdol. V obširno votlino stopimo, s prirodnimi stebri razpredeljeno. Tukaj je Gospod krvavi pot potil.

Navadno si človek to okolico misli precej drugače. Jaz vsaj sem bil vedno mnenja, da je vrt Getzemani ali vsaj prostor, kjer je Gospod v tisti strašni noči od velikega četrtka do velikega petka postal „črv, ne človek,“ više gori na gori. A je takoj ob vznožju, ravno, kjer se začne svet dvigati.

Mislimo navadno tudi, da je molil in omagoval na prostem, pod drevjem, ker evangelisti ne omenjajo, da je šel v votlino. Pač zato ne, da se ne bi dozdevalo, kakor da se je bal in se hotel skriti.

Zdaj je votlina prenarejena v lično kapelico. Maševali in spovedovali smo v nji. Zelo gane človeka ta sveti kraj. In lahko, zbrano moli srce v ti mirni, skrivnostno molčeči votlini, ki je gledala nebes in zemlje Gospoda tako ponižanega, v taki neskončni boli.

V frančiškanskem vrtu tik votline — krasen je, da ga še sedaj v duhu gledam — stoje mogočne, prastare oljke. Trdijo, da so iz časa Gospodovega in so bile priča one velike žaloigre in črnega izdajstva Judeževega. Mogoče. Če pa niso ravno iste, so pa hčerke tistih. Te oljke so v vsi Sv. deželi edine proste davka. Sicer ga morajo od vsakega drevesa plačevati, menda vobče po vsem turškem cesarstvu. Zato ne sade drevja, in je dežela tako pusta, da se človeku kar smili.

Na Oljski gori je še več cerkvâ. Ono lepo cerkvico, stoječo približno na mestu, kjer je Gospod jokal, sem že omenil. Bolj na vrhu je „cerkev očenaša“. Tam je Gospod učil učence moliti očenaš (Luk. 11). Cerkvi je prizidan samostan francoskih karmelitaric. Na samostanskih hodnikih so vzidane v stene velike plošče z očenašem. Tudi mi smo dali vzidati slovenskega. Triintrideseti je. Izdelan je v Parizu.

Kjer je Gospod v nebesa šel, je stala poprej krasna cerkev, sezidana od velike in pobožne cesarice sv. Helene. Sedaj je tam priprosta turška molilnica. Le na Vnebohod Gospodov smejo katoliki postaviti v nji oltarje in darovati sv. mašo. Približno na sredi mošeje je znižan kamen z zabrisanim odtisom ene noge Gospodove. Pobožno smo jo poljubljali. Drugi del kamna je baje v Omarjevi mošeji v Jeruzalemu.

Čudovito krasen je razgled z višine Oljske gore, posebno z vitkega ruskega razglednega stolpa, ki ponosno kipi proti vedno vedremu nebu. Čudovita panorama se razgrinja pred zavzetim očesom: sv. mesto, od solnca kar preplavljeno, naokoli hribi s ponosnimi palačami, trdnimi samostani, nizkimi kočami; proti zapadu gorovje; proti jutru daleč spodaj v globoki dolini pa se lesketa svinčeno površje Mrtvega morja. Mirno, nepregibno, kakor umrlo.

Oko je omamljeno od lepote teh krajev, nam nenavadnih, zato tem čudovitejših; pekoče solnce ga ščemi ... Kolikokrat je pač tukaj stal Gospod in je zrl poln ljubezni in poln tihe boli po ti čudežni deželi, ki si jo je izvolil za domovino ...

A vrnimo se k trpečemu Zveličarju!

Iz vrta Getzemani ga tirajo na Sion pred Ana in Kajfa.

Kajfova hiša je sedaj pretvorjena v cerkev in v samostan. V cerkvi kažejo nizko in temno ječo. V ti je Gospod moral čakati jutra velikega petka.

Na dvorišču je Peter Gospoda zatajil. To dvorišče sem si mislil mnogo večje.

V bližini je cerkev sv. Jakoba starejšega. Zelo lepa, znotraj dragocena ter je armenska last. Ob nji je palača armenskega patriarha. Zapomnil sem si to cerkev tembolj, ker sem v nji izgubil zlat za 10 kron. A na mehkih jutrovskih preprogah, ki pokrivajo tla svetišča, ga nisem mogel najti. Pa ga je kdo drug, kak Armenec. Tudi prav!

