Pod Kontoveljem
← Jesenski večer (Gruden) | Pod Kontoveljem (Gruden) (Primorske pesmi) Igo Gruden |
Mesec vzhaja ... (Gruden) → |
|
Po bregu mrak se vedno više vzpenja,
a čez vse morje luč je še razlita:
iz barve v barvo dahnjena, prelita,
drhteti v tihih valih ne odjenja.
Potihnil dan je – krik in šum življenja,
a šum in krik na dnu srca ne spita:
nebo in morje skoro se spojita
v en sam dihljaj vseh sanj in hrepenenja.
Počasi s Kontovelja zvon odpoje,
na hribu vas je že utonila v mraku;
v zapadu obviselo le nebó je
kot zástor tam visoko v toplem zraku:
pogreza breg v najgloblje se pokoje,
ne vzdrami več ob mojem se koraku.