Pod kostanji

Pod kostanji Rudolf Maister

Spisano:	1904
Viri:	Poezije (Ljubljana: Kleinmayr in Babmberg) dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Še veš?
Pod drevjem sva skupaj šetala,
pral nama je lica dež
in z listi sapa pometala.
A ni bilo mar to nama.

Še veš?
Srcé mi je v mrak utripalo
in moje okó lehko
po tvojih očescih tipalo
ko senca po jasnem zlatu.

Še veš?
Otožno si me pogledala,
žarela so lica ti,
a nisva si nič povedala
o srčni ljubezni vroči.

2.

Dal nageljev sem šopek ti.
Vesela si ga vzela
in z belo roko cvet rdeč
na prsi si pripela.

In solnce žarko ta je cvet
skrivaj občudovalo
ter iz zavisti za oblak
se skrilo in zaspalo.

In zašuštelo je okrog
med starimi kostanji,
ko bila bi jih jaz in ti
motila v mirnem spanji.

Ko himna čulo škrtanje
se v vejah je stoletnih;
jaz pa med himno to sem pil
ljubezen z lic ti cvetnih.

3.

In prosil takrát sem te, prosil,
da snideva spet se tam doli,
omotne pijače da bí dobil
ljubezenski žejni boli.

In res si prišla proti mraku.
Hodila pod drevjem sva starim,
jaz pravil z otožnim sem glasom ti,
kako domá samotarim.

Pogledal potem ob slovesu
sem v dušo ti zame čutečo
in z vero odšel sem, da sama ti
doneseš mi v dom moj srečo …