Pod dalmatinskim solncem

Pod dalmatinskim solncem Maša Slavec

Izdano:	Ženski svet 11/9 1933; 12/1–11 1934; 13/1–11 1935
Viri:	dLib 9 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7/8, 9, 10, 11, 1,2, 3,4,5,6,7/8,9,10,11
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Iz temne noči se luščijo sive sence. Zvezde blede. Svetlejši postajajo obrisi otokov; nebo in morje nalahno modrita. V vijoličaste odtenke se preliva pokrajina, ker se zora smehlja za otoki.

Črički na borih, svetlozelenih, so vreščali vso noč od jutra in iz jutra bodo v dan, do pozne noči. Nad spečimi vinogradi švigajo molče lastavice in redki vrabci ne kriče. Le ostri krik galebov pade zdajpazdaj z neba. Ponoči se oglaša mala sova kukumavica s strahonim ku-ku-mu! in ni ga otočana, ki bi se drznil ob pozni uri po cesti mimo groblja, ograjenega s kamnitim zidom.

V težka železna vrata se uprem z vso močjo. Ko jih odrinem, zaškripljejo z glasom, ki gre skozi mozeg. Trenutek postanem, predno vstopim. Živci mi drhte od tega glasu.

Tu je zares kraj miru. Ozke ciprese so negibne kakor iz voska. V jutranjem mraku so videti podobne črnim stožcem. Sredi malega groblja je razvalina hiše. Izumrl je rod v njej in groblje je zraslo okoli. Smrt je zasejal rod v vrtu in zdaj zbira tu vse, ki si jih izvoli. Napol podrte stene so neme. Streha jim je nebeški svod. Nemo sanjajo v brezdanji mir. V hiši med stenami rasto oljke v plahi sivozeleni barvi, ki ne moti simfonije brezupja. Vse je negibno, kakor okamenelo.

Tri, štiri grobnice samevajo ob zidu. Zapuščene. Brez zelenja in cvetic. Samo gol, razpokan kamen. Latinski napisi so nečitljivi.

Grobov ni. Oko uzre veliko ploščo čez četrtino groblja: cementna tla. V njih zaklopna vrata, poleg zaklopnih vrat skupna selska grobnica. Napisa nima, niti imena, ne okraska. Le na slehernih vratcah železni okrogli ročaji, ki so jih nevihte pobarvale z rjo in narisale nečitljica runa na cement. Osat in redka trava, ki poganja na groblju, je sežgana od silne vročine. Stopim nekaj korakov naprej. Pred menoj završi ...

Roj za prst velikih kobilic skače okrog mene. In beži ...

Vsak korak jih splaši dvajset in več. S suhim prasketom skačejo med osatom, rjave kakor ta zel. Ogabno ...

Prvi solnčni žarek se dotiplje do vršičkov cipres. Med njimi stopam, ko se mi čez srce spusti gosta bela tančica, pajčevina. Za tolar velik, debel, nagnusen pajek se ziblje v njej. Trepetaje se rešim nitk. Solnce se lije počasi po cipresah navzdol. Goste mreže pajčevine so spredene med njimi. V rosi se zlato in biserno iskre. Ali se ne gibljejo krošnje borov izven groblja v vetru? Tu ga ni čutiti. Vrhovi cipres so negibni, ko da jih tišči zakon tisočletnega spanja. Pajki so negibni, le kobilice mi ob slehernem koraku skačejo med trnjem in osatom.

Melanholija ... Njen inkarnator je bil Böcklin. To je njegova pokrajina. Manj temna, a bolj brezupna. Tako brezupna, da bi človek kričal z raztegnjenim krikom brezumja – ne – takoj bi utihnil. Tu je krik zaman. Otoki ti ga lahko ponove, še dalj zategnjeno, še bolj brezupno. In potem je zopet vse molk. Vse utone v vodah, ki oblivajo otoke. Želje, hrepenenje, sovraštva, vse, vse ...

Obmolkneš kakor pokrajina, okameniš kakor ona.

Kdor je tu pokopan, izgine. Le skupen grob ostane. Brez imena, brez cvetja, brez napisa. Čemu tudi? Vse to izgine, izbrisano z viharji in vetrovi. Ostane le večni pokoj, ki ga tudi vihar ne razruši. Vihar preide in vetrovi se menjavajo, večni, večno spremenljivi – a pokoj tu je le en sam in ta je večen – Sedem na mestoma razrušeno ogrado groblja, ki je prav taka kakor ograde okrog hiš in vinogradov: vse kakor razvaline.

Z grička preko vinogradov mi gre pogled. Zakaj groblje je sredi med vinogradi. Sredi zorenja zlatih in krvavih grozdov leži. Tako sta blizu smrt in življenje, a to nikogar ne moti. Mrtvi spe sredi trt, kakor so živeli med njimi.

Terakotna cesta se vije ob obali. Tako je žareča. Edini smehljaj na otoku.

Od daleč se s komaj zaznavnim vetrom izgubi do groblja glas zvona –

Gruča ljudi spe z naglimi koraki po cesti. Moški, ženske, otroci. Iznad njih se dviga polglasno mrmranje.

Gredo, skoraj teko. Tiho, kakor po opravilu, ki ga je treba čimpreje dovršiti. V mislih že napol pri njem, da krene življenje v stari tir.

Sredi gruče gre župnik, še mlad mož. V staroslovenskem jeziku čita polglasno mrmraje pogrebno molitev.

Za njim nese nekdo na glavi pravokotno desko, meter dolgo. Na njej nekaj voščenemu liku podobnega: mrtvo dete. V belo tančico je zavito drobno trupelce. Razkrito belo lice obroblja venček živordečih papirnatih rož. Deska se na glavi moža narahlo ziblje in dete na njej. Nad glavami otočanov plove kakor majcen čoln na valovih jutranjega diha.

Obrazi vseh so brezgibni. Nikjer solze v očesu. Le lice enega samega moža je okamenelo. Kamniteje je od kamna. Oče detetov. Včeraj mu je umrlo. Ni jokal, ne govoril. Hodil je po selu kakor lutka. Ničesar ni videl ne slišal. Pritaval je v gostilno, sedel za mizo. Nekdo mu je primaknil čašo; zato je pil. Gledal je v kot in nezavedno sukal kupico med prsti. Hrbet je okrenil tovarišem, ves večer jim lica ni pokazal.

Prav tak je zdaj. Strahoten je ta mir brez solza, brez besede –

Pred grobnico so. Župnik odmoli. Blagoslov. Vse poklekne. Dete odmotajo iz belega pajčolana. Žene ga poljubljajo. Sadje mu dajejo v obleko. Prastar običaj – tu še živi ...

Nekdo hoče odpreti prvo zaklopnico. »Ne, ne – zadnjič smo položili Joco tja – smrdelo bo!« Na nasprotnem koncu odpro druga zaklopna vratca: »Tu sem!«

Dva moža primeta dete za ramenca in nožice ter ga spustita v grobnico. Še poslednji križ preko njega ...

Vse je tiho ...

Ali niso zaškrtali zobje? Očetu so roke bele. Tako trdno so se sklenile ...

Vratca zapro. Pogreb je končan.

Pisana gruča se vrača z župnikom. S hitrimi koraki, na delo se jim mudi. Zakaj njih zemlja hoče nege. Od ranega dneva do pozne noči. Pije jim življenje, pije jim kri. Zato je tako rdeča ...

Obrazi so vsakdanji: zarjaveli od sonca nagubani od vetra.

Nasmihajo se, smejejo se, če nanese tako pogovor, ki je živ.

Ni jih izkvarila civilizacija. Ne znajo glumiti žalosti, če je ni. In če je – jo zataje. Nikjer ni gravitetičnega koraka žalosti in poze neznosno glumljene, stokrat videne laži.

Umrlo je dete. Kaj zato – mnogo je še majk in očetov, Bog jim bo dal še mnogo otrok. Ljubezen nikoli ne mine. Nikoli. Večna je kakor morje ...

Sredi gruče gre nekdo, ki nosi belo desko in belo tančico – za prihodnje dete, ki bo umrlo.

V zgodnjem jutru se izgubi gruča za ovinkom. Veter zaveje nekaj glasov do mene, potem utihne vse.

Oči si pomanem in se vprašam, če sem sanjala ... ne ...

Do grobnice stopim, gledam zaklopna vrata z zarjavelimi obroči: Šest in šest. Dvanajst. Dve vrsti.

A tu leži mnogo več ljudi. Vsa vas se zbira pod temi vrati. Drug poleg drugega, možje, žene in otroci, v svojih vsakdanjih oblekah.

Tu doli leže in molče. V živ kamen je vklesan njih poslednji dom. Vsi so enaki. Nič znamenj, nič napisov. Nehali so biti. Prah so bili in v prah so se povrnili.

Tam na zidu je velik kamnit križ, za njim morje – daleč. Svetlovijoličasto kakor prve plahe vijolice, mirno kakor stekleno. Večno nosi na svojih vodah usodo teh ljudi, spokojnih kakor pokrajina. Brezupno vdanih.

Mir veje od ondi. Mir vsepovsod.

Črne ciprese, voščene, vitke ...

Negibni pajki v bisernih mrežah. Brezglasen mir.

Ob grobnici stojim in tik ob njej uzrem mak. En sam cvet. Edina barva v tej puščavi. Majhen, tenek, a rdeč – rdeč – Nad zaklopna vrata se sklanja, kamor so dejali dete. Čudež, da ga nihče ni pohodil – Da mu z dotikom nihče ni otresel cveta –

On edini je znak krvi, živega življenja – In zdaj –! Zdaj v mrtvi, brezveterni tišini se spusti rdeč list na vratca – in drugi – in tretji – še in še – poslednji.

Rdeče se je razjokal mak – golo steblo stoji negibno ob grobnici. Na njej leži petero kapelj – rdeče rdečih – krvave solze ...

Umrlo je dete anno domini 1933 na dalmatinskem otoku in bilo pokopano po stoletnem običaju.

Nihče ni tožil za njim –

Le rdeči mak se je razjokal in zvenel.

Dalmacija! Kartago božje jeze se zdi popotniku, ko jo ugleda. Kakor da je srd Titianov razdejal prvotni raj v razvaline ... V domišljiji gleda pradavnino: plodno zemljo, drevje in njive, vinograde in šume. Kako se je pregrešila zemlja, lepa in plodna, in njeni prebivalci, da je postala jalova? Kakšni viharji so vihrali preko njenih brd, da so zdaj zasuta s kamenjem in skalami? Čigava dobrota je obdala brezupno sivino otokov z nebeško modrino morja?

Razdejan raj ... Nikogar ni, da bi plakal nad njim, le morski vetrovi, ki tožeč plahutajo preko njenih kamenitih brd, pojo pesem, žalostno zategnjeno kakor tožba kraljice Didone na razvalinah Kartage.

Dalmacija! Prelestna je v svoji mrki lepoti ... Na celini se poraja živahno življenje, tok s severa prihajajočih ga budi. Kakor kri se pretaka po njenem žitju, da se razvija in raste iz dneva v dan. Le malo ga zaide na redke otoke, ki spe sen začaranih kraljičen, čakajočih poljuba, ki jih prebudi v življenje ...

Pokoj obdaja otoke z nevidnim zidom. Stoletja teče tu življenje iz dneva v dan. Nič se ne spremeni, vse gre po večno istih tirih svojo pot.

Ljudje, ko da ne legajo v grob, tako so si slični. Njih obrazi, kretnje, noša, govorica, mišljenje: tu se je ustavil čas. Mimo otokov teče veletok življenja, vsak dan drugačnega, pod neizprosnim žezlom časa, pohlepa in želja. A njih se ne dotakne. Od pravekov jim je od božanstva določen krog nepremičnosti. Nihče ne sega po runih, da bi jih izbrisal in sam zarisal po svoji volji tek življenja.

Čemu? Kaj jim mar veliki svet?

Bleščeči dvori? Saj je nebeški svod nad njimi.

Šumne veselice? Kaj so napram plesu valov, ob godbi vetra, v luči bliskov.

Žlahtne jedi? Kje so bolj žlahtne od rib v morju, smokev in grozdja.

Lepe obleke. Je kaj lepšega od raševine, stkane doma iz ovčje volne, katere slednja nitka je tekla med prsti pridnih domačic, ki predejo, hodeč na pašo, na pragu sede, v čolnu, kjerkoli, vsepovsod ...

Kako nespametni so ljudje tam v velikem svetu ... Brez oddiha se pehajo noč in dan za boljše stanovanje, za lepšo obleko, za užitke, ki stanejo mnogo denarja, so varljivi in jih nikdar ne nasitijo.

Tu pa sediš na obali v senci in zreš na obzorje, ves ljubi božji dan – saj je delo v zgodnjem jutranjem hladu dokončano – ugiblješ, kam plovejo jadrnice, ki se zibljejo na valovih, in ko si gladen, poješ ribo, jo poplakneš s požirkom vina ter zopet zreš na obzorje, brez brige in želje, živiš trenutek brezčasja; ali ni to največje zadovoljstvo?

Na malem otoku domujejo večinoma ribarji, najubožnejši sloj otočanov. Nimajo drugega kot svoje borne domove in nekaj priprave za ribji lov. Ta ima eno ali več vrš, drugi morda čoln, večjega ali manjšega; velika, kakih štirideset metrov dolga mreža je navadno last več ribičev, kajti malokdo jo premore sam. Če pa je posamezmik lastnik, tedaj je on gospodar. Njemu pripade največji delež pri lovu. Tisti, ki nimajo priprav, hodijo pomagat veslati. Največji reveži so. Kadar kaj ulove, dobe najmanjši delež; če ne ujamejo ničesar, so izročeni na milost in nemilost gospodarju ali selskemu trgovcu, ki jim bo dal ali ne na upanje živila, dokler mu ne odplačajo dolga z izkupičkom ugodnejšega lova. Na otoku žive siromašne družine, ki še svoj živ dan niso okusile kave in ki imajo le ob redkih praznikih kruh na mizi. Njih obleke so cape, ki sta jim solnce in veter vzela barvo, polne zaplat, da ni mogoče več dognati prvotne barve.

Včasih, če je vreme slabo, ne ujamejo ribiči po cele tedne ničesar. Tedaj sede možje dan na dan v luki; roke, žuljave, od sonca ožgane, zgrbljene in kot iz grč rezane, drže križem, oči, omrežene od gub in gubic, jim strme na morje. Lica obračajo v tišino ali veter ter čakajo ugodnega vremena. O ribah, o ladjah, zaslužku in rodbini govore. O tujih deželah pripovedujejo odsluženi mornarji, ki jih je hrepenenje po rodnih skalah vrglo na domači breg; domov so prišli umirat. Ti ljudje so s Prometejevimi verigami prikovani na rodno grudo, sivi kamen in rdečo prst, tisočkrat oznojeno s potom njihovega obraza in obdelano z žulji njihovih rok.

Ribe love in zemljo obdelujejo s pripravami, kakor so jo obdelovali očetje, dedje in pradedje. Nikoli ne pomislijo, da bi se dalo kaj izboljšati, napraviti priročneje. Čemu? Če so delali tako dedje in pradedje in živeli, je bilo prav. Zakaj naj bi oni drugače? Novotarije niso prida. Če bi se kdo, ki je bil v tujini, osmelil in poskusil drugače, bi se mu rogali ali mu celo škodovali. Ne toliko iz zlobe, ne, greh se jim zdi zoper nepisane postave, če hoče kdo kako drugače, kot je navada.

Ljudje so kakor vsi drugi, a trši in okornejši po čuvstvih in besedah. Samosvoj rod, beden v svoji zapuščenosti, a ponosen in poln zdravja in nepokvarjenosti. Redki so med njimi oni, ki se s svojim razumom ali znanjem dvignejo nad povprečnost in ne delajo samo zase, temveč za skupnost.

Ti ljudje ne teže za bogastvom, ni jim znan pohlep po kopičenju posvetnih dobrin. Ne žele si imeti več kot potrebujejo za skromno in brezskrbno življenje. Ne ljubijo dela zavoljo dela samega, ne, delo jim ni užitek kakor drugim ljudem; delajo, ker morajo, da se prežive. Le ribji lov jim je užitek, in čeprav se mu posvečajo kakor težkemu delu, je edino opravilo, ki ga imajo radi. Saj jim je zabava, ki prinaša korist.

Žene so od pamtiveka sužnje svojim možem, ljubljene le kratek čas v začetku zakona, dokler ne rode otrok; potem pa so le prva in najkoristnejša domača žival. Mož je gospodar, glava, ki samo misli, ukazuje in odloča, žena pa je orodje, žuljava dlan, ki vse izvršuje in postori.

Lepi so ti ljudje po zunanjosti. Možje so močmi in okretni od veslanja, žene imajo ponosno hojo, da bi jih kraljice zavidale zanjo. Povzročajo jo težka bremena, ki jih nosijo na glavi. Temne oči, obrobljene z dolgimi, črnimi trepalnicami, se iskre, preteči gusarski pogledi zasrše kdajpakdaj iz njih. Govor je pojoč, poln redkih, lepih izrazov, a včasih trd in robat, kakor pač nanese. Komu se ne razneži srce ob pesmih, ki padajo v četrttonskih kadencah in so kot piš vetra med vrvmi jader, tožeče zategnjene, polne hrepenenja?

Tu ni divjega tempa življenja, ki preganja ljudi iz dneva v dan, v vednem, blaznem diru za delom in užitkom. Leto dni, ki jih človek preživlja v velemestu sredi najpestrejšega življenja, mine hitro, da se komaj zave, in kar ostane, je le še splašeno drhtenje krvi, ki ne najde več miru. En sam dan na teh otokih, pričet z rojstvom zarje im sklenjen v bleščanju zvezd ob slovesu noči, upokoji ves nemir v duši in jo napolni s pokojem.

Rodbina Olujevićev živi na otoku, kar pomnijo najstarejši med starimi; nihče se ne spominja, da bi se bili kdaj priselili. Zdi se, kakor da je iz zemlje pognal ta rod, žilav in mrk. Med drugimi životari kakor vsi.

Poglavar rodbine je stari Oluje. Visok in koščen je, temnopolt in sivolas. Sršeče obrvi tvori dvoje strešic nad stisnjenim, ostrim pogledom; ozka, tanka usta zakrivajo mogočne sive brke. Na gostih belih laseh nosi dalmatinsko čepico, bolj ali manj beli rokavi pri srajci so zavihani do komolcev, telovnik krase veliki srebrni gumbi, ki jih je lično izdelal domač obrtnik. Globok in ukazujoč je glas starega Oluje, včasih tudi prijazen, pa to je redko. Čvrst je kot bor, dasi jih ima preko šestdeset. Z dvajsetimi leti se je oženil. Daleč za njim je tisti čas, a spomin nanj mu je še svež, ko da je bilo včeraj. Kadar sedi pri vinu dalj, kot mu je navada, se razpove. Iz ukazovalnega možaka postane človek, ki odpre svoje ranjeno in ubogo srce na stežaj in si da duška s počasnimi, redkimi besedami, ki padajo kot kaplje srčne krvi v zavest poslušalcev. Oči mu gledajo v daljavo, v one srečnonesrečne čase, in ko neha, molči dolgo, ko da rabijo njegove misli čas, da preromajo pot štiridesetih let do današnjega dne.

Tedaj se stari Oluje, truden popotnik iz dežele spominov, prebudi in odide iz družbe tiho, brez besed, kakor senca, ki se je razpredla nad svetlo pokrajino ...

Oženil se je mlad, vesel fant, poln sile in delavnosti. Vzel je ženo, ki so mu jo starši izbrali. Premlad je še bil, da bi mu že izpregovorilo srce, zato ni vedel, kaj je ljubezen, in se ni upiral.

Njegova žena ni bila ne lepa ne grda. Sovražil je ni, a tudi ljubil ne. Videl je v nji mater svojih otrok in domačico, pridno in zvesto, kakršno zahiteva sleherni otočan, in to mu je zadostovalo.

Ko sta pričakovala prvega otroka, je bilo, kakor da ga je obšla ljubezen do nje. A bila je le ljubezen do otroka, ki ga je od njega spočela. Težko je pričakoval prvorojenca, a učakal je prvorojenko. Koliko razočaranje zanj ... Deklico so krstili za Kato.

Minilo je nekaj let in narodil se mu je sin Rok. Ne, Bog ni ljubil Oluje, kajti dal mu je sina, ki je imel navznoter upognjeno hrbtenico in ki je, čim je shodil, šepal, sicer pa je bil čednega obraza.

Oluje je v silnem obupu stisnil zobe in pesti, da bi udušil gnjev, ki je hotel skipeti iz njega, gnjev in srd do Boga, ki ga je tako kaznoval. A ni ga mogel udušiti, bruhnil je iz njega, da je zaklel in preklel Boga in vero. Nič pregrešnega ni storil v svojem življenju, za kar bi ga bil Bog lahko tako kaznoval. Ali je bil mar v božjih očeh to greh, da je vzel v zakon bogato dekle po volji staršev, ki so se polakomnili njenega premoženja?

Zasovražil je ženo od tistega hipa, ko mu je rodila prvorojenko, Pravemu Dalmatincu je ves ponos rodbina. Če mu ni prvorojenec sin, je to znamenje manjvrednosti, ki je pa seveda ni kriv on. Tudi Oluje je zvrnil na ženo vso krivdo, za hčer in sina šepavca. Težko ji je bilo življenje na njegovi strani in ni postalo lažje po prvih dveh otrocih. Prenašala ga je s trpko vdanostjo.

Oluje si je z zagrizeno trmo želel sina, ki bo čvrst in zdrav nadaljeval njegov rod, nosil njegovo ime in bo gospodar hiše. Rok zanj ni štel in Kata še manj.

Po letu nestrpnega čakanja se mu je končno rodil sin, kakor si ga je želel. Takrat se je Oluje po dolgem času zopet zasmejal. Bil je kar nežen z ženo in otrokom, ves se je izpremenil.

V zahvalo in spravo z Bogom, da ga je vendarle uslišal, sta šla z ženo in otrokom na Trsat. Dolga je bila vožnja do tja, a ni se je plašil.

Na Trsatu se je trlo pobožnih romarjev. Cerkev je bila polna ljudi, ki so se prišli zahvalit nebeški Priprošnjici za pomoč ali pa so ji prišli potožit svoje težave in se priporočit njenemu varstvu.

Vse stene v cerkvi so polne slik, ki jih je darovalo verno ljudstvo v vidno zahvalo Materi Božji. Največ jih predstavlja ladje na razburkanih valovih, ki jim preti pogin in ki jih je Marija rešila. Preproste so, cesto z neuko roko naslikane, a iz njih govori živa vera. Tuintam so sliike ozdravljenih bolnikov ali voščene roke, noge in srca, zgovorne priče pomoči.

Kako živa je vera tega preprostega ljudstva!

Skrivaj, da nihče ni videl, si je otrl Oluje solzo, prvo, ki jo je kdaj potočil. Srce se mu je raznežilo v blesku tolikerih sveč in pobožnosti okoli njega, kakor riba se je ujel v mreže verskega opoja, bil je pripravljen spraviti se z Bogom in se pokesati izrečenega bogokletstva.

Med petjem vernikov so se dvigale s kadilom pod oboke molitve. Tedaj je stopil na propovednico duhovnik. Tolst je bil in rdeč v lice, na pogled bolj sličen mesarju kakor služabniku božjemu. Njegov glas je zvenel globoko kot iz soda. Govoril je in govoril, pripovedoval je o neizmerni dobroti presvete Device, enakomerno, monotono, da je prevzel Oluja spanec, ki ga je pogrešal, odkar je bil na poti. Stisnil se je v teman kot in zadremal.

Nenadoma – sam ni vedel kasneje, ali je bilo v snu ali resnica – je začul oster, rezek glas, nemirno se je zganil, si pomel oči ter se ozrl naokrog. Ugledal je na prižnici pridigarja, ki je kriknil s strašnim grozečim glasom, ki ni bil njegov, temveč razžarjen v božji jezi: »Rečem vam in pravim: kletev, ki si jo izrekel kdaj zoper Gospoda, tvojega Boga, bo padala nate in na tvoje otroke do tretjega in četrtega kolena! Zakaj ni ga greha nad bogokletstvom. Mati Božja ne bo izprosila pri Bogu usmiljenja za grešnika in Bog bo kaznoval njegov rod, njegove sinove, vnuke in pravnuke, predno bo odpustil!«

Te besede so se zagozdile v Olujev spomin, do najglobljih globin so pronicale vanj, tja, kamor ne seže pozabljenje ...

Jasno je vstala v Oluju zavest, da je prepad med njim in Bogom, da je nespravljiv Njegov srd. Slutil je, da bo veselje nad sinovim rojstvom drago odkupil; že sedaj je padla prva kaplja pelina v kupo veselja. Z obupno trmo se je skušal otresti te zavesti, a zaman. Prišel je na Trsat, da bi se spravil z Bogom, pa se je vrnil domov, odtrgan od njega za vedno.

Poslej se je skušal otresti vere, ki je bila v njegovem srcu vcepljena od rane mladosti; skušal je zatajiti v sebi zavest Božanstva, ker se ga je bal. V cerkev je še hodil – radi drugih, se je izgovarjal sam pred seboj – a vedno je kolebal med vero in nevero, med zavestjo trenutne sreče in neizogibnega povračila božjega za greh.

Kadar je bil v cerkvi, se je čutil kakor obsojenec, ki čaika na izrek sodnika. Nemo je z očmi vpraševal Odrešenika: kdaj me boš obsodil, kako? Tam na razpelu je viselo telo Kritusovo. Pred stoletji je priplavalo po morju do otoka, nihče ni vedel odkod, mornarji so ga našli ter prinesli v domačo cerkev. Ondi visi križ, počrnel od starosti in vlage.

Gledal je v križ, misli so trepetale pred njim kakor plameni sveč v nemirnem zraku in strah mu je ležal v duši. Kadar ni bilo nikogar v cerkvi, se je zatekel vainjo, pokleknil v teman kot in krčevito stiskal roke v mrzličnih molitvah, prerekaje se sam s seboj in z Bogom.

»Kakšen Bog dobrote si, Ti, ki oznanjaš odpuščanje, pa se sam tako maščuješ? Odpusti skesanemu grešniku, hvalim Te, o Gospod, ker si me uslišal in mi dal sina ...«

Ali zli duh se je oglašal v njem? »Ali pa ti ga je res dal On, v zahvalo, ker si ga proklel?«

»Bog ljubezni je, odpustil mi bo.«

»Bog maščevanja je, ki kaznuje sleherno pregreho, in ti si se pregrešil zoper njega, bogokletnik!«

Oluje je obupal nad božjim odpuščanjem.

Otroci so rasli in bili kakor vsi otroci na otoku. Z drugimi so iskali školjke v morju in lovili libe, hodili so past očetove ovce in prinašali travo in osat, jezdeč na mezgih, osedlanih s sedli, kakršne so imeli njih pradedje pred sto in sto leti. V šolo so hodili neradi kakor vsi otroci na otoku, sanjali so le o ladjah in daljnjih deželah.

Leta so tekla enakomerno, ljudje so živeli svoje vsakdanje življenje v miru, ki ga niso kalili izredni dogodki.

Olujevi otroci so odrasli. Postali so godni za možitev.

Prvi se je oženil šepavec Rok. Zaljubil se je v čedno in bogato dekle Zoro, hčer vaškega trgovca. Ni se nadejal, da ga bo hotela vzeti, a ona je kljub njegovi telesni hibi pristala na snubitev.

Žena je Oluji rano umrla, pretežko je bilo zanjo breme trpljenja v prvih zakonskih letih. Ugasnila je nenadoma črez noč.

Otroci so bili sami. Oče se zanje ni brigal, samo za Marka je skrbel in ga razvajal. Roka se je izogibal kakor svojega utelešenega greha in za dekle mu tudi ni bilo mar. Rok je čutil očetovo sovraštvo, a iz njegove osamelosti se ni porodila mržnja do ljudi, ki ga niso ljubili.

Stari je začudeno pogledal, ko mu je povedal Rok, s katero se misli oženiti, in nekaj kot spoštovanje do sina se je zganilo v njem. Vedel je, da ga bo Zora vzela bolj iz usmiljenja nego iz ljubezni, in sram ga je postalo svojega ravnanja s sinom.

Po poroki se je Zora preselila v njegovo hišo in gospodinjila vsem, Kata pa ji je pomagala.

Skoro se je i zanjo oglasil snubec.

Stari je pomislil: zakaj bi mu je ne dal? Vedel je, daj ima Duje naložen denar v nekem podjetju na celini, bil je torej dobrodošel snubec za Kato. O ljubezni ni bilo govora. Malo zakonov bi sklenili na otoku, če bi izbirali po srcu. Redkokdaj se je pripetilo, da se je priženil otočan v kak drug kraj ali pa tujec na otok.

Kata je na tihem ljubila siromašnega fanta, ki ni imel ničesar razen dolgov. Vedela je, da bi mu je oče nikoli ne dal, in se ni upala upreti njegovi volji, ker je slutila, da bi ne hasnilo nič. Okrog nje se se je sukalo mnogo mladih, čednih fantov, ki bi jo bili voljni vzeti, a Kati ni bilo do nikogar; če ni mogla dobiti tistega, ki ga je ljubila, ji je bilo vseeno, komu mora prisiljeno slediti. Tiho, da nihče ni vedel za njeno bol, je pokopala svojo ljubezen.

Životarila sta z možem tako kakor sosedje. Iz dneva v dan garanje, večni boj s sušo in kamenjem. Letine so bile slabe, denar je kopnel. Molčala sta in delala, nič ni sladilo njunega življenja.

Roku in Zori se je rodila hči Palmira. Stari Oluje se je glasno in zlobno zasmejal, a rekel ni nič. Njeno mater pa je stal porod življenje.

Rok je bil globoko veren in vdan v voljo božjo. To mu je tešilo žalost za ženo. Od mladih nog se je naučil odrekati marsičemu, zdelo se mu je, da je brezmiselno kljubovati usodi, in tako se je vdal v vse, kar mu je prinesla.

Ostali so zopet sami: Oluje, Rok s Palmiro in Marko. Stari je vzel tujo žensko v hišo, da je oskrbovala otroka in jim gospodinjila. Nagovarjal je Marka, naj se oženi.

Ta je imel nevesto že izbrano, a bila je revna kot cerkvena miš. Ko je stari to izvedel, se mu je v očeh zabliskalo kakor prihajajoča nevihta. A Marko se ni dal zastrašiti. Po kosilu, pri vinu sta pričela razgovor, ki se je vlekel dolge ure. Niti sin, niti stari ni hotel odnehati. In ko je sin ponovil, da se ne vda, da hoče baš Vinko in nobene druge, je stari zaklel in udaril s pestjo po mizi, da je odmevalo:

»Nikoli! Ali sem te mar zato ljubil, ti izpolnil sleherno željo in te razvajal, da si končno izbereš pritepenko, beračico! Nikoli! Vse bo Rokovo, če mi storiš to, da veš! Prav nič ne dobiš, če jo vzameš!«

»Tedaj grem od doma, oče. Raje garam in stradam, ko da bi se odrekel njej, ki jo imam rad. To je moja zadnja beseda. Stokrat srečnejša sta Rok in Kata, ki se nikoli nisi brigal zanje; lahko sta se poročila po srcu. Da bi pa moral tebi plačati ljubezen s ceno ljubezni svoje do Vinke, ne, taka očetovska ljubezen naj bo prokleta, čuješ, prokleta tisočkrat!« Odšel je in zaloputnil vrata za seboj.

Stari sedi negibno za mizo. Čaše leže od udarcev prevrnjene. Vino je rdeče kot kri, ki teče iz rane Križanega. »Zdaj pride povračilo,« pravi stari in kimne z glavo, ki mu zleze globoko na prsi. In potem nenadoma zaihti, roke izproži preko mize, nasloni vanje svojo zgodaj osivelo glavo in hlipa polglasno molitve in jok. Ves daveči strah, ki mu ne da dihati svobodno, strah pred kaznijo božjo, plaka s temi solzami, ki se točijo v vino in se mešajo z njim: grenkoba s sladkostjo. V onemogli boli stiska pesti, bil bi se z usodo, ki mu vedno uničuje načrte in želje, on pa je do nje brez moči, kakor povezan.

Vstane in gre iz hiše. Po svojem posestvu hodi, gleda vrt, polje in vinograde in stiska zobe: nikoli ne bo tu gospodinjila tista deklina! V nič mu gre premoženje, otroci se selijo od doma, le Rok, šepavec, naj mu ostane? Tisti, ki ga najmanj ljubi? Poln je gnjeva, srd ga lomi. A brez moči je. Preveč ljubi sina, da bi ga pognal. Še upa, morda pa se bo vendarle uklonil?

Kata živi s svojim možem. Le napol zavedno vrši svoje dolžnosti: gospodinji, dela, skrbi ... Podjetje, v katero je bilo vloženo Dujmovo premoženje, je prišlo na boben in Duje je izgubil ves denar. Revščina pritiska bolj in bolj. Zapored rodi Kata dvoje otrok: Njega in Toma. Premalo jim daje zemlja, da bi preživljala vse. In mož se nenadoma odloči; v Ameriko pojde.

Mnogo jih je tako odšlo z otokov v tujino in še odhajajo za zaslužkom ter puščajo mlade žene in otroke same; zato se nihče v selu ne čudi in tudi tast ne oporeka ...

Ko je Duje odšel, ni bila Kata ne žalostna ne vesela. Odšel je pač. Dejal je, da bo pošiljal denar, da jim bo bolje potem ... Težko je živela izpočetka. Otroka sta bila majhna, možev delež na delu je padel na njene rame, a da so bila ena usta pri jedi manj, se ni poznalo. Bila je čisto sama. Ponos pa ji ni dal, da bi šla k očetu in ga prosila pomoči.

Tega je le poredkoma zanesel korak do hčere. Če je posedel pri njej, nista mnogo govorila. Kata je bila vedno redkobesedna. Nikoli ni spregovorila z očetom nežne besede. Ko sta se ji rodila sinova, je češče prihajal, in ko sta rastla, jima je kdajpakdaj stisnil v ročico denar. »Za mamo,« je dejal. Njej se ga ni upal dati. Rad bi bil sedel ves dan pri njih in ju gledal, a trma mu ni dala, da bi ostal. Čutil je, da, je hčerino srce trdo, da ni v njem ljubezni do očeta. Rad bi ji potožil o Marku in čul njen svet (čeprav bi ga ne bil ubogal), ker se je čutil osamljenega; kajti tudi Rok se mu je po ženini smrti še bolj odtujil.

Marko ni odnehal, pospravil je svoje stvari. Stari je izvedel od ljudi, da sta oklicana z nevesto. Pekla ga je škodoželjenost pogledov in opazk. Bližal se je dan poroke, a oče in sin nista govorila.

»Če me boš kdaj potreboval, zanesi se name,« je dejal Rok. »Morda se stari vendarle premisli ...«

»Hvala ti,« mu je odgovoril Marko, »bom že kako! Mlad sem še in rada se imava.«

Napočil je dan poroke.

»Zbogom, oče,« je stopil poslednji hip Marko k staremu, »drugače ne morem, ne jezi se name in – hvala ti – za vse ...« Hripavo je zvenel njegov glas, hitro mu je podal roko in iskal s pogledom po kotih, ko da je kaj pozabil tam.

»Počakaj, kam vihraš kakor burja,« ga je ustavil Oluje. »Ne maram, da bi ljudje brusili jezike in se mi smejali. Nikamor ne boš hodil od hiše. Pripelji jo sem, nevesto. Tretjina hiše je tvoja, tretjina Rokova, ostala moja. Kata je dobila svoj del v denarju. Gospodari dobro, delaj, kakor te je volja, a mene pusti pri miru. Razumeš?«

»Razumem!« je dejal Marko in v njegovih očeh se je zaiskrilo. Hotel je zavrniti očetovo darilo, zavreči ga, a spomnil se je, da mora misliti na Vinko, ki je živela doslej siromašno in ki bi ji rad napravil udobno in lepo življenje. Odbiti očetov dar, bi pomenilo revščino, ne, moral je premagati svojo trmo radi nje. Težko je izdavil: »Hvala ti, oče!«

»Pripravi jedi in pijače, kakor se naši hiši spodobi, da ne bo sramota, ki mi jo delaš, še večja ...« je ukazal stari in potem odšel. Sedel je v jadrnico in se odpeljal. Šele pozno ponoči, ko je bila svatba pri kraju, se je vrnil. Ko sta se prvič srečala s snaho, je ni pogledal in ji ni odgovoril na pozdrav. Marko je poznal očeta, vedel je, da je vse zaman, zato ni silil vanj, in Vinka, plašno, drobno dekletce, se je morala sprijazniti z mislijo, da je tast ne mara.

Grenko je bilo staremu, ko je videl, kako lahko se mu je odrekel sin. Še trši, še bolj vase zaprt je postal.

Leta teko in otroci rastejo. Rokova Palma je vsak dan lepše dekletce in Katina dečka nič manj. Igrajo se ves ljubi božji dan. Stari gleda otroke z zadovoljstvom. Z lastnimi ni imel sreče, a vnuki so vredni potomci njegovega imena: lep, zdrav rod. Nestrpno čaka, kdaj se bo porodil Marku sin. Ni dvoma, da bo sin ... Pripravljen mu je odpustiti samovoljnost, če mu usoda nakloni dediča.

Mine leto, dve, tri, pet – Marko in Vinka sta še vedno brez otrok. Marko sam je kot veliko dete. Na rokah nosi svojo ženo, sleherno željo, ki jo razbere iz oči, ji izpolni, nežen je z njo, vedno prijazen, in kar pomnijo ljudje, ni bilo otočanke, ki bi tako lepo živela.

Le eno moti njuno složno življenje: da nimata otrok. Vedno, kadar srečata starca, jima očita njegov nemi pogled to, kar ju že itak dovolj boli. Ko da tirja od njih v plačilo za dom, ki ga jima je dal – otroka. Ogibata se starega, hudo jima je.

Kamorkoli pride Vinka, mora čuti pomilovalne besede, ki tako peko. Hudo, težko je življenje otočanov, ki imajo mnogo otrok, a nikoli niso hvaležni usodi, če jim jih ne da.

Biti brez otrok, je hiba, kazen božja. Zato nosi sleherna žena, kateri Bog ni dal otrok, neviden pečat, ki jo dela manjvredno pred drugimi, z deco blagoslovljenimi ženami.

Ljubezen, mlada ljubezen njuna, porojena iz zdravih nagonov, prosta kakršnekoli preračunljivosti, ki jima je palila srca, ni nikoli ugasnila. Še bolj vroča je postala, ker jo je netila skupna bol.

Narava je ustvarila ljudi v krajih, kjer uspevajo tako skopo sadovi zemlje, manj občutljive, trdnejše. Ni žalosti, ki bi jih popolnoma potrla, sleherno bridkost prenašajo s trpko vdanostjo in vztrajnostjo. Tudi velika veselja prenašajo mirno, vsaj brez glasnih dokazov na zunaj. Vsa čuvstva so globoko zakopana v ljudeh. Le redkokdaj vzkipi strast preko meja razuma, a takrat je neugnana in neprizanesljiva kakor nenadne nevihte.

Leta teko. Otroci doraščajo. V Katini hiši vlada zopet blagostanje. Njen mož dela težaška dela v Ameriki in dobro zasluži. Kati in sinovom pošilja denar, dobro se jim godi odslej.

Kata je sama. Njen mož je daleč. V mislih se često napoti tja, kjer je on. Kata ne ve, kaj je Amerika. Zanjo je Amerika en sam rudnik, kjer dela njen mož. Samo rudo vidi in temne rove ter si često želi, da bi se vrnil. Sama je ...

Druge žene imajo svoje može, garati morajo zanje in jim biti pokorne, poslušati njih trde besede ali pa živeti ob njihovi strani nepomembne, kot stvari, ki jih nibče ne mara. In Kata bi rada vse to, samo da bi se vrnil. A njega ni ... Kdaj pride, tega nihče ne ve.

Rovi so tam globoki in mnogo rude je v njih – mnogo zaslužka. Redka so moževa pisma in še bolj redke besede v njih. Okorne so in težke.

A Kata živi ob njih in čaka. Včasih, ko gleda na morje, misli: nekoč priplove ladja in pripelje njega. In zadovoljna in potolažena je ob tej misli.

Nikoli mu ne piše s svojo okorno pisavo: pridi skoro ... Ne, ona tega ne sme, on sam že ve, kdaj pride pravi čas ...

Kata je lepa. Mnogokrat čuje v šali opazke, da je še vedno vredna greha. Seveda nihče ne misli na greh, a v njih robati govorici je to poklon. Le slaba tolažba je to Kati, v samoti. Svojo mlado ljubezen je pokopala, in tako je ukoreninjena v nji prisega, dana možu pred oltarjem, da ga je skoro vzljubila in so pogledi Luke, ki se je vrnil iz tujine, pogledi, ki so ji nekoč vžgali srce, brezpomembni.

In ko govori z njim, je njeno srce spokojno, niti za udarec ne utriplje hitreje. Luka se med tem ni oženil, čeprav bi lahko izbiral med najlepšimi in najpremožnejšimi devojkami; preveč je ljubil Kato. Zdaj zaman troši lepe besede za njo.

»Dujmova žena sem, veš, kakšne so moje dolžnosti ...«

»Nikoli ga nisi ljubila. Kata ...«

»Zakaj mi govoriš to? Veš, da ni izhoda. Pozabiti sem morala svojo ljubezen do tebe, nič ni ostalo od nje, samo dolžnosti do moža in otrok. Lahko bi bila srečna, če bi se bila uprla takrat, ko je bil še čas, a danes je vse zaman.«

»Kata, denarja imam, prislužil sem ga v tujini. Samo ena žena je bila v srcu, ti ... Zakaj bi morala biti vse življenje oba nesrečna? Kaj ni zemlja dovolj prostorna, da bi našla nekje košček sreče tudi midva? V Ameriko bi šla ...«

»Luka, dvoje sinov imam, kako bi mogel ljubiti ženo, ki je zapustila dom in otroka?«

»Ljubil bi jo, ker bi vedel, da je to storila zame ...«

»Ne morem ... Vse, kar je bilo, je pozabljeno; mora biti. Niti žival ne zapusti svojih mladičev, kako bi mogla to mati? Pusti me, ne ruši mojega miru. Težko sem ga našla ... Bog bodi s tabo in naj ti da, da si najdeš srečo, ki si je vreden.«

Enkrat samkrat je spregovorila preteklost in jo zamikalo življenje, a Kata je ostala trdna.

Leta gredo ... gredo ...

Marko hira na pljučih. Mnogo dela, da bi z udobnim življenjem ublažil ženi bol, ko nimata otrok.

Preveč dela.

Stari Oluje mrši čelo in jezni pogledi padajo na snaho. Ona često prosi, roti moža, naj se tako ne trudi, naj gre k zdravniku, da ga preišče.

»Še sto let bom živel,« trdi Marko smeje je se in jo nežno treplja po licu. A moti se. Na ribjem lovu ga zajame nevihta, vročega od veslanja ga namoči ploha. Ko pride domov, leže – in ne vstane več.

Po treh tednih se zamaje zvon v vaškem zvoniku in zaklenka zanj.

Vinka, pohlevna Vinka, ki je nosila tastovo mržnjo brez tožbe, ki je udušila bol, ker ji ni bilo dano imeti otrok, ki je molče preslišala škodoželjna pomilovanja sosed, ta tiha Vinka kleči zdaj ob moževi smrtni posetlji, kjer leži Marko bled in nem. Iz oči ji lijejo solze na njegovo lice, njen glasni jok stresa tišino in mir. Ostri kriki si režejo pot iz hiše. Puli si lase, ki so se ji usuli preko obraza, z nohti si para lice, spačeno od bolečin.

Brezumna je njena žalost. V zid buta kakor zaprta zver v kletki in plaka, plaka ...

Stari sedi v svoji izbi in strmi predse.

»Zaradi tiste kletve, vse te nesreče? Rod je šel svoja pota, vsi so se mi izgubili ... Da bi bil jaz sam temu kriv? Kazen božja je bila ...?«

Grenko je staremu Oluji, a solze mu niso dane. Duše ga, teže mu srce kot mora, da se jih ne more iznebiti – a potok ne najde poti na dan ...

Stari sedi in strmi pred se. Ure beže ...

V starinskem pohištvu glasno gloje črv.

Vinkini kriki in plač se sekajo v tišino.

Oluje vstane in stopi v sobo, kjer leži Vinka ob Markovi postelji in ječi. V sinovo lice se zazre starec. On, najtežje pričakovani, najbolj ljubljeni, ki je nanj stavil vse svoje upe, on mu je kljuboval, po svoji volji se je oženil. In bil je kaznovan. Jalovo ženo mu je dala usoda.

Starčev pogled pade nanjo. Ne smili se mu. Zakaj mu je kljubovala?

Ne bi se zdaj krčila, v žalosti ... Kazen božja zanjo ...

Krsta je pripravljena.

Ves otok premore samo dve; eno za odrasle in eno za otroke.

Sosedje in rodbina so zbrani. Duhovnik opravi molitve, predno odneso truplo.

V krsto denejo Marka, šestero mož dvigne breme na rame, sprevod se pomika na pokopališče med donenjem zvona.

Kot brezumna se opoteka Vinka za sprevodom, pol v joku pol pojoče se vpleta njeno naricanje v glasne molitve sosedov; »Zakaj si me zapustil, dragi? Ti solnce mojega življenja, ti ogenj mojega srca – poglej, teko mi solze za teboj. Samotna bom odslej, brez tebe, drug ... O, naša deca nerojena, plakaj z menoj – ni je, da bi me tolažila, da bi mi lajšala gorje. Moj zvesti drug, srce mi je ranjeno, odšel si in se več ne vrneš! Zapustil si me, žalost me je objela ... O, dragi, dragi ...!« in v joku utonejo nerazločne besede ...

Za sprevodom gre Vinka, opotekaje si mrši lase in si grebe lice v silni žalosti. Krvave srage se ji točijo med solzami po njem.

Ko so na groblju, pade preko krste, ki jo odpro, poljublja mrzlo Markovo lice in kriči, kriči ...

Župnik blagoslovi truplo, nato odpro možje zaklopna vrata, vdelana v cement na tleh, in vsi navzoči se zaženo k njim, da bi videli v grob. Popolno, od starosti rumeno okostje leži v njem. Bog zna, kdo je bil to nekoč ...

Iz krste vzemo Marka ter ga polože na okostje v grob. Čez lice mu razprostro ruto, potem grob zapro, nad njim plaka Vinka ...

Stari molči. Solze ni na njegovem licu in niti besede žalosti iz njegovih ust.

»Pojdimo,« pravi s suhim glasom. Žene dvignejo Vinko ter jo v svoji sredi odvedo domov.

Zadaj za vračajočimi nosita dva moža prazno krsto ... Za prihodnjega, ki bo umrl ...

Vinkina usoda je žalostna. Na otoku vlada nepisani zakon, da žena, ki ni rodila možu dece, nima pravice do dedščine. Vse, kar je imel, pripade sorodnikom. Vinka je brez doma, brez strehe. Nikomur ne pride na misel, da bi prekršil stari zakon, a Oluju, ki Vinke nikoli ni maral, še celo ne.

Vinka, vtopljena v bol, ne premišlja o tem. Srce ji je bedno in niti ene misli ni v njeni zavesti.

Selo ugiblje in šepeta ...

Kam pojde Vinka? Doma pri nji je beda ...

Oddaljena sorodnica sirote Nede, ki ji je doslej gospodinjila, je podedovala na Srimi majhno posestvo ter se pred kratkim preselila z otoka. Dvaindvajsetletna Neda, že davno godna za možitev, je ostala sama.

Selškega poiglavarja skrbi zapuščena sirota, pa premišljuje, kaj bi se ukrenilo. Kako naj pomore Vinki do doma in Nedi do moža? Neda se trdovratno brani njegovih dobrih nasvetov in se ne mara možiti. Glavar ve, da sama ne more in ne sme živeti v svoji hišici, ker bi obrekovanja, čeprav po krivem, ne bilo ne konca ne kraja. Zato predlaga Vinki, naj se preseli k Nedi in ji nadomešča mater. Tako da bo najbolje za obe.

In zgodi se po njegovem nasvetu.

Vinka živi poleg Nede, vso svojo neizljubljeno materinsko ljubezen ji daruje. Nedo ljubi, najlepše dekle daleč naokrog je in ponosna je nanjo, ko da je res njena hči ...

Čas ublaži vsako bol. in tudi Vinkino je. Le kadar se pomika pogreb mimo hiše na pokopališče, zakrvavi njeno srce znova, plakaje sledi sprevodu in narica za Markom. Tak je tam na otokih običaj ...