Na poti odtod proti Jafskim vratom stoji stolp Davidov, razvlaline Davidove palače. Ko nam jo je o. Benigen pokazal, je naglo vprašal radoveden slovenski kmetič: „Kje pa je bila hiša Urijeva?“ A tega mu celo tako dober poznavalec Jeruzalema kakor je dobri g. pater, ni vedel povedati ...

A sledimo stopinjam Gospodovim!

Iz hiše velikega duhovna tirajo v petek navsezgodaj Gospoda v grad Antonijo k Pilatu, naj ga obsodi, bolje, naj obsodbo velikega zbora potrdi. Pilat spozna nedolžnost Jezusovo. Zato se brani. Duhovni, farizeji pritiskajo nanj, puntajo ljudstvo, grozijo: „Če tega izpustiš, nisi cesarjev prijatelj.“ Pilat se ustraši, obsodi nedolžnega.

Na dvorišču gradu Antonije je prva postaja sv. križevega pota. Zdaj je tam vojašnica. Na dvorišču vojašnice romarji pokleknejo in molijo prvo postajo. Vojaki so nas precej temno gledali. A vsaj posmehovali se niso. To mi je ugajalo.

Napačno bi bilo, če bi kdo mislil, da je pri vsaki postaji kaka kapelica. Ne, pri večih pravi samo napis na steni, da je tu postaja. Verniki pokleknejo v prah na ulici in molijo. Saj je tudi Gospod tukaj v prah padal za nas! Tako na pr. pri tretji postaji naproti lepemu avstrijskemu gostišču, kjer pa so si v novejšem času Armenci sezidali cerkev, ali pri četrti postaji. Lepa je šesta postaja: Veronika poda Jezusu potni prt.“ Prodajalnica katoliških sester je tam; polovica prodajalne je pretvorjena v kapelico. Jezus, Veronika in druge osebe stoje v nji v naravni velikosti.

Kapelica je tudi pri sedmi postaji. Tukaj je bil mestni zid. Obsojencem so tukaj še enkrat prebrali obsodbo, potem so jih gnali iz mesta, da jih križajo.

Med drugo in tretjo postajo v Marijini ulici je cerkev „Ecce homo“. Ob cerkvici se razpenja čez ulico obok. V njega sta vzidana kamna, na katerih sta stala Jezus in Pilat, ko je Pilat Gospoda, vsega razmesarjenega in s trnjem kronanega, pokazal ljudstvu, češ: „Ecce homo“ — „Poglejte, ali je ta še človeku podoben.“

Cerkev je zidal spreobrnjeni žid p. Marija Alfonz Ratisbonne (umrl 6. maja 1884). Prekrasna je. In „Sionske sestre“ so izredno ljubeznive. Kadarkoli smo prišli tja, so imele takoj pripravljeno limonado. Razkazovale so nam tudi obširne obokane prostore pod samostanom. Tam je še ohranjen tlak grajskega dvorišča. Celo oni četverokoti so še vidni, ki so si jih vojaki vsekali v kamen za igre. Dvakrat sem pri sestrah maševal. Z radostjo in zbranostjo človek mašuje v taki cerkvi. Le da mi je prvikrat dala skrbna sestra tako dolg talar, da sem vsakikrat, kolikorkrat sem se obrnil, nanj stopil. Drugikrat sem ga hvaležno odklonil: „Bo že tudi brez talarja veljalo!“

Po povzdigovanju pri sv. maši molijo sestre po naročilu svojega ustanovnika: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!“

Res, potrebna molitev! Za one, ki so pred 19 stoletji Gospoda vlekli po prahu te ulice in ga zasramovali na vse mogoče načine, in za one, ki ga sramotijo in v blato vlačijo dandanašnji.

Bil je nekdo bolan, Lazar iz Betanije, iz trga Marije in Marte, njene sestre. (Jan. 11, 1.)

Izleti, kolikor smo jih v tem času — žal, prekratkem za premnoge znamenitosti — mogli narediti v okolico sv. mesta, so bili lepi, da si lepših nismo mogli želeti.

O ekspediciji k Mrtvemu morju ne morem govoriti, ker se je nisem udeležil. Bila je težavna, kakor so vsi udeležniki pripovedovali. A vendar mi je žal, da nisem šel.

