Žehti poljana razbeljena,
še nikdar doslej ni žehtela tako:
Ni dalo ji žarkov dobrotno nebo,
iz solnca dobrotnega ne, iz pekla,
razpaljenega v sovraštvu strupenem,
svoj ogenj sesá,
smrt svojo:
Smrt svojim njivam in cvetkam in pticam,
pogin še viharju svojemu,
pogin vsaki stvari svoji ...
Žehti poljana razbeljena ...
Nekdo je iz gozda, težko dihajočega,
prepodil krvnikov jastrebov jato —
o, bil je njih lastni nemir! —
in s plahim so krikom čez plan poleteli ...
Še stokrat s perotmi zamahnili niso —
omagali vsi so in onemeli ...
Žehti poljana razbeljena ...
Kdo je splašil iz gozda trepetajočega
trumo junakov v ta divji dir? —
Koprnenje, žeja po krvi? ...
Glej, vsak izmed njih je prvi! ...
O, misel na ljubljeni dom je močnejša,
močnejši — spomin na ženo predrago,
spomin na otroke, potrto nevesto ...
Ogenj užiga jim v srcih ogenj.
Kakor vihar gre truma junakov,
skozi ogenj si dela cesto —
po zmago ...