Po valovih Donave široke

Po valovih Donave široke ... Ivan Vuk

(beležke iz popotnega dnevnika)

Izdano:	Prosveta 25/299, 301-304, 306-308, 26/1, 3-5; 1932, 1933
Viri:	dLib 299, 301, 302, 303, 304, 306, 307, 308, 1, 3, 4, 5 ...
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Parnik je zakričal, ostro, zateglo; piskajoč je stkala para v sireno ob dimniku in izvabljala iz nje glušeči krik ... Sonce je pozdravljajoče oblivalo zastavice, jambore, široki dimnik, krov in ves parnik z nami vred, ki smo se ukrcali, da nas ponese na valovih Donave tja do Radujevca, takorekoč na mejo treh držav: Jugoslavije, Rumunije, Bolgarske ...

Prijatelj Zdravko in Matevž sta se zagledala v valove Donave in rekla:

»Pravijo, da je pot po Donavi od Beograda do Radujevca ena iz najlepših, ali bolje najzanimivejših evropskih poti.«

»Slišal sem že večkrat o zanimivostih tega pota in o težavnem prehodu skozi »Želena vrata«, ali kakor pravijo skozi Džerdapske soteske,« sem rekel. »In videli bomo, kako je.«

»Resnica,« je rekel Zdravko. »Tiste bregove in pečine treba videti in kako se bo parnik sukal okrog njih in plaval mimo njih.«

»Glej, da ne doživiš zgodbe, kakor tisti na Lusitaniji,« je pripomnil Matevž.

Gospa Marija, ki je gledala proti mostu, pa je rekla:

»Gospa je že pripravljena, da Vam odigra na oni svet.«

Zraven mene sedeča Beograjse je, da je hotel povedati nekaj krepkega. Tedaj pa so se v soncu zasvetili instrumenti godbe. Stisnili so se k belim bluzam godbenikov, ki so z ustmi poiskali usta instrumentov, kakor poišče fant usta dekletova in zatrepetala je pesem, krik veselja in razigranosti ...

Obrazi vseh so se, kakor da jih je kdo pozval, obrnili h godbi in še tuintam skrita črta včerajšnjega dne se je zgladila. In bilo je vsem, kot da so se srca v prsih razširila, kakor se razširijo pljuča človeka, ko začutijo svež ozonovski zrak ...

Zraven mene sedeča beograjčanka, z obrazom, kakor od narcis poljubljanim, je uprla svoje modrozelenkaste oči v fanta, ki je pristopil in, nudeč ji rdečo vrtnico, pozdravil:

»Narcisi vrtnico! ... Pozdravljena, Tea!«

Tea je vzela vrtnico. Videl sem, kako so za hip dolge, lepe trepalnice zakrile njene oči, kako so se jagodne ustnice dotaknile cvetov vrtnice. In vse telo, kakor stebelce narcise, lepo zaokroženo, z napetimi jabolčki na prsih, se je vzravnalo v samozavestni kretnji.

»Kje ste bili?« ...

Izrečeno je bilo tiho, z noto karanja, v kateri je bilo slišati kakor »Čakala sem vas nestrpno«, in noto odpuščanja, da je pobožalo uho z nenavadno slastjo.

»Vrtnica me je zadržala. Nisem mogel pred vas brez vrtnice.«

Tea se je nasmehnila, tiho stisnila vrtnico k licu in rekla:

»Vi.«

V glasu je bilo toliko tajnega, sladkega zvoka, da je celo v mojih prsih toplo zazvenelo.

»Eh,« sem pomislil, »Pomladanski zvoki, kako ste sladki, kako ste nežni ... Zakaj vas iz žvenkljajočih glasov poletje intonira v don opoldanskega zvona, a jesen že v razglašeno melodijo? ...«

Široke lopate so zagreble vodo. Zapenila se je, zašumela divje, odporno in sunila parnik, da se je nalahno zazibal. Ladjina kolesa so odmetavala vodo. V velikem loku se je obrnila sredi Save, nato pa je tiho in pokorno zaplavala proti Donavi. Od desne nas je gledala veličina novega zemunskega mostu, ki počasi vstaja in se vzpenja preko Save ...

Pred nami pa se je dvigal Beograd. Pravijo, da zavzema Beograd med evropskimi glavnimi mesti po lepoti naravne lege, četrto mesto. Samo Carigrad, Stockholm in Lisabona so pred njim ...

S treh različnih strani teče voda k Beogradu in okrog Beograda. Parnik je plul mimo Kalimegdana, ki bi se nekako po slovenski imenoval: mestni mejdan ali polje.

Tu so se nekoč Turki najraje sprehajali, uživajoč v lepem razgledu, razmišljajoč in sanjajoč o moči in veličini svoje vladavine ... Imenovali so ga »Fiči-Bajur,« to je: breg za premišljevanje.

»Tea,« je rekel njen spremljevalec in njegove oči so bile na Kalimegdanu. Morda je gledal in v mislih videl, kako je šel z njo, Teo, držeč jo za roko, po tistih ozkih stezah parka, mimo gred, polnih cvetja, mimo sten, vse v zelenju in ves srečen poljubljal njene roke.

In oba, gledaje za Savo, kako se izliva pod njima v Donavo, na Zemun, na Srem in na njegovo Fruško goro, na lepe Valjevske planine, sta sanjala o sreči, o ljubezni, o lepoti ...

Mogočna trdnjava je bila Kalimegdan, menda ena največjih v Evropi. Ponosno se dviga nad Donavo s svojimi starimi stolpi, oboki in nasipi ... sedaj, kajpada, ker je mir, modernizirano sprehajališče. Visoko in ponosno stoji tam veliki spomenik, Meštrovičev »Zmagovalec« in kipi kvišku kakor glaseča v vsemirje sila, govoreča brez besed o sili, ki je in bo, o sili mišic in jeklene postave, ki je kakor bog, brez občutka, da bi se morala v svoji nagoti zakriti ...

Tea se je ozrla na Kalimegdan in tudi njene oči so se ustavile na kipu.

»Poglejte kakšen junak ... Sedaj še le vidim ...«

V glasu sem čutil, da govori kar tako, sama ne vedoč, da se ji v duši poraja ponos in koprnenje biti objeta od takega junaka.

On pa, njen spremljevalec, je prijel njeno roko in rekel:

»Preko vseh teh nasipov in jarkov, Tea, so si razbijali glave nepregledni sovražniki — a vedno zastonj. Vsak dostop od te strani je nemogoč. Tudi Nemci v svetovni vojni so si tu polomili vratove in so vzeli Beograd še le s savske strani, preko Ade Ciganlije. In ta Meštrovičev »Zmagovalec«, Tea, to je bodočnost ...«

Godba je zaigrala koračnico, gibčno, veselo, da so noge nehote povdarjale takt.

Parnik je bičal vodo, valovil jo in iz bistrih valov Save vzplul v tihe, široke valove Donave ...

Beograd je ležal na hribih daleč naokrog in hiše in palače so se videle kakor veliko, drug na drugega in eden poleg drugega zloženo skalovje Krasa, odsevajoče v različnih zamolklih barvah.

»Kaka slika, je rekla Tea in njena glavica se je počasi sukala na mičnem belem vratu, okrog katerega se je vila tanka zlata verižica, kakor bi kazala, kam vse naj gleda on, tisti, ki je poleg nje in ki ji je prinesel vrtnico.

»Da,« je rekel. »Slikovita so gnezda ljudska, tako z Donave gledano. Kakor na travniku krtine, samo lepše in močnejše izrite. Glejte strehe ponositih palač, glejte kupolo na novi, še nedozidani Narodni skupščini, kako blešči v blesku jutranjega sonca!«

»Kakor krtine,« je ponovila Tea in v njenem glasu je bilo nekakšno čudenje in nekakšno nerazumevanje. »Kaj so tudi tam ogrci?«

In kakor da je začutila, da je izrekla besedo, ki v poeziji jutra in zvokih godbe zveni vsakdanje, prozaično, je stresla z glavo, nekoliko zardela in rekla:

»Ah, neumnost.«

Ali je veljala ta beseda »krtinam« ali »ogrcem«, ne vem. Oči Teae tega niso povedale. Njen spremljevalec pa je rekel:

»Neumnost? ... Ne, Tea! ... Resnica je. Krtine so in ogrci so. In še kakšni? ... Kri grizejo, svoje lastno meso, strmeč zrasti vse višje in gospodovati nad svojim lastnim mesom. Bogastvo gledate od tod, a idite med te krtine — saj živite v teh krtinah, Tea — kaj niste videli, kako veliki ogrci goltajo manjše in se rede na njih suhih telescih?«

Tea ga je pogledala in rekla:

»Pripovedujte mi raje nekaj o Beogradu, ne o teh vsakdanjih krivicah. O davnih dneh Beograda. Tako, na ladji, sredi Donave, gledajoč slikovitost mesta, bo krasno zazibati se v nekdanje dni.«

»Da vam pripovedujem,« je rekel njen spremljevalec in pogled mu je obvisel na stolpih in palačah in minaretih, ki so bili sedaj videti kakor lično iz kartona izrezljane stavbe. Nato je pogledal dekle in ponovil: »Da vam pripovedujem? ... V pripovedovanju se bo videl človek, ki je človeku volk. Vendar, Tea! Dobro ... Pripovedoval vam bom ...«

To zidovje in ves greben, na katerem je sedaj Beograd, bi nama lahko pripovedovalo o mnogih znamenitih dogodkih in bojih, ki so se vršili okrog njih in na katere se, že od davnih, davnih dni, bore razni narodi. S svojim ugodnim in srečnim položajem, bodisi v vojni, bodisi v trgovini, na oglu dveh velikih rek, na večnem križpotju raznih teženj, nacionalnih, političnih in verskih, je bil Beograd neprestano cilj, za katerega se je izplačalo lomiti kopje ... Na svetu najbrže ni kraja, za katerega in okrog katerega bi bilo več krvi prelito, kakor za Beograd in ni mesta, ki bi spremenilo več gospodarjev, kakor mesto Beograd! ...

»Ali se ve, kdaj je bilo prvič sezidano to mesto?« je vprašala Tea.

— Kaj gotovega se ne da povedati. Na Balkanskem polotoku so bili od nekdaj: Grki, Iliri in Trakijci — trije indoevropski narodi, sorodni, ali vendar vsak za sebe. Iliri so živeli na zapadnem delu polotoka, torej v naših današnjih krajih. V 4. stoletju pred Kristom so napadli Ilire Kelti s severa in jim vzeli zemljo. Ve se, da so vladali Kelti v Beogradu, dokler ga niso pod Tiberijem v 1. stoletju po Kristu osvojili Rimljani. Kakor pod Kelti, tako je bil Beograd tudi pod Rimljani trdnjava in gotovo so še pred Kelti znali ceniti važnost tega mesta.

»Čudno,« je rekla Tea, »da danes tod okrog in v Srbiji ni nobenega sledu tega velikega naroda keltskega, ki je dolgo živel v teh deželah in ki je vladal malone takrat nad vsemi ostalimi evropskimi deželami. Glejte Rimljane, o njih so pa povsod sledovi, trdnjave, rimske ceste, mostovi, spomeniki itd. Kam je izginil ta narod?«

Rimljani so bili mnogo silnejši, mnogo bolje kulturen narod od Keltov. Zato so tudi povsod za seboj puščali sledove svoje moči in kulture. Res je, da so Kelti nekoč gospodovali nad vso srednjo, zapadno in vzhodno Evropo. Ali že Julij Cezar je začel z njimi vojno v Galiji, a Avgust jo je končal v naših krajih, v Panoniji in Mesiji. Kakor veste, Panonija je obsegala večji del zapadne Ogrske, Prekmurja, Slovenske gorice. Z juga je šla ob desni obali Save, a na zapadu je mejila z vzhodnimi mejami Alp. Mesija je pa obsegala današnjo Staro Srbijo s severnimi kraji Bolgarske, do Balkana. Kelti so, potisnjeni z juga od Rimljanov a s severa od Germanov, bili razdeljeni in počasi pretopljeni v druge evropske narode. Vendar keltski sledovi se še najdejo danes, posebno v Južni Nemčiji, v Franciji in v Angliji. V irskem in britanskem jeziku, kakor tudi v jeziku francoske Bretanije so ostanki keltskega jezika ...

Pa tudi pri nas so še sledovi. Je mnogo imen mest in rek, ki so keltskega porekla. N. pr. Ibar (Grb), Karanovo, Tara, Lab, Šar (Skadr), Skadar, Stari Vlah itd. Stari vlah n. pr. ima ime po nekem znamenitem keltskem plemenu Volcae, Vlah. Nemci so sploh imenovali z imenom Walach, Vlah, vse Kelte, a pozneje so to razširili na druge južne, negermanske narode. Slovani so imenovali Vlahe polatinjene narode. Karanovo pomeni mesto rudarjev in Kelti so se sploh mnogo zanimali z rudarstvom. V planini Tari Je bil kult keltskemu bogu »Taru«. Skadar se je imenoval »Škodra«, po enem najvažnejših keltskih plemen na balkanskem poluotoku — Skordišani. Tudi ime Beograd, ki so ga Rimljani imenovali Singidunum, je keltskega izvora ...

»Vi ste zares živa zgodovina,« je rekla Tea in rožnate ustnice so se dotaknile cvetov vrtnice. »Ali ko so Rimljani po dolgih in krvavih bojih z Iliri in keltskimi Skordišani obvladali balkanski poluotok, so preimenovali, kajpada, vse te kraje?«

»Da. Današnjo Srbijo so imenovali Gornja Mezija z razločkom od Male Mezije — Bolgarske. Utrdili so Beograd v močno trdnjavo, v kateri so bile njihove legije. Sezidali so še mnoga druga mesta ob Donavi in po Srbiji. Videli boste, ko se bomo peljali blizu Železnih vrat, rimsko cesto ob obrežju in Trajanovo tablo. Ko je znameniti rimski cesar, Teodor Veliki, razdelil obširni imperij na zapadno cesarstvo z glavnim mestom Rimom in na vzhodno cesarstvo z glavnim mestom Carigradom — Bizantinijo — so dobili Grki v vzhodnem cesarstvu premoč. Hitro so iztisnili rimski jesik in prosveto in zato se tudi imenuje Grško ali Bizantinsko cesarstvo. Beograd je prišel pod Bizantince. Imenovali so ga Singidon.

Začelo pa se je veliko preseljevanje narodov. Z vzhoda so se pojavljali vedno novi narodi in v divjih bojih uničevali evropske narode. Zapadno rimsko cesarstvo ni vzdržalo teh narodov, vzhodno pa se je komaj ohranilo. Prek naših krajev so pustošili: Sarmati, Huni, Avari, Goti, Slovani, Franki in Bolgari — dokler jih cesar Justinijan zopet ni vrnil Bizancu. S tem je postala tudi važna obmejna točka napram novemu, franko-germanskemu cesarstvu. V 11. in 12. stoletju je Beograd zabeležen pod imenom Alba Graeca. Sloveni, ki so se priselili v to ozemlje v začetku 7. stoletja so ga imenovali: »Beli Grad« in odtod sedanje ime Beograd. Celo 12. stoletje je trajala vojna okrog njega in za njega med Grki (Bizantici) in Madjari, ki so prišli v 9. stoletju v Evropo in se nastanili na levi strani Donave. A potem, vse do 15. stoletja je bil Beograd največ v rokah Madjarov ...«

»In tedaj je postal Beograd naš?«

»V dobi Nemaničev so prišli Srbi do večje državne moči in že kralj Stevan Prvovenčani je dobil Beograd od Grkov, a nato je padel pod Madjare. Car Dušan je pri Beogradu strašno pobil ogrskega kralja Ludvika Velikega, in ga nato močno utrdil. Knez Lazar ga je porušil, a njegov sin, despot Stevan Visoki, ko ga je dobil od Sigmunda, ogrskega kralja, ga je naredil za svojo prestolnico. Pod Stevanom Visokim je bil Beograd najznamenitejše središče za ves balkanski poluotok.«

»A potem so ga obvladali Turki?!«

»Pod despotom Džurdžem je prešel zopet Beograd v madjarske roke, ker je Džurdže dobil zanj mnoga mesta v Sremu in na Ogrskem. Madjari so ga imeli do 1521. leta. Turki so ga dvakrat oblegali, a zaman, Madjari so ga s pomočjo Srbov obranili. Pri prvem obleganju ga je obranil kot madjarski poveljnik, Srb iz Primorja, Jovan Talovac l. 1440. V drugem oblaganju pa Jovan Hunjadi, ali kakor ga je narod klical — Sibinjanin Janko. L. 1456 je strašno pobil Turke. Po smrti ogrskega kralja Matije Korvina, katerega Slovenci imenujejo Kralja Matjaža, so nastale na Ogrskem neprilike. In l. 1521 je sultan Soliman Veliki osvojil Beograd.

Silna je bila tedaj Turčija. Turška vojska l. 1683 je bila celo pred Dunajem pod poveljstvom velikega vezirja, Kara Mustafa. No, poljski kralj, Jan Sobieskij je to vojsko premagal in rešil Dunaj. Kara Mustafa pa je dobil svileno vrvico za vrat, ter spi večni sen v Beogradu.

H koncu 17. stoletja je zasedel Beograd bavarski knez Maks Emanuel, a 1717. ga je vzel Turkom princ Evgen Savojski. L. 1739 so Turki Beograd zopet obvladali. Leta 1789 pa ga je osvobodil generalni Laudon. Od tod tista slovenska pesem:

»Stoji, stoji tam Beli grad, —

tam Lavdon vojvoda stoji ...

pred gradom teče kri,

da bi gnala mlinske kamne tri ...«

Pred svetovno vojno, ko še Kalimegdan ni bil od avstrijskih krogel obstreljen in sedaj kot lepo po sprehajališče popravljen, so se še na starih okopih videli sledovi Laudonovih topov ... Vendar, dve leti potem, je bil Beograd zopet v rokah Turkov.

L. 1806, v času prve vstaje, so Srbi osvojili Beograd pod vodstvom Karadžordževim. S tem je postal Beograd glavno mesto osvobojene Srbije, v katero se je h koncu 1807 preselil tudi »Praviteljstvujušči Sovjet.«

V srbskih rokah je ostal Beograd do l. 1813. Karadžordž je hotel z ostalimi vojvodi zapustil Srbijo in Beograd je ostal sam in Turki so ga zasedli brez vsakega boja.

