Pod kraguljem.
(Iz zapiskov 1916.)

Franjo Roš
Izdano: Nova doba št. 46–53, 1925
Viri: dLib 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. dno

1. uredi

Tri dni je, odkar sem vrgel raz sebe sivo cesarsko suknjo. Na vekomaj, tako upam. To grenko poldrugo leto je minilo za vselej. Doma sem in v prostosti. Avgustovi poletni dnevi dajejo luč in gorkoto, z novim zdravjem me opajajo. Sam čutim, da so moje kretnje nekam trudne in hladne. A tudi to je mladost. Le da ta mladost, enaindvajsetletna, ne sanja o svojem prazniku; težka je in preizkušena. Trpela je v barakah lebrinških, bolehala v bolnicah, podlegla ni. Iztrgala se je krvaveča.

Doma so dobri z menoj. moj brat je pred letom dni izginil v Galiciji, glasu ni o njem. Mati bi rada izjokala svoj kruti strah. Prestrašila me je ob svidenju. Kakor da je oživela moja babica, njena mati. Telo sklonjeno, koščeno lice, udrte poteze. Dobrota, skrb, zgodnja utrujenost v očeh in kretnjah.

Zvečer prihaja v mojo sobo in mi razgrinja posteljo. Pokleka k bratovi postelji, ki stoji tam še, kakor jo je bil zapustil. Prosi me, naj molim še jaz za njegovo življenje. Za njegovo življenje tu in za njegovo življenje tam onkraj.

»Tudi večerne molitve ne pozabi.«

Pritrjujem ji in ji želim noč dobro in lahko. Še gleda po sobi in vame se ozira s toplim pogledom. po prstih odhaja in rahlo zapira duri za seboj.

Oče je trd v zunanjosti, zaprt vase in v grenko misel. O bratu Milanu ne govori in je nevoljen, če ga omenja mati. Bol in mehkobo skriva, da se ji lažje nemoteno udaja in si ustvarja upe in izhode. Zame je nežnejši kakor svoje dni. Vem, da le z naporom opravlja zdravniške posle.

Milan! V tej sobi stoji njegova postelja kakor vsa leta. Na stenah vise oljnate slike samih solnčnih pokrajin, zajetih v okolici našega trga. Gaji ob reki, grajske razvaline, bela, nizka domovja. Vse to v toplih, iskrenih barvah.

Milan je starejši od mene in vselej sem gojil neko posebno spoštovanje do njega. Stal je med očetom in med menoj. Živel je sam zase kakor oče in se mu zato nisem mogel približati kot brat bratu. Z vsem zanimanjem je študiral v tujini medicino in samo poleti je prihajal domov. Doma se je pečal s knjigami, žabami, in slikal je. Takoj ob začetku vojne so ga pozvali. Ob slovesu sva se nekoliko zbližala. Zvečer sva hodila po vrtu. Opisoval mi je študije in življenje v Pragi. Navduševal me je za medicino. Bil pa sem takrat trdno odločen za filozofijo. Tolažil je sebe ine mene, da ne bo hudo in ne bo trpelo dolgo, ko se spet vrne v stari tir svojih študij. Zdelo pa se mi je, da išče pri meni pritrjevanja, ki bi ga podprlo v boju z neprijaznimi mislimi. Zidal je načrte v bodočnost in večkrat omenjal:

»Seveda, če bom superstes belli. Vrag vedi!«

Ne vem, kako je ž njim zdaj v teh vražnjih časih. Vsi slutijo slabo, a vendar upajo. Tudi jaz upam, Milan!

Tudi sestra Mira veruje, da brat živi. V poslednji dobi se je čudovito razvila. Njene oblike so zrele in lepe, obraz je živ in prijeten. Ko me je zagledala ob svidenju, je planila vame in me poljubila, kakor ne poljubujejo otroci in ne sestre. Sklonil sem se k njej, resno me je pogledala, se zasmejala hudomušno in utekla. Bilo mi je neprijetno in skušal sem se osvoboditi neke skrbi in bojazni zanjo.

2. uredi

Ogledal sem si danes naš trg. Izpremenil se ni. Široka cesta je zehala v vročini, hiše so se solnčile v dolgočasju kakor roj kokoši, dremajočih v toplem pesku. V kovačnici Rebuljevi je pelo kladivo. Pred županovo trgovino je ležal pes in mežikal v solnce. Mlad vajenec mu je nagajal s tanko šibo, pa se ni zmenil zanjo. Mimo je hreščal voz, preobložen s težkimi debli.

Nad mano je nekdo odpiral oknice. Zagledal sem zehajoči obraz gospe županje, ki je menda ravnokar bila zlezla z zofe. Pozdravil sem jo oddaleč in stopil hitreje, da sem komaj še ujel njen začudeni:

»Gutten Tag!«

Na vrtu Kreuzove gostilne, v senci košatih kostanjev, je sedelo par uglednih tržanov, med njimi sam župan Polantz, zabuhel in nadut človek. Poštar je delil karte, zlat ščipalnik mu je drhtel na tankem nosu. Upokojeni davkar je bil odložil časopis in je živahno odobraval nove zmage. Pri sosednji mizi je občinski tajnik navijal gramofon in ga srečno sprožil. Zahreščalo je po vsem trgu. Pes pred županovo trgovino se je dvignil in se napotil, da poišče gospodarja.

3. uredi

Videl sem Vero. S poročnikom Kreuzem je prihajala iz trga. Srečali smo se in se ustavili. Lepa je, v svoji resnobi še ponosnejša, kakor je bila v tistih mladih časih.