Nedeljsko jutro.

Dan se razpne kakor modro jadro nad otokom – zemeljskim čolnom. Vanj je vtkano zlato solnce, smejoče se in vroče ...

Vinka in Neda se odpravljata k maši.

Temnorjavo obleko imata kakor vse žene in dekleta na otoku, belo srajco, oranžno ruto na skrbno počesanih laseh in po več parov uhanov domačega izdelka v ušesih.

V selo gresta.

Mladeniči in možje v nedeljskih oblekah balincajo na obali. To je njihova vsakodnevna zabava po delu, a ob nedeljah se ji posvečajo skoro ves dan. Ljudje, ki prihajajo mimo, se ustavljajo in jih gledajo. Vsi pa delajo opazke nad mimoidočimi ženami in dekleti.

»Vinka in Neda!« opazi nekdo prihajajoče in vratovi se iztegnejo v naznačeno smer. Rdeči naglji ali granatni cveti med zobmi mladeničev, – nihče ni ob nedeljah brez njih – se izzivalno pozibavajo med smehljajočimi se usti. Marsikdo se ozra za Nedo in si dela upe, a Neda se le smeje in pobliskava z rjavimi očmi, odloči pa se ne. Ni ji do možitve.

Z vseh strani prihajajo otočani. Počasi se med razgovorom pomikajo proti cerkvi. Tam postajajo in posedajo po zidu in vodnjaku. Zvon zavabi poslednjič, vsi gredo v cerkev.

Večina otočank ima majhne pručke s seboj. Lesene so, različno pobarvane in izdelane, kakor pač katera premore. Nekatere so umetno izrezljane, z okraski, druge preproste, zbite z nekaj žeblji, a vse služijo v isti namen: med mašo žene kleče ali sede na njih.

Spredaj pred oltarjem stoje možje in mladeniči, zadaj za njimi pa so žene in dekleta. Možem, gospodarjem, gre prvo, odlično mesto.

Pridiga.

Kaplan, ki nadomešča župnika, je še mlad. Resno, z odmerjenimi kretnjami govori zbranim. Nov je še, ni prodrl v duše teh ljudi, njihovo mišljenje mu je tuje.

Dva svetova.

Ti ljudje, utrujeni od večne borbe za obstanek, poslušajo, a ne doumejo svečenikovih besed, ki so za njihovo preprostost preumetne. Oni so tako daleč od njegovega sveta ...

Tuintam kdo zadremlje ali celo zaspi. Otroci so nemirni, hodijo po cerkvi, šepetajo in se smejejo. Tu ni one slavnostne, skrivnostne tišine, onega velikega spoštovanja do božanstva, tu so samo ljudje, ki so prišli potožit skupnemu Očetu svoje gorje kot človek človeku. Posrednik pa je tujec, ki jih ne razume. Saj vedo, da stori rad vse, kar more, a med njimi in njim je prepad, katerega oni ne morejo premostiti, on pa ga ne mara. Ali pa ga res ne čuti?

V srcih ni odmeva na besede pridigarjeve ...

Stari župnik, da, on je njihov. Kolikokrat se med Credom okrene ter jih ošteje, če so preglasni. Med Credom namreč izmenjavajo novice med seboj, to je njihova stara navada in nihče ne misli na to, da bi jo odpravil. Prične se maša. Otroci stoje v gruči poleg ministranta njihove starosti in se brez strahu glasno pogovarjajo z njim.

Vsi otočani pojo mašo in odgovarjajo v staroslovenskem narečju. Njihovo petje je neubrano, a iskreno, saj vedo, kaj pojo v svojem rodnem jeziku. Vroče je. Med kadilo se meša vonj po znoju, ki ga prelivajo ti ljudje sleherni dan, da čutijo vso težo božje zapovedi: v potu svojega obraza boš jedel kruh ...

Ko je maša končana, gredo iz cerkve v luko, kjer se pogovarjajo o novicah, ki so jih prinesli s seboj ljudje z drugih otokov, prišedši k maši. Mali otočki v soseščini so brez cerkva, ker so naselbine prerevne, da bi jih mogli zgraditi. Zato morajo prihajati otočani po ure in ure daleč s čolni v cerkev, često v najslabšem vremenu.

Žive barvo ženskih rut in rdeči cvetovi mladeničev tvorijo pestro sliko skupno z razgibanimi gručami, smeh krili v živahnem govoru pod sinje poletno nebo. Vinka in Neda gresta počasi domov in postajata mimogrede, da spregovorita in pokramljata s sosedi.

Ko se Neda doma preobleče, gre k vaškemu vodnjaku po vodo. Vedno je zaklenjen, le dvakrat na dan, od osme do devete ure zjutraj in od sedme do osme zvečer, je odprt. Takrat smejo priti prebivalci, to se pravi žene, vsaka po en škaf pitne vode.

Krik in vik je okrog vodnjaka, kjer se prerivajo in se po južnjaški navadi zmerjajo na vse pretege. Navadno je poleg kak mož, ki skrbi za red. Neda je prišla kasno, vse so že odšle, kajti mudi se jim kuhati kosilo. Vode zajame in se vrača skozi vas. Ve, da ji slede poželjivi moški pogledi, ki jo občudujejo, a ne vzbujajo ji več tistega veselja kakor nekdaj. Čudno otožna je zadnje čase.

Iz luke čuje žvižg, znamenje, da je prispel parnik. Korake pospeši. Morda se bo danes kaj zgodilo? Sleherni dan se tako vprašuje, ko čuje sireno s parnika, in upa na dogodek, ki bi prinesel kaj novega v to enolično življenje.

A nič se ne zgodi. Nov poštar ali financar pride in to je vse.

Seljake srečuje, ki se vračajo s parnika. Bili so na celini ali na kakem bližnjem otoku po opravkih. Malo je bilo potnikov na ladji. Cesta proti pomolu je prazna.

Za nekaj hipov, ko prihaja in odhaja parnik, se življenje na pomolu zgane. Zapeni se v hrušč in trušč, tekanje, pisk sirene, prerivanje v gneči, zopet pisk sirene, nekaj oblakov dima zaveje še veter s parnika in potem se pomol zopet pogrezne v spanje.

Neda gre proti pomolu. Ko zavije izza hiš, ji zastane korak.

Dogodek! Dolgo pričakovani dogodek!

Starejši, fino oblečen gospod s kovčegom v roki, se ozira neodločno naokrog. Neda se mu bliža, njen radovedni pogled je uprt vanj.

»Dober dan!« jo nagovori tujec, »ali mi lahko poveste, kam naj se obrnem, da pridem do prenočišča in gostilne? Popolnoma tuj sem tu. Kje je gostilna?«

»Tam, v selu. A s prenočiščem bo težko, v gostilni ga ne dobite. Tujci ne prihajajo na naš otok, zato nismo pripravljeni nanje. Prenočišče boste dobili pri kakem seljaku.«

»Morda mi morete vi svetovati, kje naj povprašam? Ali imate mogoče pri vaši hiši kak kotiček zame?«

Nedo polije vročina. Da se ni takoj zmislila na to!

»Seveda, prostora imamo dovolj, samo če bo kuma Vinka zadovoljna ... Mislim pa, da bo ...«

»A kako bo s hrano? Ali jo bom lahko dobival pri vas?« se zanima tujec.

»Lahko že, a ne vem, če vam bo všeč. Domača hrana je, drugače ne znamo kuhati. Ne vem, če boste zadovoljni.«

»Upam, da mi pojde v slast. Nisem preveč izbirčen. Kdor je bil vsa vojna leta vojak na fronti, ne zna biti več izbirčen. Ali grem lahko zdaj kar z vami?«

»Da. Posebno lepo ni pri nas,« se opravičuje Neda, medtem ko gresta proti njenem domu, »pogrešali boste marsičesa, toda na otoku pač ni drugače. Ali ste po opravkih tu?«

Gospod se prijazno nasmehne; »Ne, drago dete, na letovišče sem prišel. Vaš župnik mi je toliko pripovedoval o samoti in lepoti tega otoka, da sem sklenil prebiti počitnice tu, seveda če mi bo všeč.«

»Gospod, kmalu se boste naveličali življenja tu. Vi ste gotovo vajeni velikega, lepega mesta in udobnega življenja –« pri tem ji uhaja pogled na fini gospodov kovčeg in lepo ukrojeno obleko iz prvovrstnega blaga. Ob pogledu na kovčeg.se domisli zamujene dolžnosti: »Joj, popolnoma sem pozabila, dajte, da vam ponesem kovčeg!« in ga hoče vzeti gospodu iz roke.

»Nikakor!« se brani on, »kako naj dopustim, da mi bo nosila kovčeg ženska! In vrhu vsega še tako brhko dekle! Sram bi me bilo od temena do peta, če bi kaj takega dovolil!«

Neda je očarana od tolike ljubeznivosti in zato se čuti dolžno, da razloži tujcu, kakšna je pri njih navada. »O gospod, pri nas je tak običaj, da nosimo bremena žene. Možje so gospodarji in bilo bi pod njihovo častjo, če bi nosili bremena oni, žene pa bi šle z njimi praznih rok.«

»Ej, pri nas so pa drugačne navade, pa zdaj ni čas, da bi vam jih razlagal. Vesel sem, da se bom tu odpočil. Moje stare kosti so že res željne počitka.«

Neda se zasmeje. Vsa radost nad nepričakovanim dogodkom zažari v njenem smehu.

»Saj še niste stari. O, da bi videli naše starce!«

Polaskan se vda tujec: »No, tako star res še nisem, a večji del življenjskih borb je že za menoj.«

Neda pokaže z roko na hišo, ki stoji prav na obali. »Vidite, gospod, to je naša hiša. Nič boljša ni od drugih, a slabša tudi ne.«

»O, prav prijazna je, in to mi ugaja, da ni med drugimi v selu.«

Gospod in Neda stopita v vežo.

»Hej Vinka! Kje pa tičiš? Tu sem pripeljala gospoda, ki bi rad najel sobo pri nas!«

Vinka, radovedna nad nenavadno novico, nemudoma prihiti.

S prijaznim nasmeškom ji nudi gospod roko: »Dober dan, gospa! Vse, kar bi rad, vam je ravnokar povedala vaša lepa hčerka.«

»O, nisva si v rodu –« mu hiti pojasnjevati Vinka, a Neda, zardela nad prijaznostjo gospoda, odhiti iz veže ter v naglici zakliče: »Kar domenita se!« Srce ji glasno utriplje: dogodek! Življenje se ji zazdi na mah lepo in polno obetov in pričakovanja.

V vasi šumi.

Že se je razvedelo, da je prišel tujec, letoviščar, na otok! Kar pomnijo valčani, ga ni bilo doslej še v kraju. Neda, seveda, Neda ga je prva srečala! Na njeno lepoto se je ujel, no, bo pa on morda slednjič pravi ženin zanjo! Ali pa za Vinko! Ne, ne, ona je možu zvesta preko groba ... Toda za Nedo bo! Saj je vendar star! Gotovo je oženjen ali pa vdovec ... Bogat je! Gotovo je bogat, če hodi na letovanje! A Neda bi ga ne vzela ... Bi; še za hip bi ne pomišljala! Gospa bi bila, delati bi ji ne bilo treba! Kakšen zakon s starcem!? Eh, kaj ljubezen!

Stari, dobrodušni gospod se je ljudem priljubil. Prijazen je, z vsakomur se razgovarja in take imajo seljaki radi. Všeč mu je otok in prebivalci, dobro se tu počuti. Vinki daje navodila za kuho različnih jedi, ki jih tu na otoku ne poznajo, rad prihaja v kuhinjo ter tam posedi in se porazgovori z Vinko in Nedo. Pripoveduje jima o svetu, o življenju tam zunaj, o modah in običajih. Neda srka vase to tuje, neznano življenje; da živi popolnoma drugače, se ji zdi. Njene misli in želje se prično polagoma, komaj opazno usmerjati v svet, ne da bi še tega zavedala. Rada ima »starega gospoda«, kakor mu pravijo vsi; v šali se sam imenuje »Kolumbus«, ker je prvi, ki je zašel med »otočane v neraziskano divjino«. Stari gospod se čudi, da se Neda še ni poročila.

»Dokler ste lepi in mladi, je čas, kasneje bo prepozno ...«

»Če pa ni pravega,« se Neda smeje, a oči so ji otožne in resnica gleda iz njih.

»Če bi bil dvajset let mlajši, pa bi se domenila, Neda, kaj ne,« se šali stari gospod, a Neda mu verjame.

»Kaj nimate žene?« se zavzame.

»Star zakrknjen samec sem. Da, da, Neda, če bi bil mlajši, pa bi vas vzel!«

»Saj se šalite, gopod. Preprosta sem, nič ne vem in ne znam, kdo bi me hotel vzeti?«

»Ej, marsičesa bi se lahko naučili, saj ste pametni in inteligentni,« jo prijazno bodri in niti ne pomisli, da je morda smatrala njegovo ponudbo za resno.

Vse Nedino dosedanje življenje se zruši kakor hiša iz kart. Če bi šla v svet? Učila bi se in morda našla tam ono, po čemer hrepeni in čemur ne ve imena ... A ona nima denarja. S popolnoma novim pogledom gleda starega gospoda, zdi se ji kakor čarovnik, ki je napravil iz nje neko drugo, dragocenejšo Nedo, začarano v pravljično kraljično ...

Tudi Rokova Palma prihaja zdaj često k Nedi. Skupaj poslušata pravljico o svetu, ki jo pripoveduje tujec. In Palma, mlada, sanja z Nedo sanje, ki so tudi njo zastrupile.

»Zakaj se ne odločiš, da bi šla v svet?« jo vprašuje z nestrpnostjo osemnajstletne deklice.

»Denarja nimam, kam naj grem?«

»Morda bi te vzel stari gospod s seboj?«

»Ne, njega ne morem prositi, kaj bi rekli ljudje? Za vedno bi bila izobčena!...«

»Prava reč, če si izobčena iz te puščobe! Ni ti mnogo do tega, da bi šla.« Neda samo pogleda Palmo. V tem pogledu je več kakor v šumi besed. Ogenj, ki plameni v daljo ...

»Jaz bi se ne pomišljala, šla bi, da bi bila srečna...!« Pravi odločno Palma in stisne pesti.

Poletje in jesen mine, stari gospod se poslavlja.

Veliki dogodki so za njim. Kupil je Katino hišo. Priljubil se mu je kraj in ljudje, zato je sklenil, da si kupi tu ličen dom za letovanje. Kata, ki ima dovolj dolarjev, je hotela dozidati k svoji hiši še del, računajoč s tem, da se končno vendarle vrne mož in se morda Tomo poroči. A »stric Kolumb« jo je pregovoril, naj kupi drugo hišo, njemu pa naj proda svojo.

Rod starih kontejev, ki je pred leti živel na otoku, je izumrl in njihov »kaštel«, kakor so mu pravili otočani, je bil na prodaj. V bregu nekaj minut od obale leži, med lepo borovo šumico. Prekrasna stara pergola vodi do njega. Kata je kupila posest za mal denar, takorekoč z dobičkom. Prvotno ga je ogledoval stari gospod in ga hotel kupiti, a bil je zanj prevelik. Tako je kupil Katino hišo in oba sta bila zadovoljna. Na spomlad, je dejal, da bo poslal zidarje, ki bodo nanovo uredili hišo. Težko mu je slovo od kraja, ki se mu je priljubil, od Vinke in Nede in vseh drugih otočanov, a veseli se svidenja. Nekaj kot pričakovanje je zasejal na otok. Užgal je plamen hrepenenja v Nedini duši, a nihče razen Palme tega ne ve ...

Zimska burja brije po otoku, vaščani so v domovih pri toplih ognjiščih. Mrzla je burja, da zastaja dih celo jačjim možem, in često se ji morajo upirati z vso silo, da jih ne pomete v morje. Čeprav so v hišah debeli kameniti zidovi in okna dobro zadelana, vse nič ne pomaga, mraz pritiska v hiše. Izbe so brez peči, vse se zbira ob odprtem ognjišču. Zebe jih, vsi tožijo zimo za zimo, a nikomur ne pade na um, da bi postavil peči in napravil večni nadlogi kraj. Ni navada, imeti peči, to je pribito. In ker je običaj, da mora biti pozimi ljudem mraz, se tega zvesto drže.

Če gredo na ribji lov, se jim sproti, kakor pomakajo vesla v morje, dela led na njih in roke so jim kljub rokavicam in zamotkom zmrzle, da peko. Ne, zima ni prijetna na otokih ...

Dnevi so kratki in se hitro nagibljejo v noč. Družine sede ob toplih ognjih v pomenkih o stoterih potrebnih in nepotrebnih stvareh, o dogodkih na sosednih otokih in doma, in ko je snov izčrpana, legajo spat, medtem ko brije burja preko otoka in s tuljenjem meče ob čeri visoke peneče se valove. Kadar je prekomerno močna in se možje s čolni še niso vrnili, hodijo žene gledat na obalo, kdaj se bodo prikazale ladje, in ko se premražene vračajo domov, ne da bi jih bile ugledale, se često zbero in molijo za srečno vrnitev. Le redkokdaj se pripeti, da potone čoln ali da se možje ne rešijo. Dobri mornarji so in poznajo morje in njegove muhe ter se jih znajo varovati. Kadar ne ribarijo, se ukvarjajo z drugimi posli; popravljajo hišo ali orodje, krpajo mreže in jadra. Nikoli se ne dolgočasijo, saj je vedno toliko zanimivega za pomenek: prigode z ribjega lova in doživljaji onih, ki so bili v tujih deželah. In kadar jim pogovor preseda, molče in se zamislijo v bodoče delo, ki jih čaka. Kmalu bo pomlad ...

Čim se poleže burja na otokih v zgodnjih pomladnih mesecih, se odmotava njih življenje zopet na prostem, pred domovi in v luki. Nekateri so že na njivah in vinogradih, kjer razstreljujejo kamenje in skale ter krčijo ledino, da pridobe nov kos zemlje. Od leta do leta se jim množi družina in treba je skrbeti, da se nasitijo vedno prazni želodci.

Gori v bregu ob vinogradu teče kolo. Tam izdeluje dvoje mož konope. Eden vrti kolo, ki zvija vrv, katero izgotavlja drugi, predoč med prsti konopljo kakor predica volno. Korak za korakom stopa hrbtoma v breg, vedno daljša in daljša postaja vrv v njegovi roki. Petdeset metrov, sto metrov. Iz tanjših vrvi splete potem debelejšo, kakoršno pač namerava.

Od morja sem odmevajo veseli pogovori ali prepiri žena, ki pero ob vodi. Okrog njih se pode otroci, glasno vreščeč prav kot galebi, ki krilijo nad vodo in sedajo na valove, da hlastnejo od časa do časa po ribi. Tuintam prijaše na mezgi ali oslu mimo seljak. Tudi žival se veseli lepih dni in kriči svoj zategli i-a, ki ga spremlja zadovoljno riganje. Vse je veselo, razigrano, kreta se lahko zopet pod solncem, ki tako radodarno razsiplje svoje zlato.

Katin mož Duje se je vrnil iz Amerike. Shujšan, zgaran, a s polno mošnjo dolarjev in oblasten, da ga Kata skoro več ne spozna.

Ona, zvesta žena, ga je čakala več ko dvajset dolgih let in je ves čas vodila gospodarstvo krepko kakor mož; zdaj ne da oblasti iz rok. Ne more ... Nikogar ni bilo dvajset let, ki bi ji bil ukazoval, v pokorščini sklonjena hrbtenica se je vzravnala in postala trda. Ne da se več ukloniti ... Možu, ki se je moral dvajset let upogibati pod jarmom dela in delodajalcev, gospodovalnost ni ugasnila, temveč se mu je poteptana in ponižana nakopičila v duši. Vrnil se je, da bi bil gospodar na svojem trdo prigaranem imetju, a žena se mu upira in ne da gospodarstva iz rok – ali naj se ji ukloni? Še nikoli ni bilo čuti, da bi se osmelila žena do takega dejanja!

Srda in gnjeva je poln. Utaplja se v vinu, a doma neomejeno gospodari Kata.

Ko se vrača Duje ob večerih domov, govori vino iz njega. Tedaj jo psuje z najgršimi priimki, ki mu padejo na pamet. On, ki bi ne smel nikdar podvomiti v njeno zvestobo, jo obklada s psovkami, vrednimi zadnje pocestne vlačuge. Videl je v svetu, kakšne so nezveste žene, otrovan s slabim vzgledom, sumi lastno ženo.

»Sam vrag vedi, kaj si počenjala, ko me ni bilo tu!«

»Ničesar, kar bi ti bilo v sramoto!! Zakaj pa si me zapustil?«

»Da bi garal zate in za tvoje sinove!«

»Prav toliko so tvoji!«

»Da bi se vam dobro godilo!«

In Kata, ki je čakala moža hrepeneče dvajset let, mora čuti vse, kar le more dvomiti in sumiti nezaupen mož o svoji ženi.

»Vlačuga! Kaj ti je bilo treba nove hiše? Kako si mogla prodati staro, kjer je živel moj rod desetletja ... Seveda, kaštelanka hočeš biti, gospa! Tvoj mož pa naj se ubija in zapravlja zdravje! Živ mrlič sem se vrnil domov, kjer naj bi umrl, a tu, fej! najdem brezvestno ženo ... Bogu bodi hvala, da je Nego v tujini v šolah in ga nisi mogla izpriditi. Tudi Toma ne boš, še sem se vrnil o pravem času! On je kri moje krvi! Gospodarica! Da se ti v lice ne nasmejem, gospodarica na gnoju svojih grehov boš! Vlačuga! Smet!« hrope in se opoteka v pijanosti proti njej z dvignjenimi pestmi.

Tedaj se pretrga jez njene potrpežljivosti, razum, ki ji je narekoval mir, se da zavesti od navala razdražene krvi. Obleko si pretrga Kata na vratu in razgali ramena in uvele grudi ter strašna v svojem obupu in jezi zakriči: »Pri teh uvelih grudih, ki so dojile moja sinova, pri vsem, kar mi je sveto na tem in onem svetu, ti prisežem: brez greha sem! Ničesar nočem več od tebe, iz hiše me ne moreš pognati, sinova, ki sem jih rodila, mi dajeta pravico do doma. A ti bodi gospodar! Proklet bodi, ker dvomiš v svojo ženo, prokleta naj bo tvoja pogoltnost za denarjem, ki te je gnala v tujino! O Amerika, vzela si mi moža in mi zastrupila življenje ... Tvoj denar bodi proklet, ti si vlačuga, ki nam mamiš može in jim piješ kri, ki jih zastrupljaš s svojim življenjem! Duje, oslepil te je greh, ki si ga sam zagrešil in ga zdaj mene dolžiš. Sama sem mnogo pretrpela s sinovi, mladost sem žrtvovala, lepota mi je odcvetela, in to mi je zahvala. Proklet bodi in preklinjala te bom, še ko boš poginil, za tvojo krsto bom šla in se bom smejala in se veselila tvoje smrti in poslednje besede, preden te vržejo kot staro mrhovino v grob, bodo moja kletev!« Kakor blazna je odvihrala iz sobe ...

Duje je ostal sam.

Tišina pada nanj kakor hladen dež. V ušesih mu šumi ...

Vsega, kar mu je dejala žena, ni poslušal, samo eno se mu je zajedlo v zavest: gospodar je spet! Gospodar!

Kaj mu mar žena!

Sinova bosta z njim!

Njego študira na visoki šoli v mestu daleč od doma in ne ve, kaj se tam godi. Brat, ki živi doma med dvema ognjema, mu v pismih tega ne omenja. Razume mater, ki jo bole krivi očitki; samo on ve, koliko je pretrpela. Očetu pa tudi ne more biti sovražen, čeprav jih je pustil same, saj je šel zanje delat. Z denarjem, ki jim ga je pošiljal, so si ustvarili lepo življenje. A srca jim oče ni dal – samo denar ...

Spominja se materinih vzdihov, kadar je štela s krvavimi žulji prislužene dolarje, ki jih je pošiljal mož.

»Raje bi živela slabše z njim, nego brez njega s tem ...« in ozrla se je na zelene in rjave bankovce, ki so ležali na mizi ...

Neznosno postaja Tomu življenje med očetom in materjo, ki se prepirata dan na dan. Doma mu ni več obstanka.

Pomlad prihaja, minil je čas ekvinokcijskih viharjev. Tomo se popelje z jadrnico v Zlarin, saj zdaj je čas za lov na korale. Zlarinjani se pečajo s tem. Šel bo z njimi na morje za mesec ali več, morda se oče in mati spravita med tem.

Nikomur ni ničesar omenil, nikogar vprašal za dovoljenje: če kaj opravi in se z zadrugo pogodi, je še vedno čas. Saj je polnoleten, kar hoče, lahko stori, starši, ki se prepirajo, mu pač ne bodo ukazovali ...

Trojambornica plove z razpetimi jadri po morju, v krmo ji piha veter. Brezdelno posedajo možje po krovu, le krmar je na svojem mestu.

Noč ...

Tomo sedi na kupu zvitih vrvi. Svobodneje diha, odkar je dom za njim.

»Lovit grem korale z Zlarinjani,« je dejal očetu.

»Kaj ti je tega treba?« je stari namršil čelo in zamrmral nejevoljno, a sina ni pogledal.

»Grem, dokler se vidva z materjo ne spravita.« Preproste sinove besede so ga huje zadele nego vsak drugi očitek. Njegova nada, da bodo sinovi z njim zoper mater, ga je varala. Razočaranje ga je popolnoma zakrknilo, da še ono malo ljubezni, ki je bila v njem, ni mogel razdati.

Mati je sina prekrižala: »Bog s teboj, sinko moj, za mirom greš, da bi nam ga dal Bog vsem!« Samo to. In poljubila ga je ...

Ko je bil zopet na sosednem otoku in je bila ladja že pripravljena, so šli oni, ki so se imeli udeležiti lova, k slovesni maši. Mnogo prebivalcev malega ličnega mesteca se je zbralo v cerkvi. Po maši je šla procesija za srečen lov. Dolg sprevod ljudi se je pomikal na obalo, kjer je ležala usidrana jadrnica. Tam je blagoslovil duhovnik ladjo, ki je plula to leto prvič na lov, priprave in moštvo.

Šele ponoči, ko je vse mestece zaspalo, so odpluli, ne da bi jih bil kdo videl. Med ribiči je bil prastari običaj, da odplujejo iz luke nevideni. Pravijo, da se boje uročnega pogleda, ki bi jim utegnil pokvariti lov, a bolj se skrivajo, da bi ne izdali radovednežem krajev v morju, kjer rasto korale. To je tajnost, ki jo skrbno čuva vsak, komur je znana, in ki jo podeduje sin od očeta.

Čim sine prvi svit, se ribiči zbude. Pest posušenih smokev in požirek žganja je njihov zajutrek.

Priprave so v redu.

Na velikih lesenih križih, obteženih v sredini s težkim kamnom, so pritrjene na štirih krajih mreže. Iz tenke volne so, posebno pletene in tako občutljive, da ne izpuste najmanjše stvari, ki bi se zapletla vanje. Danes je ribarjem sreča mila. Ugoden morski tok zanaša njihove mreže pod skale, kjer rasto navzdol korale.

Lov obeta biti obilen. Ko so ujeli na enem kraju dovolj koral, plovejo na drugega. Včasih love po cele dneve zaman. Školjke, ribe, gobe, različne rastline in kamenje vlove, a koral ne. Po mesec in pol ali še delj plovejo po morju. Samo takrat veslajo na kopno, kadar jim poide zaloga živeža in pitne vode, ali pa da si ob neugodnem vremenu preskrbe zavetje v bližnji luki.

Edina briga so jim korale. Nihče ne govori o domu in svojcih, nihče ne misli nanje. Zdaj žive samo lovu, vse drugo jim izbriše ribarska strast začasno iz spomina. Ugoden veter jih žene proti jugu.

Noči se, za ta dan je lov končan, na drugi kraj jadrajo. Iz dalje jim od časa do časa pomežikne rdeč ali zelen svetilnik. Temna je noč, morje fosforescira. Ladja plove hitro in vsem je lepo in lahko pri srcu, ko da so odpadle vse brige z njih.

Tomo leži na palubi, gleda v zvezde in misli na svoje dekle.

Mare!

Otroka sta se igrala in drugovala. Sama ne vesta, kdaj sta se vzljubila. Ko sta bila še majhna, je Tomo često dejal: »Mare, ti boš moja žena!« in Mare je vselej resno pritrdila.

Zdaj ne govorita več o tem, to je dogovorjeno in ne samo onadva, temveč vsi v vasi so prepričani, da se bosta vzela. Kmalu, kmalu bo to ... Samo da bi se že oče in mati spravila! V tak dom, kjer vlada prepir, Tomo Mare ne more in noče vzeti ... A v njem je zavest, da se bo vse najlepše uredilo, in potem bosta srečna ... srečna ...

Pogovori ribarjev postajajo tišji in tišji, vedno redkeje padajo besede v šumenje valov ...

Noč jih neopazno ogluši in oslepi z globokim spancem ...

Poletje je leglo na morje in otoke.

Ladja se je večkrat vračala v Zlarin, ribarji so izročali svoj plen zadrugi ter se nanovo odpravljali na lov.

Tomo je vselej odhajal zopet z njimi. Vzljubil je svobodno in mirno življenje na morju, zaslužek je bil dosti dober, domov ga ni mikalo. Vedel je, da prepir med starši ne bo tako hitro poravnan.

Vročina pali morje in otoke. Veter se je polegel, ko da ga je nenasitno morje vsesalo vase. Zrak je čudno težak, skoro svinčen, na vihar se pripravlja.

Ribiči se ne zmenijo dosti za to, dobro vedo, da bodo še za časa prispeli v pristan. Našli so v morju mesto s koralami, z vso vnemo mečejo mreže in jih dvigajo. Debele, močne vejice so v njih. Obrazi jim žare od zadovoljstva. Takega lova še niso imeli, kar pomnijo. Zaslužek bo obilen, kdo bi ne bil vesel?Z nekako hvaležnostjo gledajo rožnate vejice v mrežah, z ljubeznijo jih jemljejo iz njih in spravljajo. Sami pri sebi in na glas pa se čudijo: »Čudne so žene tam v tujih deželah, kamor prodajajo Italijani naše korale. Nanizajo jih okrog vratu in si domišljajo, da so lepše ... Kakšno veselje imajo pač ob tem? Ali se lišpajo, da ugajajo možem? Kaj je tega treba? Ko da bi jih zato vzljubili možje! Kadar jih potrebujejo, jim je vseeno, če imajo korale okrog vratu ali ne!«

»Da, one tam so lišpajo i radi mož, a korale nosijo zato, ker jih ščitijo baje pred boleznijo. Indijke posebno ljubijo korale.«

»Čul sem pripovedovati, da so temnopolte in lepe in da se zavijajo v nekake pisane rute, ki jim pravijo sariji. Mnogo nakita nosijo na sebi in vsako jutro si narišejo na čelo sveto znamenje z rdečo glino ...«

One bodo nosile korale, ki jih love ti možaki v zadušnem poletnem zraku, ko preže oblaki, polni nevihte za otoki, podobni nestrpnim zverem v zasedi.

Od juga se žoltosivo kadi nevihta.

Vroč jug, dušeč in paleč sunkovito zakrili zdajpazdaj čez valove ter zopet utihne. Tenko zapiska med vrvmi jader; znaanenje za pričetek divjega plesa, a možje še love.

Telesa in lica so znojna, z vsemi močmi hite. Še malo, predno se užgo prvi bliski in se oglasi grom.

Tok, ki zanaša mreže pod skale, je zanje vreden suhega zlata. Tam doli je zakladnica koral. Eh, da jim je videti to čudovito življenje tam doli v morskih prepadih ...

Star ribič pripoveduje o potapljačih, ki se spuste v globino šestdesetih metrov v potapljaški obleki in trgajo korale.

Tam doli je pravljica ... Okorne besede možaka ne znajo opisati, kako je tam spodaj: rastline so slične živalim in zdi se ti, da te gledajo, da iztezajo božajoče ali grabežljivo čudne roke po tebi, kamenje in skale imajo človeške in rastlinske oblike, da te je groza, školjke, ki jih popreje še nikoli nisi videl, in ribe ko sanjski prividi ...

In ves čas strah ... strah, da ne priplava morski volk in ne hlastne po tvojem življenju kakor po ribi ...

V dalji se komaj vidno prižge prvi blisk. Njegov odsev se bledo razlije po obzorju in grom zveni še tako oddaljeno. Mimo njih plovejo manjše jadrnice ko splašene ptice, ki hite v domača gnezda. Še love ...

Vse bliže je čuti grmenje, slišno pohodu divjih bojnih trum, ko bobnajo bobni in buče trobente kakor ob padcu Jerihe. Bliski se užigajo, zlate sablje v zamahu, ko rode zmedo in smrt ... Vedno gostejši so, že niso več sablje, temveč žareče vivi, ki se prepletajo okrog obzorja ... Kakor da bi hoteli apokaliptični jezdeci z zanjkami zajeti pošasti, porajajoče se iz hudournih oblakov. Iz dalje se med postanki grmenja čuje šumenje – dež teče po valovih vedno bliže in bliže ter šumi ... šumi ... Valovi rasto. Belo se penijo in kipe okrog čolna. Poslednji čas! Jadra dvignejo, da se napno v vetru in plovejo v varen pristan.

Daleč pred njimi, komaj vidna, beži majhna jadrnica čez razpenjene valove. Lahko jih preskakuje, kakor da bi se smehljala.

V nji je Palmina usoda, a tega še nihče ne ve ...

Palma je v vinogradu. Vse popoldne je škropila trte z modro galico in zdaj sliči sama trti, obleka ji je modra od tekočine.

Trudna je, da ji klecajo kolena, a še ni dodelala. Hiti in se ozira po oblakih, ki se kade čez nebeški svod. Skrbi jo, kako naj za časa dokonča svoje delo. Če se ulije ploha, predno bo dodelala?

Vinograd je daleč od doma, kake pol ure hoda. Če bo trajal naliv delj časa, bo morala v dežju domov, zakaj daleč naokoli ni nobene hiše. A na srečo je skoro v vsakem vinogradu »bunja«, to je duplina, zložena iz kamenja, ki so ga pri urejevanju vinograda izkopali iz zemlje. Na zunaj je prvi hip slična kupu kamenja, do metra visoka, z nizkim vhodom, da more jedva globoko sklonjen človek vanjo. V njej je prostora za tri do štiri osebe, a strop je nizek, da se ga sede dotakneš z iztegnjeno roko. Če zaloti seljaka pri delu nenadna nevihta, se ji lahko umakne v to kamnito zatočišče.

Palma pridno dela kljub bližajoči se nevihti. Ko se oglasi grom kot razsrjen velikan, zbeži dekle v bunjo.

Zunaj šumi ploha, pogled na morje in otoke je zastrt z dežnim zastorom. Tema je, siv mrak, ki ga razsvetljujejo bliski z modrikasto svetlobo.

Še nikoli ni občutila tako zelo kot zdaj, kako daleč od življenja in sveta je njihov otok. Nihče se ne zmeni za otočane, ki so kakor izobčenci – gobavci ... Sami so se zaprli življenju, a ona noče in ne more tako živeti. Dušo bi dala, da bi mogla odtod. O, če bi se uresničila stara bajka in bi prišel vrag, ki bi jo v zameno za dušo popeljal v svet! Ne, ona ne bo sedela križemrok kakor Neda, prej ali slej bo šla v svet – mora, njeni mladosti se zdi, da bi tu umrla od presilne želje.

Dež šumi enakomerno na razbeljeno, razpokano zemljo, ki ga vpija v široke brazgotine, vžgane po suši, žejno zevajoče ...

Vzhod zatemni za hip moška postava, ki stopi sklonjena v bunjo. Trenutno se prestrašita oba. Niti on, niti ona nista pričakovala v tej samoti človeka in vrhutega še tujca, kakor ji izda prvi pogled.

»Si se prestrašila? Jaz tudi!« pravi on smeje se in ji sede nasproti. »Ujel me je naliv, zato sem tu pristal. Ker bi se v jadrnici zmočil kljub jadru, ki sem ga snel in jo z njim prekril, sem si mislil, da lahko vedrim tu. In glej! najdem zatočišče in čedno devojko v njem – e, sreča mi je povsod mila!« njegove svetlomodre oči se smejo kakor poletni dan.

»Kaj pa če ti ne dovolim, da ostaneš tu? Kaj bi dejali ljudje, če bi naju slučajno videli?« pravi Palma, a nič resnične skrbi ni v njej. Ne želi si, da bi odšel, toda ve, da mora ugovarjati, ker ne sme kljubovati običajem.

»Ne grem, če me spodiš! Kaj mi mar, kaj pravijo ljudje. Menda me vendar ne boš odpravila ob takem nalivu?! Kaj bi s temi smešnimi običaji in kaj pravijo ljudje! Glavno je, da imaš vest pred seboj.«

»Kaj bi mi hasnila čista vest, če bi me pa vsak obsojal?«

»Ali bi bila raje kriva, ne da bi kdo vedel o tem?« njegov glas zveni čudno vroče in nehote se odmakne Palma od njega, ki je približal svoje lice tesno k njenemu.

»Kakšne stvari me vprašuješ? Veš, da bi ne hotela tega ...« dahne Palma v strahu. Kakor ujeta ptica je. In on to čuti. Sladko je biti sam z devojko, plašno in lepo ...

Jane se razgovori.

»Kdor je bil v svetu, šele spozna, kako lepa so naša dekleta. Ali veš, da si lepa?«

Palma zardi in ker jo je tega sram, vzkipi: »Daj no, kaj se norčuješ? Misliš si: mlada je in bedasta, pa rada čuje laskanje! Ti laskaj tvojim otočankam, mene pa pusti pri miru! To mi je zahvala, da ti dajem streho!«

»Bore streho, saj skoznjo lije name dež!« se smeje in se primakne bliže k Palmi, kajti skozi zloženo kamenje, ki ni zamazano z malto, kaplje nanj voda.

»Nehvaležnost!«

Palma molči. Opomba, da je bil Jane v tujini, ji ne da miru.

Plaho ga vpraša: »Poprej si dejal, da si bil v svetu ... kje? Daleč?«

»Mornar sem bil na različnih parnikih, ki so vozili v Indijo in Ameriko, pozneje pa strežaj. To ti je lep posel, delo ni težko, a zaslužek dober. Samo bogata gospoda se vozi s temi parniki in daje bogate napitnice.«

»Povej mi kaj o njih!« mehko in proseče zveni njen glas in v očeh ji je vroča prošnja, otroška in ganljiva.

»Glej, glej, radovednost? Ali te take stvari zanimajo?« Z vročimi lici prikima Palma in pričakujoče zre vanj.

Grom se vali iz dalje po nebu, spremlja ga bliskavica in morje, spenjeno v visoke valove, buta v obrežne skale. Ko da je vsa narava sprta med seboj; morje, nebo, veter, oblaki in zemlja, se stresa v navalu strastne jeze, hoteč pogoltniti vse, kar se postavlja v bran. Videti je, ko da hočejo naravne sile vse raztrgati, poteptati, raztreščiti in zaliti z vodo, in vendar so združile s svojim divjanjem dvoje tako tujih si ljudi. Okrog njiju je vzburkana narava, onadva pa, majcena stvora njena, v zavetju kupa kamenja spletata pogovore o daljnem svetu ...

Jane govori: »Tam žive ljudje, ki ne vedo, kaj je delo, še svoj živ dan ga niso izkusili. Kaj vedo, kako se muči seljak za dobrote, ki prihajajo na njihovo mizo? Drugih skrbi nimajo ko to, kaj bodo jedli, kako se oblačili in kako zabavali. Če jim postane dolgčas od samih dobrot, zapro svoje kovčke, polne lepih oblek, in gredo na pot. Sedejo v vlak, pa ne v tretji razred, v katerem si se morda že kdaj peljala, ne, kjer se vozijo ti ljudje, ni umazanih sajastih klopi, le udobni sedeži, prevlečeni z baržunom, oddelki, kjer ti ponoči napravijo pravo pravcato postelj. Vlaki švigajo z veliko brzino iz kraja v kraj in če si gladen, greš med vožnjo v poseben voz, kjer so ob širokih oknih belo pogrnjene mize, ter naročiš, česar ti poželi srce.

Velike ladje so; saj si jih videla često v luki ali pa, ko so plule mimo. V teh ladjah so sobe, prav kakor v hotelih, razkošno opremljene, kopeli, bazeni, kjer lahko plavaš, med tem ko pluje ladja naprej, bari, kjer piješ redke pijače in plešeš zvečer ob zvokih godbe, ki jo love s čudnimi napravami iz tujih krajev ...

In žene, lepe, v dragocenih oblekah, z nakitom, ki je vreden več ko ves ta otok, se smejejo in zabavajo, sklepajo poznastva za kratek čas po poti ali za delj ...

Včasih ko na ladji vse pospi, se skrivaj odpirajo vrata kabin in za njimi se godi to, kar imenujemo mi greh, a tam v velikem svetu je ta beseda nepriznana. Mnogo ljudi živi, kakor jim je všeč, in ima pogum, da kljubuje tistim, ki jim hočejo življenje greniti. Nad vsem pa vlada denar ... Če ga imaš, si lahko kupiš vsega: prijateljstvo, slavo, ljubezen ... Denar je edino božanstvo, ki ga priznavajo in se mu uklanjao. In jaz, ki sem živel med temi bogatini in stregel njihovim željam, sem spoznal njegovo moč, zato sem si ga prislužil, kolikor sem mogel, in evo me, vrnil sem se domov, da bom živel tu lepo in mirno življenje.

Dvaintrideset let mi je. Ko sem jih imel osemnajst, sem postal mornar, s štiriindvajsetimi pa strežaj na ladji. V osmih letih sem si prihranil dovolj. Imel sean še posebno srečo, da sem rešil dvojici ljudi živijenje. Da, to ti moram povedati, kako je bilo ...«

Palma posluša nepremično. Njene velike črne oči so uprte vanj, ves čas niti ne trene s pogledom, da bi ji kaka beseda ne ušla. V glavi se ji vrti, ko si živo predstavlja to življenje, pisanemu vrtincu se ji zdi slično, ki zagrabi vse in vsakogar in ga potegne v svoj čarobni krog. Njen dih gre kakor Janetov, ko ji pripoveduje, kako je zaslužil mnogo denarja: »Naš parnik, transoceanski velikan, se je ustavljal v vsaki luki po več dni, da so si potniki lahko ogledali kraj in okolico. In tako se je pripetilo nekoč, pred letom dni, da sta se na ladji spoznala dva mlada zakonska para: amerikanski in francoski.

To ti je bilo smešno! Videl sem jih vsak dan vsepovsod v zamenjanem redu: Američana s Francozinjo, Francoza pa z Američanko. Pri kosilu, pri večerji, na plesu in tudi, kadar nihče ni slutil ... Smejal sem se, ko sem videl, da so često tudi ponoči ostajali v istem redu.

Složno in ljubeznivo so občevali med seboj, nihče ni slutil, da je varan, v veri, da samo on vara. Smešno je bilo vse to, a včasih, če sem se spomnil doma in življenja tu, sem se zgrozil. Ti ljudje žive lahko in brezskrbno, preko vsega, kar je nam sveto, gredo brez pomisleka in nič jim ne teži vesti. Tak je vsaj videz. Toda če izbruhnejo prepiri med njimi, se čudiš, kako so te žene, ki jih je sam vonj in sama nežnost, podobne našim, ko se razvnamejo in govore surove besede. Ko da ni na njih več dragocenih oblek in nakita – ej, pod kožo so pač vse krvave!«

»In kaj je bilo z onimi?« nestrpno vprašuje Palma.

»Da, ko smo pristali v neki luki, je odšla Američanka s Francozom, svojim ljubčkom, na izlet z jadrnico. Na ladji je ostal njen mož z njeno prijateljico, ki je postala med tem tudi njegova. Prvi par se dolgo ni vrnil in dvojico, ki je ostala na ladji, je pričelo skrbeti, kaj je z njima. Prosila sta me, naj jima dobim jadrnico in ju popeljem, da poiščeta onadva. Po dolgem iskanju smo ju našli, nekaj milj od obale. Pihal je močan veter in gospod, ki ni znal dobro kretati čolna, je jadro spustil ter pričel veslati. A ko nas je ugledal, se je nadejal pomoči od nas in da bi se čim preje sešli, je zopet dvignil jadro. Veter se je sukal, z vso močjo se je nenadoma uprl v preveč pritrjeno jadro in prevrnil čoln, Parček je seveda padel v morje, od strahu pred smrtjo je pozabil še tisto malo plavanja, kar ga je znal, in če bi ne bilo mene, bi bila gotovo utonila. Njihova rešitelja nista bila nič bolj junaška, kljub temu da sta znala plavati, bi ju ne bila mogla rešiti.

Ali si lahko predstavljaš svidenje?

Poljubi, objemi, vzkliki, solze – a vse zlagano ...

Varani soprog rešene gospe me je bogato nagradil, saj ni hotel zaostati za radodarnostjo njenega spremljevalca, čigar žena me je tudi primerno obdarila.

Zdaj, ko sem se namenil ostati doma, sem spoznal, da sem vajen drugačnega življenja. Nekoč, na stara leta, se pač povrnem domov, a zdaj sem še mlad in svet me mika. Želim si mlade, lepe žene, ki bi šla z menoj. Nočem biti varan, zato si bom vzel dekle z naših otokov, dobro in zvesto, kakor znajo biti samo naše. Najraje bi se naselil kje v Franciji in tam kupil gostilno ali kaj sličnega.

V velikih mestih, v Le Havru ali Parizu, to ti je življenje! Mnogo ljudi, vrvež, promet, vse polno avtomobilov in voz, dogodkov, sprevodov, senzacij. Zvečer luči, mežikajoče v temo, to so svetlobne reklame, kinematografi, gledališča in tisoč drugih zabav – v sanjah si jih ne moreš predstavljati! Če te zanima, zaplavaš s tokom, ali pa ga motriš stoječ ob strani.«

»Pa znaš francosko?«

»Seveda, vsakega jezika nekoliko: francosko, angleško, špansko in italijansko.«

»In misliš, da boš našel otočanko, ki bo hotela s teboj? Ali pa jo imaš morda že izbrano?« vpraša Plama in njen glas je čudno hripav.

»E, da ti po pravici povem, še nobene nisem vprašal, a dvomim, da bi se na našem otoku katera našla. Se bo že treba še nekoliko ozreti po drugih!«

»Zakaj misliš, da bi je ne našel? Iti v svet, koga bi to ne veselilo? O, gotovo se bo našlo dekle, ki bo šlo rado s teboj ...« de skoro žalostno Palma.

»Bi ti šla?« vpraša Jane, vedoč, da bo dekle odkimalo.

Palma zavzdihne iz globine srca in sunkovito dvigne glavo: »Takoj!«

»Res?!« jo začudeno in osuplo premeri on.

»Bi – takoj!«

»Kako odločno zveni to!« se šali Jane, ko da govori z otrokom, ki zatrjuje, da pojde na luno. »In kar zdajle, ta hip si se odločila, da bi šla? Če bi pretehtala in razmislila, bi se gotovo premislila –«

Palma čuti, da ne jemlje resno njenih besed. Z vso odločnostjo mu zatrdi: »Ne, nisem se odločila zdaj, to je moja želja, odkar sem čula o življenju tam zunaj. Prijateljico imam in venomer samo o tem govorim z njo. Tudi ona si želi v svet –« »A zakaj ne gre?« »Kam naj gre in h komu? Denarja nima in ne sorodnikov ali znancev, kamor bi se lahko zatekla.« Nato dolgo molči in kakor po, težkem notranjem boju počasi, trudoma izusti: »Vprašaj njo, mogoče pojde ona s tabo, najlepše dekle v vasi je ...«

»Ali je mogoče, da je katera še lepša od tebe?« se zavzame Jane.

Nekam žalostno pokima Palma.

»A če bi vprašal tebe?«

Ko da ne veruje ušesom ali da se boji zbuditi iz prelepih sanj, dvigne dekle počasi glavo: »Ne šali se več z menoj – hudo mi bo –« pravi in solze jo duše, »to so zame nedosegljive sanje –«

»Ti misliš samo nase –« nekako nestrpno in nejevoljno ugotovi on, a čuvstvo ga prevzame. Palmo prime za roke in ji pogleda v oči: »Poglej me, devojka, in povej, ali bi hotela iti v tujino meni na ljubo, zavoljo mene, ker bi me imela rada?«

Palma se trese kakor ujeta ptica in nenadoma, sama ne ve zakaj, ji navro solze v oči, med smehom in jokom jeclja; »Bi! ... Mislim ... da bi ...« ter skrije lice v dlani in joče ...