V času druge vstaje l. 1815. je v Beogradu bila »Srbska Pisarna« in l. 1830. je bila Srbija formalno priznana kot država. L. 1841. pa je Beograd postal prestolnica.

Turki so še ostali v mestu takozvanem delu »Šancu«. L. 1867. pa je bil na Kalimegdanu prečitan sultanov ferman, in Riza-Paša, poslednji beograjski muhafis je predal knezu Mihajlu mestne ključe. V tem hipu je bila na gradu razvita srbska zastava, srbske straže so zamejile turške. Knez Mihajlo je na krasnem konju jezdil v mesto beograjsko ...«

»In s tem je poslednja turška oblast odšla iz mesta,« je rekla Tea.

»Da ... In za vedno,« je odgovoril njen spremljevalec.

Nekaj časa sta oba molčala. Mi smo se spogledali in gospa Marija je rekla, obrnjena k Zdravku:

»Strašne stvari so se godile tam gori na tistem grebenu in zidovju.«

Zdravko je pokimal.

»Da ... Zgodovinski greben je ti. In ni čuda, zato je tako slikovit. — Le Donava, ki nosi naš parnik in tiho šumi, je šumela vedno enako.«

Parnik je plul med Vojnim Ostrovom in mestno severno stranjo. Donava, pritekajoča s severa, pljuska v zemunski breg in se deli na dva rokava. Eden teče naravnost k Beogradu, kjer pred samim mestom sprejema v naročje Savo. Drugi, večji rokav, takoimenovan »Stara Donava«, ovija takoimenovani »Vojni Ostrov« ter se zopet s pravim rokavom združi pod mestom. In od tod teče Donava s svojo širino 1,370 m proti jugovzhodu.

»Kakšno je to zidovje in tisti rovi,« je rekla Tea.

»Tisto kamenje, velike vojašnice, stolp Nebojša, galerije in stopnjišča, ki so vijugasta in vežejo dolnji del mesta z zgornjim, bi lahko mnogo govorila.«

»Da,« je odgovoril Tein spremljevalec. »V mislih se pojavljajo divje tolpe azlatske, ki kakor roji oblegajo to zidovje, kako se krvoločno plazijo po njih, kako padajo, zadeti od svinčenk. A tam gori, na visokih stolpih vidite postavo v obleki meniha. Jovan Kapistran, ki s križem in mečem poleg Janka Sibinjanina odbija polumesec ... Žvenk sabelj preneha in stok ranjencev utihne ... vse je mirno, nemo. A tam v dvoru Vladislava, sina Jankovega, vidite grozno sliko. Vidite, kako njegovi vitezi sekajo na kose potuhnjenega grofa Celjskega ... A slike se naglo vrste. In zagledate kako sredi trga, pred množico, v prisotnosti kralja in madžarskih oblastnikov, pade glava Vladislavova.

Čas hiti in slike se vrste naglo, kakor v kinematografu. Grozne slike po večini ... Iz bojnih krikov in žvenketov orožja se zdi, da slišite krike na pomoč, ki gnijejo v kleteh med kačami in podganami! ... Na okopih vidite strašno sliko: na kol nataknjena telesa, kako mučeniki izdihajo svojo dušo! ...

Takšna je zgodovina tega mesta.

Svoboda in suženjstvo, križ in polumesec ...«

Gospa Marija je tiho vprašala Matevža:

»Torej ni grof Celjski bil, ki je hotel že takrat Jugoslavijo?«

»Bežite no,« je rekel Zdravko. »To so zaradi lepšega izmislili. Kaj je bilo njemu, nemškemu grofu in fevdalistu za jugoslovanstvo, in celo še v tistih časih. Za svojo oblast mu je šlo, nemški vpliv vnesti tudi v slovanske pokrajine na jugu ...«

Gospa Marija je pokimala in pripomnila:

»Saj bo menda tako.« Nato je rekla:

»Pogledite! ... Tisti stolp na najnižjem kraju, ob Donavi ... Kaj je to?«

»Takšnih stolpov je bilo prejšnje čase več. Bili so, da so z njih opazovali gibanje na Donavi. Ta se imenuje Nebojša Kula, pravijo ji tudi »Jakšičeva Kula«. Bil sem že tam in je znameniti ostanek nekdanjosti. Ko so bili Turki tu gospodarji, je bila ječa — mučilnica. Ko je sultan Mohamed l. 1456 napadel Beograd, ki ga je branil Hunjadi, so jeli Turki pri nekem naskoku plezati čez zidovje. Neki janičar je hotel na Nebojša Kuli zasaditi turško zastavo. Srb Dugovič, ki je na strehi stolpa stražil, je zagrabil Turka. Ker ga ni mogel drugače premakniti, se ga je oklenil in se z njim vred zvalil v prepad ... Pod tem stolpom je stalo tudi nekoč rimsko brodovje, ki je križarilo po Savi in Donavi.«

Parnik je plul, godba je igrala Straussov valček »Pomladanski zvoki«, Tea in Dušan pa sta gledala v valove, ki jih je delal parobrod.

•

Parnik je plul, nalahno se zibal in Donava se je razprostirala v širino, kakor motnorumenkast širok trak na zeleni celini zemlje.

»Mogočna je Donava,« je rekla Tea, kakor sama zase.

»Mogočna,« je rekel njen spremljevalec. »Za rusko Volgo največja reka v Evropi ... Že stari narodi so vedeli za to reko. Spominja se je Herodot, Julij Cezar je pisal o nji in jo imenoval Danuvius.«

»Nemci pa ji pravijo Donau,« je rekla Tea.

»Oni bi radi dokazali, da je ime Donave, Donau, njihova beseda. Samo, da pri tej svoji trditvi niso složni. Eni bi radi dokazali, da izhaja iz besede »Thon-au«, ker izvira pod veliko jelko. Smešno. Saj se vendar lahko z gotovostjo reče, da je ime Donava keltskega izvora in da prihaja iz besede Don-av, kar pomeni: globoka voda. Grki in Rimljani so jo imenovali Danubius v njenem gornjem toku do »Železnih vrat«, a od »Železnih vrat« do Črnega morja pa Ister, ki je bil poznan že starim narodom.«

»Torej dve reki?«

»Ena reka z dvema imenoma. In sicer zato, ker iz »Železnih vrat«, iz tistih ožin in sotesk je tekla kakor da Ister tam iz tistih pečin izvira.«

»Kakor Ljubljanica na Slovenskem ... Ena in ista reka tremi imeni, Pivka, Unec, Ljubljanica ...«

»Da, tako, da ...«

»V Ister reki je živel tudi povodnji mož iz Črnega morja,« se je zasmejala Tea.

Njen spremljevalec ji je požugal s prstom:

»Ne vem ... Morda se niti ne zavedate, da ste s svojo šalo uganili resnico.«

Tea je odprla široko svoje velike oči.

»Torej je res živel povodnji mož?«

»Stari narodi so, kakor veste, molili veliko raznih božanstev in so imeli za vse naravne pojave svoje posebne bogove, kakor za planine, gozdove, polja in reke. Zakaj bi ne imeli tudi boga Donave? O, da! Imeli so ga. Predstavljali so si ga z dolgo brado, nagega, z vencem iz rogoza na glavi in levo roko na prevrnjenem vrču, iz katerega teče voda. V desnici je držal Neptunove trozobne grablje in rogozno trstiko.«

Tea Je gledala vodo, nato je pogledala svojega spremljevalca in rekla:

»Imeniten bog Donava.« Nato pa se je sklonila čez krov in rekla:

»Koliko vode vedno nekam teče neprestano, neprestano ...«

»Da,« je odgovoril njen spremljevalec. »Čeravno je ruska Volga po dolžini večja od Donave, vendar izliva Donava v morje več vode, nego katerakoli druga reka v Evropi. In to zato, ker je brzina toka Donave največja. Vsako sekundo se izliva v Črno morje iz Donave do 5300 kubičnih metrov vode. Ako je povprečna brzina na sekundo meter, tedaj je eni kaplji voda v Donavi potrebno 33 dni od izvira pa do izliva v morje.«

»Izvira,« je segla Tea v besedo, »v srcu srednje Evropa — v Južni Nemčiji, da?«

»Prav dobro,« se je pošalil njen spremljevalec. »In to gotovo tudi veste, da ima dva glavna vira. Eden v Schwarzwaldu, v veliki vojvodini Badenski in teče pod imenom Brege. Drugi izvir je pri Sv. Jurju v bližini Triberga in nosi ime Brigah. Objameta se obe rečici pod Donau-Eschingenom, kjer se jima pridruži še tretja majhna rečica in tako nastane Donava. Zračna dolžina od izvira do Črnega morja je 1630 km, a dolžina toka pa 2860 km. Volga je pa dolga 3183 km. Nad 37 milijonov ljudi živi okoli Donave in njenih pritokov. In od teh nad 12 milijonov ljudi nemškega porekla, 12 milijonov slovanskega, 5 madjarskega, 6 rumunskega in nad 1 milijon raznih narodnosti.«

»To se pravi,« je zopet segla Tea v besedo in njeni lepi zobje so blesteli v solncu, »da je potovanje od izvira Donave do Črnega morja takorekoč potovanja skoti polovico Evrope?! ... In vendar so reke, kakor Mississippi, Veliki Amacon, Kongo, velikani napram Donavi.«

»Imate prav, Tea,« je rekel njen spremljevalec. »Napram tem je Donava neznatna, pritlikava reka, dasi ima 120 pritokov in od teh 60 večjih rek. Ali,« Tejin spremljevalec je dvignil prst, »ali, to so samo fizične veličine. Taka veličina nima posebnega pomena pri ljudeh, še manj pa pri rekah. Nobena od ogromnih rek nima svoje zgodovine. Donava pa jo ima. In v tem pogledu bi se lahko nekako primerjala z Nilom.«

Kako je Donava nastala, spada daleč v preteklost. Njen začetek je v morju, ki je že davno izginilo z evropskega kontinenta in od katerega so nam ostali geološki podatki.

Pred davnimi, neštetimi veki je mesto sinje Donava bilo tu morje, ki je segalo od Alp do vzhoda. Vsa ogrska nižina je bilo morje, ki so ga imenovali Belo ali Panonsko morje. Male Karpate in Bakonski gozdovi so bili samo otoki v tem morju. Njegova slana voda se je prelivala preko peščenih obal in plitvin iz numilitskega apnenca. Žuborenje in pljuskanje valov ob bregove je prodiralo do zelenih obalskih gozdov. Skozi listje mirt in palm, fig in milnutega drevja se je belila morska pena, vrteč se okrog koralnih sten in plitvin. V groznih goščah so gomazele paleonterije, figove gozdove so oživljale opice, a po vodi so švigale vsakovrstne živali ... To je bil začetek eocenske dobe ustvarjanja, prva perioda tercijerna.

Točno se ne more reči, kako dolgo so na obali tega morja šumeli bambusi, kako dolgo so mimoze metale senco preko nimf in viktorij in kako dolgo so novrstni netopirji domovali v razpokah pečin. Smatra se, da je najbližji periodi ustvarjanja — v neogenski — tropsko podnebje popustilo. Ta sprememba ni ostala brez katastrof, ki so morsko površino vode razdelile. Iz Panonskega morja je ostalo jezero, voda katerega je bila manje slana. A nato, h koncu neogenske periode, je bila že sladka voda od Kalenberga pri Dunaju do Bajzaša, kjer prenehava Banst.

In naposled, ko so se stene južnih Karpatov razdvojile tam pod Bajzašem, je to Jezero izteklo v Črno morje. Na njegovem obširnem blatnem dnu, kjer je danes madjarska nižina, je ostala mreža rek in močvirja z Donavo kot glavno reko. Planinski klanec, skozi katerega si je voda prebila pot in skozi katerega bomo danes še pluli, to so tiste romantične ožine na Donavi, ki so znane pod imenom »Železna vrata« ali »Džerdapski klanec« ... In kar je še posebno zanimivo, Donavi ni po volji njen oficijelen, da se tako izrazim, na zemljevidu začrtan izliv v Črno morje. Spojitev reke z morjem je kakor poroka dveh zaljubljenih, drug po drugem koprnečih sre. V skupnosti strjena sreča ne mara prič ... In vidite, Tea, tudi Donava ne mara prič, ko se zlije v eno s svojim ljubčkom, morjem ... V donavski delti je namreč pred kratkim nek kapitan odkril nov rokav, dosedaj še nepoznan, po katerem se voda Donave izliva v Črno morje. In, ker je vsako odkritje tudi koristno, je ta kapitan po tem novem izlivu Donave pripeljal v Črno morje brez posebnih težav svoj parnik in kajpada, tudi brez oficijelnih stroškov.«

»Kako to,« je vprašala Tea.

»Hm ... Ni mu bilo treba plačati nobenih carinskih pristojbin, ker tam še sedaj ni uradov.«

Nasmejali smo se. Tein spremljevalec pa le pripomnil:

»Kakor torej vidite, Tea, nobena reka v Evropi ni v zgodovini igrala tako važno vlogo, kakor Donava, ki jo je Napoleon imenoval »kraljico vseh rek«.

Saj ni bilo takorekoč nobenega dogodka, da bi v njem ne sodelovala Donava. Že stari osvajači sveta, egipčan Sezostar, perzijski kralj Aleksander Veliki, vsi so se bojevali na Donavi. Trajan, Atila, Karl Veliki, Sulejman, Džikis-kan, Napoleon, so si pletli zmagoslavne vence na Donavi ...«

Godbe je zaigrala kolo. Melodija pesmi se je zlivala v pesem, ki je vabila. Fantje so prijeli dekleta, in na krovu so zaplesali kolo, veselo, gibčno, sukajoč se med mizami in s smehom na ustih.

»Gospa Marija,« je rakel Zdravko in pokazal plesalko, vitko damo, lepih nog. »Pri nas plešejo kolo, da. Ne ugaja mi. Sedaj pa vidim, glejte, kako se mora plesti. Gibčnost in eleganca zgibov nog je važna. Kakor bi plavala v zraku. Da, takšno kolo bi še plesal jaz.«

Gospa Marija se je nasmejala, nato pa rekla:

»Vidi se, koliko narodne posebnosti je v teh ljudeh. V teh skokih, lahkih, sanjavih, je vsa duševnost naroda ... Ples vsakega naroda in vsakega človeka kaže, kakšen je v svojem bistvu.«

»Zdi se mi, da ste postala filozofinja, gospa Marija. Ali ni morda vplivalo tisto pripovedovanje tistega mladega tisti mladi?«

»Morda,« se zganila z glavo gospa Marija. »Zna pripovedovati, kakor profesor.«

»Saj nič ne rečem,« se je vzravnal Zdravko. »Tudi jaz poslušam. Tako je ta vožnja še lepša ...«

Lahna obleka deklet je plapolala v vetru, se opletala lepih nog, se razširjala in odkrivala svilene nogavice skrita bedra ...

»Kakor da si v gozdu med grmovjem cvetočih in zorečih malin,« se je oglasil zraven sedeči potnik, obrnjen k svojemu sopotniku.

Sopotnik je prikimal in puhnil iz vivčka.

»Da ... Nama, ki sva že daleč od vijolic, bolje prijajo maline ...«

Šaljiv je bil njegov glas. Tea se je obrnila in pogledala svojega spremljevalca.

»Ste slišali,« je rekla in smeh ji je trepetal na ustnih. »O malinah sanjata ...«

»Kaj je tisto? Vas?« je vprašal eden is sopotnikov, naslonjen na ograjo krova. V rokah je držal zrezek papirja in svinčnik, pripravljen, da zabeleži vsako reč in kraj, mimo katerega bomo pluli.

»To je čisto navadna vas: Višnjica se ji pravi,« je rekel nekdo iz družbe.

Sopotnik Tein se je nekoliko sklonil k nji in ji rekel: »Ste slišali? ...«

»Sem,« je odgovorila in beli zobje so za hip zablesteli med rdečimi ustnicami. »Vas je, je rekel.«

»Vidi se, da malo pozna okolico Beograda. Ni to samo vas in navadna vas, nego bi se o nji lahko mnogo govorilo. Koliko krvi se je prelilo tukaj v bojih, ki so se bili okrog Beograda. Leta 1596 so Turki pri Višnjici, ko je bil še Beograd v njihovih rokah, začeli zidati most čez Donavo, da bi vojaka lažje stopila v Banst. Leta 1717 je princ Evgenij pri Višnjici čez Donavo preplavil svojo vojsko, 80 tisoč mož močno in je od tu napadel Beograd in ga tudi zavzel.«

»Bogme,« je rekel tisti, ki je obrazložil, da je tisto samo vas Višnjica s tihim, nekoliko zbadljivim glasom: »Zgodovinarja imamo na parniku. Starino oživlja.«

»Gotovo je pristaš Meterlinka, tistega francoskega pisatelja in filozofa, ki uči, da v naših spominih zaživi zopet življenje tisti in tisto, o čem se spominjamo in govorimo.«

Nek iz sopotnikov se je prijel za lase:

»Hudiča! ... Kako je potem s tistimi dekleti, ki se jih človek včasih, v urah polnočnih, spomni, da so bile?«

»Tedaj si kakor musliman,« je dodal tretji iz skupine. »Si v haremu in lastnik neštetih žen.«

»Prosim,« je odgovoril tisti, ki se je prijel za lase. »Ne poveličuj. Nešteto jih ni bilo, Mlad sem še ...«

Godba je zopet zaigrala kolo in vsi so se prijeli za roke, noge so se zgibale in poskakovale. Tea in njen spremljevalec sta se tudi uvrstila v dolgo verigo koloplesalcev.

»Ne pozabite, gospod Zdravko, kaj so vas učili v šoli,« je rekla gospa Marija in v glasu je zvenel ukaz.

Gospa Marija je rekla z glasom, kakor bi vprašal strogi gospod katehet učenca, ki se ni naučil desetih božjih zapovedi.

Matevž se je nasmejal, Zdravko pa je zvrnil kozarec, ki je stal na mizi ...

Tea je s svojim spremljevalcem priplesala mimo. Njeno vitko telo se je zibalo, kakor bi plavalo, a noge, kakor od umetnika izklesane, so po taktu prožnjo in mameče prestopale in poskakovale. Dve valuti na prsih sta bili kot jabolko drevesa Spoznanja, rastoče v paradižu.