Kreuz je poročnik, mlad po letih, ohol in kričav po svojem očetu, gostilničarju in mesarju, katerega predanik je bil slovenski Krivec. Ob izbruhu vojne sva se bila sporekla in odtedaj se nisva več sešla. Zdaj pa mi je pomolil roko in glasno dejal:

»Na dopustu sem. Slišal sem, da si tu, pa se ne prikažeš nikamor.«

Tudi Vera mi je ponudila roko mirno. Pogledal sem ji v rjave oči, a v njih ni bilo ničesar, kar bi se vsaj rahlo dotikalo davnih dni. Čutil sem, da ni ničesar več med nama.

»Veri si že izrazil sožalje?« me vprašuje poročnik pol resno, pol hudomušno in gleda še Vero.

»Sožalje? Čemu?« se čudim.

»Pustita,« se Vera nevoljno obrača v naju. »Pri nas se gotovo kaj oglasiš?«

»Oglasim se.«

Obstali smo pred trško slovensko šolo. Poslavljamo se. Kreuz me vabi seboj:

»Povedal bi mi, kako si se izmazal od vojaščine. Pa pravite, da ste Slovenci patrioti.«

»Res smo. In če so tudi izjeme, potrjujejo pravilo.«

»Ti potrjuješ pravilo?«

»Potrjujem.«

Začudeno me je pogledal in zinil ogorčeno:

»Servus!«

Odžvenketala je sablja.

Vera je že od jeseni učiteljica. Zdaj nosi širok rumen slamnik s sivim trakom. Bleda in resna je v obraz, globoko rjavih oči. V vseh njenih kretnjah je lahek, samosvoj ponos.

Pred tremi leti sva se bila zbližala v mestu. To je bil čas vedrih, upajočih obrazov, smelih sanj in besed. Vesela družba študentov nas je bila. Rimali smo duhteče verze in verovali svojim negodnim sanjam. Ob belo pregrnjenih mizah smo nazdravljali sebi in življenju.

Resnično in z vso mladostjo sem jo ljubil. Misel nanjo je bila opojna, morda opojnejša nego Vera sama. Vera mi je bila slika skrivnosti žene, čeprav zastrta. Oba sva hrepenela za najvišjimi razodetji življenja.

Danes sem poiskal tista pisma. Duha po vijolicah ni bilo več v njih. Odvezal sem modri trak in čital drobne črke, ki so mi bile nekoč življenje in nebo. Nenadoma sem začudil, da se me oprijemlje lahna sentimentalnost. A sem jo s silo pregnal in se zasmejal. Pa sem spoznal, da je bil smeh surov in sem še tega udušil. Brskal sem dalje med spomini, se zabaval s pismi in pesmimi.

Veliko je bilo trpljenja in krivice, preden so mi ubili sanje, resničnega življenja nezmožne. Z njimi je podlegla ljubezen, ki je bila vzrasla iz teh sanj, iz negodnosti njihove. Zdaj sem končno sam s seboj. Mir, ravnovesje, ponos. Premeril sem poti v sebi in v okolico. Iztrebil sem v sebi vse, kar bi oviralo mojo prosto pot. čemu potem zdaj ti zabledeli spomini? Iztrgal bi ta list iz dnevnika. A tudi preteklost se ne da izbrisati iz življenja. Ostane naj v rožnati megli tiste odbegle dobe.

Nocoj so mi doma povedali, kaj je Kreuz mislil z onim sožaljem. Vera je v mestu vzljubila nekoga, ki je nedavno pal ob Soči. Pod tem udarcem je otrpnila vase. Ogibala se je ljudi, v šoli je bila zbegana in trudna. Pa ji je zdaj bolje.

Njenega brata Vladimirja pričakujejo. Študiral je pravo, dokler ga niso obsodili v taborišče. Nikoli ni bil trdnega zdravja, tam pa so mu vzeli še velik del teh slabotnih sil. Pozneje je bil pomiloščen in je — gladna senca — potoval po barakah, bolnicah in kompanijah. V nekaj dneh se vrne domov k očetu nadučitelju in sestri Veri, bolan in ubog.

4. uredi

V hribih sem obiskal prijatelja Drejo Pavliča.

Hladil se je pod široko lipo ob tokovcu. Širok slamnik na glavi, srajca do pasu odpeta, rokavi zavihani do krepkih komolcev. Kadil je pipo, zdajinzdaj jo je odmaknil od ust in puhnil v zrak. Oddaleč je že gledal vame. Šele tik pred seboj me je spoznal:

»Glej ga. Sem se te že večkrat domislil in sem bil radoveden, kako kaj.«

Pogledala je mati izza vrat, suhljata in starikava. Naročil je kozarec zame in kruha:

»Posušil si se precej. Ozek si v obraz in telo. Nisem te bil takoj spoznal. Očala sem si že davno razbil in v mesto ne pridem, še v trg malokdaj. Ti si pa stradal in romal, da jo rešiš, domovino preljubo, revo v stiskah. Kako še kaj ž njo?«

Govoril je z malomarnim nasmeškom. S pogledi je spremljal vijuge dima do zelenih lipinih listov:

»Dolgo so me držali, pa sem jih ukanil. Sem pravzaprav invalid. Na polju delam, pašem živino, ej, pognal sem korenine v to zemljo! Kako daleč je vse drugo! Če pridem do ljudi, se čudim njihovi potrpežljivosti. Pa se že dramijo pri nas. Gorja preveč. Tudi Jože, moj brat, je pal ob Soči. In sem jaz zdaj edini Pavlič, ki naj ohrani rod in dom. Zato čuvam življenje.«

Pila sva. Nazdravljala sva zmagi ponižanih sramotenih. Ta zmaga združi troje v eno. Se še daleč kje mudi ta dan? Je že blizu? Da bi lahko pogledal za soparno meglo teh dni! Bi ga uzrl? Verujeva. Čas zori in dozori.

