Pod cvetočim nagnojem

Pod cvetočim nagnojem ...
Fran S. Finžgar
Izdano: Slovenec 56/143; 1928
Viri: dLib 143
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Tole:

V planinski koči toži oskrbnica: »Strašno je s šolami. Vložila sem pritožbo, naj ne napravljajo skupne šole več izletov po planinskih kočah. Fantini so skakali po posteljah in umazali vse rjuhe, razbili mi okna. Dekleta so pobrala koce in šla z njimi v grmovje. Nazaj jih niso prinesla. Po hosti smo iskali in pobirali odeje.«

Na kolovozu pod planino možujeta dva kmeta. Ujamem, ko je eden kazal mezinec drugemu: »Toliko kot na tegale, se ne sme in ne more oče danes opreti na otroke. Sem mislil, da na starost počijem, pa se vpenjam za tri.«

Srečam druga dva: »Kaj pa tovariš tu zadaj na senu?« – »Nahrbtnik onegav; kot krava leži pijan in ne more naprej. Žena pa vleče, da se bo pretrgala. Mišjice naj mu nasuje v jeruš!« – Pristopi še tretji: »Ali bo začel zidati?« – »Ne še. Se pritožim. Župan mi ne pusti tik poti.« – »Postava je taka!« – »Kaj postava! Siten je! Nikoli več ne volim z njegovo stranko.«

Takole smolo sem imel letos, ko sem prvič šel na planine. Pusta burja in še dež povrhu – to ni nič. Takile sunki v dušo, ki tudi prav za prav niso nič, me pa bole. Zavil sem s poti in se zaril v goščo. Rumeni nagnojevi grozdi cvetja so se zibali v vetru, zlat dež je padal name. Zleknil sem se na srnjakovo posteljico in gledal v zibajoče se zlato nad seboj – in sanjal. Imam pa strašno slabost, kadarkoli sem v takšni sveti prirodni samoti, da podiram, gradim – in svet popravljam. (Sreča, da mi je taka samota zelo redko dodeljena!)

Zatopil sem se v uspešno neuspešnost sedanje pedagogike v obliki od čevljev pomandranih rjuh in po gozdu raztepenih odej; v ves bahaški klepet velikanske prosvete in prosvitljenosti, v neomajno politično prepričanje, v srčno pesem čiste ljudske volje – – – sam sebe sem se ustrašil, tako črno sem gledal v božje zlato nad seboj. Tisti hip, ko se je ulilo name skozi šum vej veselo solnce, sem se spoznal, da sem godrnjač, nerga, ki je za samo ljubo škodo in napotje na svetu. »Nočem!« sem se odločno prevalil na listju in začel vnovič misliti. Zazrl sem se v sosednji hrib, prav tja, kjer je moj oče nekoč s peto pomandral dva modrasa in je bil zato v mojih očeh junak brez para. Moj oče! Tudi krojač je bil in je tisto prvo leto, ko se je budil Orel z bobnom in hrupom, rekel fantu, ki mu je bil prinesel blago, da mu skroji orlovsko bluzo: »Kaj? Bluzno za orle? – Tvoji orli so za sedaj osrani konji in krave v hlevu. Ko te vrdeneš, da se bodo kar svetili, potlej pridi. Bluzna je za pušelc, zate je pa še šiba.« Iz hiše sem se izmuznil tedaj, ker nisem upal ugovarjati – in hud sem bil. Danes spoznavam očetovo modrost. Vsak kroj je pušelc na vrh prepričanja in poklicnega dela. Kdor krije s krojem neznačajnost, kdor lenobo je ta pušelc snetie, ki ga o!

Fant, ki nosi pušelc, ga bo branil. Kdor se ga dotakne le z zlim jezikom, bo imel z njim opravka. Kdor tega poguma nima, pušelc dol! Pravi fant, ki nosi pušelc, ga ne zabaranta nikdar. Zanj trpi z neizprosno doslednostjo. Barantači – pušelca niso vredni! Papirnato rožo za klobuk, ki ob vsakem vremenu spreminja barvo.

Fant, ki nosi kroj, ve, da je to pečat na njegovo prepričanje, ki mora živeti isto življenje v družini, v narodu, v državi, kot pod praporom organizacije.

Pa je še eno, kar vemo vsi, pa si ob razpaslem demagoštvu nihče povedati ne upa: Iz takih fantov možje so tisti, ki so prav za prav izraz in volja naroda – če hočete – narod sam. Kakor je umetnik listi, ki je našel izraza temu, kar se je v tisoč in tisoč srcih gnetlo in vrelo, pa je on edini to do dna dotrpel in v svoji duši vtrdil v biser – tako se gnete iz tisoč svojskih in nasprotujočih si mnenj – veljavna misel, ki kot zlata pena ljudske duše priplava na vrh vse te čobodre – in le tisti, ki je načelen, dosleden in močan dovolj, jo bo zajel – a ljudstvo pojde za njim, ker čuti, da je v njem tista velika vrednota, ki je last, zdrava, nravna last vseh.

– – – – – –

Po listju je prišel umel žametasti planinski hrošč. Kozliček je dvignil roge in me vprašujoče pogledal. »Da, res je tako!« sem mu pribil svoje misli, vzel nahrbtnik in se spustil v dolino.