Hodili smo pa v Betanijo, v Ajn Karim in v Betlehem.

V Betanijo, kjer so imeli svoje domovanje Lazar, Marta in Marija Magdalena, smo šli peš. Poldrago uro hoda je, ne prehitrega. Cesta je lepa, seve precej prašnata. In samotna je bila tisto vroče popoldne. Le nekaj psov smo srečali ob mestni klavnici, daleč zunaj mesta. V tolpah po dva, trije se klatijo po cestah; v Jeruzalemu v večjih trumah. Zelo koristni in potrebni so za te kraje. Nekaki policaji ali vsaj cestni pometači so, ki skrbijo za snago ulic in cest. Jutrovec vrže vsako nesnago na cesto in jo tam pusti. Ko se je peljala naša (tretja) skupina v Betlehem, smo videli kar na cesti ležati dva mrtva osla. Psi kmalu izsledijo te mrliče in drugo nesnago in jo spravijo stran, požro jo. V Jeruzalemu imajo ulice razdeljene. Gorje onemu, ki zablodi v tujo lastnino. Takoj planejo domačini po njem. Srečen, če more uiti nazaj v določeni mu delokrog. Večinoma patrulirajo ponoči po ulicah. Po dnevu smo jih videli ležati in spati v senci uličnih kotov. Za nikogar se niso zmenili, ne za domačine, ne za nas. Čemu? Svojo dolžnost so ponoči opravili. Po dovršenem delu pa je počitek sladek.

Betanija je zdaj neznatna vasica. Ob nizkih hišah je vhod v grob, v katerem je počival Jezusov prijatelj Lazar. Gospod je ob grobu jokal in je prijatelja, ki je bil že štiri dni pokopan, iz groba poklical.

Pri sv. Janezu, 11. poglavje, beremo oni čudoviti dogodek.

„Bil je pa nekdo bolan, Lazar iz Betanije, iz trga Marije in Marte, njene sestre. Marija pa, katere brat Lazar je bil bolan, je bila tista, ki je Gospoda z mazilom mazilila in mu brisala noge s svojimi lasmi. Njegovi sestri sta tedaj poslali do njega, rekoč: „Glej, oni, ki ga ljubiš, je bolan.“ Ko je Jezus to slišal, je rekel učencem: „Ta bolezen ni na smrt, temveč je k časti božji, da bo Sin Božji po nji poveličan. Jezus pa je ljubil Marto in njeno sestro Marijo in Lazarja. Ko je tedaj slišal, da je bolan, je še dva dni ostal v tistem kraju. Potem pa je rekel svojim učencem: „Pojdimo spet v Judejo!“ Učenci mu reko: „Zdaj so te Judje iskali, da te kamnjajo, in ti greš spet tja?“ Jezus je odgovoril: „Ali ni dvanajst ur v dnevu? Ako kdo po dnevu hodi, se ne spodtakne, ker vidi luč tega sveta; ako pa ponoči hodi, se spodtakne, ker ni luči pri njem.“ To je govoril in potem jim je rekel: „Lazar, naš prijatelj spi, pa grem, da ga iz spanja zbudim.“ Njegovi učenci so tedaj rekli: „Gospod, ako spi, bo ozdravel.“ (Jezus pa je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da o navadnem spanju govori.) Takrat tedaj jim je Jezus razločno rekel: „Lazar je umrl. Ia vesel sem zaradi vas, da nisem bil tam, zato da verujete. Pa pojdimo k njemu.“

In je šel in ga je obudil.

Zelo globoko v zemlji je ta grob. Po 29 stopnicah, zelo slabih, smo prišli vanj.

Ko smo stali v Betaniji pod pekočim jutrovskim solncem, mi je romal duh daleč na sever, na Bavarsko. Da se nekako pripravim za romanje v Sveto deželo, sem se peljal teden dni pred odhodom na Jutrovo v Oberammergau, da si ogledam tam svetovnoznane pasijonske igre. Precej hladnega jutra, v sredo 24. avgusta, nas je sedelo v gledališču okoli 4000 tujcev, iz vseh krajev sveta, iz Evrope, Amerike in od drugod. Vsi prostori do zadnjega so bili zasedeni, glava pri glavi.