Dreja se je razljutil:

»Pri nas je Kreuzem dana oblast. Ž njo vladajo po božjem in človeškem pravu, kar je isto. Kje je oblast, tam je resnica in pravica, drugod je zmota in upor. In Slovenci? Molče umirajo zunaj. Znotraj se par rodoljubov celo navdušuje. Ni doma vodnika, ki bi zlezel z varnega zapečka in vsaj izšepetal našo misel, misel naroda, zraslega na svojih tleh. Kar se kdaj za nas sužnje doseže, za to krvave drugi.«

Napotila sva se v dolino. Strmina sama naju je poganjala po krivenčastih stezah. Ogrela naju je bila pijača in zdaj nama je pot razmajala misli in prešerno voljo. V dolini izza griča je blestela široka reka in se solnčila dalje med polji, gozdovi in travniki. V daljavi se je belil naš trg. Cerkev s sivim zvonikom je stala tam in line v njem so srepo stražile kopico streh in zidovja pod seboj. Tam od juga, od Soče, je bobnelo votlo grmenje.

»Čuješ pesem kulture? Kanoni jo oznanjajo. Človek, ki si je to kulturo izmislil, pa se ji skriva v kamenje, dokler ga ne zgrabi, ušivega, gladnega, in ga razmesari, razmeče.«

V grmovju ob reki sva odložila obleko in kakor sva bila, sva se pognala v vodo. Dreja je poiskal sredi reke široko skalo. Z nogami se je uprl vanjo in se pognal proti toku, da mu je pljuskalo in šumelo čez glavo. Svoj glas je meril z divjim šumom peneče vode:

»Moj jaz se koplje v oceanu vodene lave,
mojega telesa poslednji zli bacili
so zdaj kristali
in se svetijo in mežikajo
v prasolnce nebeško.«

Šla sva na prod in legla v pekoči, razdraženi pesek. Tenka plast se je oprijela mokrih udov. Ležala sva pod brezoblačnim nebom lena in trudna. Nenadoma se je Dreja dvignil, si z rokami zasenčil obraz in prisluškoval v daljavo:

»Zdelo se mi je, da čujem sopran siren. Poglej še ti.«

Ko sem se ozrl, je zamigljalo pred menoj v modri luči. Onkraj niže ob reki so se premikale bele srajčke.

Dreja se je malomarno odpravljal v vodo. Za hrbet jim prideva in jih splašiva. Morda je med njimi še celo njegovo dekle.

»Tvoje dekle?«

»Glej ga. Čemu pa ne? Tista hiša, velika in bela na hribu, je njen dom. Ana je, lepo je zrasla, je zdravje samo. To njeno veselo zdravje sije meni, ki še sam ne vem, kam bi s svojim. Bogatija je pri njih. Skoro bi ne bilo preneumno, če bi se ženil tam.«

Čudil sem se. On pa je že planil v valove in jih rezal s silnimi rokami skoro naravnost počez. Močan tok že blizu nasprotnega brega mu je za nekaj hipov vzel smelo smer, pa že si jo je iztrgal nazaj in bil na bregu. Mene, še slabotnega od prestalih naporov in gladu, je poneslo malo delj, dokler nisem srečno pristal. Plazila sva onkraj grmičja v visoki travi in sva se približala pisanim oblekam, razobešenim na bregu.

Pred nama so se brezskrbno šalile tri kopajoče se deklice. Stale so do kolen v vodi, v tenkih srajčkah. Dreja je pobral ploščat kamen in ga mimo njih pognal v vodo; v dolgih, nizkih skokih je preletel gladino in se onkraj vode razletel ob skalovju. Deklice so kriknile in se skrile v vodo.

»Je ni, Ane,« je dejal.

Vračala sva se skozi gozd. Dreja je pripovedoval o Ani. Nato mi je dokazoval brezpomembnost študij. Čemu to pehanje za prazne karijere in za priznanje glupe javnosti? Skozi bedo pririješ na vrh in vidiš, da so te prevarili. Ubijaš se leto za letom z rečmi, ki so ti tuje in vsakdanje, dokler ne postaneš neobčutljiv stroj in le še šteješ službena leta. Cilj naj bo vsak korak, vsak trenutek življenja. Tem ciljem je treba živeti.«

Čutil sem, da sem se že sam boril s takimi mislimi, a v teh negotovih časih nisem mogel dospeti do odločitve. S časom dozori vse in se izčisti.

Pred mrakom sem se vračal po stezi kraj reke. Duhtelo je s polj in iz gozdov. Zrak je bil poln toplih dišav. Godba murnov je enakomerno utripala in se prelivala v šumenje reke. Rahle sape so dišale po vodi.

Že v trgu sem došel voz, visoko naložen s sladko dišečim senom. Pred hišami je sedelo nekaj tržanov. Možje so kadili pipe in smotke in menda prebavljali večerjo. Kar je bilo žensk, so se živahno pogovarjale. Nekaj otrok se je podilo po cesti in so kričali v spačeni nemščini.

