Po visokih Alpah in nizki Lombardiji
| Po visokih Alpah in nizki Lombardiji Janko Mlakar |
| |||||||||||||
1909 Št. 1
uredi2.[1]) Iz Pinzola v gostilno zmagalca pri Adui
Južnotirolske doline so bile že za časa preseljevanja narodov jako obljudene. Rimljani so pošiljali svoje naselnike daleč noter v osrčje poslednjih ledenikov tirolskih planin. Tudi Pinzolo je bila najbrže stara rimska naselbina. Slovela je posebno po imenitnem templju, v katerem je bogoval Saturn.
Tirolci so že v tistih časih zelo radi obiskovali glasovita svetišča; zato se je okrog Saturnovega templja kar trlo poganskih romarjev. Ko pa je v petem stoletju v Rendenski dolini, južno od Pinzola, začel sv. Vigilij oznanjevati krščansko vero, je Saturnovi moči in slavi kmalu odklenkalo.
Goreči apostol je namreč prišel tudi v Pinzolo. Njegovo oznanjevanje pa izprva ni imelo takega uspeha kakor drugod; kajti ljudstvo je imelo preveliko zaupanje v svojega Saturna.
Sv. Vigilij pa ni bil mož, ki bi bil ostal na pol pota ali se lovil po dolgih ovinkih za ciljem. Šel je kar naravnost v tempelj, vrgel Saturna s prestola in ga razbil. Ta svoj čin pa je moral plačati s smrtjo. Pinzolonci so se namreč tako razjezili, da so ga kamenjali. A ni jim ni pomagalo. Vigilijevi nasledniki so v par letih spreobrnili tamošnje ljudstvo h krščanski veri. Z narodnim svetiščem je padlo tudi poganstvo.
Dandanes je Pinzolo pristno laško gnezdo, sredi rodovitnega polja, ki prav ni ne kaže, da se odpira v neposredni bližini ena najromantičnejših dolin Vzhodnih Alp — Val di Genova.
Ta krasna dolina se vije globoko med Adamellom in Presanello in se konča prav pri jeziku silnega Madronskega ledenika, ki presega v lepoti celo slovečo Pastirico. Videl sem ga po raznih nemških kočah tolikokrat naslikanega, da sem ga zelo želel videti tudi v naravi.
Prvotno sem sicer nameraval med potjo stopiti tudi na Adamello, a odsvetoval mi je turo neki hribolazec, ki je pravkar prišel s te gore in me je zvečer v gostilni moril s svojim dolgoveznim pripovedovanjem.
»Ako bi naleteli na lepo vreme, bi že še bilo vredno potruditi se gori, ker razgled je menda jako lep; žalibog, da ga jaz nisem užival. V megli pa ne hodite! Zakaj, posebne zanimivosti ne najdete na celi poti. Cokljal sem pet debelih ur po zmerno napetem zasneženem Madronskem ledeniku in sem prišel ves utrujen na vrh. Kakšen pa je Adamello, to vem prav toliko kakor vi, ki še niste bili gori. Videl nisem sploh drugega, kakor meglo in sneg. Tako zabavo si lahko privoščim tudi doma, kadar pade debel sneg.«
Tako mi je mož črnil beli Adamello in mi ga tudi tako počrnil. da sem se ga sklenil ogniti. Kajti na lepo vreme nisem smel upati. Tlakomer je namreč stal jako nizko, dasi je bil v gostilni »Aquila nera« obešen tako visoko, da sem moral stopiti na stol, ako sem hotel izvedeti za vreme. Sklenil sem torej iti samo do Lipskega doma, ki stoji ob Madronskem ledeniku, potem jo pa mahniti črez sedlo Presena v Italijo.
Drugo jutro sem kaj slabe volje zavil v Val di Genova; Brentske gore so bile zadelane v tiste debele rdečkaste megle, ki napovedujejo deževno vreme. Sčasoma sem pa pozabil na nizko stoječi -in visoko čepeči tlakomer v Aquili neri, na oblake, ki sem jim obrnil hrbet, in sem si pregnal slabo voljo s pogledom na krasote, ki so se mi bolj in bolj odpirale, čim globlje sem prihajal v dolin-o.
Val di Genova se lahko imenuje dolina vodopadov. Ker se dviguje proti svojemu sklepu v visokih pragovih, mora reka Sarca, ki jo pretaka, večkrat skakati črez nje. A tudi z desne in leve drve potoki v drznih skokih v dolino.