Z odra plavajo čez molčečo, nemo sedečo množico zdaj kipeči glasovi pojočega kora, zdaj jasni glasovi svetopisemskih oseb, ki nam čarajo pred oči trpljenje Gospodovo. Čez eno uro, ob kakih devetih dopoldne, nas igralci povedejo v Betanijo, kjer se Jezus zadnjič poslovi od svoje matere in se napoti v Jeruzalem, da tam dopolni svoje delo in življenje z bridkim trpljenjem. „Glejte, gremo gori v Jeruzalem in Sin človekov bo izdan velikim duhovnom in pismarjem in ga bodo na smrt obsodili in ga bodo izdali nevernikom, da ga zaničujejo, bičajo in križajo.“ (Mat. 20, 18. 19.) Kor pevcev in žive slike v ozadju nas pripravijo na žalostno slovo z dvema predpodobama iz starega zakona: gledamo mladega Tobija, kako se poslavlja od matere, da potuje v tujo deželo; in nevesto Visoke pesmi slišimo, kako žaluje po ženinu, ki ga je izgubila:


„Ah, kam si šel, ah, kam si šel
vseh zalih najkrasnejši,
solz mojih vir ne bo vsahnel
v ti boli najgrenkejši.
Ah, pridi spet, ah, pridi spet,
glej mojih solz potoke ...“

Nastopijo Gospod, Marija, prebivalci Betanije.

Kristus: „Mati, mati! Za vso sladko ljubezen in materinsko skrb, ki si mi jih skazovala v triintridesetih letih mojega življenja, sprejmi najtoplejšo zahvalo svojega Sina. Oče me kliče! Z Bogom, najboljša mati!“

Marija: „Moj Sin, kje te spet vidim?“

Kristus: „Tam, predraga mati, kjer se dopolni beseda sv. pisma: „Bil je kakor jagnje, ki ga tirajo v mesnico in ne odpre svojih ust.“

Marija: „O Bog! — Jezus, moj Sin! — Tvoja mati!“

Žene: „Najboljša mati!“

Tedaj se je zganilo po vsem širnem gledališču; zašumelo je od odra gori do zadnjega sedeža, zaihtelo. Ne samo rahločutne gospe, nežne gospodične, ne, najresnejši možje so brisali solze.

Ob meni je sedel postaran gospod; solze so mu kar drsele po licih. Opoldne sem se sešel z njim pri kosilu v hotelu. Bil je urednik velikega dunajskega lista. Zvečer sva šla skupaj na sprehod. Bil je brezverec. „Meni je Kristus največji človek, ne Bog“ — mi je pravil. „A trpljenje njegovo me je seve v globočino srca ganilo.“ — „Sem videl. Ob slovesu Jezusovem od Marije ste tudi jokali.“ — „Sem. Dolgo že mi niso tekle solze, danes so mi. Bil je najpretresljivejši prizor. Ljubezen materina — komu se ne bi odtajalo srce ob nji ...?“

Na ta prizor sem mislil na daljnem Jutrovem. Ljubezen materina, najsladkejša, najmogočnejša ...

Marija pa se je tiste dni vzdignila in je jadrno šla v gorovje, v mesto na Judovem. (Luk. 1.)

V Ajn Karim ali k „Sv. Janezu v gorovju,“ dve uri hoda od Jeruzalema, smo se peljali. Nekateri so jezdili. A tudi ob ti priliki so jeruzalemski osli pokazali svojo hudobnost, kakor so jo ob izletu v Betanijo pokazali in nekaterim romaricam dali čutiti gonjači oslov, hudomušni fantki iz Betanije.

Iz Betanije smo se vračali čez Betfage. Po ti poti je Gospod pred trpljenjem v onem slovesnem sprevodu, ki se ga spominjamo vsako leto na cvetno nedeljo, jezdil v Jeruzalem. Nekatere romarice so hotele Gospoda posnemati. Dale so se v Betfage pregovoriti od fantinov, ki so nam sledili iz Betanije in so neprestano iz vsega grla vpili: „Esel, eine Krone! Eine Krone. Esel!“ — „Osel, za eno krono! Za eno krono, osel!“ Plačale so krono in so imenitno sedle na osle. A ko so prišli fanti z njimi na Oljsko goro, so menda mislili, da so za krono že dovolj storili. V dolino in v mesto niso marali; ker pač vedo, kako se žival obrabi, če mora nesti jezdeca navzdol. Zato so v vasi na vrhu Oljske gore potrpežljive osle preganjali med tamošnjim zidovjem iz kota v kot, ne da bi kam prišli z njimi. Zraven pa so kričali in tepli osle, kakor bi bili ti goljufi in hudodelci, ne oni sami. Nazadnje so jahalke spoznale, da nikoli ne pridejo iz teh kotov in so stopile z oslov. Fanti pa so se veseli napotili z njimi nazaj v Betanijo.