Pred neko gostilno je omahoval pijani kmet Grenko. Par ljudi je stalo blizu njega. Oba sina sta mu pala v vojni. Zdaj pije in zabavlja posestvo. Par otrok se je zaletelo vanj in se je skoro zvrnil. Kričal je:

»Še pijačo bi mi vzeli, ko ste mi že oba sina. Kako si naj pomagam do pravice, ki je ni? Pa mi dajte sina nazaj. Na klopeh sedite pred kočami, kakor papeži in cesarji široko sedite, pa nemški govorite, gospoda. No, Bog jo je dal, cesar jo je pa naredil, tole vojno. Pa ubil mi je oba. Vsi skupaj ...«

S stisnjenimi zobmi se je napotil naravnost proti županu, ki se je sopihajoč bližal gruči. Priskočili so drugi in prijeli zločinca. Občinski tajnik je s silno važnostjo govoril o veleizdaji. Grenka so odpeljali v zapore, da ga jutri pošljejo dalje v mesto.

Izza vogala je zažvenketala sablja poročnika Kreuza. Pozdravil me je zmagoslavno.

5. uredi

Dva dni pozneje.

Vero sem zagledal pred seboj. Prihajala mi je nasproti po stezi ob potoku. K levici je držala odprto knjigo in ž njo zadevala ob cvetove ajde, ki se je bledordeča širila tja do bližnjega griča. V razgretem zraku in od cveta na cvet so se šumeč opotekale čebele.

»Vera?«

»Pa ti?« Izpod širokega svetlega slamnika s sivim trakom se je ozrla vame. Videl sem, da je njen obraz svež in zdrav vse bolj, nego je bil ob zadnjem svidenju. Lica so bila polnejša, mehkejša, trpke poteze v njih so izginjale. Občutek davnega občutka se je rahlo zganil v meni.

»Pijem,« sem dejal s trdim poudarkom, ki naj bi udušil ono, kar se je bilo premaknilo v meni.

»Dolgo si hodil,« je rekla i stopala dalje pred mano.

»Dolgo in težko. Ali zdaj je konec, mislim, in začetek.«

»Začetek zate. Meni pa je minilo vse. Saj veš?«

»Vem, Vera.«

»Ti ne veš, kako je bilo. Ali verjemi, da se mi mnogokdaj nesmiselno zdi, čemu zjutraj vstajam, čemu še negujem to svoje življenje. Čemu, zase? Vrgla bi je proč, kakor raztrgano krilo, ki sem je nosila pred leti. Čez plot ...«

Tako nenadoma se mi je razkrila, da sem se začuden in skoro razburjen ozrl vanjo.

»Čudiš se. A jaz se ne zakrivam. Tebi ne. Čemu bi se? Saj je brez pomena vse.«

»A jaz ne mislim tako, Vera. Glavno je, da je človek prost v sebi, s seboj. Potem je močan, da preboleva, prenaša. Zunanja nasilja se razbijajo ob tebi.«

»Dobro je, a mogoče ni, da bi bila iz brezčutnega kamna. To boli, ko vidiš, da si ogoljufan za svoje sanje. Nisi močan toliko, da bi zadržal nasilje. Če bi zavrgla sanje, ki so mi življenje, tedaj bi bila tak kamen. Ne morem.«

»Tudi jaz nisem kamen. To vse, kar je šlo preko mene, sem občutil s trpljenjem. Ali to trpljenje mi je dalo spoznanje, da je življenje tako, kakor je. Samo eno dobro je mogoče. Prezir na zunaj, prostost v notranjosti. S to prostostjo uživaj, kar še ostane vselej: samega sebe v sebi in v tej čudoviti prirodi vsenaokrog, katere del smo. To je stokrat vredno, da zanje prezreš vse drugo, kar je plitvo in nasilno. Treba je rešiti, kar ostane dobrega in lepega.«

»O, jaz čutim prezir. V zabavo mi je. Ves svet mi je kakor Kreuz. Sovražim ga in to sovraštvo mi je v užitek. Včasih mi je v užitek. Včasih pa in ne samo včasih pa je drugače.«

Beli zobčki so se ji zagrizli v ustnice, strmela je predse, z desnico je nevede trgala liste z grmičevja. Nato je obstala, se izpod slamnika ozrla k meni in se nasmehnila trpko. Nehote sta se srečali najini roki in ostali druga v drugi.

»Dobro je, če se človek lahko izpove,« je rekla.

»Grehov, ki so jih storili drugi.«

»Pa še drug greh imam. Ali verjameš, da mi je včeraj Kreuz izpovedal ljubezen ravno tu ob potoku?«

»Kreuz?«

»Nič čudnega. Namen njegovega življenja je, da žanje triumfe, da zmaguje nad ženskimi srci. To so zmage, to so trofeje!«

»Ostuden bedan je!«

»Ves svet sovražim v njem. Pa sem mu včeraj izprva pustila zmago. Toliko hudobije je bilo v meni. Potem sem uživala njegov obraz zadovoljen z uspehom, ki se mu je zdel že itak samoobsebi umljiv. Poizkusila sem, če je kaj igralke v meni. Še celo objel me je, da bi me poljubil. A potegnila sem mu z glave ono črno oficirsko kapo z zlatim robom in je potekla v visokem loku v potok. Planil je za njo v vodo, se vrnil opraskan od grmičevja in do kolen moker. Bil je poln začudenega užaljenja. Govoril mi je o šali, ki mu jo plačam s poljubi. Tedaj mi je bilo igre dovolj. Napotila sem se proti trgu, on za mano, a vso pot ni dobil besede od mene. Odslej bo mir, mislim.«

Umaknila je roko in sva šla dalje do roba svetlega bukovega gozda. Na štor posekane bukve je sedla, položila slamnik v mahovje. Odprla je knjigo in čitala polglasno zadnje poglavje Cankarjevega »Milana in Milene«.