Komaj se mi je skrila za ovinkom cerkvica sv. Štefana, ki nekako čuva vhod v dolino, že mi začne bučati na ušesa vodopad Nardis. Kakih 1500 m nad dolino zajema potok svoje moči iz širnega Nardiškega ledenika ter pada po kratkem teku v dveh velikanskih skokih črez navpično črno steno v globok kotel takoj poleg poti.
Kolovoz postaja vedno bolj napet in se vije med velikanskimi tonalitnimi skalami, ki so raztresene na široko po dolini. To so zadnji ostanki proda, ki je pred tisočletji spremljeval ogromne ledene valove, segajoče dale po dolini navzdol. Madronski ledenik je namreč nekdaj napolnjeval vso dolino Genova. To dejstvo nam pričajo omenjene skale in pa od ledu obrušene plošče, ki jih je vse polno po dolini.
Onstran gostilne »Alla aqua fontana buona« se dolina nekoliko razširi. Na levi se dviguje strma, a lepo porasla stena, ki črez njo vodi pot do ledenika Lares in od tod dalje na Care Alto (3465 m). Velikanski Lareški vodopad se vije po zeleni steni, med temnimi smrekami, kakor širok srebrn trak. Njegovo šumenje pa udušuje glušeče bučanje valov Sarce, ki drve v večjih in manjših vodopadih navzdol. Naposled se jih tako navadiš, da se ti že čudno zdi, ako vsakih deset minut ne zagledaš novega slapa.
Ko pa pridem po precej strmih ovinkih na Nemško planino (Malga Tedesca), zablišče se mi nasproti prostrani ledeniki Adamellske skupine. Pot vodi sedaj po mehkih zelenili tratah in se slednjič izgubi v senčnatem gozdu. Iz globočine prihaja zamolklo bučanje krasnega vodopada Sarce ter gluši zvonjenje zvoncev črede, ki muli ob gozdu sočno travo. Najraje bi bil legel v senco pod vitke macesne. A čas je hitel in jaz sem moral za njim.
Ko pridem iz gozda na piano, zagledam pred seboj v daljavi Madronski ledenik in velikanski njegov padec, ki sega od širnih ledenih poljan v znožju Adamella skoraj noter do dna doline. Mogočni steber Lobbije basse ga loči od Lobbijskega ledenika, ki se bliža krasnemu Beneškemu gozdu v mogočnih pragovih.
Ko se mi izgubi iz ušes bučanje zadnjega in največjega vodopada Sarce, razgrne se pred menoj nenadoma krasna planina Bedole (1548 m). Obdana je od najlepših vrhov združenih skupin Presanelle in Adamella. Posebno lepo se vidijo vrhovi Cigolon (3040 m), Busazza (3293 m) in Monte Botteri (3272 m). Prekrasno je nasprotje med zeleno planino, temnimi gozdovi, bleščečimi ledeniki in črnimi stenami.
Nekoliko nad tem krasnim zelenim dolom stoji namesto nekdanje slabe turistovske koče lep Bologninijev dom (Časa Bolognini). Mimo njega je izpeljana zložna steza do Lipskega doma (Leipzigerhaus), kamor sem prišel nekaj minut črez poldne. Zadnji, skoraj popolnoma ravni del pota sem kar predirjal, ker me je nagnala huda ploha. Bil sem prav vesel, da sem ji ušel v gostoljubni hribolaški, četudi — nemški dom. Kajti imel sem samo dvoje na izbiro: ali naj se pustim zmočiti od laške plohe, ali naj se zatečem pod nemško streho! Ker nisem tako dosleden kakor tisti Nemci, ki v največjih nevihtah vedre — pred slovenskimi kočami, sem odnesel suho obleko in kožo v krasno zavetje, ki so ga Lipčani postavili 2441 m visoko skoraj tik Madronskega ledenika.
Dom je sezidan iz samega kamenja in znotraj lepo obit. Obednica je jako prostorna in okrašena z izredno lepimi planinskimi slikami. Postrežba je bila taka kakor v kaki ljubljanski restavraciji; počutil sem se čisto ljubljansko, in to tem bolj, ker se je bila vsa okolica oblekla v praznično meglo.
Ugajal mi je tudi mir, ki je vladal v celi hiši; kajti poleg mene jo je počastil samo še en gost. Prišel je z vodnikom črez laško mejo. Ko sem mu povedal, da nameravam črez »Passo di Presena«, mi je svetoval, naj se pogodim z njegovim vodnikom, da me spremi do Tonalske ceste.
