Pod nesrečno zvezdo

Pod nesrečno zvezdo
(Povest iz minile dobe)

Soteščan
Izdano: Domovina št. 28–38, 1936
Viri: dLib 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. dno

1.Uredi

»Zakotje je majhno gnezdo, pa skriva v sebi velike skrivnosti ...«

Te besede je izgovoril Mlakar, premožen kmet iz Zakotja, ko si ga je bil nekoč privoščil obilnejšo merico. Sosedje niso dali preveč na njegove besede. Mož se je rad ponašal; povsod je bil samo on in nihče drugi na svetu. Kadar je on govoril, tedaj so morali molčati daleč na okoli.

Med Zakotci niso bili redki, ki so morali Mlakarju prižigati kadilo. Klicali so ga na pomoč, kadar so zašli v denarno stisko. Mož je imel denar in komur je kaj posodil, ta se mu ni smel zameriti.

O svojih skrivnostih pa Mlakar pozneje ni hotel ničesar več vedeti. »Jaz nisem ničesar takega rekel,« se je delal, kakor bi ničesar ne vedel.

»Spet bi nam rad kaj natvezil,« so dejali tisti, katerim se Mlakarju ni bilo treba prilizovati. »Pa se je premislil, ker se ne mara osmešiti.«

»Morda pa le kaj ve,« so trdili njegovi prijatelji. »Mož ima obilne izkušnje in njegovi spomini segajo daleč nazaj v preteklost.«

Najstarejši Zakotci so pomnili, da je živel nekoč pred leti v koči nad vasjo čudak Ločnik, ki je imel neki obilo denarja. Hranil ga je pod deskami in med slamo na svojem bornem ležišču. Nekega dneva pa starca ni bilo več iz koče. Berač Škur, tisti rdeči Jaka, je našel mrtvega in preiskava je ugotovila, da ga je nekdo ubil in oropal. Za storilcem ni bilo ne duha ne sluha. Ljudje so mnogo o tem razmišljali, dogodek pa je ostal zavit v temo ...

Prav v tistem času je izginil iz Zakotja tudi Gobarjev Janez. Fant se je sprl z očetom zavoljo kmetije in pa ker je oče zahteval, naj si izbere drugo nevesto. Janez je ostal pri svojem sklepu. Rajši, kakor bi se bil vdal očetu, je šel po svetu, odkoder se je vrnil šele kot starec po dolgih letih.

Janez je bil Gobarjev edinec in Minka njegova edina hčerka. Očetu sprva ni bilo žal za sinom, ko pa sta se sprla z zetom, se je začel kesati. Njegova žalost je bila tem hujša, ker so mu očitali, da je negova krivda, ako trpi na stara leta.

Mlakarjevo namigavanje o velikih skrivnostih majhne vasice je zbudilo po dolgih letih mnogo ugibanja. Mož je sicer tajil, da je kaj rekel; tisti, ki so ga slišali, pa niso mogli pozabiti besed, katere so mu ušle iz grla.

Kdo ve, ali je radovednost čednost ali napaka! Nekaterim je menda prirojena, drugi pa se je nalezejo pozneje, ter se je ne morejo znebiti. Oboji zehajo od dolgočasja, kadar jim primanjkuje izrednih dogodkov. Kar ne dosežejo s poizvedovanjem, skušajo dognati z opazovanjem. Tudi Mlakarja v Zakotju so spremljali radovedni pogledi, kamorkoli se je bil odpravil. Mož je na starost govoril precej glasno sam s seboj; povedal pa si ni ničesar takega, kar bi bilo zanimalo vaško radovednost. V pogovoru o zagonetni smrti vaškega čudaka se mu je sicer poznalo, kako skrbno izbira in pretehta slednjo besedo. Vendar pa mu je bilo vedenje mirno ter ni kazalo kake duševne obremenitve.

Pozimi pri topli peči so Zakotci marsikaj uganili. Spet jih je opozorilo dejstvo, da Mlakar pri spovedi v adventu ni dobil odveze. »Tukaj ni nekaj v redu,« so si zaupno šepetali. »Mož ima za seboj temno preteklost ...« Copatka, vaška klepetulja, ki ga je opazovala pri spovednici, je pripovedovala, kako jo je Mlakar tisto jutro pobrisal iz cerkve. Potuhnjeno se je bližal vratom, in ko je ljudstvo vstajalo med evangelijem, jo je popihal kakor kužek. Po maši ga seveda ni bilo pri obhajilu.

To je bilo vse, kar je mogla starica povedati radovednim Zakotcem. Morda bi bila slišala še kaj drugega, če bi ne bila tako daleč od spovednice.

Mlakar, ki je bil čil in zdrav do pozne starosti, je začel nenadno pešati. Najprej se mu je upognil hrbet, nato so mu odpovedale noge, roke so se mu tresle in vid mu je pričel slabeti. Tako je zorel za smrt, ki se mu je blžala z vidnimi koraki.

Dokler je bil še mlad, mu ni bilo enakega pod domačim zvonom. Bil je lepe postave in čednega obraza: oboje, razen tega pa še imovitost staršev mu je dajalo veljavo. Vrata so mu bila odprta v vsako hišo, kjer so bila dekleta za možitev; povsod so ga vabili, naj se še oglasi.

Vse to pa je bilo mladeniču v pogubo. Preveč se je zavedal, da je edinec premožnega in veljavnega Mlakarja, čigar beseda je morala povsod obveljati. Prezgodaj se ga je lotila puhla domišljavost, iz katere je začel poganjati napuh kakor plevel, ki uničuje mlado setev.

»Kaj bo, kadar dorase?« so se bali sosedje. »S starim komaj shajamo, mladega pa že ne bomo mogli več krotiti.«

»Kdor se meni zameri, se zameri očetu,« je grozil sosedom in ščuval očeta proti vsakemu, kdor se mu je upiral.

Mlakar in Gobar sta bila najbližja soseda. Nista bila ravno posebna prijatelja, pač pa sta se za silo razumela. Enako tudi njuna sinova, čeprav si po značaju nista bila podobna. Mlakarjev Peter ošaben in poreden, Gobariev Janez pa tih in miren mladenič, ki ni spregovoril zlepa trde besede.

Peter je hotel imeti tovariša popolnoma v oblasti. Bil je nekaj starejši, zato si je domišljal, da mu sme zapovedovati. »Brez mene ne smeš nikamor,« mu je nekoč prepovedal. »Gorje ti, kadar te bom kje zalotil!«

Tako nadziranje pa Janezu ni ugajalo. Tudi on je bil edinec trdnega kmeta in kot tak je moral nekaj pomeniti. Nadležni tovariš ga je potiskal v ozadje, sam pa je silil v ospredje, kjer se je potem šopiril, da je Mlakarjev iz Zakotja.

Tudi Janez je bil navihan za svoja leta. Večkrat sta šla skupaj od doma: nenadno pa se mu je izmuznil in odšel po svojih potih. Nazaj grede pa se mu je spet včasih pridružil.

»Kje si bil?« je hotel vselej izvedeti. »Ne misli, da boš spletal tajnosti za mojim hrbtom.«

Janez mu ni mogel odgovoriti tako, kakor bi bil vsiljivec zaslužil. Hitro si je izmislil kak navaden izgovor, ki pa nadležnika ni vselej zadovoljil.

Takega nasilstva je bil Janez skrajno naveličan. Kdo drugi bi se ga bil takoj otresel, toda on je potrpel in čakal priložnosti, da bi se ga na lepem odkrižal.

Dan obračuna ni bil več daleč. Janez je nekega večera spet nekam izginil. Zaman je vriskal Peter okrog doma — nihče se mu ni oglasil.

Začel ga je iskati. Nemirno je stikal po vasi, postajal pod okni in za vogali; obral je že domala pol vasi, a brez uspeha.

Pri Kopaču, kjer se je navadno zbirala mladina, ni bilo nikogar. Janez mora imeti kake prav posebne opravke. Ničesar bi ne imel proti temu, toda zakaj mu ne zaupa. Pa on, ki je Gobarjev, prikriva svoje tajnosti njemu, ki je Mlakarjev iz Zakotja!

Prispel je do Jerina. Domača hči Tončka je bila priznana vaška krasotica. Jerin pa je bil med Zakotci najmanjši posestnik. Dekle je slovelo zaradi lepote, a dote ni bilo pričakovati.

Jerinovo okno zraven čumnate je bilo skrbno zastrto. V sobi je brlela lučka, nalašč postavljena nekam, da se ni videla na cesto.

Peter je postal za vogalom in zadrževal sapo. Slišal je rahlo šepetanje. »Nekdo je notri!« Skrčila se mu je pest in kri mu je šinila v glavo. Tončka je bila namreč njegova oboževanka.

Previdno je pristopil in naslonil uho na spodnjo šipo. »Kdo je?« je ugibal. Svojega tekmeca je hotel poznati.

»Janez je,« se mu je posrečilo dognati. Besedica, ki jo je ujel takoj nato, je potrdila njegovo mnenje.

Srce mu je udarilo kakor kladivo in po kosteh mu je zahreščalo. Varal ga je najbližji sosed in ona, ki mu je še nedavno prisegala zvestobo. Zakaj ga je tako nesramno preslepila? Nad kom naj se znosi, da mu bo zadoščeno?

Skril se je za plot nedaleč od hiše in snoval načrte. Tu bo počakal tovariša: ko bo prišel mimo, bo stopil predenj ter ga pozval na odgovor. Tončka mora biti njegova! Prav za prav nima resnih namenov, ker bo gledal na doto. Toda privadil se je je in jo bo zavrgel šele tedaj, kadar se je bo naveličal. Le predrzne naj se kdo, da bi mu prekrižal račune!

Tisti večer se Janez ni dolgo zamudil pri svoji izvoljeni nevesti. Slutil je, da bi ga Peter utegnil izslediti. »Tončka, bodi samo moja!« ji je stiskal desnico. »Moja na večne čase!«

»Saj veš, da sem,« je dahnila verno. »Tvoja ali nikogar drugega na svetu.«

»Tedaj pozabi vse drugo ... Peter naj ti ostane le navaden sosed ...«

»Tu notri ga ni več,« je pokazala proti srcu. »Še ti mi prisezi, da nimaš nobene druge.« »Ali mi ne zaupaš?« jo je rahlo pokaral. »Le čakaj!«

»Vem, da ne lažeš ...«

Mladenič jo je poljubil med tesnim objemom.

Dekle mu je odprlo vrata, da niso zaškripala. Nato je pihnila luč in zlezla ped odejo.

Janez je stal nekaj časa pred hišo in poslušal na vse strani, ali je kje v bližini kaka oseba, ki bi ga zalezovala. Ker ni zapazil ničesar sumljivega, jo je zavil proti domu. Med potjo je premišljal, kaj bo povedal tovarišu, ki ga bo spet neusmiljeno mrcvaril.

Ni se mu še zasvitala nobena pripravna misel, ko je zašumelo za plotom in Peter se je spustil predenj.

»Kje si bil?« ga je prijel za ramo.

»V mlinu,« si je izmislil, ker v naglici ni našel boljšega izgovora.

Peter je sumljivo zakašljal.

»Mlinar pove zmeraj kaj novega. Človek kar ne more od njega.«

»Seveda.« Nadležnik se je nenadno nečesa domislil. Tovarišu ni rekel žal besede. »Če se ti ljubi, bi nekoliko povasovala,« mu je bil zvijačno prijazen.

»Truden sem; jutri bo treba zgodaj vstati,« se je izmikal Janez.

»Kakor hočeš.«

Voščila sta si lahko noč in šla proti domu. Janez je šel res počivat. Ves zadovoljen je zlezel na hlev ter se zaril v sno. Zaspal je v zavesti, da ie premotil nadležnega soseda. Prav nič se mu ni sanjalo, da je bil zasačen.

»Le čakaj!« Peter mu je zapretil s pestjo in prisluhnil. Po vasi se je razlivala prijetna nočna tišna.

Zavil je med drevjem proti Jerinu. Najprej se je moral pomeniti s Tončko. Povedati mu bo morala, kaj je imel opraviti Janez v njeni sobi. Sam ga je videl, zato mu ne bo mogla utajiti. Krivda je tedaj na njeni strani. Prav, da ni nadrl Janeza, kakor je bil sklenil za plotom.

Poprej mora vedeti, zakaj je dekle to storilo. Vzrokov je treba, preden bo kaj ukrenil.

»Tončka!« je pošepnil prijazno in potrkal na njeno okno.

Dekle se je namišljeno prebudilo. Postelja je zaškripala.

Povedal ji je na pamet dolge litanije. Začel je pri vrtnicah in nehal pri zvezdah s pesmico:

»Mila, mila lunica,
kje si, moja ljubica?
Kje si, zlata zvezd’ca,
mojega neba?«

Tončka je molčala. Včasih se je oglasila že pri prvi besedi, nocoj pa je gluha za vse njegove slavospeve.

Udariti je bilo treba na druge strune. Zahteval je, naj mu vsaj odkrije, kaj se ji je zameril. Ako je res kaj zagrešil, je pripravljen poravnati.

Dekle je nejevoljno zamrmralo.

»Tedaj naj grem?« je bil užaljen.

»Pojdi!« jo je dobil po nosu.

»A tako? Pa se upaš ...?«

»Čemu naj bi se bala? Tukaj si ne dam ukazovati.«

»Tedaj ne smem več semkaj?« je dejal prijazno, dasi bi bil najrajši zrogovilil.

»Škoda vsake stopinje ...«

»Tvoja poslednja beseda?«

»Mislim, da me razumeš. Ali naj ti pokažem s prstom?«

»Poglej no, kako je nocoj prevzetna,« je rekel sam pri sebi in nadaljeval glasneje: »Izvedeti moram, kdo te je naperil proti meni? Popri se ne dam odgnati.«

Pomislila je in dejala: »Peter, to je moja zadeva.«

In on: »Dokler mi ne ugodiš, tako dolgo se ne ganem s tega mesta ...«

»Tedaj boš čakal še dolgo ...«

»Ah misliš, da ne vem, zakaj si taka?«

»Ako veš, zakaj vprašuješ?« mu je zabrusila.

»Vem, kdo je bil nocoj pri tebi ... Videl sem ga, ko je odhajal mimo mene ...«

»Ni lepo, ker postajaš za vogali ... Sram te bodi!«

Peter je porasel: »Tako pa ne boš z menoj govorila. Nisem ti dal povoda, sama si začela ...«

»Sama,« ie priznala. »Pa še ti sam odnehaj!«

»Odstopim takoj, ako ti je več Gobarjev ...«

»Čemu pa potem sitnariš?« je rekla poslednjo besedo.

Peter je odšel poparjen. Hči siromašnega soseda mu je dala brco. Sama bi ne bila nikdar tega storila; Janez je kriv, da mu je obrnila hrbet. On, katerega povišuje očetovo premoženje, je ponižan zaradi njega. Berači ga bodo osramotili.

Njegova tuga se je med potjo spremenila v silovito jezo. Janez mu je odslej sovražnik — napovedal mu je boj in maščevanje. Tončko bo pustil v miru: v borbi z nasprotnikom jo bo izbrisal iz spomina.

Vlegel se je, a ni mogel zaspati. V mislih se je pripravljal na boj, ki ne sme biti očiten, marveč zahrbten in zvijačen. Na videz mu bo sicer prijatelj, skrivaj pa ga bo napadal in preganjal. Odnehal bo šele tedaj, kadar bo nasprotnik premagan. Prav, da mu ni omenil, zakaj ga je čakal za plotom. Tako bi ga bil le opozoril na nevarnost in otešil svoje delo. Nihče ga ne bo zdaj oviral, ko bo izvajal svoje načrte.