»Mojzes je vedel, zakaj je Jehove zahteval za moške tisto deveto zapoved,« je dodala gospa Marija. »Nam, ženskam tega ne prepoveduje.«

Zdravko je izpraznil še en kozarec smederevčana, zlatega in junaškega, kakor so Smederevčani, in rekel:

»Ker niste ljudje ... Zapoved se daje samo ljudem ...«

Gospa Marija je zamahnila z roko. Hotela je nekaj reči, a Matevž je pokazal z roko in rekel:

»To je most, kaj? ... Pravijo, da je najdaljši most, v Evropi.«

»Da,« je dodal Tein spremljevalec, ki se je pravkar vrnil s koloplesa. »Dolg je 1525 metrov in je samo še znani most v Škotski, ki pelje čez zaliv Furth of Forth, daljši. Pančevski most je visok povprečno 14 metrov, da lahko parniki vozijo pod njim. Za temelj tega mostu so porabili 16,331 ton cementa. Za železno konstrukcijo pa 19,100. Železa se je porabilo 1,736 ton. Kakor vidite, ima most 7 glavnih ogromnih jeklenih polparabelskih lokov in 8 silnih podpornih stebrov. Za opornike in za stranske priključne mostove so porabili 88,000 kubičnih metrov betona. Na beograjskem obrežju je priključeni železobetonski most, ki se naslanja na ogromne jeklene loke, dolg 135 m in ima 5 betonskih lokov. Na banatski strani pa je priključni most iz železobetona dolg 250 m in ima osem odprtin. Del opornega stebra, ki gleda iz vode meri približno 10 m v višino, kar je okroglo ena četrtina vsega stebra. Po teži gleda iz vode samo še ena šestina. Po stroških pa je stal zunanji del 1,000,000 Din. pretežni del, ki je v vodi pa 10 milijonov dinarjev. Graditi so most začeli 1927 in je v glavnem že dovršen. Stal je 340 milijonov, od katerih je Jugoslavija plačala 90 milijonov. Ostalo pa je šlo na račun reparacij. Delali so ga tri leta s približno 600 delavci.«

»Mogočno delo,« je pripomnil Zdravko. »Zares čudo moderne tehnike. Ali, težave so pa morale biti pri tem delu ogromne, če pogledam to globoko, mogočno Donavo. Gotovo si ni pustila kar tako gospodariti v svojem kraljestvu?«

»Po težavah, ki so bile pri graditvi,« je rekel Tein spremljevalec, »presega ta most najbrže vse dosedanje evropske mostove. Donava je tu široka kakšnih 1200 m. Povprečna globina pa je nekako med 6 in 11 metrov. Dno Donave je premalo odporno, da bi kar tako prenašalo težo mogočnih stebrov. Sestavljeno jo iz izredno finega peska in blata. Trebalo je bilo vrteti v dno Donave, da se je naredilo odporno dno za stebre.«

»Kakšni svedri pa so bili to,« je vprašala Tea.

»To je posebna vrtalna naprava, zopet zmaga tehnike. Zasidra se na tistem mestu, kjer bi se imelo vrtati, ladja in na nji so vrtalni stroji in naprave. Morali so tukaj zelo globoko vrtati preden so prišli do globine, kjer je bila škriljasta gmota, pomešana s trdo glino. Ta plast je še le bila sposobna, da nosi stebre.«

»Kako globoko pa so vrtali?«

»Pravijo, da do 28 metrov pod gladino Donave.«

Tea je široko odprla oči in rekla:

»Kdo pa je delal v tej globini in pod vodo? Saj je to globina, večja kakor višina največje palače v Beogradu?!«

»Delavci,« je kratko odgovoril njen spremljevalec.

»Ubogi ljudje,« je tiho pripomnila Tea.

»In ne samo kopali, tudi betonirati je trebalo vse to. Današnja tehnika pa je tako izpopolnjena, da ni preveč strašno tisto delo v tej globini.«

»Torej še prekašamo Egiptčane in babilonce in predpotopne kulturne narode,« se je odrezal Zdravko.

»Piramide so zidali z velikimi pečinami v zrak,« je dodala gospa Marija, »to je res. A mi ... Delamo skale pod vodo, kar je nekoliko več, kaj?«

Tea se je nasmejala, pa tudi njen spremljevalec je tlesknil s prsti in nadaljeval:

»Tehnika je že pred leti našla način, ki omogoča zgradbe pod vodo. To se vrši s pomočjo takozvanih kesonov. Francoski pravi: caissen. Sicer je to draga reč in zamudna, vendar zgradbe se delajo. V Evropi je bilo zgradb pod vodo narejenih s kesoni, več. Vendar, kakor trde baje niti Nemci dosedaj niso gradili v tako silno globino.«

»Katera tvrdka pa je gradila ta most?«

»Sedem nemških tvrdk je gradilo in vse pod vodstvom Slemens-Bau-Union.«

Matevž je pripomnil: »Torej ima donavski-pančevski most, kar se tiče globine temeljev rekordno globino?«

»Dosedaj v celi Evropi, da,« je odgovoril Tein spremljevalec.

Gospa Marija je vprašala:

»Kaj pa je pravzaprav tisto, kakor ste preje rekli: keson?«

»To so nekakšni plavajoči veliki zaboji, bodisi iz jekla ali iz železobetona. Podobni so štirioglatim barkam. Dno pa imajo še le nekako 2 metra in pol pod spodnjim robom. V širino so merili ti kesoni, ki so jih uporabljali pri pančevskem mostu 12 in pol metra, v višino pa od 7 do 10 metrov. Tisti spodnji del pod dnom kesona je bil pravzaprav velika dvorana z nizkim stropom, kajpada, dvorana brez dna.«

»Kako pa delajo tam ljudje?«

»Tu pa treba nekoliko fizike,« je rekel Tein spremljevalec. »Vi veste, če vzamemo, recimo steklenico brez dna, to se pravi, da ji odbijemo dno. Vrat steklenice pa moramo dobro zamašiti z zamaškom. Sedaj napolnimo škaf z vodo. V vodo pogreznimo steklenico z odbitim dnom tako, da je dno v vodi. Videli boste takoj, da voda ne prodre v steklenico več, kakor četrt centimetra. Če prilepimo na majhen okrogel košček deščice košček sveče, jo prižgemo in čez njo poveznemo steklenico brez dna in tako vse skupaj pogreznemo v vodo. Deščica z gorečo svečo plava pod vodo in gori dokler ima, kajpada, v zraku, ki je v steklenici, kisika. Iz tega vidite, da voda radi zraka, ki je v steklenici, ne more izpolniti prostora v steklenici, čeprav je dno odprto. Radi pritiska vode, ki stoji zunaj steklenice, se zrak stisne; voda sicer nekoliko sili v steklenico, a vsled odpora zraka, ne more vanjo. Seveda, čim večji je pritisk vode zunaj steklenice ali take posode, in čim globlje se pogrezne posoda v vodo, tembolj se stiska zrak in tem več vode gre v posodo. V globini 29 m gre vode v posodo za dve tretjini. Pritisk 10 m globoko v vodi je enak pritisku ene atmosfere. Poglejmo še drug primer, da bomo vse razumeli. Naredimo na zamašku, ki je na vratu steklenice, luknjo. Potisnimo steklenico zopet v vodo. Sedaj odmašimo narejeno luknjo v zamašku. Voda bo takoj skočila v steklenici do višine, kakor je zunaj steklenice. S tem, da smo na vrhu steklenice odmašili luknjo, je vodni pritisk potisnil zrak iz steklenice in njegov prostor je zavzela voda. Sedaj pa vrat steklenice vzemimo v usta in izpihavajmo sapo počasi v steklenico. Videli boste, da bo padala voda v steklenici, kakor bo pač sapa, to je zrak močan. Če to delamo naprej in ne pustimo zraku uhajati iz te luknje, bo sapa odrinila iz steklenice vso vodo in če bo sape — zraka preveč, bo uhajal v drobnih mehurčih skozi vodo na zunanji strani steklenice ... Vidite, naredili smo s pljučami v steklenici isto, kar se godi pri kesonu na veliko s pomočjo zračnih črpal. Zračne črpalke povečajo v kesonu pritisk zraka tako, da je močnejši kakor pritisk vode od zunaj in tako vodo izrine. Če se tako v keson stalno dovaja čisti zrak, lahko živi v njem človek in lahko dela, kakor zunaj.«

»To se pravi, da je človek premagal naravno silo,« je pripomnil Zdravko. »Vsaj ponagajala bi.«

Matevž je pravilno razumel Zdravkovo pripombo, zato je rekel:

»Donava ni z Gorenjskega.«

Tea je zaploskala z rokami in vzkliknila:

»Ej, vi Slovenci!«

Zdravko je izpil čašo smederevčana in rekel: »Gospodična, to je Ljubljančan ...«

Tea se je zopet nasmejala, a Matevž je rekel pomirjevalno:

»Odpustite mu, saj ne ve kaj govori!«

Tein spremljevalec pa je rekel:

»Če prav razumem, Gorenjci radi ponagajajo, pa četudi se jim zoperstavijo vsi tehnični pripomočki? ... Kaj? ... No, potem je Donava, kakor da je z Gorenjskega. Krepko je nagajala. Kesom se je polagoma pogrezal na njeno dno, da bi našel prostor in da se začelo kopati. Ali dno Donave se je med tem, kakor nalašč poglobilo za cel ceter in keson, kajpada, ni mogel sesti na dno! Ali veste zakaj? Čeprav je voda Donave tekla zelo počasi, je sila toka, ki se je zaletaval v stranico kesona, bila teko velika, da je voda z občutno silo tekla mimo obeh straneh kesona in pod njim, in tok je odnašal dno. In čim nižje je lezel keson, tem močnejši je bil tok, ki je tekel pod kesonom. Ko se je torej keson približal že na 1 meter dnu, je bil tok že teko močan, da je odnesel prav toliko peska in blata z dna, za kolikor se je keson pogreznil. Kaj ni to znamenito nagajanje? ... Ali tehnika je pokazala, da se ne da ustrašiti. Ustavili so tok vode. Na tisti strani odrov, ki so bil proti toku vode, so napravil močno zagatno steno v oblik klina. Sedaj se je morala voda deliti in teči na obeh straneh stene in tako mimo odrov, tem je bila v pasu med odri voda mirna in keson se je lahko vsedel na dno ...«

Zdravko je izpil kozarec šmederevščana in rekel:

»Bogme, tako se godi, kjer se moči razdvoje.«

»Ali niso našli nikakšnih izkopin na dnu reke,« je vprašala gospa Marija.

»Pač. Med peskom so našli ogromne množine okostij predpotopnih živali, mamutov, jelenov in bivolov. Strokovnjaki so izračunali, da so stare okrog 100,000 let.«

»Vseeno mora biti tisto kopanje težko in nevarno delo,« je zmajala z glavo gospa Marija.

»Težko je že, a posebno nevarno ravno ni. Res je, da delavci delajo pod težkim zračnim pritiskom, in se morajo stalno menjati. Tudi ven, na zrak morajo iti v odmorih, da se telo zopet privadi na zunanji zračni pritisk. Nevarnost bi bila le, če bi naprave bile pomanjkljive, če bi zrak na kak račun ušel iz kesona. Tedaj bi, kajpada, voda stopila v keson in zalila vse delavce.«

»Ko so delali rimske ceste,« je omenil Zdravko, »so trpeli ljudje vsled slabih zaslužkov. A oni, katerim so delali, so se dobro imeli in zgodovina jim poje slavo. Tu pa morajo sedaj delati pod vodo in pod zračnim pritiskom tudi za slabe mezde, a tisti, katerim delajo, pa bodo praktično to delo z velikimi odstotki uživali in se imeli dobro ... Kakšen je razloček med rimsko in današnjo kulturo?«

Matevž pa se je obrnil k Teinemu spremljevalcu in kakor da ne sliši Zdravkove opazke, je vprašal:

»Kje pa je tisto Pančevo, h kateremu delajo ta most iz Beograda?«

»Pet kilometrov od tod. To je veliko in živahno trgovsko mesto, posebno kar se tiče živil, živine in drv. Pa tudi svilopreja je dobro razvita. Po večini so enonadstropne hiše zidane v madjarskem slogu. Šteje nekako tridesettisoč prebivalcev. Na ulicah se sliši srbski, madjarski in nemški pogovor. Za časa vojaške granice je bilo Pančevo važno graničarsko meglo v Banatu. Zgodovina Pančeva je dokaj zanimiva, posebno z dni velikih vojn, ki so se vodile okrog Beograda med Nemci in Turki. V dobi ogrske revolucije 1848, ko so avstrijski Srbi vstali, da branijo svojo narodnost od nasilne pomažaritve, se je v Pančevu posebno proslavil vojvoda Srbski Stevan Petrovič — Kninčanin, ko je 20. decembra premagal Madjare. Za to zmago je dobil od Franca Jožeta red Marije Terezije, ki mu ga je, oblečen v narodno šumadijsko nošo, pripel sam ban Jelačič v navzočnosti cesarja. Srbska vlada pa ga je imenovala za »vojvodo«, kar je bilo najvišje dostojanstvo tedanje dobe.«

Zdravko je kimal z glavo in pristavil:

»Ne vem, če je tista pomoč Avstriji bila za Jugoslovene koristna?«

»Hm ... Kdo bi vedel to najprej in da so habsburški grofje ljubili požirati prisege,« je odvrnil Tein spremljevalec.

»Prej enkrat ste omenili, da ja bil Banat Belo ali Panonsko morje,« je pripomnila Tea.

»Da. Sedaj je sestavni del one ogromne nižine, ki jo, kakor v loku, obkrožajo Karpati od Požuna do Bajzasa. To nižino je pokrivalo nekoč Belo ali Panonsko morje in so danes njegovi največji ostanki Blatno in Nizidiško (Neusidlersee) jezero, poleg drugih, kajpada, jezer in barij ... V teh velikih ravninah in v ogrskih pustah je pojav, ki ga v naših krajih ni. Navadno se ga vidi na stepah, prerijah kakor na mirni morski površini — pojav, ki se mu pravi »Fata morgana«.«

»Fata morgana,« je vprašala Tea in tudi oči gospe Marije so vprašale. »Ali je to mogoče, tukaj?!«

»Zakaj ne? ... Saj je ta nižina ogromna, kakor sem rekel in ogrske puste kakor prerije.«

»Rada bi videla tako morgano,« je rekla Tea.

»Verjamem,« je rekel njen spremljevalec. »To je pojav, sicer povsem naraven, ki pa vas preseneča, razburja, očaruje ... To je nekako zračna slika z vso umetniško točnostjo od narava posneta. Zdi se vam, kakor da gledate kakšno čarobno sliko iz 'Tisoč in ene noči', kakor da sanjate kakšne čudovite sanje. Pred vami se v zraku prikažejo čudni stolpi, gradovi, mesta, vasi, gore, morske ladja, ki plovejo, vse kakor v kakšni veliki panorami. Med narodom še živi vera, da je delo neke skrivnostne čarovnice, vile Morgane. Po keltski pravljici je to hčer kralja Pandragona in zavržena ljubica Lancelotova, ki še danes živi v fata-morgani ...

Znanost pa razlaga fato morgano, da je to posebno lomljenje svetlobnih žarkov skozi zračne sloje.«

Zdravko je segel v besedo:

»Profesor fizike nam je pravil, da se svetlobni žarki lomijo, ko gredo iz gostejše sredine v redkejšo ali obratno.«

»No, isto je, ko gredo žarki skozi zračne sloje, ki imajo razno toploto. Vsled tega se dogaja, da se vidijo predmeti, ki so drugače v veliki daljavi in ki bi se jih drugače sploh ne moglo videti.«

»Torej nekak periskop,« je pripomnil Matevž.

»Recimo,« je dodal Tein spremljevalec. »Mnogo je pokrajin, ki so posebno povoljne za take prikazni. To so, na primer, Siciljske morske ožine, velike peščene ravnine Perzije, Misirske, Tatarske ... In, kakor sem rekel, v madžarskih ravninah. Madžari pravijo fata-morgani »Leli-bab« in pripovedujejo o nji slično pravljico kakor je o keltski kraljičini. Madjarski pisatelj Hynfalvi opisuje približno tako ta pojav:

— Sonce se je začelo vzpenjati vedno višje. Jutranja svežost je izginila. Zrak postaja vse toplejši. Naenkrat se nam zdi, kakor da smo stopili v nekakšno drugo deželo. Pred našimi očmi se je razprostiralo celo morje. Tam, ne ravno daleč, valovi v bisernosivi barvi. Nestalno je. Sedaj se nam približa, sedaj se zopet odmakne ... Naenkrat se razlije okrog nas, po tej suhi, trdi površini, po kateri smo pred eno uro še hodili ... Z vseh strani nas je obkrožalo čarobno morje. Iz sinje njegove vodne površine so se dvigali gozdovi, vasi, gradovi, mesto ... in ustvarjali v zraku veličastne skupine. Čudovito so se menjale slike. Za hip se pojavijo krasne aleje z visokimi drevesi, za hip nato lepe gozdne poti in gore, ovenčane z gradovi. Krasne cerkve in stolpi, lepe vasi, se menjajo druga za drugo ... Ko pridemo bližje, izgine nenadoma vsa krasota, a mesto njih vidimo neznatne studence, skromno bajto ali šotor ... To je vse, kar je ostalo od čarobne slike ... No, sedaj naenkrat se nam bliža cela vojska nevidnih vojakov. Strašne so te slike in prizori, da nas kar pretrese. Tam grede nekakšne pošasti, na glavah rogovi dolgi kakor drevesa, ki jih ponosno nosijo po zraku. In te rogate pošasti spremljajo orjaki. Za trenotek nato se razdvoji zagrinjalo: pred našimi očmi se pase čreda goveda, uvrščenih v vrste kakor kakšne vojaške čete ... —

Glejte, takšen je ta naravni pojav, »fata morgana«, takšna je ta Dalibaba z njenimi čarobnimi slikami, ki jih je tudi opeval največji madjarski pesnik Petoffi — pomadžaren srbohrvat »Petrovič« ... —

»Pravijo,« je po kratkem molku dodal Tein spremljevalec, »da so v okolici Pančeva ostanki človeka predzgodovinske dobe. Tam je vas Starčevo in tam sedaj kopljejo arheologi in drugi učenjaki. Upajo, da bodo tam našli ostanke naselbine predzgodovinskega človeka z vsem orodjem kamenite dobe.«

»To se pravi, da imajo denar,« je pristavil Zdravko.