»Mislim, da ne potrebujem vodnika za to pot«, sem mu rekel nato, »saj je steza nadelana in zaznamovana.«
»No, kar se tiče steze, je bodete prav malo videli, ker je večinoma še pod snegom«, odvrne mi on, »sploh se pa tudi na kopnem težko sledi. Da je pa zaznamenovana, to slišim sedaj prvikrat iz vaših ust, kajti med celo šesturno potjo nisem videl nobenega znamenja. Tudi ledenik, ki sega od vrha do Presenskih jezer, ni posebno varen. Ker je zelo strm in na nekaterih mestih razpokan, rabila sva z vodnikom vrv. Kar zmenite se z njim. Ker mora itak nazaj v Ponte di Legno, kamor ste namenjeni tudi vi, peljal vas bo za malenkostno odškodnino.«
Gospod mi je res dobro hotel s svojim svetom; že iz vljudnosti ga nisem mogel zavreči. Šel sem torej v vodniško sobo. Tam zagledam za mizo majhnega, začrnelega možica, pravi tip laškega vodnika.
»Kdaj se vrnete domov?« vprašam ga kar naravnost v najlepši polyglottovi Iaščini.
»Najprej hočem malo povedriti in počivati. Okrog tretje ure jo pa mahnem nazaj;« odvrne mi mož v še precej dobri — nemščini.
Morda mu ni bila moja laščina všeč, ali se mi je pa upal z nemščino prikupiti. A jaz sem se držal trdovratno njegovega materinega jezika.
»Koliko zahtevate, da smem iti z vami črez »Passo di Presena?« vprašam ga dalje.
»Peljem vas prav ceno. Taksa je sicer šestnajst; ker pa moram itak nazaj, mi bodete dali samo štirinajst.«
»Kako, štirinajst?« začudim se jaz. »Kaj ne, saj mislite štirinajst soldov?[2] To je prav malo.«
»Vi se šalite«, zasmeji se vodnik. »Jaz ne mislim štirinajst soldov, ampak štirinajst lir.«
Sedaj sem se pa jaz smejal.
»Kaj se vam blede? Mislite li, da sem res tako vljuden, da vam bom plačal štirinajst lir, da vam smem družbo delati?«
Te besede sem mu moral povedati v nemščini, ker mi jelaščina že pošla, ko nisem bil pripravljen na tako dolg razgovor.
Vodnik je začel nato nekaj čvekati od »dieci lire«, a jaz se nisem hotel ve z njim pogajati in sem šel iz sobe. Jezilo me je, da je stavil tako nesramno zahtevo, ko je bil vendar že plačan za celo turo. Da bi pa vodnik ne mislil, da hočem za njim stopinje pobirati, sem odšel iz Lipskega doma takoj, ko je bila ena proč.
(Dalje prihodnjič.)
1909 Št. 2
urediMedtem se je že namreč nekoliko zvedrilo. Dež je ponehal in megle so se toliko razkadile, da so se videli razven Adamella vsi vrhovi, ki obdajajo Madronsko ledeno morje. Mahnil sem jo torej kaj urno po ozki, komaj vidni stezi, ki vodi za hišo precej strmo navzgor. Črez dober četrt ure sem stopil že na sneg. Ker sem imel jako natančen zemljevid s seboj, se nisem nič bal, da bi zašel. Jako čudno se mi je pa zdelo, da nisem našel nobene, niti najmanjše sledi od hribolazca in vodnika, ki sta zjutraj morala todi hoditi.
Mislil sem že, da sem malo zašel, ko zagledam pred seboj majhen kotel in v njem par jezerc. Bil sem že 2661 m visoko in mično jezerce (Lago Scuro) z malimi ložami krog sebe mi je pojasnilo, da sem na pravem potu.
Nad kotlom se pečine vedno bolj kopičijo in se naposled združijo v smelem vrhu, ki se imenuje po jezeru v svojem vznožju Corno del Lago Scuro (3164 m). S Cimo di Presena (3069 m) je zvezan s silno razoranim grebenom, ki se pa tik pod omenjenim vrhom zniža do 3011 m. To sedlo imenujejo sedaj Passo di Presena, kakor ga je krstil znani planinec Payer, ki je oblezel skoraj vse vrhove Presa-nellske skupine.