Gobar je sedel v hlevu na pragu in gledal sina, ki je pokladal živini. Janez je bil tega vajen, toda oče je bil nevšečen ter ni zaupal zlepa kakemu človeku. Povsod je hotel biti zraven, zmerom je moral kaj popraviti ali preurediti.

Ko je fant opravil živino, je sedel v jasli in božal voliča. Tako je zahteval oče, ki je sinu večkrat takole govoril: »Ni dovolj, ako živino samo nakrmiš, napojiš in ji nastelješ. Z živaljo se je treba včasih tudi nekoliko pogovoriti. Videl boš, kako ti bo hvaležna.«

Besede izkušenega moža niso bile prazne. Voliču je res ugajalo božanje; iztegnil je glavo ter jo položil fantu v naročje.

»Celo žival zna biti prijazna,« je menil oče. »Voliček bo dopolnil letos drugo leto.«

»Delati ga bo že treba učiti.« Janez je vprašujoče pogledal očeta. »Pripregel ga bom h konju, kadar pojdem v gozd po drva.«

»Le počasi! Najprej ga napreži v komat, da se mu bo privadil. Žival, ki ni vajena uprege, se začne plašiti. Nesreča pa nikoli ne praznuje.«

»Že spet nesreča!« je vznejevolilo sina. »Zakaj ste tako boječi? Nič se mi ne more zgoditi!«

»Ali pa veš, kaj te še čaka? Človek ni nikdar dovoli previden. Koliko nesreč se pripeti zaradi tega, ker so ljudje premalo skrbni in preveč predrzni. Moj pokojni oče — Bog jim daj dobro! — so vedno trdili, da smo rojeni pod nesrečno zvezdo.«

Fant se je nasmehnil: »Pa ne mislite, da je tista zvezda prav nad našo hišo?«

»Da bi je le ne bilo!« je odgovoril starec.

»Toda moj pokojni oče je bil izkušen mož ter je vedel, da so na nebu zvezde z belo in rdečo svetlobo. »Tiste, ki svetijo rdeče, niso srečne,« je razlagal, in marsikaj se je uresničilo, kar je napovedal.«

»Hudega vam menda dozdaj še ni bilo,« je menil Janez.

»Delati je bilo treba od tistega hipa, ko sem zadel križ na svoje rame. Vmes je bilo treba tudi kaj potrpeti. Nič pa ni hujšega, kakor so skrite bolečine ...«

Sin je zmajal z glavo. Ni vedel, kaj pomeni očetovo govorjenje.

»Kaj pa skrbi in slutnje!« je nato poudaril starec. »Naposled pa še tista mučna negotovost ...«

»Čemu si pa belite glavo?« Janezu ni ugajalo tako vzdihovanje. »Brez skrbi bi lahko živeli na stara leta.«

»Prav kakor meni, se je godilo tudi mojemu očetu. Samo na dom je mislil in preudarjal, kako bi prav gospodaril. Vse življenje se je gibal kakor ura.«

Fant je božal voliča in poslušal očeta, ki je nadaljeval prav resno: »Kdor je skrben, pa ni dovolj, ako ve, kako je danes, marveč hoče tudi vedeti, kako bo jutri. Oče mora vzgojiti svojega sina tudi razumnega gospodarja.«

»O tem ste mi že mnogo govorili,« se je posmehnil Janez.

»Pa bom še govoril,« je poudaril z odločnim glasom. »Vest mi ne sme očitati, da sem zanemaril očetovske dolžnosti. Zlasti moram vedeti, kakšna bo naša prihodnja gospodinja. Ali bo vredna naslednica tvoje pokojne matere? Bojim se, da ji ne bo nikdar podobna.«

Sin je pobesil glavo. »Ali že veste?« je dahnil nekam boječe. Očetovo namigavanje ga je presenetilo.

»Čemu pa skrivaš?« je očeta vnejevoljilo. »Skrivaj se ne boš mogel oženiti. Raz prižnico te bodo vrgli med vse, kar jih bo pri maši.«

Fant je potuhnjeno molčal.

»Seveda, dota ni vse.« Gobar je začel modrovati. »Pa le mnogo pomeni. Kadar je priložnost, takrat zagrabi z obema rokama. Denar boš potreboval kakor vsak, ki prevzame gsopodarstvo. Glej, da ne boš začel s praznimi rokami. Zakaj nič ni hujšega kakor dajati, ako ni kje jemati.«

»Kakor vidim, niste za Jerinovo?« Precej bojazni se je skrivalo v njegovem vprašanju. Mož je hrkal in kašljal ter se praskal za ušesi.

»Torej niste?« ni mogel pričakati odgovora.

»Nisem,« mu je dejal odkrito. »Nič nisi izbiral, ampak zagrabil, kar ti je prišlo pod roko. Ni pa še prepozno ter pomoto še lahko popraviš ...«

»Tončka je pridna in poštena,« jo je hvalil Janez. »Ne vem, zakaj bi ne bila dobra gospodinja.«

»Mlakarjev Peter je ni maral ...« mu je oponesel oče.

»Kdo vam je to natvezil?« ga je pogrelo.

»Ako se mu je izneverila, je še grše, ker mu ni ostala zvesta. Taka deklina ni vredna poštene besede.«

Janez je bil užaljen. Oče mu je pokazal, da Tončke ne mara. Kako je prišlo s Petrom do razdora, mu je bilo znano, a ni mogel vsega povedati očetu. Zaman jo je zagovarjal in našteval njene vrline. Očeta ni mogel preveriti.

»Mene ne boš,« mu je ovrgel slednjo besedo. »Sicer pa naredi, kakor hočeš. Toliko sem ti povedal kot oče, kakor me veže četrta božja zapoved.«

Tako se je končalo prerekanje med očetom in sinom ob prvem spopadu. Oba sta hotela imeti prav in vendar je bila med njima čedalje večja razdalja.

Nato sta se odpravila vsak na svoje delo. Janez v gozd nad drva, oče pa na travnik razgrabljat krtine in trebit jarke. Delala sta vsak na drugem kraju posestva, toda njune misli so ostale združene pri Jerinu. Obema je šlo za Tončko, čeprav je bilo njuno mnenje različno in ni bilo pričakovati soglasja.

Starec ni bil več trden kakor prejšnja leta. Delo ga je hitro utrudilo. Komaj je začel, že se je naslonil na grablje in šel po sapo. Čim se je nekoliko oddahnil, je poskusil iznova, a si je moral zopet odpočiti.

Gobar in Mlakar sta bila mejaša. Njuna travnika sta se dotikala; mejila ju je steza, koder so hodili Zakotci po bližnjici na cesto. Njune njive pa so ločile visoke meje.

Zadremal je šele proti jutru z zlobnimi naklepi.

Mlakar je bil nekaj mlajši od Gobarja. Tudi on je delal tisti dan na travniku: začel je na drugem koncu ter se je naposled približal sosedu.

»Ali ne gre?« je nagovoril Gobarja, ki se je venomer naslanjal na orodje.

»Zima me je zdelala,« je potožil. »Roke so mi kar odrevenele.«

»Pomladi je človek bolj okoren. Treba se bo spet na novo utrditi.«

Gobar ga je zavrnil: »Ti se ne smeš pritoževati. Pravi hrust si še naproti meni.«

Mlakarja je bilo treba hvaliti. To mu je ugajalo, čeprav je ugovarjal: »Tak nisem več kakor se vidim. Umreti pa tudi še ne mislim, ako me kaj hujšega zadene.«

»Jaz pa kar nekam pešam,« je stokal sosed. »Sam na sebi čutim, kako hitro se staram ...«

»Pa še ne boš izpregel?« je sprožil Mlakar važno vprašanje.

Gobar je bil v zadregi. »Ne vem, kako bi napravil. Včasih mislim tako, potem pa spet drugače ...«

»Vem, zakaj pomišljaš ...« je prebrisano namignil.

Mož je pritajeno vzdihnil in razgrabil krtino.

»Janezu sem prisojal več razsodnosti,« je nadaljeval z nekim posebnim namenom. Dedec se je rad vtikal v tuje zadeve.

»Vidiš tukaj leži kamen ovire!« Gobar je spoznal, kam merijo njegove besede.

»Naš se je je menda odkrižal,« se je pobahal. »Ali pa veš, kdo je razdrl?«

»I, kaj bi vedel!« Starec se je naslonil na grablje in ugibal.

»Jaz sem ju spravil narazen,« se je pohvalil. »Peter, Jerinka ni zate, sem rekel fantu. Čeveljčki na škripanje, bele rokavice, kodranje las in obraz, namazan s cikorijo ... Pa ti stoji pred zrcalom kakor kaka meščanka ...«

»Hm, hm, hm!« Gobar je bil ves zmeden. Nobene druge besedice ni mogel spraviti iz sebe!

»Za delo tudi ni kdo ve kaj,« je opravljal Mlakar. »Seveda, kdo se bo pa lišpal in popravljal. Danes nočejo biti ljude nič več taki, kakor jih je Bog ustvaril.«

»Deklina res ni za rabo,« je pritrdil sosedu. »Ubogi Janez! Bog ga je udaril s kurjo slepoto.«

Mlakar se je ponašal: »Moj Peter je ves drugačen. Spoznal je, da potrebuje ženo za delavnik, ne pa za praznik. Nedelja je v tednu samo ena, pa še takrat ne utegnemo polegati po sencah. Pri Jerinu pa ležijo kakor klade.«

»Praviš, da si mu jo izbil iz glave?« je dvomil starec.

»Začel sem ob pravem času, dokler se plevel še ni preveč ukoreninil. Pa še ti poskusi, ako že ni prepozno ...«

»Vse bi napravil, samo če bi vedel, da bo kaj pomagalo.«

»Stori vsaj to, kar lahko preprečiš. Sam si gospodar na svoji zemlji. Nihče te ne more prisiliti, da bi se umaknil.«

»Tedaj mi svetuj, kaj naj ukrenem ...«

Mlakar je rad dajal nasvete. Vedel je, da kdor svetuje, ob nič ne pride. Če bo zadel, mu bo sosed še hvaležen. V nasprotnem primeru pa se bo izvil kakor Pilat, ki si je umil roke, ko je obsodil Kristusa.

»Ali mu boš pa dal, ako vzame Jerinovo?« je hotel izvedeti njegovo mnenje.

»Dal bi mu že, dal,« je rekel počasi in gledal vprašujoče svetovalca. »Toda pri pismu mi mora odšteti ves izgovorjeni priboljšek ...«

»Koliko?« je bil radoveden.

»Toliko, da bom lahko živel. Nekaj tisoč goldinarjev ...«

»Pri Jerinu ne bo dote,« je ugajalo škodoželjnemu sosedu. »Kje naj vzame toliko denarja?«

»Kjer hoče zaradi mene ...«

»Le drži se in ne odnehaj! Tvoja odločnost bo delala čudeže. Fant se bo premislil, preden bo zadel tako breme na svoje rame.«

»Kakor hoče,« je dejal malomarno. »Če se ukloni, prav; sicer pa bo moral šteti pri notarju vse do slednjega beliča.«

»Prav, kar tako napravi!« mu je hitel pritrjevati. »S takim priboljškom boš sijajno shajal in ti ga ne more vzeti nobena slaba letina. Še pomladil se boš na stara leta.«

»Jerinka mi ne bo rezala kruha,« se je odločil. »Z Minko pojdeva od hiše v kakšno kočo. Umaknila se ji bova še pred poroko.«

»Jože!« Mlakar si je nekaj domislil. »Čemu boš hodil iz svoje hiše? Poglej, vse je tvoje in samo ti imaš besedo.«

»Res je,« mu je uhajalo na jok. »Če bi le tako ne pešal!«

Sosed se mu je hlinil: »Vem, da je hudo, pa kaj hočeš. Fanta je treba ostrašiti. Poskušnja te nič ne stane.«

»Janez ne bo rad odnehal,« je dvomil starec.

Mlakar ga je poučil, kako mora nastopiti. Besede pa ne bodo zalegle brez resnega obraza. »Z nogo moraš udariti ob tla in z roko ob mizo.«

Gobar je bil prepričan, da mu sosed želi vse dobro. Vest mu je očitala, kaj vse je zanemaril in opustil. Sina ni vzgojil tako, kakor mu veleva četrta zapoved. Kar je zamudil, mora popraviti v poslednjem trenutku.« Vedel je, da ga čaka težavno delo. Mlado drevesce bi se bilo pripognilo, toda staro drevo se bo odlomilo. Tega pa ne bo dovolil, da bi se mu sin postavljal po robu. On je gospodar in oče. Njegova beseda mora obveljati. Poprej pa se mora pomeniti s hčerko, brez katere ni hotel ničesar ukreniti.

Minke pa ni našel doma, ko se je vrnil s travnika. Šla je v gozd za bratom delat butare. Spotoma mu je nesla malo južino. Janez je bil lačen in žejen; takoj je sedel na posekano deblo ter začel jesti. Minka je stala zraven njega.

Iz gozda, ki se je raztezal po hribu nad vasjo, se je videlo v dolino. Minka je zagledala Jerinovo Tončko, ki je plela žito. Nedaleč od tam je Mlakarjev Peter popravljal na njivi brazde.

»Kako sta pa blizu skupaj!« je omenila bratu.

»Pa res!« Janez je pogledal v dolino, kakor bi ju bil šele zdaj zapazil.

»Hitro sta se naveličala drug drugega. Njuna ljubezen je zgorela kakor slama.«

»Pa že veš?« je iznenadilo brata. »Tončka mi je nekaj omenila ...«

Minka in Tončka sta bili dobri prijateljici. Kar je vedela ena, je povedala drugi.

»Tedaj veš vse,« je rekel sramežljivo.

»Vsega ne ve nihče na svetu,« se je pošalila.

»Pa vendar!« Fanta je oblila rdečica. »Povej mi odkrito, kaj misliš o Tončki ...«

»Zakaj me vprašuješ?« se je začudila.

»Očetu ni prav ...« Brat ji ni hotel prikrivati. »Lahko bi jim rekla kako besedo ...«

»Hudo je govoriti o takih zadevah. Saj poznaš očeta.«

»Toda tebi zaupajo ... Kar boš rekla ti, bo držalo ...«

»O priliki bom poskusila,« mu je naposled ugodila. »Kadar bodo oče prav dobre volje.«

»Minka, hvaležen ti bom za vse, kar boš storila zame. Nagovori očeta, naj se sprjaznijo s Tončko. Pri hiši morata ostati mir in sloga.«

»Samo Peter bo hud,« je omenila nagajivo.

»Beži no, beži! Saj fant ni mislil resno. Tončka je opazila pravočasno njegovo zvijačnost. Tudi brez mene bi bilo prišlo da razdora.«

»Ali meniš?« Tončka ji tega še ni razodela.

»Spoznala je, da Peter nima poštenih namenov. Oklenila se je tistega, kateremu je bolj verjela. Ni slabo tako dekle, ki se odreče prepovedani zabavi.«

O Petru ni hotela Minka slišati ničesar slabega. Brat jo je naglo razumel. Mislil si je: »Če ti je všeč, ti ga privoščim. Tako se mi vsaj ne bo treba bati njegovega maščevanja.«

Sestra ga je prosila: »Janez, o Petru mi ne govori ničesar takega, kar bi ga jezilo. Bodita prijatelja in če pride kdaj k nam, mu daj prijazno besedo.«

Pripravljen ji je bil ugoditi, ako bo pomirila očeta. Vse drugo se bo izravnalo.