Pri izletu v Ajn Karim pa so bili osli hudomušni. Niso imeli spoštovanja ne pred meniško haljo, ne pred profesorskim naslovom. Blagemu očetu Benignu, ki gotovo nikoli ni storil nobenemu oslu kaj žalega, je strgal tak hudobnež habit. Vedno veselega g. profesorja Vrežeta pa jo dolgouhež pošteno v prah vrgel. Kako je pač dobrosrčni gospod to zaslužil? Mogoče, da je bilo tudi tukaj nekaj krivde na fantih gonjačih, ker so neusmiljeno tepli in zbadali sicer potrpežljive živalice. Kar po dva sta udrihala po enem. Če mu ne bi zmanjkalo potrpežljivosti, bi moral biti res — Slovenec.

Ajn Karim je kaj čedna vasica. Leži nekoliko nad Jeruzalemom; a o gorovju v našem pomenu seve ni govora. Dve krasni cerkvi sta tam: cerkev sv. Janeza Krstnika, kjer je bil ta izredni mož rojen, kakor spričuje napis pod oltarjevo mizo: „Tukaj je bil rojen predhodnik Gospodov.“ Druga je cerkev Marijinega obiskanja, o katerem beremo pri sv. Lukežu 1. poglavje: „Marija pa se je tiste dni (ko ji je angel naznanil, da postane mati Sinu Božjemu) vzdignila in je jadrno šla v gorovje v mesto na Judovem. In je stopila v hišo Caharijevo in je pozdravila Elizabeto. In zgodilo se je, ko je zaslišala Elizabeta pozdravljenje Marijino, je poskočilo dete v njenem telesu. In Elizabeta je bila napolnjena s svetim Duhom in je zavpila z velikim glasom in rekla: „Blagoslovljena si ti med ženami, in blagoslovljen je sad tvojega telesa. In odkod to meni, da pride mati mojega Gospoda k meni? Zakaj glej, ko je prišel glas tvojega pozdravljenja v moja ušesa, je dete poskočilo od veselja v mojem telesu. In blagor ti, ki si verovala; ker dopolnilo se bo, kar ti je rečeno od Gospoda.“

In Marija je rekla: „Moja duša poveličuje Gospoda, in moj duh se veseli v Bogu, mojem Zveličarju. Ker se je ozrl na nizkost svoje dekle; zakaj glej, od sedaj me bodo srečno imenovali vsi narodi. Ker velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je sveto ime njegovo. In njegovo usmiljenje je od roda do roda z njimi, ki se ga boje. Moč je skazal s svojo roko in je razkropil napuhnjene v mislih njih srca. Mogočne je s sedeža pahnil in ponižne je povzdignil. Lačne je z dobrim napolnil in bogate je prazne spustil. Sprejel je Izraela svojega služabnika in se je spomnil svojega usmiljenja. Kakor je obljubil našim očetom, Abrahamu in njegovemu zarodu vekomaj.“ (Luk. 1.)