Pot sem imel torej jasno začrtano. Obiti sem moral črne stene grebena in jo mahniti proti škrbini, ki se mi je morala pokazati vsak hip. Del kotla onstran jezer mi je obetal zložno pot; žalibog, da je ostalo le pri obetih. Kajti jedva sem stopil na sneg, že sem se vdrl do pasu in stal v vodi. Prepričal sem se o resničnosti pregovora, ki pravi, da pogled vara, obenem pa tudi spoznal, od kod se — napajajo jezerca! Kotel je namreč poln studencev, ki izpodjedajo sneg. Tako nastane naposled le dobro ped debela plast, ki komaj čaka, da jo kak hribolazec predere. Ker nisem videl nikjer nobene luknje v snegu, sem po pravici sklepal, da sem prvi hribolazec, ki je prevzel to delo. Zaslužil sem pa dobro dnino, kajti navrtal sem še precej lukenj, preden sem prišel na trdna tla. Zdajci sem tudi že zagledal takoj nad seboj Presensko sedlo, izza katerega me je pozdravljal kos modrega italijanskega neba. Še dobrih deset minut in bil sem na vrhu.
Razgrnil sem havelok po snegu, legel nanj ter gledal v krasni svet, ki se mi je nenadoma odprl. Pred menoj so se vrstili mogočni gorski grebeni; med njimi sem videl tuintam globoke doline, obrobljene od lepih zelenih planin; te pa ločijo širne, z velikanskimi skalami posejane groblje od strmih ledenikov, ki so z njimi okovane vse severne stene od Corna de Lago Scuro noter do Presanelle (3564 m). Vse to je obsevalo žarko italijansko solnce, kakor da bi bili Lahi naročeni na lepo vreme. Ko sem se bil nekoliko razgledal, začnem natančneje motriti svet v bližini. Moral sem se namreč zanimati za pot, ki vodi s sedla v dolino.
Neposredno s sedla se pride na širni Presenski ledenik, ki je z njim pokrit ves kotel med strmimi stenami vrhov Cresta Časa Madre (3105 m) na zahodu in Busazza na vzhodu. Na koncu ledenika sem pa opazil nekaj malih jezerc. Zemljevid me je takoj podučil, da so to Laghi di Presena in da moram mimo njih v dolino.
Hotel sem jo že odpihati navzdol, ko mi obvisi pogled na smelem stožcu Cime di Presena, ki se je dvigala komaj petdeset metrov nad menoj. Urno odložim nahrbtnik in jo udarim nanjo. Lotil sem se je pa od severo-zahodne, ledene strani. Ker je na tej plati strmina zelo velika, sem se moral oborožiti celo z derezami, da mi ni bilo treba sekati preveč stopinj. Razgleda sicer nisem imel posebno večjega kakor s sedla, zato sem pa spoznal, zakaj nisem našel med potjo nobene sledi.
Ko se namreč na vrhu ozrem proti Adamellu, zapazim v vznožju sten Cigolona lezti človeško postavo, v kateri sem s pomočjo daljnogleda spoznal vodnika zedinjene Italije. Ko bolj natanko ogledujem okolico, uvidim takoj, da je mož svojega gospoda vodil popolnoma drugod, nego sem hodil jaz. S sedla sta najbrže šla globoko doli v Val Ronchina, odtod sta pa prišla na stezo, ki vodi iz planine Bedole do Lipskega doma. Na ta način sta se ognila sitnega dela, ki sem ga opravil jaz v kotlu jezera Lago Scuro. Ker nisem hotel, da bi me bil vodnik prehitel, sem splezal po skalah nazaj na sedlo in jo udri po ledeniku navzdol. Ker ga je še pokrival debel sneg, sem se tuintam še precej prijetno vozil. Radoveden sem bil, če bom zadel v dnu na stezo laškega planinskega društva. Toda zaman sem napenjal oči. Moral sem se torej zopet zaupati zemljevidu. A komaj sem storil nekaj korakov, sem začuden obstal. Pred menoj se je namreč odprl velik, ne preglobok kotel, ki je, rekel bi, kar posejan z večjimi in malimi jezerci.
Slišali smo že, da moraš po Adamellovem kraljestvu kar paziti, da ne telebiš v kako jezerce. Toda tako ljubkih gorskih jezer, kakor so Presenska (Laghi di Presena), ki si v njih Presenski lednik ogleduje svojo belo obleko, pač tudi tu ne najdeš izlahka.
Šest jih je vseh skupaj. Tri obdajajo ledenik kakor v polumescu ter mu oblivajo vznožje. Ostala tri se pa vrste skoraj v ravni črti do škrbine del Paradiso. Srednje jezero, ki je največje, leži tik pod temnimi stenami razoranega Castellaccijevega grebena (3028 m).