Gobar je še tisti dan potožil hčeri, kar ga je težilo. Rekel je, da bosta s fantom zaropotala.

Minka mu je odsvetovala: »Oče, pustite ga! Nikar ga ne žalostite!«

»Dolžnost mi je, da vas vodim po pravi poti. Nihče mi ne bo veleval, kdaj naj govorim in kdaj moram molčati.«

»Siliti ga ne smete. Dajte mu, naj izbira po svoji volji.«

»Ti mu daješ potuho!« je pričel rohneti. »In držiš z Jerinko. Kdaj ste se zmenili proti meni?«

Hči je začela jokati. »Oče, doslej smo živeli v miru doma in s sosedi. Srečo smo imeli in božji blagoslov je rosil na našo zemljo. Prepir pa prinaša nesrečo.«

»Pridigati pa znaš!« je dejal posmehljivo. »Tedaj boste otroci dajali nauke, stari bomo pa poslušali ...«

»Tako sem čitala v neki pobožnji knjigi,« je rekla in še glasneje zajokala.

Jok ga je ganil. Nobena prošnja bi ga ne bila tako hitro omehčala. »Če je tako, mu bom pa prizanesel,« je počasi odnehal. »Ampak ti boš dajala odgovor zaradi tujih grehov!«

»Nič ne bo hudega!« je sprejela odgovornost.

»Samo da bosta mir in zadovoljstvo pod domačo streho.«

Utihnila je ter si obrisala solze. Pri delu se je hitro razvedrila in zapela veselo pesem. Prijazno se je pogovarjala z bratom; oče pa se je zvijal v domišljiji, da je osamljen v domači hiši. Podnevi je že še odganjal otožne misli, zvečer pa je sedel na klopici pred hišo in gledal proti nebu, kjer je iskal nesrečno zvezdo.

2.Uredi

Berač Škur, znan pod imenom »rdeči Jaka«, je bil v Zakotju zanimiva oseba. Po trikrat na leto jo je primahal čez hribe in ljudje so ga že od daleč vpraševali, kaj je novega po širokem svetu. Rad jim je postregel z novicami, ki so bile resnične ali pa tudi izmišljene, kakor je pač naneslo. Za plačilo je dobil zmeraj kaj boljšega za želodec.

Prenočeval je navadno pri Gobarju. Z očetom sta bila dobra znanca. Janez mu je pripravil udobno ležišče, Minka pa boljšo večerjo. Nato so kramljali o starih časih.

Gobar je po storjenem delu sedel na klopico pred hišo. Tukaj mu je bil najljubši prostor. S hrbtom naslonjen na zid in z nogami oprt na »pručko« se je zamislil v pretekle čase.

Škur se mu je pridružil in odložil palico. Gobar se mu je odmaknil bolj na kraj, nato pa je raztegnil roke, da bi si zravnal otrple ude. »V nebesa me vlečejo,« je omenil beraču.

»Vsi pojdemo, vsi,« je odvrnil Jaka. »Nekateri prej, drugi pozneje ...«

»Oditi še prav za prav ne mislim.« Nekateri stari ljudje ne čujejo radi o smrti. »Poprej se moram odpočiti.«

»Tisto pa, tisto. Kaj se boš mučil na stara leta! Sina imaš, nikar ga ne staraj! Dovolj si delal za druge, zdaj naj pa še drugi delajo zate. Kar odloži in uživaj, kar si boš izgovoril. Saj si zaslužil.«

Starcu ni preveč ugajala beračeva zgovornost. Dejal je skoro nejevoljno: »Skoro vsak se je še kesal, kdor je dal prezgodaj ...«

»Janez pa ni tak, da bi grdo ravnal z očetom,« je berač hitro pobil njegov ugovor. »Nevesto ima najbrž že izbrano ...«

»Ali si že kaj slišal?« mu je segel v besedo. »Vidiš, to je tisto, kar mi beli glavo.«

O nevesti ni hotel Jaka ničesar vedeti. Gobar mu je moral povedati: »Tista, ki se nam ponuja, ni za našo hišo ...«

»Tega pa ne verjamem.« Škur je zagovarjal Janeza: »Tak fant bo že znal izbrati.«

»Jerinka ga je premotila. Njena stara mati je bila čarovnica ...«

Berač je hvalil Tončko na vse pretege ter se čudil očetu, zakaj odbija sinu tako nevesto.

»Jaka, Jaka!« Gobar ga je gledal izpod čela. »Ne vem, ali si najet ali naprošen?«

Škur je vedel, koliko je ura. Tončke ni smel več hvaliti. Ako bi jo bil grajal, bi se bil prikupil morda očetu, toda Janezu bi se bil zameril. Zato je končal previdno: »Zaradi mene naj vzame, katero hoče, ali pa nobene.« »Med ljudmi, ki se imajo radi, ne smemo delati razprtije.«

Gobar je utihnil in začel spet čez nekaj časa: »Jaka, alli verjameš, da so nekateri ljudje rojeni pod nesrečno zvezdo?«

»I, seveda so rojeni,« mu je pritrdil. »Vsak človek ima svojo zvezdo. In ko umrje, ugasne zvezda.«

»Tedaj verjameš?« Gobar je pogledal proti nebu. »Ali jo vidiš? Tamle gori — prav nad mojo glavo ... Povej mi, kakšna je tista zvezda.«

»Rdeča,« je odvrnil Jaka.

»No, vidiš. Tedaj se nisem motil. Rdeče zvezde pomenijo nesrečo ...«

Berač je razlagal: »Kadar umre človek, se utrne tudi njegova zvezda in ugasne. Ko pa se rodi, mu zasuje nova zvezda, bela ali rdeča, kakršna usoda mu je pač določena.«

»Meni je zasvetila rdeča ...« Gobar je vzdihnil, kakor bi se bil smilil samemu sebi. »Midva sva soseda ali morda celo brata ...«

»Tebi se ni treba pritoževati,« ga je zavrnil Jaka. »Kaj bi šele rekel, ako bi bil na mojem mestu!«

»Jaka, včasih bi kar s teboj zamenjal ...«

»Glej, da te Bog ne kaznuje,« je bil skoro užaljen. »Celo cesarju je urezana beraška palica.«

Oba sta utihnila in zrla molče svojo nesrečno zvezdo. Gobar je pojemal pod težo svojega gorja, berač pa bi bil kar rad stopil na njegovo mesto.

Starca nista ostala sama dolgo časa. Začeli so prihajati sosedje, možje in mladina, ter so polegali okrog po vrtu. Jaka je moral pripovedovati, kod je hodil in kaj je vse doživel, odkar ga ni bilo v Zakotju.

»Kakih pet mesecev se nismo videli,« je omenil nekdo izmed vaščanov.

»Kdor poredko pride, ga imajo rajši,« se je odrezal Jaka. »Če bi prišel vsak teden, bi vas nocoj ne bilo tukaj ...«

»Ločnik si je med tem že postavil bajto,« so mu pripovedovali.

»O tem sem že nekaj slišal med potjo.« Jaka je bil radoveden, ali je dal skopuh komu kaj zaslužiti.

Zakotci so se krohotali: »Za vsak krajcar se je tresel. Kamenje je nosil v vreči ... In les je vlačil iz gozda ...«

»Pa ob taki hrani!« so ga milovale sosede. V nedeljo si je skuhal fižola ter ga jedel ves teden ...«

»Dedec je neki silno bogat,« so vedeli nekateri.

»Denarja pa ima, denarja!« je potrdil Jaka. »Toliko, da mu ga celo vrag pomaga šteti.«

»Kdo? Kdo?« so se plašili.

»Tisti tam spodaj ... Ali še nič ne veste?« Skopuh in rdeči Jaka sta se poznala. Oba sta bila brez svojcev; Škur ni bil nikjer doma in Ločnik je bil njegov sosed. Večkrat na leto sta se srečala na svojih potih. Dočim je ostal Jaka siromak, se je Ločniku nasmehnila sreča. Zapisal se je vragu, ki mu je pomagal do denarja. Odslej je bil v njegovi oblasti.

Zakotci so se dregali s komolci.

Jaka jim je povedal zgodbo. Nekoč je našel skopuha v samotni koči. Do bližnje vasi je bilo še kake pol ure. Ker se je že mračilo, se je namenil tamkaj prenočiti. Lezel je prav počasi proti njegovi koči in pogledal previdno skozi okno.

Dedec je sedel za mizo pred brlečo svetilko. Njemu nasproti pa mož v zeleni obleki. »Hudirja, ali izbirata fižol?« si je mislil Jaka, ko je zapazil kup na sredi mize.

Začulo se je prijetno žvenketanje. Možaka sta preštevala denar; bili so sami zlatniki in srebrniki. Svoje delo sta opravljala molče, niti besedice nista izpregovorila.

Zakotci, zatopljeni v pripovedovanje, so bili kakor omamljeni od prečudnega bleska. Vpraševanja in ugibanja ni bilo ne konca ne kraja.

Berača je zanimalo samo to, kdo je skopuhov tovariš. V vsej okolici ni poznal enakega človeka. Čudak se ni ukvarjal z ljudmi in ni verjetno, da bi bil koga povabil na svoje skrivnostno delo.

»Pa ne, da bi bil ...« Škur je omahnil od okna. Neznanec je segel po denarju. Roka mu je bila dolga in koščena. Prsti z debelimi členi so bili na koncu zakrivljeni v kremplje.

»Z vragom je zmenjen!« se je plašila mladina. Minka je na pragu skoro omedlela.

Gobar je bil radoveden, kako je bilo potlej s prenočiščem.

»Prekrižal sem se in odhitel z naglimi koraki. V bližnjo vas sem dospel ves premočen. Tam so mi pripovedovali, da ima čudak iz koče čudnega nočnega gosta. Kadar odhaja, se čuje peketanje konjskih kopit in pod njimi se krešejo iskre. Iz gobca pa mu šviga plamen.«

Tudj Zakotci so vedeli marsikaj o svojem novem sosedu. Nikomur ni ugajalo njegovo čudno vedenje. Samotar je potuhnjen; nikdar ne pogleda človeka v obraz in ne odgovarja na vprašanja. Nerazumljivo je tudi to, zakaj so vrata njegove koče ponoči odprta na stežaj, podnevu pa jih skrbno zapira. Z ljudmi, ki ga srečujejo ali dohitevajo na poti, se ne spušča v pogovor.

Možje so godrnjali, zakaj se je tak človek sploh naselil med poštenimi vaščani. Občina bi se morala pobrigati ter ga izgnati tja, kamor je pristojen. Trdo so prjemali Komarja, ki je bil ta čas občinski svetovalec.

»Zadeva je drugačna.« Komar se je razumel na zakone. »Kdor je premožen in ne nadleguje občanov, lahko živi, kjer hoče. Nihče mu ne sme kratiti svobode.«

Veljavnemu možu Zakotci niso mogli odrekati. Sklenili pa so, da bodo Ločnika skrbno opazovali. Človeka, ki je v zvezi z vragom, se je treba prav posebno varovati.

Ko so obdelali skopuha, so prišle na vrsto še druge zgodbe. Jaka jih je vedel mnogo, Novice pa je prihranil za nameček. Hitro jim je potekel večer — v zvoniku je odbilo enajsto uro.

Gobar in rdeči Jaka sta se poslovila. Za njima so odhajali sosedje. Na klopici je ostal samo še Janez in Mlakarjev Peter je ležal pred hišo v travi. »Skoro mi je hladno!« se je stresel in prisedel k tovarišu.

»Obleci se, da se ne prehladiš,« ga je Janez prijazno opozoril. Bal se je, da se bi Peter ujedaval zaradi Tončke, pokazal pa mu ni nobene nejevolje. Ali se morda premaguje zaradi Minke? Sestra je fantu naklonjena, to je že opazil, pa tudi sama tega ne prikriva. Zadeva, ki ga ni malo skrbela, se je obrnila tako, da si sam ni mogel bolje želeti.

»Ali si ga slišal?« Peter je mislil na berača.

»Jako bi poslušal vso noč,« je odvrnil Janez.

»Izvedeli smo, kakšnega soseda imamo ...«

»Ako je res, tedaj ga ni kaj prida,« je menil Janez.

»Denar pa le ima. Pa še koliko! Toliko, da ga niti sam ne more prešteti ...«

Janez je vzdhnil: »Škoda denarja takemu človeku! Vsaj polovico naj bi mi odstopil ...«

»Kako pa! Rajši dušo,« je vedel Peter.

»Duše nima več, ker je že prodana ...«

Peter se je sklonil ter mu pošepnil važno: »Tedaj pa kar po njem, ako nima duše ...«

Janez ga je branil: »Človek je pa vendarle. Celo psa nerad ubijem ...«

»Žival se človeku smili. Kdor je z vragom, ta je slabši od živali ...«

Obema se je pričelo zehati. Tožila sta, da sta trudna in zaspana.

»Spat pa še ne pojdeva!« je odločil Peter.

»Stopiva nekoliko po vasi. Take noči je škoda za počitek.«

»Pa pojdiva!« Janez se mu ni upal odreči. Rajši je žrtvoval nekaj spanja, kakor pa bi spravil tovariša v nejevoljo. Ni mu hotel dati povoda, da bi začel besediti.

»Pred domačo hišo ni za take pogovore ... Ponoči imajo vogali ušesa ...«

»Ne vem, kaj misliš,« je ugibal Janez. »Ali sva kaj takega rekla?«

»O skopuhu sva se menila ...«

»O tem, da je zapisan vragu?«

»Denar ima ...« mu je pošepnil važno.

Na tratici za vasjo sta polegla v travo. Od tod se je videla luč iz skopuhove koče.

»Dedec še zmeraj sveti,« je omenil Peter. »Pozno je že, pa še ni šel počivat.«

»Menda šteje denar,« je dostavil Janez. »To ga mora imeti!«

»Gledat bi šla ... Če bi kaza!o, bi ga nekoliko oplašila ... Vzemiva ga na poskušnjo.«

Janez se je upiral: »Nikar ga ne draživa! Bal se ne bo, ako je res v peklenskem varstvu ...«

»Beži, beži! Babjeverstvo je za takega, kakor je Jaka. Ločnik je plašljiv, kar se mu pozna že na obrazu.«

»Ako bi se bal, bi ne bival med tujci v samotni koči,« je ugovarjal Janez.

»Tukaj se čuti varnega pred tatovi. Med Zakotci se mu ni treba nikogar bati.«

»Prav imaš. Tudi midva mu ne bova ničesar žalega storila.«

»Povsod pa niso enaki. Ponekod ubijejo človeka za pest drobiža ...«

»Takih razbojnikov pa ni med nami,« je branil Janez čast svojega kraja.

»Ali meniš, da je kaj hudega ubiti takega človeka?« je bleknil Peter čez nekaj časa.

Janez se je prestrašil: »Fant, pomisli, kaj si rekel! Niti za šalo ne smeš izreči kaj takega. Ako vragu pokažeš prst, tedaj te zgrabi za vso roko. Pazi, da te ne bo premotil!«

»Ubiti poštenjaka je greh,« je popravljal Peter. »Tak pa, ki si je denar prisleparil ali pridobil z oderuštvom, pa ni vreden, da živi na račun svoje žrtve.«

»Ti bi ga torej mahnil?« ga je izkušal v šali.