»Arheološki krogi v Ameriki so pristali na financiranje. In tam, pri izkopavanju, plapolata sedaj dve zastavi: jugoslovenska in ameriška.«

»Kakšna pa je zemlja,« je vprašala gospa Marija.

»Lahko je delo z banatsko zemljo — bivšim Belim morjem« — je rekel Tein spremljevalec. »Kamenja ni, pa če bi ga s svetilko iskali. Ilovice pa kolikor hočete. Lončarji bi imeli tukaj dobre surovine na izbiro.«

»Kako pa so zasledili tisto zgodovinsko torišče,« je bil radoveden Matevž.

»Tistemu mestu, kjer sedaj kopljejo, pravijo domačini 'grad'. Narodni muzej v Beogradu je dognal, da se je tam nahajala v kameniti dobi predzgodovinska naselbina. In je, kakor sem rekel, zainteresiral ameriške arheološke kroge.«

Pomolčali smo in v mislih se ustavili pri dobi, ki jo hočejo izkopati ...

Parnik je plul ravno proti mostu. Zdelo se nam je, da bo dimnik zadel vanj, tako nizek se nam je zdel z ladje. Ko pa smo pluli pod njim, se je šele videlo, da še manjka dimniku do mostu, kjer bi lahko zadel, morda več nego dva metra.

Temnozelena voda Donave leži mirno, pokojno, nad njo pa letajo golobi in divje race. Razbrzdano se potapljajo in iščejo ribe ... Na obeh obalih se razprostira ravnina, a ob vodi stoje vrbe-žalujke in se spavajoče zibljejo v prijetno božajočem vetru ...

In bilo nam je čudovito pri srcu. Donava pa je šumela ob stenah parobroda, kakor da se pogovarja z njim, dalje tja pa je leno, vendar samozavestno tekla naprej, vedno naprej, do cilja, do Črnega morja ...

Tam, na desni so razvaline. Mogočne, ogromne ... Trdnjava Smederevo.

»Mogočnost gleda iz razvalin še sedaj,« je rekel Zdravko in vzbočil prsi.

»In vendar,« je pristavila gospa Marija. »Kaj je to, mogočnost? ... Nekaj, kar ni absolutno, kar je relativno, kakor vse, kar je ustvarjeno z rokami ...«

Parnik se je približaval Smederevu. Godba je pozdravljala Smederevčane z živo koračnico.

Tejin spremljevalec je pokazal z roko:

»Tam, z gornje, desne strani vidite hribe. To so znamenite smederevske gorice. Grozdi so težki od 2 do 3 kilogramov. Pravijo mu »carsko grozdje« in tudi druga razna imena, kakor »Kilibarke«, in še in še ... A grozdje je eno in taisto.«

Nasmejal se je in prižgal cigareto ...

Parnik ja pozdravil Smederevčane s tem, da ja plul ob obrežju, nato pa zopet krenil v sredino Donave. Godba je igrala še vedno, z obrežja pa so mahali z rokami v pozdrav ...

»Kaj so te razvaline, ki se tako romantično dvigajo ...«

»To ja trdnjava Smederevo. Srednjeveška trdnjava mesta Smederevo,« je rekel Tein spremljevalec. »Kako je dobilo to ime, je zaprto v temo. Njegovo ime se javlja šele za časa despotov, v poslednje dni srbske državne samostojnosti kot ime slednje prestolnice. Halkondil govori o Smederevu kot o Spenderobisu, katero ime so Slovenci spremenili v Smender, Turki v Semender, a Madjari so ga smatrali kot nekak skrajšan Szent Endre (Sveti Andrej). Rankanus ga imenuje Smedris, iz katerega je morda nastalo srbsko »Smederevo«, ali kakor že rečeno, to je zavito v temo.«

Ko je po smrti Stepana Visokega zasedel prestol despot Džurdže, je bil položaj zelo mračen. Vsakdo je čutil, da so nastali dnevi težke resnosti in velike nevarnosti. Vedelo se je, da pripravljajo Turki veliko vojno proti Srbiji. In dasi neradi, so se Srbi zvezali z Madjari. Džurdže je odstopil Beograd kralju Sigismundu, ter zato dobil neka mesta v Sremu na Ogrskem.

Leta 1427 so Turki prišli Srbijo in po odporni borbi vzeli Kruševac. Drugo leto je bila bitka pri Golubcu, kjer so bile Združene armade od Turkov poražene. Sklenil se je mir in Turki so obdržali Golubac, Kruševac in Niš, a ostale zavzete kraje so vrnili Džurdžu pod pogojem, da jim plača davek letno 50,000 dukatov in da jim v vojni pomaga s 3000 konjenice.

Strašni časi so nastali. Veliki davki in težki kuluki so izmozgavali narod do skrajnosti. Džurdže je potreboval vojsko in trdnjave za odpor proti novim turškim napadom. Po vsej deželi so se utrjevala stara mesta in zidala nova. Ker ni imel več Beograda, se je Džurdže odloči da zgradi novo, utrjeno prestolnico, v kateri bi se mogel braniti. In odločil se je, da sezida trdnjavo Smederevo.

Nelepa pripovedka je ostala iz tiste dobe, ki jo je pripovedovalo ljudstvo. V državi »Proklete Jerine« je nekako 77 mest trdnjav. Kuluk je že bil vsem zopern. Niti ženske niso bile izvzete in so morale delati. Govori o nekih hribih, da se je iz njih odnašalo kamenje s kozami. 12 let ni smel nikdo pojesti jajca. Vsi so jih morali dajati zidarjem, da so iz njih delali malto za zidovje Smedereva. Da se je preskrbelo kamenje porušenih gradov: Ždrela in Gradca so razvrstili ljudi v verigo do samega Smedereva, da je tako človek človeku podajal v roke kamen za kamnom ...

Po narodni pesmi je starina Novak vsled strašnega dela pobegnil med hajduke. In o Jerini se poje:

»Ko gradil se Smederevski grad,

ukazala je sezidati še stolpe,

pozlatila vrata je in okna,

naložila davke na deželo,

na vsako hišo po tri litre zlata,

to je, brate, po tristo dukatov.«

Nared ni poklel Džurža, nego njegovo ženo, Grkinjo, despotico Jerino, katero je nazval Prokleta«. To je odjek zatajevane jeze in trpljenja, odjek sovraštva, ki se je za vse to zlila na tujko na prestolu ...

Zidanje se je začelo 1429. Vodil je zidanje brat despotice Jerine, knez Džurać Kantakuzin, a načrt je izdelan po vzorcu Carigrada, katerega osnovna oblika je bila istotako troogelna. Sezidan je bil 1430. leta. Turki so se bali, da se Džurdže ne zveže z Madjari in da bi tisti čas še bolje okrepil, pretenzije, ki jih je že dobila Porta vsled ženitve sultana Bajazarita z Lazarevo Milevo, so bili tehtni razlogi, da se sultan oženi z Džurdževo hčerko Maro.

Lepota hčerke srbskega despota — govori nek francoski zgodovinar — je namreč prekašala lepoto vseh Grkinj in turški sultan je z velikim poželjenjem hrepenel po nji.

Sultan Murat je poslal poslance, ki so zahtevali ali Maro, ali Srbijo.

Strašno težko je bilo Džurdžu, dati hčerko, najmlajšo, komaj 14 let staro? Ali kaj storiti? Kako se ubraniti mogočne turške vojske? ... V eni iz sijajnih dvoran smederevskega gradu — trdnjave — je zasedal državni svet. Na seji je bila tudi despotinja Jerina in njen predlog je bil: Sultanu se mora dati Maro. Despot Džurdže se protivi, a naposled se uda. Ljudstvo je to globoko pretreslo. Nepopularnost Jerinina se je še povečala ...

Prišli so v Smederevo sultanovi svati, ki so bili sprejeti z velikimi svečanostmi. Neprecenljivo blago in dragocena, z zlatom pretkana svila je bila Marina dota. Njeni bratje in odlični srbski vlastelini so jo spremili v Odrin. V jeseni leta 1435 je v Moravski dolini videl narod dolgo in sijajno vrsto okinčanih svatov, bleščečih škrlatov, zlata in sijajnih oklepov, prelivanje raznobojnih barv sukna in židanih zastav. Gledal je s slutnjo in bolečino v duši, kako sultanovi svatje peljejo srbsko »srebrno vejo« ...

»In kaj je dobil Džurdže za svojo hčer,« je vprašala gospa Marija.

»Kaj je dobil? ... Pismo, v katerem je bila sultanova prisega, da bo čuval mir in prijateljstvo z despotom Srbije.«

»Da,« je pokimala gospa Marija. »Taka prisega ...«

»Zgodovina govori, kakšna je bila ta prisega ... Opustošil je Srbijo kmalu na to in poklal mlado in staro, moške in ženske, vse, kar je dosegla njegova vojska ... Danes je težko verovati v vse tiste grozote, ki jo se vršile ...«

»To so bili veliki dnevi naše zgodovine,« je pripomnil eden iz sopotnikov. »In težki, strašni dnevi ...«

Obmolknil je, kakor da se je poglobil v preteklost, ali pa je z molkom dal slavo veliki preteklosti.

Nato je rekel:

»Tu, v Smederevu, tam, vidite,« kazal je z roko proti desni strani, »je grobišče 2000 Nemcev. Iz svetovne vojne. Veste, grozota je človek, ko mu je duša prepojena z železom ... Vojna, da. Ali tudi vojna naj bi ne bila razbojništvo v dobesednem smislu. Veste, zavzeli so Nemci Smederevo. Niso ga, res, dolgo imeli, ali živi ga niso zapustili več. Zakaj naša vojska jih je poklala vse do zadnjega. Prosili so, da se predajo, ali naši niso hoteli teh ujetnikov. Poklali so vse. Tudi princa. Ime sem že pozabil, ki je bil njih poveljnik, so zaklali.«

»Zakaj,« se je bolno nasmehnil. »Veste, vzeli so Nemci Smederevo in niso bili, kakor vojaki, ki preženejo nasprotnika, ali recimo: sovražnika. Pri vstopu v Smederevo so začeli klati vse, kar so našli živega. Niso prizanesli niti ženskam, niti otrokom, niti dojenčkom ... Mesarili so ... Kakor Turki nekoč. Pa smo jim vrnili ...«

Zopet je obmolknil, kako da z molkom izreka čast in slavo dnem, ki so bili ...

•

»Vidite, vse tam na izhodni strani je takozvano Godominsko polje. Med Donavo in Veliko Moravo leži. Lepo in rodno je tisto polje, po katerem se vije rečica Jezava. Pri količkaj močnejšem nalivu pa tako naraste, da poplavi vse polje in ga spremeni v ogromno jezero,« je opozoril eden sopotnikov, kazaje v tisto smer.

»Samo tri vasi so na tem polju, ki je zelo razsežno. Bolgari so jih naselili nekoč. Sedaj so se posrbili. Te vasi so: Lipe, Šalinac in Kulić. Pod vasjo Kulić, pri samem izlivu Morave v Donavo, štrle iz vode dovolj visoke razvaline grada Kulića. Izgleda, kakor da je docela odrezan od suhe zemlje. Na Kuliću je zmagal, kakor pravijo, Deoklecijan svojega protivnika Carina, nekako leta 285. Ta rimski imperator, ki je na svoje stare dni zapustil rimski prestol ter se vrnil v svojo domovino, Dalmacijo, kjer je v miru negoval svoje roke, je na tem mestu, pri izlivu rimske reke Margus, naše Morave, zgradil trdnjavo istega imena, kjer je imela donavska flotila svoje pristanišče ...«

»Ali se za osuševanje Godominskega polja nič ne ukrepa,« je rekel Zdravko in videlo se je, da ga zgodovinske pripombe o zmagah Deoklecijana na Kuliću ne zanimajo posebno.

»Pač,« je rekel tisti, ki je govoril o zmagah Deoklecijana. »Razpravljajo se je leta in leta o tem, kako to zelo rodovitno polje obvarovati poplav. Naposled so se združile prizadete občine s smederevsko vred in tako s skupnimi močmi sklenile, da odpravijo stalno nevarnost poplav. Največ je do tega sklepa pripomogla povodelj leta 1924 in 1926, ki je naredila nekako čez 30 milijonov škode.«

»Stalo bo precej,« je pokimal Zdravko.

»Da, na 17 milijonov dinarjev so proračunjeni stroški. Začelo se je najprej ob Donavi. Tam se že gradi nasip, ki bo dolg 17 kilometrov. Potem se bo zgradil nasip ob Veliki Moravi, in povprečen k Donavi. Dolga bosta 7 kilometrov. Donavski nasip bo imel v dnu 38 metrov širine in se bo zoževal proti vrhu do šest metrov ... Ko bodo ti nasipi končani, se bodo izkopali glavni in stranski prekopi v skupni dolžini 35 kilometrov in to: dva glavna, šestero druge in sedmero tretje vrste. Mostov se bo čez te prekope postavilo 25 in 2 velika čez Jezavo.«

»Torej se bo struga Jezave spremenila,« je vprašala gospa Marija.

»Da. Jezava teče skozi Smederevo. Potem ne bo tekla več po sredi Godominskega polja. S tem se bo tudi reguliral njen tok skozi Smederevo.«

»Kakor se vidi, so našli ljudje delo, kar je v današnjih časih velikega pomena,« je rekel Matevž. »S takimi koristnimi deli se pobija brezposelnost in potrebna dela se izvrše. S tem se ubijeta dve muhi.«

»Da, okrog petsto ljudi je zaposlenih pri tem delu dan na dan. Okoli šesttisoč hektarov naj rodovitnejše zemlje bo zavarovano ... Pri vasi Kuliću bo postavljena velika črpalka z 220 konjskimi silami. Črpala bo vodo iz prekopov in jo odlivala v Donavo.«

»Tu se vidi, koliko je vredna trdna volja, požrtvovalnost in razum. Če se vse to troje spoji v dejanje, se izvrše čudeži,« je rekla gospa Marija ...

Parnik je plul mimo razvalin grada Kulića in izliva Morave v Donavo po valovih, kakor labud. Godba je igrala, sonce je sijalo, voda je šumela. Na krovu pa je mladi svet plesal kolo, poskakoval, se smejal in bilo je, kakor pomladi na travniku ...

Tam na levo, daleč, vstajajo gore. Plave so videti, kakor da so preraščene z vijolicami.

»Vršac,« je rekel Tein spremljevalec.

»Kako so plave,« je rekla Tea.

»Ker so daleč, zato je njih barva, kakor barva neba, ki je tudi daleč.«

»Da,« je rekla tiho Tea in v njenem glasu je bilo, kakor vzdih. Čutil je to tudi njen spremljevalec in rekel:

»Daleč je nebo.«

»In sreča,« je dodala Tea.

»Kakor se vzame.«

Pogledala ga je in rekla:

»Kaj se sreča in nebo dasta zbližati?«

»Da, Tea!«

Topel je bil njegov glas in tišje je dodal:

»Če dva, ki hočete nebo, ki se mu pravi sreča, znata ustvari, ti pogoje, ni težko približati daljavo in nedosegljivost narediti dosegljivo.«

Zdravko pa je rekel in hudomušnost je bila v njegovem glasu:

»Samo zgodi se, da izgine plava barva nebes.«

»Če tista, ki segata po sreči, ne primeta dobro in ne znata čuvati nebesne barva,« se je nasmehnila Tea. V tistem smehu je bilo kakor poljub. Nato je rekla z vsakdanjim glasom, obrnivša se k svojemu spremljevalcu:

»Kako je tisto o Požarevcu?«

Spremljevalec je pogledal na obalo in rekel:

»Da, Požarevac. Vendar je predaleč, da bi ga videli. V 17. stoletju še le postaja znan. Pravljica pravi, da je Zmaj, despot Vuk skupno z enim iz bratov Jakšičev udaril na Turke in jim oplenil grad Kulić. Udaril je na Smederevo, a ga ni mogel vzeti. Ni bilo dolgo, pa je znameniti turjaški junak, Alibeg, oplenil despotove dvore v Slankamenu, ko despota ni bilo doma. Ko je despot za to zvedel, je šel za Alibegom in ga tam, pri Tulbi, mimo katere smo prej pluli, ranil v boju. Alibeg je pobegnil v neko vas in se tam skril. Vaščani ga niso upali izdati, a jezen despot je pobil 70 kmetov, da so ostale same vdove. In tej vasi se še danes pravi: Vdovice. Vendar Zmaj, despot Vuk je našel Alibega in ga zopet ranil. Alibeg je pobegnil čez Moravo in se skril v neko trstje, v katerega ni mogel nikdo. Zato je despot Vuk zažgal to trstje, da je Alibeg zgorel. In ta kraj je vsled tega požara dobil ime: Požarevac.

Pri Dubravici se deli Donava v dva velika rokava, ki oblivata veliki otok. Ta otok je največji na Donavi in se razteza od Dubravice do Rama. Ime mu je »Ostrovo«. Na obeh straneh Ostrova je cel kup majhnih in večjih otočkov, a posebno v levem rokavu, z banatske strani jih je 16. V tej skupini je gotovo tisti neviden, čaroben otok, »Otok Blaženstva«, na katerega še ni stopila človeška noga in katerega je našel Jokaj, ki ga je opisal v svojem znanem romanu: »Zlati človek« ...

Že na dosedanjem potu smo srečali večje število spomenikov nekdanje rimske moči in slave. In na daljnem potu jih bomo še srečali z ene in druge strani Donave. Od izliva Save do izliva Timoka v Donavo jih je, kakor pravi pesem:

»Koliko, oj koliko je ob Donavi gradov, Sedeminsedemdeset jih stoji, — in v vsakem sem noč prenočil ...«

Rimljani so okrog zidanja svojih cest izdali ogromne vsote. Dovolj široka cesta tik ob obali je tlakovana s kockastim kamenjem, ali z dobro nasutim gramozom. Po skalovitih krajih umetno v skalo vsekana, s kamenitimi mostovi preko rek in prepadov. Te ceste so se dolgo ohranile po propadu rimskega imperija. In še danes, po 18. stoletjih so na mnogih krajih sledovi teh cest, ki pričajo o solidnem delu, ki se ga danes redko najde. Ob cestah, v primernem razstojanju, so bile utice in trdnjavice, ki so čuvale ceste in ugodnost potovanja ...