Na prijaznem hribu nad vasjo je samostan in sirotišnica Sionskih sester. Sirotišnico je sezidal že omenjeni oče Ratisbonne. Doma je bil ta nenavadni mož v Strasburgu na Nemškem iz bogate židovske rodovine. Bil je zaročen z bogato židinjo; a ker je bila ta šele 16 let stara, je šel na popotovanje. Prišel je v Rim. Tu je posebno zaničljivo govoril o katoliški veri, ki jo je že od nekdaj sovražil. A od dobrega prijatelja, z imenom Bussières (Bisier) se je dal pregovoriti, da je sprejel in nosil svetinjico Marijinega brezmadežnega spočetja in da je večkrat prepisal ono sladko molitvico sv. Bernarda: „Spomni se, o Devica ...“ Obljubil je, da jo bo zjutraj in zvečer molil. Vse to je delal le, da bi s tem osmešil katoliško vero in dokazal njeno praznost. Bussières in bivši francoski minister Ferronays (Feronej) sta med tem mnogo molila. Nenadoma Ferronajs umre. Bussières, ki ga je ravno spremljal Ratisbonne, gre v cerkev sv. Andreja, da bi se pogovoril tam z duhovniki o pogrebu. Prosi Ratisbonna, naj ga v cerkvi počaka in si jo naj malo ogleda. Ko se Bussičres vrne, najde mladega Ratisbonna klečečega pred Marijino kapelico, vsega zamaknjenega in bledega. Med tem se mu je namreč prikazala Mati božja, v katero do tedaj ni mogel verjeti, a je vendar molil k nji, dasi le za šalo; a drugi so mnogo molili zanj. In „duh božji veje, kjer sam hoče“. Ker nevesta ni marala pustiti judovske vere, se ji je Ratisbonne odpovedal. Postal je duhovnik in goreč delavec za čast Gospodovo in za zveličanje duš.

Prebivalci Ajn Karima so večinoma kristjani. Prav prijazni so. Otroci so zelo ljubeznivi, nekako domači z romarji. Prodajajo razne spominke, seve bakšiš tudi radi imajo. Kako dvanajstletna deklica krasnega jutrovskega obraza je vsaj eno uro hodila za menoj in mi smehljaje prigovarjala: „Vater, gib mir eine Krone Bakschisch.“ — „Oče, daj mi eno krono bakšiša!“ Ponujal sem ji 10 vin. Ni marala vzeti; tudi 20 vin. ne. „Eine Krone!“

V cerkvi smo zmolili „Magnificat“ — „Moja duša poveličuje Gospoda“ in molitve za odpustke, v „kazi novi“ smo se pri ljubeznivih očetih frančiškanih pokrepčali in smo se veseli vrnili v sveto mesto.


„In ti Betlehem, zemlja Judova, nisi nikakor najmanjši med vojvodi Judovimi; zakaj iz tebe bo prišel vojvoda, ki bo vladal moje ljudstvo Izrael.“ (Mat. 2, 6.)

In še enega prelepega večera in dne se z radostjo in s srčno ginjenostjo spominjam. Onega večera, ko smo pri Jafskih vratih, kjer smo prišli prvikrat v sveto mesto, sedli na vozove — deset duhovnikov in dva druga romarja iz naše skupine — da se peljemo v drugo, istotako sveto mesto, v mesto Davidovo, v Betlehem, kjer je stopil na svet Sin Božji, Kristus Gospod, ki mu naj bo čast in slava od vekomaj do vekomaj.

Solnce je že zašlo, hladen mrak je prihajal, ko so drčali vozovi iz mesta doli v dolino hinonsko, potem gori proti kolodvoru in naprej po široki, prašni cesti, ki je bila polna voz, jezdecev na krasnih konjih ali velblodih, pešcev.

Na kozlu poje arabski voznik čudne, zateglo enozvočne pesmi. Če utihne, ga spodbuja gospod, ki sedi ob njem na kozlu, v vseh mogočih jezikih, naj še zapoje. Arabec se veselo smeji, zapoje iznova. V tiho noč zveni njegova pesem, vmes cinglanje zvončkov, peket kopit, kolikor se v visokem prahu vobče glasi.

V vozu molčimo. Poslušamo pesem, vdajamo se spominom. Blagroval sem se, da sem dobil tako dobre sopopotnike, ki so vedeli o pravem času molčati. Ena beseda v nepravem trenutku — ali ni kakor neusmiljena roka, ki udari po napeti struni, ko zveni v nji in iz nje najlepša, najmehkejša melodija? Vedno sem bil hvaležen ljudem, ki so razumeli in razumejo to veliko umetnost: da vedo o pravem času obzirno molčati.