Dež je ponehal. Zunaj se kradejo prvi solnčni žarki izza oblakov in mavrica je povezala s svojim pisanim trakom nebeški svod in morje.

»Kako je ime tvojemu očetu?«

»Rok Olujevič.«

»Palma! Kmalu pridem pote k njemu!« Rad bi jo objel, tako sveža, lepa in vesela je! Vitka in mlada prav kakor palma. Tako fina je kakor dame iz velikega sveta, napram drugim otočankam je palma med oljkami.

»Popolnoma sam sem, nikogar nimam, ti mi boš vse, dekle – A zdaj pozdravljena!« Predno se dekle zave, jo je pograbil in poljubil ter odhitel po bregu navzdol k morju. »Kmalu se vrnem, sladka moja ženica!« je še zaklical in se ozrl.

Več ga ni videti, samo listje na trtah podrhtava, ko se ga dotika Jane, ki hiti mimo, kakor da mu maha v slovo; in težko se utrinjajo dežne kaplje – solze slovesa.

Palmi se zdi, da je nevihto prespala, tako neresnično je bilo vse med grmenjem in v luči bliskov.

Ne, ne, vse je res!

Svet je poslal odposlanca ponjo in ona pojde, pojde z njim!

Vse v nji poje ...

Palma se nikomur ne zaupa. Niti Nedi, svoji najboljši prijateljici, ne. Težko ji je molčati, rada bi zapela v svet čarobne besede, utripajoče ji v krvi, a noče, ne sme ... Sama ne ve, kaj v njej se temu upira. Morda sluti, da bi se oče razhudil, če bi mu priznala, da je presedela uro in delj v vinogradu z neznanim moškim.

Dan za dnem se poraja, a Janeta ni. Pričakovanje se izpreminja v strah, v žalost in grenko razočarnje. Norčeval se je iz nje za kratek čas, natvezil ji je bajke in ona, norica, mu je verjela!

Ne, ne, tak pogled ne laže! Le zakaj ga ni?! Ali se je zaljubil v drugo? Mu je žal obljube? Ali se mu je kaj pripetilo?

Tisoč vprašanj ji roji po glavi, na katera si ne ve dati odgovora. Da bi vsaj pisal! Le besedo, da bi povedal, kaj misli, in če bi ji tudi vzel vse upanje! Samo negotovosti ne!

Na križ dvoma je razpeta. Njeno prešerno pesem je odnesel veter, njen smeh se je raztrgal. Zdaj molči in čaka. Čaka z nemim obupom v srcu. Še čaka ...

Nekega dne, ko stopi Palma nepričakovano v hišo, sedi Jane z nekim tujim možem in očetom za mizo. Palmi zastane dih in val ji plane k srcu.

Prišel je! Vendar je prišel! Vsa otrpla je od radosti.

»Sedi!« pravi oče in Palma poslušno sede za mizo. Jane je prišel s kumom. Pravkar je povedal, kako je spoznal dekle, in razlaga Roku, koliko denarja ima in da je čas, da bi se oženil. Če bi mu dal Palmo? Da mu je všeč in upa, da tudi on njej. Vprašujoče se ozre Rok vanjo. Palma pogleda očeta, oči ji sijejo kakor še nikoli, ko brez besede potrdi z glavo. Oče je na moč zadovoljen, videč, da se nasmiha hčeri sreča; ljubezen in premoženje jo čaka. Tudi on našteva, kaj bo dobila; ni malo, prav lepo doto bo imela njegova edinka.

»A stavim en pogoj: živeti morata pri meni. Ti, Jane, itak nimaš nikogar, vseeno ti bo, kje boš živel, na tem ali onem otoku.«

Palma in Jane se prestrašeno spogledala. On ni bil Roku še ničesar razložil o načrtu, da se mislita preseliti v tujino.

»Gazda, nisem ti še povedal, da nameravam proč od tod. Mika me v tujino. Palma je pripravljena iti z menoj. V kakem velikem mestu, kjer je dosti naših ljudi, nameravam kupiti krčmo. Seveda boljšo. Poznam jih, naše ljudi, toži se jim v tujini po domače pripravljenih jedeh, ki jih tam ne dobe. Ko sem se vozil po tujih deželah in sem pristajal po najrazličnejših mestih, si nisem želel drugega ko domače jedi. Vse dobrote, morda stokrat boljše, bi dal za en sam grižljaj domačega jela. Govoril sem z domačini, ki žive tam, in vsi so tožili, nihče izmed njih ni imel žene, ki bi znala pripravljati jedi po naše. Vem, da bi se dalo dobro zaslužiti. In med domačini bova, čeprav v tujini. Gazda Rok, z nama pojdi, da ne boš sam.«

Rok zmaje z glavo: »Nikamor ne pojdem, kjer je Bog dal dom mojemu rodu in meni, tam ostanem. Kjer sem se rodil, tam hočem umreti.«

»Daleč je še tebi bela žena!« se smeje Jane. »Hajd z nami, za časa se še lahko vrneš.«

»Ne, nikamor ne pojdem, tu ostanem.«

»A tvoja hči? Saj mi jo daš?«

Palmina roka nevede uide v očetovo pest, kakor mačica, ki se dobrika.

»Všeč si mi,« pravi Rok in potreplja Janeta po rami, »tako mi duše, dam, ti dekle, če ostaneta pri meni, a proč je ne pustim, edinke, nočem ostati sam.«

»Postaven mož si, gazda, še dosti mlad, oženi se, že davno bi se lahko! Ženo boš imel, sinove in hčere, da ti po Palmi ne bo dolgčas.«

»Dobro znaš govoriti, pameten si in premeten, a mene ne prepričaš. Star sem in pohabljen, a tudi če bi ne bil, svoji ranjki ostanem zvest. Če pridem v nebesa, kar upam, kaj bom z dvema ženama? Lepo bi pogledala stara!« se šali Rok.

»Ne beli si glave! Pa si vzemi tako, ki pojde v pekel, da boš na onem svetu brez skrbi!« se smeje Jane.

»Tako si pa kar sam izberi, meni ni do pekla že na zemlji!«

»Tem bolj gotovo se boš veselil srečnega svidenja z ranjko v nebesih.«

»Ti, ne šali se s takimi stvarmi!« mu preti Rok in veselo mežika. »Vse to ti nič ne pomaga –« Nato se zresni: »A ko sem dejal, če ostaneš tu, si mi vedno dobrodošel zet, če ne, Bog s teboj! Palma ostane pri meni.« Rok se dvigne s sedeža, češ, kar sem imel povedati, je povedano.

»Premisli si, odločen sem, da grem v tujino. Mlada sva še, naju mika svet, ne umiranje na teli skalah. Dovoli ji vendar, da pojde z menoj! Premisli vso stvar, čez nekaj dni se vrnem po odgovor.«

»Če hočeš, pridi, a ne premislim si. Kakor sem dejal, tako bo. Njena dolžnost je, da ostane pri meni, svojem starem očetu.« Rok položi roko na njeno ramo: »Tu je njeno mesto.«

»Daj se pregovoriti –« ga opominja kum, »Jane je premožen, pridobi si še imetja v tujini, dobro bo tebi in tvoji hčeri!«

»Čemu ji bo bogastvo? Jesti, piti in spati ima, streho nad glavo in obleke, kolikor rabi, – kaj bi z več? Jemala bi s tem drugim, ki nimajo ničesar, in to bi bil greh. Če bi živeli vsi na svetu tako, bi ne bilo gorja ...«

»Na svidenje, gazda, vrnem se, kakor sem dejal.« Rokujejo se. »Zdravi!«

Moža odideta.

»Si moj poslušen otrok?«

Palma zaihti: »Sem, oče, a rada ga imam, na kraj sveta bi šla z njim –«

»A mene nimaš rada?« očetu se trese glas.

»Imam, očka, imam ...« mu stiska Palma roko, ko da bi mu z močjo pritiska mogla dokazati moč svoje ljubezni. Njene misli pa so pri Janetu.

»Razumi, oče, njega ljubim drugače ko tebe, on bo moj mož –«

»Torej ga ljubiš bolj ko rodnega očeta, njega, ki ga jedva poznaš?«

»Ne, samo drugače! Očka, pojdi z nama iz tega kamenja in samote, videl boš čuda v svetu –«

»Ni mi do njih. Vse, kar so se izmislili ljudje teh tvojih čudes, je satanovo delo. Ne prinaša sreče.«

»Ali te ne mikajo tuji kraji!? O, tam, je lepo, tam je vse živo, tam kipi življenje – a tu smo kakor gobavci, izključeni od vsega sveta. Očka, jaz hočem živeti – ne tu umirati na teh skalah!« vroč in proseč je njen glas in pričakovanje zre izza njenih solza.

»Ali je to moja hči? Odkod te tuje želje po dalji? Kdo ti jih je vsejal v srce? Živiš poleg mene, a jaz o tem ničesar ne vem. Zakaj si mi prikrivala, da si srečala Janeta, ki ti je napolnil glavo s temi neumnostmi?«

»Očka, nisem ti hotela govoriti o tem, dokler ni on sam prišel pome. A ni mi napolnil s temi željani glave Jane, že davno hrepenim proč od tod.«

»Ti? Zakaj mi nisi povedala ničesar o tem?«

»Ne vem. Nisem si upala. Mislila sem si, da me ošteješ.«

»Saj to tudi zaslužiš! To so dekliške marnje! Ko se oženiš, ti že preidejo.«

»Nikdar, oče. Nikdar mi tega ne izbije nikdo iz glave ...« Njene solze so se posušile, neustrašeno kljubuje očetu.

»Morala se boš pokoriti moji volji! Danes te svarim zlepa: hčerka moja edina, veš, da te imam rad, vse si mi, ne zapusti me! Vsega imaš pri meni in česar ti bo srce poželelo, ti bom dal, samo pri meni ostani! Ne dam te Janetu, če te hoče odpeljati; ne zlepa, ne zgrda. Veš, da kar rečem, drži. In če bi sto besed prelomil, te ne bom! Ubogaj, dekle, svojega starega pohabljenega očeta, ki itak ne bo več dolgo živel ...« glas se mu lomi in telo se mu nerodno ziblje, ko gre iz sobe in vleče pohabljeno nogo za seboj.

Odkar je odšel Tomo z doma, nista Kata in Duje spregovorila besede. Kata se ni več brigala zanj, kuhala je samo zase, pospravljala po hiši ko doslej, a mimo moža je hodila, ko da ga ni. V dno srca se ji je zasekalo sovraštvo, porojeno iz krivice, ki ji jo je storil.

Duje se ni brigal za gospodarstvo. Le v krčmo je zahajal in plačeval za prijatelje in znance, ki so se radi zbirali okrog njega. Že mesece je živel tako življenje. Da bi Kato še bolj jezil, je hodil z otročjo trmoglavostjo predpoldne domov, ko je izpil že dobršno mero vina, ter si sam kuhal kosilo.

Godrnja in preklinja ter pristavlja lonec k ognju. Odmakne Katinega in pristavi svojega. V kot sede in v polpijanosti dremlje, psuje in pogleduje na ognjišče. Kata zagleda odmaknjeni lonec, brez besed ga pristavi in odide. Komaj so se zaprla vrata za njo, že ju Duje zopet zamenja. In ko se Kata vrne trudna z njive, njena jed ni kuhana, Duje pa s slastjo pospravlja poslednje grižljaje svojega kosila. Kata znova zakuri in pristavi jed. Šele uro kasneje kosi. Duje se zlobno krohoče in jo zbada, a Kata ne odgovori.

Dan za dnem ji dela mož spodtiko. Brez potrebe razmeče stvari, poskrije orodje, raztrga obleko, razkoplje vrt z zlobo pijanca. Vsak večer ga privlečejo tovariši domov pijanega do nezavesti. Potem leži na postelji, valja po ustih umazane besede, kolne in zmerja, dokler ne zaspi. Drugi dan ima krvavo podplute oči in smrdi po vinu iu žganju.

Kata spi v sosedni izbi, a dobro čuje vsako besedo, vsak glas. Oči so ji upadle v globoke črno zasenčene kolobarje, koža ji je rumena kot pergament, usta pa so postala ozka brezkrvna črta, ki se krivi v kotih navzdol in se izteka v globoke brazde bolečine in prezira. V nočeh ji često zatrepeta v krvi želja, da bi vzela kamen in udarila po glavi in po tistih ustih, ki bruhajo smrad, da bi utihnila za vedno. Hladno misli in računa: Udarim ga psa, udarim po glavi. Prav nič bi me ne bilo strah. Z zadovoljstvom bi ga ubila kot škorpijona. Dobro delo bi storila. Kaj je prišel sem v naš mir in v našo slogo? Mar naj bi bil ostal sam v Ameriki! In tega človeka sem tako željno pričakovala? Zanj sem se odrekla sreči ... Mir je ukradel našemu domu, sina je odgnal od hiše, in ko se vrne Njego, kaj bo dejal, kako se bo sramoval takega očeta. Ubila bi ga!

A kaj potem? Ali bo Tomo sam? Mene zapro, morda obsodijo na smrt ... Ne, nočem umreti, živela bom za svoja sinova, ki sta samo moja ... Bog! Kaznuj ga! Kaznuj! Če si v nebesih, in verujem vate, da si, ga boš kaznoval! Otel me boš te nadloge! Zakaj me tepeš, o Gospod? Kaj sem ti storila?« V temo plapola sovražni pogled Kate in nevezane molitve šepeta v noč k Bogu, da bi jo rešil moža.

Duje in Kata sta se sprla. Dan za dnem ji prizadeva neprijetnosti in v Kati, ki je doslej prenašala vse z navideznim mirom, brez besed, zapolje jeza. V kavo, ki jo je pustila zjutraj v omari za popoldne, je natresel v svoji zlobi soli. Žejna se vrne, napravi nekaj požirkov. Takoj opazi zoprni okus, vidi mežikajoč zlobni pogled pijanca, čuje njegov bedasti škodoželjni smeh in v silnem navalu nagle jeze vrže veliko glinasto posodo možu v glavo. Z ropotom se razbije na tleh v črepinje.

Nepremično zro njegove oči z živalskim pogledom vanjo. Po licu in laseh mu teče rjava tekočina, vsa obleka je mokra od nje. Slana kava mu je zašla v oči, pogled ga zaščemi, oči se mu zasolze, peko ga. Tedaj se vrže na Kato in jo obdeluje s pestmi, vleče jo za lase in hrope nerazumljive besede. Ona se brani in vrača udarce, a on je močnejši. Ves zaripel je v obraz. Žile na čelu in rokah mu nabreknejo in še udriha po njej, ki se je zgrudila nezavestna na tla. Lice ji je krvavo in modro podpluto, lasje razpleteni, obleka raztrgana. Vse je v neredu: miza in stoli prevrnjeni, posoda razbita. Ko se stari zave, ji pljune v lice, njej, ki leži napol mrtva na tleh, in ne da bi so ozrl, ogrne jopič in gre v gostilno. Tam pije – pije in molči. Le s pestjo udari kdaj po mizi, da zabobni. Muhe, ki jih sede črni gosti roji na politi mizi, prestrašene zabrenče in odfrče za nekaj hipov, potem pa se zopet vračajo in obletavajo nemega moža. Nikomur ne dovoli, da bi prisedel, nikogar ne povabi. Danes hoče biti sam. Maščevalno veselje mu polni prsa: prelepel jo je, oddolžil se je za vse, kar mu je storila.

Čašo za čašo prazni.

Krčmar mu noče dati več pijače, a Duje razmetava bankovce, sam ne ve, koliko. Kako bi se mu upiral revež, živeč od bornih novcev zapitka? Čim delj pije Duje, tem treznejši, zdi se, postaja. Kradoma se ga loteva skrb: ali jo je udaril preveč? Morda celo ranil? Krik in vik bo zagnala vas, če se razve, in grdila bi ga ženska zalega.

In če jo je ubil? ga prešine nenadoma. Strese se, da mu kozarec trdo udari ob zobe. Pobledi in mrzel pot ga oblije. Če jo je ubil! Strah – strah. Ves drgeta.

»Žganja, gazda!« zahrope in željno seže po polnem kozarcu. Pije – pije ... Vse v glavi se mu meša. Zdi se mu, da mu teče kava čez lice in skoznjo vidi sebe, kako udriha po mrtvi ženi, ki strmi vanj s širom odprtimi očmi. Piti – pozabiti ...

Pije ... pije ...

Vedno besnejše je kolo prividov, v glavi mu šumi, dokler ga končno ne zagrne val spanca ...

Ko se prebudi, je pozna noč. Krčmar ga stresa za ramo: »Zaprl bom, ker je pozno – domov pojdi!« Opotekaje se, vstane Duje, nerazumljive besede mrmra med zobmi in gre v temno noč.

»Hej! Ali naj te pospremim? Boš znal sam domov?« še zakliče za njim krčmar, a resno ne misli, truden je. Kdo bo spremljal tako pozno ponoči pijanca četrt ure daleč?

»Znal, znal –« mu odgovori s težkim jezikom Duje in omahuje naprej.

»Prespal je najhujšo pijanost,« zadovoljno ugotovi krčmar in porine zapah pred vrata.

Čim dalje stopa Duje po svežem zraku, tem treznejši postaja. In zopet se ga loteva groza ob misli, da je ženo ubil. Ne, ne, zdaj ponoči ne pojde domov. Tema je v hiši – in morda leži ona še vedno na tleh – mrlič. Ne, domov ne pojde. Kar tu na skale bo legel, dokler ne sine dan, saj je noč topla. Potem pojde pogledat, takoj ko se zdani. Morda bo še čas, da ubeži ali vsaj prikrije ...

Tema je, luna se zavija v goste oblake. Duje zatiplje pripraven sedež na skali, leže nanj in zopet se mu suče v glavi pošastno kolo prividov in misli.

Doli za njim šumi morje. S šumom in udarjanjem valov narašča in pada groza, ki ga prevzema. Več ne more prenašati tega, s čelom udari trdo ob skalo, da bi z zunanjo bolečino premagal notranjo. Zavest mu prekrije tema. Pod njim šumi morje svojo enakomerno pesem ...

Po cesti neso štirje možje moško truplo in ženska teče pred njimi, da bi obvestila Kato. Ribarji so ga našli ob zori, ubitega na skalah pri morju, ki mu je izpiralo krvave rane. V snu se je premikal, izgubil je ravnotežje in strmoglavil preko skal v globino ...

Skozi na stežaj odprta vrata plane ženska v hišo: »Kata!« zakliče, a Kata se ne oglasi. Šele zdaj zagleda žena pred seboj na tleh negibno truplo v raztrgani obleki s pobitim obrazom. Kliče jo, poliva z mrzlo vodo, a Kata se ne zgane.

Medtem so prispeli možje z bremenom. V široko zakonsko postelj, ki je stala prazna dvajset dolgih let, polože Kato in Dujma. Njej še rahlo utriplje srce, a Duje je mrtev. Zdravnika v kraju ni. Na sosednjem otoku, kjer je občina, je. Nekdo teče v luko in se odpelje s čolnom ponj, drugi hiti po župnika. Vse brez nepotrebnih besed, le kratka povelja, odločna in skopa kakor v čolnu, če nenadoma zavihra nevihta in je vsak gib, ki se izvrši o pravem času, vreden zlata.

Župnik pride in spozna takoj, da je Kata le v globoki nezavesti in močno pobita, a upa, da nima notranjih poškodb.

»Vidite, kam vodi nesloga in sovraštvo?! In vse zaradi denarja ...«

Molče prikimajo možje. Ženske so prišle iz soseske in se trudijo z župnikom okoli Kate. Z domačimi zdravili in dišavami ji pomagajo, da se končno zave. Blodno ji begajo oči po sobi. Župnik se skloni k njej: »Kje te boli? Si močno poškodovana?« Počasi, negotovo polzi njena roka preko čela, prsi in hrbta, mukoma odgovori žena: »Tu boli ...«

»Samo zunanje, nič zlomljenega?«

Kata odkima.

»Te je on pretepel?« Zopet prikima. Ostra tanka črta so njena usta.

»Ne prestraši se, Kata, tu poleg tebe leži, pal je in se pobil na skalah ...«

»Ubil?!« plane Kata.

»Ubil,« potrdi župnik.

Iz njenih pobledelih usten privro strastne besede, ki jih narekuje sovraštvo: »Bog me je uslišal, hvaljen bodi na veke! Proklet ti, pes, ki si dobil, kar si zaslužil!« Oprta na komolec, zre sovražno vanj: »Še je pravični Bog v nebesih!« se oddahne in omotična omahne nazaj v blazine. Župnik jo svari: »Kata, ne greši, v eni sapi hvališ Boga in kolneš svojega druga, skesaj se svojih besed, da ti Bog odpusti. Rešena si nadlog in izkušenj, ki ti jih je naložil Bog – skesaj se!«

»Ne morem se kesati, gospod, sovražim ga –« hlipa Kata v onemoglem srdu, »sovražim ga, vse življenje sem trpela zavoljo njega, najprej v zakonu, potem v samoti brez vsega in končno, ko se je vrnil, zavoljo tistih tisočkrat prokletih novcev. Pošiljal mi jih je vsa leta, da so mi zagrenili življenje. Moj greh je, da se nisem zopet uklonila pod njegov jarem. Vse selo ve, da sem poštena, on pa me je grdil in psoval. Nikomur ni hotel verjeti resnice o meni. Česa naj se kesam? Da sem bila poštena? Ali da sem ubogala očeta, ko me je njemu, prekletemu, dal za ženo? V grob naj odnese vse, kar je prislužil, pogoltnost!«

»Kata, tvoj srd je še svež, zato ni kesanja v tebi, a tudi ti si zakrivila neslogo med vama s svojo trmo, čeprav je večji del krivde na njegovi strani. Čas zaceli vse rane, vsa sovraštva ublaži, ne silim te, Kata, da se danes spoveš in pokesaš, a vem, daj pride čas, ko ti bo srce spet krotko. Takrat pridi in stori, kar ti bo velela vest, Bog s teboj!« in stari dušni pastir odide.

Pozno popoldne prispe na otok zdravnik. Kata ima vročino, blede se ji ... Zdravnik jo preišče in da potrebna navodila ženi, ki ji streže.

Drugo jutro je Dujmov pogreb. Rok, Palma, stari Oluje, Vinka in Neda gredo za pogrebom in z njimi vsi znani vaščani. Vinka hodi za ženskami in narica za svojim Markom.

Kata se v mrzličnih sanjah premetava na ležišču in kolne moža, za katerim poje pogrebni zvon.

Staremu Oluji, ki gre z Rokom za krsto, je srce razdvojeno. Naricanje Vinke čuje, ki je nikoli ni ljubil in ki se mu zdi kriva Markove smrti, ter misli na hčer Kato, – morda kolne svojega moža in tudi njega – očeta. Težki so mu koraki in srce, ko stopa za krsto. Dujmovih sinov ni za pogrebom. Njego ni mogel priti o pravem času, a Tomo – Bog zna, kje je z ribarji. Oluje hodi sklenjen pod bremenom težkih misli. Na grobu so. Župnikov govor je kratek. Poštenje mu ne da, da bi hvalil Dujma. Usoda je pač hotela, da se je tako zgodilo. Božja volja. Zopet se odpre občinska grobnica in nov tih mož se pridruži spečim.

Groblje sanja zopet svoj sen na pobočju hriba in v starem kaštelu je mir. Kata se je umirila. Mora, ki jo je tlačila doslej, se je pogreznila v nič.

Oče sedi ob njeni postelji in moli; Kdaj, o Bog, boš odtegnil roko jeze iznad krova moje hiše? Prizanesi – prizanesi! Rod mi propada, bodi usmiljen, o Gospod!

Utrujen kakor orjaško drevo po borbi z viharjem, stoji starec ob vzglavju bolne hčere in misli: Kako dolgo še, o Gospod? in potem razprostre roke nad Kato in šepeče:

»Blagoslavljam te, hčerka moja, z očetovskim blagoslovom, ki naj te ubrani vsega hudega, če zmore – Amen!«

Trdno stisne zobe, zakaj roki se mu treseta, ker sam ne veruje v moč svojega blagoslova ...

Nemo odide z žalostjo v srcu.

Noč je, kakor črna krsta okrog Nede, strmeče brez sna v temo. Odejo je vrgla raz sebe, kajti čudno dušeča vročina ji spreletava telo. Nemirno se premetava po ležišču in zaman pričakuje sna. Kako naj spi, ko pa so ji vsi čuti razdraženi. Zavist, hrepenenje, želja, da bi ušla, vse to se ji vrtinči v razbeljenih mislih.

Palma je potrkala pred pol ure na njeno okno, posloviti se je prišla, kajti trdno je odločena pobegniti od doma še to noč. Oče je noče dati Janetu, ki je to slutil in nagovoril Palmo, naj pobegne z njim. Če bi sam ne predlagal tega, bi storila to Palma. Prvič in morda zadnjič ji je danes prilika, da se ji izpolni želja in gre ob strani ljubljenega moža tja, kamor jo žene hrepenenje. Zdaj ni ničesar, kar bi jo moglo zadrževati – niti ljubezen do očeta.

Neda strmi v temo in ve: zdaj je Palma v jadrnici in plove v novo življenje. Žgoča zavist muči Nedo. Mika jo, da bi vstala in šla povedat Roku, da bi poiskal Palmo in jo privedel nazaj. A uduši skušnjavo. Če že njej ni dano, naj bo vsaj Palma srečna. Morda se bo nekoč vendarle uresničila vroča želja tudi njej ...

Neda je sama. Kakor lep jalov cvet živi in tako se bo osula. Ne – ne – tega ne! Njena mladost vene in Neda čuti, da se ji komaj pazno rišejo gube razočaranja v lice, a da postaja blesk oči medel in ustna bleda. To spoznanje visi nad njo kakor teža, ki preti, da se bo zdaj zdaj zrušila in jo pokopala pod seboj.

V temi se ji krči telo, kakor da je zvezano, in črnina noči jo tlači z nevidnim pokrovom, ki se prožno udaja njenim obupanim krčevitim kretnjam, ko se ga skušajo iznebiti in priklicati rešitev od kjerkoli. Samota ... Nihče ne ve, kako pošasten pojm je to ponoči, ko je človek pokopan sam vase, ko se spoji s temo v eno, da je samote poln ves svet. Vsa njena teža tlači osamelega. Obupano se upira pošasti, a zaman. Življenje brez cilja leži pred njo, morda dolgo še, petdeset ali več let. Iz dneva v dan delo, delo in niti ene svetle ure radosti ...

A zakaj vse to –?

Ker noče moža otočana, ker noče življenja, kakor ga žive druge žene na otoku. Tudi če bi sedaj hotela, bi ne mogla več dobiti otočana za moža, preveč se že šušlja na vasi o njej in starem gospođu, ki je stanoval pri njih. Vsa vas je prepričana, da bo Neda njegova žena. Zasmehujejo jo radi tega in so ji obenem zavidni. Domačini, užaljeni, da si ni zbrala nikogar z otoka za moža, jo zaničujejo in če bi bila Neda zdaj voljna koga vzeti, bi je ne maral. Obupana je, več ne veruje vase in v svojo lepoto, na katero je bila tako ponosna, in ihti brezmočna, pokopana v blazine. Več ne more ležati, spanca ni ...

Obleko vrže nase in se iztihotapi iz hiše. Vinka spi; ničesar ne čuje in ne sluti, kajti Neda zna dobro prikrivati, kaj jo muči. Nihče ne ve, da ni srečna, ko jo vidijo iti po vasi, ponosno se smehljaje, in nihče ne sluti, da je s svojimi neizpolnjenimi željami revnejša od najzadnjega dekleta v vasi ...

Neda gre v noč.

Ne ve, kam jo zanaša korak, zdi se ji, da čuje iz dalje nekakšno godbo, pa to jo gotovo vara razdraženi sluh.

Gre ... gre ...

Da, to je godba, ki poje pod zvezde, in zdaj ve Neda, kam jo vleče želja: k hiši starega gospoda. Tam so njegovi znanci in znanke, letoviščarji. Gramofon imajo. Od daleč se sveti luč skozi odprta okna in vrata, glasovi in smeli lijejo iz njh v noč. Kot vešča, ki jo privlači luč, se bliža Neda kradoma hiši. Žalostna je. Te lepe tujke tu so srečne in imajo vse to, po čemer zaman hrepeni njeno srce, in se tega niti ne zavedajo. Zavist jo objema, da stiska pesti in si grize ustne. Kot Lazar je Neda, pobirajoča drobtine, ki padajo z bogatinove mize. S sovraštvom do teh ljudi raste njena želja, da bi jim bila enaka.

Na stežaj so odprta vrata na teraso v visokem pritličju. Svetlooblečene tujke plešejo z gospodi, se smejejo in zabavajo.

V senci smokve stoji Neda in gleda ... Morda uro ali delj?

Vse je pozabila.

O, ona je prav tako lepa, če ne še bolj kakor tiste. Le zakaj je taka krivica na svetu? Ti se ne trudijo, samo zabavajo se, a ona dela dan na dan, sicer na svojem lastnem posestvu kot gospodinja, a vendar gara. Te tujke, ki se tako razposajeno smejo s polnim sočnim smehom, kakor otroci, če so ušli iz šole, ne žive vedno tako. Neda ne ve, da so med letom vklenjene v svoj posel: pisarno, gospodinjstvo ali karkoli že. Neda jih ne vidi sedeti sključenih dan za dnem v zatohlih sobah, kamor nikoli ne prisije solnce, in pisati dam za dnem suhoparne številke, ne vidi jih v predavalnicah, stisnjene v ozke klopi, kako ure in ure pazno slede predavanjem profesorjev, in ne doma, ko se gromadijo kupi knjig pred njimi, katerih vsebino morajo poznati in obvladati do potankosti. Ne ve, da marsikatera izmed njih obrne med letom sleherni novec, predno ga porabi, računajoč pri tem, koliko časa bo lahko preživela na počitnicah brez skrbi.

Gramofon radodarno siplje napev za napevom v noč in Neda posluša. Biti z njimi, njim enaka – ko bi to mogla –! Nikoli! si z grenkobo zagrizeno ponavlja. Nikoli jim ne boš enaka!

Za njenim hrbtom se oglasi prešeren smeh. Trije mladeniči, vračajoči se domov, so opazili Nedo, ki posluša in kradoma gleda tujce.

»Neda, ali te tvoj ženin ne povabi!?«

»Ti je premalo fina druščina, da ne greš mednje?«

»Hej Neda, poglej, na izbiro je mestnih ljudi, katerega si boš ujela za moža?«

Glasen, škodoželjen smeh spremlja besede. Obstopijo jo in ji ne dado, da bi jim ušla. Neprestano jo zafrkujejo in ji končno zapojo zbadljivko.

V hiši je utihnil gramofon. Postali so pozorni. Ko stopi gospodar z gosti na teraso, se mladeniči izgube v noč in nadaljujejo svojo pot. Neda stoji sama in se bori s solzami. Vsa dolgo zatajevana bol vre in se toči iz nje.

»Neda!?« začudeno vzklikne stari gospod. »Kaj delaš tako pozno tu in kaj so hoteli oni razgrajači od tebe?« in že gre po stopnjicah k njej. Nedo je popolnoma zapustil ponos. Izpove se mu, da so jo dobili, ko je poslušala godbo, in da so se ji rogali in jo sramotili, a zakaj, tega ne pove. Kakor tolažbe potrebnega otroka jo odvede gospod v hišo.

»Vidite, to je naša vaška lepotica, o kateri sem vam že pravil –« jo predstavi zbranim gostom, ponudi ji stol, vina in jedi. Gospe jo zapleto v živahen pogovor, vsem je všeč.

»Kako izredna pojava bi bila to za naše kraje! Predstavljajte si jo v elegantni obleki z modno pričesko – vse bi nas posekala!« se navdušujejo gospe.

»Saj vas v tej noši tudi –!« ugotovijo gospodje.

»Oho, to pa gotovo!« in koj je pripravljena gospodična Tina pomeriti Nedino obleko, da bi se prepričala, kako ji pristoja otočanska nosa. Vsi se smejijo in odobravajo sijajno misel.

»A vi, Neda, oblecite mojo obleko in čevlje in počešemo vas po zadnji modi!« Vse razigrane odvedo dame Nedo v spalnico. Razmetane obleke padajo naokrog, dokler ne najdejo prave za Nedo. Lase ji spletejo v mehke valovite kodre, zvite globoko na tilniku, nadenejo ji dolgo svetlovijoličasto obleko in ko obuje lahke čevlje z visokimi petami, se začudeno ogleduje v zrcalu in ne more verjeti, da je krasotica, ki se ji plašno smehlja iz njega, ona sama.

Plavolasa in modrooka Tina je še nežnejša v grobi otočanski noši. Ko prideta aned ostale goste, ni občudovanja ne konca ne kraja. Vsi hvalijo Nedo, kako da je lepa in ji dvorijo, ko da je prava dama. Hvala in vino ji gresta enako v glavo in srečna je kot še nikoli ...

Tako vroče si je želela priti mednje in zdaj je tu. Kako jo vsi občudujejo! Posebno eden izmed gospodov se ne umakne ves večer od nje ...

Neda mora plesati, čeprav se brani, a vse ji nič ne hasne. In glej! Saj ni tako težko! Seveda onih zavitih korakov kot druge gospe ne zna delati, toda enostavne pleše brez večjih težav.

Vse je veselo, razposajeno. Tako prijetne zabave še niso imeli, trde enoglasno, in vse le po Nedini zaslugi. Postala je junakinja večera.

Čas beži in spanec se krade v veselje. Konec bo Pepelkine krasote. Neda hoče sleči izposojeno obleko.

»Ne!« se smeji dobrovoljna gospa. »Obdržite si jo za spomin, lep večer je bil danes in rada bi vam napravila majhno veselje. Ne, ne branite se, saj ni tako dragocena!«

Če bi podarila Nedi vrečo zlatnikov, bi ne mogla biti bolj vesela. Gospod Niko, ki je ves večer dvoril Nedi, je pripravljen, da jo pospremi. Vsi se prijazno poslove od nje in jo povabijo, da naj pride še kdaj, in Neda gre presrečna domov.

Temna je noč, brez zvezd in lune. Neda stiska k sebi zavoj z otočandio obleko, počasi in previdno stopa v novih čevljih po kamniti stezi.

»Neda, ali veste, da ste res najlepša v vasi?« pravi Niko in jo prime za laket.

»Vem!« se smeje dekle samozavestno.

Vso pot ji govori Niko o njeni lepoti. Za Nedo, nevajeno takih besed, je to opoj, ki jo vso prevzame. Že sta blizu njenega doma, še nekaj korakov in konec bo lepih besed. Poslušala pa bi jih v neskončnost ...

Nenadoma jo Niko objame čez pas in jo poljublja – poljublja – Ko pride dekle do sape, krikne prestrašeno, se izvije iz objema in zbeži v hišo. Zasopla stoji za priprtimi hišnimi durmi in prisluškuje v noč. Ničesar ne čuje razen glasnih utripov lastnega srca ...

Na cesti se oddaljujejo koraki in polagoma zamirajo v daljavi.

Udje ji drhte, ko se tihotapi Neda v svojo izbo. V prsih ji je tesno, kakor da se je hudo pregrešila. Če jo je kdo od vaščanov videl v objemu tujca, bo veljala na vasi za vlačugo ... Za nekaj bežnih poljubov bo zaznamovana kot izobčenka za vse življenje; saj jo že itak obsojajo radi starega gospoda, čeprav dobro vedo, da se ni nič nedostojnega zgodilo med njima, a zavist je vedno pripravljena obsojati ...

Nedina tesnoba narašča; nenadoma pa jo popade smeh in preda se mu ter se smeje z licem, obrnjenim v blazine, da bi je ne čula Vinka ...

Čuti, kako ji postaja lažje in lažje in komaj da se v naglici sleče, že spi zdrav globok sen, kakor otroci, če se jim izpolnijo najsrčnejše želje ...

Jesen se nagiblje h koncu. Zemlja se je razbohotela preko pomladi in poletja in razdaja svoje zadnje čare z razsipnostjo zrele žene, kakor bi se zavedala, da se ji nagiblje življenje z zenita navzdol.

Vse je zavito v neko mehko, lepo utrujenost. Zrelemu sadu, predno odpade z drevesa, je slična zemlja, prenasičena barv in vonja. Nebo je modro, kakor more biti samo v jeseni, neka posebna modrina je to, ki žari in trepeta ...

Po zraku se love prozorne niti pajčevine, hladnejši postajajo vetrovi, plahutajoči preko otoka, in dnevi se semintja oblače.

Tujci in tujke iz hiše starega gospoda so odšli drug za drugim. V selu ni več videti njihovih belih in pestrih oblek, na obali se ne prelivajo več v soncu žive barve kopalnih oblek in pyjam in njih klicev ni več, ne smeha ne petja ...

Šele odkar prihajajo tujci na otok, se otočani zavedajo prav spremembe letnega časa. Minilo je poletje in jesen, na zimo gre.

Neda je preživela marsikateri večer med tujci in užila mnogo veselih ur. Hudo ji je, ko odhajajo, in ko je spremila poslednje na ladjo, je vse tako pusto in prazno ... Z Vinko poseda in ji pripovedujo o njih, spet in spet, stvari in dogodke, ki jih je povedala že tolikokrat. Med vaščane ne hodi. Zavidni so ji in čuti mora mnogo zbadljivk, zato se jih raje ogiblje. Dalj kakor na prihodnje leto ne misli. Samo to si predstavlja, kako bo poleti, ko pridejo zopet tujci, ugiblje, ali bodo isti ali drugi in če bodo tudi tako prijazni z njo. Morda pa jo vendarle vzame kdo s seboj – O, prihodnje leto bo imela gotovo pogum, da jim bo povedala svojo željo in jih prosila pomoči. Pred durmi je dolga zima, toliko samotnih dni in večerov ... a potem, ko pride pomlad in poletje, bo zopet lepo ...

Zdaj pomaga Mari, Tomovi nevesti, šivati balo. Končno jima je napočil čas. In ko šivata Neda in Mara, sanja vsaka svoje sanje in s slehernim vbodom je všit v obleko spomin ali tiha želja. Ko Mare ne vidi, si odreže Neda pramen las in jih všije v rob Marine poročne obleke, da se bo po stari vraži tudi ona poročila še to leto.

Neda hiti šivati in se pritajeno smehlja, ko ji pravi Mare: »Ko boš šivala ti svojo balo, ti pridem pa jaz pomagat!«

»Če ne boš ravno pestovala!« jo podraži Neda in Mare zardi ter srečno in vdano zavzdihne ...

Jutro se budi, ribarji veslajo v čolnih iz luke. Sinoči so vrgli mreže. Zdaj, ko se budi iz sivine vijoličasto jutro kot nebogljen otrok iz spanja, so že na delu.

Čoln je mladega Tome last. Nov je še, kot življenje, ki ga je Tomo pričel. Mesec se še ni v drugo izpremenil, odkar je vzel Tomo lepo Mare. Danes je prvič na lovu z novim čolnom. Tudi mreža je nova in vse druge priprave, prav tako kot pohištvo na domu pri njem.

Morje je mirno. Čoln plove iz pristana v jutranji molk. Redkokdaj pade beseda v tišino. Le vesla udarjajo v enakomernem taktu. Misli so pri mrežah, oči uprte v kraj, kjer leže.

Dva majhna sodčka plavata na vodi, pritrjena na mrežo vsak na svojem kraju. Do prvega zaveslajo, pritrdijo nanj konope, nato do drugega, pri tem pa napuščajo vrvi ter jih prav tako pritrdijo tudi tja. Nato veslajo na breg, konce vrvi drže v rokah. Naj bregu vržejo sidro in se izkrcajo. Kakih stopetdeset metrov od brega se zibljeta soda na valovih, trideset metrov vsaksebi. Ribarji na obali se razdele v dve skupini, primejo za vrvi, na katere sta privezana sodčka, ter jih vlečejo na breg ... Počasi, komaj vidno se približujeta bregu. Možem so lica trda in nepremična. Vsak dan isto opravilo, iste kretnje in vendar vedno novo pričakovanje.

Bo lov obilen? Nič?

Vlečejo konope ... vlečejo ... enakomerno, vedno bliže. Za trojno dolžino ladje sta soda še oddaljena od brega. Zdaj vsi v čoln. Veslaj! In zopet vlečejo vrvi. Ladja se ziblje v sredini med sodčkoma, ki se ji vedno bolj bližata. Zdaj ju dvignejo v čoln. Tesno sta pritrjena ob mrežo. Možje, ki stoje na krmi in kljunu ladje, vlečejo mrežo v čoln. Trideset metrov je dolga.

Tomo sedi sredi čolna in udarja z veslom po vodi ter na ta način plaši ribe v mrežo, ki se boči v polkrogu okrog čolna. S šumom peni veslo vodo. Tomo sanja z odprtimi očmi ...

Uvala, kako si lepa in kako lepo je življenje v tebi! Peščeno dno na bregu, kjer mrgoli rib, in med kamenjem rakov. Kamenit je še vrt okrog hiše, a kaj zato! Tomo in Mare imata močne roke. Kako bosta ped za pedjo očistila zemljo kamenja, skale bo Tomo razstrelil in ob hiši bo zasadil tamariske za svojo Mare, da jo bodo božale z zelenim dihom, ko bo hodila po vodo. Bori rasto v vrtu in Mare bo pestovala v njihovi senci njuno deco. Predla bo z rjavimi, od solnca ožganimi rokami tenke niti in pela pesmi, vesele in otožno zategnjene.

»Nehaj!«, ga zbudi glas drugov. Tomo se zgane in prebudi iz sanj. Mreža je v čolnu. V nji migota srebro ribjih teles. Mnogo jih je, hvala bodi svetemu Petru! Trde, žuljave roke poprimejo za vesla.

Ali je odsvit rožnate zarje, vstajajoče izza otokov, na njihovih obrazih ali smehljaj zadovoljstva? Tomo brunda komaj slišno napev pesmi; vase zatopljen prižvižgava drugi, in tretji in četrti mrmrata besede, dokler se ne porodi iz njih pesem. Plaha, polglasna. Nihče ne pogleda drugemu v lice, na morje zre, po otokih in v nebo, in vsakemu je, ko da je sam. Dobro ve, da bi pesem utihnila, če bi pogledal tovariše. Sram bi bilo vseh. Tolikokrat so bili na morju za otroških let in vedno so peli, otroci, ko so se vračali. A danes niso več otroci, celo Tomo, najmlajši med njimi, je že oženjen. Ne, peti je otročje ... In vendar jim zveni v ušesih pesem, ki so jo peli tolikokrat. Tudi danes jo brundajo, ker ne morejo drugače. A obrazi so resni. To petje, to je samo tako – pravijo resni obrazi. Kamniti so kot njih zemlja. Na vseh leži odsvit solnca, da se smehljajo v svetli dan.

Iz vinograda se dvigne strmo v zrak kosova pesem. Solnce zlati jambor. Domov se vračajo, vesla se počasi dvigajo in padajo v vodo. Ma-re! Ma-re! utriplje Tomu srce. Ve, da ga čaka ženica na pragu, da senči z roko pogled, ki ga išče v čolnu. In rad bi stopil na kljun ladje in zavristal v božje jutro zateglo, da bi odmevalo od sosednjih otokov: M-a-a-a-a-r-e-e-e! A čud mu ne da, da bi odkril svetu razkošje svojega srca. Mare, njegova sladka Mare, ga vidi in morda bi mu zamahnila z roko v pozdrav, pa bi dejale žene, da je neumna, norica, ki razkriva vrtoglavo svojo ljubezen. In tega Mare noče ...

Tam stoji na pragu in gleda njega, ki mu je pred mesecem dni postala žena. Tudi on jo vidi in srce ji bije nasproti; Mare – moja – Ma-re!

In njeno mu odgovarja: To-mo – moj – To-mo!

Nihče ju ne čuje, le onadva vesta za to ...

Ribarji pristanejo, poberejo ribe in jih prebero. Lov je bil obilen, v mesto jih bodo peljali na prodaj, kajti dviga se ugoden veter.

Tomo sedi na pragu hiše in zajutrkuje. Polno skledico kozjega mleka drži na kolenih. Mare mu je nadrobila črnega kruha in Tomo je in jo gleda. Ona se smehlja. Rada bi se zasmejala nagajivo, na ves glas, da bi pogledali vražički iz njenih oči, kot pravi Tomo. Mare ve, da bi zletela lesena skleda po tleh in bi se mleko razlilo, ker bi Tomo skočil za njo, ki bi zbežala v hišo ...

Veter se upira v jadro in žene ladjo proti cilju. Ura mine in Tomo pristane v mestu z dvema tovarišema.

Parniki, majhni in veliki, so zasidrani v luki. Krik in vrvenje. Sirene prihajajočih in odhajajočih ladij. Na pomolu se tare ljudi.

Zagorele otočadke prihajajo mimo, pridelke nosijo na trg. Lepo oblečene mestne žene srečavajo, tanke in bele, ko da so iz tvarine, ki se razbije, če se je dotakneš. Tomo hodi mimo njih in jih gleda kot nakit, ki se blešči v izložbah zlatarjev. To ni zanj, ne želi si ga. Kam bi z njim?

Zlagoma koraka do ribarnice. Trg je prepoln sadežev, ljudi in vika. Okrog otočana, prodajalca s sadjem, se gneto ženske. Vse vprek kriče nanj, mahajoč s cajnami in rokami, vse nestrpne ujamejo ugoden trenutek, ko je za hip tehtnica prazna, da v naglici same stehtajo izbrano sadje. Prepirajo se, preden dokončajo, ker prehiteva druga drugo, suvajo se in kriče. A prodajalec sredi njih, ko da je gluh in slep, tehta in streže z nepremičnim obrazom in počasnimi, odmerjenimi kretnjami. Nič ga ne more vreči iz miru. Le zakaj se vsem tem ljudem na celini tako mudi? se vprašuje Tomo sam pri sebi. Tudi njihov dan ima polnih štiriindvajset ur! Kako hitro govore! Na otoku pa je vedno za vse dovolj časa in še ga imajo na preteg ...

Možje gredo po poslih. V ribarnici je polmrak in hlad, vlažen hlad, dišeč po ribah. Vse mokro, polito z vodo. Ribe, srebrne, leže v košarah in na lesenih pladnjih ko strnjena morska pena. Temno zeleni raki, školjke in polži vseh barv in oblik ...

In zopet krik in vpitje, prepiri, smeh ... Pesem moških in ženskih glasov, visokih in nizkih, zdaj ubrana, zdaj neubrana ...

Ribe so kmalu prodane, izkupiček razdeljen in zopet sede možje z zadovoljnimi lici pod razpetim jadrom, ki jih nese v domači pristan ...

Zopet pleše burja svoj zimski ples čez otoke, žvižga okrog hišnih oglov, tuli in zavija v dimnikih, da se bojazljivi otroci tišče mater in se ne odmaknejo od njih.

Ob večerih zgodaj ugašajo svetiljke v selu. Petrolej in sveče so drage in ljudje siromašni in trudni od dela, zato legajo zgodaj spat. Le luči svetilnika gore rdeče vso noč do prve zore.

Vse je temno v vasi, vse že spi. Le v Nedini sobi gori še luč. Majhen košček sveče. Neda je sama. Ko zapira oknice, pogleda na nebo. Svetlo je in burja podi oblake po njem. Dekle se zazre vanje in misli. Vse na nebu in zemlji gre svoja pota, kamor koga žene, a ona je priklenjena na otok in ji ni moči odtod. Nikoli se še ni pripetilo, da bi odšla otočanka sama v svet, razen če je sledila moževemu pozivu v tuje kraje. Zakaj je brez moči, zakaj, le zakaj se ne upre!?

Čuti, kako vene njena lepota, kako ji postaja srce staro in bolno od neizpolnjenih želja. Njeno telo zahteva življenja, njeno srce vpije za ljubeznijo. Zdi se ji, ko da je mrtva in vsenaokrog je samota in puščoba. Neda čuti, da nima moči, da bi se uprla običajem. Že to, da še upira možitvi, ji daje nenavaden položaj v očeh otočanov. A če bi odšla, bi ji nikoli več ne bilo vrnitve domov. In – saj ne more oditi, saj se ne more odtrgati od rodne grude. Srce ji trepeta ob tej misli – ne, nikoli, nikoli!

Česa si pravzaprav želi!?

Ljubezni. Take, kakor jo je užila Vinka. Ob samotnih večerih govori o njej, oko ji ostekleni in Vinka šepeta spomine – pokopanemu možu ...