»Denar bi mu pobral. Česnil bi ga le toliko, da bi ga nekoliko omotil ...«

»Ovadil bi te orožnikom. Potem bi imel sitnosti s sodiščem ...«

»Našemil bi se in nastopil z zakritim obrazom ... Ločnik bi menil, da je prišel vrag po dušo ...«

Janez se mu je posmehnil: »Tedaj bi prevaril oba, skopuha in njegovega zaveznika ... Ne misli, da je vrag tako neumen ...«

»Zameril mi menda ne bo, ako mu služim z grehom ...«

»Peter, Peter! In če bi šala postala resnica?«

»Plačila bi se ne branil,« je namignil s pritajeno zlobo. »Ako si pameten, pristopi v mojo družbo ...«

»Ali jaz? Da bi imel na vesti človeka? Ne, prijatelj!« je odklonil s studom. »Tega ne storim za nobeno ceno.«

»Čakaj, naj ti pojasnim. Vidim, da me nisi razumel. Zlasti gre za tvoio srečo ... Ako se oženiš, bo treba šteti ... Pa se ne brigaš, kako boš prišel do denarja ...«

Janezu je zamrla beseda. Zavedel se je resnice: Tončka ne bo imela dote. Peter mu je odkril priložnost, kako bi se opomogel. Toda pot, katero mu je pokazal, je umazana in nevarna. Če bi se spozabil, bi se pogreznil v blato ... Izgubil bi čast in poštenje.

»No, kaj misliš?« ga je izkušail z vražjo zvijačnostjo.

»Nič,« je odvrnil kratko. »Nocoj ne rečem nobene besede.«

»Pa drugič.« Zapeljivec je bil zadovoljen s prvim uspehom.

»Nikoli!« je pribil odločno. »Bog naj me varuje!«

»Kakor hočeš!« Peter je zmignil z rameni. »Ako ti je za Tončko, boš moral nekaj ukreniti ...«

»Ali mi je ne privoščiš?« je Janez zasukal pogovor. O skopuhu ni hotel več slišati ničesar.

»Le imej jo, ako misliš resno. Nagajanje pa odklanjam. Ne bo mi všeč, ako se izkaže, da nimaš poštenih namenov.«

Janez mu je ponudil roko.

»Bog ti daj srečo!« Peter mu je krepko stisnil desnico. »Bodiva prijatelja; med nama je radi tega vse lepo urejeno. Smiliš pa se mi zavoljo očeta. Tukaj bo trd oreh in dokaj truda te bo stalo, preden prideš do jedra ...«

»Ali meniš?« je potrlo soseda.

»Starec ne bo odnehal poprej, dokler mu ne pokažeš nekaj na dlani. Zato ni napačno, ako sprejmeš mojo ponudbo ...«

»Že spet,« si je mislil Janez in rekel potiho z gnusom: »Vsiljivec!« Skoro pa mu je bilo žal, ker je izustil to besedo. Peter se mu je prikupil, ker ga pomiluje v sporu z očetom, ter mu je brez nejevolje odstopil nevesto. Toda zakaj ga nagovarja, da bi mu pomagal pri strahovitem dejanju?

Ko je legel k počitku, ni mogel zaspati. Mučilo ga je ugibanje, ali mu je Peter prijatelj ali sovražnik. Ali se zaveda posledic, ki bi nastale, ako bi oropala skopuha? Ali je v srcu res tako hudoben, da bi moril zaradi denarja? Zakaj ne opravi sam, kar se je bil namenil storiti? Morda je to le nekaka past, v katero ga želi ujeti. Vsa ta vprašanja je hotel prespati misleč, da bo našel odgovor, ko napoči jutro.

3.Uredi

Pri Gobarju so molčali kakor zvonovi na veliki petek. Le zdaj pa zdaj se je oglasila kaka raglja v mučno tišino. Oče je zbodel sina, kadarkoli mu je nanesla priložnost. Ako je Janez kaj potožil, tedaj mu je rekel: »Saj bo boljše, kadar pride Jerinka.« Ali pa: »Takrat boš vzdihoval, zdaj ti še ni treba.«

Fant je vdano potrpel. Molčala je tudi Minka, najsi je oče še tako sitnaril. Pognala je strogega starca, ki bo hud tudi nanjo, kadar izve, da se razumeta s Petrom. Gobar ni rad videl, da bi se godilo kaj takega v njegovi hiši.

Tončko je začel očitno sovražiti. Ni je pogledal, kadar sta se srečala in ko ga je pozdravila, ji ni odgovoril. Črtil je tudi njene starše; njegov srd se je zlival na vso Jerinovo hišo. Najrajši bi jo bil kar prestavil iz Zakotja.

V neprestanem prerekanju z očetom je Janez začel dvomiti, da bi mogel kdaj izravnati tolika nasprotstva. Ni bilo skoro dneva, ki bi mu ne bil prinesel kako novo neprijetnost. V takih okolnostih se ni upal namigniti očetu, naj mu zapiše kmetijo. Takoj pri pismu bi mu moral odšteti ves izgovorjeni priboljšek. Kje naj vzame toliko denarja?

»Ločnik bi mu morda posodil ...« mu je zasijalo novo upanje. »Vsako leto bi mu nekaj odplačal in poravnal obresti. Bog ne daj, da bi kradel ali celo ropal!« Z gnusom je odbijal grde tovariševe načrte.

Toda upanje ga je varalo. Tončka je izvedela, da posoja skopuh le za prav visoke obresti. Če bi jih kdaj ne zmogel, bi ga pognal na boben. Dedec ne pozna usmiljenja. Vsak poizkus mu je odsvetovala.

O čem sta se menila s tovarišem, tega ji Janez ni zaupal. Peter mu je zabičil, naj ne črhne besedice. Molčal je zaradi sebe, da ne pride ob veljavo.

Mladenič je pričel okušati novo trpljenje. Skrbelo ga je, kako naj pride do denarja, kadar bo prevzel posestvo. Oče je ostal pri svojem sklepu: »Jaz tebi kmetijo, ti pa meni ves priboljšek. Iz roke v roko.«

Čim bolj je premišljal, tem hujša je bila pot iz zadrege. Na skopuha se ni mogel zanašati, oče ni odnehal, Tončka ne bo imela dote. Jerin nima denarja in ni pričakovati, da bi mu ga kdo posodil. Kamor se je obrnil, povsod so ga varale prazne nade.

»Oče, tako kakor zahtevate vi, ne bom mogel shajati,« je nekoč omenil. »Nikdar ne bom delal sebi ...«

»Boš pa drugim.« Mož je bil trd ko kamen. »Ali pa si izberi drugačno nevesto ...«

»Kam naj grem ponjo?« ga je vznejevoljilo.

»Kamor hočeš. Samo Jerinke ne maram v svojo hišo.«

»Oče!« je dejal proseče. Njegov pogled je razodeval, kar ni mogel povedati z besedo.

»Nič!« Starec je ostal trdovraten. »Ti si tak, da ne odnehaš, jaz pa ne dam in ne dam za nobeno ceno.«

»Pa imejte!« je rekel naposled ves obupan. Njegove misli so iskale rešilca, ki bi storil čudež. Zaman so blodile po temi in trkale na sočutna srca. Utrujene so se vrnile na strašen odgovor. »Napad na skopuha!« Zgrozil se je, ko se je domislil tega.

»Kradel ne bom!« je zapodil skušnjavca. »Svojega dobrega imena ne dam za vse bogastvo. Rajši bom sprejel kako drugo žrtev.«

»Tončka!« mu je vztrepetala beseda. »Ali nama res ni usojeno, da bi se združila v eno življenje?«

Kakor z nožem ga je sunilo nekaj proti srcu. Spoznal je, da ni mogoča med njima zakonska zveza. Veže ga dolžnost, klic četrte božje zapovedi. Očeta mora poslušati, ako hoče, da mu bo dobro na zemlji. Nevest je na izbiro, toda oče je samo eden. Materi je obljubil na smrtni postelji, da mu bo zvest in pokoren na stara leta.

Toda kako naj jo vrže iz srca — njo, kateri je pravkar prisegel zvestobo. Nihče ga ni silil, zavezal se je premišljeno in prostovoljno. Kdo mu bo zacelil to strašno rano?

»Čas je najboljši zdravnik,« mu je nekaj odgovorilo. »Srce je ustvarjeno tako, da vse prebije in pozabi.«

Tisti večer ni šel Janez k Jerinu. Tončka ga je pričakovala, ker sta bila dogovorjena. Nikdar še ni prelomil besede. Neka tajna moč ga je zadrževala.

Vsa nemirna je vstala Tončka drugo jutro. Prvi pogled ji je splaval proti Gobarju. Janeza ni blo nikjer; videla pa je Minko, ki je šla po vodo. Tudi Tončka je vzela škaf ter jo zavila k studencu. Dohitela jo je že med potjo.

Minka je nosila prijateljici pozdrave od Janeza. Večkrat jo je razveselila nalašč, čeprav ji ni ničesar takega omenila.

Od žalosti ni mogla Tončka dosti govoriti. Brž je natočila vode in zadela škaf na glavo. Komaj se je premagala, da ni vprašala po bratu, zakaj beseda ji je bila ves čas na jeziku.

Njeno okornost je Minka hitro zapazila. Doma je povedala bratu misleč, da je prišlo med njima do kakega nesporazuma. Janez je zanikal, obraz pa mu je bil nenavadno otožen.

Tončko je pričelo skrbeti. Opazila je, da se ji Janez očitno izogiba. Poprej jo je počakal, kadar je šla za njim, ali pa je jo dohitel, ako jo je videl pred seboj. Kar čez noč pa se je zasukalo tako, da se več ne križajo njune poti.

»Zakaj je tak?« se je vpraševala s strahom. Sama se ni zavedala nobene krivde. Za kako nevšečnost mu ni dala nikdar povoda. Kdo je napravil zdražbo? Zmerom se je bala, da bi se ne zgodilo kaj takega, kar bi ga užalostilo.

Na pismo, ki ga je položila na dogovorjeno mesto, ni bilo odgovora. To jo je vnovič potrlo.

Minka ni vedela ničesar. »Z očetom se ne ujemata. Drug drugemu se postavljata po robu.« Samo to je povedala tovarišici.

»Zaradi mene se dajeta ...« Tončko so oblile solze. »Vaš oče me ne morejo videti. Odkar govoriva z Janezom, mi še niso dali lepe besede.«

»Med nami je zmerom nekaj ...« Minka bi ji bila lahko marsikaj povedala; pa je ni marala žalostiti. Namignila bi ji bila, naj se ne vdaja praznim upom. Oče ne bo nikdar privolil v njuno zakonsko zvezo. Prej bi omajal hrast kakor njegovo trmo.

»Ali sem res taka?« Tončka je vprašala svojo vest, pa ji ni oponesla nobene posebne napake. O, če bi bila bogata, tedaj bi ji Gobar na stežaj odprl vrata. Tako pa jo prezira.

»Zakaj je Janez sploh kdaj prišel?« se je hudovala. Zaradi njega je odslovila Petra in zdaj se hvali, da je on ni maral. Tako bo prišla naposled ob vso veljavo.

Njeno vzdihovanje je spravilo Minko v mučno zadrego. Tončka se ji je smilila, a proti očetu ni smela govoriti. Prav tako ni mogla obsojati Petra in o bratu ni rada slišala kaj slabega. Dvakrat je morala obrniti vsako besedo, preden jo je izgovorila.

»In ko bo izvedela, da sta si dobra s Petrom?« jo je na tihem zaskrbelo. »Takrat bo šele javkanja, ako se ji je Janez res izneveril. Vse sile bo treba zastaviti in priliti olja, da ljubezen ne bo ugasnila. Počasi naj se ohladijo občutki, ako se že morajo ohladiti.

Zbirala je lepe tolažilne besede, a Tončka jo je prehitela. »Minka, pomagaj mi, ako moreš ... Reci očetu ... Govori z bratom ... Ti boš vse dosegla ...«

»Saj veš, da bom vse storila ...« je sprejela njeno prošnjo. »Pri bratu bom že kaj dosegla. Ne vem pa, kako bo z očetom ...«

»Tedaj je izgubljeno!« je Tončka kriknila v pretresljivem joku.

Minka jo je mirila: »Janezu je hudo, a ne more pomagati. Ves je zbegan; skoro se mu ne ljubi govoriti.«

»Čemu pa je obetal, da bo vztrajal, četudi nastanejo ovire? Če bi bila vedela, da se norčuje, bi mu ne bila verjela.«

»Tončka, nikar mu ne zameri. Janez ni vedel, da bo pritisk tako silen ... Odnehal je, ker dvomi, da bo zmagal ...«

»No, vidiš!« Tončka se je vrgla na zemljo. V trenutnem obupu si je pulila lase in rvala travo.

Minka si je prizadevala, da bi ji pomagala vstati. Dvignila se je šele, ko ji je rekla, da jo nekdo opazuje. Toda stati ni mogla; v bridkem ihtenju se je ponovno sesedla.

»Dekle, nikar si ne kvari zdravja!« ji je že presedalo njeno vedenje. »Ni še vse pri kraju. Saj se bo morda še kaj izpremenilo. Oče še niso izrekli poslednje besede.«

To je delovalo kot čarodejno mazilo. Tončka si je obrisala solze. Zaupno je zaprosila prijateljico, ali bi ji hotela opraviti neko naročilo.

»Kar reci, kaj bi rada,« ji je bila pripravljena postreči.

»Povej Janezu, naj pride po slovo ... Nocoj, ob kateri uri hoče ... Natanko se morava zmeniti ...«

»Povedala mu bom,« je rekla in podvomila: »Kdo ve, ali bo hotel iti? Fant ima svoje muhe ...«

»Sporoči mu mojo poslednjo željo ...«

»Ali še kaj drugega?« jo je vprašala napol v šali.

»Minka, zadeva je resna. Ako ne pride, me jutri ne boš več našla živo ... Nič mi ni za življenje.«

»Tončka, kaj pa misliš!« se je ustrašila njenega sklepa. »Nikar! Zaradi ugleda naše in vaše hiše, zavoljo pohujšanja med mladino!«

»Vseeno!« ji je kljubovala. »Ako ne pride, me bo imel na vesti. Lahko noč! Pa moli zame, ako mi bo jutri zazvonilo!«

»Tončka, bodi pametna! Bog je nad teboj in pekel pod teboj. Še na blagoslovljeno zemljo te ne bodo pokopali!«

Tudi to je ni ganilo. Ni se ozrla nazaj, ko je odhajala s svojim mračnim sklepom. Šele ko ji je izgnila prijateljica spred oči, se je potuhnjeno nasmejala.

Minka je opravila, ko sta se sestala z bratom. »Poidi,« je dostavila, ko mu je povedala vse do kraja. »Sicer bo res napravila kako neumnost.«

»No, še tega je treba!« je rekel sestri. »Glej, da ne izvejo oče!«

»Ali res ne pojdeš?« ga je opomnila, ko je po večerji šel iz hiše.

»Ne vem, kako bom še napravil. Nisem se še odločil ...«

»Ako ne pojdeš, tedaj ne reci, da nisi vedel. Razložila sem ti vse natanko.«

»Nič se ne boj in ne verjemi njenim praznim besedam.«

Zunaj pred hišo ga je čakal Peter. Nabrž je stal pod odprtim oknom in poslušal. »Torej si jo odslovil?« je dejal očitajoče. »Pa si mi tako odločno stiskal roko!«

»Oče ne odnehajo,« je odvrnil potrto. »Če bi jo vzel, bi bilo treba šteti ... Pomisli, toliko denarja!«

»Tedaj boš začel izbirati? Ako hočeš bogato, vzemi Svetlinovo Katro,« ga je imel za norca.