V rahlo šumenje gozda, v utripanje zraka in zemlje je lilo kakor pesem, kakor dih in val. Zajelo je tudi mene. Sklonil sem se k njej, položil roko na njeno ramo in sem čutil vase vonj njenih težkih kostanjevih las. Ne vem, kako mi je bilo v srcu, le čutim. Ozrla se je vame z jasnim zaupanjem v globokih očeh. Sklonil sem se do njenih ust.

Napotila sva se domov.

»Daj mi roko, dragi!«

»Duša, daj mi roko!«

Kaj je bilo? Tista ljubezen, ki je minila, ni bila. Bilo je prijateljstvo, globoko in nesebično, v katerem edino more dozoreti ljubezen, zrela in visoka. Ali dozori?

Zdaj je večer. Na vrtu sveti kresnica, tam druga. Pod širokim drevjem se skrivajo bele steze. V ozadju so začrtani obrisi smrek, ki stoje v visoki gruči tam in se ostro ločijo od svetlejšega neba, utripajočega v belih lučih. Murni se oglašajo s travnikov in njih godba utripa v noči.

Slonim ob oknu in s polnimi prsi pijem vase avgustovo noč, njeno dišeče vino. Kakor da v meni vse raste v svetlo neizmernost. To je življenje, ki je v sebi našlo cilj in življenje.

Pozdravljeno, življenje!

Vera, pozdravljena!

6. uredi

Dan pozneje.

Zvečer sem v trgu srečal Vero. Toplo mi je stisnila roko: »Pozdravljen, apostol samega sebe! Izpreobrneš me!«

Odnekod je prihitel poročnik Kreuz s poročnik Kreuz s pojočo sabljo:

»Dovolite, gospoda! Gospodična Vera, ste še užaljeni?«

»Mislila sem, da vi.«

»Kako vendar? Saj je bila le šala. In ti?« Ozrl se je vame z neizskeno prijaznostjo.

»Kakor treba.«

»Če vama prav, vaju vabim k nam na vrt. Izbrana naša družba je tam.«

Vera se je ozrla vame. Kreuz je prigovarjal:

»Čutite vendar potrebo po zabavni, duhoviti družbi. Smejete se dovtipom, zapletete se v pogovore. To veste, da smo trški Nemci tolerantni, ker smo kulturni.«

»Sami s seboj neverjetno tolerantni,« je ostro odvrnila Vera. »Pa to ni zasluga ali čednost, je le stvar močnih želodcev.«

»Ne morem razumeti. Nekam merite?«

»Pa mi pokažite to kulturo. Je v pijači, ženskah, taroku in frazah. V dvoumnih dovtipih in njen višek. Kaj še drugega? Toda čemu govorim vse to. Treba ni.«

Kreuz ni odgovoril. Z ostrimi očmi je meril v Vero. Zdelo se mi je, da hoče njene družbe in ji pride bliže s svojimi računi. Dražila in mikala ga je njena upornost. Da bi užival komedijo, sem obstal pred vrtom Kreuzove gostilne. Vstpili smo.

Pod kostanji ob belo pregrnjenih mizah je sedel cvet tržanov. Ob našem prihodu so se vsi obrazi okrenili k nam in sem jih spoznal v luči, ki je blestela od svetilk. Po običajnih pozdravih smo zasedli prazno mizo.

Pri sosedni mizi je župan čital večerni časopis. Ko mu je natakarica prinesla svež vrček piva, ji je pomežiknil z vsem obrazom, si popravil košate brke in nagnil vrček. Ker mu je požirek teknil, se je brez drugega povoda zasmejal iz trebuha. Okreplan je pričel razlagati svoje mnenje o Romunih, ki so prav tiste dni vstopali v vojno. Govoril je o množini žita, ki ga dobimo zdaj k nam.

»Viel Feind’, viel Ehr’,« je dostavil občinski tajnik. Nato je upokojeni davkar, pušeč viržinko, pojasnjeval načela moderne strategije, dokler ni nekdo pričel deliti kart.

Tačas se je Kreuz pogovarjal z Vero. Z očmi je sili vanjo bolj in bolj. Naskokoval je trdnjavo, ki ga je zavračevala, da je moral razvijati vso svojo silo. Veliko zaupanje je imel v to silo, saj se je hvalil, da ne pozna ženske, ki bi se mu bila protivila.

»Brez pomena je tako samovanje. Dnevi hitijo, zamujeno se ne vrne. Lahko bi triumfovali nad svetom, pa se mu skrivate. Ne razumem vas, gospodična.«

»Saj triumfujem nad svetom, ker ga preziram.«

»Čudno stališče. Čemu prezir? Saj ste sami del tega sveta, ki drugače biti ne more in čemu naj bi drugačen bil? Kaj nam ne nudi vsega, ali vsaj ...«

»Blagor tistim, ki ji je to vse. Saj se ne razumeva,« je nevoljno zamahnila in se okrenila k meni. Kreuz se mi je nasmejal:

»Obudi ti gospodični veselje do življenja. Morda boš srečnejši.«

»V Veri je življenja več nego v onih, ki tam mečejo karte in jim je safalada z vrčkom piva vse.«

»No, to so že skoro dosluženi ljudje.«

»Ne žali jih. V njih je ogenj. Samo poslušaj jih, kadar govore o vojni, o zmagah.«

»Res, v tem oziru so polni navdušenja. Ali to je njihova domovinska dolžnost.«

»A na fronto jih kljub navdušenju ne spraviš.«

»Sicer pa treba borcev tudi v zaleduju. Takorekoč rezerve treba.«

»Živela rezerva!« sem zaklical gromko.