Na njegovem bregu sem sedel celo uro, zrl na mirno vodno gladino, na strme stene ter se prepustil popolnoma občutkom, katere mi je zbujal mir, ki vlada v tej samoti. Toda treba je bilo misliti na odhod; kajti popoldne se je že nagibalo, a bil sem še vedno 2600 m visoko. Preden se odpravim, pogledam še enkrat na ledenik. Tu zagledam nenadoma na belem sedlu temno postavo. Bil je vodnik. Takoj sem glasno zaukal, da bi ga opozoril nase. Toda mož očividno ni maral za mojo druščino. Mesto da bi se bil popeljal po snegu do jezer, jo je mahnil pod stene Corna del Lago Scuro; kmalu je izginil v skalovju.
No, jaz nisem posebno žaloval za njim, marveč sem se napotil proti Monticellijevemu sedlu. Onstran zadnjega jezera dospem na dosti široko, s prodom posuto škrbino, odkoder zagledam pod seboj globok jarek, v daljavi pa košček Tonalske ceste. Stvar mi pa ni bila popolnoma jasna. Kajti jarek se mi je zdel zavit proti severovzhodu, dočim sem se jaz moral držati severozahodne smeri, ako nisem hotel delati prevelikega ovinka. Na zemljevidu sem namreč videl zarisano neko škrbino v Monticellijevem grebenu, skozi katero sem upal priti na cesto že blizu Ponte di Legno. Poiskati sem si torej moral dotično škrbino.
Ker mi ni kazalo delati velikih ovinkov okrog jezer, splezam urno po lahkih skalah na greben. In ni mi bilo žal. Na levi sem namreč zagledal globoko zarezo, pred seboj pa krasno zeleno ravan, in sredi nje belo Tonalsko cesto. Urno se ozrem še enkrat na jezera iti strahovito razpokani jezik, ki ga izteguje Presenski lednik globoko v dolino, potem se pa začnem spuščati po dosti strmih pečinah v škrbino. Neki gladki steni se umaknem proti zadnjemu jezeru in kmalu nato stojim pred edinim kažipotom, ki sem ga videl na »poti« od Lipskega doma do Tonalske ceste.
Ta prijatelj vseh hribolazcev, ki potujejo brez vodnika, me pouči, da stojim na »Rajski škrbini« (Passo del Paradiso, 2573 m). In zares nosi to sedlo po pravici svoje lepo ime. Zakaj, pogled v Camoniško dolino (Val Camonica) in na Ponte di Legno se mi je v resnici zdel rajsko lep. Začutil sem kar nekako hrepenenje po tem laškem gnezdu. Zato sem hitel po strmih skalah navzdol, kar se je dalo. Podili so me tudi studenci, ki zajemajo menda svoje moči v jezerih ter se vlivajo v neštevilnih curkih črez pečine. Nekateri so bili namreč tako predrzni, da so iskali poti pri meni v rokavih, čevljih, da, celo za vratom. Ker nisem prijatelj take mokre druščine, sem bil prav vesel, ko sem naposled dospel v dno stene, kjer sprejema studence globok jarek v svojo strugo. — Deloma po snežišču, deloma po skalovju dospem slednjič na zelena tla. Še dva, trije griči, potem četrt ure poti po travnikih in bil sem na gladki Tonalski cesti, ki veže Val di Sole s Camoniško dolino.
Tonalsko sedlo (Passo del Tonale 1884 m) tvori državno mejo med Avstrijo in Italijo. Jaz sem stopil na cesto kake pol ure pod sedlom. Dogana (mitnica) ob cesti me je opomnila, da sem že na laških tleh. Ker nisem kadilec, sem šel kaj mirne vesti mimo. Dva »leblajtarja« sta ob cesti balinala. Bila sta tako zatopljena v svoje delo za varstvo in korist domovine, da me niti zapazila nista, akoprav se v mojih gorskih čevljih ne da hoditi tihotapsko.
»No, vama bi človek lahko ukradel dogano; gotovo bi jo pogrešala šele zvečer, ko bi bilo treba iti vanjo spat«, sem si mislil in prav žal mi je bilo, da nisem imel v nahrbtniku par sto smodk.
Val Camonica je od sedla noter do Ponta di Legno prav malo obljudena. Le tuintam stoji kaka borna kočica na zelenih bregovih šumečega Oglija. Ob poletnem času je ta potok precej krotak. Kadar se pa do dobrega napoji, kakor n. pr. spomladi, ko začne sneg kopneti, podivja kakor vsi pijanci, da ji struga ni zadosti široka. Takrat preplavi vso ravan s svojimi mlečnobelimi valovi. Zato so v novejšem času zgradili cesto visoko gori nad njegovo strugo, da se ne more niti v največji jezi povzpeti do nje.