Neda posluša, ko da so njene besede pesem, ki jo je začarala. Sanja o taki ljubezni, samo enkrat se je porodila na tem otoku, kot dolg bleščeč blisk, objela je Vinko z žgočim plamenom, jo osrečila in ugasnila z Markom.

Neda gleda za oblaki, srce ji je tesno in kri ji udarja v senceh.

Kdo bi se bil z usodo? Močnejša, je kakor naše želje.

Neda je sama. Prar ničesar nima, kar bi ji delalo življenje vredno, da ga živi. Samo spomini so zanjo živi. Spomini na poletje. Oni večeri pri starem gospodu in njegovih gostih.

Neda ne more odoleti želji; iz skrinje vzame poklonjeno obleko in ko jo drži v rokah, se ji zdi, da vonja še vedno z onim nepopisnim vonjem, ki je v oblekah mestnih žena: vonj po dišečem milu, po parfumu in pudru, vonj po onem, zanjo nedosegljivem svetu. Ob njem živo vstajajo pred njo spomini. V obleko strmi, zdi se ji tuja, in čeprav je že dolgo njena, nima prav nič lastniskega občutka ob njej. Ne, ta obleka ni njena in če bi jih imela še več, bi ne bile nikoli zares njene. Zdi se ji, ko da se ji roga kaka gosposka tujka, ki ne spada v njeno izbo, in se posmehuje tem oglatim in preprostim predmetom.

In vendar si moja, ponavlja dekle uporno v mislih in spomni se, da ji je to nekoč šepetal Niko, ko se mu je komaj ubranila in zbežala. Nenadoma, kakor da bi mogla s tem prepričati obleko, da je res samo njena, pravi glasno: »Moja si, da veš« in se jo hiti oblačit. Uporno se grbanči blago v njenih rokah. »Moraš!« ponavlja Neda polglasno in jo naravnava s trepetajočimi prsti. In ko je oblečena, čuti, da postaja eno z njo, da postajajo njene oglate kretnje mehke in prehaja nekak čar z obleke nanjo. Majhno stensko ogledalo ima, to postavi na stol in obenj svečo ter sede nasproti, gledaje svojo sliko, ki se odraža kot nejasen sanjski privid. Skuša se nasmejati, kakor se je smehljala takrat, ko je dejal gospod Niko, da je očarljiva ...

Strese se. Hladno je v izbi in zdi se ji, da začuti vsakokrat, ko se zaleti burja v okna, njen dih.

Kje je zdaj vroči poletni dih onih noči, ki vstajajo iz misli kot ljubljeni pokojniki in stoje ob nji v tej mrzli zimski noči, polni osamelosti. Neda trepeta. Mehko blago, ki tako voljno objema njene ude, ji draži telo kot dotik nevidnih prstov in Neda gleda prvič zavedno svoje telo, brez tistega privzgojenega sramu, ki ji doslej ni dal, da bi se pogledala. Lepo je, še je lepo – a nekoč bo ovenelo kot jalov cvet. Nič ga ne more ubraniti pred starostjo, pred poginom ... O, da bi ga mogla na novo ustvariti!

Da! Saj ga more! Saj ga more –!

Imeti hčerko, ki ji bo slična, in v njej najti zopet sebe, svoja mlada leta, svojo lepoto, in ji pripomoči do tega, po čemer je ona hrepenela zaman: postati svobodna, iti v svet.

Imeti hčerko ...!

In v tej samotni noči, ko tuli burja okrog hišnih oglov in sedi Neda, tresoča se od mraza, v tenki poletni obleki pred napol slepim ogledalom, spozna namen in cilj žene. Zdaj je spregovorila iz nje mati, želja po otroku. Spoznala je, da je vse drugo ničevo, blesk in sijaj in vabljivo življenje, za katero se je že hotela prodati staremu gospodu, če bi jo bil hotel, da, bila je celo pripravljena, spregovoriti prvo besedo – vse to je zdaj brez pomena ... Biti mati bitju, ki se porodi iz tebe, iz tvoje krvi in mesa, iz tvojih želja in hrepenenj, to je ono pravo, česar se doslej ni zavedala. Kaj je ni napravil Bog lepe in zdrave, da bo množila svoj rod z enakimi otroki?

To telo, da bi moralo ostati brez sadu? Zaigrala je Neda po lastni krivdi srečo svojega življenja. Kdo jo bo zdaj vzel? Morda kak starec! O, če bi ji nudil sam bog vedi kakšno razkošje, bi ga ne vzela.

Neda hoče mladega moža, da bo spočela od njega.

Ali ga bo dobila? Oni poljubi, spomini na poletje, jo peko ...

Otroka, otroka, ji udarja kri v žilah in gorak val sreče jo oblije in odplavi vso žalost in zapuščenost daleč od nje, da ji plane rdečica v lice. »Mati«, pravi smehljaje se in se skloni bliže k zrcalu, da bi videla bolje svoje novo, dosedaj nepoznano lice, ki je tako lepo, ožarjeno od neizrekljive sreče.

Slabotno zaprasketa svečni plamen in ugasne. Tema pade na Nedo in nič več grozeča, kakor topel baržunast zastor je, v katerega tke dekle najpestrejše slike sproščene duše ...

Samotno je v hiši starega Oluje, odkar je pobegnila Palma od očeta. Njenega vedrega smeha, ki je bil kot ptičje žgolenje, ni več čuti in votel molk se razpreda po zapuščenih izbah.

Zopet jim gospodinji postarna ženska, molčeča, ki hodi kakor senca ves dan po hiši in jo urejuje. Hiša molka je postal Olujin dom. Ob večerih, ko se staremu in Roku ne da med vesele ljudi, sedita za mizo in gledata za gostimi oblaki dima, vijočimi se iz njunih pip, in modrujeta o življenju.

»Ženske glave, ženske glave,« mrmra stari in maje nejevoljno z osivelo glavo, »nič niso prida, če ne rohniš vedno nad njimi in jim nisi vedno za petami. Da ti ni umrla tako rano Zora, ki bi pazila na Palmo, kakor pazijo druge matere na svoje hčere, bi vsega tega ne bilo. Kaj je pisala? Prečitaj mi še enkrat.« Rok vzame pismo, ga razgrne in črkuje počasi: »Ljubi moj očka! Zelo hudo mi je bilo, ko sem te zapustila, sam veš, da si mi bil vse na svetu: oče, mati, brat in sestra. No pa je prišel Jane, sem morala z njim, tako me je prevzela želja po svetu in on je bil edini, ki mi jo je lahko izpolnil. Brez prevdarka sem ravnala. A Bog je okrenil vse na srečo, kar bi lahko postalo nesreča, in zdaj sem tu v Franciji, v mestu, ki se mu pravi Le Havre. Lepo se nama godi, čedno gostilno imava in mnogo naših ljudi zahaja k nam, da dobro zasluživa. Očka preljubi, ne huduj se več name, ker sem te zapustila proti svoji volji, a šla sem za srečo in sem jo našla. Vem, da imaš rad svojo edinko in da mi boš odpustil, saj si želel le mojo srečo. Vedno ne bova ostala tu, nekoč se povrneva k tebi domov, da ne boš več sam. Očka, če nama hočeš napraviti veliko veselje, pridi k nama. Lepo ti bo tu, ničesar ne boš pogrešal. Pomladil se boš v tem pestrem življenju v veselje nas vseh. Prosim te, očka, daj se pregovoriti. Piši mi kmalu, da mi odpuščaš in da prideš, potem bo moja sreča popolna. Pošljeva ti denar za pot, imava ga, hvala bogu, dovolj. Kako žive vsi drugi? Stari oče, Vinka in Neda, Kata in njeni sinovi? Pozdravi jih in vse druge vaščane in jim povej, da se mi dobro godi. Ali me zelo obsojajo, ker sem pobegnila od doma? Srečna sem, očka, jako sem srečna. Moj mož Jane ima mnogo posla in te z menoj vred prosi odpuščanja ter se nada, da prideš. Tudi on te lepo pozdravlja. Prejmi poljub od tvoje hčerke Palme.«

Stari Oluje je zavit v gost oblak dima. Ko je Rok pismo prečital, molčita oba dolgo. Končno se oglasi stari, rad bi, da bi mu zvenel glas šaljivo in bi na ta način prikril skrb, da ga zapusti še poslednji otrok: »No, ali tudi ti hrepeniš za ono cvetko ,srečo', ki, kot kaže podoba, ne uspeva pri nas? He?«

»Nikamor ne pojdem, stari.« Rokovo trdo lice je postalo mehko ob spominu na hčer in čeprav bi jo rad videl, noče odtod. Samo on ve, koliko je pretrpel stari, ko so se mu izjalovile vse nade, in čuti, da ga ne sme zapustiti, ker je on edini, ki mu je še ostal.

»Že davno si ji odpustil, tvoji hčeri, ki se je potepla po svetu, ti mevžasti oče!« govori stari še robateje kot po navadi s sinom, da bi ne spoznal, kako se trese v skrbi njegovo osamelo starčevsko srce. »Vem, da komaj čakaš, da ji pošlješ svoj blagoslov vsaj v pismu!«

»Ni se potepla moja hči, moža ima in prav toliko je vredna kakor vsaka druga žena. Povem ti pa, da sem se pri tebi naučil, da ne smeš biti pretrd z otroki. In da sem bil sam takrat tak, ko jo je prišel snubit Jane, tega mi je še danes žal. Odpustil sem in jima bom tudi pisal, da se več ne jezim nanje. Ali nisi nikoli premišljal o tem, da si sam mnogo zagrešil napram nam s svojo neizprosnostjo? Dobro je, čuvati otroke pred zlom, jih svariti in jim pokazati nevarnost, če jim po tvojem mnenju preti, a odločujejo naj si sami, ko so odrasli, da ne bodo kleli nekoč tebe, če se izkaže, da si jim vsilil svojo voljo, ki jih je spravila v nesrečo. Palma je proti moji volji ušla. Zdaj, ko je srečna, se veseli, da je ukrenila po svoje, in zakaj bi ji ne odpustil?«

»In če bo nesrečna, te bo klela, da je nisi pridržal!«

»Dobro ve, da sem jo hotel. In če se zgodi kdaj po tvojih besedah, upam, da bo pravična in mi bo priznala, da sem ji hotel takrat dobro, čeprav samo iz sebičnosti.« Oba moža se zopet zatopita v molk.

»Prositi bi moral pravzaprav Palmo odpuščanja, da si jo hotel prikrajšati za njeno srečo v onem Babilonu,« de stari porogljivo Roku.

»Da,« pravi Rok zamišljeno in puhne poslednji dim iz pipe, »prav imaš, čeprav se rogaš, prosil jo bom odpuščanja, ker bi ji bil morda uničil ževljenje za vedno ...«

»Kaj, priznati ji hočeš svojo zmoto!? Tako se roditelj nikoli ne sme ponižati. Tepec, niti na stara leta te ni srečala pamet!« zamrmra Oluje, pljune v kot in odide spat v svojo čumnato.

Rok posedi še nekoliko pri mizi, ugasla pipa se mu hladi med zobmi ... Potem poišče papir in črnilo in piše z okornimi, tresočimi se rokami hčeri odgovor.

Zunaj pihljajo prve pomladanske sapice. Mlaj visi nad otokom, podoben je sedečemu pastirju, ki pase svoje ovčice-oblake, prihajajoče na nebo, bele, kakor sveže oprane.

V vinogradil dihajo prekopane rjave grude opojen vonj po zemlji, ki kliče v svoje naročje semena in mlade sadike. Vse se prebuja iz zimskega sna in srca ljudi so postala mehka, ko da so pomladanske sape omehčale ledeno skorjo okrog njih.

Iz velikega pristanišča, ležečega v varnem zalivu, plove parnik, ki vozi vsak dan do bližnjih otokov. Ponajveč se vozijo z njim otočani. Izkrcavajo se na teh otokih, po pol ali eno uro oddaljenih vsaksebi. Le redkokdaj se vozijo tujci z njimi. Otočani imajo malo opravka med sabo in le redkokdaj se pripeti, da se obiščejo. Ne vidijo se radi. Ne da se mrze, a nekaj kot nevoščljivost vlada med njimi. Vsak hvali svoj otok in njegove vrline ter gleda pomilovaje na druge in jih skuša prepričati, da ima on prav. Seveda trdi nasprotnik svojo in ker nihče noče odnehati s tem, da bi priznal nedostatke svojega otoka, se ločijo vedno v neslogi. Navadno se prične taki prepirčki z zbadljivim opazkami, ki jih domačinom nikoli ne zmanjka. Radi si pripovedujejo zgodbe, s katerimi smešijo ta ali oni otok ali njegove prebivalce ter jih slikajo kot skopuhe, bedake, strahopetce ali lažnivce.

Potniki na parniku sede na palubi v gostih gručah, ena izmed njih je posebno živahna. Očividno so imeli otočani in otočanke opravka v mestu. Vse kaže, da so ga končali v svoje zadovoljstvo, morda jim je vino pri malici podvojilo dobro voljo, da se uveljavlja zdaj v gostobesednosti in smehu.

Edina potnica-tujka je mlado, petindvajsetletno dekle, opravljeno v moderno potno obleko. Z zanimanjem opazuje vrvenje in posluša pogovore okrog sebe. Tudi domačini ji posvečajo nemalo pozornosti. Neka ženska se osokoli in jo vpraša: »Gospodična, kam pa potuješ?«

Dekle se ji veselo nasmehne, očividno jo je odobrovoljil način nagovora in prilika, da spregovori s temi ljudmi.

»Na počitnice potujem k stricu. Hišo ima na otoku, kjer bomo sedaj pristali. Zelo se že veselim življenja v teh krajih, prvič sem tu in ugajajo mi na moč.«

»Oh gospodična, slab kraj si je izbral ta tvoj stric! V tisti puščobi si je sezidal hišo?!« pomilovaje zveni iz vzklika.

»Ni je sezidal, nego jo je kupil iz druge roke. Zakaj se ti zdi –« dekle prične tudi tikati ženo, ker ji ugaja ta običaj, ki zbliža ljudi na najenostavnejši način, »– da je slabo izbral? Jako je zadovoljen in če se je odločil baš za ta otok, pomeni, da mu je dal prednost pred drugimi, ker se je pač odlikoval s posebnimi lepotami.«

»Nikar ne verjemi, kar čenča ta stara kuma!« se vmeša v pogovor seljak iz sosednje skupine. »Zelena zavist govori iz nje, ker ni od tam doma. Rečem ti, gospodična, da je imel stari gospod prav, ko si je izbral ta otok, od tam sem doma in ga torej dobro poznam.«

»O, poznaš ga?!« se razveseli dekle. »Pokazal mi boš pot do starčeve hiše, ker otoka ne poznam in nisem javila stricu, kdaj pridem.«

»Poznam ga, starega gospoda, kako bi ga ne, vsi otočani ga poznajo, saj je edini tujec, ki se je naselil pri nas.«

»Vidiš, če bi bilo res tako na vašem otoku, kot trdiš ti, bi bilo gotovo več tujcev pri vas!« se razgreje žena, ki je prva pričela pogovor.

»Ti pa kar molči! Tujci ne hodijo k vam radi kraja, temveč vas ogledovat in to kar trumoma, ker ne najdejo zlepa kraja, kjer bi bili taki modrijani doma, kakor ste pri vas!« jo zafrkne možakar.

Taki in slični pogovori krajšajo vožnjo mladi potnici. Že se oglaša ladijska sirena, znamenje, da se bližajo pristanišču. Gruče ljudi se premikajo, iščejo prtljago in silijo proti kraju, kjer bodo položili mostiček na breg.

»Ostani z menoj, gospodična, če hočeš, da ti pokažem pot do starega gospoda. Zakaj pa mu nisi javila, da prideš?«

»Hočem ga presenetiti!«

Parnik pristaja. Na pomolu je vse polno ljudi. Mornar z ladje vrže seljaku na breg vrv, da jo pritrdi na železen nizek stebriček. Brž spuste most in tok ljudi z ladje se ulije na kopno.

Eva gre ob strani svojega spremljevalca med pisane gruče prerivajočih se ljudi. Polna je veselega pričakovanja nad novim doživetjem. Domačini, ki ju srečujejo, radovedno ogledujejo tujko, prišedšo očividno za delj časa, kakor priča njena prtljaga.

»Kam gresta?« ju vpraša marsikak mimoidoči in dobi pojasnilo. Eva molče ogleduje živahno vrvenje okrog sebe. Potem korakata s seljakom mimo redkih hiš izven sela. Težko nosi on njen kovčeg, kajti vročina leži nad otokom in blagodejne hladilne sapice ni čutiti. Bližata se kamniti hiši s prostorno teraso, zidano v istem slogu kot večina hiš na otoku.

»Tu je dom starega gospoda!« pravi njen spremljevalec in namigne z glavo v ono smer.

»No, hvala Bogu, da sem končno tu! Uh, trudna sem od poti in želim si kup dobrih jedi in posteljo, da se odpočijem ...«

Skozi vhodna vrata prideta v vrt in gresta do stopnjic, ki vodijo na teraso. Tu se Eva poslovi od prijaznega otočana, ki veselo spravi napitnino, ji želi prijeten sprejem ter odide.

Eva stopi v hišo. V jedilnici najde zbrane goste, čakajoče kosila. Ker so oknice zaprte, da vlada mraz in hlad, se Eva v naglici zmoti in objame nekega starega gospoda mesto strica. Ta je smešno ogorčen, češ, kako se more varati »glas krvi«. Vse se smeje veselemu intermezzu in končno prejme stric vendarle namenjeni poljub in objem, da, v svoji velikodušnosti obsuje dekle sorodnika kar s točo poljubov. Ko se je poleglo presenečenje nad nenadejanim prihodom, predstavi stari gospod svojo nečakinjo zbranim gostom in vsi posedejo za mizo.

»Zdaj ti pa jaz pripravim presenečenje, draga moja, in sicer veliko presenečenje: spati nimaš kje! Pri meni je vse zasedeno do zadnjega kotička. Vidiš, kakšno presenečenje lahko doživi človek, ki hoče presenetiti! Edini izhod je –«

»– da mi najdeš stanovanje kje drugje,« dokonča Eva.

»Tako je. Prav to sem hotel reči. Kata ima dovolj prostora v svoji hiši, posebno zdaj, ko še Njega ni doma, in te bo rada vzela. Nikdo se tu na otoku ne brani zaslužka.«

»Kdo pa je Njego?« se zanima Eva.

»Katin mlajši sin, ki študira na univerzi. Ni ga še doma. Všeč ti bo pri Kati. Stanovala boš v starem kaštelu, ki ima pergolo, borovo šumo, mandljeva drevesa in še kopo stvari, ki so ti všeč.«

»Je daleč odtod?«

»Ne, kakih dobrih pet minut. Zdaj po kosilu nekoliko ležeš, vem, da si utrujena od poti, jaz pa pojdem med tem in uredim vse potrebno.«

»Hvala, striček, zlata si vreden!«

»Oho, ali ste čuli?« se v šali ponosno napihne stari gospod.

»Smo, in podpišemo z obema rokama!« navdušeno pritrjujejo zbrani.

Stric je vse uredil. Družba: tri gospodične Evinih let, dve starejši dami s svojimi možmi, ena s sinom in troje gospodov, vsi so spremili Evo do kaštela.

Seznanili so se s Kato in njenim sinom Tomom in jo prosili, naj jim razkaže slikoviti kaštel, čemur je rada ugodila. Evina soba je v pritličju z razgledom na morje, opremljena s starinskim pohištvom. Ko so si dodobra ogledali zanimivo staro stavbo, polno majhnih in velikih prostorov, se gostje poslove od Eve, ko jim je zagotovila, da se vrne k večerji.

Čim je uredila svoje stvari in pospravila prtljago, gre na sprehod. Na njeno vprašanje, če je tu v bližini kak pripraven prostor za kopanje, kjer bi je nihče ne videl, ji Kata popiše pot do tja.

Dekle gre skozi pergolo, sestoječo iz ličnih starih kamnitih stebričev, okrog katerih se ovija vinska trta. Majhna borova šuma predstavlja del vrta, šuma samih mladih dreves s sočnozelenimi iglami, ki se razteza vse do kamnite ograje, s katero je obrobljeno posestvo.

Vrata v ograji so kakor prednja stena podrte hiše, od katere je ostal samo še dober meter napol razpadlega zidu kot neenakomeren okvir okrog vhoda. Skoro večina hiš na otoku, obranih z zidom, ima tak vhod.

Iz hiš, mimo katerih gre Eva, zro radovedne oči za njo. Že se je razvedelo, da je prišla nečakinja starega gospoda na otok.

Eva je prešla poslednje hiše, tu je konec sela in pogled, ki se nudi njenim očem, je tak, kakor si ga je želela: skale, padajoče zdaj strmo, zdaj položno v morje, obrizgane z morsko peno, nad njimi pa vinogradi in bori, kamor se ozre oko. Prelest ...

Kakor vrsta čuvajev so videti otoki, ki leže tri do štiri kilometre od otoka. Nenaseljeni so videti, če je ne vara oko. O, da bi bila kakor Robinzon in bi živela tam sama ...!

Eva hodi po otoku, dokler ne najde pripravnega prostora. Oddaljen je od sela, tod mimo gotovo ne prihajajo otočani. Lahko se bo solnčila gola tu.

Lepo, lepo, lepo bo ... Eva zadovoljno vzdihne. Srečna je, brez želje srečna. Rada bi nekoga objela, da bi dala izraza svoji sreči, da bi dala duška svojemu čuvstvu. Pobožati nekoga pod tem solnčnim nebom, ki razsiplje srečo! In z obema rokama se oklene skale tik ob morju, vse mokre od valov in tople od solnca, in jo poljubi. Na ustnah čuti okus morja ... Od skale do skale hodi in vsaka je zanjo novo razodetje lepote, vedno lepše prostore odkriva, omamljena od solnca, vetra in morja, in šele ko pade mrak, se zave, da se je treba vrniti.

Ko pride v stričev dom in jo vprašajo, kod je hodila in kaj je počela, pravi: »Smo se že poljubili!«

»Kdo? Kaj? S kom?« jo vsi radovedni obsujejo z vprašanji.

»Solnce, veter, morje, skale in jaz!« pravi Eva in oči se ji iskre.

»Pridi sem vsako jutro, ko vstaneš, in od zajutreka do večerje ti je vse pri meni na razpolago.«

»Mi seveda tudi!« hite zatrjevati gospodje.

»Hvala vam vsem!« se smeje Eva. »Ne bom vas preveč oškodovala!«

Med živahnim kramljanjem mine kosilo, potem se Eva poslovi.

Drugo jutro si ogleda naselbino. Otok, v čigar bregove se zajedajo štiri veKke uvale, ni posebno velik, v nekaj urah ga prehodi. V glavni, veliki uvali leži selo, kjer stanuje večina otočanov, kakih dest hiš se tišči na kupu, obkrožajočem malo, preprosto starinsko cerkev, katere notranjščina je potemnela, da se v tej temi čuti človek nekako skritega in potolaženega pred pretečimi nevarnostmi. Druga, večja, novejša cerkev je na gričku. Tudi ta je dokaj preprosta, a svetla in prostorna, v njej ni onega nastroja kakor v stari, ki se zdi tujcu polna molitev in vzdihov in dobrih želja, zavijajočih ga v neko toplo versko razpoloženje. Molitve celih rodov dihajo in valové tam ...

Ribarska zadruga: prostorna klet z dolgo mizo in tehtnico, nad vrati na leseni tabli okoren napis; nekaj trgovin, kjer prodaja selski trgovec sveče, sladkor, mažo za čevlje, razglednice, konope, kruh in drobnarijo; šola, ki se v ničemer ne loči od drugih kamnitih hiš; v drugi hiši v prvem nadstropju poštni urad, kamor se pride po ozkih, strmih lesenih stopnicah ...; to je v glavnem selo. Nekaj hiš je raztresenih bolj po samoti. V luki se z razpetim solnčnim jadrom ziblje motorna ladja finančnih stražnikov, brezdelna kakor galeb, ki se je spustil na valove in se mu ne da odleteti. Le v trdnih, brezmesečih nočeh šine neslišno iz luke, belemu prividu slična, in šviga po bližnjih vodah okrog otokov, da zasači tihotapce s tobakom ali drugo robo. Ko se poraja jutro, se vrača z brnečim motorjem, podobna zveri, vračajoči se zadovoljno z nočnega lova.

Za cerkvijo niže doli ob morju je tudi nekaj hiš, nekoliko oddaljena od njih je Katina, »Kaštel«. Med njimi je precej prostorna zgradba, katere lastnik izdeluje likerje in jih izvaža v obalna mesta in tudi bolj oddaljene kraje. Med otočani pač nima odjemalcev.

Severni del otoka ni naseljen, ker je ali obala prestrma, ali pa so na višje ležečih pobočjih vinogradi. Na južni strani je druga globoka uvala in tam je drugo selo. Tudi to ima svojo cerkev, šolo, pošto in trgovino, nad njim na najvišji točki je vojaška postojanka s topovi, katerih žrela so noč in dan naperjena proti odprtemu morju. Na obali med kapelico in občinskim vodnjakom je raven prostor, kjer vadijo vojaki v zgodnjih urah pod vodstvom kričavega narednika. Ko pritisne dopoldanska vročina, se vračajo po strmem kamenitem pobočju, kamor je vklesana v skalo cesta, nazaj na »položaj«. Pod njihovimi težkimi koraki se trklja kamenje po bregu in v kraju zavlada mir, dokler se ne pojavijo žene s korci, ko gredo zajemat vodo, in se ne razlega krik otrok.

Obe seli se sovražita. Prastaro je to sovraštvo in nihče ne ve več, kaj je vzrok, a kljub temu ne preneha in že otroci, ki so komaj shodili in govore prve nebogljene besede, vedo, da smejo napoditi s kamenjem sosede »Lučane«, če pridejo v njihovo selo. Seveda so sami izpostavljeni isti usodi, če se upajo tja. Med obema naselbinama leži pokopališče. Kjer je cesta ob njem najvišja, je meja in tja se hodijo otroci iz obeli sel od časa do časa izzivat. Potem se vsakokrat vname med sovražniki boj s kamenjem, ki traja tako dolgo, dokler ne zmaga eden ali drugi.

Pokopališča se vsi enako boje. Saj čujejo ob dolgih zimskih večerih toliko pripovedk, kako je ta ali oni videl duha umrlih, potikajočega se opolnoči okrog pokopališča ...

Čudne navade imajo ti otočani! Skoro sleherni prijazno pozdravi dekle in to v ranem jutru s pozdravom: »Dober večer!« ali »Hvaljen Jezus!« in Eva že ve, da je treba odgovoriti na poslednji pozdrav: »Vedno!« Vse, kar vidi in doživlja, je zanjo novo in lepo in želi si, da bi mogla vse dojeti in vpiti vase. Vsa preprostost teh ljudi, njih šege in navade, obleke in mišljenje, vse je ostalo stoletja enako in dela prebivalce zanimive. Z občutkom bogato obdarjenega človeka gre dekle domov in v mislih nezavedno kakor molitev ponavlja besede: kako lepo, kako lepo je življenje!

Eva je ostala sama. Ni hotela z drugimi na daljši izlet. Na najvišji vrh sosednjega otoka so namenjeni, s parnikom so se odpeljali. Skalnat je sosednji otok, samo kamenje in bodeč osat. Vročina, napor jih čaka, ne, Eva je raje ostala doma. Neče se ji plezanja po pečinah, danes ne – in neče se ji družbe, ki bega kakor čreda naokrog od razgledne točke do druge in venomer sprašuje: ali ni lepo? ali ni krasno?

Ta mrka lepota se mora občutiti brez besede. Da bi kdo z glasnimi besedami skrunil nekaj, kar je neizrečno lepo – fej, še raj bi se ji priskutil s tem! Zdaj je zadovoljna. Nikogar ni. Hoče se ji samote, velike samote. Sama hoče biti z morjem, čuti klokot njegovih valov in sanjati ...

Ob njem sedi in gleda valove, ki se zajedajo v breg in se vedno enaki zopet povračajo. Tu diha neskončnost, večnost, Eva skoči v morje in deli valove z nežnimi božajočimi gibi ter misli: ti val, ki se mi bližaš, tako preteče visok, saj se te ne bojim! Vem, da nisi sovražen – in če si mi, te ukrotim! Pogladim ti z rokami, razširjenimi v objem, tvojo kuštravo grivo in te preskočim – glej! Že si za mano – premagan. Ne dosežeš me nikoli več, – enkratno srečanje za vedno ...

In kaj je ta? Tvoj brat? Kaj se jezno mrši? Naj se mu skrijem in smuknem pod njim, da me ne zazna? In že plava deklica pod vodo, da mine val. Na površje priplava in stresa z las vodene kaplje, ki se v solncu mavrično iskre, ko padajo pršeč nazaj v morje.

Na hrbtu leži in gleda v oblake, ki se spakujejo v vetru v čudne privide, in misli: Ali je mogoče, da je človek tako srečen za delj časa? Leta? Ali je mogoče vedno znova občutiti čar morja, vsako kapljo, val, peno? Ali se je mogoče vsak dan tako veseliti dotika z vetrom, ko greš po griču med vinogradi in mu kljubuješ, njemu, ki se z vso silo upira vate in ti ne da naprej? In ko se brez diha boriš z njim in se čutiš močnejšo – kako krasen je občutek zdravja in mladosti!

Eva plava k bregu, leže na solnce in čuti, kako se vsesavajo žarki v njeno polt, da narahlo rdi pod vročimi poljubi. Vsa je predana naravi, tako je del nje kot mravlja med skalami, riba v morju in ptica v zraku. Svoje skale ima ter jim daje imena po barvi in obliki; špilje, temne in hladne, izkopane od morja v strmi breg. In bori, bori. V vinogradu stoje, sočnozeleni in visoki. Na njih so zrikavci, nežne žuželke s prosojnimi krili, ki cvrče, cvrče –

Ko hodi med bori, lete splašeno mimo nje, dotikajoč se je s krili, ali jo zbegano obletavajo ... Ona se smehlja in misli: Bedački! Zakaj se vas je polotil brezglavi strah? Ničesar vam ne storim, k vam splezam na bore in z vami cvrčim ... Že sedi v najvišjem vrhu ter poje v šum valov in pesem vetra, kakor da je vse njeno.

Na skalah leži. Jug biča valove, da dvigajo bele grebene, njihova pena brizga visoko v breg. Redki visoki vali dosegajo dekle in jo oblivajo s spenjeno vodo.

Solnce tone v morje, rdeče je njegovo lice; ko da je razgreto od smeha, se blešči. V njegovem blesku se smejo oblaki, skale in morje, ki se je izpremenilo v zlato in se škrlatasto peni. Za skalami se skrivajo vijoličaste sence in temna silhueta jadrnice se črno riše pred solnčno oblo. Eva spleza po skalah domov. Črne so, bele, terakotne, rdečežilaste in sive. Tam na njih je kapela, majhna kapela s sliko Frančiška Asiškega. Ljubil je naravo, ljubil je solnce, najlepšo himno mu je izpel. Eva gleda svetca, ki kleči z razširjenimi rokami in moli. Kakor on razprostre tudi ona roke v solnce in nemo obstoji ... Dolgo ... Srce ji poje pesem, neizrekljivo, večno neizpeto ...

Po ozki stezi preko skal hiti, ki padajo strmo v morje, vsa je razigrana, objela bi svet.

Pred svojim domom na pragu vrta sedi Kata. Črno je oblečena kakor vedno. Lice ji je nagubano, a še so na njem sledovi nekdanje lepote. Nasmehne se, ko uzre razigrano dekle. Ta sede k njej in se čuti mnogo, mnogo mlajšo nego je, čuti se otroka, ko sedi na stopnicah pri Kati z rokama okoli kolen in čeblja z njo, ki prede tanko volno. Zgarane roke gleda in premišlja o njihovi usodi.

»Pokažite mi dlan!« jo poprosi. Starka se nasmehne in se obotavlja, rekoč: »Eh, kaj vam bo moja grda žuljava dlan?!« Kako otožen je nasmeh otočank. Vendar pokaže Evi roko in dekle gleda dlan in runa na njej. Malo je črt, a te so globoke in ostre. Enostavno življenje brez zamotanih dogodkov govori iz njih.

Življenje te žene Evi ni znano in zdaj jo mika, da bi prečitala, kaj govore črte na roki. Povedala ji bo, kaj je razbrala iz njih, če ugane, bo vesela, in če ne, se bosta skupaj smejali praznim čenčam.

Mala štirinajstletna Slavka, ki pomaga Kati pri gospodinjstvu, sede k njima. Prožna je kot veverica s prav tako zvedavimi očki.

Eva gleda črte in govori: »Vaša mladost ni bila vesela a brez skrbi, zdravi in brezbrižni ste bili. Nikdar vas ni našla bolezen. Ko vam je bilo devojki kakih dvajset let, so vam segle iz srčne črte prve vezi v življenje in skalile vaš mir. Takrat ste bili srečni, ljubili ste. Več mož vam je ponujalo svojo ljubezeri, vi pa ste ljubili le enega. Vaša usoda je bila v rokah drugih, bojevali ste se sami s seboj in podlegli ste. Življensko črto vam preseka tuja črta in z njo se pričenja za vas novo življenje. Stara črta se vam konča z neko smrtjo: pokopali ste ljubezen.

Moža, s katerim ste se poročili, niste ljubili. Uklanjali ste se ljudem, o katerih ste mislili, da so močnejši in imajo pravico odločevati o vašem življenju.« Eva pogleda starko. Oči so se ji razprle v nemi bolečini in v potrdilo se ji veke trudno sklopijo.

»Življenje vam je postalo trpljenje, črte na dlaneh govore o žrtvah in skrbeh. Razum vam je bogat in ko bi ne bi zamudili prilike, ki se vam je enkrat v življenju ponudila za kratek hip, bi bila vaša usoda srečnejša. Mnogo bridkosti ste užili in le malo sreče, a to vam je usoda prihranila za starost. Zadovoljstvo z otroki in z vnuki vas čaka, blagostanje in vse, kar vam le poželi srce.« Kot potolažen otrok se smehlja starka. Zdravje ji je namenjeno in lahka smrt. Eva je potegnila Kato za sabo v deželo srečne bodočnosti in zdaj se smejita srečnim nadam. Kata se je pomladila ob Evinem pripovedovanju in se ji čudi, odkod zna čitati usodo iz dlani.

»To je veda, mnogo knjig je napisanih o tem, da ima vsak človek v črtah na dlaneh napisano preteklost in prihodnjost. Dve dlani si nista slični, kakor ne dvoje usod. A jaz ne vem mnogo o tem, samo za kratek čas se bavim s »prerokovanjem«.

Mala Slavka posluša in se čudoma čudi. Sinoči je čula gospodično prorokovati iz kart in zdi se ji, da mora biti vse, kar je dejala, res. Dekletce gleda tujko in zdi se ji na moč skrivnostna.

»Ali sem vam kaj uganila?« vpraša Eva starko. Ta prikima z osivelo glavo: »Vse, hvala vam, gospodična.« Resno in zamišljeno je zopet njeno lice, ko odide v hišo. Spomini ...

Eva je sama. Ko se zbudi iz misli, gre na obalo na pomol, ki sega daleč v morje. Iz belega kamna je, pospravljen in prazen. Žive duše ni na njem. Na skrajni rob sede Eva in zre v umirajoči dan. V vseh mavricah se koplje morje in nebo, iz vijoličaste in škrlataste se preliva v temno modro. Tema pada hitro, že cveto prve zvezde na nebu in od zapada pihlja hladen veter. Eva začuje za sabo šepet. Gručo paglavcev in deklet ugleda, ki jo opazujejo pol zvedavo, napol prestrašeno in Slavka jim skrivnostno nekaj dopoveduje. Evi gre na smeh. Gotovo jim je izdala, da zna Eva prorokovati. Z obrazov jim čita silno željo, da bi i oni kaj zvedeli o usodi, ki jih čaka, a ne upajo si je poprositi. Eva nadaljuje svojo šetnjo.

Iz sela se vračata dve ženski, ne pozna ju. Obotavljaje se ji približata.

»E, gospodična, ne huduj se na naju, ali je res, da znaš prorokovati in da vse uganeš? Daj nama, dava ti smokev za to!«

»Znam, kuma,« se smeje Eva, »a danes ne morem več, pretemno je že, morda drugič!« Prijazno ju pozdravi in nadaljuje svojo pot.

»Dobro šetnjo!« zakličeta še ženi za njo.

Pred Evo na cesti se igra gruča otrok. »Bežite, čarovnica gre!« zakriči nenadoma eden izmed njih in kakor jata preplašenih vrabcev se razprše na vse strani. Le majhen paglavček, ki prodaja še platno, obstoji pred njo in jo neustrašeno motri. Kazalec drži v ustih in zdi se kot star izkušen možakar, ki kadi pipo. Eva se skloni k njemu: »Hej, junak moj, ali te ni strah, čarovnica sem?!«

Zvito se nasmehne paglavec, nagne glavo na stran in pravi počasi in preudarno: »Nisi ne, čarovnice so stare in grde, ti pa si lepa!«

Eva se skloni in prisčno poljubi umazanca ter se smeje mlademu modrijanu vse do doma.

Eva leži na skalah, razbeljenih od solnca. Nikogar ni, sveta, sveta tišina. Zdi se ji, da je sama na svetu, vse ko da je utihnilo. Kot prava Eva v raju je, golo telo ji pije solnce in veter. Oči zatisne in zlati svetovi se ji stvarjajo na sklopljenih vekah, zeleni in rdeči, zlat dež in vijoličasti bliski. Oči jo slepe od gledanja na obzorje, kjer leže na morju jadrnice negibno z razpetimi jadri, pričakujoč vetra, da jih prižene do cilja, žuželke se spreletavajo z glasnim brenčanjem, zrak trepeta od vročine in trte in bori stoje kakor okameneh v brezvetrni tišini.

Nenaden udarec, ko da je les trčil ob skalo. Dekle odpre oči. V skritem zalivu, kjer se koplje vsak dan, je zdaj jadrnica in mlad mož v njej. Eva si v hipu ogrne kopalni plašč. Jezno ji bliska pogled.

»Oprostite, presenetil sem vas, nisem se nadejal, da najdem tu živo dušo, nisem mislil, da je komu znan ta kraj,« se opravičuje mladi mož, a nekako brez prepričanja, ko da mu ni do tega, da bi jo uveril o svojem obžalovanju.

»Kakor vidite, je meni kraj vendarle znan. To je moj kotiček,« mu kljubuje ona.

»Včasih je bil moj,« se nasmehne prizanesljivo on, »in še je, kadar se o počitnicah vrnem.«

»O, vi ste torej Njego, sin gospe Kate?!« ugane Eva.

»In vi, gospodična, ki stanuje pri nas?!« jo spozna Njego.

»Da. Ali ste zelo razočarani nad mano?« se šali Eva.

»Ne, zakaj naj bi neki bil? Nisem vas nameraval presenetiti. Ali ste se zelo prestrašili?«

»Ne. Ali se jezite, da sem vam zavzela prostor, če je res vaš, kakor pravite?«

»Nič zato, prepustim vam ga in če bom prišel kdaj v bližino, se bom najavil, da ne bo presenečenja.«

»Prav. Hvala vam, res ste ljubeznivi.«

»Nikakor, saj je še dovolj lepit prostorov za kopanje.« Privezal je čoln ob skalo in neodločno stoji sedaj v ladji.

»No, kaj boste? Ne branim vam, da pozdravite svoj prostor, in če se nameravate kopati, se kar dajte.«

»Vas ne motim? Nečem biti nadležen.«

»Ne, danes ne. A odkrito vam priznam, da bi se težko ločila odtod. Zaveten prostor je, tu se lahko solnčim brez obleke.«

»Pristašinja nove smeri? Zdravje in lepota?« Malce porogljiv nasmeh spremlja te besede.

»Zdravja vsekakor in lepote, v kolikor in če mi je dosegljiva,« mirno odgovori dekle. Njego se zopet malce nasmehne: »Ne bojte se, ne bom vas več presenetil tu.« Nič narejene jubeznivosti ni v njegovem govoru. Pa stopi iz čolna in izgine za skalami. Eva se hiti oblačit v kopalno obleko.

Ko se Njego vrne, se dekle zavzame. Lep je, jako je lep ... Kipu izpod dleta antičnih mojstrov je podoben. Visoka mišičasta postava, temna polt, drzen profil, velike in tako žive oči, da se ob smehu vžigajo v njih iskre, in beli zdravi zobje, ki se bleste izza samovoljno vzbočenih usten. Kako lep je! prepadena, prestrašena misli. Občudovaje ga gleda, kakor bi gledala kip v razstavi. Plavata, ležita na solncu, govorita o tisočerih stvareh, a o sebi Njego ne pove ničesar. Niti sence njegovega bistva ne zasluti Eva in zdi se ji, ko da je nevidna stena med njima. Prvič je naletela na človeka, ki je prostodušen, kakor more biti le tisti, ki se zanaša sam nase in ni še nikomur obvezan ali dolžan kakršnekoli zahvale, ne vsiljuje se in ne snubi s prijaznostjo. V njegovem govoru in na ustnah ni onega konvencijonalnega nasmeha, ki skuša prepričati sobesednika, kako prijeten je razgovor z njim. Nekaj samosvojega je v tem miru in hladu, v tem ponašanju, govorečem brez besed; ne poznam te, nimam še sodbe o tebi, čemu naj bom torej prijazen s teboj? Zame si tujka, proti želji sem te spoznal in ni mi do tebe. Vseeno mi je, kakšen se ti zdim. Odtujena in hkrati očaraim je Eva nad tem nenavadnim ponašanjem.

Čas mine, kakor bi trenil, in dekle se zaman trudi, da bi prodrlo v globino te samosvoje osebnosti, skrivajoče se za neprodirno steno molka o sebi. Ko zazvoni poldne in priveje veter izgubljene zvoke tega zvonjenja do njiju, pravi Njego: »Čas je za kosilo, lačni ste – peljiva se domov. Popeljem vas do hiše starega gospoda.« Eva uboga brez ugovora, ona, ki bi jo tako ukazovalen glas drugače pripravil do upora in jo izzval, da bi ne ubogala, pa če bi bilo tudi proti njenemu boljšemu prepričanju.

Njego jo pospremi do terase, kjer sede gostje starega gospoda pri kosilu, in dekle ga predstavi zbranim. S stricem se seveda že poznata od prejšnjega leta. Eva ga povabi, naj pride kdaj v njihovo družbo: »Da ne postanete popoln »inzulanec«, če boste pogrešali »Evropcev«; vedno nam boste dobrodošli.«

»Ali se vam zdi nesreča biti inzulanec? Ponosen sem na to in vajem biti sam, če mi presedajo ljudje,« pravi Njego in se poslovi. V dvomu zre Eva za njim. Ali naj bo to odklonitev ali samo opravičilo? Čudak ...

Kako ukazovalen je njegov glas, ko da mu mora biti vse pokorno ... Eva se jezi sama nase, da ga je opoldne brez ugovora ubogala, ko je ukazal, naj se vrneta. Utegne si še kaj domišljati, – ne, Eva mu bo o prvi priliki dokazala, da je ona vajena ukazovati in da morajo drugi njo ubogati ...

Eva in Njego sedita na pomolu. Veter se lovi v njenih zlatih laseh in svetlomodra svilena ruta okrog vratu ji plapola kakor ujet kos nebesne sinjine. Dekle sedi na nizkem železnem stebričku, kamor privezujejo ladje, ko pristajajo. S komolcem se upira na prekrižano nogo, lice ima v dlani in gleda na obzorje, kjer se stikata morje in nebo. Tako odsoten jo njen pogled, ko da je samo njeno telo prisotno, duh pa da je tam na obzorju in še dalje. Njega žali ta odsotnost duha in sovražno gleda dekle, ki je popolnoma pozabilo, da je on poleg nje. Njena ustna so nalahno odprta, ko da pijejo dih morja. Niso majhna usta, kakor so jih opevali nekoč pesniki, majhna usta lutk brez izraza. Taka so, ko da jih je nebrzdano hrepenenje razkleniio in osvetlilo z vlažnim bleskom želje po uživanju in zasenčilo v kotih s sencami odreke – ali trme? Ta usta razkrivajo moč strasti ... čim delj jih opazuje, tem bolj se mu dozdeva, da spoznava dekle, in želja, da bi okusil, kar obetajo usta, se ga polašča. Njene tenke in trepetajoče nosnice izdajajo zivčno nrav in obrvi, ki so zdaj negibne, živijo in spremljalo njena razpoloženja. Njihovi vzgibi često nadomeščajo besede. Edino, kar je zdaj živega na njej, so njeni lasje, ki nemirno trepetajo v vetru in slikajo tresoči se sijaj okrog glave. Njego bi rad uganil njene misli, mudeče se tam daleč na obzorju, in zazre se kakor ona v daljo, kjer blesket morja zakriva horizont. Ves se je potopil v ugibanje njenih misli in ne opazi, da se je Evin pogled ustavil na njem. Motri ga in premišljuje: Kakšne misli se porajajo za tem upornim čelom? Kakšni pogledi, kakšne nade in želje za bodočnost? Kakšna je njegova preteklost tam v velikem mestu? Ali veseljači z drugimi brezskrbno iz dneva v dan kakor toliko njegovih drugov, ali študira? Kakšna je njegova druščina in kakšen njegov odnos do žena in ljubezni? Ali je preoblekel z modno obleko tudi svojo otočansko nrav?

Nobena strast še ni vtisnila svojega pečata v to mlado lice ... Ali pa gresta čas in greh mimo njega, ne da bi zapustila sledove? Ali je kot Doryan Gray? Ne zato kor misli resno, temveč le da bi si iz njegovega odgovora mogla napraviti sliko o njem, pravi: »Čez sedem let bi se lahko zaljubila v vas ...«

»Zakaj ravno čez sedem?« jo smehljaje vpraša on.

»Zato, ker ste zdaj premladi, da bi bili zmožni čuvstev.«

»Jaz bi se ne mogel zaljubiti v vas.« Trdo in skoro žaljivo zveni njegov glas. Pretrdo zveni, se zdi Evi, da bi govoril resnico. Morda je užaljen in je to osveta, ali pa strah pred žensko, ki se izraža v podzavednem uporu? In nenadoma, kakor so zmožne samo ženske, si želi Eva, da bi se zaljubil vanjo, samo za kazen za te besede. Že ji je žal te želje. Smešno, le zakaj se mu hoče maščevati, saj ji ni ničesar storil ... Vendar čuti, da vzbuja vse njegovo ponašanje v nji neki odpor, željo, da mu kljubuje, da ga jezi ...

Njegov brat Tomo sedi v bližini na obali in krpa vrše. Eva se zazre vanj. Primerjaje ji begajo pogledi med Njegom in Tomom, tako da mora Njego čutiti, kako ju na tihem oceujuje.

»Lep je vaš brat ... Interesanten, moški, ne osladen krasotec ...«

»... kot na primer jaz!« konča Njego njegov stavek.

»Tega nisem dejala,« de hladno Eva.

»Toda mislili ste si!« ugotovi s prepričanjem on.

»Hvala, lepo me sumničite. A če vas veseli, si lahko mislite, da sem hotela to reči. Vam je zdaj po volji?« Vroča želja, da bi ranila ponos, ji je narekovala te besede. On molči.

»Lep je vaš brat –« vrta Eva dalje v rano.

»Odkrijte mu ljubezen,« ji skoro zaničljivo odgovori in luča kamenje v morje. Eva se natihem veseli. Uspelo ji je, da ga je spravila v nevoljo. O, prav tako ljubosumen je kakor vsi moški!

»Oženjen je!« mu ugovarja.

»Kaj zato!« de z izzivalno trmo Njego in nekaj kot prezir je v kadenci glasu. Eva čita njegovo neizgovorjeno misel: vam modernim dekletom to vendar ni vzrok za odreka! Morda Njego pričakuje, da mu bo ugovarjala na njegove besede, a ona nalašč noče.

»Saj res, kaj zato?!« skomigne malomarno z rameni in gre. »Zapeljevat ga grem,« pravi in se ozre počasi preko rame. Leno in premišljeno se oddaljuje od Njega, hoče, da naj občuti, kako se veča prijateljska razdalja med njima.

K Tomu gre dekle. Na kamen poleg njega sede in gleda velike vrše, razpostavljene okrog njega. Zde se kakor ogromni kolobarji sira, spleteni iz žice. Tomo krpa mestoma potrgano žico in vpleta na eno stran vrš zelenje, da jih ribe v vodi ne zapazijo.