»Glejte razvaline. Trdnjava Ram, kaj,« je rekla Tea in njene jagodne ustnice so se vbočile.

»Ram,« je potrdil spremljevalec in oči nas vseh so se obrnile tja ... »Ram je bil za turških časov velikega trgovskega in vojaškega pomena. Sedaj se vidijo prav romantične razvaline. Rimljani so gradili to trdnjavo. Viden znak so danes.«

»Vidim,« je rekla Tea. »Rim je padel, stari Rim. Razvaline so.«

»In v teh razvalinah se še vedno giblje stari duh, ki hoče vladati nad vsemi.«

»Starost vedno hoče vladati,« je odgovorila Tea. »Ali mladosti ne odoli ...«

Godba je zaigrala »U boj, u boj«. Elegično — hrabro so govorili akordi zgodovino »sve patria morituris vos et salutant«.

»Bela cerkev, glejte, Tea,« je rekel njen spremljevalec. »3 km od nje je meja Jugoslavije in Romunije. Tu okrog so se dogajali od pamtiveka veliki svetovni dogodki.

Še Herodot, ki je izsledoval te kraje l. 463 pr. Kr. je prešel Istar. Sem je zašel Ovid v svojem pregnanstvu. V tem kraju so stanovali nekdaj močni Dakijci, s katerimi so se bojevali Rimljani. Tu je Lentul izgubil bitko in življenje, a konzul Kvintus Fabije je zmagonosno stopil v Banat. Pompej Agripina je postavil sem stalne vojaške posadke, dokler jih dakijski vladar Dekabal ni prepodil.

V tretjem stoletju so zavladali tem krajem Goti. Pregnali so jih Huni, ki so pod Atilom zmagovali povsodi. Na obalih Nere je bila tista strašna bitka, kjer je padlo 30,000 Hunov in med njimi sam sin Atalin. Nato so obvladali kraj Gepidi, dokler Longbardski kralj Alboin ni potolkel kralja Kunimunda, a njegovo vjeto hčer, lepo Rozamundo, vzel za ženo in jo ljubil iz globine svojega srca ...«

Spremljevalec je pogledal Teo. Nalahno je zarumenelo belo lice.

»Torej so tudi barbari znali ljubiti?« je rekla.

»O, znali!«

»Morda lepše in srečnejše, kakor sedaj civiliziranci?«

Spremljevalec je dvignil čelo in rekel počasi: »Morda res!«

Parobrod zavriska. Kolesa se vrte počasi. Sirena dvakrat kratko, z ukazujočim krikom ukaže:

»Dovolj!«

Parobrod plava tik k obrežju. Na obrežju ljudje. Mahajo, pozdravljajo. Godba igra veselo pesem. Pa se kolesa zopet zasučejo hitreje. Parobrod se oddaljuje od obrežja ... Pozdravil je Novo Gradišče, nekdanji rimski: Punicum, in hiti dalje po Donavi — med dvema državama: Jugoslavijo in Rumunijo ...

Iz Gradišča se naglo približujemo najbolj zanimivemu in najlepšemu delu Donave — prečudovitemu Džerdapskemu klancu ali prelazu.

Ta vodni prelaz ali klanec, Džerdp, kakor ga imenujejo v teh krajih, ali takozvana »Železna vrata«, pod katerim imenom je poznan po celem svetu, je največji rečni prelaz v Evropi.

Dasi so vroči žarki junijskega solnca žgali v pečine, je bil zrak ohlajen od vetrička, ki se vedno čuti na površini Donave, se je lahko na krovu opazovalo gozdnate višine Karpatov in valovito, peščeno obalo, v radovednem pričakovanju vhoda v klanec.

Ko smo prepluli mimo otoka Moldava, se nam je odprl razgled na izredno lepoto donavske obale. Veličastna slika vhoda v »Železna vrata«, v Džerdapski klanec je, kakor slika lijaka, ki postaja vedno ožji in ožji ter tako prepušča ogromno maso donavske vode skozi dolgo in čudovito ožino, skozi nenavadni predor gorostasnih sten.

In z jugoslovenske in z romunske strani Donave se vzpenjajo kršni vrhovi v nebo, ki se, tam dalje, približujejo vednobolje drug drugemu ter stiskajo Donavo v svoje objeme.

»Kakor dva ogromna orjaka, ki objemata lepo, veličastno žensko,« je rekel Zdravko, »se mi zdi vse to.«

Na levi obali je slikovit kraj Koronini, a nad njim na visokem bregu, ostanki madjarskega gradu Laslovara. Stenska jugoslovenska — desna — obala je ozaljšana s kučmastimi stolpi in zidovi od ene najlepših srednjeveških srbskih razvalin, z gradom Golubcem. A sredi Donave, kakor kakšna zlomljena piramida, se dviga stena Babakaj ...

To je žrelo prelaza.

Ko priplavamo do tega mesta, se mi zdi, da sem na drugi reki, ne na Donavi. Dosedaj tiha, mirna, prostrana kakor nekako morje, z ravno površino, z nizko obalo ali z majhnimi, lepimi hribčki, a sedaj? Sedaj se tako stiska, zgublja v vijugah skozi visoke planinske klance, da se zdi, kakor da bo tukaj nekje Donave konec. Iz njene površine pa se dvigajo nekaki šilasti bregovi, kakor kakšna strašila, okrog katerih se lomi valovje, kot bi z nekakim dostojanstvenim srdom, peneč se in bučeč, hitela v žrelo klanca, zvijajoča se v vrtincih in preskakujoča kamene stopnjišča ...

Čudovite misli in občutki so se me polaščali, ko sem tako, prvikrat v življenju, plul s parnikom v to žrelo Železnih vrat. In kakor meni, je bilo tudi mojim sopotnikom.

»Vidite, Tea,« je rekel njen spremljevalec in jo prijel za roko. »Slišali ste že gotovo o nevarnostih in strahotah džerdapskega klanca. Odtod, morda, je tista srca stiskajoča bojazen spojena s pričakovanjem na nenavadne, nepričakovane pojave. Kakor tisto, ko potujete po noči, v luninem svitu, skozi goro, preko skale in prepadov, pa vam slika v daljavi skrivnosten lunin svit in črne sence z nenavadnimi barvami predmete ter se vam zdi, da iz vsake dolbine od vsake stene vstajajo nejasne slike in prikazni, čudovite in strašne, da se vam stiska srce, pred katerim se vas loteva strah vse dotlej, dokler se jim docela ne približate ...«

»Da,« je dahnila Tea, in tudi mi vsi smo čutili vse tisto. Zdelo se nam je zares, da se približujemo nekakšni orjaški cerkvi z ogromnimi stebri in z veličastnimi svodi, iz katerih se razlegajo glasbeni zvoki, tiha pesem kerubinov ... Za trenutek se nam pa zopet zazdi, da smo pred nekakim čarovnim gradom, v katerem ne žive ljudje, v katerem praznujejo duhovi svoj divji pir! Nepoznan nam je, vendar se nam ustvarja v očeh nekaj nejasna slika, njegov nenavadni lik. Tam je naša negotovost, ne vemo, kam dalje, ne vemo, kako pogledati, kaj nas čaka, dobro ali hudo, uživanje ali trpljenje; a vendar nas vkljub temu vleče in mami k temu gradu in roke so se nam nehote dvignile, da bi se prekrižali pred negotovostjo, v katero stopamo ...

»Gospoda,« je rekel Tein spremljevalec in dobrodušen smehljaj mu je igral na ustah.

»Nekoliko obledeli ste.«

»Ni čuda,« je rekla gospa Marija. »Nekaj takega videti in doživeti ...«

Kaj, ni mogla povedati. Obmolknila je in gledala.

Prikimal je Tein spremljevalec.

»Pravijo tukaj in vsakemu, ki gre prvič skozi »Železna vrata«, posebno damam, da če še niso krščena, jih treba krstiti z Donavo.«

»Zakaj?« je vprašala gospa Marija.

»Zato, ker tisto, pravijo, ki še ni krščena z vodo Donave in še ni preplula »Železnih vrat«, čakajo duhovi »Železnih vrat«, da jo krste oni.«

»Oh,« se je stresla gospa Marija.

»Jaz še nisem krščena z vodo Donave.«

»Potem pa hajd, da vas krstim,« je rekel Zdravko.

»Pa zakaj baš vi?«

»Zato, ker sem Gorenjc. In te skale in to gorovje, je kakor gorovje gorenjskih planin.«

»Z razločkom ...« je vprašal Tein spremljevalec.

»Da, s tem razločkom, da so to Karpati, z Gorenjske so Alpe.«

»Modro ste se odrezali!« je pripomnila gospa Marija. In obrnivši se k spremljevalcu Teinem, je rekla:

»Veste, gospod, to je včasi, če ni boljšega, tudi naš Cicero. Če kaj drugače obrazloži, kakor je res, kdo ga kontrolira ...«

»Pazite ...« je dvignil glavo Zdravko in napel prsti.

Tea se je smejala in rekla:

»Veseli ljudje ste Slovenci!«

»Kaj hočemo,« je odgovoril Zdravko in nekoliko skrčil pleča: »Gamsi, zlatorogu in divje koze so naši vzgojitelji, pa ne moremo biti drugačni.«

»Včasi tudi kakšen medved,« je dodal Matevž.

»To pa bolje tam pri Ljubljani,« se je odrezal Zdravko.

»No, in da bomo krstili, hej natakar, prinesite smederevca.«

»Saj je ta tudi iz Donave, kaj?« je vprašal Teinega spremljevalca.

Zmajal je dvoumno z glavo in rekel veselo:

»Kakor se vzame ...«

Natakar je prinesel smederevca, kozarec in natočili smo jih.

»Sopotniki smo,« je rekel Zdravko. »Vi, gospod, ki znate tako lepo pripovedovati, in vi, gospodična, ki ste, kakor pomlad, trčite z nami, da bomo krščeni. Pri nas velja: »Na planinah je svoboda«, ali kakor pravijo Nemci, »Auf der Aim giebts ka Sünd«, gotovo velja tudi tu, na planinah Donave.«

In smo trčili, zvelene, veselo, dasi so nas »Železna vrata objemala vedno tesneje ...

»Glejte,« je rekel Tein spremljevalec in pokazal z roko nazaj. »Kako mična slika. Širina Donave je vidna, kakor travnik, po katerem raste gosta, valovita trava. In na sredi zelena miza — otok. Na desnem bregu razvaline gradu Gobubac, ki je viden sedaj zelo divje — romantično, a skala v Donavi, tisti Babakaj, kakor nekak strelovod ... Na desno in na levo pa gorovje, skalovje z ostrimi grebeni, kakor da je nekoč, v svoji jezi, ostalo tako okamenelo nagubano, na pol golo, na pol z grmičjem obraščeno ...«

»Babakaj, pravita,« je vprašal Zdravko. »Kakšno je to ime. Pomeni, zdi se mi, kakor: baba, kaj si ...«

Tea se je zasmejala, da so se beli zobje zablesteli iz rdečih jagodovih ustnic.

Njen spremljevalec pa je rekel:

»Bogme, vidi se, da se pajdašite z zlatorogi in gamsi. Ni sicer »baba kaj si«, ker tukaj nismo kajkavci, in če bi to veljalo, bi se moralo reči, »baba, što si«. Ali malone ste uganili. To pomeni »Baba, kaj se!« Razumete?«

»Bogme, da,« je odgovoril Zdravko. »Po našem »baba, kesaj se!««

»Da, kesaj se,« je ponovil Tein spremljevalec, smejoč se. »In veste, kako se je zgodilo? Povedal vam bom. Narodna pripovedka o tej skali pripoveduje več pripovedk, vse grozne, kakor so bili grozni dogodki v onih borbah, ki so se godile tu na Donavi. Po eni takšni pripovedki je nek Madjar zbežal z najlepšo žensko iz harema turškega age, ki je bil poveljnik v Golubcu. Aga ga je zasledoval in ga dohitel tukaj na obali. Razžaljeni soprog je odsekal ugrabitelju glavo, jo obesil nezvesti ženi okrog vratu in jo izpostavil na to steno, prikovavši jo na njo, da jo »kljuvajo vrane in krokarji«, da ji orli živi trgajo meso. »Baba, kesaj se« (kaj se) je kriknil v slovo in od tega dne se imenuje ta stena »Babakaj« ...«

»Eh, znamenite pripovedke imate v teh krajih,« je rekla gospa Marija. Potem pa naglo dodala: »Sicer jih imamo tudi tam, na Pohorju.«

»A Golubac,« je vprašal Zdravko. »Gotovo tudi ta ima kakšno pripovedko?«

»Golubac,« reče Tein spremljevalec, »je v resnici vreden te hvale, ki jo nosijo tuji popotniki o njem po svetu, namreč, kot najlepši zgodovinski spomenik na Donavi, kot »biser« v strminah džardapskih. Kakor vidite, na Beli steni, ki sega v Donavo, se izločuje od vrhuncev Bolubačkih sten, ki se dvigajo nad njo v nekakem planinskem vencu Golih Planin — grad Golubac. Slikovit je zelo in romantičen. V obliki terase se dviga postepeno pet oddelkov gradu, začenjajoč od obale. Veže jih zobčasto zidovje, vijoč se po vijugasti steni z devetimi kvadratnimi stolpi, ki so na Vrhu tako zobčasti, da so podobni stolpom smederevske trdnjave. Trije stolpi so doli, nad samo Donavo, a ostali se vrste višje. Najvišji stolp se je imenoval »Šešir — kula«, po slovenski? ...«

Počakal je in Zdravko je hitro odgovoril:

»Klobučji stolp.«

»Da ... Pravijo, da je Golubac sezidan na temeljih nekdanjega rimskega mesta ... V začetku preteklega stoletja nekako, pravijo, se je nek turški odmetnik, Bori-auš, s svojimi ljudmi vgnezdil med zidovjem gradu Golubaca ter odtod hodil na rop. Imenoval se je »kralj vode in zemlje«, in ta naslov je opravičil in potrdil z mnogimi zmagali nad vojsko, ki se ga je lotevala. Na smrtni uri je, kakor Aleksander Veliki, razdelil svoje »cesarstvo« med najdostojnejše. Kajpada, ti, »najdostojnejši« so bili prav kmalu polovljeni ...«

Po neki drugi pripovedki, je bila na »Šeširkuli«, ali v »Klobučjem stolpu« ...

Tea se je glasno nasmejala in njen zvonki smeh je objel tudi nas ostale. Zakaj njen spremljevalec je tisto besedo »Klobučjem stolpu«, izgovoril drugače, nego je navajeno slovensko in tudi srbsko uho, in kako bi se ne smejali ... Ali njen spremljevalec se ni dal motiti. S smehom sicer, ali nadaljeval je:

»... torej, v tistem »Klobučjem stolpu« je bila nekoč ujeta lepa bizantinska carica Helena. Tu je negovala svoje ljube golobe in od tod pravijo, je dobil Golubac svoje ime ... Narod pripoveduje, da je Golubac zidala Prokleta Jerina ...«

Pluli smo nekaj časa in gledali to romantično lepoto »Železnih vrat«.

»Tam, vidite,« je pokazal Tein spremljevalec z roko. »To je nekdanje rimsko mesto Vieus Cuppae. Tu so se ostanki obdržali najbolje. Sedaj se ji pravi mestece Golubac. Tam je gotovo bilo tudi rimsko pristajališče, ker se rimski temelji še sedaj vzpenjajo iz vode do prvih hiš ...«

»Kakšna muha pa bo? ... Sitne, kakor ne vem kdo?!«

Gospa Marija je otepala z rok majhno, drobno, črno mušico, kakšne 3 milimetre veliko. In sedale so na nas vseh.

»O, gospa,« je rekel Tein spremljevalec. »To je znamenita muha, takozvana »Golubačka mušica«. Po latinski, zdi se mi, pravijo »Simulium raptaus golubacense« ... To vam je pravzaprav nevarna muha. Plodišče te muhe je takoj izpod rta, na katerem je golubački grad in segajo celo do vasi Dobre. V tistih kratkih potokih, ki se zlivajo v Donavo in po močvirjih, ki jih delajo ti potoki, jih leta cele roje.«

Moral sem se popraskati po rokah in obrazu. Tudi drugi so odganjali muhe. »Čutim, kako grize,« sem rekel.

»Da, da,« je potrdil Tein spremljevalec in nadaljeval.

»Vsako leto na pomlad, tako maja meseca, se iz votline v tisti veliki pečini blizu gradu, ki je nekako 8 metrov nad vodo, pojavi na milijarde teh mušic ter so, kakor oblak prašine. Razširijo se, kakor vihar na vse strani. Ta mrčes strahovito pustoši v Podonavju in v Banatu. Za te kraje je to prava nesreča. Napada ljudi in živali tako, da jim je celo telo ranjeno od teh ogrizev. Vsaki ugriz povzroča ostro srbečico in oteklina traja po 10 in 14 dni. Več takih ugrizov povzroča mrzlico, krče in celo smrt ... Ljudje čuvajo živimo pred tem krvoločnim mrčesom, da ji mažejo nežnejša mesta s katranom ter žgejo v kupih gnoj in suhljad. V času, ko se pojavijo mušice, je celo Podonavje zavito v dim. Živina sama išče dima, ker instinktivno čuti, da ji je pribežališče pred Golubačkimi mušicami.«

»Pa še niso iznašli, kako pokončati ta mrčes,« je vprašala gospa Marija.

»Še ne,« je odgovoril Tein spremljevalec. »Škoda, ki jo povzroča je zelo velika. Že od nekdaj pa iščejo sredstva, da uničijo te muhe, a dosedaj vse zaman … Ljudstvo pripoveduje, da je ta muha kazen za nek zločin … Nekoč je nekdo dohitel v Stigu nekakšnega grdobo in jo premlatil. Grdoba se je zavlekla v golubačko pečino in v nji poginila. Iz njene mrhovine pa se plodijo te preklete mušice …«

»In tam,« pokazal je Tein spremljevalec v steno, »so ostanki Habsburške mogočnosti.«

V steno, visečo z levega brega, sedaj romunskega, je vzidana velika tabla, v katero je vklesan latinski napis, govoreč o moči Habsburške vladarine.

»Kakor Rimljani, so se hoteli ovekovečiti tudi Habsburžani,« je dodal.