»Katre pa ne maram, četudi bi jo pozlatili ...«

»No, pa ostani pri Tončki, kakor sva se zmenila ...« Peter ga je opozoril s prstom, naj mu ne odgovori na to opazko.

»Tisto, o čemer sva se že menila, ne velja,« je odkloni Janez, ko sta dospela v samoto. »Strah me je, kadar se domislim ...«

Hinavec ga je begal: »Boj se rajši posledic, ki bi te zadele, ako boš premagan ... Oče te bo sukal kakor igračko ... Tončka bo znorela ... V vodo pojde ali pa bo kaj takega popila ...«

»Ne verjamem, da bi se spozabila tako daleč ...«

»Če pa rečem!« je trdil Peter.

»Tedaj mi svetuj, kako naj to preprečim ...«

»Takole pa takole,« je razlagal zapeljivo. »Najini načrti niso brez pomena ... Tončki pa reci tolažilno besedo ...«

»Tako kakor ti ...« se je pošalil.

»Jaz? Jaz ji nisem ničesar obetal, a ti si se zavezal ...«

»Oče so prekrižali račune. Denar bi bil seveda rešitev.«

»Oho! Slepi izpregledujejo!« se je vzradostil ter si mislil na tihem: »Skoro bo podlegel ...«

Janez pa se je domislil nečesa drugega. »Pri vas ste založeni z denarjem. Morda bi mi posodili toliko, da bi odrinil očeta in poravnal prepisnino?«

»Posojilo bi že dobil, saj radi posojamo. Toda sosedje bi se norčevali, da se ženiš z izposojenim denarjem.«

»Komu pa je treba praviti?« se je branil sramote.

»Vidim, da nisi vajen posojati in ne jemati na posodo ...«

Janez je stal ponižan pred tovarišem.

»Vidiš, toliko denarja ne posodi nihče brez priče. Posojilnice zahtevajo vknjižbo ali poroštvo.«

»Vem, vem.«

»Če bi vedel za kak dober pripomoček, bi ti ga priporočil. Tako pa res ni drugega izhoda kakor ...«

»Peter, meni je hudo ...« se je zvijal ob misli na skopuha. »Rajši bi šel, ne vem kam ... Moja vest se upira takemu dejanju ...«

»Nič ne bo hudega,« mu je dajal poguma. »Opravila bova gladko, kakor bi šla na zabavo. Na naju ne bo padla nobena senca. Nihče ne bo slutil, da sva roparja in tatova.«

»Ropar, tat! Fej!« sta se mu studili ti besedi.

»Kar potrpi!« mu je utrjeval občutljivost. »Kdo bo pa vedel? Mar nama bo zapisano na obrazu?«

»Pa pojdem — zaradi Tončke ...« se je vdal po dolgem oklevanju. »Naj bo sreča ali nesreča ...«

»Ali si ji zaupal, kar sva se zmenila?« ga je zaskrbelo.

»Nisem. Tega ji ne bom nikdar povedal.«

»Molči, molči!« mu je strogo zabičil. »Sicer sva izgubljena.«

»Ali meniš, da bom izdajal samega sebe?«

Nato sta se zmenila natanko, kdaj bosta začela in kako bosta iznenadila skopuha. Zapeljivcu se je mudilo, ker se je bal, da bi se Janez ne premislil. Past je sicer nastavljena, ni pa se še sprožila.

Janez še ni bil trden v svojem sklepu. Nekaj mu je reklo, da mu bo še žal, ker se spravlja v nevarnost. Neprestano je premišljal, ali naj bi sledil pokvarjencu na nevarni poti. Manjkalo je prav rahle sapice, pa bi bilo uničeno vse prizadevanje hudobnega tovariša.

Vse to je bilo Petru znano, zato je odločil: »Jutri ob tem času me počakaj tukaj na tem prostoru. V pol ure bo vse opravljeno. Najin trud bo obilno poplačan.«

Molče sta si segla v roki. Zlobnik je zadrgnil zanko.

Janezu je trepetala duša, ko je stopal proti domu.

4.Uredi

Jerinova Tončka ni vso noč zaitisnila očesa. Ležala je ob odprtem oknu in slišala vse, kar se je godilo na vasi. Kadar je čula kako hojo, tedaj je mislila, da prihaja Janez. Večkrat se je napol dvignila in pogledala skozi okno. A vselej je prevarana zlezla pod odejo.

Zjutraj je bila prva pokoncu. Z dvorišča se je videlo h Gobarju. Janez je stal pred hlevom in gledal proti Jerinu.

Tončka se je zgenila od veselja. Janez je zamahnil z roko ter ji voščil dobro jutro.

Pomignila mu je s kazalcem, naj pride bliže. »Ali si sama?« jo je vprašal izza plota.

»Sama. Zakaj te ni bilo, kakor sem ti naročila? Nikar mi ne krajšaj življenja!«

»Ničesar hudega nisem nameraval. Samo preizkusil sem te in zdaj vidim, da si trdna in stanovitna.«

»Oj, ti porednež!« Mladenki je ugajala pohvala. Samo prosla ga je, naj ji v bodoče prizanese. »Take preizkušnje niso za šalo,« ga je pokarala prav rahlo.

»Pa še ti mene preizkusi, ako hočeš, da ti bo zadoščeno ...«

»Nisem tako hudobna. Bog ne daj, da bi kaj takega storila!«

»Pa odpusti!« ga je bolela njena žalost. »Vse to je storla ljubezen.«

»Ako ne lažeš, bom pozabila. Glej, da pregovoriš očeta ... Reci jim prijazno besedo.«

»Ne boj se, Tončka! Zadeva se bo skoro presukala.« Hotel jo je iznenaditi, pa se je ustrašil, ali ni morda kaj sumljivega izbleknil.

Dekle ga ni umelo.

»Oče zahtevajo delež v gotovini. Ako bi imel denar, bi bilo takoj urejeno.«

»Nekaj bomo že spravili skupaj. Brez dote ne pojdem od hiše.« Zanašala se je na bogato teto, ki ji je obetala za poročno darilo lično kuhinjsko posodo.

»Pri pismu bo treba šteti vse,« ji je pojasnil. »Očetu, pa tudi sestri ...«

»Minko bomo pregovorili,« se je zanašala. »Saj ji boš dajal obresti in denar je v gruntu varen ter se ni bati izgube.«

»Bomo videli,« je zmignil z rameni. »Tudi očeta bomo še zadovoljili.«

»Tedaj je v redu.« Tončka se je oddahnila; s prsi se ji je odvalila teža, ki jo je tlačila ko môra.

»Iti moram,« se je hotel odstraniti. »Oče so najbrž že pokoncu ter me bodo pogrešili.«

»Kdaj se boš pa zdaj spet oglasil?« ga je zadrževala.

»Mar nismo dovolj blizu skupaj?«

»Tisto je res, toda ...«

Tončka je smuknila v vežo in šla na delo z lahkimi koraki. Tuga, ki ji je ležala na duši, se je razpršila kakor megla. Spet je sijalo solnce ljubezni na njenem nebu. Iz srca so ji vstajale nade v boljše življenje. Janez bo omajal očeta in Minka ji ne bo delala preglavice. Obema bo povračevala njuno dobroto.

Janez pa tisti dan ni bil za nobena delo. Nobena misel ga ni mogla razvedriti. Ure so mu bežale s čudovito naglico proti večeru. Iz mraka so se mu režale temne sence ...

Po večerji se je naslonil na mizo. Čutil je bližino strašnega trenutka. Njegova duša je bila žalostna in potrta.

V oknu je zazvenela šipa. Peter je opozoril tovariša s peskom na usodni dogovor. Vedel je, da omahuje, čeprav mu je dal besedo. Z vso močjo ga je bilo treba držati, da mu ne uide.

Mladeniča ie spreletela groza. »Kam bi se skril?« je premišljal v poslednjem trenutku. Bežal je na dvorišče, da bi se izgubil v temo, a je zadel ob tovariša.

»Ali še ni prezgodaj?« je jecljal, ko ga je zgrabil z obema rokama. »Ljudje so še pokoncu ...«

»Preden se pripraviva, bo poteklo dokaj časa ...«

Odšla sta po bližnici proti skopuhovi koči. Steza se je vila med grmovjem po zeleni mahovini. Videla in slišala ju ni živa duša.

Ustavila sta se na robu hoste. Tam se je videla luč iz samotarjeve koče. Peter je sedel za grm in pritegnil tovariša zraven sebe.

»Počakajva še kako uro,« je dejal potiho. »Kar pogumen bodi! Strah je za otroke.«

»Ločnik bo naju spoznal,« je skrbelo Janeza.

»Tole si natakni na obraz,« mu je potisnil v roko krinko iz črne tkanine.

Janez jo je pomeril in ugotovil, da se prilega obrazu.

»Imaš pri sebi kako orodje?« je vprašal važno.

»Ničesar,« je zanikal. »Še nož sem shranil doma da bi me vrag ne premotil ...«

»Nekaj moraš imeti.« Peter je stopil pod bližnji kozolec in snel ročico.

Janez se je zgrozil: »Ali meniš, da bom ubijal?«

Vsekakor bo treba dedca nekoliko ostrašiti. Zamahni, kakor bi hotel udariti. Ako nočeš, ti ni treba zadeti.«

»Zamahnil bi že, toda udaril ga ne bom,« se je branil. »Še vola ne udarim z ročico ...«

»A če se boš moral braniti?«

»Rajši bom bežal ...«

»A, tako! Tedaj je bolje, da ne začneva ...«

»Ljubše mi je, če se vrneva,« je bil zadovoljen.

»Poskusiva, ker sva že tukaj,« mu ni hotel ugoditi.

Brlinček v skopuhovi koči je nenadno ugasnil. »Starec je šel počivat,« sta menila, a nista pogodila. Luč v koči se je kmalu spet pojavila.

»Radoveden sem, kaj počenja.« Peter je vstal in šel gledat. Ločnik je sedel za mizo; z levico si je podpiral glavo, z desnico pa je mešal srebrnike.

»Nocoj mi ne uideš,« je sklenil v svojem srcu. »Niti vrag ti ne bo pomagal.«

Hitro se je vrnil in pozval tovariša, naj si nadene krinko in vzame ročico.

»Nikar!« Srce ga je svarilo z glasnimi udarci. Janez ni poslušal skrivnostnega opomina. Tovariš ga je imel popolnoma v oblasti. Past ga je držala s tako silo, da se ni mogel več rešiti.

Vrata v kočo so bila odprta. Skopuh jih je zapiral le podnevi pred radovednimi vaščani. Ponoči se ni bal obiskov, ali pa je mislil na to, da bi lažje pobegnil, ako bi ga kdo iznenadil. Saj so mu kar očitno sponašali bogastvo, on pa je hotel veljati za siromaka.

Tovariša sta se približala koči in stopila neslišno izza ogla. Peter je nekaj pošepnil Janezu ter ga potisnil v vežo. Sam pa je smuknil oprezno za vrata.

»Jaz ne grem naprej!« se je upiral Janez. »Oba ali pa nobeden!«

»Ali se ga bojiš? Poglej, kako je zamišljen!« mu je pokazal skopuha skozi okno.

Starec je sedel za mizo in mešal srebrnike. Imel jih je pred seboj v peharju. Janez je bil prijetno omamljen. Samo polovico od tega pa bo vsem izplačal in Tončka bo njegova.

»Dedec je star in okoren,« mu je izginjala bojazljivost. »Branil se ne bo, ker ne bo utegnil. Denarja pa tudi ne bo mogel skriti; ako bi ga hotel kam odnesti, mu bom stopil na prste. Nikamor se ne bo upal geniti.«

»Hitro, da te ne bo zavohal,« je priganjal Peter s šepetajočim glasom.

S smukom je Janez odprl vrata in planil v sobo. Skopuh je skočil pokonci in že je stal ob mizi tako, da je s svojim koščenim telesom zakril srebrnike. Neznanec z zakritim obrazom je zavihtel ročico in zadel skopuha na ramo.

Udarec je bil lahek, a Ločnik se je ščenil od groze. »Boli!« je zastokal ter se grabil za ramo.

Janez se je skesal in pobegnil. Peter ga je dohitel pod kočo med grmovjem.

»Zakaj bežiš?« ga je ustavil.

»Menda sem ga ubil ...« se mu je tresla beseda. »Zadel sem ga po nesreči ... Ničesar hudega mu nisem hotel storiti ...«

Peter se mu je na tihem rogal. Vedel je, da se je tovariš zmotil. Res je zamahnil z ročico, a se je skopuha le rahlo dotaknil. Vse to ie videl natanko skozi odprta vrata.

»Domišlja si nekaj, česar ni storil,« mu je ugajala njegova zmota. Lahko bi ga bil pomiril in Janez bi mu bil hvaležen. Tega pa ni bilo v njegovem načrtu. Zato si je najel napadalca, da bi zvalil nanj svojo krivdo. Njegov greh mora nositi druga oseba, ki se ne zaveda, da ji je podtaknjen. On, ki je nedolžen, naj se pokori za njegovo dejanje.

»Dobro roko imaš,« ga je hvalil z zlobnim namenom. Denar je bil na mizi v peharju ...«

»Jaz nisem vzel ničesar,« je odklonil podlo sumničenje. »Nikar mi ne očitaj dvojne krivde.«

Zlobnik je vedel, da je tovariš povedal resnico, pa mu nalašč ni hotel verjeti.

»Nimam beliča in ga tudi ne maram,« je zatrjeval in silil tovariša, naj mu preišče žepe.

»Škoda, če nimaš,« je naposled odnehal. »Pa si zaslužil. Zadel si, kakor si nameril ...«

»Žal mi je, ker sem te poslušal ... Kesal se bom vse življenje ...«

»Bodi pameten! Saj te ni nihče videl ...«

»Dejanje bo govorilo ...« je vzdihnil z bolestim glasom. »Samega sebe se sramujem.«

»Kako si boječ in rahločuten!«

»Javil se bom orožnikom,« je sklenil ves obupan. »Pomirila me bo edinole pravična kazen ...«

Zlobnik ga je postrašil: »Ali veš, kako kaznuje sodišče tako dejanje? S smrtjo ali v najboljšem primeru z dosmrtno ječo.«

Mladenič se je zgrabil za glavo.

»Obupati ne smeš,« mu je govoril na dušo. »Samo pogum te bo rešil, a žalost in bojazen bi te pokopali.«

»Kaj bo, kadar najdejo mrliča!« mu je trepetala beseda. »Ljudje bodo obsojali morilca ... To bo razburjenja in preiskovanja!«

»Vesti se moraš tako, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Nate ne bo nihče mislil. Zločinca ne bodo iskali v Zakotju. Kdo ve, odkod se je pritepel, bodo rekli ... Morda je imel skopuh kakega sovražnika ali pa ga je nekdo pobil zaradi denarja. Tako bodo govorili in ugibali, toda pravega ne bo mogel nihče pogoditi.«

Janez je stokal: »Vsaka beseda bo ostra kakor puščica ... Kam bi človek izginil?«

Zapeljivec mu je hotel odsvetovati, naj se ne gane od doma. Pa se je premislil in razlagal modro: »Ako bi pobegnil jaz, bi bilo skoro sumljivo. A ti bi se opravičil zaradi spora z očetom. Primi ga odločno, naj ti zapiše kmetijo. Predlogi naj bodo taki, da jih ne bo mogel sprejeti. Potem pa mu reci zbogom in poberi šila in kopita.