Kar premore ljubeznivosti v pogledu, jo podari Eva Tomu, ko upre vanj oči in vpraša: »Tomo, kdaj jih boste vrgli?«

»Zvečer,« odgovori Tomo in se niti ne ozre od posla.

»Pojdete sami s čolnom?«

»Sam.« Tomo še ni uganil, da ga sprašuje s posebnim namenom.

»Ali bi me vzeli s seboj?«

Začudeno se ozre ribič vanjo. »Zakaj ne?«

»Na svidenje torej – kdaj?« se smehlja Eva vprašujoče.

»No, recimo okrog osme ali malo kasneje, ko pada tema.« Negotovost v Tomovem glasu izdaja, da še zdaj prav ne veruje v čudno željo.

»Prav, Tomo, in ne pozabite doma pri Mari glave in srca!« se zasmeje glasno Eva. Tomo jo še vedno začudeno gleda. Prvič da se danes šali z njim. Iz hiše prihaja Mare: »Pojdi, Tomo, v hišo, majka te kliče!« Njena roka nezavedno spolzi ljubeče preko njegovih las. Tomo vstane in z bahavostjo mladoporočenca, ki se rad postavlja pred svetom s svojo srečo, ovije Mari roko okrog pasu, tesno objeta gresta skozi vrt v hišo. V Evini notranjosti se bolestno nekaj zgane in sama sebi se zazdi beračica, stoječa v temi, in zroča za sijajem ljubezni, ki se ji zdi nedosegljiv.

Gostje so zbrani pri mizi, pravkar so povečerjali. Tudi Njego je med njimi, prvič. Sam ne ve, kaj ga je napotilo baš osorej sem. Morda poslednji pogovor med njim in Evo? Ne, ne, saj so še druga vesela dekleta gostje starega gospoda in celo lepša od Eve. Zakaj naj bi se vedno ukvarjal le z njo?! Kaj mu je tega treba, da ga izziva in jezi, če le more?

Pogovor teče o tem, kam pojdejo na izprehod.

»Jaz ne grem z vami!« izjavi Eva in vstane od mize.

»Zakaj ne?« vpraša Njego proti svoji volji.

»Navajena sem biti sama, če mi presedajo ljudje – gospod inkvizitor!« pravi Eva z najljubeznivejšim nasmehom. Vsa družba prasne v smeh. Vrnila mu je lastne besede. Njego se nasmehne in ničesar ne odgovori, a v njem vse kipi od srda.

»Lahko noč, danes se ne vidimo več!« se poslovi Eva od družbe.

»Dobro zabavo!« ji pomembno žele dekleta.

»Hvala, to se mi gotovo izpolni!« pokima dekle nazaj.

Tomo jo čaka v čolnu. Morje je mirno, brez vetra, brez vala, stekleno. Sama sta. Skoro neslišno se potapljajo vesla v temno vodo, mesečina je razlita vsepovsod in prepeta po morski gladini kakor razpeta srebrna mreža. Zdajpazdaj se vrže iz vode riba in pljuskne nazaj. Čoln polzi po morju kakor sen. Oba molčita. Črni obrisi sosednjih otokov, izza katerih vstaja mesec, obrobljajo blesket pokojnega morja. Dober streljaj od obale vrže Tomo sidro. Ogleduje se. Na obalo gleda in nato ugotovi po vrvi globino morja. Kakih deset metrov globoko je obležalo sidro. Tu bo vrgel vrše v morje.

»Kako si zapomnite kraj, kamor vržete vrše?« zanima Evo.

»Poglejte tja, naravnost. Ali vidite kapelo na obali? In za njo gori v bregu tik nad njenim križem cipreso? Zdaj se okrenite sem, na levo. Tudi tu si moram zapomniti dve točki. Evo; tisti telegrafski drog in za njim daleč v bregu kup kamenja. Če si mislim ravno črto od kamenja preko droga do naju in prav tako od ciprese do kapele in do naju, se stikata baš, kjer je naš čoln in tu vržem vrše v morje. Jutri popoldne pojdeon ponje in po točkah, ki sem si jih zapomnil, jih bom našel in jih dvignil s kavljem in konopom.« Prijel je prvo vršo, se uprl z nogo v rob čolna in jo varno spustil v morje. Tako je storil tudi z drugimi in jih je potopil v bližini prve. »Dodelal sem. Ali naj se vrnemo?«

»Ne, ne, še kaj! Rada bi gledala v nočno nebo in kramljala s pravim otočanom, kot ste vi.«

Tomo se nasmehne: »Kako bi vam mogel povedati kaj zanimivega navaden seljak?«

»Pripovedujte mi o življenju na otoku.«

»Enolično je, ne bo vas zanimalo ...«

»Ne poznam ga, zato me zanima. Čutim, da tu ljudje drugače žive in mislijo, rada bi zaznala utrip njihovih src, rada bi bila kolesce v stroju njihovega življenja.«

»Kmalu bi vam presedalo ...«

»Morda pa ne?!« Dekle leži v dnu čolna, roke ima sklenjene pod glavo in gleda v nebo, kjer se leskečejo zvezde kakor bolni cvetovi.

»Povejte, Tomo, ali so ljudje tu srečni?«

»Da, mislim, da so. A kdo bi to vedel? Komaj zase vem.«

»Vi ste? Popolnoma?«

»Popolnoma.«

»Ker imate mlado, lepo ženo. Ali boste tudi ostali?«

»Preveč bi radi vedeli. Kdo bi si s tem belil glavo?«

»Povejte, Tomo, ali je res, da so vaše žene tako zveste svojim možem? In možje ženam?«

»So, zveste so, poglejte mojo mater, ki je dvajset let čakala na očeta, da se je vrnil iz tujine. Dvajset let mu je bila zvesta. Mnogo je takih žen pri nas. Slabih ni, ali pa so bele vrane.«

»In možje?«

»Če ostanejo doma, se redko izneverijo, a če gredo v tujino – tam je mnogo prilik in nihče ne ve, kaj se tam godi. Težko je možem brez žene, laže je njim brez moža.«

»In vi, Tomo, ali mislite, da bi se mogli kdaj spozabiti v tujini, daleč zunaj v svetu?«

»Danes mislim da ne, šele malo časa je Mare moja, a kdo bi vedel? Kri je kri in če zavre, ni časa misliti na zvestobo.«

»In tu? Če bi prišla tujka, postavim jaz, in bi se zaljubila v vas, ali pa ne – če bi hotela biti vaša samo za kratek čas, dokler je tu in bi potem odšla za vedno, ali bi vam mogla vznemiriti kri?«

Tomo zavzeto molči in jo gleda, žila na čelu mu nabrekne in Eva ne ve, če jo bo udaril ali poljubil. Skloni se k nji in jo pohlepno in začudeno gleda. Ne ve, ali so njene besede resnica ali laž ...

»Ali bi se lahko zaljubili vanjo s srcem, čeprav bi videli, da vas ona ne ljubi?«

Kri plane Tomu v glavo in hripav je njegov glas, ko pravi: »Ne vem, ničesar ne vem ...« Vroč, nevaren molk visi nad njima. Dekle si ni prav na jasnem, zakaj mu to govori. Morda ker hoče spoznati mišljenje in čuvstvovanje teh ljudi; iz igrivosti, ker hoče videti Tomovo zadrego ob misli na greh in ker hoče sama sebe prepričati, da se je zmožna odtegniti vplivu Njega, čigar osebnost jo bolj in bolj zavzema. Da, zato se igra s Tomom, da bi si dokazala, da ji Njego ne pomeni več kakor on. Eva preseka pot z nožem: »Vas ničesar ne vabi na morje, v tuje dežele med tuje ljudi?« Tomo jo začudeno pogleda, ne more slediti skoku njenih misli. Pomolči, da se zbere, po tem pravi: »Ne, zdaj ne več. A kot otroka me je vabilo, vselej, kadar je kdo odšel, me je prevzela zavist in želja, da bi šel z njim. Kako naj vam povem? – Zdi se mi, ko da je vsak vzel kos mojega hrepenenja s seboj ...«

»Ali niste nikoli premišljevali o tem, kaj bi storili tam zunaj? Ali bi delali z rokami kakor vaš oče, da bi zaslužili denar, ali raje z razumom, mislimi? Ali bi hoteli postati na ta ali oni način slavni?«

»Nikoli še nisem razmišljal o tem. Vem samo, da mi je dobro tu in da si drugam ne želim.«

»Kakšen je vaš brat Njego? Vase zaprt se mi zdi in trmast.«

»Da, trmast je, v tem je pravi Dalmatinec. Kar hoče, se mora zgoditi. Zobe bo stisnil in šel z glavo skozi zid, da bo obveljala njegova. A včasih se zopet otrese stvari, ki bi bil pred hipom dal zanje življenje, skomizgne z rameni in pusti stvarem, naj teko, kakor jih je volja.«

»Njego in vi, oba sta lepa, vsak po svoje. Da ste zunaj, v velikem svetu, bi vas žene ljubile, mnogo žena ... Tu vas ljubi samo vaša, a tam bi menjavali ljubezen kakor denar, od ene do druge ...«

»Ni mi do ljubezni mnogih žena, zadovoljen sem, da me ljubi ta, ki jo imam jaz rad. Zakaj mi govorite vse to?«

Eva se zasmeje: »Hudobni duh sem, ki vas skuša. Kažem vam svet in življenje in vam pravim: vrzi se vanj in vse to bo tvoje.«

Skozi trdno stisnjene ustne zamrmra Tomo: »Ali se vam da šaliti s seljakom, kakoršen sem jaz?«

»Ne šalim se. Sovražim ljudi, ki žive v miru kakor v stoječi mlakuži. To ni življenje, to je živalsko, človeka nevredno prežvekovanje lastnega zadovoljstva, ki ne požene človeka nikoli naprej. A človek mora stremeti naprej, zato mu je dal Bog pamet. Rada skušam zasejati v ljudi nemir, tak ali tak, da jih vzpodpode k premišljevanju, delu, hrepenenju ali čemurkoli že, pa najsibo k dobremu ali slabemu, kajti tudi iz slabega se rodi včasih dobro, če ne drugega, vsaj izkušnja. Vsaka rana zbudi po bolečini odpor ali upor in kje bi bil svet, če bi ne bilo toga. Ali se vam ne zdi, Tomo, da izvira iz čustev krivde in trpljenja prav toliko dobrega, da, morda še večja dejavnost kakor iz sreče in zadovoljstva?« Oči se ji svetijo s čudnim bleskom in prsi ji živčno drhte. »Ljubim nemir in ga rada sejem, da čutim okrog sebe življenje ljudi kakor stroje, ki imajo vsak svoj ritem in ki sem jih pognala v tek jaz ...«

»Ne razumem vas popolnoma, a zdi se mi, da je to stvar usode, Boga, ne vaša. Čuvajte se, da ne pride nekoč povračilo, ko se zgodi, da se bo maščevala usoda nad vami in se bo kdo drugi poigral z vašo usodo, kakor ste se vi doslej z drugimi!«

Zamišljeno pravi Eva: »Večni nemir sem in izzivam usodo, ker je ne poznam. Iz objestnosti si jo kujem sama; morda iz užaljenosti, ker je doslej še nisem spoznala, ker me še ni pograbilo njeno kolesje. Morda to tudi ni samo objestnost in užaljenost, temveč želja, da si naprtim sama odgovornost za vse dogodke, ki jih sprožim, da se morem obdolžiti sama za neljube ali ljube posledice. Nisem med tistimi, ki čakajo, da se kaj zgodi z njimi. Sama delam dogodke, življenje. Ali pa se mi vse to samo zdi? Toda ali ni vse naše življenje samo ono, kar si domišljamo, da delamo, pa najsibo res ali samo domišljija ... Prav imate, Tomo, kdo bi vedel odgovor na vse?« Oba sta potopljena v globok molk.

Tomo premišljuje razliko med tem dekletom in dalmatinskimi ženami in se čudi, kako so različne. Zgrozi se ob misli, da bi mogla tako govoriti njegova Mare, in vendar občuduje to dekle, ker je zanj nekaj tujega, nekaj kakor prepovedan sad.

»Povejte, Tomo, ali se vam zdi ljubezen lepa, nekaj izrednega ali samo neobhodno potreben del našega življenja?«

»Eh, kako bi vam to povedal? Biti mora pač kakor rojstvo in smrt, brez nje bi ne bilo ne enega ne drugega. Vsakemu je pač namenjena, lepa ali prokleta, vsakdanja ali nenavadna ... Nam je rojstvo pomlad življenja, ljubezen poletje, jesen dá sad poletja in zima je starost in smrt. Kakor smo podvrženi letnim časom, tako se nam odmotava življenje ... Čudno, če sem srečaval v mestu žene, kakor ste vi, so se mi zdele tako daleč kot popolnoma drugi ljudje, ki nam niso prav nič podobni, in nikoli bi si ne bil mislil, da bi jih mogel razumeti, kakor razumem danes vas ...«

»Vse to je samo slučaj, Tomo, čas, kraj in razpoloženje. Če bi se srečala v mestu med drugimi ljudmi, bi morda pretekla leta in bi ne dosegla te stopnje zaupnosti kakor danes. Niti svojim najboljšim prijateljem nisem še govorila stvari, ki jih danes vam, čeprav vas poznam šele teden dni. Vse to dela narava, noč ...« Nenadoma prevzame Evo zopet želja, da bi zbegala tega preprostega ribiča, želja, ki izvira iz kesanja, da se je preveč razkrila, in zato hoče zopest zamesti in zabrisati sled svojega priznanja. Da, njemu je lahko, njemu življenje ni problem, vse, česar ne razume, odvrne od sebe s tolažilom: kdo bi vedel? Zavidna mu je te sreče in tega miru in nekaj nerazumljivega jo sili, da bi ga begala.

»Ali ne čutite, Tomo, kako je tema kakor nekaj živega med nama? Kakor živa vez. Skrivnostna čarodejka je, ki je položila vam in meni roke na ramo in skoznjo se preliva vsak drhtljaj telesa in glasu, važega in mojega ... Zakaj se tresete, Tomo? Vas je strah mojih besed in njih dotika?«

Tomo čuti skozi temo njen pogled kakor vroč solnčen žarek. Skuša se nasmejati: »Bojim se vas!«

»Ne jemljite mojih besed resno, Tomo ... Pijana sem noči in morja, na valovih neznanega hotenja in hrepenenja kolebam, v temo govorim in ne vem, kdo je tam ...«

Mesec se skriva za oblake, sveti in ugaša za njimi. Odsvite morja ima Tomo v očeh, na vse je pozabil, ko da bi ga bil vsesal vrtinec njenih zmedenih besed, in opoja. Ves svet je utonil, bregov ni in ne otokov, vse je zalilo morje. Samo njihov čoln in onadva sta. In Mare ni več. Tomo šepeče v temo: »Strah me je samega sebe ...«

Jasmo kakor žarka luč posveti nenadoma v opojni mrak Evin glas:

»Ne bojte se, Tomo, vas čuva ljubezen vaše žene!«

Tomo se zgane, kakor da se je prebudil. V zadržanem dihu se duši beseda: »Zakaj ste dejali baš to?«

Trudno, v notranjosti osramočena, pravi Eva: »Ker je bilo treba ...« in si misli, da je bil poslednji čas, da prekine kruto igro, za katero je škoda tega odkritosrčnega, dobrega človeka. Saj ji ni ničesar storil ...

Ta hip je pretrgana čarobna tančica, ki je zastirala za nekaj časa spomin na vse.

Mare!

Nič odziva ni ob tem imenu v njegovem srcu. Samo tema in tišina, boleča tišina.

Čoln se ziblje na rahlih valih. Na bregu, kamor plove, se riše temna senca.

»Mare vas čaka,« ugotovi Eva in ne ve, zakaj ji je glas zbadljiv.

»Ne, Njego čaka vas ...« odgovori Tomo in potem umolkneta. Čoln drsi v pristan. Eva skoči iz njega in prezre roko, ki jo ji daje Njego, da bi ji pomagal iz čolna.

»V tem hladu, tako pozno voziš gospodično po morju? Kje ti je pamet? Ali ne čutiš hladu na svoji lastni debeli koži?« Nejevoljen je Njego in kara brata. Tomo pospravlja v čolnu in ne odgovori.

»Jaz sem hotela, na mojo prošnjo sva ostala zunaj!« Tako odločno zveni Evin glas, da ji nima smisla ugovarjati. Nenadoma pravi mehko: »Bajno je bilo,« in pogleda Toma. Njego občuti to kot žalitev. »Pojdiva se malo izprehajat!« pravi in bolj ukazuje kot predlaga. Eva mu smeje umakne svojo laket: »Kje vam je pamet? Ali ne čutite hladu na svoji lastni debeli koži? Pojdite sami!« in se okrene k Tomu: »Greste v hišo?«

In Tomo gre. Dela v čolnu ni dokončal, a gre, ker ve, da pojdeta z Evo skozi vrt, ki je v temi, in upa, sam ne ve kaj. Počasi hodita, vedno počasneje. Pot je kratka in že stojita pred hišo, ne da bi kaj izpregovorila. V veži je tema. Ko odpre Tomo duri, se vlije skoznje v širokem valu mesečina. Eva obstoji pri vratih svoje sobe: »Hvala vam, Tomo, lepo je bilo ...« počasi govori in njemu se zde njene besede tako velike in lepe in pomembne, kakor da je usoda v njih.

»Vam hvala,« ji zmedeno odgovarja, »tudi za one besede Njegu!« ter ji podaja roko.

»Lahko noč, Tomo...« de Eva mehko in položi svojo roko v njegovo. Narahlo, brez stiska ostane v njegovi delj, kakor bi smela.

»Lahko noč.« Kakor pesem brez poslednjega akorda zveni njen pozdrav. Ločita se.

Ko Tomo leže, drhti. »Hladno je,« si pravi in se odene, a čelo mu je potno in kljub temu ga mrazi ... Poleg njega pokojno spi njegova mlada žena.

Njego gre ob obali proti vasi. Po krvi mu valovi srd.

»Trma ... trma ... Udaril, zlomil bi jo,« in z roko udarja po kameniti ograji ob poti. Izza praske rdeče pogleda kri.

Njego gre v vas, v gostilno. Tam so njegovi tovariši iz otroških let. V svitu slabe petrolejke sede pri vinu in kartah. Njego sede k njim in igra; izgublja. Misli so se mu izgubile bogvekam ... Tovariši se mu smejo: »Nesreča v igri, sreča v ljubezni ...« Ni mu do nje. Skrito se mu smehljajo, vsaj zdi se mu tako. Kakor ona, si misli Njego. Srdito udari s karto ob mizo. Nočni metulji in vešče se zaletavajo v žolto luč. Od morja veje skozi odprta vrata burin. Iz ure kapljajo glasno sekunde, ko da so jim nezmansko mudi ... V Njegu bude nemir in nestrpnost. Karte vrže na mizo in se ozlovoljen poslovi.

Ko se vrne domov, vidi v Evinem oknu luč. Okna so zaprta, da ne prihajajo v sobo ubadi, ki jih privabi svetloba. Oknic ni zaprla. Kaj dela tako kasno ponoči?

Njego se vzpne na prste in pogleda v sobo. Vidi jo, kako sedi pri mizi pred oknom, svetilka ji sveti v obraz. Pred njo je razprostrt pisemski papir, očividno nekomu piše. Gotovo kakemu znancu ... prijatelju ... ali ... Pa kaj ga vse to briga?

Globoko je zamišljena, resna. Z roko si podpira glavo in brodi po razmršenih laseh. Žalosten obraz zre iz njih. Kaj jo muči? Prvič vidi njeno lice tako in to kradoma. Torej so vendarle trenutki, ki jo prizadenejo? Kdo bi si mislil? Kaj je danes temu vzrok? Tomo? On?

Ni mu do spanja. Na vrtu obstane, sede pod mandljevo drevo in zre zamišljeno v njeno okno. Tiho kakor sam zase zapoje star domač napev in jo gleda. Ko Eva začuje njegov glas, nenadoma spremeni obraz. Kakor da bi se prebudila, se zgane in skloni nad papir. Zopet ima svoje vsakdanje lice; kakor da bi si z roko otrla žalost z njega. Čudno dekle ...

Potiho si pripeva. Hoče, da ga čuje in da spozna, da je on na vrtu. Želi si, da bi prišla k njemu kakor pred nekaj dnevi. Družno sta sedela v temi in zrla na morje. Skoro nista govorila. Ne da bi mu bilo do nje, ne, a prijetno je, če sedita dva skupaj in prisluškujeta šepetu noči.

V sobi se utrne luč, okno se narahlo žvenketaje odpre ... Njego prisluškuje. A nje ni. No, kaj zato? In vendar ... noč je tako opojna ...

Večer brez zvezd. Nagromadeni oblaki vise nizko nad morjem kakor kup najpihnjenih blazin, ki duše dih. Jug, len piskač, zavija med vrvmi jader v luki, kjer se zibljejo na počasnih dolgih valih barke, podobne črnim rakvam, ki jih je morje prineslo iz neznanih daljnih dežela.

Eva gre v pozni večer in ko pride mimo kaštela, ne krene vanj, temveč nadaljuje svojo pot v medlo noč. Spanec se je ogiblje. Njene misli so zgorele v dihu juga, vse v nji je zmeda ... Ne pozna se več, vsa draga je nekaj dni in upira se ji življenje, kakor ga je živela doslej. Razbolena je, vsa iz tira. Kričala bi uporno, dokler bi ne obnemogla, dokler bi ne izkričala – česa? Da ... česa ...? Svojo ljubezen je ogradila s šumo igrajčkanj, ker se jo je bala komu pokloniti, ko je videla pri drugih, kako teptajo čuvstva. Razdajala je le napol resne simpatije, drobce nagnjenj, in se branila, da bi ne vzrasla, ter jih šiloma zavračala, čim so postala resna. Le narahlo kakor s konci prstov se je dotikala ponujanih ji čuvstev. Bila je mlado dekle in znane so ji bile skrivnosti osvajanja. Uporabljala jih je zgolj iz nekega notranjega nagona, ki jo je silil, da je preizkušala svoj čar vedno znova, ne da bi bila kdaj čutila potrebo, da bi koga osvojila. Igrala se je z ženskostjo kakor z ognjem, telesno in duševno nedotaknjena.

Zdaj čuti, da je pri kraju čas, ko ni poznala skrivnostnega vpliva, ki omamlja dekle in ji duši moč lastne odgovornosti. Vsa ona moč, da v svoji spolni nezrelosti kljubuje ljubezni, ker je ne pozna, se je izgubila in njeno srce je v rokah usode. Nemirno je, tako nemirno ... Eva drhti, vsa je kakor razbolena odprta rana in strah je je. Brez moči je. Solze bi ji rade navrele v oči in jokala bi kakor preplašeno dete, ki so ga ostavili samega v temi ...

Iz teme belo kipi znamenje: majhno, novo. Štirioglat podstavek in na njem drugi, manjši, na vse štiri strani odprt z okni brez šip. Nedovršeno je, niti slike niti kipa ni v njem. Le solnce in veter sta božanstvi, ki kraljujeta v njem. Skozi vsa štiri okna prihaja in odhaja dan na dan. V nobeni cerkvi še ni občutila božanstva močneje, elementarneje. Drugje je ponarejeno s slikami, pričarano na umeten način, tu pa je svobodno, res povsod pričujoče.

Dekle nasloni vročo glavo na okno zmamenja. Nem obup je v nji, obup, ki mu ne ve ne vzroka ne imena. Po cesti za njo prihajajo koraki, ostro se riše bela moška postava iz teme: Njego.

»Zopet molite svoja božanstva?«

»Zopet ...« Njen glas je kakor tožba bolnega otroka.

»Zdi se mi, da ste zaljubljeni v solnce, veter in morje?« 

»Da.«

Dolg molk. Dekle stoji naslonjeno na znamenje, telo se ji boči v veter, v gubah njene obleke trepeta jug. Ve, da je izzivalna, hoče biti in sram je je obenem same pred seboj, a taka mora biti, brez moči se čuti pred onim delom njenega bistva, ki jo sili v to.

Tema je. Tesno pred njo stoji Njego in dekle vidi v temi jasno belino njegovih oči. Tako so ji blizu, da čuti njihovo vročino. Nenadoma jo objame dvoje močnih rok, gospodovalnih in neizprosnih, in topla vlažna usta ji zaduše besedo. Na prsih čuti glasne utripe tujega srca.

Brani se. Skuša se izviti, dokler še zmore toliko moči. Z zobmi in nohti se upira, a v nemem obupu opaža, da se brani, ker se mora, ker zahteva to njena vzgoja, a ona ne more in noče. In vendar kljubuje sama sebi, skuša se rešiti.

Brez moči se končno prepusti poljubom, ki ji razklepajo zobe, objemom, ki ji privijajo telo. Ali ji je kdo prerezal žile, da ji polagoma izteka kri in z njo volja do upora?

»Ne!« se upre, ko jo hoče vzeti vso. Zopet se zave. Iztrga se.

»Zakaj ne?« šepeta težak dih.

»Nočem!« Odločno, ukazujoče ga udari beseda. Molk.

»Ali ste užaljeni? Naj vas izpustim?« Eva molči.

»Da ali ne? Če rečete da, vas ne bom več nadlegoval.«

»Da,« reče hladno in trdo Eva. Njegove roke jo izpuste. Zopet skuša igrati staro igro. Pretežak je molk med njima.

»Zakaj ste moški tako nasilni? Ali se ne morete zadovoljiti s tem, kar vam radevolje dam: poljub?«

Hripav in prisiljen je njegov smeh: »Zakaj nočete biti moja?« »Ker nočem.« »To ni odgovor!« »Mora biti.« »Ne, čemu se branite? Vem, da hočete!«

Pred temi besedami, to zavestjo, ki si jo je dekle skušalo doslej samo sebi zatajiti, se zruši. Zopet jo oklepajo roke vedno nasilneje.

»Izpustite me, Njego, prosim vas!« resnična bojazen zveni iz prošnje.

»Zakaj se bojite?«

»Ker nisem še nikoli ljubila –« Naglo kakor klic na pomoč je zasopla te besede. Za hip otrpnejo njegove roke in jo izpuste. »Mislite, da vam verjamem? Najsmešnejša šala, kar ste si jih mogli izmisliti!« Njegov smeh je živčen.

»Resnica je,« prizna kakor zasačena. On se zresni. V temi ji skuša razbrati z lica resnico. Gleda jo z novim, preiskujočim pogledom. »Če bi bilo to res, bi se vas ne dotaknil. A ne verjamem vam!« Zopet jo oklepa njegov objem. Z vso močjo se mu Eva izvije. »Kasno je, domov moram,« govori, kakor da bi jo gnala k naglici slaba vest, tak je njen glas. Za hip pridrži on njene roke v svojih in ji pogleda v lice. »Je res, kar ste dejali prej?«

Eva ne ve, zakaj jo je sram priznati resnico. Da bi prikrila zadrego, pravi smeje: »Res!« a beseda zveni negotovo kakor laž. Eva ve, da on dvomi v resničnost njene zadnje trditve, in zdi se ji prav tako, kakor da jo to ščiti s poslednjo tančico pred popolno razgalitvijo.

Počasi gresta proti domu. Njego stopa poleg nje in premišljuje. Ne, ne verjame ji. Preveč smeli so njeni pogledi.

»Ali bi se me bali, če bi bila še nedotaknjena?«

Osupel jo pogleda. »Vem, kaj pomeni dekletu prvi, ki napravi iz nje ženo. Od njega pričakuje zakon, večno zvestobo in take stvari. Jaz bi ne mogel biti to, kar bi morda pričakovala ali zahtevala. Če bi ne bil prvi mož v vašem življenju in bi me trenotek prevzel kakor zdaj ter naju zvezal brez obljub in priseg, bi se mu ne ustavljal. A vidim, da ste se z menoj igrali s tem, da ste me razdražili in pripravili do tega, potem pa ste pobegnili. Ne bojte se, ne bom vas več nadlegoval.« Njegov glas je rezok in mrzel. Užaljeni moški ponos, ki se zaveda, da se je osmešil, zveni iz njega.

V Evi je molk okamemel. Vsi njeni čuti trepečejo za njim, a on se je ne bo dotaknil. Le trenotna strast za žensko, za katerokoli žensko, mu je ovila roke okrog nje. Tudi njeno samoljubje je žaljeno z grenkim spoznanjem. Med njima je neviden zid.

Pred kaštelom v senci borov sta. Eva čuti, da je užaljen, in hudo ji je, ker misli, da ga je nalašč zapeljala v to brezplodno igro. »Dajte, da vas poljubim. Njego –« mu pravi. Malce porogljiv je njegov nasmeh, ko zmaje z rameni in odgovori: »Čemu?« Užaljen je.

Dete ga poljubi iskreno, s poljubom brez strasti, nemo prosečim odpuščanja, a on ga ne razume. Da bi zabrisala sum, z lahkim glasom raztrga molk: »Zdaj si gotovo mislite: poza! Slikovita kretnja sprave! No, nič zato! Lahko noč. Njego!«

Čudno dekle, si misli on, ko gleda za njo. Vroč jug mu draži nemirno kri.

To dekle – mar je res še nedotaknjeno? Čudno se menjava v njenem obnašanju in zunanjosti otroškost, deklištvo in zavestna ženskost. Nihče, prav nihče bi ne mogel iz tega sklepati resnice. Najpreje je z njim tovariška, ko da ne more biti med njima drugega razmerja, potem ga draži, ko da mu je sovražna, nato očividno izziva njegovo ljubosumnost, mu s svojo žensko igro razburi čute in se ga ubrani kot preplašena devica! Ali ni vse to le preračunana igra, s katero si preganja dolgčas? Ne, tudi dolgočasja ne preganja s tem. Iskra hotnosti se vžiga v njenem bitju, se zdi Njegu, in se preliva v drhtenje sle. Ali je res vse to le igra? Da, i take žene so, ki uživajo v tem, da dražijo čute z obeti in jih potem ne izpolnijo. Morda je ona ena izmed takih. A on, on ni igračka za take razvajene mestne gospodične! On ne! Ne bo se več brigal zanjo. Saj mu ni do nje. Slučajno jo je spoznal in zato se ji je približal, ker ji je hotel ustreči. A če bi bila na njenem mestu katera druga, bi spremljal pač njo. Resnično, kaj mu brani, da se ne zanima bolj za druge? Morda to, ker ga je zavrnila, in ta njena smešna trditev. Kako si nasprotuje! Neka nerazumljiva jeza do nje ga navdaja, jeza, da bi jo z užitkom ponižal, pretepel, ji storil kaj zlega, samo da bi jo videl majhno in ponižano pred seboj ...

Koketa je, vajena uganjati burke z bedastimi mestnimi gizdalini, on pa ni igračka za njena razpoloženja.

Eva se je zaprla v svojo sobo. Ko da je do smrti utrujena, se ji zdi in nemir je v nji, nemir, ki ji ne da obstanka. Podobna je človeku, ki ga napade skakalna bolezen amok in ga sili, da mora neprestano teči ter se ne more ustaviti. Tako hodi Eva po sobi. Niti ene misli ne more dojeti, samo hodi ... hodi ... Trepetaje in s klecajočimi koleni hodi in ve, da ne sme sesti, ker bi jo negibnost zadušila. V krogu hodi po sobi in nemir in strah pred nečim neizrekljivim raste v nji.

Kaj je na tem, če me je poljubljal? se vprašuje. Ni prvič, da me je poljulbil moški in zadnjič tudi ne. Z nekakšnim cinizimom skuša gledati na vse, kar se je pripetilo, sama iz sebe se norčuje: čemu ves ta nemir? Zakaj vidim v dogodku, ki ga nisem doživela prvič, nekakšno »usodo?« Neumnost! Vsega je kriv oni pogovor s Tomom. Samota je kriva, da sem zavoljo poljuba popolnoma iz tira, zavoljo poljuba, ki bi mi sicer ne delal nikakih preglavic. Česa se bojim? Same sebe? Še se imam v oblasti! Ali pa je to res? Ali imam še prosto voljo in sem še svoja? Sem ... semi ... sem ...! Ali pa lažem sama sebi in se slepim? Ne ... ne ... ne ...!! Kaj se je pravzaprav zgodilo? Ljubim ga. Le kako morem! Gladko lice in lepa postava me je preslepila, samo zunanjost, a o njem nimam pojma, kakšen je. Slutim ga, a kdo mi je porok, da se ne varam, da se ne slepim z vrlinami, ki jih vidijo samo moje od ljubezni zaslepljene oči? Saj ga ne ljubim, samo edini moški je, ki me tu zanima ... Če bi me ljubil! Če bi bila prepričana, da me ljubi, bi me to pomirilo. A on ji ni govoril o ljubezni – torej je ne ljubi. Ne, ona se me sme predati čustvom, katerih ji on ne vrača. Ne, ne sme! Zdravi egoizem njene mladosti se temu upira. Noče darovati čustva, ki bi ne našlo odziva. In tako govori in se prepira v mislih sama s seboj, a vse je zaman. Globoko v njej je glas: ljubiš ga, in tega ne more prekričati. Nočem, nočem – se upira in sovraži samo sebe. A telo ji drhti in hoče njegovih poljubov, sličnih žigom, s katerimi jo zaznamenuje za svojo. In Eva spozna, da je zaživelo njeno telo svoje življenje, samovoljno in da ga njena volja in njen razum ne premagata več ... Da bi ne zbudila sostanovalcev, se zavihti skozi okno in teče na obalo k morju. Obleko vrže raz sebe in plane v hladno vodo. Črna je videti in vali pljuskajo enakomemo na breg. Dekle plava proti njim. V morje gleda pod seboj, črnočrna je globina. Od njenih rok in golega telesa se lijejo bleščeče sledi in ko se ozre, vidi za seboj pri slehernem gibu na površini vode srebrn val. Vse je tako bajno, tako neresnično in sama sebi se zdi uročena, neznana, tuja ... Z rokami bije po vodi, premetava se v blesketu kakor riba in čuti to črno morje s srebrnimi odsviti kakor nekaj živega in predaja se mu v polzavestnem opoju. Valovi pljuiskajo, a na vedno istih krajih leže iskre – zvezde, ki se zrcale v morju; druge, svetlejše, blodeče v neizimerni temini vode, so fosforescenca ...

Opoj ... Brez misli ... brez ... Vse v nji je en sam velik občutek voljnosti, predaje ...

Predala se je morju in noči in predala bi se njemu, ki ga ljubi in sovraži, Da, sovraži ga, ker ji je vzel občutek popolne svobode in prostosti, čuti se povezano v vezi, katerih je je strah ...

Njena nedotaknjenost, skozi vekove največja žrtev ljubečega dekleta možu, je zdaj ovira. Če bi me bilo tega, bi jo objemale zdaj njegove roke, roke zmagovalca. Eva se sovraži in sovraži svoje neoskrunjeno deklištvo, svojo mladost z žigom čistosti, ki jo ščiti pred njegovim objemom. Grenko se smeje: kakšen čas! Da moram obžalovati, da sem poštena! Do česar ima mož, ki ljubi, pravico, tega on noče. Mož, ki ljubi!

Torej je on ne ljubi? Drgetaje se zave. Ne, ničesar ni dejal o ljubezni. Ker je ne čuti ali ker noče biti smešen? Ničesar ne ve o njem. Ve samo, da mu je zapadla z dušo in telesom in da zanjo ni več predsodkov in pomislekov, le en sam ukaz narave, samo naravni nagon, ki jo tira v objem tega moža. A še se upira z obupno nado, da se bo vendarle premagala ...

Nekaj dni se Eva umika srečanju z Njegom, dasi si želi njegove bližine.

Boji se, da bi prepoznal njeno čuvstvo. Danes je zgodaj odšla od večerje in prišla zopet po ovinku domov, ker ga ni hotela srečati. Le kako dolgo se mu bo še umikala?

Pred kaštelom na vodi je Tomov čoln, ki ima na kljunu pritrjeno veliko ribarsko svetilko. Slepeče bela luč se razliva od nje po vodi. V čolnu je Mare, pa stara seljanka in dvanajstleten dečko. Ko hoče iti Eva skozi kaštelski vrt v hišo, sreča Toma. Odkar sta bila oni večer v čolnu, nista več površna znanca, ki izmenjavata le vsakdanje opazke, ne, nekaj drugega se užiga v Tomovih očeh, nekaj kot skrivnostno sporazumljenje med njima. Toplo zasijejo njegove oči, kadar jo uzre. Eva se mu mora vselej nasmehniti, tako dober je kakor velik pes-čuvaj, ki bi tvegal svoje življenje zanjo.

Le kadar govori z njim, se ga spomni, drugače so njene misli pri Njegu. Tomo nosi na rami tenek, kake tri metre dolg drog, ki ima na koncu pritrjeno peterozobo ost. »Ali greste z nami?« jo vpraša in ne v glasu, temveč v očeh je videti, kako rad bi imel, da bi pritrdila.

»Me res vzamete s seboj?! O, rada grem, že dolgo sem si želela, da bi videla, kako lovite z ostjo!«

»Kje pa je Njego?« vpraša Tomo in njegov glas zveni nenavadno; tako se Evi vsaj zdi. Morda je Tomo kaj zaslutil?

»Šel je po vas, jaz sem ga poslal, ker sem si mislil, da bi vas to zanimalo. Ali se nista srečala?«

»Ne,« pravi Eva in skuša napraviti brezbrižen obraz, »šla sem po drugi poti, zgrešila sva se bržkone.«

»Ali naj počakamo nanj?«

»Ne, čemu? Morda je ostal pri stricu Kolumbu,« de dekle, ki ne želi srečanja z njim in zazdi se ji, da jo je Tomo hvaležno pogledal. Ali pa se je morda zmotila?

»Kar pojdimo, če ste pripravljeni!« in da bi bilo verjetneje, pristavi: »To se bo Njego jezil, če se vrne in nas ne bo več tu! Pustimo ga na cedilu!« Pa stopijo v čoln.

Tomov in Evin pogled se od časa do časa srečata in v njih se bliska veselje nad ribjim lovom.

Mari in oni seljanki daje Tomo povelja, v katero smer naj veslata. Bolj kot kdaj prej poudarja važnost gospodarja in daje s tem ženama videz suženj. Eva si misli, da bi se rad pred njo izkazal za poglavarja in poveljitelja in zato nekoliko pretirava, čeprav nehote ...

»Bedna Mare!« pravi in se smeji. »Kakšnega tirana imaš za moža!« Tomo je za hip zmeden. Ne ve, ali se Eva šali ali graja. In ko znova naperi ost, zgreši ribo. Ozlovoljemo in suho zapove: »Naprej!« a njegov glas ni več tako siguren ... Zopet se mu izmuzne riba. Nejevoljno mrši obrvi in na čelu se mu zariše globoka guba.

»Tomo, nikar se ne jezite, odpočijte se in potem pojde zopet bolje!« Prijazni in pomirjujoči zvok Evinega glasu ga dovede k zavesti. Dasi je proti ribarski navadi, jo Tomo vendarle uboga in sede v dno čolna. Tudi Mare in njena pomočnica odložita vesli in sedeta. Mare ponudi Evi prvo zrelo granatno jabolko in Eva se veseli prosojnih zrn v njem, ki so, če jih podrži proti luči, podobni rubinom. Kramljajo. Eva pripoveduje o mestu in oni o svojem življenju.

Zopet veslajo. Morska gladina je nekoliko nemima, zato pomoči Tomo majhne kamenčke v pripravljeno olje v lončku in jih meče od časa do časa nekaj metrov daleč predse v morje. »Da se voda pomiri,« objasni svoje početje.

»Ali to res pomaga?« se zavzame Eva.

»Le poglejte,« pravi Tomo, »koj ko bo priplavalo do nas, bo videti učinek.« Eva pazno motri površino. Že je opazila kolobarje olja na nji in res, prav zares je gladina mima, da se vidi zopet dno.

»Torej vendar ni zgolj vraža, kar so počeli stari narodi, na primer Grki, ki so ob času viharja vlivali olje v morje kot žrtev bogu Pozejdonu, da bi miril valove. Niso bili baš nespametni!« pripomni dekle.

Tomo zopet lovi, zdaj z večjim uspehom, a kljub temu se mu ne posreči, da bi vsakokrat nabodel ribo kakor spočetka.

»Menda vam jaz ne prinašam nesreče?« se šali Eva.

»Ne, nikakor ne, a rib je čimdalje manj, ker bo kmalu vstal mesec. Evo, že vstaja! Krenimo domov!« opozori Tomo in čoln krene proti domači luki. Soj svetilke in mesečina pleteta srebrne in zlate arabeske po vodi. Tomo ogleduje ribe. Zadovoljen je, kakih pet kilogramov prvovrstnih rib je nalovil.

Kmalu priplujejo v luko, prazno in zapuščeno. Tomo vrže sidro in pritrdi čoln. Dečko in žena sta dobila nekaj rib in odšla v selo. Ko je delo v čolnu končano, vzame Tomo svetilko s čolna, Mare pa košaro z ribami in vsi gredo v kaštel. Za njimi polze njihove črne sence.

»Hvala vam, Tomo, da ste me vzeli s seboj, bilo je res zanimivo!«

Iz teme zavrešči ta hip sova kukumavica.

»Ali jo čujete?« pravi Tomo. Mare se zgrozi in se prekriža.

»Da, le boj se je! Priletela ti bo na glavo in ti izgrebla oči!« jo straši Tomo.

»Strah me je, spat grem, lahko noč, gospodična!« se poslovi Mare in odide v hišo.

»Resnično, nekaj grozotnega je v kriku te ptice ...« pravi Eva zamišljeno, »sam Bog vedi, ali se nam to zdi, ker smo vražjeverni, ali je temu res tako? Jaz nisem preveč babjeverna, a v taki noči, kakor je danes, bi lahko poslala. Ali ta krik kaj pomeni?«

»Seveda, nesrečo naznanja, trde stare babe, a jaz jim ne verjamem. Če se zgodi nesreča, se pač zgodi, a zakaj naj bi jo naznanjala ta ptica, res ne vem,« se smeje Tomo in se pozibava na nogah, stoječ poleg Eve na stopnicah pred kaštelom. Luč je ugasnil in le mesečina, ki lije skozi drevesa pred kaštelom, ju osvetljuje s čipkastim črnobelim sojem.

»Kakšna čudovita noč ... ta kaštel v tej neresnični luči, kaminiti grb nad vrati in krik te ptice – brrr romantična situacija, vredna srednjeveškega romana! Prav nič mu ne manjka,« modruje dekle in se ozira po okolici.

»O, ljubčka manjika, ki vam zapoje pod oknom – ne?!« pripomni Tomo in iz njegovega glasu zveni čuden prizvok.

»Ne!« pravi Eva trdo in da bi ublažila ostrost besede, pristavi lahkomiselno: »Razen če bi bili vi!«

Tomo jo resno pogleda: »Jaz? ... Saj ste izbrali že drugega.«

»Koga?« se dela Eva nevedno.

»Mojega brata.«

»Kaj vam pride na misel!!« se negotovo in nervozno zasmeje Eva.

»No, mislim, če ste se poljubljali z njim, da ...«

Eva se sunkovito okrene in hoče oditi, a Tomo jo zadrži. »Videl sem vaju.«

»No in kaj zato?« Hladno in mirno ga Eva pogleda v oči. Tomo povesi pogled in se zmede.

»Mislil sem ... to se pravi ...«

»Kaj hočete pravzaprav?« hladno in ponosno vprašuje dekle in njen pogled prodira v njegovo notranjost, da bi odkrila, če ve za njeno skrivnost.

»Njego, Njego ima dekle v mestu, ne ljubi vas ... To sem vam hotel reči ...« Besede jo zadenejo. Utrip srca zastane, a njen ponos premaga skrušenost.

»In kaj potem? Tudi jaz ga ne ljubim!« ji gre lahko laž z jezika.

»Toda,« začudeno jo pogleda Tomo, »zakaj se potem poljubujete z njim? Če ga ne ljubite?!«

Le brž odgovor, le brž laž, za katerokoli ceno, da ga preslepim – jo prešine. Zasmeje se: »Zato, ker mi je všeč. In ker ste mi tudi vi všeč, bom poljubila tudi vas.«

Predno se Tomo zave, je izpolnila, kar je dejala, in zbežala v svojo sobo. Tomo zre zmeden za njo. Torej res ne ljubi Njega? Sama je dejala da ne. In kaj je njemu, Tomu, toliko do tega, da bi se prepričal, da je Njego ne ljubi? Morda pa jo le? In ono o dekletu v mestu morda ni več res? Ali je bratu zaviden Eve? Čemu neki, saj ni ničesar med njima. Le zakaj je bila takrat v čolnu z njim, s Tomom, tako prijazna in čudna? Človek bi skoro menil, da ji je ugaja ... A kaj naj počne taka gospodična z ribičem, kakor je on? Ljubosumnost se budi v njem. Da, tudi vanj je zasejala nemir, ki ga tako rada trosi ...

V mesečini stoji Tomo in notranji odpor mu ne da, da bi šel k Mari. Čuti, da bi ji me mogel pogledati v oči. O, on bo pazil na Njega, da se kaj med njima ne zgodi.

V bratovo sobo pogleda, ni ga doma. Zopet se vrne pred kaštel in zre tako dolgo na cesto proti selu, dokler ne vidi prihajati brata, ki se vrača. Noče ga srečati in mu pripovedovati o ribjem lovu, zato gre v sobo. Prisluškuje korakom in čuje, da se spravlja Njego v svoji sobi spat. Šele zdaj se pomirjen razpravi tudi on.

Ne, ne, saj se je motil! Oni poljubi so bili samo šala, objestnost, ki si jo je dovolila z njima, nič resnega ni na vsem tem ... Dekleta iz mest si pač marsikaj dovolijo ...

Da, njihov svet tam v mestih in njihovo življenje je docela drugačno ko to otoško. Oba, Njego in Eva, živita tam v drugem svetu, po njegovih navadah in običajih in Tomo mirna dostopa v ta svet. In prvič v življenju mu je žal, da mi tudi on izbral iste poti kakor Njego, da ni tudi on šel študirat, saj ga je mati silila ... In da je zdaj kot seljak izobčen iz življenja v mestu, ki ga je nekoč zavrgel, to ga zdaj grize. Zanj zdaj ni drugega kot to, kar si je izbral: Mare in ribji lov, vedno bo ostal seljak ...

Tomo zaspi in zdi se mu, da lovi z roko veliko blestečo ribo, ki mu vedno, kadar jo prime, uide. In zdi se mu, da čuje Evin smeh, ki se roga temu brezplodnemu početju ...

Bil je zopet eden tistih trenutkov v Njegovem življenju, trenutkov, katerih se je na moč izogibal, ker jih je imenoval izpoved. Bal se jih je, vedno znova so mu potrjali zavest nekega nedostatka, katerega se je bolestno zavedal ali pa si ga skušal utajiti – kakor je bil pač razpoložen.

Taki trenutki so se javljali zadnje čase, kadar je naletel na dekle ali žensko, o kateri je slutil, da bo posegla v njegovo življenje. Najsi je bila še tako popolna, nikoli se je ni razveselil, kajti dvomil je, da bo zmogla več nego prejšnje, in ni se motil.

Ko je bil prispel »bruc« v mesto svojih študij, so ga tovariši »stare bajte« pri brucovskem izpitu s kvantami, smešnicami in opolzko literaturo uvedli v misterij ljubezni. Brez zanimanja je poslušal te njihove razgovore, ki so se sukali dan na dam o tem, in končno se ga je vendarle lotila radovednost, da bi spoznal, kaj je pravzaprav na tej »ljubezni«.

Da dokaže svojo možatost, je odšel s tovariši, ki so ga pregovorili, na pripraven kraj. Jasno mu je še v spominu ona klaverna noč v javni hiši, ki mu je prinesla prvo razočaranje. Nekakšno pomilovalno začudenje ga je prevzelo po tej dogodivščini in v njem je vstala zavest, da je storil nekaj nepotrebnega, nekaj popolnoma nesmiselnega. Ni mu bilo pravzaprav žal, a tudi veselil se ni tega.

To je torej vse? Saj so potem vse ekstaze, ki jih opevajo pesniki, vsi opisi ljubezenskih naslad zlagani.

In pozneje, mnogo pozneje, ko je bilo že več sličnih dogodivščin za njim, je spoznal, da niso zlagane, pač pa da njemu ni dano, da bi jih občutil.

Potem je tega okrivil ženske. Gotovo ni doslej našel prave. In vrgel se je na slepo v vsako dogodivščino, ne da bi se povrnil vsaj enkrat utešen iz nje. Ker je bil lep, so se mu ženske ponujale, zato ni poznal »nesrečne ljubezni«. Končno je spoznal, da je krivda na njem.