(Dalje prihodnjič.)
1909 Št. 3
urediDolgo, dolgo sem že tolkel po dolini navzdol, a Ponte di Legno se mi še vedno ni hotel pokazati. Gladka, a trda cestna tla so mi po enajsturni hoji iz Pinzola že začela presedati in postalo mi je pri duši dolg čas. Zato se začnem malo ogledovati okrog, bi li zagledal kje kakega človeka, kateremu bi ponudil druščino ter se malo uril v laščini. In res, sreča mi je bila mila.
Kmalu zagledam pred seboj drobiti po cesti dvoje dekletec v še napol otročjih krilih. Ko ju doidem, ju prijazno pozdravim »buona sera«, nakar dobim iz ust obeh popolnoma nepričakovan odzdrav »guten Abend.« Ker sem po svoji službi navajen z nado nežnega spola v cerkev hoditi, sem se kmalu seznanil z ljubkima laškima stvarcama, ki dajeta tujcu na laški pozdrav nemški odzdrav.
Starejša, Marietta po imenu, je bila pravkar prišla domov iz Bolcana, kjer se je v samostanu dve leti učila nemški. Mlajša, njena sestra Maddalena, je pa dokončala domačo šolo in je željno zajemala iz bogatega Mariettinega nemškega znanja. Njunemu očetu, gostilničarju Baratieriju iz Ponta di Legno, se je namreč zdelo potrebno dati dekleta izuriti v nemščini, ker prihajajo v njegovo gostilno nemški turisti.
Maddalena mi je tudi s ponosom povedala, da je bil tisti general Baratieri, ki je zmagal Abesince pri Adui, njen stari stric. Tu sem se spomnil tudi jaz one vojske med Lahi in Abesinci, ki je v njej leta 1896. general Baratieri s svojimi polki predirjal v eni sapi šestdeset kilometrov. Naši zgodovinarji trde, da so bili takrat Lahi poraženi, toda mala učenjakinja in vrla domorodkinja s Tonalske ceste je v enomer zatrjevala, da je zmagal njen stric.
Ker upam, da ne postane Plan. Vestnik vir samo za zemljepisce, marveč tudi za zgodovinarje, hočem v kratkem dotično vojsko opisati in sicer na podlagi lastnih poizvedovanj posredno na licu mesta. — Koncem prejšnjega stoletja so Lahi naenkrat začutili hrepenenje po Abesiniji. Najlažje so upali doseči svoj cilj s pomočjo laške omike. Zahtevali so torej od Abesincev, da naj sezidajo v Adui laško vseučilišče za tamošnje Lahe, katerih je bilo okrog devetindevetdeset. Lahom sicer ni bilo veliko za vseučilišče, šlo se jim je marveč le za to, da bi pri zidanju kaj zaslužili. Abesinci so pa odgovorili, da je v Abesiniji itak že preveč vseučilišč. Nato so dali Lahi Abesincem ultimatum : laško vseučilišče ali pa vojsko. In Abesinci so si izbrali vojsko.
Lahi so pa dobro vedeli, da so njihovi sovražniki izvrstni turisti. Zato so izbrali za vojsko tiste vojake, ki so znali najhitreje teči. Tem »letečim« polkom so pa dali za poveljnika Baratierija. Ta general je bil namreč znan, da goji v svojih polkih posebno oni način bojevanja, ki se imenuje v avstrijskem vojaškem narečju Laufschritt.
Izprva je imel mož srečo. Kajti prišel je v par dneh do Adue. Abesincev sicer ni mogel popolnoma ugonobiti, ker so mu ušli na desno in levo v gore; a dosegel je vsaj toliko, da je prišel do mesta, ki so v njem hoteli imeti Lahi vseučilišče. Baratieri je najprej telefoniral v Rim po zidarje, opeko in cement, potem se je pa utaboril pred mestom ter čakal prve pošiljatve. Toda mož je obračal, Abesinci so ga pa obrnili.
Neko noč se je namreč Baratieri zakasnil pri mori[3], ki jo je igral s svojimi štabnimi častniki. Naenkrat nastane v taboru velikanski šum.