Tea je pogledala, a nekdo zadaj nje je rekel:

»Vse mine … Ostane še za trenotek Forum Romanum, poraščen z mahom …«

Na romunski strani – levi breg Donave – je stara Rimska cesta, »via Trajana« imenovana.

»Bilo je mnogo dela, preden so izklesali to cesto v skale,« je rekla gospa Marija.

»Mi niti pojma nimamo koliko je tu človeških življenj zbito v to cesto,« je rekel Tein spremljevalec. »Rimljani so imeli jetnike, cele narode, in kaj naj počno z njimi? … Delajo naj! Kakor egiptovski faraoni, ki so zidali piramide s stotisoči in več delavci – sužnji, tako so delali Rimljani vodovode in ceste. Eh, poglobimo se v tisto dobo … Zganil se je oblastnik … Dobil je v ukaz iz Rima. Cesta ob Donavi se ima narediti. Preko prepadov, skal, se ima izklesati, ob obrežju, kjer ni tal, se imajo tla narediti. Desetero in desetero tisoče rok je zavihtelo krampe … Cesta je nastajala. Udarjali krampi, hropela pljuča delavcev, vlekli so konji in ljudje. Cesta se je pojavljala … Deset in desettisoč rok je kovalo v njo svoje žulje, svoje trpljenje, svoje življenje …

Tekla je cesta. Udarjali so krampi, omahovale roke, umirali tisoči. Morje jim je bilo hladen grob …

Deset in desettisoč rok. Pa so se udarjale skale, iz morja so rastla tla … cesta je tekla. Veličastna cesta se zdi sedaj drzno narejena in nikdo, ki jo gleda ne pomisli, da je žrla ljudi …«

»Da,« je rekla Tea. »Če jo sedaj tako gledamo, nam vstaja priznanje in čudenje v duši. In v mislih rečemo: Umetniki so bili stari ljudje. Ali, da je ta umetnost, ta veličina dela zahtevala nešteto strašnih dni, nešteto obupa in življenj, na to ne pomislimo …«

Molčali smo, kakor poglobljeni v nekdanjost, ki je bila tam na obali in nas gledala molče …

Iz Golubačkega žrela smo pluli v klanec – prelaz.

Pred nami je dolg ta planinski klanec, skozi katerega se težko in žuboreč, sedaj zelo hitro, sedaj počasi, zvija ogromna masa donavske vode in to od Golubca pa do Kladova, v dolžini 90 kilometrov …

»Pripovedke podonavskih ljudstev pripovedujejo,« je rekel Tein spremljevalec, »da so bili tukaj nekakšni strašni velikani, ki so pretrgali Džerdap in razdvojili južne, Sibinjske Karpate od planin severoistočne Srbije in pustili, da je vse Belo morje izteklo skozi ta predor ter tako zapustilo za seboj pusto dno, na katerem danes žive ljudje.«

No, dasi ne bomo verjeli, da je to delo nekakšnih »velikanov« moramo vseeno priznati velikansko silo, ki je to predrla. In kakšna je bila ta sila?

Ali je nekoč, v prazgodovinskih časih, silen naval morske vode sam sebi predrl pot skozi te klance, skozi te ogromne bregove trdih skal? Ali je to morda delo kakšne podzemeljske ognjene sile, ki je z ogromnimi potresi razdvojila te višine in v njih naredila strašne razpokline, skozi katere je mogla izteči ogromna voda Belega morja? Ali je to naredil besni Neptun ali ognjeni Vulkan, ali sta oba skupno izmislila načrt in ga izvedla v vekovečno slavo, da se mu mi sedaj čudimo in ga občudujemo? …

Vsekakor, kdo bi to ne bil, delo je nadčloveško, orjaško! Mi plovemo skozi z nekakim spoštovanjem, zavedajoč se naravne mogočnosti in da smo mi, ki sedaj plovemo na parniku skozi te klance, majhni, neznatni …

Kakor smo videli od Rama do Golubca, se je Podonavje pojavljajo kot prostrana, hribovita ravnina, ki je večjidel pokrita z živim peskom in ki se, sedaj bolje, sedaj manje približuje samo strugi reke Donave. Od Golubca in celo do Kladova pa se dvigajo same planine, ki so na nekaterih krajih znatno visoke. Tudi je Donava skrčila pot skozi veliko verigo apnenih in granitnih gor.

Do Dobre teče Donava skozi geološko važne formacije apna. Te, visoko kipeče apnene mase, ki zelo zožujejo Donavo, in ki se na mnogih krajih dvigajo strmo in romantično, pogosto v obliki nekakšnih ogromnih velikanskih vidin in razvalin ter v raznovrstnih oblikah čarajo gledalcu pravljične slike – se menjajo pod Dobro in se začnejo na desni strani dvigati milnejše, bolje okrogle oblike bregov. In vsled tega se je lahko obdržal gozd, ki se ga je videlo redkeje v strmih skalah in stenah. Od Milanovca pa do Kladova je Donava zelo ozka, a obala strma in visoka. Na obalih vidite visoke stene, a iz druge gledajo cele kamenite čeri, ki so velika nevarnost za ladjeplovstvo.

Do Golubca je Donava povprečno široka do 1000 metrov. Do Kladova pa se zelo zožuje. Začenši z ožino 350 m, je na nekaterih krajih tako ozka, in strmi obali sta tako drug k drugemu primaknjeni, da velika množina vode – tako se zdi – desettisoč metrov dolgi klanec.

Od Bazjaša pa do Golubca je voda globoka nekako od 2 do 16 metrov, a od tod do Stenske pa 24 do 25 m. V daljnjem toku skozi klanec se menja globina iz ene skrajnosti v drugo. Na nekaterih mestih je globoka 1 m, da plovejo ladje komaj skozi, a na drugih mestih je zopet tako globoka, celo čez 60 m. Do Golubca je brzina vode počasna, tako 1.20 metrov na sekundo. A v klancu je pa včasi brzina tako velika, da so ladje v veliki nevarnosti. Na nekaterih mestih celo od 3 do 5 metrov na sekundo. In ustvarja prave vodopade. Celi donavski klanec je razdeljen na dva dela. Na Zgornji in Dolenji klanec. Gornji je od Milanovca in se imenuje »Mali džerdap«, ali »Mala železna vrata«. Odtos pa do Kladova je dolenji klanec, imenuje se »Veliki džerdap« ali »Velika železna vrata«, ali pravilneje, prave, po svetu znane »Železna vrata«. Turki so jih imenovali »Demir Kapi«.

Ko se priplove v »Mali džerdap«, ki je dolg nekako 40 kilometrov, se začnejo razni vodopadi in druge brodarske ovire. Popotnik se čudi lepoti in romantiki kraja, in niti ne sluti, da je pod njim resna nevarnost, da je pod vodo cela gora skal in sten, ki so včasih zelo dolga. Krmar mora spretno in oprezno krmariti, da srečno privede parnik po ozkem kanalu iz teh povodnjih pečin.

Od Golubca do Dobre je mnogo ovir, ki povzročajo močnejše vodopade. Naj navedem samo tri pomembne in to so: Stenka, Kozla in Dojke.

Stenka je ogromen kamen, granitni prag, ki je dolg 780 m, a pri večji vodi ni ravno zmerno valovanje. Tu je Donava dokaj široka, a za kakšnih 15 km dalje se zoži na 340 km. Vso to površino zavzema kamenita plitvina iz kvarcovega škriljca, povzročajoč brzotoke imenovane Kozel in Dojke. Ti brzotoki so zelo nevarni in silijo brodarja, da zelo skrbno in oprezno vodijo parnike. Dojke tudi imenujejo Bivoli, ker pri nizki vodi gleda iz vode kamenje, ki izgleda kakor da gledajo iz vode glave, cele črede bivolov.

Pri vasi Dobre so tudi rimske razvaline. Dobra slovi po svojem dobrem premogu, ki je dober za svetilni plin in znan tudi kot izboren za kovaška dela.

Zanimiv je pogled na obe strani donavske obale. Mrke stene, rudniška okna, rudarska hišica na pečinah, ozke in zelo strme stopnice, tračnice za spuščanje naloženih vozov, mostovi preko pečin in prepadov – vse to povzroča nenavaden vtis. Rudarji nas pozdravljajo z mrkih sten, a akordi godbe s parnika jim odgovarjajo in se čudovito razlegajo ob tistih stenah v tej donavski ožini.

•

»Pristajamo,« je vprašala gospa Marija.

Parnik je plul k obrežju, kjer je bilo zapisano »Drenkovo«.

»Da,« je odgovoril Tein prijatelj. »Do sem smo pluli brez velikih nevarnosti. Od tod pa so mnogo nevarnejša mesta in povodni grebeni. Drenkovo, to je sedaj Romunija. Saj vidite tam romunsko obalno stražo. Pristajamo, da vzamemo na parnik specijalista – krmarja za plovbo skozi »Železna vrata«. Dogajalo se je nekoč, če je bila zelo mala voda, da večji parniki niso mogli dalje in je bilo treba prestopiti na manjše. Celo na vozove je bilo treba sesti in se ob obrežju peljati ali iti peš do Oršove; vozove za tak slučaj je imelo Parobrodsko društvo na razpolago.«

»Čudovita reč,« je zmajevala z glavo gospa Marija …

Specijalist krmar je prevzel vodstvo parnika in odpluli smo dalje mimo skritih čeri in skal vedno bolj na desno. Zakaj Donava je tukaj plovna ob jugoslovanski obali. Znaki, narejeni iz dolgih drogov, zaznamovanih s številkami, kažejo, kje naj ladja plove. Ladje mnogo trpe, ko plavajo nazaj, ker jih vrtinci in vodopadi ženejo k skritim čerem, a voda teče z brzino 3.1 m na sekundo … Mi plovemo v Dolenji klanec …

Pripluli smo v Dolenji klanec. Gledali smo in v očeh nam je vsem bilo čudenje. Zakaj, Dolnji klanec je najlepši in najveličastnejši del celega toka Donave.

Lepote in dražesti tega skalovitega klanca, ki dosegajo vrhunec v ožini, takoimenovanem »Kazan«, se ne morejo opisati. Pero ne more zapisati tistih besed, ki bi jih rado, in ki jih čuti duša. To treba zares – videti.

Ni menda tako ravnodušnega človeka, na katerega bi pogled na te pečine in klance ne naredil globokega vtisa in ki bi se ne čudil tej veličanstveni in romantični prirodi.

Nobena reka v Evropi nima takšnega mesta … Kanic pravi v svojih potopisih: »Edenindvajsetkrat sem potoval skozi klanec »Kazan«, ki je od Golubinja do Ogradine dolg 30 kilometrov in vsakikrat sem se vzhičal na veličanstvenosti teh slik tako, da so mi zasenčile najlepše slike v krasni Reni …«

Stene Dolenjega klanca niso obraščene z grmičjem in drevesi, kakor je to v Gorenjem klancu, nego je tu sam kamen. Dvigajo se te stene naravnost kvišku, mnogokrat do nekoliko sto metrov. Na posameznih krajih se gledalcu zdi, kakor da so se nagnile nad reko.

Od Golubinja se struga Dolenji klanec vedno bolje zožuje. Pod vasjo Plaviševice jo zelo stiskajo Kalipiške pečine. Stene teh pečin naznanjajo, da plovemo v najožjo ožino klanca, v takozvani Kazan. Te stene se tako približujejo, da se potniku zdi, kakor da se je tukaj stena razklala, kakor da je razdvojena od močnega udarca kakšne titanske sekire. Ploveč skozi Kasan je, kakor da plovemo skozi velikanska veličastna vrata.

»Evo!« je rekel Tein spremljevalec. »Sedaj smo ravno v Kazanu! Na katero stran hočemo sedaj? …«

Pogledi so bili uprti v visoke, apnene stene pod nami. Radovedni smo gledali, na katero stran bo krenil parnik. Zdelo se je, kakor da je tukaj Donava zaprta, da ni izhoda. A vendar se je iz teh zaprek in teh zidin izvijal spretno in previdno. Gledalcu se zdi, kakor da je vsak trenutek v drugem planinskem jezeru, obkroženem od vseh strani s skalnatimi višinami.

Kazan je najdaljši in najglobokejši del celega klanca. Dolg je 9000 metrov. V njem se Donava zoži na 150 metrov, a globina ji je nad 70 metrov. To je obenem tudi največja globina reke v Evropi.

Parnik plove iz enega ovinka v drugega. Z začudenjem opazuje človek to plovbo in se čudi, kakor da je v ogromnem kotlu. Če pogleda kvišku, se mu srce stisne. Kakor da gleda iz strašne globeli kvišku na mali košček sinjega neba, in zdi se, kakor da je nad glavo nekakšna steklena stena. A na vrhu teh skal zagleda oko črnega orla, kako križari skozi zrak …

Donava ima tukaj tudi svojo godbo. Bujno valovanje, probijajoče se skozi kamenito ožino, udarja silno v čeri in stene ter drvi preko skalnatih pragov, izdajajoč nenavadne glasove.

Tem glasovom se pridružuje čudno žvižganje vetra, ki se lomi ob boke klančeve. Večno, monotono, brezkončno šumenje in bučanje, uglašeno od odmevov od bližnjih sten, se zliva vse skupaj v nekako nenavadno harmonijo — v nekako divjo podzemeljsko godbo ... Ta godba nam je ostala dolgo v spominu.

In ta hladen vid teh ogromnih sten; in nekaka čarobna svetloba in njene sence, ki v raznih oblikah padajo na površino reke; in reifski žarki, ki se odbijajo od površine, ki nam, kakor v kakšnem ogledalu kažejo v globini slike sten, povečavajoč njihovo še itak ogromno veličino, in divja godba valov — vse to vzbuja nenavadno sliko, ki vzbuja človeku v možganih vsakovrstne prikazni. Človek se čuti v tej gorostasni prirodi zelo majhnega in slabega ...

No, niso samo tu veličine prirode, nego tudi umetnosti, katerih dela so človeškega duha in človeških rok, ki je s svojo genialnostjo tekmoval s prirodo in to zelo uspešno. To so ostanki znamenite in v zgodovini poznane Trajanove ceste na jugoslovenski obali. Tu je na romunski strani tudi krasna Sečenjeva cesta, ki s svojim drznim načrtom prekaša celo Trajanovo cesto.

»Trajanova cesta je morala stati Rimljane mnogo truda in Žrtev,« je rekla Tea. »Preden so jo izsekali v te skale, je poginilo nešteto življenj, kaj?«

»Pa kdo se je v rimskih časih zanimal za življenja,« je rekel Zdravko. »Saj še se danes kdove kako ne zanimajo?«

»Kaj je to cesto začel Trajan?« je vprašal Matevž.

Tein spremljevalec je rekel:

»Začel jo je že Tiberij 28. leta po Kristu. Trajan jo je pa l. 102 dovršil, ker se je pripravljal na pohod proti Dačkemu kralju Dekabalu.«

»Človek čuti res, kljub vsem žrtvam, ki so bile prisiljene, da umrejo za to cesto, nenavadno spoštovanje nad tem starim, gigantskim narodom Rimljanov,« je pripomnil Zdravko. »Kakšne nemogoče možnosti so izvrševali. In če se pomisli, da niso imeli na razpolago parobrodov, ne dinamita, ne strojev za vrtanje in lomljenje skal ... nego so delali samo z telesnim orodjem, nekakimi drogovi ...«

»In le poglejte dobro,« je opozoril Tein spremljevalec, kako so s temi drogovi vsekali v stene galerije po 2 metra široke. Ob krajih so izdolbli tisočero štirioglatih lukenj, v katere so vzidali močna bruna, pokrili jih z deskami in s tem še povečali širino ceste!«

Tea je rekla:

»Ta rimska cesta, kakor se vidi, je šla polovica po izsekanih galerijah, a druga polovica, pa, iz neke vrste lesenega mostu, ki je visel nad vodo!? In to v dolžino nekoliko ur?!«

»Saj se še sedaj vidi, le pogledite,« je rekel Tein spremljevalec, »te izklesane galerije v steni, ki služijo sedaj kot steza brodarjem, ki proti toku vlečejo ladje. In razločujejo se tudi luknje, dve vrsti, vidite, od katerih večje so bile za bruna, a manjše pod njimi pa zato, da so se podpirala bruna.«

Trajanova cesta skoti klanec je bila dolga 16 nemških milj. A povsod, kjer se je obala širila, in kjer je lahko imela cesta zvezo z okolico, so bile utrjene vojaške stražnice. —

»Sečenjiva cesta, ki jo vidite tam na drugi strani obale,« je pokazal Tein spremljevalec, »vodi od Bazjaša čez Oršavo. Teče neprestano ob obali a na ozkih in skalovitih krajih, kakor v Kazanu, je izsekana v steno, ali narejena s stebri. Visi, rekel bi, skoraj neprestano nad vodo, zato je tudi ograjena. Delal jo je inženih Vašarhelji 1837–40, a to na predlog grofa Sečenjije, zato nosi tudi njegovo ime.«

Tudi Sečenjiva cesta je veliko ustvarjanje človeških rok. Preko mnogih vijaduktov, skozi raznovrstne galerije, v skalo vsekane, skozi predore, pod skalovitimi velikani, ki vise nad glavo, se ta cesta vije v raznovrstnih oblikah, ter pri vsaki krivini kaže nove, pestre slike. Po drzovitosti izvedbe tekmuje z rimsko cesto ...

Inženirju Sečenjijevu je Donavsko parobrodno društvo vzidalo v Kazanu lepo spominsko ploščo z napisom, posnemajoč »Trajanovo ploščo«, katero so na jugoslovenski strani vzidali svojemu imperatoru rimski legionarji, slaveč tako njegovo ime ...

Pri neki krivulji, ko smo pluli iz Dolenjega klanca, nasproti mestu Ogradine, smo nenadoma zagledali na steni jugoslovanske obale zgodovinsko znamenitost, Trajanovo ploščo, ki že 18 stoletij oznanjuje slavo in veličino Rimljanov in slavo njihovega imperatorja Nerve Trajana.

Plošča, vzidana v skalo, a okrog nje veliki kameniti okvir, katerega ob strani držita dva krilata genija, a jo podpira sklonjena, herkulejska postava človeka, nosi ostro izklesan napis:

»Imp. Caesar Divi Nervae F.

Nerva Trajanus Aug. Germ.

Poptif. Maximus Trib. Pot. IIII.

Pater Patrise cos. IIII.