Duh se pogreza v davne čase, v oni čudežni, blagoslovljeni dan, ko sta stopala po ti poti priprost mož in na osličku mlada žena, deklica še. Malokdo se zmeni za nju. A če kdo slučajno bliže pogleda mlado devico, zadrhti od čudežnega nemira in od tajne, neumljive srčne sladkosti: „Ali je ta deklica žensko bitje? Ali je z nebes na to ubogo zemljo poslana, da jo blagoslavlja z nebeškim svojim pogledom?“ Prideta v Betlehem, mesto njih pradeda, Davida, ker sta bila iz hiše kraljevske. Povprašujeta po gostilnah in prenočiščih, a „za nju ni bilo nikjer prostora v hiši“. Zato gresta iz mesta in pred mestnim zidovjem v neko prirodno votlino, kamor so pastirji ob času nevihte gonili svoje črede.

„Prigodilo se je pa, ko sta tam bila, so se dnevi dopolnili, da bi Marija porodila. In porodila je svojega prvorojenega Sina in ga je v plenice povila in v jasli položila.“ (Luk. 2, 6. 7.)

Že se svetlikajo pred nami razsvetljena okna betlehemskih hiš. Kakor prijazne oči nas pozdravljajo. Z ažurnega neba pa sevajo zlate zvezde. Molče in strme, kakor se ne bi mogle načuditi onemu svetemu kraju, ki ga je posvetil nebes in zemlje Gospod s tem, da je na njem stopil na svet, „med svoje, a njegovi ga niso spoznali“. Čudovita noč! Kakor bi ves blagoslov nebeški lil tudi nocoj na grešno zemljo kakor pred 19 stoletji. Ob cestah stoje v polmraku dolge vrste oljk. Vse je obdelano. Kavno nasprotje od okolice jeruzalemske. Cesta se vije bolj in bolj na hrib. Arabec suče bič, da žvižga ob in po konjih. Neprestano morajo teči, tudi navzgor.

Že smo v mestu. Obkroži nas truma fantov in odraslih. „Casa nuova? Casa nuova?“

„Seve!“ — A se jih otresemo. „Že sami najdemo.“

Gremo skozi veliko, molčečo cerkev, baziliko sv. Katarine. Je še povsem nova. Naš cesar Franc Jožef je mnogo pripomagal, da so jo mogli sezidati. Star pater frančiškan gre pred nami, s svečo v roki. Gremo navzdol; nizka, jasno razsvetljena votlina, vsa preprežena s preprogami.

Še ga gledam pred seboj, starega patra, kako poklekne pred oltarjem. In še ga slišim, kako bere z drhtečim glasom srebrni napis okoli zvezde: „Hic de virgine Maria Jesus Christus natus est.“ — „Tukaj je bil iz Device Marije Jezus Kristus rojen!“ Kako priprost, kratek stavek! In je vendar dogodek, ki ga pripoveduje, preobrazil obličje zemlje. Molk vsenaokoli. V vseh očeh solze. Sklanjamo se k svetim tlom, goreče s solzami jih poljubljamo. „Tukaj —“ tukaj je torej oni presveti košček zemlje, ki smo od mladih dni tolikokrat mislili in sanjarili o njem. „Tukaj —“ tukaj si v uboštvu in siromaštvu, v hladni zimski noči prišel med nas, o Kralj vseh kraljev; a si bil že pri svojem prvem koraku med ljudi izgnan in izvržen izmed človeštva. O nerazumljivo čudo! O skrivnost ljubezni božje do nevrednega človeštva!

Ni bil torej kak iz lesa postavljen hlev ono znamenito zavetišče, ki je dalo prostora trem najsvetejšim osebam; prirodna votlina je bila.

In spet gledam v duhu častitljivega starčka, kako kleči ob drugem zidu, kaka dva koraka dalje, pred nizkimi jaslicami. In spet slišim njegov polni, a ginjeni glas: „In tukaj, v teh malih jaslicah je počival Gospod vseh gospodov, Kralj vseh kraljev.“

Spet globok molk. Srce premaga obilica čuvstev ....

* * *

Po večerji smo stopili k oknom in smo gledali doli na mestece. Ležalo je pred nami mirno, tiho. Kakor topel blagoslov je drhtelo nad njim, nad vso pokrajino. Vsa noč se je zdela polna blagoslova, ki v bogatih tokih lije od zvezdnatega neba na zemljo, v tihem začudenju drhtečo.

Šli smo v sobe, pokleknili ob postelje, zmolili rožni venec. S spanjem je bilo slabo. Mušice so nam vso noč pele po sobi. In ta tiha, enozvočna pesem je neznosna, da bi človek zblaznel, če bi jo moral dolgo poslušati.