Nasvet je bil dober. Janez se je kar oddahnil. Tudi sam je mislil iti po svetu za boljšim kruhom. Med sosedi jih je bilo nekaj, ki so mu hvalili tujino: drugi pa so za njegovim hrbtom hujskali očeta, češ: »Kar gre naj, bo že poskusil.«

»No, ali pojdeš?« je presekal njegovo molčanje.

»Pojdem,« se je odločil in dostavil: »Seveda, če je bil udarec smrten ...«

»Udaril si prav pošteno. Skopuh se je zleknil po tleh ter se ni več ganil.«

»Tedaj sem ga res.« Janez mu je prigovarjal, naj bi šla gledat.

»Nocoj ne pojdem,« mu ni hotel ugoditi. »Ni varno, predolgo stikaš okrog koče ...«

»Joj, kaj sem storil! Ti si kriv,« mu je hotel oponesti. Pa se je premislil in rekel: »Zakaj sem jaz njega? Mar naj bi bil on mene ...«

»Vsaj v pehar bi bil segel. Kdo drug bi ga bil izpraznil. Kam se ti je neki mudilo? Živega se nisi bal, a pred mrtvim si pobegnil,« je zbijal šale.

»Samo to me še tolaži, ker nisem vzel denarja. Tako vsaj nisem ropar, če že moram biti ubijalec. Ako te skomina po denarju, pojdi ter si natlači žepe.«

»Čemu?« ga je zavrnil. »Mar sem jih jaz zaslužil?«

Janez je umolknil. Bolelo ga je, ker tovariš do njega ni imel sočutja. Lažje bi bil nosil krivdo, ako bi bil zlobnik molčal; zasmehovanje pa mu je povzročalo še hujše muke. Vso pot do doma ni več spregovoril besedice. Na hlevu pa je padel ves izmučen na ležišče.

Peter pa ni šel počivat. Nekaj časa je lazil okrog hleva; ko pa je tovariš legel, jo je ubral nazaj proti koči. Tam je pobral ročico, katero je Janez pri begu vrgel od sebe. Prijel jo je na tanjšem koncu, da bo lažje in huje udaril. Kakor razbojnik je planil v hišo pred skopuha. Najprej je mahnil po luči, da se je razletela na drobne kosce.

Ločnik je opazil nevarnost; z dvignjenimi rokami ga je prosil, naj mu prizanese. »Dam ti denarja, kolikor hočeš, samo ne vzemi mi življenja.«

Nasilnik z zakrinkanim obrazom ga ni poslušal. Škrtnil je z zobmi in brezčutno udaril.

Starec je zastokal. Silen udarec ga je zadel na glavo. Kakor snop se je zgrudil in obležal v nezavesti.

Zategnil ga je pod klop in stikal za denarjem. V kotu pod cunjami je našel pehar s srebrniki. Hitro, kakor je prišel, je odšel z obilnim plenom.

Skopuh se ni več ganil. Dihal je počasi in slabotno. Preden se je zdanilo, je ugasnil.

5.Uredi

Gobarjev Janez se je pogreznil proti jutru v strašne sanje. Videl je skopuha, zvijajočega se v smrtnem boju. Z rokami se je grabil za tilnik, kamor ga je zadel z ročico.

»Nesreča, odpusti!« ga je prosil in počepnil v sanjah zraven uboge žrtve.

»Ubil si me ... Umiram ...« je hropel v smrtnem boju. »Vem da se boš branil krivde, toda pravici ne uideš ... Za kazen me boš nosil vse življenje ...«

Kakor vijak se ga je oklenil okrog vratu ter mu zlezel na hrbet.

Nesrečnik se je dvignil, a ni mogel vstati. Breme ga je vrglo nazaj na ležišče. »Izpusti me!« se je otresal. »Jaz sem nedolžen ...«

Skopuh se mu je rogal. »Zaman se me braniš ... Povsod me boš nosil — podnevi in ponoči bova hodila skupaj — moj mrliški obraz ti ne bo nikdar izginil iz spomina ...«

Siromak je zbral vse sile in planil pokonci. Tedaj se je prebudil. Izza gorovja je vstajala prva zarja. Videla se mu je krvava.

»Ubijalec! Človeka imam na vesti ...« Zdaj se je šele prav zavedel strašnega zločina. Glava mu je klonila na prsi, silna bolest se mu je razlivala po vsem telesu.

Njegove misli so bile kakor prikovane v skopuhovi koči. Pred očmi mu je plavala slika njegove žrtve. Kdaj se bo raznesla po vasi grozna novica? Kdo bo prvi odgrnil zaveso? Kaj bo dognala preiskava? Kje bodo iskali ubijalca?

»Name ne bo nihče mislil ... Peter bo molčal ...« Take in enake misli so mladeniča nekoliko potolažile.

Vest pa ni mirovala. Kakršnega dela se je lotil, nobenega ni mogel dovršiti. Noge so se mu šibile pod težo krivde; strah in nemir sta mu bila zapisana na obrazu.

»Janez, kakšen pa si?« je ostrmela sestra, ko je stopil v vežo. »Pa nisi obolel?«

»Nič mi ni,« ji je umakni lice.

»Morda te spet teži kaka nevšečnost?«

»Saj veš, da smo rojeni pod nesrečno zvezdo ...«

Odgovor je namigaval na očeta. Zato ga je vprašala, ali se nista spet udarila z očetom. Brat ji je hladno zanikal.

»Moj Bog!« Minka je potožila očetu: »Janez je čedalje bolj čuden ... Naposled si bo še kaj naredi! ...«

»Fant, zakaj si tak?« ga je posvaril oče. »Blagoslov odganjaš od hiše ... Zakaj ne maraš, da bi se nam dobro godilo?«

Odgovor je bil kratek: »Zato, ker vi nočete, da bi uveljavil svojo voljo ...«

»Saj lahko storiš, kar hočeš,« je rekel oče.

»Tedaj se bom oženil ...«

»Lahko zaradi mene. Ali pa veš, da boš v zakonu srečen?«

»Dovolite mi, naj vzamem Tončko. Brez nje ne morem več živeti ...«

»A tako!« je zavrelo v starcu. »Le vzemi jo, ako jo imaš kam dejati ...«

»Kam naj jo denem, ako pa nimam kmetije?« Tudi fanta je ujezilo.

»Kamor hočeš,« je besedičil. »Rekel sem ti, da se lahko oženiš: veš pa tudi, kaj te čaka, ako jo vzameš ... S Tončko ne bova nikdar skupaj pod eno streho ...«

Janez je zahteval, naj mu oče navede vzroke. »Kaj vam je storila Tončka, da jo odklanjate kot prihodnjo gospodinjo?« Njegova beseda je bila nenavadno trda in odločna.

»Stari Jerin je bil siromak, dokler se ga ni Bog usmilil,« se je glasil odgovor. »Na slami je ležal, uši so ga grizle, manjkalo mu je celo potrebne hrane. Starček ni mogel ne živeti ne umreti. Naposled pa so mu le pomagali na drugi svet ... Izpil je kozarec vode, nato pa se je zleknil in umrl. O njegovi smrti se je marsikaj šušljalo ...«

»Seveda, prazne govorice, ni pa dokazov,« je sin zagovarjal Jerina. »Zakaj ni poseglo vmes sodišče?«

»Zato ker ni prišlo orožnikom na ušesa. Danes se je vse tisto pozabilo in po dvajsetih letih bi bila neuspešna kaka preiskava.«

Janez je o tem slišal že pred leti; takrat je bila vsa reč še nova in zanimiva. Zdaj je vse skupaj nekam preminilo ter tudi starega Jerina nihče več ne omeni. Samo Gobar še išče starih smeti, da bi očrnil ubožnega soseda. Pa tudi on mora utihniti, da ne bo nepotrebnega govorjenja.

Zato ga je postrašil: »Oče, ako bi vas Jerin tožil za poštenje, bi bili nedvomno kaznovani.«

»A tako!« Starec je bil užaljen. »Še po sodišču me boste vlačili? Vse to si bom zapomnil.«

»Jaz pa tudi,« ga je zavrnil Janez. »Tako vsaj vem, kaj mi je storiti ...«

Oče in hči sta se spogledala. »Prizanesite mu,« je posredovala. »Oh, kdaj bo vse končano?«

»Prav kmalu,« je odgovoril Janez. »Morda že jutri, ako bom mogel vse urediti.«

Minka se je začela jokati. Brat ni mogel gledati solz: obrnil se je in šel v podstrešje.

»Ali meniš, da pojde res?« se je tolažil oče. »Samo prisilil bi me rad, da bi mu dal kmetijo in preložil rok izplačila. To je tisto, kar mu roji po glavi.«

»Pa se vam ne smili?« ga je gledala milo. »Recite mu vendar lepo besedo!«

»Ali jaz?« ga je poniževalo. »Otrok naj poklekne pred očeta, ne pa oče pred otroka.«

»Uboga Tončka!« je milovala prijateljico. »S čim se vam je pregrešila?«

»Videti je ne morem.« Gobar je stisnil pesti ter jih dvignil proti sosedu.

»Z Jerinom se ne moreta. Razdvaja vaju neko staro sovraštvo ...«

»Deklina je sicer nedolžna,« je spoznal, da ji dela krivico. »Črtim jo zaradi Jerina in njegovega greha. On je dal očetu strupa, zato sta prekleta on in njegov zarod.«

Hčeri je uhajalo na jok. »Oče, Bog ga bo sodil. Ljubezen do bližnjega je druga božja zapoved ...«

Gobarja ni bilo lahko pregovoriti. V svoji trmi ni odnehal, čeprav je spoznal, da njegovo ravnanje ni na pravem mestu. Rajši bi storil ne vem kaj, kakor da bi priznal in popravil svojo napako.

V podstrešju je hranil Janez svoj vojaški kovčeg. Obrisal ga je in zložil vanj svojo obleko. Tudi koraki so oznanjali njegovo odločno voljo.

»Janez, kaj pa delaš?« ga je ustavila sestra.

»Od doma pojdem,« je odvrnil brez zavijanja.

»Ne hodi po svetu!« ga je prosila. »Kaj poreko sosedje?«

»Kar hočejo zaradi mene.«

»Pa Tončka? Ali se ti nič ne smili?«

»Saj sva dogovorjena. Za menoj bo prišla in dobro se ji bo godilo.«

Tončka se res ni ustrašila njegovega sklepa. Pripravljena mu je bila slediti kamorkoli, samo da se izogne ljudem, ki ji ne privoščijo sreče na domači zemlji. Ni se bala tujine, saj ji tudi doma ne prizanaša usoda. O, kako redko je bilo cvetje med bodečim trnjem, ki je vselej zadušilo njene nade!

Kako se bo godilo Janezu na tujem, to je ni prav nič skrbelo. Takih fantov ni mnogo na širokem svetu! Kar trgali se bodo zanj, kjerkoli se bo pokazal. Za navadnega hlapca mu ne bo treba služiti. Boljših služb je dovolj; kdor je priden, najde za vsakim kamnom kos kruha.

»Ali pojdeš v tovarno?« ga je vprašala, ko je izvedela, kaj namerava.

»Če bom le mogel,« je izrazil svojo željo. »V začetku bom moral seveda prijeti za vsako delo.«

Naročila mu je, naj ji piše takoj, ko bo našel kako pripravno mesto. To pa zato, da je ne bo skrbelo.

Obljubil ji je in stisnil desnico. Še prav nežen poljub in nekaj toplih pogledov in slovo je bilo končano. Doma ga je čakal kovčeg, zaklenjen in skrbno povezan. Ko se je preoblekel, ga je nadel na ramo.

V veži se je poslovil od sestre. »Pa zdrava, ako se več ne vidiva, in dobro gospodari!« Minka se je glasno zajokala.

Tedaj je pristopil oče. »Fant, ali si ob pamet?« je zakričal po svoji stari navadi. Nato je dejal mirneje: »Vidiš, kam si prišel, ker so ti drugi več kakor jaz in jih poslušaš bolj kakor mene ...«

Sin je odložil kovčeg in molče poslušal očeta.

»Premisli, preden odideš,« je nadaljeval svareče. »Koliko jih tava po svetu kakor izgnanci brez svojcev in brez kruha. Naveličani so sveta, pa tudi svet jih več ne mara. Čim dalje potujejo, tem dalje jih priganja usoda. Mnogi bi se radi vrnili, pa nimajo ljubega doma.«

»Na vrnitev ne mislim,« je odklonil prezirno. »Svet je velik in kruha je dovolj povsod, koder sije solnce.«

Oče mu je dajal zlate nauke: »Boljša je domača gruda kakor na tujem zlata ruda. Kruh, ki ga daje tujina, je grenak in namočen z znojem. Vzela ti bo zdravje in vrnila bolezen.«

»Grem, da si kaj prislužim.« Janez ni verjel očetu. »Dom si bom moral graditi sam in Bog mi bo pomagal.«

»Ne žali ga, da te ne bo zapustil. Bojim se, da ne bo blagoslovljeno tvoje delo ...«

»Zakaj mi ne privoščite sreče?« ga je zabolelo. »Ne kličite name božje jeze!«

»Srečen ne boš!« mu je odmignil z roko.

»Zakaj ne, oče?« ga je zadelo kakor strela. Gobar je začel, a ni mogel povedati do kraja. Sin je zahteval, naj mu razodene svoje mnenje.

Mož se je vdal in razlagal: »Ako počakaš noči, ti bom pokazal znamenje na nebu ... Rodil si se pod nesrečno zvezdo ...«

Nesrečnika je zaskelelo. Poprej je zasmehoval očeta zaradi praznoverja, a danes mu ne more več ugovarjati. Ali ne odhaja po svetu kot zločinec? Še bi ostal doma, ako bi ne imel na vesti tega greha. Z madežem na duši gleda v temno negotovost. Vse v njem je kričalo, da ni vreden sreče in blagoslova.

Ko je odhajal skozi vas, si je brisal solze. Ali jo bo še kdaj videl? Sosedje so gledali za njim ter mu voščili srečo. Njih mnenje se je delilo.

Na robu vasi ni krenil na cesto, marveč si je izbral bližnjico po dolini. Tako se je izognil pogledu na kočo nad Zakotjem. Vendar se ni mogel vzdržati, da bi se ne ozrl nazaj, preden je izginil za ovinkom. Ves se je stresel ob misli na svojo žrtev. »Nesrečnik, kaj sem storil?« se je tolkel po čelu. »Vse gorje, ki me morda čaka, bom obrnil za pokoro.«

Njegove misli so hitele z griča v dolino. Na vasi so srečale Tončko, pri kateri so se nekoliko pomudile. Nato pa so odbrzele domov mimo zamišljenega očeta do žalujoče sestre. Ali je njena žalost namišljena ali iskrena? Saj ji je zapustil dom ter se odrekel pravicam kot edinec in očetov zakoniti naslednik. Najbrž so prisiljene njene solze ali pa sluti, da bo tudi njej usoda spletla trnjev venec. Tudi ona se je rodila pod nesrečno zvezdo.

»Zbogom, Tončka!« je zamahnil z roko in hotel oditi. Tedaj je zašumelo grmovje in Mlakarjev Peter je stopil predenj. Nalašč ga je počakal v samoti, da bo ostalo tajno, kar bosta govorila ob slovesu.

»Midva se še nisva poslovila,« je rekel ter mu podal desnico. »Kar tako pa ne pojdeva narazen ...«

Janez ni vedel, kako bi se opravičil. Najrajši bi ga bil pahnil od sebe kot zapeljivca. Pa se je zavedal, da tega ne sme storiti. Peter ve, kaj je storil, in bo molčal le toliko časa, dokler se mu ne bo zameril.