Ne, žensk ni cenil. Kot rojen Dalmatinec je gledal nanje kot na nekaj nižjega, in način, kako so se mu ponujale in hodile za njim, mu ni mogel izboljšati mnenja o njih. In tako ni nikoli vzniklo v njem čuvstvo ljubezni do ženske. Zanj je pomenila ljubezen samo trenutno željo po kaki ženski in ko se mu je uresničila, se je razblinilo vse v praznoto dvojnega razočaranja. Četudi se je uveril, da je sam kriv svoje vedne neutešenosti čutov, je vendar delal, kakor je bil vajen doslej: v ženskah je znal vzbuditi videz, da je krivda njihova, in to dejstvo in ta zavest je vzelo sleherni voljo, da ponovi svoj poraz.

Sčasoma se je jel ogibati teh dogodivščin, deloma iz sramu pred samim seboj, deloma pa, ker so se mu zdele jalove. Vedno bolj je bil prepričan, da je ta nedostatek njegove narave nepopravljiv.

Ponos mu ni dal, da bi to komurkoli priznal, in tako tudi njegovi najboljši prijatelji niso slutili resnice.

Včasih pa so se zopet vrnili trenutki, ko je upal, da sreča pravo žensko, ki mu bo zmožna dati občutiti to, kar mu je ostalo doslej neznano.

Vsi, ki so ga poznali, so čutili v njem nekako posebnost in morda so se prav zato dekleta posebno zanimala zanj.

Eva je bila prva ženska, ki je instinktivno in razumsko zaslutila prelom v njem. Nekoč, ko ga je dolgo zamišljeno motrila, je dejala: »Ubogi dečko, zdaj vem, kaj je zgradilo ta ledeni kitajski zid okrog vas: razočaranje. Nekdo ali nekaj v življenju vas je razočaralo ...«

Videč, da je uganila resnico, in naziv: »ubogi dečko«, je še bolj zakrknil njegov ponos in zbal se je, da bi Eva ne razkrila, kaj je bilo ono, kar ga je razočaralo. Ne, tega bi ne dopustil, čutil bi se osramočenega pred vsem svetom.

Sprva je menil, da bi bilo najpametneje, če bi se je izogibal, ker bi ji dal s tem čim manj prilike, da bi ga popolnoma spoznala. Toda kmalu se je družil z njo. Prepričan je bil, da bi ji z izbegavanjem potrdil njeno sumnjo.

Brez prepričanja je pričel s tem dekletom flirt, saj mu niti ni bila posebno všeč, a upal je, da ji oslepi pogled, ki je že preveč zaznal. Ni si želel, da bi mu Eva darovala kaka čuvstva, težje bi se mu zdelo, prenašati njeno ljubezen nego zavreči svojo, če bi se mu zdela jalova.

Njen zaničljivi način, kako je ravnala z njim, kako se je izražala o moških, dejstvo, da ni priznavala njihove suverenosti, vse to je budilo v Njegu odpor do nje in željo, da jo premaga na ta ali oni način. Prav radi tega jo je hotel pridobiti. A izmikala se mu je vedno z onim nasmeškom, ki ga ima močnejši, ko obvladuje položaj. In kadar ji ni pomagal ta nasmeh, je segla po takih zvijačah, kakor je bila ona bedasta trditev o nedotaknjenosti. In on, tepec, se je dal trenutno zaslepiti!

Toda to, da se je branila postati njegova, ga je posebno prizadelo. Po svojih dosedanjih izkušnjah je bil prepričan, da je možno pridobiti sleherno žensko. In ona, baš ona naj bi mu kljubovala?

Njeni pogledi so mu vzbujali občutek, da je na visoki gugalnici, ki se niha v velikih zamahih po ogromnem prostoru, občutek neke sproščenosti in prijetnega strahu. O, saj je vedel, da so ti njeni vroči pogledi premišljeni in preračunani, bila je njegov sovražnik in ga je skušala s tem svojim ženskim orožjem premagati. Vedel je, da se ona trudi na vso moč, da bi se zaljubil vanjo, da bi se mu potem rogala in ga pustila na cedilu kakor oni večer. Ni se je bal, bil si je popolnoma na jasnem, da je ne ljubi. Ne, ni bilo nevarnosti, da bi se zgodilo to prej ali slej.

Njego je bil prepričan, da pride kmalu dan, ko bo zmagal s svojim dokazom, in nestrpno ga je pričakoval.

Zdelo se mu je prav in zato se ji je jel umikati, po cele dneve ga ni bilo na izpregled. Čutil je, da je nekako navezana nanj in da ji je dolgčas brez njega. In končno se mu je večkrat posrečilo, da ga je poiskala, če ga dolgo ni bilo v njeno bližino. Zgodilo pa se je često, da i sam ni strpel in se je izgovarjal sam pred seboj, da je taka igra otročja, dokler ni našel dovolj opravičil ter z njimi tako pomiril svojo vest, ki mu je očitala, zakaj je podlegel samemu sebi – in poiskal Evo. V teh trenutkih si je prisegal, da mora zmagati, zmagati nad njo za vsako ceno.

Njegovo izmikanje je prestrašilo Evo. Ali se je varala, ko si je domišljala, da je navezan nanjo? Ali pa se je uresničilo, kar je dejal Tomo o Njegu; da se včasih otrese stvari, ki bi pred hipom dal zanjo življenje? Ali se res ne bo več brigal zanjo? ali je res konec vsega?

Bolestno se je zavedala, da je že šla predaleč, da ga ne more več pogrešati in da mora tvegati zadnje, da pridobi njegovo ljubezen.

Evino pribežališče črez dan je zaliv, kamor se hodi kopat. Tu je sama in se lahko nemoteno predaja svojim mislim. Vedno znova se vprašuje, kaj jo je navezalo na Njega. V svojem življenju je srečala dovolj mož, ki so bili po svojih vrlinah gotovo nad njim in so ji ponujali poleg iskrenih čuvstev zakon in udobno življenje. Zakaj ji nihče od onih ni mogel razen prijateljske naklonjenosti in simpatije vzbuditi drugega čuvstva?

In tu, tu naleti slučajno na človeka, ki je lep, oblasten in trmoglav, ponosen, v dobrem in slabem smislu besede, samosvoj in vase zaprt. Mlad je še, najbrže od žensk razvajen krasotec, nekoliko domišljav, čeprav to skriva.

Ali je pameten? Z njim še ni mogla navezati pogovora, ki bi ji dal možnost, da ga spozna. Izmika se takim pogovorom, ali pa jih odpravi s kako kratko in šaljivo opazko. Seveda, morda se mu zdi smešno, govoriti z dekletom o stvareh, ki so predpravica moških, stari predsodek vseh Dalmatincev.

Zid, neviden kitajski zid je med njima. Morda ker ljubi drugo in se ji daje ves brez pridržka, noče in ne more dati Evi tega, kar bi želela: odprta, razkrita dobra in zla čuvstva, ki so v njem: človeka.

Tisto njegovo dekle, kakšno je? Kaj bi dejala, če bi vedela, da jo Njego vara? Gotovo jo vara, saj je njegovo ponašanje oni večer dokaz, da je vajen sličnih prizorov. Ali se to dekle zadovoljuje z njegovimi čuvstvi in ji ni mar njegovih flirtov? Ali ljubi Njego to dekle resnično ali pomeni zanj samo udobje, da mu ni treba trositi besed z drugimi, kadar mu vzkipi kri? Ali čuvstveno sploh ni zmožen dati ničesar? Ali je še premlad? Morda pa ni slab in je kriv samo njegov molk, da ga ona slabo sodi?

Strupeno se nasmehne sama sebi, ko se skuša otresti te ljubezni z vprašanjem: ali ni kratkomalo neumen in plehak krasotec? Lep in neumen, ali se to ponajvečkrat ne sklada? In ker nima sam ničesar povedati in zmore vendarle še nekoliko avtokritike, skriva svojo omejenost za molkom? Kdo bi vedel? Ah, že zopet ta Tomova beseda: kdo bi vedel! S to besedo se umakne kateremukoli premišljevanju.

Pa kaj, vsa ta razglabljanja ne morejo rešiti vprašanja, ki si ga vedno z nova zadaja: zakaj se je morala zaljubiti baš vanj, v Njega? Šala »usode«? Okrutna šala bi to bila!

Zanjo Njego ni samo mož, temveč simbol te dežele, ki jo Eva tako ljubi. Zanjo je on siva skala in rdeča prst, trta in vino, solnce, veter in morje: oživotvorjena, včlovečena narava. Adam, stvorjen od božje roke iz dalmatinske prsti.

Ali so njena čuvstva namenjena baš njemu ali komurkoli, možu sploh? Je bila volja narave, da dozori njena ženkost baš sedaj?

Ali bi ne mogla ljubiti vsakega ribarja, rojenega pod tem žgočim, opojnim solncem? Tomo? Ali ga ni poljubila z istim občutkom kot Njega? Ne – ne! Kam je zašla?

Čuti, da odpada z nje vsa vzgoja, predsodki, morala, – vse, kar je ograja okrog človeka, ki ga ščiti in kdajpakdaj upropasti ...

Solnce je raztalilo s svojim žarom vse zapreke v nji in morje jih je odplavilo bogvekam ... Ostal je le človek, kakor ga je ustvarila narava, z vsemi svojimi nagoni. Edino, kar jo še veže, je majhen del razuma, ki si ga skuša krčevito ohraniti, kajti čuti se neizprosno predano naravi, ki tirja svoje. ..

Vse je daleč od Eve, nič več nima pomislekov, samo nagon, da mora slediti klicu narave, je v njej. Zbudil jo je kakor dozorel cvet, ki mora vršiti svojo nalogo, katero mu je od pravekov določila narava.

Zdaj ni več cvet iz mestnega cvetličnjaka, umetno vzgojen, vajen toplega zraka in vrtnarjeve roke, zdaj je v naravo presajen cvet, ki je zaživel svoje pravo življenje. Pozabljen je cvetličnjak in življenje v njem, zdaj zori tu pod solncem v svoje poslanstvo ... Okrog nje je morje in strupeni nenaravni dih sveta ne more do nje. Morje ga razkuži in razblini v svoje zlato in vse je le bitje in žitje pravečne narave ...

Vsak večer, ko gre Eva v kaštel, se ji pridruži bela senca: Njego. Včasih pride ponjo v družbo, največkrat pa se izlušči na pol pota izza temnih skal ob morju.

Hodita in molčita. In ko postaja molk globlji in globlji, tedaj sproži Eva lahke besede, ki se tko kot mavrica preko prepadnega molka, zakaj iz njega je čuti utrip njenega srca ...

Eva teče in pleza po skalah, samo da ne čuti Njego, kako ji drhti glas in kako se vsa trese ... Zopet pričenja staro igro, tu se čuti sigurno, v igračkanju s pogledi. Ne da, da bi videl Njego njeno trepetajoče deklištvo, ki se kot od vetra gnan plamen nagiblje k njemu ...

Čuti, da je ne ljubi, in vendar si je je zaželel ...

Da, samo za bežen trenutek ... Zdaj tega ne bo več storil.

Iz vinogradov pojo črički. V visokih, drhtečih poltonih zveni njihova pesem in Evi se zdi, da jo tira njihov svileni glas v neznano.

Bela božajoča roka se prikrade skozi nebesno temino: V srebrno meglo je zavita pokrajina, neresnična kakor privid.

Eva leži na skali in čuti roko, ki polzi nezavedno božajoče preko nje. Ali je to njegova roka ali mesečina? Vzpne se, da bi ga poljubila, a on se ji izmakne. Da, da, saj je pozabila, da so te ustne last dekleta v mestu, Njego ne da, da bi se jih dotaknila tujka.

Toda zakaj jo je potem poljubljal oni večer? Pač samo v nadi, da jo pridobi, razdraži, omami?

»Zakaj se upiraš in nečeš biti moja? Zakaj lažeš?« jo vpraša.

»Čemu se upiram? Kaj lažem?« vpraša ona nezavedno in strmi v mesec.

»Meni!« de Njego in jo stisne za laket z vso močjo. Hoče, da se dekle prebudi iz zamaknjenosti, s katero strmi v mesec, ko da njega ni poleg nje. A ona si ga ne upa pogledati, ker ve, da jo bo njegov pogled zmedel in ji vzel ves odpor.

»Da, čemu?« vpraša Eva znova, negibno zroč v nebo. »Ti mi ne daš svojih usten, ker so last druge, zakaj zahtevaš potem mene vso, ki sem last drugega?« Nihče bi ne verjel temu naglasu, da laže.

Njego se nasmehne: »Vedel sem, da zadnjič nisi govorila resnice. Le kdo naj vas ženske razume? Kaj uživate v laži?«

»Uživamo, posebno kadar nam nasedajo moški, ki se smatrajo za pametnjake.«

Evin nasmeh je tajinstven in Njego se zasmeje, ko ugleda ta nasmeh: »Veš, da si v tej luči nekoliko slična sfingi? Samo, žal, uganke, ki jih stavljaš ti, je lahko rešiti. To pot si naletela na norca, ki ti ne verjame in ne nasede tvojim lažem!«

Eva skomigne z rameni in se dalje smehlja.

»Eva, zakaj se mučiva?« Prijel jo je za roko.

»Kdo pa ti pravi, da se mučim?« de narejeno začudeno dekle. »Glej, glej, ti se mučiš? O, kdo bi si mislil?!« Njene besede zvene prezirno in ironično. Pod njegovim pogledom umolkne. Nepremično vise nad njenimi očmi njegove. Vprašujoče. Vedno bolj vroče luči se vžigajo v njih in njih soj omamlja Evo. Rada bi mu ovila roke okrog vratu in se mu vsa predala, prevzeta od narave in svoje mladosti.

Ko jo uklenejo njegove roke v svoj objem, se jim umakne v notranjem strahu pred tistim neizbežnim, ki mora slediti. Upira se.

»Kdo naj te pozna?« vprašuje Njego po brezuspešnem boju. »Le zakaj se še upiraš, ko veš, da je vse zaman. Braniš se, ko da je prvič.« Prestrašen blesk ji sine iz očesa in utone za krčevitim smehom. »Menda res še veruješ v ono laž?« A on presliši prizvok strahu in negotovosti.

»To je vaša večno ženska igra: braniti se ...«

»Da, branimo se, prvič iz strahu in kasneje iz igrivosti, koketerije, če hočeš ...«

»Dovolj je igre, vem, da hočeš!«

V njenih očeh so solze strahu, usta ji drhte: »Razumi vendar, da si ti –« tako rada bi mu povedala resnico, svoj strah, a molči, ker se boji, da se bo razklenil njegov objem ...

»Ne, ne morem biti tvoja, ne še zdaj ...!« Obupen klic je to, tako resničen, da iznenadi tudi Njega. In kakor da bi ga prosila odpuščanja, se od strahu jezi sama nase: »Saj je smešno, da se te bojim. Morda ker te premalo poznam ... Toda tako mi je, kakor da se hočem vreči v nekako temo, v neznano ...«

»In to naj bom jaz? Prav dobro veš, kakšna tema je ljubezen. Ali te je bilo tudi prvič strah »teme«?«

»Prav kakor zdaj ...« pravi ona in okrene glavo od njega, da bi je ne izdal njen pogled. Njegove roke jo izpuste. Molči.

Skoro vidno teče mesečina. Srebrn dež pada na skale in pesem čričkov ga spremlja.

»Zakaj vse to?« izbruhne nenadno iz Eve. »Saj me ne ljubiš!«

»Ker hočem jaz in hočeš ti. Izzivljaš me, kljub temu, da me tudi ti ne ljubiš. Vse je le trenutna želja, ki se porodi v nas, nas zveze za nekaj časa in ugasne.«

»In če te ljubim?« V njenih odprtih očeh gori želja po odgovoru.

Njego se samo prizanesljivo nasmehne in jo pogleda.

»Zakaj morate ve ženske vedno najti opravičilo, in ga imenujete »ljubezen«, ki mora biti krinka za trenutna poželenja. Zakaj nočete iskreno priznati, da i vas vodi često le sla?«

»Ker je pri vas moških skoro vedno tako, sklepate po sebi na nas. Ne rečem, da ni med nami izjem, takih, kakor si jih pravkar imenoval. A včasih greste moški slepo mimo prave ljubezni, ki bi se vam rada dala brez pridržka, ker pozabljate, da je vendarle še na svetu. Priznaj, če bi ti sedaj dejala, da te ljubim, ali bi mi verjel?« Resno zvene njene besede in prav tak je njen pogled.

Njego jo važno pogleda. Premišlja nekaj trenotkov, potem reče: »Ne, ne bi ti verjel, čeprav bi mi morda laskalo. Vem, da si vroče krvi, ki hitro vzkipi, in če bi si morda mislila, da me ljubiš, bi bila v zmoti. Čemu varati drug drugega in si delati iluzije, ki povzročajo samo razočaranje ...«

»Če bi ti nedotaknjeno dekle priznalo ljubezen in se ti hotelo predati brez obvez ...«

Njego se nasmehne: »Misliš, da ne vem, kako hočeš z nalašč zastrtim vprašanjem vzbuditi videz, da si to ti? Ne, draga moja, ne sprejel bi te žrtve. Zakaj ti je toliko do tega, da bi me prepričala o svoji nedotaknjenosti? Ali misliš, da bi se potem zaljubil vate? Seveda, tvoj ponos ne prenese »ponižanja«, da bi se udala možu, ki se niti ne potrudi glumiti ljubezen! Dalmatinci gledajo na žene kakor na nekaj nižjega od njih, in vendar spoštujejo poštene žene, njih se ne dotaknejo, razen če jih vzamejo za zakonske družice. Ostale pa so vlačuge, ki jih zaničujejo. Jaz, ki živim v istem svetu kakor ti, sem ohranil spoštovanje pred nedotaknjenimi, a če me prevzame kri, vzamem brez laži to, kar mi dajejo prostovoljno »moderna« dekleta. Zaljubili se ne morem vanje. Ne zaničujem jih. Sicer pa –!« zamahnil je s kretnjo, ki je dejala: pustiva to.

Vračata se v kaštel in molčita vso pot.

Eva zopet ne spi. Razdvojena in vroča je in vso noč presedi na oknu, zroč na morje, ki leži spokojno, ujeto v mrežo mesečine, dokler se ne vtopi v jutranji modrini ...

Vas tišči nema groza. Dan za dnem umirajo otroci. Griža ...

Slaba deževnica v vodnjakih, ki so izpostavljeni solnčni pripeki. Suša pali otok. Trava je suha, da šušti in se lomi pod koraki kakor seno. Vse je razbeljemo od solnca, ki preplavlja pokrajino in gručo kamnitih hiš v selu. Črne sence, ozke in skope, se rišejo v žolto luč, modrina neba slepi, da so oči trudne od vriskajočih barv. V glavi neprestano šumi in žile, prepolne krvi, zbijajo neusmiljeno pesem. Beda in pomanjkanje vladata na otoku. Vse je požgala suša. Ribji lov je slab.

Matere, ki doje, bolehajo. Otrok za otrokom umira in vsak dan hiti nema gruča ljudi z majhnim trupelcem na groblje. Nihče več ne toži glasno – nihče ne plaka. Nem obup jim zre iz oči. Od nikoder ni tolažbe in zato je vera bolj živa ko kdaj prej.

Sveti Rok je zaščitnik sela, svetnik, ki varuje pred kužnimi boleznimi. K njemu se zateka ljudstvo in prosi pomoči.

Nedelja je. Solnce žge. Iz cerkve klenka zvon. Skoro vse selo je zbrano v cerkvi. Dolge vroče molitve vstajajo in se dvigajo k lesenemu kipu svetnika, grobo izrezljanemu od neveščih rok. Smrt naj odvrne od nedolžnih otrok ... Vse je zatopljeno v iskrene in vroče molitve. Potem se pomika procesija iz hiše božje. V taktu slovesnega zvonjenja gredo počasi, sklonjeni pod težo žalosti in strahu. Začetek procesije tvorijo pred župnikom idoči gologlavi možje v parih po dva in dva, daleč vsaksebi hodijo. Sledi jim župnik v oblaku kadila. Za njim gre gruča gologlavih bosih mož, ki nosijo lik svetega Roka. Vsi so se mu zaobljubili za to ali ono stvar; v nevarnosti, v strahu pred smrtjo ali za rešitev iz smrti. Mnogo mož se gnete okrog svetega Roka. Vsak bi se ga rad vsaj s prstom dotaknil in pomagal nositi svetnikov lik, ki je poslikam s kričečimi barvami.

Neurejena truma žena, deklet in otrok pregiblje ustne v glasnih in šepetajočih molitvah. Molki jim polze med prsti; prebirajo jih z gorečo vnemo. V jarkem solncu žare rute na glavah žema in deklet kot nebrzdan, vesel smeh. A pod rutami je obup.

Rdeče, oranžaste, rožnate in rumene se prelivajo nad temnorjavimi in črnimi oblekami. Zelenih, modrih in vijoličastih ni. Zato pa so se oknice po hišah zaprle kot trudne zelene, modre in vijoličaste oči, ki nočejo odpreti pogleda, in globoko spe v zadušni vročini. Nad zvonikom letajo lastavice in beli galebi.

Zvon je utihnil. Iz vrst otočanov in otočank se dvigne petje. Grla jim stiska bridkost in vročina in njihovo petje, ki se dviga in pada, ni lepo. Stoku umirajočih je podobno ... Iz zvonika se sliši krik in tepež. Med dvanajst- in štirinajstletnimi paglavci se je vnel boj, kdo bo zvonil. Bijejo se po glavi, po ramah in plečih – kamor pač pade, in najbolj robate kletve jim uhajajo iz ust. Doli pod njimi na obali pa koraka sklonjeno ljudstvo in moli za zdravje svojih otrok, ki se pretepajo in kolnejo kakor stari mornarji. Nič hudega ne mislijo pri tem, ko v eni sapi, kar se često dogaja, molijo in kolnejo Boga. Kletev je pri njih tako priroden način izražanja veselja ali nejevolje in tako v navadi, da se nedorasli otroci med prvimi besedami nauče kletev.

Procesija gre mimo glavnega vhoda stare cerkve. Vsak, ki gre mimo, poklekne na eno koleno, skloni glavo in se prekriža. In dalje se vije kača ljudi v breg k novi cerkvi. Tja neso svetnikov lik in ga hodo na njegov god čez teden dni prenesli zopet nazaj.

Trg je zapuščen. Petje se izgublja v dalji in zvon je utihnil. Kot v polsnu še brni bron od udarcev ... Dečki, ki so zvonili, se usujejo iz zvonika; razmršene lase imajo, opraskani so in polni bušk. »Za njimi!« zakriče in vsa truma se z vriščem zapodi za procesijo. V luki ni nikogar. Ko da je selo izumrlo, se zdi ...

Samo zjutraj, opoldne in zvečer prihaja Eva v Kolumbov dom, potem pa se poslovi in hodi svoja pota. Letoviščarji so nekoliko odtujeni od njenega samotarjenja, a stric Koluimb jim je razložil, da je bila že od nekdaj taka samotarka. Le redkokdaj se da Eva pregovoriti, da gre z družbo na izlet. Boji se, da bi se ne izdala s svojo brezbrižnostjo napram vsem. Najraje hodi sama po otoku, brez cilja, dokler ne obsedi na kakem kraju in se popolnoma ne potopi v svoje misli.

Iz dneva v dan ji postaja neznosneje. Zgrozi se, kadar premišlja o tem, kar se mora zgoditi in čemur se izmika kakor obsojenec, ki si želi podaljšati poslednji čas čakanja kljub temu, da se mu zdi neznosen in si želi odločitve ...

Še se brani, a vse je zaman. Skuša si priklicati v spomin svoje prejšnje življenje, slika si v najtemnejših barvah kes, ki jo bo obšel, in vendar ve, da vse to ni res ... In tudi če bi bilo vse še bolj črno, kakor si slika, ve, da bo vendarle storila to, česar ne more odpustiti.

Ko se je zmračilo, je prišel Njego v Kolumbov dom. Zdaj je zabava v polnem teku. Igrajo klavir, pojo in plešejo. Od vseh je najbolj vesela Eva. Razigrana je, razposajena. Niti trenutek ne miruje, kot živo srebro je nemirna, polna dovtipov in blestečih domislic. Smeje se neprestano in nihče ne opazi, da je to veselje mrzlično, da nekaj prikriva ... Ali je strah, ali je blaženost za njim? V čašah se iskri vino, ki podžiga dobro voljo in sproščeno veselost. Njego ne pleše. Ob mizi sedi in gleda. Smeje se, a njegov smeh zveni drugače kakor smeh ostalih. Ali gleda na njihovo veselje z očmi otočana in se mu zdi smešno, otročje, nevredno odraslih, pametnih ljudi?

Ne, dostojanstva, ki domačina nikoli ne zapusti, ni videti na teh gostih v urah veselja. Kakor otroci so in veseli, da so taki, da to še zmorejo. Otroški čas je zanje ona doba, v katero se povračajo kot v deveto deželo pravljic. Tam je vse lepo in brez brig, tam ure ne bijejo in ne merijo časa ...

Eva naliva vino v čaše in prigovarja; »To je reka Letha, reka pozabljenja, zato pijmo iz nje in pozabimo, da preži na nas neki »jutri«! Naj nam ugasne spomin na vse, kar je bilo in kar nas čaka, naj živi »danes«. Pijte, Njego, in ne bodite kot mrtvi gostač na svojem lastnem pogrebu! Pijte na moje zdravje, danes sem židane volje kakor še nikoli!«

Eva bi se rada opojila, a vino je brez učinka. Misli, ki se ji vrtinčijo po glavi, so jasne kot kristalni liki.

Šumi veselje, šumi pesem in ples in polagoma vene kot utrgan cvet. Upehani, trudni sede okrog mize, a še jim bleste oči in še se jim smejo pogledi.

Zunaj diha noč – kakšna noč!

Eva ne more biti več v hiši. Nekaj jo vleče ven, v samoto; prsa so ji polna neke tuje, nezmane sladkosti in razkošja – strahu prejšnjih dni ni več v nji. »Ne morem več! Svežega zraka se mi hoče in morja, domov grem!« se odloči nenadoma. Obžalovanje čuje in prošnjo, naj še ostane, a dekle noče in se poslovi. Njego takisto.

Ves čas, ko hodita proti domu, je v njej občutek, da bi, če sproži roke nad glavo, lahko odplavala v zrak. Zdi se ji, da čuti v sebi moč, ki je ni čutila doslej še nikoli. Prejšnja zavest, da je beden stvor, rob narave, ki je popolnoma odvisen od nje, je izginila in v njej je vstala samozavest, da je tudi ona del narave, ki je po svoje nezavisen. Njen korak postaja nehote počasen, slavnosten in njeno lice zadobiva nov izraz in odsvit notranje svetlobe, ki sije iz nje ...

»Tako lepa noč je danes, spala bom v čolnu,« pravi dekle.

Njego ugovarja: »Ne storite tega; hladno je proti jutru in vreme se lahko izpremeni, burja ali jug odtrga čoln in vas zanese ven na morje.«

»Kaj zato? Ničesar se ne bojim. Zbudila se bom pri najmanjši spremembi in priveslala nazaj. Če mi je namenjena smrt na morju, ji ne bom utekla, in če bi spala tudi v hiši!«

»Ne bodite trmoglavi! Ne dovolim vam spati zunaj!« Njego je nejevoljen.

»Storila bom, kar mi bo všeč!« Pred hišo sta.

»Lahko noč, trmoglavka!« pozdravi Njego.

»Lahko noč, tiran!« odgovori Eva smehljaje in odide v svojo sobo. Njegu navkljub hoče oditi v čoln. Zaman prisluškuje njegovim korakom, ni jih čuti. Skozi okno pogleda skrivaj in vidi mladega moža, sedečega poleg čolna na obali. Straži! Uganil je, da hoče Eva kljub njegovi prepovedi v čoln.

Dekle odpre okmo in se dela, ko da se odprajvlja spat. Čez nekaj časa ugasne luč. Zopet prisluškuje. Srce ji glasno utriplje, kakor da namerava izvršiti zločin. Kmalu začuje Njegove korake. Uverjem je, da je šla spat. Eva počaka še nekoliko časa ter se zadovoljno smeje sama pri sobi kakor poredna učenka, ki je speljala učitelja na led. Potem vzame odejo in blazino ter se zavihti skozi okno. Kakor senca se plazi skozi vrt do jadrnice. Valovi se z rahlim svilenim šumom zaganjajo obnjo, da se pozibava ob njihovi pesmi kakor zibel ...

Eva leže na dno ladje, roke dene pod glavo in se zazre v zvezde, ki sijejo s svojim brezmadežnim migljajočim sojem na otoke in morje. Prav kakor da bi se zibalo nebo nad njo, se zdi Evi, in bi nihale zvezde na njem; zlata nihala nebrojnih ur, ki merijo večnost ...

Ne ve, kdaj je usnula. Ali je gledala dolgo v nebo ali le bežne trenutke? Ker je obzorje tako široko, nebo tako visoko in morje tako prostrano, izgine občutek za čas. Tam ni več ur, minut in sekund, najmanjše časovne razlike so dan in noč ...

Evin spanec je globok, kakor more biti le spanec v naročju matere narave same, če se ji preda človek kot zaupen otrok materi, ki jo ljubi. Poje mu pesem uspavanko, ziblje ga v naročju valov in ga poljublja z dihom, ki vonja po morskih travah ...

Nenadoma se dekle prebudi. Temna senca je zatemnila jasnino njenih sanj in ko se iztrga iz njih objema, zagleda poleg sebe Njega, ki stoji v čolnu.

»Vedel sem, da bo zmagala vaša trma, ki vam ne da nikoli miru in vas sili, da vedno kljubujete: meni, drugim in celo sami sebi.«

Eva je razdražena prav kakor majhen otrok, če ga nenadoma zbudiš.

»Zakaj ste me zbudili, Njego? Tako sladko sem spala ko še nikoli.«

»Jaz pa nisem mogel spati; skrbelo me je. Pojdite, Eva, ne spite več tu.«

»Zakaj skrbite zame, Njego?« topel je njen glas, dobro ji de njegova skrbnost.

»Za vsakogar bi; vi niste vajeni noči na prostem kakor naši ribarji ...« V Evi ugasne soj veselja. Za vsakogar bi skrbel? Torej mu ona ne pomeni več kot kdorkoli drugi?

Želja, da bi osvojila tega samosvojega človeka, ki ga ne more nič, prav nič vreči iz ravnotežja, in mu zlomiti ponos, ki se ne upogne niti za las, tudi če bi mogel s tem pridobiti stvar, ki mu je do nje, ta želja jo prevzame. Čuti, da je to prvi mož, ki se ne ukloni njenim željam in raje zataji svoje poželenje do nje, ko da bi prosil.

O, ta moč zatajevanja, ki je močnejša od vsega drugega, je povzročila ves njen nemir. Ne, to ni ljubezen, to je občudovanje in morda celo zavist, da ona ni zmožna tega. Ni zmožna? O, zmogla bi to, če bi hotela, samo da bi si dokazala, da zmore, ker hoče, A vendar čuti, da bi v tem našla zadoščenje samo sebi, da pa bi on ne bil s tem ponižan. Samo enakorvredna bi si bila. Ne, ne samo pokazati, da zmore prav to kakor on, temveč zlomiti ta ponos, to samozavest, to moč, pa če bi bilo samo za hip ... Da, njegova moč je v tem, da ni zapadel ljubezni. Pridobiti ga, omamiti ga, zastrupiti z njo, da bi postal nemočen kot ona ...

Sovraži ga v tem hipu in spomni se besed nekega pesnika, ki je dejal: Sovraštvo je le peklenska krinka ljubezni ...

V vrtincu nejasnih in napol jasnih želja, še napol v spanju drhti in ne ve, ali je to drget mraza ali vročice, ljubezni ali sovraštva ... Potrta in strta je in rada bi imela nekoga, da se mu nasloni na ramo in izjoče svoj strah, nekoga, ki je močan in bi jo branil pred samo seboj in vsem, vsem ...

Morda to Njego čuti, a drugače kakor ona. Zanj je njena nemoč le ženska mikavost.

»Posedimo še malo ...« prosi ona tiho.

V temo zavita sedita tesno drug ob drugem. V enakem ritmu se pretaka kri po njunih žilah, ko da jo žene zibanje čolna, in omamen vonj mirte in timijana veje okrog njiju. Vse je en sam opoj, ki ga diha narava in sili ljudi, da so si blizu, ter jih veže z njim kot cvet k cvetu ... Take noči je ustvarila narava, da se izpolnjuje njen prvi in pravečni zakon: ljubezen. Iz vsega žehti hrepenenje, od vsepovsod vstaja kot iz nevidnega vulkana, kjer izgoreva v opoj vsega stvarstva. Globlji postaja njun dih, kri jima udarja vedino počasneje in glasneje v žilah in vonjave morja in zemlje so napoj, ki ga je ustvarila mati narava ...

»Eva ...« tako zveni njegov glas, kakor zveni samo v takih nočeh. V odgovor začuti poleg sebe njeno mlado toplo telo.

»Pojdiva,« pravi dekle tiho, »pojdiva iz tega časa in tega sveta,« in njena roka se stegne proti odprtemu morju. Kot senca narahlo spolzi v čoln in leže vanj. Njego razpne jadro, vanj se upre rahel, komaj zaznaven veter.

Čoln drsi po gladini, ko da ga neso njune želje v daljo ... Eva začuti poleg sebe dih in utrip njegovega srca, ti je enak njenemu in se zlaga z nihanjem zvezd in šumenjem valov. Tako blizu se ji zde zvezde, da bi šla z roko preko njih in bi zazvenele kakor zlate strune. ČoLn plove dalje, dalje in nosi s seboj dvoje mladih življenj, ki jih je zvezala narava.

Nič besed, nič obvez, nič obljub ... Dvoje bitij sta, ki se ne poznata; ona v laž zakrinkano deklištvo, on slep v strasti, med obema visok neviden zid neizgovorjenih besed. Dvoje plamenov, ki sta nenadoma zaplamtela in se strnila v enega, dvoje vročih palečih plamenov, ki hočeta uničiti drug drugega. On objema mesto zavestne žene le plaho dekle, a njegova strast je slepa. Njena zavest se utaplja v dvojni bolečini, telesni in duševni, in v njej se budi zavest, da se je dala premagati zato, da bo zmagala ...

Zvedavo šume govorice po selu.

Palma se je vrnila z Janetom in hčerko Jeleno. Bleda, upadla. Svojo solnčnorjavo polt in svetli pogled je izgubila v tujini. Svetloprosojna je postala in njene oči so trudne. Ovenela je ko v tujo zemljo presajen cvet.

V dveh letih je preživela več kakor marsikatera druga žena vse življenje. Ljubila je Janeta in pestri, neznani svet, poznala ga je samo iz pripovedovanja drugih in iz pravljic, katere je sama stkala okrog njega. Slepo je sledila njihovemu klicu. Tujina jo je prevzela in prerodila v drugo, novo življenje.

Zdaj je doma, doma pri očetu Roku, ki ji je odpustil, da ga je zapustila in ušla od njega.

V senci doma sedi stari Oluje na klopi in strmi predse. O Palminem povratku razmišlja. Da, vrnila se je z možem in otrokom in je povedala zakaj. Dasi je njena razlaga verjetna, dasi verjame Oluje, da jo je prignalo domotožje nazaj, vendar se mu zdi prezgodaj in sumi, da bi bil to edini in najbolj tehtni vzrok. Nekaj drugega je za tem, nekaj, kar Palma prikriva.

Kadar ji pogleda Oluje v globino oči in jo nemo vpraša: kaj si zamolčala? – tedaj povesi Palma pogled in skuša najti izgovor, da se umakne in odide iz njegove bližine. Oluje vrta z mislijo po Palminem življenju in skuša iz razgovorov o Havru in o njunem življenju tam izvedeti pravi vzrok vrnitve.

Eno je pribito: Palma nima čiste vesti. A stari se varuje, da bi komurkoli izdal svoj sum. Saj je Palma kri njegove krvi in raje bi se dal ubiti, kakor bi dovolil, da pade le najmanjša senca pregrehe na njegov rod. Će bi poznal Palmino krivdo, bi jo kaznoval, on sam, da bi vedela le on in ona zanjo; sam bi bil njen sodnik in pokoriti bi se morala vse življenje. Ne, niti Janetu bi je ne povedal, dasi bi jo imel pravico poznati, toda Jane je tujec, priseljenec, čeprav je pravi Dalmatinec in Oluje ga kljub bogastvu in sposobnostim ne ceni preveč. Saj je bil Jane tisti, ki je nagovoril Palmo, da je ubežala z njim, in tega mu Oluje ne more odpustiti.

Da, – da! si zagrizeno ponavlja stari, zroč na lesketajoče se morje. Palma je nečesa kriva ... Naj bo. Izdal je ne ne bom nikomur, da ne pade madež nad moj rod, a ona naj trpi s krivdo na vesti – to naj bo njena pokora. Ne maram je vedeti, njene krivde, nočem si obtežiti vesti na stara leta, ko se že nagibljem v grob. O, vsi se pokorimo za svoje grehe – Bog pravično kaznuje, kar smo zagrešili, tudi ona ne odide njegovi roki ...

Starčeva glava klone v težkih mislih: »Kaznoval boš grehe očetov na otrokih in otrok otrokih do tretjega in četrtega kolena ...« mu zveni v zavesti mogočen glas. Tedaj se Oluje zdrzne in vzdihne v mislih: »O Gospod, mar trpi za mojo krivdo? Ali še ni zbrisano bogokletstvo, ki sem ga nekoč izrekel? Ali je res Palma nedolžna žrtev za mojo krivdo? Prizanesi, o Gospod! Prizanesi ...!«

Iz misli ga zbudi Nedin pozdrav: »Pozdravljen, kume, ali je res, da se je Palma vrnila? Kje je?«

»Res!« pravi kratko stari in potem pokliče v hišo: »Palma! Neda je tu, pridi!«

»Takoj!« se oglasi iz hiše Palmin glas. Neda jo z nestrpnostjo pričakuje, zato ne more zbrati misli, da bi karkoli govorila s starim.

Tudi njemu ni do Nede. Popreje, da, popreje jo je videl rad, a zdaj je med onimi, katere obsojajo in smatrajo za vlačuge. Kakor je bil preje ponosen na njeno lepoto, vzcvetelo na tem otoku, in jo je smatral za njegov okras, tako vidi zdaj v njej izdajalko in odpadnico od domačih običajev. Otroški jok se glasi iz hiše in prihaja bliže, dokler se ne pojavi na pragu Palma z jokajočo Jeleno v naročju.

»Palma! Vrnila si se! Ali je mogoče!« Neda stopi k njej in jo poljubi in objame. »In to je tvoje dete? Ničesar mi nisi pisala, popolnoma si pozabila name ... Pokaži mi ga no! Dekletce je, kaj ne?« Skloni se nad otroka v Palminem naročju in ga pogleda. Ljubek obrazek se ji nasmehlja, obdan z vencem črnih kodrov, in dvoje črnih očk zre vanjo. Ko prime Neda otroka za ročice, se zdrzne. Mala Jelena ima mesto dlani s peterimi prsti tik pod komolcem ročico kakor odsekano in na njej tri izrastke, podobne mezincu na nogi. Neda obmolkne za hip in potem, ko pogleda otroku zopet v lice, pravi: »Kako lepo hčerkico ti je dal Bog! A tisto na roki – ali se je ponesrečila?«

Palma nemo odkima z glavo. Stari Oluje prime dete za pohabljeno roko in dé trdo: »Bolje bi bilo zanjo, da bi umrla. Kaj ji bo lepo lice, ko pa ne bodo roke za rabo? Kateri mož jo bo vzel za ženo, če mu ne bo pomogla pri delu? Kdo jo bo redil?« Zagrenjenost zveni iz njegovih besed in prav nič pomilovanja.

»Midva jo bova redila in najino premoženje,« reče Palma tiho in se okrene v hišo. »Pojdi z menoj, Neda, mnogo si imava povedati.« In Neda ji sledi.

»Ženske marnje ...« mrmra Oluje in ju ošine z mrkim pogledom, potem vstane s klopi in se napoti počasi proti selski trgovini, mrk in izsušen kot staro suho drevo, ki zaman čaka drvarja, da bi ga posekal ...

»No, pripoveduj, pripoveduj!« prosi Neda, ko je Palma položila Jeleno na široko zakonsko postelj in jo zazibala v sen. »Vse od konca pa do kraja mi moraš povedati!«

Palma se žalostno nasmehne. Marsikaj bo povedala Nedi, a vsega ne ... »Da sva se bila odločila za le Havre, ti je že znano iz najinega pisanja očetu. V luki sva si kupila majhno a lično gostilno in sva jo pričela voditi. Sprva nama ni šlo bogvekaj, dokler niso izvedeli zanjo naši rojaki, ki bivajo tam; vedno več jih je prihajalo, drug drugemu so jo priporočali in tudi tujci so radi zahajali k nam. Našim se je tako priljubila domača hrana, da so prihajali iz oddaljenih krajev in jim ni bilo žal poti. Z vsemi smo bili kot ena sama družina. Tudi odlični ljudje so zvedeli za nas in ker je bila naša krčma zanje posebnost, so tudi oni često zahajali k nam.«

»Kako pa naši, ki tam žive? Ali kaj mislijo na dom? Ali se je tebi kdaj stožilo po njem?«

»Naši v tujini ne mislijo na drugo kakor na to, da bi si čimpreje prigarali toliko denarja, da bi bilo dovolj za povratek domov in skromno brezskrbno življenje. Midva nisva mislila na to, mlada sva še bila, kaj hočeš –«

»Ko da zdaj nista več –!« se smeje Neda.

»Ne več tako ...« zmaje Palma z glavo in Nedi se zdita njen pogled in glas težka, žalostna.

»Povej, na kakšne zabave sta hodila? Kaj sta videla, kaj doživela?«

»Te še vedno mika svet?« vpraša Palma s svojim trudnim glasom, ki zveni ko ubit.

»Ne vem; zdaj, ko si se vrnila, sem postala zopet radovedna, a velikega hrepenenja po njem ni več. Morda mi ga vzbudiš ti –«

»Neda, ne želi si v svet, mi nismo zanj in on ne za nas. Usoda ve, kam nas vsadi, in malokdo je zmožen živeti drugje ko na rodni grudi. Morda oni, ki je ne ljubijo dovolj ali ki jim je storila kaj zlega. Samo iz hrepenenja po domu sem se vrnila, Neda. Tudi ti bi ne ostala tam ...«

Da, sprva, dokler je še vse novo zate, ko ti brni glava od tisočerih slik in vtisov, ko te bole oči od strmenja v neznane stvari, tako dolgo je življenje tam lepo; a pozneje se privadiš vsemu in tedaj se ti upre, čutiš, da si izven onega življenja, vedno tuj; vse zabave, vrvenje in vse drugo te napravi nestrpno, bolno, zdiš se sam sebi zgnečen v stroj, ki te mesari ... »Vse obleke in stvari, ki mi jih je nakupil Jane po magazinih, kinematografi in plesišča, ki so mi bila sprva tako všeč, mi niso mogla nadomestiti doma. Ljudje so me gledali, ko sem hodila po ulicah, in me nagovarjali, če sem bila sama. Jane mi je dejal, da sem jim všeč. Kako mi je to laskalo! Čutila sem, da sem postajala drugačna, lepša, je trdil Jane. Sprva se mi je zdelo, da povzročajo ti pogledi mojo bojazen, sram me jih je bilo, a kmalu sem se jim privadila.«

»A Jane? Ali ni bil ljubosumen na one ljudi? Vsak naš mož bi se stepel s tistimi, ki bi se drznili tako pogledovati njegovo ženo, in tudi ona bi dobila svoj del!«

»Ne, Jane ni bil ljubosumen. Vprašala sem ga, kako da ga ti pogledi ne razjeze. On pa je dejal: Ali ni napravil Bog lepih stvari, da se jih vsi vesele? S pogledom ne vzamejo niti rožam, niti tebi barve in lepote. Zakaj bi te ne občudovali? Saj dobro vem, da si samo moja! Morda se razlikuje Jane od drugih mož v tem, ker je bil mnogo po svetu?« ...

Večeri se, v sobo se že krade prvi mrak, ko sedita Palma in Neda še vedno na postelji ob speči Jeleni in pripoveduje Palma o svetu, ki ga je zapustila. Neda ne more prav razumeti, zakaj je Palma vsa tako razbolena. Ko ji pove, da je bila skoro leto dni bolna in to po porodu Jelene iz žalosti nad njeno pohabljeno roko in iz domotožja, je Neda ne more razumeti. Moj Bog, koliko takih otrok je na otoku in nobena mati se radi tega tako ne žalosti, posebno ne, če je premožna kakor Palma. In domotožje? Da je bolj bridko ko hrepenenje po tujini?

»Da,« pravi Palma, »ko hrepeniš v tujino, ki je ne poznaš, ne veš, kaj te tam čaka in kaj vse boš videla. Predstavljaš si pač nekaj, a vse je le nejasno ... Če pa hrepeniš domov, tedaj veš natanko, po čem se ti toži, in vse se ti zdi iz dalje še tisočkrat lepše. Neda, ne želi tujine, ne želi si od doma; kakor ni dano ribi živeti na kopnem in ne ljudem brez zraka, tako je za nas tujina ...«

Tema je v izbi in Neda in Palma še govorita ... Zlati gradovi so obledeli, ker je bilo zlato na njih varljivo, in šele sedaj, ko vidita, da je tujina velika varljivka za one, ki niso rojeni zanjo, čutita vso svetost rodne grude, ki sta jo nezavedno ljubili obe, vedno, brez prestanka, ko ju je še slepil blesk neznanega. Zdaj jo gledata, pokopani pod razvalinami zlatih gradov, in zdaj vidita njeno veličino in milobo. Ko deci jima je, ki je zbežala od matere in se vrača skrušena po viharjih in bojih v materino naročje ...

Stari Oluje gleda z namršenim čelom za skupino letoviščarjev. Smeje in živahno kramljaje gredo skozi selo. Tu se počutijo kakor doma.

Sovraštvo srši iz pogleda starega. Ti vsiljenci, ki se ponašajo, ko da je ves otok njihov, kako so mu zoprni! Fej! pljune srdito na tla, zroč za njimi, in jim okrene hrbet.

»Hehe!« se z meketajočim smehom zasmeje poleg njega selski trgovec in gä sune s komolcem. »Nikar ne glej tako pisano! Vidiš jih, tiste tam, že zopet so pustili lepe denarce pri meni v trgovini! Eh, lahkomiselni so, niti denarja ne preštejejo, ko jim ga vrnem, lahko bi jih ogoljufal. Eh, bratec, blagoslov so za naš otok! Lepe denarce bodo pustili pri nas na otoku.«

»Tebi je vse samo denar!« 

»Ko da tebi ni –«

»Ne rečem, da ga zaničujem,« mu odgovarja Oluje. »A tvoja pamet je kratka kot oslovska griva, v denar si zaverovan in ne vidiš, da prinašajo ti vsiljenci semkaj strupeni dih s celine, pregrešnost in pokvarjenost. Ali jih vidiš, kako se oblačijo? Strašila, pustne šeme so! In zdaj prihajajo leto za letom, vedno več in več jih je, kakor valovi ob neurju pljuskajo preko našega mirnega otoka in svobodnega življenja na njem. Ali ne vidiš, kako nas zastrupljajo? Prvo leto so tekali še otroci za njimi in se jim rogali, tem naličenim ženskam v hlačah, – danes pa jim niso več tuje in ne bo dolgo, ko se bodo morda i naše hotele nositi tako ... Ti pa si na moč podoben židu. Vse ti je le denar. Ali ne vidiš dne, ko bo teh ljudi poln otok, ko ne bomo več gospodarji tu, temveč samo njihovi hlapci, odvisni od njihove volje!«

»Ej, črnogled si. Oluje! Denar, katerega zaslužimo pri njih, nam daje moč proti njim. In, ali je to nesreča, če nam prinašajo blagostanje? Ali si gluh in slep, stari? Poglej, koliko smokev, vina in rib pridela naš otok, nihče bi jih ne mogel prodati, če bi ne bilo teh, ki bodo pokupili za drag denar. Koliko družin je tu stradalo, predno so prišli k nam! Zdaj jim oddajajo stanovanje, žene perejo zanje, možje jih prevažajo z ladjami za denar – kaj ni to v naš prid? Raje sem sit hlapec nego sestradan gospodar!«

»Požeruh na denar si, nič drugega!« pravi Oluje in zapiči v trgovca zaničljiv pogled. »Ezav si, ki bi prodal svoje prvorojenstvo za skledo slabe leče, grabežljiv skopuh, ki mu je poginila vest v smradu trgovine! Ponosa nimaš, nič te ne veže na domačo prst.« Tok besedi mu zastane, ko ugleda med svojim govorjenjem Njega in Evo. Glasno se smejeta, ko gresta skozi luko in Njego povdarja besedico »ti«, da naj bi slišali vsi, da se z Evo tika. Poleg Eve koraka kot pokrovitelj – otočan, ki ji izkazuje čast, da jo spremlja po svojem domu.