Nagnili smo vrčke. Pristopila je gospa županja, obsežna žena ponosnih kretenj, a dobrodušnega obraza. Mimogrede se je bila nagnila h kartam poštarjevim, ki se je pohlepno zganil, ko je čutil dotik njenih bujnih las. Stisnila mi je roko:

»Čula sem, da ste se vrnili bolni, a hudo menda ni.«

»Doma bo dobro.«

»Prav, saj je drugih dovolj.« Hudobije ni bilo v teh besedah. Kreuz je postajal nervozen:

»Glejte, ni li čudno, kako to ljudstvo voljno prenaša žrtve? Le vaša mlajša inteligenca gleda od strani, v bolnicah, v internaciji in doma je. Kje je smisel za skupno obrambo, ko je skupni obstoj ogrožen?«

»Svet se ne zruši. Zrušijo se morda države, narodi se ne morejo. Žrtve ne bodo zaman. Enakopravnost narodov je temelj in načelo bodočnosti »Herrenovolkov« ne bo več.«

»Predrzen si v svojem ozkem nacijonalizmu. Pa kaj hočeš z narodom, ki šteje dober milijon in mu je vcepljena kultura sosednih mogočnih narodov? Interes države stoji visoko nad peščico vaših inteligentov, ki jih ljudstvo ne pozna in ne mara. Tako je!«

»Ne bova razsojevala midva. Uvidiš sam, da čas hodi brezobzirno naprej. Ta vojna mu je le stopnica naprej in više.«

»Ne misli, da se tega časa bojim. Oblast nemštva je zgrajena na tisočletni kulturi in je zato nepremagljiva.«

Vera je vstajala. Kreuz se je poslovil hladno in odurno. Izgubil je bitko za Vero. Tudi drugo bitko izgubi.

7. uredi

Vladimir, Verin brat, se je vrnil.

Obiskal sem ga. Rumeni, usahli obraz mu je obdajala redka črna brada. Ko mi je iz postelje podajal koščeno, kakor oglodano roko, je izkašljal iz bolnih pljuč:

»Pozdravljen, ki si se rešil!«

»Tudi ti si se rešil, Vladimir. Dom te ozdravi.«

»Zame je prepozno. Ure dotekajo, dotečejo.«

Nepremično je ležal, le oči so mu begale po stropu, vsa soba jih je bila polna.

»Glej, tako doteka življenje. Življenje? Ne! Umiranje gre h koncu. Umiram že dolgo, predolgo. Telo je ubito. Da se že rešim oblasti! Poznaš to oblast nad nami? Oblast kragulja, ki preži, da plane? In siromak se skrivaš pred njim, a kamor kreneš, meri vate oko kraguljevo.«

»Glej metulja v solncu, čebelo na cvetu, ptico v svobodi! Pravico imajo do življenja in tudi življenje. A človek je suženj, ukovan v verige, ki jih je skovala družba. Družba mu zanikuje pravico do lastne misli, vzrasle iz krvi srca in rodu. Cvetica na travniku, drevo v gozdu, zavidanja vredna! A tudio po vama sega z okrvavljeno roko človek — kulturonosec.«

»Toliko je solnca, zraka, prostora, za vse preveč, a zame ne. Do smrti so me trpinčili. In zdaj jim pred noge vržem življenje, ki se jim je žejalo po njem.«

»Kako rad bi živel! Tam bi živel med polji in travniki, v gozdovih. Ne med ljudmi. Vrh gor bi v jutru čakal zarjo in jo blagoslavljal, zvečer bi roke iztegoval za njo. In bi mi rasle te uboge prsi v svobodno zdravje in bi bil pijan hrepenenja po vsem, kar slutijo le najskrivnejše sanje. A nikoli, nikoli!«

»Tebi naročam. Živi ti tudi v mojem imenu, zame. Otresi se vsega, kar se danes imenuje kultura, ker je le zverstvo, prevara in suženjstvo. V svobodi živi! Vem, da dočakaš tisti dan, ko kragulj nad nami zaprhuta v smrtnem boju in telebne na tla. Pojdi nadenj in mu stopi na vrat! Oznanjaj njegovo smrt in naše življenje! Za to življenje sem trpel in padel jaz. Padel sem brez trepeta. Le na žrtvah se gradi življenje. In potem živi dvojno, tudi zame, brat!«

»Glej, take so moje misli, moja uteha vse te dni. Je ni žalost v meni, je veselo zaupanje v vašo bodočnost. In ko se rešim gnilega telesa, ostane na tem mrtvem licu varen nasmeh. Poglej me takrat in me blagoslovi.«

Smehljaj je sijal Vladimiru z rumenih lic, polna ga je bila soba in jaz sem ga bil pijan, da bi bil planil ven in oznanjal Vladimirovo oporoko od vasi do vasi trpečim.

Polmrak se je razpredal po sobi. Vera je vstopila z zasenčeno svetilko in mi stisnila roko. Trudna je bila v obraz in telo, trpeča sestra.

Pred hišo se je Vladimirov oče pogovarjal z mojim očetom, ki je bolniku lajšal dneve. Stopila sta v hišo z utrujenimi koraki.

Vladimirovo življenje doteka. Še dva, tri dni, tako je zvečer ugibal moj oče.