»Hudo mi je, ker odhajaš,« se je poslavljal hinavec. »Dolgčas mi bo po tebi, saj sva delila marsikatero veselo uro. Ako bi ne bilo tega, bi ti rekel, da ostani. Tako pa ti želim le srečo in pa hitro pozabi, kar je bilo. Iz mojih ust ne bo prišlo nikdar kaj takega, kar bi ti le količkaj škodovalo.«

Janez mu je verjel, vedoč, da bo Peter moral molčati zaradi sebe. Ako bi ga izdal, bi povedal Janez, kdo ga je zapeljal. Oba bi bila kaznovana.

Vzlic temu pa je ponovil še enkrat svojo prošnjo: »Peter, bodi mož-beseda!«

»Tak daj si dopovedati! Nikomur v Zakotju se ne sanja, da imamo mrliča ...«

Janez je tarnal: »Če bi ne bilo tega, bi odhajal z mirnim srcem. Tako pa se bojim posledic ...«

O tem ni hotel Peter ničesar slišati. »Ali že veš, kam pojdeš?« je sprožil novo vprašanje. »In kje boš našel služho?«

»Kako bom vedel,« je odvrnil malomarno.

»No vidiš! Tedaj moraš biti dobro pripravljen, ker ne veš, kdaj in kje boš našel kako delo. Imaš pri sebi dovolj denarja?«

»Nmam. Oče mi ni dal niti beliča.«

»Siromak! Brez sredstev vendar ne moreš po svetu. Ali boš beračil?« Peter je segel v žep ter mu ponudil pest drobiža.

»Ne maram,« je odklonil miloščino. »Nič ne vem, kdaj ti bom mogel vrniti.«

»Vzemi, bodi pameten! Tebi ne posojam. Vem, da si potreben.«

Janez je naposled le iztegnil roko. Spoznal je, da po svetu res ne bo mogel shajati brez denarja. Kako lahkomiselno je pač šel od doma!

Peter se mu je hlinil: »Ko sem izvedel, da pojdeš, sem ti nekaj namenil. Ako boš kdaj v stiski, tedaj se kar brez sramu obrni name. Pri nas imamo dovolj in radi podpiramo tistega, ki je res potreben.«

»Upam, da mi ne bo treba iskati podpore. Saj veš, da nisem razvajen. Rajši bom stradal, kakor pa bi bil komu v nadlego.«

»Pa srečno!« Peter mu je segel v roko. »Pisal ti bom, ako bom le vedel zate ...«

Janez mu ni odgovoril. Brž je izginil za ovinkom in hitel dalje kakor Kajn, ki je umoril brata.

Po hribih nad Zakotjem je zorilo raznovrstno sadje. Drevje se je kar šibilo pod sladkim bremenom. Ljudje so delali sadjevec in kuhali žganje. Pozno v noč je odmevalo razbijanje tolkačev in škripanje stiskalnic; vmes je kdo zatrobil na kapo, preden jo je pritrdil na kotel, v katerem je vrelo namočeno sadje.

Berač Škur je hodil tisto jesen po hribih in pomagal kmetom pri spravljanju sadja. Delo mu sicer ni dišalo; oprijel se ga je zaradi pijače v času, ko je ponehala vročina. Poleti je rajši polegal po sencah in motil ljudi s pripovedovanjem. Ves, kolikor ga je bilo, je bil ustvarjen za prosjaka.

Žganje in rdeči Jaka sta bila dobra znanca. Pripisoval mu je čudovito zdravilno moč, kadar ga je zavijalo v trebuhu. V takem primeru je bilo žganju treba pridejati kumne in pelina. Sredstvo je veljalo tudi za zunanjo uporabo proti trganju ali revmatizmu. Tudi bezgove jagode in borovnice je priporočal za uspešno notranje in zunanje zdravilo.

Škur je bil človek, ki ni imel nikjer obstanka. Kakor se je poprej naveličal doline, tako mu zdaj tudi v hribih ni prav preveč ugajalo. Spet ga je mikalo navzdol in nekega dneva je res oprtal svojo bisago ter se oprl na debelo, okovano palico. »Zdaj pojdemo! Pa zdravi, dokler se ne vidimo!« se je poslovil od gospodarjev.

Kmetje bi ga bili radi pridržali. »Viš ga, Jaka! Pa bi se le še pomudil! Nam boš pa še kaj novega povedal!«

Mož pa se ni dal pregovoriti. Neka tajna sila ga je vlekla v dolino. Med potjo se ga je bil nalezel. Pri vsaki hiši nekaj krepkih požirkov, pa se ga je nabral, da ga je komaj nesel. Vzlic temu pa je bil prav dobre volje. Pel je vso pot do gozda svoje stare pobožne pesmi, kakor:

Marija pa na rajžo gre
čez strme žalostne gore.
Marija pride do morja,
prav lepo prosi mornarja:
»Prepelji me za božji lon,
da prideš pred nebeški tron.«

V gozdu se je zapletel med korenine in trnje ga je opraskalo do krvi po rokah in po obrazu.

V senci na robu gozda je izviral bister studenček. Jaka je sedel na klopico ter se napil studenčnice. Voda mu je pogasila žejo ter ga počasi iztreznila. Tukaj je ponovil drugo kitico, ki se je glasila:

Mornar Mariji govori:
»Ne morem Te prepeljati.
Ne vozim jaz za božji lon,
pa tud ne za nebeški tron.
Jaz vozim le za krajcarje
in tiste bele zeksarje.«

Pod njim je ležala dolina, razdeljena v rodovitno polje, travnike in vrtove. Zakotje se je skrivalo v soteski med gostim drevjem. Od hiš so se videle le slamnate strehe, samo Mlakarjeva je bila krita z opeko.

»Kaj neki počne Gobar pod svojo nesrečno zvezdo?« si je mislil Jaka ob pogledu na prijazno vasico med odmorom na tretjo kitico, katero je zapel prav glasno:

Nato mornar začne vozit,
začne se barka mu topit;
vzdihuje, vpije na vso moč,
Marijo kliče na pomoč:
»Pomagaj mi, pomagaj mi,
Marija, morska zvezda ti!«

Po kratkem oddihu je zapel še poslednjo kitico, namreč:

Marija mu odgovori:
»Ne morem ti pomagati!
Naj rešijo te krajcarji
in tisti beli zeksarji.«

Spodaj na gozdni planoti je čepela skopuhova koča. Škur si je mislil: »Dedec je kakor sova; pred solncem se skriva, ponoči pa bedi in čuva svoje bogastvo.«

»Nocoj ga bom podražil,« je sklenil sam pri sebi. »Dal mi ne bo seveda ničesar, pa tudi ničesar ne maram. Ako bo z menoj dober, bova načela steklenico žganja, v katerem je namočen janež zoper naduho. Tudi kruha in klobaso mu bom dal za večerjo.«

Tako je sklenil in krevsal počasi proti koči. »Hoj, Ločnik, hoj!« je postal in poklical skopuha. Svoj klic je ponovil, a čudak se ni oglasil.

»Odpri, mrcina!« je udaril po vratih s palico. »Saj nisem prišel beračit; še dobil boš nekaj, ako se bova razumela. Škur ne hodi prazen, njegova bisaga je zmeraj dobro založena.«

Iz koče pa ni bilo odgovora.

»Lenuh, zaspanec!« Jaka je bil že nestrpen. »Vsaj ozmerjal bi me, kakor si vajen! Ali pa mi vošči lahko noč in srečno pot v dolino.«

V podstrešju je zaropotalo. Na tla je skočila mačka ter se skrila za butare, zložene ob steni.

Berač se je čudil in premišljal. Ako bi bil skopuh odšel od doma, bi bil najbrž zaklenil vrata. Kam pa naj vendar gre, ako za nikogar ne mara. Ob tem času je stal navadno pri ognjišču in kuhal borno večerjo.

Okno je bilo celo odprto. Prosjak je stopil na prste in pogledal v sobo. Nekdo je ležal pod klopjo ob peči. Glava mu je bila zasukana v stran in desnica sključena na prsih, levica pa razprostrta po sobi.

»Mrtev je!« Jako je vrglo od okna. Vendar se je hotel prepričati, preden odide v dolino.

Napravil je s palico pred seboj križ, da bi se mu kaj hudega ne zgodilo. »Vsaj vrag se ne bo upal blizu,« si je mislil, ko je krenil v kočo.

Spotaknil se je ob razbiti svetilki. Umazane cunje so bile razmetane po tleh; nedaleč od mize je ležal prazen pehar. Škur se je sklonil in dotaknil s prstom mrliča.

Jaka še ni bil nikdar tako hitro v dolini. Preden je dospel v Zakotje, se je že zmračilo. Naletel je na gručo fantov, ki so prav živahno kramljali. Izbirali so pesmi ter se prerivali, kdo jo bo prvi urezal.

Prosjak je planil mednje kakor jastreb med kokoši. »Ne spodobi se, da uganjate nerodnosti!« jih je opozoril. »Mrliča imate v bližini ...«

»Koga in kje?« so hiteli vpraševat.

»Uganite!« jim je dražil radovednost. »No, kdo bo prvi uganil?«

»V Zakotju ni bil nihče bolan in nenadno tudi ni nihče ugasnil. Nocoj še ni nikomur zvonilo ...«

»Mar je Ločnik še živ?« je odkril novico. »Ali res ne veste, kaj se je zgodilo?«

»Skopuh naj bi bil umrl?« so ostrmeli.

»Saj že trohni, pa še nič ne veste. Nekdo ga je moral umoriti ...«

Jaka je pripovedoval, kako ga je klical, ko se je ustavil ob njegovi koči. Ker ni bilo odgovora, je stopil noter. Našel ga je na tleh in okrog njega je bilo vse razmetano.

»Nekdo ga je umoril in oropal,« tako se je glasila sodba razburjenih vaščanov. Vse je drlo na grič pred kočo, a po odredbi župana ni smel nihče vstopiti. Zadovoljiti so se morali z gledanjem skozi okno do prihoda orožnikov.

Med poslednjimi je dospel tudi Mlakarjev Pater. Orožniki so že ogledali mrliča in iskali sled za zločincem. Nato so zaslišali vaščane, pred vsem berača, ki je prvi našel umorjenca.

Tudi Peter je prišel na vrsto. »Jaz bi lahko vse vedel,« je rekel važno. »Prejšnjo noč sem ležal na kozolcu. Okrog polnoči je moralo biti, ko sem se prebudil. Čul sem neko klicanje, pa nisem mogel vedeti, odkod prihajajo glasovi.«

»In potem?« je vpraševal orožnik.

»Mislil sem, da se tepejo fantje v kaki sosednji vasi. Vstal sem in poslušal, a kričanje se ni več ponovilo. Nato sem legel in zadremal.«

Tudi Grilc je izpovedal, da je čul ponoči glasno govorjenje. Spal je ob odprtem oknu. Slišal je tudi nagle korake — nekdo je moral bežati mimo njegove hiše.

»Morilec ni bežal skozi vas,« je sklepal orožnik. Taki ljudje se ogibljejo hiš in javnih potov.«

Preiskava je dognala, da je bogatega samotarja ponoči nekdo napadel. Ubil ga je s topim orodjem. Nato ga je oropal in pobegnil domnevno v hosto, od tam pa navzdol v dolino.

Mnenje izvedencev je potrdila priletna ženica, ki je tisti dan nabirala v gozdu suho dračje. Tam, kjer se pot ob hosti nagne v bregove, je našla svetinjo — kakor je imenovala svetlo kovino, katero je pokazala orožniku.

»To je srebrnik,« je spoznal orožnik, zakaj tudi v kotu pod capami so našli nekaj dragocenih ostankov ugrabljenega imetja.

Denar je izgubil napadalec, o tem se ni dalo več dvomiti. Tako jim je pokazal pot, po kateri je bežal z obilnim plenom.

»V Zakotju nima menda nihče takega denarja,« je menil orožnik.

»Mlakar je petičen,« so vedeli vaščani.

»Pa ne trosi okrog denarja,« se je oglasil Peter, kar so mu potrdili brez ugovora.

Mrliča so odnesli drugo juto v mrtvašnico. Sodna komisija je izvedla raztelesenje, nato pa so ga pokopali. Kočo pa je oblastvo uradno zapečatilo.

Umor v samotni koči je ostal na mrtvi točki. Razen splošnega mnenja, da je bil zločinec tujec, ki je poznal skopuha in vedel, da je denaren, ni bilo nikakih pravih podatkov. Morda ga bodo izdali srebrniki, ako jih bo neprevidno razsipal. Zakotci so komaj čakali, da bi se to zares zgodilo. Tako se bo izkazalo, da v skrivnostni dogodek niso bili zapleteni.

Zločinca pa tudi oblastvo ni moglo zaslediti. Zaman je bilo vsako poizvedovanje. Pazili so na sumljive osebe, ki bi izmenjavale srebrnike, toda zlobnik ni razmetaval denarja, zato ni bilo uspešno nobeno zasledovanje. Orožniki so pač nabrali nekaj podatkov, ki pa niso bili drugega kakor izrodki domišljije razburjenih vaščanov.

Koča nad vasjo je dobila novega gospodarja. Sodišče jo je prodalo na dražbi, ker ni bilo zakonitih dedičev. Kupil jo je Mlakar, ki je pozneje iskal najemnike, pa se zaradi nasilne smrti skopuha ni maral nihče tamkaj naseliti.

Tako so preživeli Zakotci dva zanimiva dogodka: odhod Gobarjevega Janeza in zločin v samotni koči. Vajeni napetih različnosti in dogodljajev so pričakovali novih zanimivosti po resničnem pregovoru, ki pravi: »V tretje gre rado.«

6.Uredi

Po odhodu Gobarjevega Janeza je poteklo prvo leto. Hudo je bilo sosedom po mirnem mladeniču in doma so ga silno pogrešali pri delu. Očetu je bilo vsak dan hujše pri srcu. Saj ni nikdar mislil, da pojde Janez res kdaj od doma. In ko je odšel po svetu, je bil prepričan, da se bo skoro povrnil. Sin pa se ni oglasil od nikoder.

Skrita bolest in zadržane solze so starcu trgale dušo, ni pa hotel tega očitno pokazati. »Ni nas še konec zaradi njega,« je nekoč omenil hčeri. »Vse gre lepo naprej; vsako delo je opravljeno o pravem času.«

»Ako bi nam ne pomagali Mlakarjevi, bi ne mogli shajati,« je dostavila Minka. »Kdo bi nam klepal kose in popravljal orodje?«

»Peter je fant, kakršnega je treba iskati. Kako se je spremenil in popravil! Dokler se je ukvarjal z Jerinko, ga ni bilo kaj prida. Zdaj je ves drugačen.«

Hči je pobesila glavo. Skrivaj se je strinjala z očetom, rekla pa ni nobene besede. Njen molk je razodeval pripravljenost, ako bo treba ugoditi njegovi volji.

»Minka!« Starcu se je poznalo, da ima nekaj važnega na srcu. »Z Mlakarjem sva včeraj govorila. Kakor je videti, nima nič proti temu ...«

Dekle je pomišljalo: »In če se oglasi Janez? Kdo ve, ali ni že na poti ves skesan in predrugačen? Vsak dan ga pričakujem in če pride, je verjetno, da se bo poboljšal.«

»Prepozno!« mu je zaprl vrata. »Nisem ga podil od hiše ter ga ne bom nikdar klical in vabil. Kadar pride, bo dobil svoj delež, pa naj si kje drugje zgradi domačijo!«

»Sponašal mi bo, da je moral od doma zaradi mene. Nikoli več me ne bo mogel videti in do smrti mi ne bo tega pozabil.«

»Sam je kriv! Čemu se bo jezil na druge? Niti toliko mu nisem vreden, da bi mi kaj pisal. Tak sin ne zasluži nobene milosti,« je rekel ves užaljen.