Montis – – I – – Don – – bus

Sup – at – – – o – – –«

Zadnji dve vrsti sta poškodovani in se danes več ne morete čitati. Vendar je Tejin spremljevalec rekel, da je stalo:

Montis et fluvil Danibl Rupibus

Superatis Viam Paterfoelt.

Tea je gledala svojega spremljevalca, ki je izgovarjal latinske besede, kakor Rimljan in rekla:

»A po našem, kako?«

»Po našem?«

In je prestavil:

»Imperator Cezar, božanstvenega Nerve sin. Nerva Trajan, Avgust Germanik, vrhovni duhovnik, narodni zastopnik četrtič, oče domovine, konzul četrtič, premagavši planinske in donavske stene, je zgradil to cesto.«

•

»Vidimo Oršavo,« je rekla Tea, in si nadela roko na oči.

»To se pravi,« je rekel njen spremljevalec, »da plovemo iz Dolenjega klanca. In tam, na jugoslovenski strani je Tekija. Majhno mestece. Tu je na mučeniškem kolu izdihnil slavni Koča s 60 svojimi tovariši, ki so jih Turki obkolili na Kočnem bregu pri Dobri in jih, po strašnem boju, zvezane odvlekli v Tekijo in nataknili žive na kole ...«

Nasproti Tekiji je večje rumunsko mestece, Oršava, ki se še posebej »Stara Oršava« v razloček od »Nove Oršave«, nekdanjega znanega otoka: Adakale imenovanega.

Tu se izliva v Donavo reka Černe. Z juga, z druge strani reke Černe, se dviga hrib Alion, ki se opira v samo Donavo. A pod tem bregom, na Donavi, je otok Adakale s svojim gradom.

Zgodovina Oršave sega za dvatisoč let nazaj. Je to najglavnejša točka Dolenje Donave, in je od pamtiveka kraj, okrog katerega so vihrale ljute bitke. Tu so lomili kopja stari narodi, Daki in Rimljani, tu je z Donave kakor z bregov Karpatskih prodiral plaz azijatskih barbarov, tu so se bojevali Slovenci, Grki, Bolgari, Madjari, Nemci. Srbi in Turki ...«

Parobrod je plul dalje. Godba igrala veselo koračnico in akordi so poljubljali pozdravljajoče z obale.

Tein spremljevalec je pokazal z roko na nekako kapelico, ne daleč od mosta na reki Černi, na koncu lepe, dolge aleje z visokim in vitkim drevesjem.

»Ali veste, kaj je to?«

Tea je gledala, se nasmehnila in rekla:

»Po sliki poznam. Učili smo se. To je ogrska »Kronkapela«. Sezidana je na kraju, kjer je Košut 1849. leta, ko je propadla madjarska revolucija, zakopal krono in kronske insignije Sv. Štefana preden je zbežal pod turško oblast.«

»Dobro, gospodična Tea ... Vidim, da vas je ta zgodovina zanimala.«

»Kaj bi ne! Saj je s tem Kolut potresel habsburško moč, čeprav se zaenkrat ni obneslo, kar je nameraval.«

»Po veliki krivdi carja Aleksandra ruskega, bana Jelačiča in srbskega vojskovodje Stevana-Petrovič-Kničanina,« je dodal Tein spremljevalec ... »A sezidal je kapelico avstroogerski cesar, Habsburžan Franc Jožef I., kakor pravijo, na svoje stroške kot v spomin, da so našli krono (1853. l.). V sredini kapele je vdolbina, kakor nekak studenec, obdana s pisanim marmorjem. V dolbini je marmorni kamen v velikosti zabojčka, v katerem je bila zavita krona. Na njem je vdolbena, kot relif, krona z Insignijami.«

»To je pa otok in obzidje mesta »Ada-kale«,« je rekel eden iz sopotnikov in nastavil daljnogled na oči.

Radovedni smo se vsi ozrli nanj. Nekoč je bil zelo močno in važno mesto, ki je v zgodovini igralo važno vlogo. Dobro zidani stolpi, ki se še sedaj nekako samozavestno ogledujejo v donavski površini; spominja na krvavo vlogo, ki so jo imeli. Ogenj in smrt so sipali na neprijatelje. Refleksi, mestno zidovje, stolpi, kazamati, sahat — stolp in čeanati vhodi so še povečevali mrko sliko te trdnjave ... Do l. 1912, je bil otok ne pod turško ne pod avstrijsko vlado. V svetovni vojni je bilo usmrčenih mnogo življenj.«

Godba je zaigrala turški pozdrav ...

Ta otok je bil nekoč najvažnejša strategična točka na Dolenji Donavi in lastniki tega otoka so lahko bili vsak čas gospodarji donavskega prometa.

Ko so v revoluciji l. 1804. turške dahije pobegnile iz Beograda v Adakale, je bil poslan vojvoda Milenko, da prinese srbski vojski njihove glave. V sporazumu s poveljstvom v Adekale, je Milenko s svojimi obkolil hišo, v kateri so bile dahije. Pobil jih je, in glave prinesel na Vračar, kjer je bil Karadjordje s svojo vojsko ...

Že od Ada-kale smo videli zadnji, in najvažnejši del donavske struge, del, ki je vsemu svetu poznan pod imenom »Železna vrata«, ali, kakor tukaj pravijo »Veliki Džerdap« in ki je eden od največjih in najstrašnejših ovir za plovbo po Dolenji Donavi.

Jugoslovanska obala je nizka, prilično široka, romunska pa hribovita z dokaj strmo obalo. Hribi so poraščeni z gozdovi.

Tu je Donava najpreje široka 900 metrov, a pri kraju Džerdapa pa se zoži na 560 metrov.

Džerdap ali Železna vrata tvorijo mnogoštevilne in podvodne in nadvodne stene, kamenite plitvine in grebeni, s katerimi je prenapolnjeno dno Donave. Pri majhni vodi je to cela gora skal in rtov, med katerimi se suče množina donavske vode, udarjajoč bučno ob nje in deleč se v mnoge rokave. V času suše je nad vodo toliko skalnatih klad, da bi spreten športnik lahko po njih prišel s suho nogo z ene obale na drugo.

Skoro vsaka stena, skoro vsaki greben ima tam v telesnih vratih svoje ime. Največja in najširša je škriljasta Pregrada, dolga 636 metrov. Njeni deli se dvigajo nad vodo po tri in po štiri metre in se jim pravi: Golubačka stena, Kaludjerski kamen, čivutski kamen in ploča. Poleg imamo na površini najbolj poznane: Prvi kamen, Črni prud, Razbojnik, Reskival, Kraljeva stena in Lažeče. To so srbska imena in dokazujejo, da so bili Srbi na Donavi že od nekdaj, kakor doma.

Po sredini reke, imenovani matici, kjer bi morale plavati ladje, je globina v začetku 39 centimetrov. Pa so še na matici plitvejša mesta, po 26 cm. Ali takoj dalje, med Razbojnikom in Reskivalom, se poglobi na 40 metrov. Med matico in jugoslovansko obalo je Donava tudi zelo plitva, tako 0.13 do 1.50 metrov.

Od Prvega do Čivutskega kamena matica vijuga kakor kača, se vrti, zvija in teče med ostrinami skal, plošč in kamenitih koncev, dokler se komaj ne reši v tiho, ali zopet plitvo strugo pod Pregradom.

Silno je bučanje, šumenje penečih donavskih valov, ki drve z brzino od 4 do 6 metrov na sekundo in ki se tuintam penijo preko sten in rtov, drobeč stene pod seboj. Človek bi rekel, da je donavski bog, ki je drugače tih in miren, tukaj nenadoma zbesnel, ter v svoji besnosti preti zlomiti vse, kar je zemeljskega. Od silnega bučanja valov, ni moči razumeti besede. Parnik se s trudom vleče skozi ožine, čez skalovje in vodoskoke, čez nevarne vrtince, zibajoč se, kakor majhen čolnič.

Človeku je, kakor v nekakšni stiski. Hladno mu je pri srcu. Nekako boji se, da bi se parnik ne razbil ob šilaste pečine. A če pogledate na hladnega, mirnega nepremično stoječega krmarja, ki se mu v rokah vrti krmilo, in ki neprestano gleda v stene in vodopade pred parnikom, obračajoč se sedaj na levo sedaj na desno in jo vodi med neštetimi skalami, plujoč čez 23 vodopadov med Gornjimi in Dolenjimi Belegi ... ga morate občudovati. Gospoduje nad naravo ...

Razumljivo je, da so vse te velike nevarnosti in težkoče, ki jih mora prestati plovba po Donavi od Golubca pa do Kladova, bile zelo velika zapreka potovanju in prometu na tem tako važnem rtu, ki veže Srednjo Evropo s Črnim morjem. Donava je bila le od pamtiveka cesta, po kateri se niso samo lomili valovi reke, nego tudi valovi narodov. Ob njene čeri so se lomile in umirale male in slabe ladje, narejene iz lesa, kakor tudi oklopnice in vojne ladje ...

V dobi Herodota, zgodovinarja, so morali biti ti rti in skale zelo velika ovira brodarstva. Ustvarjali so gotovo nemogočnost prehoda iz Dolenje Donave v Gorenjo. Samo zato se lahko pripisuje dvojno ime eni in isti reki to je: Danubius za Gornji del in Ister za Dolenji del Donave do Izliva. Neizbežni proces in neprestano dolbenje valov, je od tiste dobe pa do danes mnogo zmanjšalo ovire, mnoge celo uničil. Nekaj pa je naredila človeška roka ...

Po težkočah in motnjah v plovstvu se lahko Donava vsporedi z Nilom. Obe reki imata nasipine in plitvine, nevarne za ladje.

Sedaj so že te ovire zelo, zelo odstranjene in je Donava v Malem in Velikem Džerdapu takorekoč regulirana. Prenehale so tiste nevarnosti, ki so ovirale plovbo in lahko sedaj plovejo skozi tudi veliko ladje ... Sicer so pa še tudi Rimljani delali, da takratne ovire odstranijo, oziroma se jim ognejo. To priča plovni kanal, katerega so Rimljani izkopali, da obidejo Železna vrata in to ob jugoslovanski obali do Sipa. Postavili so v reko ogromen nasip in tako vodo gnali v kanal. Na ta način so lahko plute ladje še pred ta stoletji poleg Železnih vrat brez nevarnosti. No, pozneje, sčasoma, se je ta kanal zasipal in zarastel s travo in voda je ponovno krenila v staro strugo, svojo matico, peneč se preko sten Železnih vrat. Od tod ima ta rimski nasip svoje ime: Sip ...

Kake važnosti je plovitba po Donavi, priča to, da so vse države delale na tem, da se regulirajo Železna vrata. Znameniti evropski strokovnjaki so bili pozvani, da povedo svojo mnenje. In ti so rekli, naj se naredi poseben ciklopski zid na sredi po strugi Donave. Tako bi se voda odbijala od obale in se dvignila 2 do 3 metre. Začel se je delati 2. septembra 1890. Delalo je tisoče delavcev, boreči se z ogromnimi težkočami, da so obvladali gorostasen upor Železnih vrat ...

»In sedaj plovemo mimo tega čudovitega zidu mirno in varno,« je rekla Tea. In vsi smo gledali ta zid, sredi Donave postavljen, širok 60 metrov in globok 2 metra, dolg 2000 metrov.

»Pravijo,« je rekel njen spremljevalec, »da so bila Železna vrata prej še bolje zanimiva, ko ni bilo tega zidu.«

Zdravko je mahnil z roko.

»Kaj zanimivost, če pa se skozi ni moglo ... Pozdravljeni ...«

Natočil je smederevčana in vsi smo trčili. Godba pa je zaigrala.

»Po jezeru, bliz Triglava.«

Zdravko je obdržal kupico pred ustmi in ni izpil. Nato je rekel:

»Da, to je pa naša, Gorenjska. Bog jo živi!«

In izpraznil je kupico na dušek s tako gesto, da se je Tea glasno in zvonko nasmejala ...

•

Parnik je zavriskal ...

»Veseli se, da se je izmotal iz nevarnosti,« je rekel Tein spremljevalec. »Zakaj, glejte, zapuščamo poslednjo nevarnost Železnih vrat ...«

In res. Pred nami se je razprostirala Donava, široka in tiha, vsa dostojanstvena, kakor takrat, predno smo pluli džerdapskih sotesk in klancev. Parnik je plul s polno paro in kolesa so mogočno grebla valove, da so se penili okrog njega srdito, začudeni, da se jih moti v njihovem veličanstvu.

Sonce je klonilo nekoliko na zapad in lahek vetrič je poljubljal lica in božal glave, kakor zaljubljen mladenič svojo ljubljenko ...

Od tod pa vse do izliva v Črno morje, nima Donava več klancev, sotesk, nikakih skalnatih sten in rtov, nikakih vrtincev in vodolomcev. Njena obala je prostrana, širina velika, globina dovoljna, da ni nevarnosti, da trčilo dno v glavo povodnjega moža ...

takoj za Sipom je otok, ki so ga Turki imenovali »Čiplak ceda«, a Srbi »Golo Ostrovo«, Vlahi, to je Romuni pa »Ostrov gol«. Na njem so razvaline nekakšnega grada ...

Pol ure vožnje, pa zagledamo na sami obali, na vzvišeni steni razvaline gradu, ki se zove Črna Stena ali Karataš ...

Kmalu zagledamo Kladovo z gradičem. Mesto je pod gradom in ne daleč se dviga hrib, posajen z vinogradom. Grad je zidan na temelju nekdanje rimske utrdbe, katero osnovo je obdržal, a gornji ustroj je turški. Oblika je štirioglata s 6 m visokim zidovjem. Na oglih so stolpi, visoki 12 m. Turki so se s tem gradom mnogo bahali in so mu dali ime Feht-ul-Islam, to pomeni »Zaščita Islama«. Prebivalstvo v okolici mu pravi »Svetislav«.

Okrog Kladova se je v avstrijsko-turških bojih v prejšnjih stoletjih prelilo mnogo krvi. Tu je l. 1689. markgrof Badenski primanil k sebi zadnjega srbskega despota, Džordža Brankovima in ga zaprl. Verolomni avstrijski politiki, ki jim je poleg mnogih lepih obljub, bilo potrebno najpreje tudi despotovo ime, ki bi v čimvečjem številu dvignilo narod pod orožje proti Turkom v prid Avstrije, se vseeno ni posrečilo, izrabiti ga v svoje namene. Zato je moral despot Džordže izpiti gorjupo čašo avstrijske nezvestobe in propasti kot jetnik v dolgem in mučnem jetnikovanju ...

»Tu mora biti mnogo rib,« je vprašala gospa Marija.

»Donava je bogata z njimi,« je odgovoril Tein spremljevalec. »Že tam, v tistih klancih, jih love na poseben način, a tu cvete ribolov in trgovina z ribami. Posebno pri Sipu so veliki ribolovi na beluge in druge velike ribe, ki v gotovi letni dobi priplovejo v velikem številu iz Črnega morja, da vržejo ikre.«

Kakšne pol ure vožnje in zagledali smo na romunski strani rimski grad Pontes. Zidan je na obali, na vzvišenem mestu. Imel je nalogo, da je branil prehod čez znameniti Trajanov most.

»To je zidani most imperatorja Trajana,« je rekel Tein spremljevalec. Šteje se v najbolj znamenita dela rimskega stavbarstva. Še njegovi sodobniki so se mu čudili in ga ovekovečili s sliko na denarju in na Trajanovem stebru v Rimu.

Most je bil dolg 1127 m in je stal na 20 stebrih od katerih je bil vsaki 20 m visok in 50 m drug od drugega oddaljen. Zadnji stebri na obali, se še danes poznajo, ostali so pod vodo. A leta 1858 je bila taka suša, da je Donava tukaj malone usahnila. In tedaj se je pokazalo 16 stebrov tega ogromnega mostu.

Danes so ostanki tega mostu že skromni. Elementarni vzroki so ga že zelo razrušili ... Tudi dosedanje beležke o mostu niso dovoljne, da bi se mogla dobro videti njegova konstrukcija in v koliko je podobna s sliko na Trajanovem stebru in na denarjih. Kolika je bila mostovska višina se ne ve točno in če je bil most tudi pripravljen za obrambo. Rimljani so že tedaj znali zidati svoje na veliko razdaljo, o čem pričajo mnogi mostovi iz teh časov, posebno oni pri Marboreli in Lisaboni z loki v razponu do 45 m. Dio-Kasije, rimski konzul v Panoniji, je zapustil opis tega mostu:

»Per es tempora Trajanus

lapideum pontem in Istro fecit,

opus sane mirandum et mascime

memorabile, eui caetera illius

opera vis adaequare possis, Viginti

stant er quadrate lapide pilae,

quarum alitutude ocntum et quin

qunginta

pedum, praeter fundamenta habetur,

latitude seraginta

pedes continet; distant inter

se centum et sepiunginta pedibus,

fornicibus vero conjunguntur« ...

Po našem bi se reklo:

»V tistih časih je sezidal Trajan kameniti most čez Ister (Spodnjo Donavo). Delo silno čudovito in napravljeno v spomin, s katerim se druga dela ne morejo primerjati. 20 temeljnih dvadratnih kamnov je položeno na temeljne kamne, katerih višina znaša 150 čevljev, širina pa 60 čevljev, razdalja pod njimi je 170 čevljev.«

Most je bil zidan v dobi drugega pohoda Trajanovega proti Dakom l. 105 po Kr. Zidal ga je arhitekt Apolodor iz Damaska. Pa tudi Trajan sam je bil veliki arhitekt. Večina mostov, ki so bili zidani pod njegovo vlado v Italiji, Španiji in v Nemčiji, kakor oni preko Eufrata in Tigrisa, so bili zidani pod njegovim rokovodstvom. Apolodorovo ime je ovekovečeno na triumfalnih Trajanovih vratih v Rimu. Na oboku je relif, kako Apolodor nudi Trajanu načrt od donavskega mosta.

Trajanov most, ta najponosnejša stavba rimskega genija na Dolenji Donavi bi se gotovo obdržal še dandanes v vsej svoji veličini, če bi mu bilo Hadrijanove zavisti, ki je, kot Trajanov naslednik, in izgovorom, da bi ta most lahko izkoristili severni barbari za prodiranje v Mesijo, dal gornjo mostovsko konstrukcijo porušiti. Tudi znameniti mojster Apolodor je padel kot žrtev te zavisti. Samo dvajset let se je obdržal v celoti ta umotvor velikega rimskega imperatorja. Ali slava je ostala še do dandanes.