Tako umiramo. In umirajo zunaj na frontah tisočeri. Gore gorja so visoko nakopičene. Kako dolgo še, kako visoko še?

Da omahne kragulj v tisti zarji ...

8. uredi

Dreja Pavlič je obiskal Vladimira in je od njega krenil še k meni:

»Hudo je ž njim, a misli in govori jasno. Kar je povedal besed, so plamtele v meni, da bi bil kričal od bolesti in udaril, da se vse prokletstvo zruši z nas. Prehudo je biti človek.«

Trški kaplan je včeraj obiskal Vladimira, da ga spove. Vladimir je dejal:

»Meni so ubili življenje tisti, ki jim cerkev priznava krvniško oblast in jim blagoslavlja orožje. Cerkev oznanja: »Smeš ubijati in se moraš pustiti ubijati.« Jaz pa nosim v sebi najvišjo zapoved čistega krščanstva: »Ljubi in ne ubijaj!« V meni je tisto božje kraljestvo, ki ni od tega sveta in ne od te gnile, s krvjo obrizgane države. Ako menite, da to moje mnenje ni pravično, tedaj od vas ničesar ne potrebujem.«

Kaplan je ogorčen odšel. Kmalu nato je dospel stari, dobri župnik. Kot brata sta govorila in se razumela.

Spremljal sem Drejo proti domu. Žgal je v naju gnev, dokler naju ni pomirila jasna zavest, da iz vseh teh nasilnih krivic mora vzrasti novo življenje. V tisočerih žrtvovanih najboljših je poroštvo zanjo. Dvigni se še zagrinjalo, ki nas ločiš od uresničenja naših sanj!

Hodila sva ob reki in sva zavila v breg. Izza sadnega drevja in brajd se je belil ponosen kmečki dom. Obstala sva. Nekaj deklet in dečkov je prihajalo z grabljami sem od hiše.

»Zdrava, Ana!« je Dreja pozdravil visokoraslo, od solnca opaljeno dekle. Nasmejala se je veselo in je zardela pod rdečo ruto. Njene lepe temnomodre oči so sijale v sreči.

Zadela sva lesene vile na rame in se pridružila. Na zložno visečem travniku smo obračali že skoro suho otavo. Z neba je palilo solnce, zrak je v njem trepetal razgret.

»Zdaj vidiš Ano, moje zdravje,« je oznanjal Dreja. Ana se je okrenila vanj. V nasmehu sta se ji zasvetili vrsti belih, zdravih zob.

Ko smo bili obrnili otavo, smo se vrnili k hiši. Stopili smo v hladno sobo in sedli. Ana je prinesla kruha in domačega vina. Natočila je s krepko, rjavo roko in smo trčili. V zadregi je povesila oči.

»Rumeno solnce, bel kruh, rdeče vino, modre oči. Same barve, ki božajo srce,« je dejal Dreja in jo prijel za roko. Srečna je zrla vanj.

»V to srečo sem se zasanjal, glej,« mi je rekel.

»Sanje minejo,« je odvrnila.

»Pa je sreča resnična in večna.«

»Če jo boš večno hotel.«

Trčili smo tisti sreči na zdravje. Odkrita beseda je bila med nami. Vstopila je njena mati, visoka kot Ana in trdna. Skrbna je za Anino srečo in Dreji zaupa. Njen mož stoji v Tirolah, najstarejši sin je ob Soči.

»Da bi minilo gorje!« je tožila. »Za oba se bojim. Grunt brez moških je težava, ves leži na Ani in na meni. Pa kaj grunt! Najhujša je skrb za obadva, ki sta tam, kjer jih gonijo v smrt. Grmi in grmi od tiste strani. Da bi že Bog pogledal na zemljo in gorje videl!«

»Ne more več trajati dolgo,« je tolažil Dreja. »Gorja bo že zvrhana mera. Človek prinaša dolgo, predolgo, a večno nikoli. In človek, tisti človek, ki po krivici trpi, začne premišljevati. In ko bodo premišljevali vsi, ki trpijo, takrat obstane tista ura, ki nam kaže krivični stari čas. Pride nov čas.«

Ob slovesu je Dreja povedal:

»Ko se na tem domu vsi snidete, pridem po Ano. Doma prevzamem takoj po vojni. Rada bi mati že zdaj, a so negotovi časi. Lahko me pokličejo še nazaj v sivo suknjo, v koprive.«

»Obljubila sem ti Ano.«

Stopili smo iz hiše. Domači otroci, trije krepki dečki in deklica so lovili žrebe, ki je letalo po dvorišču. Pograbili smo suho otavo in jo naložili na vozove. Od juga sem so se na nebu kopičili temni oblaki. Iz daljave je brnel grom. Konja sta vlekla otavo pod kozolec.

Poslovili smo se. Ana je Dreji pripela rdeč nagelj za klobuk.

Bogat kmečki dom. Tu raste krepek rok, rjav od solnca, jeklen od težkega dela, prost in samosvoj. V srcu mi je bilo toplo ob veri v zdravo moč narodovo.

Tam s hriba je Dreja zaukal in je vihtel klobuk z rdečim nageljem. Pred hišo je stala Ana in zrla za njim.

Sredi poti me je zajela nevihta. Hitel sem pod samoten, razpadajoč kozolec na polju brez reke. Vihar je bičal drevje ob vodi, bliski so parali nebo, grom je rjul. V sebi sem čutil divjo, pogumno noč, ki se ji hoče boja. Ohladil se je bil zrak in sem ga žejen srkal vase.