»Aha, zidarji so došli«, pravi general, »toda z malo manjšim hrupom bi vendar lahko prišli.«
Kar plane v šotor stražni častnik ves zasopljen in zakliče: »Od zahoda se bliža sovražnik.«
Nato začno po vsem taboru klicati bobni in trombe k orožju in kmalu je stala vsa vojska v bojni vrsti. Tu se že prikaže tudi Baratieri na iskrem arabcu pred četami in jim zakliče: »Fantje, nobenega strela! Z bodali naskočite sovražnika in ga po svoji stari navadi razpršite na vse štiri vetrove! Za menoj otroci! Hura!«
In »hura« so zakričali vojaki in jo vdrli za svojim poveljnikom, ki je dirjal daleč pred njimi v črno noč. Vso noč so leteli, toda sovražnika, ki se je bil — kakor so mislili — spustil takoj v beg, kakor hitro so se zabliskala laška bodala, niso mogli dohiteti. Zagnali so se v tak dir, da jih je vstavilo šele — Rdeče morje. Abesincev sicer še vedno nikjer niso videli; najti pa tudi ni bilo polovice laških bataljonov in topničarja niti enega. Kako je to prišlo? —
Takole: Baratierija je namreč trgalo po zobeh. Zato je zamenjal vzhod z zahodom. Obrnil je torej po pomoti vso vojsko proti tisti strani, kjer sovražnika ni bilo, in je podil vojake naprej v trdnem mnenju, da zasleduje Abesince. Ti pa so drli za njim in pobili ter polovili njegove zadnje čete. Rešili so se le tisti, ki so znali najbolje teči. Ker abesinski generali niso v svoji armadi zadosti skrbno gojili »Laufschritta«, ostali so daleč za Lahi in na ta način jih je — v Laufschrittu — premagala dobra polovica laških čet.
Ta poraz je pa pomagal toliko, da Lahi ne nadlegujejo več Abesincev za laško vseučilišče v Adui.
Prav je imela kratkokrila zgodovinarica s Tonalske ceste, trdeč, da je spravil Baratieri sovražnike v tek; kajti tekli so res Abesinci, tekli, in sicer za Lahi.
(Dalje prihodnjič.)
1909 št.4
urediMoji tovarišici sta bili kaj zgovorni, in ker sem tudi jaz kazal veliko gorečnost, pri Maddaleni izpopolniti svoje laško znanje, nam je čas potekal kaj hitro. Tako se mi je Ponte di Legno prikazal skoraj nepričakovano. A imeli smo še vedno dale do sela, ker leži črez tristo metrov pod cesto sredi lepe, skrbno obdelane ravnine.
Ko sem zagledal neštevilne ovinke, v katerih je cesta izpeljana v dolino, sem se takoj ozrl po kaki pripravni bližnjici. In res bi bil izbral (po svoji stari navadi) napačno, ko bi ne imel tako veščih vodnic. Deklici sta skakljali po strmi stezi kakor srni, jaz sem pa ropotal za njima v svojih težkih čevljih; kar naenkrat smo bili v prvem laškem selu tostran Tonalskega sedla.
Ponte di Legno (1261 ni) je važna točka kot izhodišče za gore, ki oklepajo Camoniško dolino. V njem ostajajo vsi turisti, ki potujejo na Avstrijsko ali pa obratno, najsi že potem izbero zložni Tonalski prelaz ali katerokoli izmed številnih škrbin, ki so z njimi presekani gorski grebeni skupine Adamella in Presanelle. V tem selu počivajo tudi tisti, ki prihajajo črez Gavijsko sedlo (Passo Gavia) od južnih ledenikov Ortlerske skupine. Lepa okolica in sveži zrak pa privabita vsako leto tudi ve stalnih gostov v one gostilne, ki so za laške razmere še dosti dobro prirejene za tujce. Zlasti imenitni hotel Tonale se menda ponaša z visokimi cenami, a manj z dobro postrežbo. No, jaz sem se v Baratierijevem »albergu« počutil prav dobro. Imel sem celo sobo z balkonom.
Koliko pesnikov je pa že opevalo v boljših in slabših stihih bajne italijanske večere in sanjave noči pod južnim podnebjem! In kolikokrat sem želel doživeti tak večer in okusiti čare sanjave italijanske noči! Priznati moram, da me je baš to hrepenenje po bajnih večerih gnalo pod »jasno nebo italijansko.« In hitreje nego sem mislil, so se mi izpolnile moje vroče želje. Kajti že na balkonu Baratiereve gostilne sem iz polne kupe pil naslade italijanske noči, ki so bile tem slastnejše, ker jim je bilo primešanega nekoliko pelina.