Ob polnoči, kakor pri nas v sveti noči, smo začeli maševati. Ginljivo je bilo, ko je maševal v tej tihi podzemski kapelici, sredi molčeče noči naš mladi rojak g. Šenk iz Jezerskega in je med sv. mašo obhajal očeta, blagega g. Jurija Šenka, veleposestnika na Jezerskem. Solzila sta se brž oba, oče in sin.

A eno zaboli človeka. Glej, na mestu, kjer so peli angeli v prvi sv. noči: „Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji,“ stoji noč in dan straža, turški vojak z nabito puško in nasajenim bajonetom. Od leta 1873, ko so v sveti noči Grki ukradli frančiškanom srebrno zvezdo izpod oltarja in so jim sežgali vse zavese, ki so pokrivale zidovje votline. Na odločno zahtevo turške vlade so morali dati zvezdo nazaj. Nove preproge in zavese pa je kupila francoska ljudovlada. Iz žice (drata) so narejene, da jih ne morejo spet sežgati.

„Mir ljudem na zemlji ...“ Nebesa so hotela mir in ljubezen, a človeštvo bolj ljubi prepir, boj, sovraštvo ...

O kralj miru, kje je tvoj duh ...?

* * *

Drugi dan smo si ogledali mesto. Kazali so nam tudi Bocovo polje, kjer je blaga Ruta nabirala klasje. Tisoč rimskih korakov, naše pol ure, pod mestecem je kraj, na katerem so pasli tisto noč pastirji, ki so bili, najubožnejši, prvi poklicani k „Velikemu Kralju“. S težkim srcem smo se ločili od Betlehema ...


„Hvaležni bodite!“ (Kolos 3, 15.)

Nehvaležno bi bilo, če bi pozabili naših skrbnih gostiteljev, očetov frančiškanov. Ljubeznivo so skrbeli za nas. Bog jim povrni! Naši ljudje pa tudi niso mnogo zahtevali. Zato se je izrazil vodja hospica: „Rajši imam v hiši 500 Slovencev nego 50 Francozov.“ Lepo spričevalo!

Vsak dan je imel svoje težave. A zvečer je bilo vse veselo. Eni so v sobah molili, drugi pisali, tretji govorili in obujali spomine — žejni pa so pili žarko palestinsko vino. Vsi veseli!

Ogledali smo si seve tudi velikanski samostan frančiškanov, ki je znamenitost svoje vrste. Ne le, da imajo šole v njem; vse, kar očetje v Sv. deželi potrebujejo, izgotavljajo v njem. Imajo velike kovačnice, mline, pekarnice, čevljarske delavnice itd.

Naše romarice so si jemale v žitnici peščice pšenice, da jo poneso s seboj. Seve, vsak ne bi smel vzeti. Sicer bi očetom vse odnesli.

* * *

Ko smo 16. septembra zjutraj s kolodvora še enkrat pozdravljali Jeruzalem, s solzami v očeh, smo menda pač vsi mislili:

„Ali te še kdaj vidim, o ti najsvetejši kraj sveta?“

Vsi pa smo gotovo tudi čutili:

„Ako tebe pozabim, o Jeruzalem, bodi pozabljena moja desnica ...“

Tebi, o Gospod, pa hvala za milosti tistih dni, ko smo z gorečimi srci stopali po zemlji, posvečeni po tvojih stopinjah in po tvoji rešnji krvi ...

  1. „Mohorjeva Družba“ je že pred leti izdala lepo in temeljito knjigo „Jeruzalemski romar“ iz peresa učenega dr. Lampéta. Lani je izdala Trunkov obširni potopis „Na Jutrovem“. Meni je poverila nalogo, naj spišem kratke spomine na „prvo slovensko romanje v Jeruzalem“. Na ta poziv sem spisal te kratke črtice, v katerih pa se ne spuščam v natančnejše opisovanje svetih krajev in se, žal, tudi ne morem preveč pečati z ogromno, nad vse zanimivo judovsko zgodovino.
  2. „Judeja je premagana, Jadeja je podjarmljena.“ Napis na spominskem denarju. Mlada žena joka nad palmovo vejo, spodaj pa je ta zgodovinski, bridki stavek.