Kakor prerojen sem se vračal domov, ko je večerno solnce zasijalo po nevihti.

Doma me je čakalo veselo iznenadenje. Da poseti Vladimira, je dospel iz mesta njegov prijatelj in tovariš iz taborišč. Oglasil se je pri nas z novico. Brat Milan živi. Ujet je bil v Karpatih, a zdaj se odpravlja z legijami v boj. Zdrav, Milan! Vase zaprt si bil, a čutil si v sebi kri rodu, ko je klical čas.

Očeta in mater je novica poživila. Vzravnana sta zopet, smehljaj jima igra krog ustnic, glasneje je pri nas. Mati se zahvaljuje Bogu in mu Milana priporoča v zaščito še v bodoče. Le Vladimirovo trpljenje moti to ubranost.

Pozno na večer sem spremljal očeta k Vladimiru. S trudom je dvignil roko in je zašepetal nekaj nerazumljivih besed. Dihal je težko.

Njegov oče je stal ob postelji, osivel in upadel. Spremljal me je k vratom, ko sem odhajal:

»Ne vem, če dočaka še druge noči. Pa mlad, vsega dobrega željen. Jaz starec naj gledam, kako mladost umira ...« Solze so mu zadušile besede in dregal je kakor bilka.

Vera ga je odvedla v sobo, zajokana, oslabela v prečutih nočeh.

O Vera, kam se nasloniš ob pretežkem udarcu? Podam ti to svojo močno roko, da ne omagaš. Povedem te skozi življenje, da te ne bo strah samote, ki se brezčutna zgrinja okoli tebe. Daj mi roko, Vera!

9. uredi

Sinoči je Vladimir umrl. Izbruhal je poslednjo kri in se je umiril na veke. Moj oče mu je zatisnil oči, ki so tolikokrat temnele v obupu in zopet blestele v veri. Njegovemu očetu so se zašibile noge in so ga nesli v posteljo kakor otroka. Z Vero sva stala molče ob truplu. Trepetala je in se me oklenila, da se ne zgrudi. Tedaj sem čutil v sebi moč, da bi jo ponesel odtod v neznane kraje, kjer ni gorja.

Na Vladimirovih licih je plaval rahel nasmeh. Bil je izraz tiste sladke vere, zavoljo katere je padel. Blagoslavljal sem ga, brata. V meni je plala slast opojne, neizmerne bolesti.

Ko sem se vračal domov, sem zasledil Kreuza z Miro na našem vrtu. Izprehajala sta se v temi. Zavrel je v meni ves grenki žolč, bičan in tiran do vrhunca. Udaril sem s pestjo, da se je sesedel in je gnusno zaklel. Mira je jokaje stekla v svojo sobo.

Ponoči sem jokal v divjem srdu in krčil pesti. Očesa nisem zatisnil do motnega jutra.

Življenje, kako si gnusno in kako si lepo!

10. uredi

Svoboda, dom, hudo mi je za vama. Nisem še utekel kragulju nad nami. Treba je, da se zopet odenem v cape cesarske, v suženstvu klonem glavo, premagujem srce in voljo. Težko je.

Morda je to Kreuzeva osveta. Njegov dopust je potekel in se je vrnil na bojišče. Miri je težko, skriva se. Zatrjuje mi, da je čista in ji verujem. Kakor očetovsko skrb čutim zanjo.

Zovejo me nazaj. Pojdem. A trden, samozavesten pojdem. Na žrtvah se gradi življenje. V vsem trpljenju bom gledal obrise še daljne, a morda že bližnje dobe. V ta obraz zaverovan bom močan. Ni me strah in zato sem trden.

Pokopali smo Vladimira. Tih je bil pogreb. Medlo je svetilo septembrsko solnce, ko smo stali na griču za trgom. V molku vseh je bilo kakor neizmeren gnev na one, ki so umorili to zlato mlado življenje, je bilo kakor tista vera, ki nam jo je mrtvec zapustil v dedščino.

Pogreznilo se je truplo, a vera je vstajala kakor iz tega groba, širila se je kakor na ogromnih perutih nad vso to bedno grudo našega rodu.

Od jugasem je rohnelo s podvojeno silo. Kdaj se zruši v nemoč ta nenasitna pošast? Da bi dočakal uro odrešenja!

Nocoj te pozdravljam, Vladimir, ki že četrto noč spiš v hladni in težki rodni zemlji. Miren je tvoj nasmeh. Mirna je moja vera.

Ob slovesu mi je dejala Vera:

»Glej, močnejša sem, nego sem kdaj bila. Trpljenje ubija, ali pa očišča, utrjuje.«

Odgovoril sem:

»Tudi meni je tako. Odhajam z zavestjo, da ni udarca zame, ki bi me mogel zadeti v dušo. Ko se vrnem, bom delal za svojo bodočnost. In za tvojo bodočnost, če boš hotela. Daj mi besedo, Vera!«

»Imaš mojo besedo.«

Poljubil sem jo na kalne, izjokane oči.

Noč je zdaj. Ko se zdani, se napotim.

Pozdravljen, dom! Pozdravljena, Dreja in Ana! In vsi, ki ste mi bili dobri! Tudi vi, zmagoslavni tržani ob vrčkih in s cigarami!

V jutri pojdem mimo tvojega okna, Vera! Pozdravljena!

In zdrava, vera v srcu. Mirna si in jasna si, s teboj me ni strah kragulja, ki preži nad nami. Plani, kragulj! Čeprav padem, pride čas, ko padeš tudi ti.

A jaz ne padem. Tako mirno sijejo zunaj zvezde.