Takoj po večerji stopim na balkon in sedem na zložen stol, ki je bil očitno pripravljen za to opravilo. — Nad seboj zagledam precejšen kos modrega neba, a nad njim je visela debela megla kakor zaplata na praznični obleki. — Dolgo, ozko ulico so čarobno razsvetljevale leščerbam podobne žarnice, na hišnih pragih so sedele kuštrave hčere italijanske in so se za kratek čas prepirale, umazani otročaji so se lovili med hišami, se lasali in kričali forte; tuintam se je na strehi zadrla mačka; zrak je pa napolnjeval mičen duh makaronijev in polente. — Skratka: bil je bajen, tih večer . . .
Bilo mi je neznansko poetično pri srcu. Najnežnejši občutki, ubrani v najlepših, še nezapisanih stihih so mi polnili globino srca. Želel sem si biti pesnik, potujo pesnik, ki prinaša s potovanja svoje občutke in vtise, ujete v krasnih stihih in vezane v bodoče debele knjige. In malo je manjkalo, da se mi ni želja uresničila. — V duhu sem že gledal naslovni list svojih zbranih pesmi, in sicer: dve vrsti visokih enonadstropnih hiš, vmes ozko ulico v skrivnostnem polumraku, na pragih krasne deve z lonci, polnimi »frugalne« jedi, na strehi Baratierijeve gostilne bajnega mačka z junaško povzdignjenim repom in naježeno dlako, na hrbtu pa zapisan naslov: pesniška zbirka »Fige in cvebe« . . .
Zdelo se mi je, kakor da bi bil zaslišal v zraku rezgetanje Pegaza; zdajci udari v meni pesniška žila, roka mi zgrabi za bilježnico in pesmi se mi vsipljejo na papir stih za stihom, kitica za kitico. Naenkrat sem imel pred seboj lep, debel zvezek najlepših pesniških umotvorov.
Ves hvaležen pogledam kvišku. Kar mahne Pegaz po muhi — in jaz zapazim, da se megla, ki je poprej visela na nebu kakor zaplata na prazničnem oblačilu, bolj in bolj bliža mojemu sedežu. Ko se dotakne balkona, izvije se iz nje krasen genij, ki mi položi v naročje velik lavorov venec. —
Tu se zbudim. Ulico je razsvetljevala le še tuintam kaka žarnica, na nebu je visela še vedno ista debela meglena zaplata, v naročju pa mi je ležala prijazna mačica, ki je zadovoljno godla. — Kako živo sem pa sanjal svoje pesniške sanje, mi je pričala bilježnica, ki sem jo še vedno držal v rokah, in v nji prvi stihi začete pesmi »Nočna balada«, ki jih naj objavijo iz moje zapuščine moji — dediči. Nevoljen, da so se moje »Fige in cvebe« razkadile kakor vonj makaronov in polente, ki je zvečer napolnjeval vzduh, se odpravim k počitku.
To je bil počitek! Jedva sem zatisnil oči, že je stal poleg postelje general Baratieri na iskrem arabcu. Potegne me izpod odeje, posadi pred se in v hipu sva bila pri Adui. Tu skoči s konja, prime me za roko in tekla sva, da so naju komaj dohajale pete. Onih šestdeset kilometrov do Rdečega morja sva imela po bliskovo za seboj. A tudi morje naju ni ustavilo. Tekla sva po Rdečem morju, priplavala skozi Sueški prekop v Sredozemsko morje, potem sva zavila v Jadransko morje ter stopila v Trstu na kopno. Nato sva v velikanskem skoku preskočila Dolomite, malo počila na Cimi Tosi, preplavala Presenska jezera in takoj nato sem že zopet ležal v postelji. Baratieri zasede zopet svojega arabca, se vljudno prikloni in oddirja skozi vrata.
In zopet sem se zbudil. — Beli dan je že gledal skozi okno, jaz sem bil pa bolj truden nego zvečer, ko sem legel. Noge so bile obtovorjene, glava pa, kakor bi me bil Pegaz s kopitom otrnil po nji. Tako se godi pesnikom!
Prijatelj, ako zaideš kdaj v Ponte di Legno in hočeš mirno počivati, svetujem ti tole: Ne prepiraj se na Tonalski cesti z Baratierijevo Maddaleno o zmagalcu pri Adui, ne gasi si žeje v »albergu« z močnim veltlincem in ne hodi na balkon občudovat bajne, sanjave italijanske noči! Če ne, se te bo lotila pesniška skušnjava, kakor se je mene, z vsemi posledicami!
(Dalje prihodnjič.)