»Hehe!« se heheta trgovec. »Glej, tvoj vnuk je tudi mojih misli – domača dekleta niso več zanj!«

Ko gresta Eva in Njego mimo obeh starcev in ju pozdravita, jima trgovec prijazno odzdravi, stari pa jima okrene hrbet.

»Svojat! Niti na lastno meso in kri se ne moreš zanesti, vsi odpadajo kakor gnil sad z drevesa, vse bo veter raztepel križem sveta! Pozabili so rod, zemljo in običaje, ponos so poteptali – Fej!«

»Bedak si, kume! Kaj naj bi z zemljo, ki umiramo na nji, niti pitne vode nimamo, bolezni tarejo nas in naše otroke. Vsemu temu bi se dalo odpomoči, če bi bil denar tu. In samo tujci nam ga prineso. Kaj ne čutiš, kako ginemo v umazanosti in razcapanosti, bolj podobni živalim ko ljudem? Meni, kume, lahko verjameš; dobršen kos sveta sem videl in življenje poznam kot le kdo. Ti, ki skoro nisi prestopil s tega otoka in poznaš mesito samo na zunaj, ti ne veš, kako drugače žive oni ljudje tam. Snaga, udobje, blagostanje, vse to da srečo in zadovoljstvo.«

»Gobezdaš in gobezdaš, a mene ne prepričaš. Sedaj smo ponosen, samosvoj rod, čeprav reven. Ako pojde po tvojem, bomo z brozgo pomešani Judeži lastne zemlje!« Oluje se molče napoti domov.

V globino se mu je kakor rana zasekala zavest, da hodi njegov ljubljeni vnuk s tujko. Ne pozna je, a čuti, da je pogubna zanj in rad bi ju odtrgal vsaksebi. A kaj, kako naj to stori? Prepoved bi ne zadostovala. Čuti se osamljenega v svojem sovraštvu do tujcev. Res je, nekateri otočani jih v dušah mrze, a na videz so prijazni z njimi, kajti k temu jih tira njihova dobičkaželjnost. O, stari Oluje jim privošči blagostanje, in tujcem, da jih domačini skubejo, a boji se, da bo popustila mržnja otočanov, ko se jih bodo navadili, da se bo slejkoprej spojilo njihovo žvljenje z življenjem, ki ga žive ti vsiljenci, da jih bo zastrupilo in jih bo pogoltnil val s celine ... Ko se vraća proti domu, srečuje dekleta in žene, ki nosijo v velikih lesenih niškah na glavah kamenje. Kuluk opravljajo mesto mož, bratov ali očetov ali pa jim pomagajo graditi in popravljati ceste.

Mlajše ne nosijo več domače rjave obleke, temveč pisane obleke iz blaga, ki je kupljeno v mestu, in one, ki niso bose, nosijo cenene čevlje iz tovarn in ne več doma napravljenih opank. Kdo bi se trudil, če pa lahko vse to kupijo v mestu za mal denar?? Nemalo ponosne so na to novotarijo in zdi se jim, da so že nekoliko podobne tujkam.

No da, stari ljudje, ki so ostali zvesti starim oblekam, jih grajajo, a kdaj se je mladina brigala za to? Tudi zdaj, ko pozdravljajo Olujo, ki gre proti njim in se mu nasmihajo kljub pezi kamenja, ki jo nosijo na glavi, jim odgovori starec le z nejevoljnim mrmranjem, in ko odidejo mimo, se ozre še enkrat za njimi in zarentači: »Pustne šeme, opice!« ter nadaljuje svojo pot.

One pa, ki so ga čule, se mu smejo: »Ej, kume, ne žali nas, z eno nogo stojiš že v grobu, pazi na svoje besede, da te ne potegne njihova teža s seboj v pekel!« Kramljaje in prepevaje gredo naprej ...

Palmino dete, mala Jelena, je bolna. Tudi njej ni prizanesla bolezen, ki žanje otroke. Vse sta storila Palma in Jane zanjo, kar je bilo mogoče, saj imata denarja dovolj, da prihaja k njim vsak dan zdravnik s sosednjega otoka. Jelena ima vročino, vedno višje šo številke na toplomeru.

Palma, sama vsa bolna in slaba, se ne gane od otroka. Brez besed strmi vanj. Če bo otrok prebolel noč, se spotil in zaspal, bo ozdravel, je dejal zdravnik in odšel. Palma gleda za njim in ne doume, kako more človek s tako mirno dušo, s tako skopimi besedami razsoditi o življenju in smrti. Z odločnimi rokami, katerih je Palmo tako groza, se dotika otrok in pravi: dobro, slabo, dobro, slabo, slabo ... Kakor vrtnar, ki odbira sadove, zdrave in piškave, katere bo zavrgel. A vrtnarju je bolj žal sadov ko temu zdravniku otroških življenj.

»Kaj tugujete, če vam mro otroci?!« je dejal tarnajočim ženskam, – »saj same nimate kaj jesti. Čemu toliko otrok, da stradajo od rane mladosti in se ubijajo svoj živ dan za skopo skorjo kruha, končno pa se izpridijo, gredo po svetu, obleže na bojišču v vojni ali pa se vrnejo kot nerabni pohabljenci domov. Če je božja volja, jih pustite umreti zdaj, ko še niso izkusili življenja in ga prekleli ...«

A kdo bo uveril mater, da velja to njenemu otroku? Vsaka upa, da je baš njenemu namenjena lepša usoda ... Za te otočane je zdravnik še vedno neke vrste čarodej, ki, če le hoče, pomaga. Kako naj ga pripravijo do tega, da jim reši otroke? Denarja, mnogo denarja bi mu ponudili, morda bi jim potem pomogel. Toda revni so in premorejo komaj za kruh, – kako naj plačujejo zdravnika?

Hiše, postavljene v gruči, se tesno tišče druga druge. Smrad vlada po hišah. Revščina ne diši blago ... Deževnica v vodnjakih je izpostavljena dan na dan vročini, po mesece je ne priteče sveža kapljica in zato ni čudno, če ugonablja zdravje otrok, ki jo pijejo vroči od tekanja in stikanja za nezrelimi smokvami. Žive vode, vrelca, ni na otoku.

V luki, kjer je že za plime nizka voda in kamor mečejo v morje najrazličnejše odpadke jedi, razbite posode in nesnažne cunje, se ob oseki usmradi in izhlapeva kužen zrak. Otroci bolehajo in matere, katerih nihče ne pouči, so obupane. Nihče se ne spomni, da bi osnažil luko in prekuhal pitno vodo ... V cerkev se zatekajo in molijo, naj Bog odvrne bolezen.

Palma je ostala doma, ni šla za pogrebom svoje hčerke. Doma sedi sama. Izpolnila se je želja starega Oluje, ki je dejal, da bi bilo bolje za malo Jeleno, če bi umrla. Nikoli bi ne mogla delati ko druge žene, kajti po očetu Roku je v krvi pohabljenost. Ali pa je bila za Palmo kazen božja, da ji je dal pohabljeno dete, ker je ušla od očeta.

Palmi oživi spomin na oni čas v Havru, po porodu Jelene, ko se je popolnoma spremenila ...:

Iz dneva v dan je postajala tišja in molčečnejša. Rada bi bila pozabila na otrokovo hibo, obdala ga je z vso ljubeznijo kesanja do očeta, ki ga je zapustila, a vse zaman.

Nekaj tujega se ji je oglašalo v srcu, nekaj, česar ni poznala doslej; domotožje. Vse se ji je zdelo prazno, ves vrvež, vee dejanje in nehanje ... venomer se je vpraševala: čemu vse to?

Nenadoma so pričele ugašati svetle luči, ki jih je prižgala ljubezen v nji, in zaželela si je domov, domov; kot ranjena, do smrti ranjena žival bi bila rada zlezla v rodni brlog in izkrvavela ...

Nič več ni delala, ni zabavala gostov z veselimi besedami in srečnim nasmehom. Neprizadeta je sedela v gostilni, gledala preko vsega in bledela.

Stalni gost iz najboljše družbe, katera je slučajno iztaknila ta kraj in očarljivo gospodinjo, ki je bila sredi drugih ljudi nenavadna pojava, je pogosteje prihajal: monsieur Vilans. Rad je kramljal z njo, ker se je bila hitro priučila tujega jezika. Neprisiljeno ji je dvoril, in včasih, če je zašla mala cvetličarka tja, je kupil Palmi šopek vijolic. Palma je bila vajena laskanja, skritega in opitega, a vendar ji je ugajal gospod. Če ga nekaj dni ni bilo na izpregled. je pogrešala njegove prijazne oči in lahke besede. Njen prijatelj je bil edini Francoz, do katerega je čutila nagnjenje kot do dobrega znanca, ki mu lahko zaupa vse.

Janeta so klicali včasih opravki in trgovski posli po cele dneve v druge kraje. Vedel je, da Vilars rad kramlja z njegovo ženo, a ni bil ljubosumen nanj. Bože, to spada k poslu, da mora biti gospodinja prijazna z gosti, in laskalo mu je, da se je sukal okrog njegove žene tak gospod, saj je dobro vedel, da ljubi Palma le njega. Poznal je čut dalmatinskih žena in njihovo zvestobo. Ko je opazil Palmino žalost vsled pohabljenega otroka, jo je skušal odvrniti od neveselih misli, da jo je pogosteje vodil na zabave.

Jane je zaupal svoje skrbi Vilarsu: da mu je dejal zdravnik, naj vodi Palmo mnogo na zrak in je nikar ne pušča same. Vilars mu je ljubeznivo obljubil, da bo pomagal razvedriti Palmo. Odslej se je večkrat pripeljal v svojem avtu in jemal Palmo s seboj na izlete. V havreški okolici je imel malo, vili podobno hišico, tam jima je pripravila oskrbnica vselej zakusko, ko sta se vrnila s sprehoda ob morju. Po dnevu, preživljenem ob obali zunaj mesta sredi narave, jo je vozil zopet domov.

Palma je postajala od dne do dne bolj žalostna. Same oči so je bile. Velike, vlažne so sanjarile nekam v daljo. Nič ni vedela, kaj se je godilo okrog nje, le redko se je prebudila za kratek hip in se nato zopet pogreznila v melanholijo.

Pogosto je prihajal Vilars in jemal Palmo s seboj na izlete. Jane mu je bil hvaležen, da posveča njegovi ženi toliko pažnje, jo zabava in ji preganja žalostne misli.

Palma ni opazila, da so postajali na izletih stiski Vilarsovih rok pogostejši in toplejši in da mu je obležala med vožnjo roka često na njeni rami. Vilars, razvajeni ženskar, sit varijetejskih lepotic, dam iz družbe, midinetk in modelov, se je vnel za to preprosto, prekrasno otočanko, ki je bila po duši otrok in so ji bili vsi rafinmaji tuji. Užival je njeno nepokvarjenost in čakal prilike, da utrga »oživotvorjeno melanholijo«, kakor jo je imenoval.

In prišel je dan, kristalnočist in topel jesenski dan, ko je žarelo listje v vseh barvnih odtenkih in so se kodrali na nebu od vetra gnani oblački ter je vstajal v mraku vonj po algah iz morja, dan, ki ga ne pozabi Palma nikoli ...

Po kosilu se je odpeljala z Vilarsom v njegovo vilo. Osknbnice ni bilo doma, postregla sta si sama.

Kaj je bilo v onem vinu? Ali jo je bil kdo uročil? Kdo ji je vzel voljo in zavest?

Palma se je kasneje spomnila vsega kot neresničnega privida, kot zopernih, odvratnih sanj ...

Brez volje se je predala objemom in poljubom Vilarsa, da, celo vračala mu jih je, potem ko jo je bil popolnoma omamil z bajko o njenem domu. »Palma, lepa in otožna Palma, daj, da te vzamem s seboj v deželo tvojih sanj in hrepenenj ... Vem, kam ti želi srce; pod ono vroče nebo, kjer so vetri bolj topli ko pri nas ... Poznam jo in ljubim to tvojo deželo, tvojo solnčno domovino ... Tam sta človek in narava eno, nič ju ne razdružuje, solnce in vetri te poljubljajo ... te objemajo ...« Palma je vedela, da se je godilo z njo ono strašno, česar ne bo prebolela nikoli, vse življenje ne, a v nji ni bilo nič odpora; brez moči je bila, ker se ji je zdelo, da bi z eno samo kretnjo upora pregnala čarobni privid, ki ga ji je naslikal čarovnik Vilars, privid o domu, tako živ, ko da se je resnično porodil pred njo. In če bi ji bilo umreti tisti hip, bi se ne zganila v obrambo, zakaj videla je svoj dom tako živo pred seboj in zdelo se ji je, da je tam ...

Izgubila je bila zavest. Prebudila se je doma v postelji. Nezavestno jo je pripeljal v avtu Vilars. Poslali so po zdravnika.

»Nič ni ...« je dejala Palma medlo Janetu, ki se je skrbno sklanjal nad njo, potem se je okrenila k zidu, ko da bi hotela spati ... Sama je bila ...

Jokati ni mogla. Vse v nji je bilo prazno ... prazno ...

Kar je za Dalmatinko najhujši prestopek, to je bila zagrešila: zakonolomstvo. Jasno se spominja, kako se ji je, devojki, zdela ta beseda strašna, grozna. A zdaj je bila prazen zvok in nič strahu ali kesanja ji ni povzročila. Niti beseda, niti zavest dejanja ... Vse je bilo prazno v nji. Pusto kakor domači nenaseljeni otoki pod zaoblačenim nebom v suši ...

Samo bol in hrepenenje po domu sta rastla in žalost po njem ...

Bolj ko kdaj preje jo je negoval Jane. Palma bi se bila rada odtegnila objemom svojega moža, slaba vest jo je odvračala od njega, a dolgo se mu ni mogla izmikati.

Z bolestno slo se je združila z njim v ljubezni, z obupom se je predajala strasti, bolj vroče kot kdaj, da bi priklicala v srce ono iskro, ki bi znova zapalila ugasli plamen čuvstva. Brezbrežni trenutki naslade so ju družili, ko sta stremeli bitji obeh za tem, da bi dali drug drugemu vse, kar premoreta. Jane je bil srečen v onih trenutkih in hvaležen usodi, da ju je privedla v tujino, kajti prepričan je bil, da bi mu Palma ne dala te ljubezni doma.

Meseci so minevali in v prazno Palmino dušo je segal mrzel strah.

Čutila se je mater ...

Kdo je bil oče življenja, ki se je budilo pod srcem? Palma ni vedela. Črna tema je bila razprostrta čez ure objemov z Vilarsom in njenim možem. Vse se je zgodilo pod pritiskom neizbežne usode proti njeni volji. Praznota in ravnodušnost, ki je prevladovala doslej v Palmi, se je spremenila v grozo ...

Če bo otrok njegov, Vilarsov, ki hodi vsak dan še v njihov dom in s sočustvom površnega znanca sprašuje po njenem zdravju, če bo otrok njegov, kako naj donosi plod pregrehe? Ne mara ga, sovraži ga, groza je je pred njim. Kako naj bi živela in gledala dan na dan plod svojega greha? Zakaj greh je bil, nihče ne more oprati z nje madeža. Morda pokora? Kesanje?

V cerkev ne more in noče, izgubila je vero, da bi jo mogel odvezati od greha človek, pa najsibo nazvan »božji namestnik«. Prav nič bi ne izpremenilo zavesti greha – morda samo Janetovo odpuščanje. Vse življenje bi mu zastrupila s tem priznanjem, čeprav bi ji morda odpustil, – ne, tega ni smela storiti. V svoji jezi bi se morda celo spozabil nad Vilarsom. Ali pa naj bi bil Vilars brez kazni? Kazen? Zakaj? Saj se ni branila, niti z besedo, niti z dejanjem ... Saj je bilo, ko da hoče biti njegova. O, ko bi se mogla očistiti zavesti greha! Saj ni bila kriva, saj ni hotela, samo branila se ni – sam Bog vedi, kaj jo je bilo uročilo ...

Vse njeno Bogu vdano življenje devojke ne more odtehtati zakonolomstva. Ne, nikoli ...

Čigav je otrok, ki ji živi pod srcem? Če je Vilarsov, potem ne sme živeti. A če je Janetov? Morda bi ji Bog dal sina, morda ga ji je dal kot znamenje odpuščanja.

Kesa se noč in dan in moli pokoro. Ko bi ji Bog dal sina z Janetom, tedaj bi se ji umirilo srce. A če bo otrok pohabljen kakor Jelena?

Groza jo stresa ob tej misli. Kakšna kletev leži nad njo? Palma čuti krčevito bolečino v srcu in ve, da bi ne mogla prenesti tega gorja, še enega pohabljenega otroka ... O Bog, ne bodi okruten!

Palma se je zajedla z bridko, bolestno zagrizenostjo v misel, da bo otrok, če bo Janetov, pohabljen. Če pa bi bil Vilarsov, morda bi bil lep, morda bi bil celo sin, tak, kakor si ga Jane želi ... in on bi ne vedel, da ni njegov ... Vse je zavito v strašno, skrivnostno meglo. Sleherna misel na življenje, ki se poraja v nji, je boleča, globoka rana.

Ne, ne, ne ...! jecljajo mrzlično njene ustne, ko zagreba glavo v blazino in duši solze in jok, da bi je ne čul Jane, ki spi na njeni strani ... Nočem, nočem – čuješ, Ti Bog; če si, – nočem, nočem ...!!! Stori, da ne bom mati tega plodu, naj umre ... nočem ... nočem!! Še in še ponavlja to besedo zavedno in nezavedno po cele dneve in krči pesti in ječi: zakaj vse to, o Bog ... zakaj ... In nenadoma se nekega dne odloči jasno in trdo: ta otrok se ne sme roditi.

Nezaželjen je nepričakovano segel v njeno življenje, ki se ji je zdelo sprva tako lepo in vredno, tako srečno in zadovoljno ... Ne, ne sme živeti, ne sme se roditi ... Jane še ne ve ničesar o njenih materinskih slutnjah ...

Naglo, kakor je dozorel ta sklep v nji, ga je Palma izvršila. Ni ji bilo težko najti zdravnika, ki je opravil za dobro plačilo, kar je bil vajen delati že dolgo. Palma je bila spoznala mnogo žena, ki so se zatekle kdaj v svojem življenju k zdravniku ali kaki ženski, da sta jim odpravila nezaželjeni plod, in zlahka je izvedela za naslov zdravnika, ki ji je pomogel.

Palmi je bilo, ko da mora strgati poslednji sram raz sebe, ko je predala svoje ubogo oskrunjeno telo zdravnikovim rokam, da jo je rešil moreče skrbi. V trenutkih največje bolečine jo je nenadoma prešinilo: kaj če je dete vendarle Janetovo, sin, ki ga ne bo nikoli donosila? In ta hip je bila bolečina v srcu močnejša kot telesna in rada bi bila zagrabila in ustavila neusmiljeno roko, ki je uničevala njene poslednje nade, a zavedala se je, da je prekasno, da je zdaj vse zaman.

Bolečina, ki ji je parala telo kakor s tisoč topimi noži, ji je ubila sleherno misel, in zdaj je bila Palma samo še ubogo mučeno bitje, ki duši živalske krike in se zvija v neznanskih bolečinah.

»Umreti, doktor, umreti ... Napravite konec, ne morem več ... umrla bom.« Znoj jo je oblival od silne bolečine, solze so ji tekle iz oči in nohte je bila zagrebla globoko v dlani.

»Prenehajte, doktor, za božjo voljo ... umrla bom, če mi ne daste, da se odpočijem ...« je hropla s poslednjimi močmi. In ko je zdravnik ugodil njeni prošnji, ko je ležala vsa izmučena od bolečin na operacijski mizi, je molila v duhu: »O, blažene bolečine matere, ki poraja življenje, kako sladke ste napram tem, ko pogublja in izgublja dete ... pa naj bi bilo še tako pohabljeno.«

Zopet se je predala zdravnikovim rokam, dokler ni bila uničena poslednja sled po mladem življenju, v duši pa je zevala globoka, razbolena rana, polna pekočega kesanja.

Palma se je v avtu vrnila domov z zavestjo, da je nekdanja Palma izkrvavela pod zdravnikovim nožem, to pa, kar se je vrnilo v nekdanji srečni dom, je utelešena bolečina, ki nikoli ne mine ...

Janeta ni bilo doma, moral je po poslih za nekaj dni od doma in to je izrabila Palma, da je izvršila svoj naklep. Ko je legla do smrti utrujena v postelj, je čutila, kako krvavi in slabi. Želela si je, da bi izteklo polagoma življenje iz nje in da bi usnula v smrt, ne da bi vedela kdaj in bi se nikoli več ne prebudila ...

Tako je torej življenje v velikem svetu, kamor si je tako želela, za katero je bila pripravljena žrtvovati dušo ... Spominja se onega popoldneva v vinogradu, predno je prišel Jane, in želje, da bi se pojavil vrag iz bajke in jo povedel v svet. Želja se ji je izpolnila in zdaj je plačala odkupnino za one kratke ure veselja, ki ga je užila.

O, dom, ki ležiš sredi morja na sivih pustih skalah, blagoslovljen bodi tvoj mir in tvoja oddaljenost od sveta! Le kdor je pogledal v valovih velikega sveta na dno čaše, polne napitka življenja, ta zna ceniti in ljubiti neoskrunjeno samoto otoškega življenja. Tam, samo tam se bo morda povrnil Palmi mir. Domov! Domov!!!

Že sama beseda je bila zdravilo, solnčni žarek v njeno bol. Domov za vsako ceno, čim bo mogoče ...

Toda kako naj pogleda Janetu v oči, ko se vrne? Ali bo mogla zatajiti, kar se je zgodilo? Da, z zdravnikovo pomočjo ...

Jane ni slutil, kaj se je zgodilo, ni vedel, kako sama je Palma in tako trpi z dvojno pregreho na duši. Pod zdravnikovim nožem, ki jo je rešil in jo obenem ugonobil, je izgubila vsa čuvstva. Vse v nji je bilo prazno, niti ljubezni do Janeta ni čutila več. Vse je bilo opustošeno – golo. Samo želja po domu je gorela kot večna luč na razvalinah njenega srca.

Prepošten je bil Jane, da bi mogel slutiti, kaj mu žena prikriva. Vse, kar se mu je zdelo tuje na nji, je pripisoval njenemu domotožju in melanholiji. In ko mu je Palma povedala, da ne more več bivati v tem tujem mestu, da si želi doma in očetovega odpuščanja iz oči v oči, je bil koj pripravljen prodati vse, kar je imel, in odpeljati Palmo domov.

Končno je sinil dan, ko so bili v vlaku Jane, Palma in mala Jelena, in so gledali na Havre, ki se je odmikal kakor dosanjan sen, pogrezajoč se v pozabo. Čim dalje proti jugu jih je peljal vlak, tem lažje je postajalo Palmi pri srcu in plaha nada se je budila v njej: morda pa je i zanjo nekje pozabljenje ...

In zdaj je tu, na rodnih skalah. Mir krog nje ji je upokojil srce in zdi se ji, da bledi v njej zavest krivde, kot bledi v spominu slepca vtis barv, ki jih ne vidi več.

Kadar gleda zopet na morje, ki leži pokojno in sega v daljno daljo, tedaj čuti Palma ono veliko moč prostranosti, ob kateri postane ničeva in izgine vsaka stvar, porojena iz umazanosti sveta, katerega je spozaiala. O, morje! Vse utone v njem, kar pokoplješ vanje ... vse ... In Palma ve: iz njega pa bo zrasla nova ljubezen med njo in Janetom, da, zrasla bo iz morja, lepa in živa kakor so ob solnčnih zahodih barve na njem ...

Njego gloda za Evo; na stričev poziv je odšla v hišo. Le čemu jo je zopet klical? Ali kaj sumi? Morda pa je dejala, da čuje njegov klic samo zato, da bi se ognila odgovoru na vprašanje, ki ga ji je stavil.

Rad bi spoznal zagonetko tega dekleta.

Sprva je delala nanj vtis mlade dame iz sveta, ki ne jemlje življenja preresno, temveč se smehoma izogiblje njegovim zoprnostim. Ljubezen? Takozvane velike ljubezni pač ni občutila in doživela. Ne, tem dekletom, katere žive v mestih v vednem stiku z moškimi, katerih ne čuvajo moderne matere, tem dekletom ne pomeni srečanje z moškim onega nemira, ki vzburka čuvstva do globine, plehka so, kakor ono življenje tam in zato pač niso zmožna občutiti ljubezni. Moderna dekleta razdajajo svoja takozvana čuvstva hkrati med filmske zvezdnike, svetovno znane tenorje in športne šampijone. Popolnoma razumsko se predajajo ljubezenskim avanturam, hoteč izrabiti vsako prijetno priliko, da užijejo življenje.

No, morda Eva ni baš do pičice takšna ko ta dekleta, morebiti je nekoliko boljša, globlja od njih. A če se je nadejal, da bo po onem, kar se je zgodilo med njima, krotkejša, da bo, kakor so navadno dekleta po takih dogodkih, vsa prijazna in udana, se je kruto motil.

Zanj je bilo in je to dekle čudež – zakaj prinesla mu jo sprostitev, dala mu je v trenutkih, ko je spregovorila kri, ono ekstazo čutov, ki mu je bila doslej neznana in ki se je baš od nje ni niti najmanj nadejal.

Globoko v svojem bistvu ji jo hvaležen za to in rad bi ji to pokazal, a njena trma mu brani.

»Povej, Eva, ali te je res klical stric ali si namenoma ušla, ker nočeš odgovoriti na moje vprašanje?«

Eva, vrnivša se iz hiše, se zlekne leno v ležalnik poleg Njegovega. Že iz te kretnje govori jasno žaljiv način odgovora, Njego to čuti.

»Če mi vprašanje ne prija, enostavno ne odgovorim nanje, ni mi treba radi tega zakrinkati molka z begom, verjemi mi. Dragi moj, ti pripisuješ vse preveč važnosti svoji osebi! Sploh pa ne vem, kaj naj bi ti dalo pravico, da preiskuješ moje misli in želje kakor psihijater? Zakaj mi pa ti ne poveš svojih –?«

Njego skomigne hladno z rameni: »Ničesar ti ne prikrivam, draga moja, vse preveč važnosti pripisuješ svoji osebi!«

»Tem slabše, če mi nimaš ničesar prikrivati! Sovražniku – meni (saj sta si mož in žena vedno sovražnika, kaj ne? Midva sva najboljši primer za to) so znane vse skrivnosti, tebi pa mojih niti ena! Vem, vem, mnogo nesreče izvira iz neizgovorjenih besed –«

»Vidiš!«

»In obratno: iz izgovorjenih! In ker verujem bolj v to, ostanem pri tem!«

»Smešna si s svojo željo, da hočeš biti kot ženska gospodar položaja. Ženske to ne bodo nikoli. Ker so že od narave ustvarjene za podložna bitja, ne morejo biti nikoli pametnejše in močnejše od mož!«

»Smešno! Ne bom govorila praznih besed, opozarjam te samo na zgodovinska dejstva. Že Eva, ki je zapeljala Adama v prvi greh, je najboljši primer, kako so moške slabosti – kje je bil Adamov sloviti moški razum?«

»Ta tvoja ljubezniva sestra po imenu je bila samo slepo orodje hudobnega duha, tu torej ne more biti govora niti o ženski niti o moški pameti ali slabosti.«

»Torej prav. Toda Judita, ki je odsekala Holofernu glavo, Kleopatra, ki je pripravila Antonija do izdajstva, Dalila, ki je upropastila Samsona, Salambo, Monna Vanna, vse so jih pripravile do tega, da so postali izdajalci domovine, Saloma –«

»Literatura, draga moja, vse to je več ali manj literatura, plod pesniške domišljije!«

»Ne; nekaj izmed teh navedenih primerov je vendarle živa resnica, in če bi bili samo »plod pesniške domišljije«, kakor si se blagovolil izraziti moraš vendarle priznati, da imajo i pesniški umotvori svoje zrno verjetnosti, in če bi ne bilo takih žensk, bi gotovo ne bilo v literaturi toliko primerov zanje. Sicer pa, naj ti bo. Kaj pa Ivana D'Arc? Menda mi vsaj tu ne boš dokazoval, da je bila samo plod fantazije, in ali ni s svojim ženskim razumom premodrila vse pametnjake okoli sebe?«

»Tudi ona je bila samo poslanka božje volje –«

Eva se glasno zasmeje: »Bože moj! Odkdaj pa veruješ v Boga? Ali res samo takrat, če ga potrebuješ za dokaz svojega moškega razuma ali nezmotljivosti?«

»Prav, pa pustimo versko vprašanje, a ravno Ivana je najboljši dokaz, da ženska pamet ni bila kos moški, sicer bi ne gorela na grmadi.«

»Saj je imela tudi moške zagovornike, kako pa da ji ti niso mogli pomoči s svojim nezmotljivim razumom? In po tolikih letih so ji vendar priznali njeno veliko delo, čeprav ne njenemu umu, temveč božji milosti, ki si je izbrala baš žensko za svoje orodje. Kaj meniš, zakaj ne rajši moškega?«

»No, pa se udam, če te to osreči. A priznati moraš, da so zmagale vse te ženske za ceno lastne osebnosti, čuvstev in srca. Zmagale so efektivno za nekaj časa, a naposled so bile le premaganke. Samo sila njihove ljubezni, bodisi zavržene ali neutešene, je vzpodbodla njihovo maščevanje do takozvane zmage, torej ne pozitivni moment.«

»Ko da ni primerov, da je i pri moških često tako. Nu, pa recimo, da imaš prav, nastane pa vprašanje, če je zmaga zato manj vredna? Tako kot tako. O načinu zmage pa vprašam: katera je več vredna, tista, ki jo priboriš s srčno krvjo, tveganjem vse svoje sreče in življenja, ali ona, ki jo dobiš slučajno, ali zvijačno, neodvisno od globljih čuvstev?«

»Ali priznavaš, da delajo moški z zvijačo?«

»Seveda!«

»Ali je zvijača plod pameti, duha?«

»Seveda!«

»Torej če zmagujejo moški z zvijačo, intelektom, je znamenje, da so pametnejši, in to trdim ves čas!«

»Ali pa ženske niso zvijačne? Judita? Saloma? Prav tako kakor moški! Saj nikakor ne trdim, da so vse pametnejše od moških, a jezi me, da jim odrekate zmožnosti, katere so tekom stoletij dokazale. Ženske so lahko prav tako pametne ali neumne kakor moški, nič več in nič manj. To trdim in bom trdila.«

»Pa naj ti bo; vdam se! Morda je res mogoče, da dosega pametna ženska z razumom neumnega moškega,« trdi Njego in pretirava svoja naziranja, da bi še bolj razdražil dekle.

»Eva, če je to tvoj način občevanja z moškimi, da jih neprestano ponižuješ, te opozarjam, da se bo vsak raje odrekel časti postati tvoj mož in poslušati podobne trditve. Ostala hoš na stara leta samica.«

Eva se glasno in nervozno zasmeje: »Kdo pa ti pravi, da se nameravam kdaj poročiti? Zato mora biti človek ustvarjen, daru je treba za to. Živeti skupaj, se pravi, živeti življenje kompromisov, se neprestano odrekati drug drugemu na ljubo stvarem, ki so ti všeč – če si pošten; ali pa ga goljufati in jih počenjati skrivaj. Eden od zakonskih drugov mora biti stoodstoten altruist, ki se odreka dragemu na ljubo vsemu in trpi, da dela drugi, kar mu je všeč. Ker mislim, da nisem sposobna niti za eno niti za drugo, ne prihaja zakon zame v poštev. Jaz, ki tako ljubim svobodo, naj bi se ji dala zasužnjiti? Nikoli!«

»Postavim, da bi se bila sploh zmožna zaljubiti –« prične Njego in umolkne, ko vidi prizadeti Evin pogled.

»Torej res misliš, da se nisem zmožna zaljubiti?« tako presenečeno zveni Evino vprašanje, da je Njegu za hip žal svoje odkritosrčnosti, a kljub temu nadaljuje s fanatično brezobzirnostjo svoje dalmatinske krvi, v svesti si, da mora dekle slišati resnico. Z naslado ji govori, ker čuti, da jo boli ta način: »Da, prepričan sem, da nisi zmožna ljubiti. Ljubiti se pravi žrtvovati, ti pa si velika egoistka. Žena, ki govori tako o zakonu kakor ti, po mojem mnenju ne zna ljubiti. Toda to sem te hotel vprašati: kaj bi storila, če bi se zaljubila in bi te dotični hotel za ženo? Ali bi se poročila z njim?«

Pozor, – si misli Eva – morda me hoče Njego s tem vprašanjem ujeti v past? Nasmehne se: »Ne bi se. Lahko bi živela z njim, a svobode bi mu ne mogla žrtvovati.«

»In če bi vedela, da osrečiš moža na ta način, da se poročiš z njim? Ali bi bila zmožna te žrtve? Predpostavljam seveda, da bi ga ljubila.«

»Zakaj me vprašuješ stvari, o katerih veš, da ne morem soditi, če trdiš, da nisem zmožna ljubezni? Kako naj torej vem, kako bi v takem primeru ravnala?« pravi Eva, zazdehne leno in se okrene na ležalniku. Jeziti hoče Njega, ker je tako slep, da ne vidi njene ljubezni. Kje je torej oni sloviti moški um?

»A če bi imela otroka?«

»Res ne vem,« pravi Eva navidezno do skrajnosti zdolgočasena, »danes sem mnenja, da bi jih sploh ne hotela imeti. Ti si jih seveda kot rojen Dalmatinec želiš vsaj pol ducata?«

Dasi Njego sluti, da se Eva norčuje iz njega, hoče vendar zaključiti pogovor in zato mirno puhne dim iz cigarete in de: »Nikakor. Navzel sem se nazorov iz tvojega sveta. Ne, ženitev me ne mika, posebno ne še sedaj, ko sem mlad. Čemu naj se ženim, ko ...«

»– pa se ti dekleta kar ponujajo, ali ne?« Jedka ironija zveni iz Evine opazke.

»Rekla si,« skomigne Njego z rameni in dobro čuti, kako se je Eva sama prizadela. »Čemu naj obljudim svet z ljudmi, ki jih je že itak prepoln? Naj delajo to drugi, če jih je volja.«

»Kako različen si od svojega brata! Najboljši primer si, kako zamore okolica spremeniti človeka. Radovedna sem, kakšen bi bil, če bi bil ostal tu na otoku kakor Tomo in bi ne bil šel študirat. Pokvarjen si kot večina mož s celine, nikakih idealov nimaš; ali te ni sram, da si popolnoma zatajil svoj rod. Ali se zavedaš, da si izrodek? Dekadenten tip svojega rodu?«

Eva ga žali na najbolj očividen način. Videti ga hoče razjarjenega, užaljenega, v kakršnemkoli čuvstvu napram nji, zakaj eden edini, ki si ga je tolikanj želela, ji ni zmožen dati: ljubezni.

»Svarim te, Eva, ne izzivaj moje jeze, tudi jaz znam biti nesramen in žaljiv! Da, ti znaš biti žaljiva z neko samozavestjo, ki mi je popolnoma nerazumljiva, včasih bi te najraje pretepel, če me gledaš tako posmehljivo kot zdaj.«

Njegu je dih še glasen, oči se mu stisnejo v hipni jezi, ko prime Evo za roko in jo stisne z vso močjo. Hoče, da bi s krikom bolečine izdala svojo žensko slabost, svojo očividno laž, a Eva niti ne trene z očesom, ko čuti neznosno bolečino, in se ironično smehlja, gledaje mu v oči.

»Zakaj ne priznaš, da te boli –?« pravi Njego surovo.

»Ne napravim ti tega veselja in če mi odtrgaš roko,« pravi Eva počasi. Sovražno ji zveni glas. Potem se moi kljubovalno in izzivalno nasmehne.

»Ta tvoj nasmeh, kako mi je zoprn – če bi vedela!«

»Zato, ker ti pravi, da mi ne moreš ničesar prizadejati, nič, prav nič ne more uničiti moje samozavesti, ki jo sovražiš – čuješ: prav – nič –!«

Eva mu nenadoma ovije roko okrog vratu in ga poljubi. »Pojdiva jadrat – daleč!«

»Pojdiva,« Njego je premagan. Njenih poljubov se mu hoče. S tem, ki mu ga je dala zdaj, je izbrisala v hipu vse sovražnosti med njima in tam zunaj v lesketu morja bosta pozabila na vse, kar ju razdvaja, zopet bosta eno, in vse bo pozabljeno.

Nihče ne govori.

Zdaj poje veter svojo pesem in glas valov jo spremlja s svilenim šumenjem.

Eva sloni na jamboru, roke vetra jo priklepajo nanj. Po morju in valovih gleda, ko da bi glasno mislila: morje – morje ...

Rojena je bila ob morju in prva leta svoje mladosti je preživela ob njem ... In vendar ... ni ga poznala doslej ... Slike z morja ji niso povedale ničesar; nič, prav nič ni bilo ostalo v njeni trezni zavesti, ne barva, ne zvok, ne občutek prostora ...

Le včasih ... v hipih, ko je človek v sanjah obdarjen z darom vidca, ko vidi z dušnimi očmi, kar mu s telesnimi ni dano, ko vstanejo v podzavesti slike hrepenenja, ki mu jih pošlje božanstvo v dokaz, da je v življenju in nad njim nekaj skrivnostnega, kar ni zavisno od človeške volje ... tedaj ... tedaj je Eva zaslutila morje. Ne morje tako kot je; ta lesket, te barve, ti zvoki in šume in to občutje – ne tega ... Zavest morja, njegova dušo ... Ono nadčloveško, kar je v njem, ono veliko, strašno in očarljivo brezbrežnost, ne samo zunanje, prostorninske, temveč smiselno ...

Nekaj velikega, veličastnega kakor ... smrt ... ali ljubezen ...

Velikega ... Zopet je njen pogled potopljen na obzorju ...

Roke razprostre po jadru, ko da je križana na njem:

»Rada bi bila jadro ... Da bi lovila objem vetra in trepetala z njim in gnala ladjo naprej, naprej ... v neznano ... Da bi čutila srd vetra, se borila z njim, se mu ustavljala, mu kljubovala.«

»Kaj nisi ti jadro in nisem jaz veter, kaj si ne kljubujeva in se ne prepirava, ali se ne protiviva drug drugemu in se ne vdajava brezveterni tišini ...?«

Eva ne odgovori. Oslepljena je od bleska, oglušena od morja, zato ne čuje in ne vidi ničesar, ne dojame smisla človeških besed in ne njihovega zvoka ...

»Ti ne moreš ljubiti ljudi,« ji pravi Njego po dolgem molku, »nikoli jih ne boš ljubila, zakaj ničesar ni ostalo od tvoje ljubezni zanje, vso si jo dala morju, solncu in vetru ...«

Potem zapoje domač napev, žalosten in enostaven, in valovi, ki se penijo ob ladji, ga spremljajo ...

Ko da je sam v jadrnici, se mu zdi, zakaj Eva ni prisotna, njene misli so daleč ...

Noč je pozna. Tomo, Mare in Kata so šli že davno leč, utrujeni od celodnevnega napornega dela. Tudi Njego se je ta večer proti svoji navadi rano vrnil. Le Eve še ni doma ...

S stričevega doma grede je napravila dolg sprehod.

Večer na obali.

Nad otokom visi luna kakor velik lampijon in beli s svojim sojem cesto na obali. S šumenjem reže tišino delfin. Sikajoče se penijo vali, ki jih povzroča, in od časa do časa se žival prevrne v vodi ko bleščeč lik iz črnega premoga.

Jug bo. Delfin ga oznanja, če zaide z odprtega morja med otoke.

Cesta je razkosana v bele madeže mesečine in črne sence, ki jih slika luna, sijoča skozi smokvino in mandljevo listje ob cesti.

Nad senco zida, ki se vleče ob poti, plava torso dekleta in njena senca drsi po morju tik ob obali.

Črički pojo v vinogradih. Z nenaravno belo lučjo je oblit pomol. Rdeče mežika dvoje luči s pristaniškega svetilnika, temnordečih ko dvoje svetilk, oblitih s krvjo.

Eva sedi na skrajnem robu pomola, gleda luči in premišljuje, čemu sličijo.

Srcem, v katerih je zagorela ljubezen?

Ali je dvoje takih src v tem selu, ki že davno pokojno spi? Dvoje takih luči?

Luna visi nad gričem, ko da sveti samo temu otoku.

Črno se riše senca skrivljenega bora na osvetljenem nebu in skozi temno listje smokve pogledujejo koščki lune kakor zreli svetli sadovi.

Črna nemirna lava je morje, po njej se pretaka reka živosrebrnih cvetov: mesečina. Veter teče za dekletom po pomolu v čevljih šumečega uvelega listja. Iz dalje mežika luč skrivnostnega svetilnika, kot plešoča kresnica, in iz temnega sela se oglasi otožna, zategnjena pesem moških glasov.

Morje klokoče ob breg. Daleč na obzorju raste zlata zvezda, po morju prihaja bliže in bliže. Prav tako neznano, nepričakovano čudo, ki ga sprva ni moči spoznati, je kakor Evina ljubezen do Njega, ko se je prebujala.

Soj raste in se veča, podoben je zlati postavi, ki plava z razširjenimi rokami tik nad morsko gladino. Ribiška ladja je in svetloba, ki je tako skrivnostna iz dalje, je luč, svetilka na kljunu ladje.

Pesem čričkov plava nad otokom v mesečini kot zbor nevidnih stvari in iz sela se oglaša samoten pes. Laja ... laja ...

Eva gre v kaštel. Na vrtu postoji pred pergolo in gleda na morje. Tako čudovito lepo je, da je sleherni dih čaša božanskega nektarja, ki ga nalivajo bogovi iz noči. Objeti vse to, vsrkati vase – kdo bi to mogel –?!

Eva široko razprostre roke, kot v objem zvezdnatemu nebu, glava z zaprtim očmi ji omahne na tilnik in misli: Ko bi bila nekoč pokopana v mrzlo prst, v teman grob? Ne, ne ... Sežgana v pepel in raztresena v morje, da bi iz svojih najmanjših delcev tvorila del korale, da bi bila kos alge in bi pljuskala z valom ob bok velikih in majhnih ladij, se izgubila v naročje školjke, obležala na neznani obali kot majcen del prirode, da bi bila z morjem tako prostrana ... prostrana ... preko celega sveta ...

Zdi se ji, da se ji bliža nebesni obok, da ga je zajela v svoj objem in diha z njim dih večnosti ...

Velik postane človek, iz vsakdanjosti izraste v taki noči ob morju. Kralj vsega tega, kar ga obdaja, postane, nič majhnega, nič malenkostnega ni v njem. Svečenica narave je Eva, ko stoji oblita s sojem mesečine med stebri pergole.

Dekle odpre oči in zagleda v oknu svoje sobe Njega, ki negibno zre nanjo kakor privid.

S koraki noči, rahlimi, sanjskimi, gre Eva v kaštel.

Okno njene sobe ostane temno. V njem se ne užge soj svetilke. Čemu?

Mesečina, luč Evine ljubezni in zubelj Njegove strasti so plameneča igra luči ...

Tomo je videl oditi Njega v Evino sobo in ne ve, ali se je vrnil iz nje ali ne.

Ure minevajo ...

Ljubosumje mu ne da spati. Od Marine strani se odtihotapi na vrt. V Evinem oknu ni luči. Ali je Njego pri nji?

Tomo sede v senco oddaljenega drevesa in gleda v okno. Glasu ni čuti.

Nenadoma zavrešči nad njegovo glavo kukumavica in Tomo se spomni one noči, ko ga je Eva poljubila. In tu, tu je sedel Njego nekega večenra in pel Evi, Tomo ga je slišal; in gledal je v njeno okno prav tako kakor zdaj on. Ta misel mu ne da obstanka. Noče biti kot Njego. Da, njegov brat se je vdal njenemu vplivu, četudi se roga Tomu, kadar ga svari pred njo.

Tomo ne ve prav, čemu ju zalezuje. Zdi se mu, da nista ustvarjena drug za drugega, ne smeta se navezati drug na drugega – Ne, saj ni ljubosumen, a rad bi stopil mednju in zakričal Njegu: »Tvoj svet je tu, pri nas; ta otok, to morje, te žene! Ne izneveri se nam! Ali te nas je sram?« In vendar ve, da je Njego ponosen na vse to, da ne bo nikoli zatajil svojega doma, in vendar je nekaj v njem, kar ga odteguje ...

To dekle pa je kakor cvet iz tuje dežele, čigar vonj je omamen za one, ki ga niso vajeni. Tudi Tomo čuti to, tudi njemu je zmedla razum. Ne, odslej se ne bo več brigal zanju, naj hodita svojo pot ... To je njegov trdni sklep. Vstal je in hoče v hišo. Ko nalahno odpira hišne duri, začuje, da so zaškripala vrata Evine sobe in se tihi Njegovi koraki oddaljujejo po stopnicah v zgornjo sobo.

Neslišno odpre hišne duri in prisluškuje. Z vso močjo se opre ob podboj pri vratih, čuti, kako se dviga v njem občutek, ki mu ne ve imena. Zobje se mu zagrizejo v spodnjo ustno in njegov pritajeni dih je hropenje. Med vrati v okviru mesečine stoji, krčno se mu zvije telo, ko ga duši pritajeni dih.

Torej je vendarle res, česar se je že dolgo bal –!?

Tomo ne ve, da je odpiranje vrat zbudilo i mater Kato in da starka vidi skozi napol priprte duri svoja sinova. Onega, ki je morda srečen odšel od Eve, in drugega, ki se bori sam s seboj.

Tomo zapre hišne duri in se vrne na vrt; ne more spati, ne, zdaj bi ne mogel zaspati ... Hoditi mora, da se pomiri.

V hipu, s čutom matere, je razumela Kata vse. Gluho tišino prekinjajo kriki kukumavice, vreščeče na vrtu.

Kata se v temi pritiplje do zakonske postelje, kjer je nekoč Duje ležal mrtev in ona v vročici; pa poklekne na tla, zakoplje lice v dlani in moli: »O, Gospod, ne vpelji nas v skušnjavo in reši nas vsega hudega ... Amen.«

Še in še ji ponavljajo ustne te besede in solze, velike in težke, se ji utrinjajo iz trudnih oči ...

Naslednje jutro se srečata Eva in Kata na vrtu. Eva je pritekla v kopalnem plašču z obale, kjer se je kopala. Od mokrih kodrov ji prše vodne kaplje, ko teče skozi vrt.

»Dobro jutro, majka Kata!« ji zakliče smeje, »Evo me, naravnost iz morja prihajam!« in obstane poleg Kate.

»Dobro jutro, hčerka moja –« pravi Kata s svojim prijaznim, otožnim smehljajem in v hipu ve Eva, da je Kati znano vse. Z rjavo zdelano roko jo je Kata pogladila po laseh. V glasu in kretnji je kakor rahel začuden očitek nad vse tvegajočim pogumom. Za hip se srečata njuna pogleda, se zresnita in Eva razume pomembnost besed: hčerka moja –

Iz Katinega pogleda sije materinska ljubezem do sinov in najde odsev v Evinih očeh, ter spozna, česar Njego in Tomo nista spoznala: da Eva Njega resnično ljubi.

Eva vdihne čisti jutranji zrak in pogled ji gre preko morja in otokov.

»Lepo je živeti, majka Kata!« vzdihno globoko iz vsega srca, prevzeta od svoje mladosti in sreče.

S skopimi besedami »hčerka moja« in »majka Kata« sta si priznali dvoje življenjskih zgodb, ljubezen, zahvalo in skrb.

Nekaj časa zreta obe za parom belih galebov, ki krožita in rišeta s svojiim letom nevidne črte v modrino neba, dokler družno ne odletita.

Nasmehneta se druga drugi in se razstaneta.

To ni več nasmeh, kakor ga izmenjavata gospodinja in gostja, ne, to je nasmeh dveh žena, ki ljubita ...

Siv dan je priplaval kakor žerjav in razpel svoja krila nad otokom: mrzla burja se zaletava z vso močjo preko valov. V verigi vročih dni je sprememba v hlad blagodejna.