Glavne bronaste statue Trajanove, ki je stala pred mostom na Jugoslovanski strani, so našli ribiči pred 8O leti v pesku, blizu obale. Izstavljena je v beograjskem muzeju.

Trajan, ta veliki vojskovodja, arhitekt in vladar rimski je umrl na nekem bojnem pohodu Aziji 117. leta ...

Zamislili smo se v tiste čase in molčali. Parnik je plul po gladini Donave. V naših mislih pa so vstajali spomini na rimsko dobo, ki je zanesla tudi sem svoje ime ...

•

Solnce je že šlo proti zatonu. Pluli smo mimo Turn Severina mesta, zasnovanega leta 1835. Prej je stal tam nekdanji dački Drubetis, a pozneje rimska kolonija. Pred Turn Severinom moli iz Donave ostanek stebra od Trajanovega mostu. V parku, ki se razprostira na obali, so razvalina nekakšnega stolpa. Romuni mu pravijo Turn Severinobi, po katerem je mesto dobilo svoje ime. Pripoveduje stolp, da je ta stolp sezidal rimski imperator Aleksander Sever in da je bil tu grad Justinjanov. Ko so Rimljani v prvem stoletju po Kristu zavladali z Beogradom, so si kaj hitro pokorili Panonce in narode na balkanskem polotoku. Donava je postala meja velikega rimskega imperija. V krajih — v Gorenji Meziji — kjer prebivajo danes Srbi — si sezidali Rimljani mnoge ceste in bivališča. A v zaščito imperija od barbarov so utrdili desno donavsko obalo z mnogoštevilnimi gradovi in trdnjavami.

V Dakiji, na levi donavski obali, od zapadne in južne strani Transilvanskih Alp — Karpatov, torej v Banatu, Erdelju in Romuniji, je živel takrat narod Daki. Njihovo glavno mesto, prestolnica dačkega kralja Dekebala, je bila z zidovjem obdana Sarmucegetura, v lepi Haceški dolini na jugozapadni strani Sibinjskih planin in ne daleč od Donave. Daki so bili, kakor poroča zgodovina, veliki in hrabri narod. Rimljani niso mogli mirnodušno trpeti tako mogočnega soseda, ki jih je večkrat vznemirjal. Ko je zavladal Trajan, je pod vzel takoj bojne pohode po severnih in vzhodnih mejah svojega imperija. Da bi lahko prepeljal svojo vojsko skozi ozke donavske soteske — klance ter gotoveje dospel na Karpatske višine, se je lotil razbijanja in sekanja sten donavske obale, da je naredil takozvano Trajanovo cesto, katero smo gledali preje ves čas. Ko je bila končana, je peljal Trajan dve koloni k dački prestolnici in jo po uporni borbi l. 101. razbil. Premagani dački kralj je stopil pred zmagovitega imperatorja, položil orožje in na kolenih prosil za milost.

Ta zmaga je prinesla Trajanu v Rimu triumf, v katerem je stopil v Rim kot »Avgustus Germanicus«. Denar iz te dobe je nosil ime »Dacius«.

S to zmago je dobil Trajan svoboden prehod skozi Železna vrata. Zdelo se je, da se je rešil Trajan nevarnega sovražnika in da je z Dakijci končano. Ali ukročeni Dekabal je oživel. Na tihem se je pripravljal na boj z Rimljani. Utrjeval je razdrte trdnjave, sklenil je zvezo z sosednimi narodi in je pozval Trajana na nove boje.

Pripravljajo drugi pohod proti Dekabalu, je Trajan naročil Apolodaru, da v svrho lažjega prehoda čez Donavo in gotovejše zmage nad Dakijci sezida most čez Donavo doli za Železnimi vrati. Na pomlad 104. leta je v spremstvu Hadrijana in Lucija Kvinta peljal svojo vojsko nad Dakijo. Oprezno, ali brez odlašanja je prodiral v deželo. Po celi vrsti srečnih bitk je zasedel mnogo utrjenih mest. Prestolnica se je branila uporno, ali morala je pasti. Dački poveljniki so zažgali svoje hiše, a z ženami in otroci so popili čašo strupa — ter se tako rešil rimskega suženjstva. Tudi sam kralj, junaški Dekabal, je raje izbral smrt — prebodel se je lastnim mečem.

Glava Dekabalova je bila poslana v Rim, a neizmerno blago je postalo plen zmagovitih rimskih legionarjev.

S tem je bilo popolnoma uničena država Dakija ...

»Pa pravijo, da je človek umno bitje,« je rekla Tea. »Pri vsej svoji umnosti pa je samo krvoločna zver ... Bila takrat in še je danes.«

»Pravijo tisti, ki jim je umnost klati človeka,« je pripomnila gospa Marija. »Svetovna vojna ni bila nič bolje nečloveška od rimskih pohodov.«

»In ljudje so morali utrjevati, delati, poginjati ... vse samo za to, da nekdo zmaga,« je dodala Tea. »Moj brat, mladenič dvajsetih let, vesel življenja, je nekje zakopan, ali raztresenih kosti, da ne vemo kje ...«

Zamolčali smo, kakor da dajemo čast tistim, ki so morali pasti na bojiščih in v zaledju, od krogle, noža, ali od bolezni in pomanjkanja ...

»Tako je Dakija postala rimska provinca,« je rekel Matevž po kratkem molku.

»Da,« je odgovoril Tein spremljevalec. »Novi rimski podaniki — državljani so si kaj hitro osvojili rimski jezik in običaje. Mesta so bila naseljena največ s rimskimi veterani, in ta kri še danes teče po žilah prebivalcev nekdanje Dakije ... Sarmicegetura je postala glavno mesto nove rimske province — »Colonia Decica«, ali Colonia »Ulpia Trajana Augusta«.

Dakija je ostala pod Rimljani do konca 3. stoletja. A ko so začeli barbarski narodi z vzhoda prihajati v velikih vojskah in poplavljati Dakijo in silili čas Donave, so Rimljani Dakijo pustili le branili Mesijo in Italijo. Od tega časa je bila Dakija večkrat poplavljena z raznimi narodi: Goti, Vandali, Huni, Bolgari, Pečenegi, Kumanini in Avari. Narod je zbežal v planine, kjer se je lotil pastirstva. Utrjena mesta in bivališča so se spremenila v razvaline in pustinjo.

V široki dolini, v kateri je stala dačka prestolica Sarmicegetura, so vidni že danes sledovi. Tam je sedaj okrog 20 romunskih vasi. Srbi in Romuni ji pravijo »Gradišče«, a Madjari »Varhely«.

»To se pravi,« je rekla gospa Marija, »da so Romuni takorekoč narod vsemogočih narodov, ki so bili in so še?!«

»Ko so prišli Madjari v Banatske kraje,« je rekel Tein spremljevalec, »je bilo Romunom zopet onemogočeno, da si ustvarijo svojo državo. Morali so se zopet samo boriti. Dačke dežele so si razdelili Madjari, Bolgari in Grki, a narod se je zopet umaknil v gore, ali pa je kot suženj delal po poljih. Živel je v podzemeljskih bajtah. Vendar, v spomin na rimsko kulturo in slavo je ohranil jezik, običaje in ustna izročila, da so poleg vseh težav in trpljenja ohranili narodno zavest in običaje, ki se je v drugi polovici 13. stoletja jel javiti v konkretnejši obliki v samostojnih kneževinah: Karavlaški in Karabogdanski, ki sta se imenovali Vlaška in Moldavija. L. 1859. pa sta se obe kneževini ujedinili v eno državo — Romunijo pod vlado izvoljenega kneza, polkovnika Kuze, ki je dobil ime Aleksander Jovan X. Ta država je formalno bila priznana, od evropskih sil še le 1866. leta, ko je zasedel prestol hohenzolerskl princ Karl I. ... Po svetovni vojni pa so se njene meje še bolje razširile.«

»Mi pravimo Romunom Vlasi,« je rekla Tea.

»Tako so že stari Slovani imenovali Rimljane, a pozneje tudi druge polatinjene narode.«

»Mi pa jim — Italijsi namreč — pravimo Lahi,« rekla gospa Marija. »In če bi bili Romuni bližji nas, bi jim gotovo tudi tako rekli.«

Tea se je nasmejala, Zdravko pa je pripomnil, vzbočivši prsi: »Včasi tudi meni kakšen Gorenjc reče, da sem Lah, če ga namreč nečem v čem razumeti.«

»Počakaj s tvojo Gorenjsko zgodovino, Zdravko,« je rekel Matevž in se obrnil k Teinemu spremljevalcu. »Romunski jezik, kakor sem ga slišal govoriti, ima mnogo slovenskih besed.«

»Da,« je rekel Tein spremljevalec. »Jezik romunski je sicer latinskega porekla in najbližji italijanskemu. Koliko je Romunom ostalo od jezika in običaja starih Dakijcev, se ne more zagotovo oceniti. Vendar, mešanje rasnih narodnosti, ki so se vršile v Dakiji vse do 10. stoletja, je zelo vplivalo na romunski jezik. Posebno je čutiti vpliv slovenskega jezika, od katerega je še v današnjem romunskem jeziku zelo mnogo korenov. Novejša doba je ustvarila književni jezik z italijanskim pravcem in pišejo z latinico, a romunske cerkvene in druge knjige so pa pisane s cirilico ali glagolico, torej s slovensko abecedo ...«

»V narodnostnem oziru so Romuni vztrajni, naravnost trdovratni,« je rekla Tea. Njen spremljevalec pa je nadaljeval:

»Da, noben narod ni tako vztrajen kot romunski. To se vidi najbolje v Banatu. Oni se z uspehom upirajo Madjarom in Nemcem ... Tu se čuti rimljanska preteklost. Oni se nočejo naučiti jezika svojih sosedov, ne sprejeti njihovih običajev, kratko: prisilijo svoje soseda, da se morajo naučiti romunski. Pri nas Srbih velja pregovor: Dovolj je, da pride ena Vlahinja (Romunka) v srbsko hišo, pa bo v kratkem času vso hišo poromunila ...« V tem je razlog, da se tako trdno drže in širijo v svojem starem elementu. Odtod razlog, zakaj so porumunjene mnoge srbske vasi, ki so prišle v dotiko z Romuni ...«

»Pa so, pravijo, Romunke lepe ženske,« je rekel Zdravko.

Gospa Marija se je nasmejale in rekla:

»To je važno za moške, da da ...«

Tein spremljevalec je rekel:

»Lepoto gleda vsakdo rad ...«

»In si jo zaželi,« je segel v besedo Matevž.

»Da, lepe so Romunke, zelo privlačne. Le da hitro ovenejo. Okrog 30 let stara Romunka je po večini že starka in ima svoje vnuke. Zgodnja možitev je eden iz vzrokov fizičnega in psihičnega padanja. So pa delovne. Delajo vsa in pridno, in so takorekoč one tiste, ki vzdržujejo hišo, živino, obdelujejo polje itd. itd. ... A moški so v splošnem leni. Romunke se oblačijo prosto, ali zelo pisano, poleg tega pa okusno. Srajca in krilo je navadno okusno okrašeno in izšito s črnimi in plavimi trakovi ...«

•

Solnce je zašlo. Somrak je počasi objemal parobrod. Električne luči se razsvetljevale krov in migotale v valove Donave. Pluli smo mimo obale Male in Velike Vrbice, Rtkova in Karlova in drugih vasi ...

»Dovolj mi je že te vožnje,« je rekla gospa Marija. »Zdi e mi, da plovemo vedno počasneje.«

»Nagnite se čez krov, gospa,« je rekel Tein spremljevalec, »pa boste čutili, da plovemo s polno paro. Vendar, enakomerna voda, nič pečin, pa se zdi, da stojimo ... Malo še potrpljenja, kmalu smo v Radujevcu. Tam zaplešemo kolo, kaj?«

Obrnil se je k vsem, kakor da čaka na pristanek. Zdravko je odgovoril vse:

»Gotovo zaplešemo. Seznanili smo se tako po domače in kratko nam je bila pot — razen gospe Marije, seveda — in zato zaplešemo ...«

Godba je zaigrala, kakor da ga je slišala, kolo. Tea in njen spremljevalec sta vstala. Zdravko je prijel gospo Marijo in tudi drugi smo se oprijeli. In po celem krovu smo zaplesali kolo.

Pa se je nagnil Zdravko nam:

»Kaj? ... Plešem ga, četudi se nisem učil.«

»Jaz tudi,« sem rekel.

Matevž pa je dodal:

»Mnogo nas je na krovu, ki ga plešemo, četudi samo z gibanjem rok, mesto nog ...«

•

Nekoč je bila plovba po Donavi ovirana tudi z velikimi carinami, ki so jo pobirali po Gornji Donavi avstrijski cariniki, Dolenji Donavi pa turški. Bile so, kakor pravijo v Železnih vratih kot zapor, verige z ene skale preko Donave na drugo, da se ni mogel nikdo pritihotapiti. No, od l. 1856. je Donava postala internacionalna reka, pristopna ladjam vseh narodov. In zato nadzira in regulira Donavo in plovbo po nji posebna komisija takozvana »Donavska komisija«, ki ima svoj sedež v Galcu in katera stoji iz sedem zastopnikov evropskih držav. Z Berlinskim dogovorom, l. 1878, je potrjena svobodna plovba po Donavi, reguliranje železnih vrat pa je bilo poverjeno Avstro-Ogrski, Kulija-rokav pa prepuščen Rusiji na svobodno razpolago ...

Tako je bilo ...

Danes plovejo ladje po nji pod vsemi zastavami in mi smo vsak hip katero srečali, ki je pozdravila naš parnik s krikom sirene in naš ji je istotako odgovoril. Lepi so takšni pozdravi ...

•

Večer je poljubil Donavo, parnik in vse naokrog ...

Tam doli, na obrežju je zagrmel strel. Parnik je zavriskal z dolgim vriskom. Zašumelo je na krovu. Nad parnikom se je zaiskrila raketa.

»Pozdrav Radujevcu ...« je bilo v ustah vseh.

Zapenjale so se suknje, uravnavali plašči dam, dasi je bilo vroče ...

Na obrežju, sicer slabo razsvetljenem, množica ljudi. Kakor da so v gosti travi vzcvetele marjetice, se je zdelo, zakaj njih obleka, noša, je bila tako slikovita.

Parnik je vžigal raketo za raketo. Godba je igrala pozdrav a tam na obrežju je odgovarjala druga.

Kolesa parnika so udarila po vodi, da se je zapenila še huje. Parnik se je prislonil k pristanišču, vrv je zletela na obrežje in parnik je bil privezan.

Mogočni stroj je obstal, kolo je otrpnilo in zdelo se mi je, da se je globoko oddahnil. Kako bi tudi ne, saj je bilo veslanje polnih 12 ur ...

Izstopimo ... Godba na obrežju igra, godba na krovu igra ... V mikavnih nošah pa stoje tam Radujevčani in Radujevčanke, kakor marjetice v gosti travi ... Stopali smo skozi špalir ter marjetic in šli na vrt hotela, da se okrepčamo ...

»Kakšna obleka,« je rekla gospa Marija, in Tea, ji je kazala: »Vidite, to je vse domače delo. Ženske obleke so bolje pisane posebno rokavi in srajca. Največja razlika v noši je na glavi »račine« (nekake mreže), ki so narejene iz rdečega sukna in obšite s črno vrvico. Odrasla dekleta imajo fes, a žene takoimenovane »krpe« (krpa); zavežejo jo in glavo do polovice z robcem, a oba konca pustijo na hrbet ...«

Zaplesali smo kolo pred radujevško cerkvijo. Otroci, dekleta, fantje in mi iz parnika ... Igrala je domača godba, igrala je naša godba ... Bilo je prisrčno, kakor še nisem videl ...

Prijatelj Zdravko in Matevž, gospa Marija in Tea, njen spremljevalec in jaz smo bili vsi med domačini kakor svoji in plesali smo po širokem dvorišču pred cerkvijo kakor nekoč stari Slovani pod lipo ... Lepe Krajinke, so gibčno poskakovale, nam, ki nismo točno vedeli plesati kola, pomagale. In veriga kola je bila velika, dolga, saj je plesalo nad 300 ljudi ...

•

Ponoči opolnoči se je zasvetilo v zraku. Raketa je počila v zraku in razsipala svetle zvezde v noč.

Parnik je zval.

Sirena je kriknila, kratko, odtrgano, kakor ukaz ...

Stisnil sem roko mladi, kakor fejgel lepi Krajinki in ona mi je vrnila stisk ... Nato pa so kolesa parnika udarila po vodi in parnik se je odmaknil.

Godba na obrežju in godba na parniku sta igrala pozdrav — slovo, roke so mahale, a rakete švigale v zrak ...

Pozdravljeni ...

Noč je, parnik reže vodo. Plava proti toku. 15 ur in bomo v Beogradu. Na obrežju, tik pri vodi, levem in desnem, se pojavljajo drobne lučke in kakor mežikajoč, izginjajo, da se nato zopet pojavijo.

Tudi svetilniki čuvajo naš povratek ...

Zato brez skrbi ... Lahko noč! ...

• • •

Pripis

Beležil sem vtiske potovanja za sebe, tako, v drag spomin. A pozneje, ko smo prejadrali že polovico pota, ko so mnogi pripovedovali razne zanimivosti o krajih, mimo katerih smo pluli, sem začel beležiti skrbneje. Pri tem sem se poslužil tudi knjige Sr. F. Stojloviča, ki je izšla l. 1893, »Na lepom srbskom Dunavu« ter tako izpopolnil svoje beležke. O Pančevskem mostu sem se pa ravnal po opisu, ki ga je priobčil 28. avgusta 1932 dnevnik Slovenec — »Pančevski most — čudo moderne tehnike«.

Ta spis sicer ne odgovarja vsem zahtevam pravega in popolnega potopisa in potovanja. Tega tudi nisem nameraval, ko sem ga pisal. Hotel sem samo podati občutke in spomine, ki jih ima in sliši popotnik s krova ladje, če gleda, misli, sprašuje in čuti ... Vendar, dasi je tak, zdi se mi, da bo vsekakor povedal dovolj o lepoti Donave in znamenitosti obale od Beograda do Radujevca ...

(Konec.)