Eva stoji s stricem in gosti pri oknu in gleda na morje. Jadrnice, do vrha obložene s travo in osatom, se boré z nasprotnim vetrom. Jadra so zvita in možje in žene veslajo z vsemi močmi, kljub temu se komaj vidno pomikajo naprej. Prebivalci enega izmed sosednjih otokov so, ki so šli po travo na otok v bližini. Pomanjkanje krme za osle in mezge jih sili, da hodijo ponjo na nenaseljeni otok, kateri je njihova last; toda samo ob času, ki ga določi občina, smejo ponjo.

Stari gospod razlaga svojim gostom, da domači otočani še niso dobili dovoljenja, da pa ga bodo skoro.

»O, to mora biti lepo, to moram videti –« pravi Eva. »Šla bom o priliki z njimi!«

Jadrnice so usmerile pravec proti zalivu, kjer stoji hiša starega gospoda. Burja je tako protivna, da ni mogoče veslati proti nji, zato so okrenili ladje iz severne smeri proti vzhodu in plovejo hitreje.

Kmalu pristanejo v zalivu.

Domači otočani so jih zapazili in nekaj se jih je že nabralo tam.

Po kratkem besedovanju z onimi v ladjah odidejo nekateri v selo, odkoder se kmalu povrnejo, noseč dolge močne konope v rokah. Kolikor je vesel v vsaki jadrnici, toliko ljudi ostane v nji, ostali pa se izkrcajo, pritrdijo izposojene vrvi na kljune ladij in jih vlečejo tik ob bregu iz zaliva proti severni strani otoka. Oni, ki so ostali v ladjah, jim pomagajo z veslanjem. Nekateri si dajejo znake s kriki, drugi pa korakajo in prepevajo neko pesem v ostrem odsekanem ritmu ter vlečejo ladje. Živo je na obali: gledajoči otočani pomagajo deloma vleči, zopet drugi pa dajejo nasvete ali zbijajo šale.

»Kam plovejo zdaj ladje?« se zanimajo gostje.

»Na najsevernejšo stran našega otoka,« jim pojasni stari gospod, »če se medtem poleže veter, bodo lahko veslali domov, morda pa se okrene in z vzhodnim vetrom bodo lahko prispeli na njihov otok, ki leži severozapadno od našega.«

»A kaj če bo še vedno pihala burja?«

»Potom bodo pač morali čakati na našem otoku, dokler ne neha.«

»Ubogi ljudje!« jih pomilujejo gospodične. »Kako se morajo truditi! Od ranega jutra so že na nogah, morda ves čas brez jedi ...«

»Nič jih preveč ne pomilujte,« se smeje Evin stric, »vajeni so tega. Kadar gredo od doma na tako vožnjo, se založe z jedačo in pijačo, ker vedo, da jim vreme lahko vsak čas kakšno zagode. Saj ste opazili, da tu na otoku ni niti enega voza in konja, bili bi tudi brez pomena – samo osle in mezge imajo in zato je vsak, kdor le more, lastnik čolna, ta jim nadomešča voz – samo, – žal, zanesljiv ni tako!«

Jadrnice polagoma izginjajo za ovinkom iz zaliva. Z bučanjem vetra prihajajo raztrgani zvoki klicev in padajo v šumenje razpenjenih valov.

Njego je izpolnil Evino željo. V luki sta se vkrcala na čoln, ki plove z drugimi v ranem jutru proti bližnjemu otoku. V nekaterih čolnih so osli in mezgi: otočani jih vzeli s seboj, da bodo natovorili nanje krmo in jo znesli z višjih, bolj oddaljenih predelov do čolnov na bregu.

Smeh in šale se glasno razlegajo nad vodno površino. Vetra še ni, zato veslajo žene, stoje, vsaka z enim veslom, obrnjene proti kljunu ladij, kakor je navada. Po enourni vožnji se izkrcajo na otoku.

Strmo, kakor ena sama velika sivozelena gora kipi iz morja. Nekoč je bil poln oljk, mandljev in vinogradov. Hiše ni bilo nikoli na njem, a obdelovali so ga, ker je bil rodoviten. Med vojno pa, ko so odšli možje in so ostale doma samo žene, otroci in starci, je pozimi primanjkovalo drv in zato so posekali na slepo brez preudarka bore, ki jih je bilo mnogo tam. Ker drevje ni več ščitilo otoka pred močnimi vetrovi, so raznesli in odnesli viharji rodovitno prst, neobdelani vinogradi so podivjali in iz plodnega otoka je nastala puščava. Oljke so se posušile druga za drugo in z njimi vse, kar je rodil otok. Trava in osat sta prerastla ostanek plodne zemlje. Niti poti niti steze ni na vsem otoku; samo kamenite nizke ograde, ki so obrobljale nekoč vinograde, se še razprostirajo po otoku, ki dela vtis razvaline.

Otočani so se izkrcali in posamezne skupine so se razdelile v različne smeri. S seboj so vzeli nekake krive nože, podobne srpom, ki jih uporabljajo za rezanje osata.

Eva in Njego sta ostala na obali ter se kopljeta, opazujoč žene in može, ki mrgole kot delavne mravlje po bregu im znašajo vsak svoj kup trave.

Jadrnice so pristale na različnih krajih in se ne bodo vrnile skupaj domov, zakaj nekaterim gre delo hitreje od rok, drugim zopet počasneje. Vsak je zatopljen v svoj posel.

Eva občuduje žene, ki prihajajo po bregu z velikimi tovori trave na glavi. Kupi, ki jih nosijo na glavi, so tako veliki, da jih objemajo komaj štiri roke. Z mirno, kraljevsko hojo prihajajo žene po strmem skalnatem bregu. Krila so si zavihale spredaj za pas, da jim je videti noge visoko nad kolena, v belih nogavicah in belih spodnjih hlačah, ki se oprijemljejo stegen in se končujejo pod kolenom.

V žgoči solnčni pripeki znašajo travo in se pogovarjajo na veliko daljo, kajti v mirnem jutranjem zraku je čuti vsako glasno besedo skoro z otoka na otok.

Eva in Njego sta si vzela s seboj hrane in pijače za ves dan. Odpeljati se nameravata s kako ladjo, ki se bo vrnila šele proti večeru. Na vrh otoka sta namenjena pozno popoldne, da si ogledata razgled po sosednjih otokih.

Od časa do časa steče dekle v breg ter gleda od blizu, kako režejo travo, ali pa poskuša brezuspešno tudi sama, kajti osat jo zbada v nežne, tega dela nevajene roke.

Polagoma se polnijo čolni z odrezanim zelenjem, jadro za jadrom se dviga in odpeljava čoln z otoka.

Sama sta.

»Tako sem srečna, Njego – tako srečna – brez želje srečna!« pravi Eva in širi roke v veter in blesket morja.

»Zares? Ve dekleta niste nikoli čisto brez želja! Daj, povej, Eva, če bi ti bilo dano želeti samo eno željo, ki bi se ti sigurno izpolnila – česa bi si želela?« Zdaj, ko je prevzeta od narave, bo morda vendarle govorila resnico, bo izdala nekaj, kar bi mu sicer ne – upa Njego.

Eva ve brez premisleka, česa bi si želela: da bi jo Njego ljubil in ji vračal ljubezen tako vroče, kakor ga ljubi ona, da bi ji veroval, njej, ki mu je dala svoje deklištvo z lažjo. A Eva molči.

»Ničesar, prav ničesar si ne želiš?« vprašuje Njego.

In Eva misli: ali je v njegovi moči, da bi mi dal svojo ljubezen, če mi je ni dal doslej, zdaj, ko sem bila njegova? Da, v trenutkih objemov me morda ljubi, a drugače me sovraži, sovraži, ker mu nasprotujem – in zakaj delam vse to? Ker sta najina svetova nasprotna, ker me on globoko v svojem bistvu zaničuje ... Kaj bi bilo preprosteje, ko da mu zdaj priznam, da je on prvi mož v mojem življenju? Ne bo mi verjel; vse preveč sem mu že lagala, tako da mi zdaj ne bo verjel resnice. In končno, če bi verjel, ali bi me potem vzljubil? Ne, ono dejstvo in laž, s katero sem ga pridobila, ga zaslepila, bi me morda še bolj osovražilo pri njem. Njegov moški ponos bi ne prenesel tega ... S priznanjem bi se popolnoma razkrinkala in z mojim priznanjem bi bil on močnejši – in tega nočem – nočem ...

»Ne, prav ničesar si ne želim!« pravi Eva smehljaje, a v tem nasmehu je otožnost odreke.

»Ne verjamem ti! Neprestano se mi skrivaš, lažeš se mi –«

»Mogoče, že mogoče; ne bom ti oporekala; tega slavni močnejši spol ne prenese. Misli si o meni, kar ti je voljo. Vem, kaj bi želel čuti od mene – priznanje, da te ljubim, in željo, da bi me ti ljubil iz vsega srca, iz vse duše – ali ne?« Porogljiv, zasmehljiv glas je v njenih besedah. Njego ne more več prenašati načina njenega govorjenja, prižme jo nase in ji zapre usta s poljubi, ki se jim dekle ne more ustavljati.

V rahlem vetru se ziblje okrog njiju trava, sence oljk in smokev so vedno krajše, poldan se bliža. Eva se nanagloma iztrga iz Njegovega objema in skoči s skale v morje ter zaplava v valove. S kriki galeba se prevrača po njih, vedno dalje plava. Tudi Njego skoči v vodo in ji sledi. Z velikimi, krepkimi zamahi deli vodo, vedno bolj se ji bliža. Dekle mu skuša uiti; s poslednjimi močmi, napetimi do skrajnosti, hiti plavati, a že jo je dohitel in objel.

»Če me boš jezila, te utopim!« ji preti. »Priznaj, malo me pa vendarle imaš rada?« Z eno roko jo je objel okrog pasu, z drugo pa plava in jo vleče s seboj. Eva se brani.

»Zakaj hočeš, da ti priznam nekaj, česar mi ti nočeš? Kako moreš zahtevati od mene čuvstvo, ki mi ga sam nisi zmožen dati? Ne ljubim te, čuješ, ne ljubim; pa me vtopi v neznanskem razočaranju! Samo za zabavo si mi in kratek čas, da veš!«

»Tebi res ni moči priti na kraj! A kazen za to mora biti!« Jezno jo zgrabi z obema rokama in jo potopi v vodo. Ko da dela to v šali, je videti, a v resnici je neko čuvstvo v njegovi notranjosti – morda je to užaljeni moški ponos – da bi jo najraje zares vtopil. Ona se brani in upira, borita se v vodi, potapljata in prihajata zopet na površje.

»Kaj če bi se potopila, takole objeta?« izziva Njego. Njuni mokri telesi se svetita ko dvoje kovinastih kipov.

»Brrrrr – Zvesta ljubimca Hero in Leander, Bog nas obvaruj –« se v smehu zgrozi Eva.

»Kazen! Kazen!« zasope Njego in jo potopi pod vodo ter jo dolgo ne pusti na površje. Nenadoma preneha njen upor. Njego se prestraši. Ali je nezavestna?

Hitro plava z njo na breg. Njene oči so zaprte. Stresa jo in kliče, a dekle se ne zgane. Nezavestna je. Tre ji telo, poskuša z umetnim dihanjem, ves nemiren in okesan.

»Eva, za božjo voljo, kaj ti je?«

Njene oči se polagoma odpro, vsa nagajivost se blešči iz njih.

»Evo ti kazni za potapljanje!« se smeje glasno in skače na eni nogi, da bi ji iztekla voda iz ušes.

»Maščevalna sem, na moč maščevalna, z odstotki vračam vse, kar se mi prizadene!«

»Tudi jaz sem maščevalen! Zdaj pride kazen za tvojo kazen!« pravi Njego in jo objame ...

Solnce se bliža v zaton, ko stopata počasi v breg. Kako uro hoda je do vrha otoka. Iz dalje je videti nekaj jadrnic, ki se bližajo otoku, morda so namenjene sem in z eno izmed njih se bosta lahko vrnila. Po strmem bregu gresta, po ostrih, neenakomernih skalah; preko ograd in kamenja plezata. Dišeča trava in rumeni, cvetoči osat sta vsepovsod, kamor se ozre oko. Vse je suho od suše, ki traja že mesece. Iz tal vstaja vročina; od razbeljenih skal puhti. Vedno više prihajata, razgled na sosednje otoke se odpira. Solnce se polagoma nagiblje v morje in veter postaja močnejši.

Na vrhu otoka sta. Sedé na skali gledata nemo v kipenje morja in spreminjanje barv. Ko da se je vsa krasota nebeških mavričastih barv razlila po morju, se zdi.

»Tako lepo je vse to, da boli ... Ali občutiš kdaj naravo ali lepoto godbe tako močno, da te boli tu notri?« Evine roke se sklenejo nad srcem; »Rada bi se jokala, ker je vse tako čudovito ... Ali ni to čudno, da postanem včasih tako žalostna sredi najlepšega; sredi vesele okolice, kot je na primer danes ta?« Pravočasno se strezni ter samo v mislih dokonča: »Vedno moram misliti naprej, da bo vse to zame skoro minilo, da bom morala skoro odtod ...«

Njego leži pri Evinih nogah in zamišljen ogleduje osatov cvet.

»Kdo bi si mislil, da znaš biti tako sentimentalna, ti, moderna amaconka! Veš, da si včasih na moč podobna tejle cvetici: bodeš!«

»... kar pa ne moti nekih božjih stvorov, da jo uživajo z blagoslovljenim tekom ...« se zlobno nasmehne Eva.

»Vedel sem, da se boš potrudila takoj zabrisati vtis, ki ga je napravila tvoja prejšnja opazka – le zakaj imaš to navado, da se delaš slabšo, kot si?«

»Naravnost proroški duh je v tebi – videc, ti!« se norčuje Eva.

Solnce se koplje z dolnjim robom v morju, lahni oblaki žare v vseh barvah in plovejo, gnani od vetra, bogvekam ...

Eva in Njego hodita po otoku. V dalji leže raztreseni bližnji mali otoki ko venec cvetov, ki leže na vodi. Zelenje, golo kamenje in skale so oblite z žarečimi barvami poslavljajočega se solnca ter žare opalasto v spreminjajoči se luči. V dalnji dalji leži tanka, komaj vidna črta celine, zleknjena v prosojno modrosivkasto obzorje. Po valovih, ki pritekajo na breg in zopet odtekajo, plešejo majhna oddaljena jadra slična belim pticam, ki igraje sedajo na valove. Po gladini so raztreseni rumeni cveti osata; popadali so s polnih čolnov, ko so odpluli na domači otok. Valovi, ki pljuskajo, so jih nekaj vrgli na breg in tako so se zopet vrnili tja, kjer so vzrasli.

Palma je prav tak cvet, odnesen od valov življenja, ki se je povrnil zopet na rodno grudo, odtrgan, uvel, in bo zvenel na nji ...

Med strmo nakopičenimi skalami sta odkrila Eva in Njego vrhu otoka neko votlino. Prostorna je kakor soba in v njej je v krogu razpostavljeno kamenje, ko da je nadomestovalo sedeže, če je kdo tu vedril ali nočil.

»O, kakor Robinzonova jama je!« vzklikne Eva veselo in jo ogleduje. »Poglej, tu je pripraven prostor za ognjišče, tu bi se dalo spati – zares lepo bi bilo. Tu bi hotela nekaj časa živeti. In kadar bi se naveličala, bi se vrnila.«

»Kolikokrat si pa že šla na samoten otok s kakim Petkom?« Namenoma je žaljiv.

»To ti ni čisto nič mar. Ne vem, kaj ti daje pravico, da me žališ? Smešno govoriš, ko da sem zato manjvredna, ker sem si kot ženska prilastila isto pravico razpolaganja s svojo osebo kot moški. Vzela sem si pač, kar ste si vzeli vi! Kdor je dovolj močan, da nosi težo vse odgovornosti, si sme dovoliti, kar hoče,« mu samozavestno kljubuje.

»In ti misliš, da si med njimi?« se pomilovalno nasmehne Njego.

»Ali si res prepričana, da imaš moč prenesti vse, kar si nakoplješ?«

»Imam!« dvigne Eva ponosno glavo.

»Tudi zavest, da si premagana?«

»Če bi bila, tudi. A nisem. Zakaj me gledaš tako pomilovalno in me žališ s pogledom, zakaj si nehvaležen za vse to, kar sem ti bila?« nadaljuje Eva svojo igro.

»Ne žalim te, a spoštovanja ti ne morem hliniti, ker ga napram tebi ne čutim. Vem, to imenujete vi »civilizirani« ljudje »duševno kulturo«, ali podobno. Toda jaz sem samo otočan – pomni to!«

Eva se nerazumljivo smehlja, kakor bi dušila skrit smeh.

»Resnica je.« Njegov glas je še tiši, razkačen je nad njenim ponašanjem.

Eva se zopet nasmehne in skomigne z rameni. Njegov pogled se vseka v njenega. Vse v njem je krčevito napeto, pogled mu je sovražen. Čuti, da se bosta sprla; vse ozračje okrog njiju obeta spor.

»Ne razumem te, Eva, ne morem te razumeti. Včasih delaš name vtis solnčnega človeka, ki je ves čist in svetal, zmožen največje žrtve do bližnjega, kadar pa govoriš v stilu modernih deklet, tedaj te sovražim, in vendar ... Bojim se dne, ki bo morda nekoč prišel, dne, ko mi bo žal dogodivščine s teboj ... Zakaj nisi kakor naše žene? One edine so vredne vsega spoštovanja.«

»Zakaj me zdaj hote žališ in vede ponižuješ? Ali bi rad opral svojo vest z zavestjo, da me brez škode lahko zavržeš, kadar te je volja, ker sem po tvoje »manjvredna« ženska?«

»Zakaj si taka, Eva? Zakaj se hočeš prepirati z menoj, ko ni potrebe?«

Dekle se glasno in živčno zasmeje: »Rad bi, kajne, da bi bila pohlevna ovčica, ukročena po tvoji moškosti, ki naj bi mi bila moralna opora za zavest, da sem pred strogimi očmi grešila. Če bi bil ti tisti, ki bi me bil zapeljal v »prvi greh«, bi ne bilo nič hudega, ne, nasprotno ... Toda zavest, da je storil to nekdo pred teboj, me dela v tvojih očeh manjvredno. Kako smešni ste moški s temi svojimi nazori! Vidiš, v tem se zrcali vaša pameti!«

»In vendar je podlegel tvoj svetli um moji nespameti in dala si se pridobiti meni – norcu!«

»Ne domišljaj si, da si me pridobil po svoji zaslugi! Jaz sem tako hotela, zato se je zgodilo. Jaz sem hotela tebe in ves moj prvotni upor ni bil drugega kot pomislek; nisem si bila še na jasnem, ali si vreden, da si te izberem ali ne.«

Njego se glasno in jezno zasmeje, njegovo samoljubje je dobilo udarec.

»Ker sem hotela,« nadaljuje Eva samozavestno, »sem se ti dala. Ker sem tako hotela, sem poljubila tvojega brata: če se mi zahoče, napravim, da zavzame tvoje mesto in me bo čakal sleherni večer kakor ti, skrit v senci skal, ko se bom vračala domov, ter bo zapustil Mare.« Z naslado laže, ker ga hoče raniti, ga ponižati, mu vzeti sleherno zavest zmage.

Njego se smehlja. Samo on ve, koliko napora ga to stane. Mirno otrese pepel s cigarete in pravi z rahlo tresočim se glasom: »Tomo je pravi, nepokvarjeni Dalmatinec. Morda se ti je res posrečilo, zavesti ga za kak trenutek s tira, toda do tega, kar praviš, bi nikoli ne prišlo. In če bi, bi se kesal, povrnil bi se k Mari, tebe pa smatral za propalo žensko, ki je hotela razrušiti njegov zakon.«

»In ti, ki si istotako Dalmatinec in vendarle živiš med nami »civiliziranci«, kakšen občutek imaš ti ob spominu, da varaš svojo zaročenko z menoj? In me niti ne ljubiš! V opravičilo niti ne moreš navesti, da je hotela usoda, da se zaljubiš vame; tako bi bil v tem slučaju žrtev; ljubezni se ni mogoče upirati, – toda, da jo varaš, samo da ubijaš čas in zadostiš nagonu in ker hočeš na vsak način dokazati, da dosežete moški vedno, kar hočete, tega ti ne bo nikoli odpustila!« Eva uživa, ko ga muči, in se mu smeje v lice kakor razposajen vražiček.

»Baš ker nima ta najin odnošaj nič skupnega s čuvstvi, je moja vest čista. Toda kdo ti je povedal, da sem zaročen?« vpraša Njego iznenaden in v očeh se mu pojavi odblesk smeha.

»Tomo, on bo menda že vedel!«

Njego se glasno in prisrčno smeje: »Aha, napeljeval je vodo na svoj mlin! Iz ljubosumja ti je izdal, da sem zaročen! Resnica pa je ta, da sploh nisem zaročen in nikoli nisem bil. Raztrosil sem to vest samo zato, da bi ne bil v neprestani nevarnosti, da me prisili ta ali ona do zaroke.«

»Tako si na ta račun svobodno ljubil, vsakemu dekletu, ki si jo osvojil, pa si prepustil, da je uživala v zavesti, ker si se njej na ljubo izneveril zaročenki, ali pa da jo je pekla vest, češ, da jemlje, kar je last druge.«

»In h katerim se prištevaš ti?« vpraša Njego ironično.

Eva ga samo pogleda in molči. Skozi spomin ji švignejo slike najtišjih trenutkov, ko je razdvojena premišljevala o tem ... Zmagal je njen egoizem in zdaj, prav zdaj ga je očitala njemu. Sram jo je in vendar ve, da mora zbuditi vso zlobo, vsa svoja slaba čuvstva, da pohodi, uniči vse, kar je bilo med njima, da bo lahko prebolela in odšla kot zmagovalka iz boja, zakaj za nič na svetu noče priznati, da je dala svojo ljubezen nekomu, ki ga z njo ni mogla pridobiti. Ne: zavesti, da je takorekoč ogoljufala samo sebe, te zavesti mu ne da!!

»Njego, smeješ se in še ne verjameš, da ni tvoja zasluga, če sem bila tvoja. Volja narave je bila, da je dozorelo moje deklištvo baš zdaj pod tem vročim solncem, in da je tirjala narava svoje; tedaj si prišel ti. Všeč si mi bil na prvi pogled – a če bi ne bilo tebe, bi bil pač Tomo ali kdorkoli, ki bi me napravil ženo. Ko sem ti priznala, da sem še dekle, si dejal, da bi se me ne dotaknil. Jaz pa sem hotela; biti tvoja, baš tvoja in zato sem ti lagala, da nisi prvi ... Ko sem se ti upirala v nezavednem strahu, si mislil, da delam to iz preračunljivosti. Videla sem, da si me hotel za vsako ceno, ker nisi mogel prenesti zavesti, da bi se ti baš jaz edina ustavljala. Slep si bil ves čas, verjel si mojim lažem, čeprav si kdaj kajpak posumil, da govorim resnico. Dosegel si, kar si želel, čeprav samo zato, ker sem jaz tako hotela. Eno ti bo morda še skvarilo zavest tvoje »zmage«, da se nisem zaljubila v krasotca, kakor si ti, in da je bilo vse samo čisto naravna simbioza. Molčiš? Tvoja trma ti ne da, da bi mi priznal, da sem te vendarle nadmodrila?«

Njego pravi počasi: »Eva, ne znam biti sentimentalen, kot si želiš; morda si pričakovala, da se zrušim ob tvojem priznanju in si trkam na prsa: mea culpa, mea maxima culpa.« Eva se glasno zasmeje. »Priznam, da sem bil slep, in hvaležen sem ti za vse, kar si mi dala. Ti si bila prva ženska, ki mi je dala čutiti ekstazo čutov, v katero doslej nisem verjel, ker je nisem poznal. Morda je bilo vzrok temu tvoje čisto deklištvo, ki je prvič zagorelo ... A s svojim ponašanjem si onemogočila, da bi se razvila v meni ljubezen, in to je samo tvoja krivda. Še zdaj, po tvojem priznanju čutim, da ni v meni drugega kot telesna vez, ki me priklepa nate, kakor na nobeno drugo žensko doslej, in če bi se bila zaljubila vame, bi te mi bilo žal; tako pa pojdeva narazen z zavestjo, da je dosegel vsak to, kar je hotel.«

»Ni moja navada, da bi izzivala velike izjave kakor junakinje v romanih, zato me moderna dekleta nismo ustvarjena; pojdiva, pozno je že in jaz si ne bi rada polomila nog v temi na tem skalnatem bregu.«

Ko stopita iz votline, zavzeta obstaneta, kajti od morja doli se širi naglo v breg ogenj. Trava se je vnela. Njego in Eva nista zapazila požara, ker sta bila v votlini, in šele sedaj, ko morata dol po bregu, vidita, da je minilo že dokaj časa, kar se je vnelo. Razpihati ga je moral močan veter, ki je očividno odnašal dim proti severu, da ga nista zaznala. S tega kraja, kjer stojita, ne vidita nobene jadrnice. V katero smer naj kreneta, da ju ne zaseže ogenj? Na vsak način morata k morju, tam bosta zaščitena vsaj od ene strani.

»Se bojiš, Eva?«

Eva se glasno zasmeje in kljubovalno vrže glavo vznak: »Ne boj se, Njego, jaz te bom bodrila, če ti zmanjka poguma!« Njego ne odvrne ničesar, samo njegov pogled jo jezno ošine, kot bi jo hotel pokarati: »že zopet ta tvoj napuh!«

Eva se morda niti ne zaveda veličine nevarnosti, ki jima preti. »Teciva tod dol!« pravi on in jo pograbi za roko.

Po južnem pobočju tečeta navzdol, tu je še od ognja nedotaknjena trava, ker je preprečil v nasprotno smer pihajoči veter, da se ni vnela. A baš sedaj je jel ponehavati. Skoro ves otok je v ognju.

Le kdo je zanetil požar? Morda so otočanje zažgali ogenj in ga pozabili pogasiti? To ni verjetno, saj so previdni. Morda je on on sam nevede zavrgel cigareto, ki je povzročila požar?

V padajočem mraku in večerni tišini je čuti prasketanje ognja. Širi se z bliskovito naglico.

»Kličiva, da se nama oglase ljudje, potem bova vedela, v katero smer naj greva.« Njego nastavi roke na usta in zakriči: »Hooooj! Ljudje!« Oba prisluškujeta z zatajenim dihom. Nihče se ne oglasi.

»Kličiva oba!« Vsak se okrene v drugo smer in kliče, a vse zaman. Nikjer od nikoder glasu, nikjer odziva. Zopet tečeta navzdol, vedno bliže k ognju, ki kakor rdeč venec objema bregove otoka, kamor seže pogled. Veter se je polegel in ne odnaša več dima v nasprotno smer; zdaj sta zavita v gosti pajčolan. Znojna in od napora upehana hitita naprej. Dim jima sili v oči in draži grla, suha od neznosne vročine, ki ju obdaja. V negotovi luči migotajočih plamenov ne vidita več dobro, kam stopata. Eva se spotakne in pade, a se naglo pobere in nadaljuje svojo pot z Njegom, ki nemo gleda predse, stiska ustne in se le od časa do časa ozira na morje, ali ni videti rešitve.

Ogenj ju uklepa v vedno ožji krog; tudi če bi se hotela vrniti nazaj v votlino, bi jima ne bilo več mogoče. Skozi dim, ki se kdaj pa kdaj raztrga, vidita v morju odsev ognja. Vse rdeče, kakor vse krvavo, pljuska okrog otoka. Iskre prasketajoče trave in ogorki grmovja lete po zraku kakor žareče kresnice. Lice in telo sta jima mokri od potu in težko dihaje se borita naprej.

»Kdo bi si mislil, da more ta redka trava in osat tako zdržema goreti s tolikim plamenom in dajati tako vročino?« stisne Njego med zobmi. Eva, ki je doslej korakala in tekla ves čas ob njegovi strani, prične upehana zaostajati. Njen dih je glasen, ko se zgrudi brez besed na tla. Njena trma ji ne da, da bi prosila močnejšega za pomoč. Njego jo dvigne in jo nese napol nezavestno naprej. Spodtikaje se išče poti, a vsenaokrog je plamen ali tleča trava polna ogorkov. Zdaj ni več pomisleka, preko vsega mora, da dospe na obalo.

Dim je tako gost, da vidi komaj nekaj korakov pred seboj, in ne da bi vedel, kdaj, zabrede v kraj, kjer je vse polno suhega grmovja. Nekaj hipov pozneje sta sredi ognja, ki raste v vedno večjih zubljih okrog njiju. Njego je tako upehan, da mora postaviti Evo na tla. Nekoliko si je opomogla. Nevarnost, ki jima preti, jima je podvojila že upehane moči.

»Naprej morava, Njego, drugače sva izgubljena! Čas, ki ga trativa tu, lahko porabiva, da prideva do obale!« In zopet hitita naprej, se spodtikata, padata. Zdaj pobira Njego Evo, zdaj ona njega. Blizu obale sta že, ko je pred njima zopet ognjena ovira. Lica so jima zamazana; od dima in saj in opaljena od isker, toda ne zmenita se za to, le svoj cilj skušata doseči. A moči so jima pošle, Eva prva klecne od utrujenosti. »Ne morem več, Njego, reši se ti,« zamrmra komaj razumljivo. Njego jo dvigne, stiska zobe in jo nese naprej z opotekajočmi se koraki kakor pijan. Več se ne zaveda, kam stopa, le podzavestno ga žene volja naprej. Čevlji mu razpadajo na nogah ... Tudi on ne more več naprej in se zgrudi.

K sreči sta baš dosegla skalo, kjer ni trave, da lahko vsaj sedeta. Dim je tako zadušen, da ju od časa do časa zapusti zavest. Žile na rokah in sencih so nabrekle kakor vrvi in jima zbijajo kot kladiva; v čudno zmedeno godbo se zliva udarjanje žil s prasketanjem ognja. »To je konec – Njego,« zasope Eva s poslednjo močjo. »Ne – bojim se ... umreti ... življenje ... je bilo ... tako ... lepo ...« Tudi Njego izgublja zavest. Niti koraka bi ne mogel več dalje, pa če bi bilo do rešitve samo nekaj stopinj še. Poslednja misel, ki ga spreleti, je: to dekle je bilo usodno zame, prav je imel Tomo, ko je to dejal ...

Bliskovito se mu vrste v spominu vse slike z Evo, njuno prvo srečanje, prepiri, poljubi in objemi ... V vročici, ki ga pali, se mu dozdeva, da čuti njen objem – in zdaj, ko je resnično spoznal slast ljubezni – mu je težko umreti.

»Njego ...« Eva ve, da so to poslednji trenutki, ki jih živita, in rada bi mu jih osladila s priznanjem ljubezni, ki jo je doslej tajila. Nič, prav nič v življenju bi ji ne moglo iztrgati tega priznanja razen resnična Njegova ljubezen, ne samo čutna, telesna. Ona, ki ga je zapeljala v to smrtno nevarnost s smešnim besedičenjem tam v votlini, ona bo kriva njegove smrti – in zdaj nima moči, nima je, da bi priznala samo eno besedo: ljubila sem te. Njego, prvi mož v mojem življenju si bil ... in poslednji ...

V naporu, da zbere dih, da premaga poslednjo trmo, ki morda vendarle še veruje v rešitev, se Eva opre na roke in tedaj se ji iztrga iz izsušenega grla krik veselja: ladje so pristale na otoku prav blizu njiju. Skozi pajčolan dima, ki se je za trenutek dvignil, jih je ugledala, in zdaj, zdaj so tudi oni opazili njo in Njega in slabotno se čuje njihov klic: »Gospodična Eva! Njego!«

Njego se je dvignil na kolena, krvav soj je v njegovih od dima solznih očeh in iz grla mu plane krik, boij podoben živalskemu kakor človeškemu glasu, s poslednjimi močmi je izdavil ta glas, tuleč in segajoč prav iz globin izčrpanih moči. Toda v naslednjem hipu izgubita oba zavest v valu dima, ki se vali črn in gost preko njiju.

Drug za drugim so se vračali popoldne čolni z otoka, a v nobenem ni bilo Njega in Eve. In ko so se vrnili vsi in ju nihče ni pripeljal, se je Tomo, ki je oprezoval za njima, sam pri sebi škodoželjno smehljal. Le kar preko noči naj ostaneta tam, golobčka, in naj skusita, kako se spi na trdih skalah in osatu.

Toda ljubosumje je vstalo v njem in mu je oba slikalo objeta ponoči, sama ... Ne, tega ne bo dopustil, raje gre sam s čolnom ponje. Ko sta se v njem še prepirala ljubosumje in škodoželjnost za zmago, se je slučajno zopet ozrl proti otoku – če morda vendarle ne plove še kak čoln z njima domov – in tedaj je ugledal ogenj. Misleč, da ga kurita onadva kot znamenje, da sta ostala pozabljena na otoku, je strmel vanj in premišljal, kaj naj stori: ali naj gre ponje ali ne. A ko jo postajal soj ognja vse večji in večji, ko se je širil z neverjetno naglico, tedaj je Tomo mahoma spoznal, da se je ogenj po nesreči ali neprevidnosti sam vnel.

V notranjosti se mu je vroče razlila misel; ujeta sta, nikamor ne moreta! Če sta na obali, ni nevarno, vsaj z morske strani sta varna in v skrajni sili lahko plavata in se rešita na drugo stran otoka, kjer morda še ni požara. Naj le izkusita nevarnost, naj vidita, kam vodijo take gluposti, kakor jih počenjata. Malo strahu bi jima ne škodovalo! ...

Ogenj na otoku se je še bolj razširil in nenadoma je Toma prevzela misel, da sta morda vendarle na vrhu otoka in da jima je od požara odrezana pot na obalo. Ob tej misli se mu je zvrtelo v glavi in trenutno je zaželel, da bi ogenj pogubil oba ... Potem bi ne bilo več nemira v njem, noči brez spanja in izmikanja pred Maro ... Tedaj pa se mu je zazdelo, da čuje dolg, zategnjen krik – ali je bil krik groze, klic na pomoč – ali smrtni krik, ki ga je zbodel v dno duše, da se je pri priči ovedel in iztreznil. Skočil je v prvi čoln v luki in glasno zakričal. Nekaj mož se je ozrlo po njem – sedeli so pred hišami, kakor po navadi, zatopljeni v svoje pogovore.

»Poglejte tja! Gospodična Eva in naš Njego se še nista vrnila, tja moram – takoj; kdo gre z menoj na pomoč?!«

Dva njegova tovariša, ribiča, skočita brez besed za njim v čoln in dvigneta sidro. Medtem so tudi drugi opazili požar, pripravljali čolne in izmenjavali domneve, kako se je vnel ogenj in ali sta Njego in Eva res nemara še tam.

Stari Oluje je prišel v luko in postal za hip pri razburjeni gruči: »Kaj pa se je zgodilo?«

»Ded! Eva in Njego sta ostala tam, pozabili so ju na otoku, rešiti ju moramo, sicer se jima kaj pripeti!«

Oluji se namrši potemnelo čelo, ko srdito zamrmra: »Prava škoda bi bila!« Samo Tomo je čul te besede in roka, ki je zatikala v čoln sohe za vesla, mu zastane sredi giba. Njuna pogleda se srečata in tedaj oba preblisne spoznanje mržnje do onih dveh, ki sta v nevarnosti. Ded sovraži tujko, ki mu je odtujila vnuka – ona je zanj vtelešena tujina z vsem zlom, ki ga prinaša po njegovem mišljenju njim, otočanom. In stari bi raje žrtvoval najljubšega vnuka, samo če bi vedel, da bi ta žrtev otela otočane zla. Vnuk njegov, Tomo, pa – sovraži njo – ker jo ljubi, ker ga je že zastrupila z dihom tujine – njega in njegovega brata. Sovraži jo, ker si je izbrala Njega in ne Toma. Dve generaciji sta složni v tako različnem sovraštvu: prva jo sovraži, ker ji noče podleči, in druga – ker ji je podlegla.

V Tomu se zopet pojavi dvom, da omahuje – in zdaj – bi ju ne šel reševat – dedov srd ga je obodril v sovraštvu – toda zdaj ne more več nazaj – tovariši so nared in čakajo. Čoln z njim in Tomom odrine od brega in še nekaj drugih mu sledi. Tomo zre na togo postavo starca, ki stoji na bregu in ne odvrne sovražnega pogleda od njega. S tem pogledom ga obsoja kakor vnuka Njega – oba sta odpadnika.

V temni noči hitro polze čolni po morju, ki ga osvetljuje ognjen sijaj z otoka. Svetlejši in svetlejši postaja, čim bolj se širi ogenj.

Tomu se vrača trezna zavest. Z donenjem zvona iz selske cerkve se mu budi vest, kakor da sam Bog trka z bronastim zvokom na njegovo srce. Samega sebe ga je groza. Česa je vsega zmožen človek! Živiš leta in leta, hodiš v cerkev in si uverjen, da nisi baš slab človek, saj nikomur nič žalega ne storiš, in če se kdaj v jezi kaj malega pregrešiš, tedaj se spoveš staremu župniku in on te potolaži. Malo te ošteje in ko si se skesal in zmolil pokoro, je vse jasno in dobro. Ne, nikoli bi ne verjel, da je bil zmožen zaželeti rodnemu bratu pogin, in dekletu, ki se je pač malo pošalilo z njim ter mu vzbudilo neumno nado, da bi ji mogel biti všeč. On, navaden ribič! O, saj zasluži, da se norčuje iz njega, glupca domišljavega!

»Uprimo se v vesla, dečki – daj Bog, da ju rešimo, in naša Gospa!« V mislih dela Tomo Materi božji obete, da bo vse, vse popravil, kar je zagrešil – samo da se vse srečno izteče ...

Njego se prebudi v čolnu, ki plove proč od otoka. Kakor ogromen ognjenik, pokrit z žarečo lavo, je videti in njegov odsev v morju je še bolj živ. Čaroben je pogled nanj, a nikomur ni mar te krasote.

»Eva?« je prvo vprašanje, ko se Njego zave.

»Tu je –« mu jo pokaže Tomo. Nezavestna leži na tleh v čolnu. Njega ščeme opekline, da bi kričal, toda zavest, da sta rešena, ga navdaja z veseljem, da bi najraje vriskal in pel.

Tomo vesla. Možje, ki so z njim v čolnu, ne vidijo njegovega lica. V temo ga obrača, ker se boji, da bi ga ne izdalo ... Toda saj je zdaj vse prav, in kar je bilo popreje, tega nihče ne sluti. Saj sta rešena Eva in Njego, in on, on ju je rešil ...

Po tednu dni se je Evin stric odločil, da je najbolje, če jo pošlje iz bolnice naravnost domov. On sam jo bo spremil in jo izročil v varno oskrbo, zakaj zdravnik mu je dejal, da je bolje, če se dekle ne vrne na otok, kjer bi se prečesto in preživo spominjala nesreče.

Njego in Eva se nista videla – zdravnik je tako odredil, toda na Evino prošnjo se je Njegu zahvalil stric. Preslaba je, da bi mu pisala – in morda je najbolje tako. Eva se sicer čuti Njegovo dolžnico, saj jo je otel sigurne smrti – morala bi govoriti z njim! – toliko neizgovorjenoga je med njima, in vse to jo teži. Zaveda se, da jo vse njeno čuvstvo sili k priznanju ljubezini – s tem bi se mu vsaj nekoliko oddolžila za njegovo žrtev, da jo je rešil. Vsaj tega – iskrenosti mu je dolžna. Ali naj se res loči od njega z lažjo!

Toda kaj pridobi on s tem priznanjem? se oglasi Evina trma. Če bi me morda ljubil – vse; ker me pa ne, – nič. Samo njegova samozavest bo polaskana, da je dosegel vse, kar je hotel – in še več. Četudi pravi, da mu do njene ljubezni ni – kdo bi mu veroval? Vsakemu moškemu laska ženska ljubezen, pa če jo vrača ali ne.

In če ji laže kakor ona njemu? Kaj če jo vendarle ljubi? In zopet zmaga njena trma; Naj on spregovori prvi. In če noče – prav – tudi ona bo molčala.

Kaj ni dejal, da mu je prav, da ga Eva ne ljubi? Da, bolje bo, da molči o svoji ljubezni, kajti ker je on očividno ne ljubi, bi ga njeno priznanje moralo osramotiti, saj bi si morda očital, da ji ne more vračati ljubezni, očital bi si »greh«. Ne: molčala bo in pozabila. Pozabila, pozabila ... Za oba bo najbolje tako ...

Velika potniška ladja plove iz pristana. Na krovu v ležalniku je Eva, še vedno v povojih zavoljo opeklin. Poleg nje je stric. Domov!

Ladja plove iz kanala na odprto morje. Na desno in levo se razmikajo v ranem jutranjem mraku teme in se z gosto meglo mešajo v sivi neprodorni kaos. Čim dalj plove ladja, tem bolj se jasni sivina in kakor v pračasu, ko je dejal Bog: bodi svetloba! se plaho barva mrak z vijolično in modro lučjo. Megla še razmika im kakor iz ogromnega niča vstajajo nedoločne sence in obrisi otokov. Jutro je kakor ob ustvarjenju sveta.

Eva negibno strmi tja, kjer se bo zdaj zdaj pojavil otok, koder je prebila svoj najpomembnejši del življenja – kjer jo je zajela usoda ljubezni.

Vedno bliže prihaja otok, že razlikuje v opalasto meglo zavite hiše, skale, ki jih je tako ljubila, bore s črički, pojoče svojo svileno pesem v drhtečih poltonih – in tam je Kolumbov dom ...

Kaštel s pergolo priplava mimo, s tisto pergolo, pod katero je stala ono noč v opoju lepote in ljubezni – vrt in okno njene sobe ...

V kaštelu leži Njego in bedi, toda oči ima zaprte. Poleg njega čuje Oluje. Star je in ne more več spati. Prišel je h Kati in dejal: »Jaz bom čuval dečka.« Tako odločno je govoril, da mu Kata ni oporekala. In zdaj sedi poleg njegove postelje in gleda skozi odprto okno na ladjo.

Ve, da odhaja z njo ona tujka, ki je kriva, da leži Njego v vročici. Tudi Njego ve to, toda noče odpreti oči. Čemu tudi? Da si bo domišljal ded, da mu je kaj do nje? Oluje misli težke misli:

Nov čas so prinesli tujci na otok, strugo onega pregrešnega življenja s celine so zasekali vse do sem in že teče, že se pretaka in odnaša otočane s seboj. Bog jim je poslal težko preizkušnjo za grehe, ki so jih kdaj zagrešili. Ne, nič ni slučajnega, to ve Oluje dobro. Vse, karkoli se zgodi, je posledica vzrokov, ki so nastali morda že davno – o, on jih dobro pozna – vzroke, ki so prinesli te posledice življenju njegove rodbine. On sam jih je zagrešil in zdaj ga tepe Bog. Bil je ničemuren; moč, bogastvo, ugled in blagostanje je hotel, da bi žel njegov rod kot posledico – a sejal je vzroke: kletev nad Bogom, ker mu ni dal sina prvorojenca, trdoto in neizprosnost za Kato, ki jo je prisilil v zakon – nesrečni zakon z Dujmom. Posledica: trpljenje Katino, in Dujmova smrt pijanca. In Marko, njegov najljubši sin, je umrl, preveč ga je pustil garati – iz zlobe, ker je vzel revno ženo, vzel le po svojem srcu. In ni miroval, dokler ni pregovoril Roka, naj Palme ne da Janetu, – ker je hotel, da ostane doma – in posledica? – njen beg, sramota za rodbino – in ono, kar nosi zdaj s težko vestjo v sebi – ono tajnost – morda jo je zakrivil tudi on – kako bi jo smel obsojati?

O, Gospod – hotel sem dobro svojemu rodu, samo v bodočnost mi je bil uprt pogled, v njihovo lepo bodočnost sem gledal in nisem videl, da sem pri tem pohodil toliko življenj. Odpusti, o Gospod – ustavi zlo, ki preplavlja moj rod – vrnil si mi Njega, in Toma še imam, oba zdrava, lepa, razumna dečka, da bosta nadaljevala moj rod ...

Njego čuje, kako prihaja parnik bliže in bliže. Čudno hladna in mirna je njegova notranjost, ko se spominja časa, preživljenega z Evo. Zbadanja, prikrita in očita, prepiri in njena samozavest – vse to ni moglo zbuditi drugega občutka v njem kot jezo in željo, da jo premaga, da stre njen odpor, ki pa je žalil – kajti za tem mora biti vendarle nekaj drugega – nič je ni moglo premagati, in ko jo je hotel ukrotiti s telesno vezjo – je bilo prav tako zaman. Niti potem ga ni smatrala za vrednega, da bi se mu dala docela spoznati.

Kakor trn se zarije v njegovo telo spomin na one noči, ko je občutil življenje in svojo bitnost od največjega opoja strasti do omotice. Eva, dekle z imenom pramatere, ga je prebudila. In zdaj mu je, ko da se boleče trga del njega samega in odhaja z njo, ki se ji sovražno protivi njegov razum, a ji je podleglo njegovo telo ter hlepi po nji s slehernim živcem – in oči se mu odpro nanagloma, ko da bi mogle s širokim pogledom zaseči njo in jo pozvati nazaj.

»Ti je žal, da odhaja, ta tvoja tujka? Samo njej se zahvali, dečko moj, da ležiš tu, opečen in vročičen. Ali ti je to dovolj? Si se morda še drugače osmodil in celo zaljubil?«

»Ne!« pravi Njego trdo in odločno. »Nikoli bi se ne mogel zaljubiti v tako dekle, kakor je ona. Samozavestnih žensk, ki se smatrajo za modrejše od moških, ne morem trpeti –« in njegov srd, s katerim razodeva misel, je iskren.

»Tako je prav, sinko moj! Še si naš, čeprav sem se že bal zate. Ostani otočan z dušo in telesom.«

Z dušo – čutim, da sem še – čeprav ne vedno, – toda s telesom – ne! hoče odvrniti Njego, a molči – saj ve, da bi ga ded ne razumel.

Eva strmi na belo znamenje, mimo katerega plove. Tu jo je Njego prvič poljubil, tu je prvič trepetala v njegovem objemu. In tam, v dalji, na gričku je groblje. Ciprese so potemnele, resno in negibno stoje tam druga poleg druge in nič ne moti njihovega miru ...

Pogled okrene na drugo stran in vidi usodni otok. Črno-siv je, niti bilke zelenja ni ostalo na njem. Vse je opustošeno ... Tu bi bila skoro priznala svojo ljubezen, skoro bi bila priznala, da je zmagala in vendar podlegla – a zamolčala je. Svojo zmago je kupila z lažjo, samo da bi ostala svobodna. Svobodna!

Tam za njo ostaja zdaj otok, kjer živi stari mrki Oluje z Rokom, kjer se nadeja Palma pozabe in sreče, kjer sanja Neda o otroku, ki ga ne bo nikoli spočela, kjer živi Vinka Markovemu spominu, kjer se je vrnil Tomo k Mari, kjer je stara Kata, ki ji je dejala »hčerka moja«, in kjer je Njego, ki ga Eva ne bo nikoli pozabila ...

Dvoje galebov kroži nad otokom v prozorni rožnati svežini zgodnjega jutra. Družno rišeta svoje kroge nad spečimi vinogradi; solnce prihajajočega dne jih še ni prebudilo.

Eva gleda galeba in misli: Ali nista slična Njegu in meni? Bog ve, odkod ju je prineslo na otok, in tu so se strnili krogi njunega leta, izprepletli so se za nekaj časa kakor igraje in zopet ju bo odnesla usoda bogvekam ... Krog njune poti na otoku bo ostal neviden. Čim se izgubi plahutanje kril, ne bo nič spominjalo nanju in nobena sled ne ostane za njima v brezmadežni modrini dneva, ki vstaja nad otokom. Dan bo sledil noči v nepregled in v neskončnem miru otoka bo zamrl vsak spomin. Majhnost človeških usod vtone v veličini prirode, ki kraljuje še nad tem otokom kot edina vladarica.

Ne, tam ne bo ostalo sledu po nji – a ono, kar nosi s seboj, je za vedno nerazdružno z njo.

Evi se utrne dvoje težkih solz iz oči, tujih, ko da nista njeni.

»Boli?« vpraša sočutno stric in ji poravna obveze na rokah. Evini ustni brezmočno drhtita v zadržanem joku in njene oči iščejo otok, ki tone v dalji. Ne da bi odvrnila pogled od njega, odkima in se smehlja, ko pravi: »Ne –« pogled pa ji tiplje za Kaštelom med bori.

Galebi krilijo z žalostnim vreščanjem okrog ladje, ki plove naprej ...

Naprej ...