»To je pa tudi res,« mu je pritrdila.

»No, vidiš!« Ugajalo mu je, ker je priznala bratovo krivdo. »Ali Jerinki kaj piše?« je bil radoveden.

Minka ni vedela, ali pa ni hotela vedeti. »Odkar ve, da občujem s Petrom, mi Tončka več ne zaupa,« se je opravičevala. »Menda mi je nevoščljiva ...«

»S Petrom ne bo nič,« se je posmehljivo rogal. »Kar obriše naj se pod nosom!«

»Jezi jo, ker ji vsako upanje odnese voda. Ljudje pa brusijo jezike ...«

»Pri nas bo skoro urejeno ... Mlakar je zadovoljen. Pa ti?« jo je vprašal naravnost.

»Ne vem.«

Oče je navidez porasel: »No, ta je pa lepa! Janezu sem moral braniti; tebe pa silim, pa se mi še upiraš ...«

»Naredite, kakor veste, da bo prav,« se je naposled uklonila. »Ako bi vas silila, bi mi morebiti še očitali, če bi se kdaj kesali. Saj pravite, da smo rojeni pod nesrečno zvezdo.«

»Ne vem, ali se je zgodil čudež. Zmotil se menda nisem,« je začel modrovati.

Minka je sledila pazno njegovim besedam.

»Tiste rdeče zvezde ni več nad našo hišo. Od vsake odseva čisto bela svetloba ...«

Hči se je kakor oddahnila: »Da bi tiste nesrečne zvezde le res več ne bilo! Želim vam vse dobro na stara leta.«

»Mlakar pravi, da se mi ni treba ničesar bati. Kdor ima denar, si lahko kupi nebesa. Celo na pokopališču se pozna razlika med ubožci in bogatimi.«

Mimka mu je verno prikimala. Tudi Peter ji je že obetal, koliko denarja bo prinesel in kako bo uredil gospodarstvo, kateremu ne bo enakega daleč na okoli.

»Kakor vidim, sta se že zmenila,« je iznenadilo očeta.

»Govorila sva že o tem,« mu ni marala tajiti. »Odločala bo seveda vaša volja ...«

Gobar je bil zadovoljen. »Tedaj se bomo kar dogovorili. Čemu bi odlašali, saj potrebujemo mladega gospodarja.«

Obljubila mu je, da bo sporočila Petru njegovo željo. »Pa se kar vidva zmenita,« je prosila očeta. Jaz nimam pojma o takih zadevah.«

Peter je prišel v nedeljo, kakor mu je bilo naročeno. Zjutraj je bil pri spovedi in obhajilu. Tudi Minka je opravila svojo pobožnost in se tako spodobno pripravila na važni dogovor.

Kmalu za Petrom jo je primahal tudi oče Mlakar. Zraven je moral biti povsod, kjer se je obravnavalo kaj bolj važnega. Gobar ga je seveda povabil, zakaj tukaj je odločala njegova beseda. Sin mora ob ženitvi pritisniti na očeta.

Kako so se dogovorili, je bilo tisti večer še tajno. Sestanek pa ni ostal dolgo prikrit sosedom. »Ženijo se,« so hitro uganili. »Drugega tako ni bilo pričakovati.«

Zakotci so modrovali: »Mlakar je zvit ko satan. Vsakega je še nasukal ... Obe kmetiji bo združil v eno ... Gobar mu pojde na led, ker mu že peša pamet. Ko se bo zavedel, kaj je napravil, tedaj bo že prepozno. Želel si bo nazaj, a pot mu bo zaprta ter se ne bo mogel več vrniti. To mu bo krajšalo življenje. Mož bi ne prišel tako daleč, ako bi poslušal sosede. Še se bo obračal nanje, kadar mu ne bodo mogli pomagati.«

»Minke je škoda!« so vzdihovale vaščanke. »Petra je treba poznati, ker se izpreminja kakor nestanovitno vreme. Minka mu verjame, da se je poboljšal; oblekel pa je drugo obleko, katero bo slekel kmalu po poroki.«

»Ali ni nikogar, ki bi jo opozoril?« se je smilila sosedom. »Kaj ji bo koristilo bogastvo za zaprtimi vrati, ako pa bo morala stati zunaj in gledati skozi ključavnico!«

Svojega mnenja si ji ženske niso upale izdati. »Peter bi nas še namočil ...« so trepetale ob misli na sodišče. »Rekel bi, da mu krademo veljavo.«

Strah je bil upravičen, jezički vaških zgovornic pa le niso mirovali. O tem se je šušljalo tako dolgo, dokler ni prišlo Minki na ušesa.

Mlada ljubezen je navadno gluha in slepa. Dekle še ni poznalo senčne strani življenja. Kamor se je ozrlo, je videlo le cvetje, in zoprno kričanje vrabcev ji je zvenelo ko prijetna pesem.

»Boš videla,« so sitnarile vaščanke. »Mlakarica še jajc ne prodaja sama. Dedec je povsod zraven; vse ji pregleda in pretakne.«

Minka ga je zagovarjala: »Mlakar je skrben in gleda le za dobičkom. Od varčnega človeka se že kaj dobi, pri zapravljivcu pa ni nič.«

»Tudi to je res,« so besedile zgovorne ženice. »A za stiskanjem bo prišlo še kaj drugega: mrki pogledi, godrnjanje, psovke. Nato pa bo začelo padati po hrbtu. O, Mlakarica se jih je včasih nalezla, pa je potrpela! Celo zagovarjala je dedca, češ da mlati po svojem snopu.«

»Tak pa že ne bo!« ga je branila Minka. »Res je bil včasih nekoliko navihan in poreden, kar pa je že opustil ter se z vso vnemo posvetil gospodarstvu.«

Copatka, vaška klepetulja, je hodila po vasi in naštevala njegove napake. Takrat je bila še mlada ter še ni imela pri obiranju toliko spretnosti ko poznejša leta. Vzlic temu pa je našla mnogo poslušalcev, zakaj ljudje se tako radi pogovarjajo o slabostih svojega bližnjega, posebno ob ženitvah. Čim pa mine poroka, utihnejo tudi govorice in ženin in nevesta postaneta spet navadna človeka.

Mlakar je vedel, da ima v okolici malo zvestih prijateljev, pač pa obilo hinavcev. Marsikaj bi še lahko spravili na dan, za kar bi jim ne mogel do živega pred sodiščem. Če bi jih začel preganjati, bi mu očitali ovaduštvo; nasprotno pa bi kdo utegnil ziniti, da se ne upa tožiti.

V takem položaju je bilo treba nekaj ukreniti. Pospešiti priprave in skrajšati čas do poroke. Najprej so naredili pisma, nato pa brž v župnišče in v nedeljo sta bila Mlakarjev Peter in Gobarjeva Minka oklicana enkrat za trikrat.

»Vzela bom tistega, katerega sem si izbrala, kar pa nikogar ne briga,« je rekla, ko je šla od maše. »Ko bi poslušala ljudi, bi se nikdar ne poročila.«

Na ženitovanje niso marali sosedov. Mlakar je imel sorodnike v mestu, ki so se odzvali vabilu z obilnimi darili. Svatba pa ni trajala dolgo časa. Opoldne je že odhajala gospoda: domači so pospravili ostanke in šli na trdo delo.

Ženitev oholega vaščana je napravila Zakotcem mnogo smeha in zabave. Samo Jerinova Tončka je bila žalostna do smrti.

Njeno življenje je bilo ubito sredi najlepše mladosti. Na gredicah njene pomladi so se razpletale same prevare; sem pa tja je ozelenela kaka bilka upanja, a je naglo ovenela. Ohladilo se je prijateljstvo; celo Janez, kateremu je najbolj zaupala, se že dolgo ni oglasil. Vaški razposajenci pa so se ji začeli rogati: »Dva sta te že pustila na cedilu.«

Za Petra ji ni bilo; z eno samo potezo ga je izbrisala iz spomina. Tudi Minki ni zamerila. »Kar ima naj ga,« se je vdala v usodo. »Nedolžnega pa le nima ...« Ta zavest jo je tolažila.

Tončka je sklenila, da se bo v odgovor na zasmehovanje morala nekam umakniti. »Tako daleč pojdem, da ne bo nihče vedel zame,« je dozorelo v njeni potrti duši. Oditi je nameravala takoj po odhodu Gobarjevega Janeza. Zaradi hudobnih jezikov pa tega ni mogla storiti. Preveč bi bilo obrekovanja.

Ako bi bila šla pred ženitvijo Mlakarjevega Petra, bi ji ne bilo treba poslušati neslanega norčevanja. A dogodki so nastali tako hitro, da se jim ni bilo mogoče izogniti. Niti najbližji sosedje niso vedeli za oklice in šele v poslednjem trenutku so izvedeli, kdaj bo poroka.

Nekega jutra pa Tončke ni bilo več v Zakotju. Izginila je še pred zarjo v poslednjo noč pred dnevom boljše bodočnosti, po kateri je željno hrepenela.

7.Uredi

Vlak, s katerim se je odpeljal Gobarjev Janez, je privozil na postajo malega mesta. Tukaj je bilo treba izstopiti. Visoki dimniki tvornic, iz katerih so se valili gosti oblaki dima, so mu dokazovali, da je prišel na pravo mesto.

Velika tvornica za pločevino je stala blizu postaje. Janeza je nekaj dvignilo, naj poskusi svojo srečo. Krenil je s kovčegom po ulici, katero mu je pokazala neka preprosta ženica.

Čim bliže je bil tvornici, tem manj je imel upanja, da bo dobil kako delo. Poslopje je bilo visoko kakor kaka graščina, komaj ga je dogledal do vrha. Premajhen in preslab se je videl samemu sebi, da bi mogel živeti pod tako visoko streho. Ob ropotanju velikanskih strojev si je domislil, koliko nevarnosti preti ubogim delavcem v takem obratu. Že majhen dotik je lahko usoden za življenje.

Vhodi, v tvornico so bili prepovedani nepoklicanim osebam. Pri glavnem vhodu ga je odslovil paznik ter mu pokazal v pisarno na kraju poslopja. Tukaj je bilo zapisano zunaj na deski, da ne sprejemajo novih delavcev.

Opogumil se je vzlic temu in stopil v pisarno. »Kaj bi radi?« ga je vprašal uradnik.

»Dela iščem,« je spravil počasi iz grla.

»Ali niste čitali, kaj je napisano na deski?«

»Pa sem le mislil ...«

»Hm, mislil ...« Uradniku je ugajal postavni mladenič. Vprašal ga je, odkod je prišel in kje je bil do zdaj v službi.

»Nikjer,« je odgovoril. »Prišel sem od doma.«

»Pokažite delavsko knjižico.«

»Nimam knjižice.« Janez je res pozabil na to, ko je šel od doma. Zavedel se je, da je storil napako.

»Brez knjižice ne sprejmemo nikogar,« je dejal uradnik. »Morda imate pri sebi kako drugo listino?«

»Nimam,« je odvrnil plaho.

»Škoda!« Uradnik je zmignil z rameni. »Listine so vam v tujini neobhodno potrebne. Kako pa naj vemo, s kom imamo opraviti, ako vas ne poznamo?«

Janez je moral oditi. Taval je po mestnih ulicah in premišljal, kje naj bi še potrkal. Kjer je odprl vrata, povsod so mu pokazali dalje. Nikjer mu niso povedali, kdaj naj se spet oglasi.

Ostale so mu še nekatere manjše tvornice v predmestju. Tam bi se bil rad oglasil, pa se je že mračilo. Tvornične sirene so pravkar napovedale čas počitka.

V gostilni, kjer je prenočil, je našel nekaj delavcev pri skromni večerji. Bili so po večini mladi ljudje z bledimi upadlimi obrazi — žrtve slabih življenjskih razmer, sužnji strasti in pijančevanja.

Janez je povečerjal in naročil kozarec vina. Pivci okrog njega so srkali žganje in zabavljali na slabe čase. Pritoževali so se zaradi plače. Temu ni ugajalo delo, drugi so obsojali vodstvo tvornice in obetali stavko.

»Sloge nam manjka,« se je glasilo splošno mnenje. »Med delavstvom umira bratstvo, šopirita pa se zahrbtnost in hinavstvo.«

»Sodrugi!« Nastopil je čvrst možak z govorniškim glasom: »Živimo v pričakovanju boljših časov, v resnici pa lezemo nazaj v srednjeveštvo. Bratska ljubezen ugaša, brat se dviga zoper brata, delavstvo se pogreza v sužnost kapitala.«

»Živel govornik!« so ploskali nekateri med mladino, starejši pa so se posmehovali.

»Ako sem govoril neresnico, dokažite!« je pihal možak. »Ali je laž, da živimo v dobi nevoščljivosti in zavisti? Delavec odjeda delavcu kruh, siromak slepi siromaka.«

»To je pa res,« so mu pritrjevali.

»In kje tiči krivda?« je vprašal govornik.

»Ljudi je preveč,« se je glasil odgovor.

»Vojna mora biti!« je kričala mladina. »Po vojni bo boljše. Več bo dela, zaslužka in denarja.«

Janezu se je krčilo srce, ko je slišal take pogovore. Žal mu je bilo po domu; šele prvi dan je na tujem, pa ga že srečujejo skrbi in napada trpljenje.

»Ali res ne bom mogel dobiti dela?« se je obrnil na možaka, ko so drugi že šli iz pivnice.

»Dela iščeš?« ga je pogledal izpod čela. »Že spet eden, ki išče dela!«

»Rad bi si kaj prislužil ...«

»Odkod pa si prišel? Kakor vidim, nisi vajen mesta ...«

»Doma sem z dežele,« je povedal resnico.

»Torej na kmetih nimate dela! Sprl si se z očetom. Ti boš postopal po mestu, doma bodo pa brez hlapca. Danes je dosti takih primerov.«

Ostri so bili očitki, a Janez mu ni zameril. Razložil mu je vse od kraja, kako je prišlo do spora med njim in med očetom. Iz njegovega pripovedovanja je odsevala čista resnica.

Tujec ga je razumel. »Vem, da je hudo, a povsod je treba potrpeti. Doma je le doma, tega mnogi nočejo umeti. Nihče te ne priganja k delu in če si truden, lahko sedeš v senco. Tukaj pa ti je zmeraj kdo za hrbtom.«

»Dela se ne bojim,« mu je segel v besedo. »Tudi doma je treba delati od zore do mraka.«

»Vidim, da si utrjen; prava kmečka korenina. Toda lahko se ti primeri, da ne boš dobil dela. Tedaj se boš moral vrniti.«

»Tisto pa že ne!« je pogumno zanikal.

»Fant, bodi pameten! Slišal si, da med delavstvom ni pravega zadovoljstva.«

»Ne grem domov!« je ponovil s prejšnjim pogumom. »Prijel bom za vsako delo ter bom hvaležen, ako bom zaslužil toliko, da se bom enkrat na dan nasitil.«

Mož se ni mogel zdržati smeha. »Ako si tak, pa kar ostani! Pridnega in zadovoljnega človeka imajo povsod radi. Ali imaš v mestu kakega znanca, ki bi te kje priporočil?«

»Tukaj ne poznam nikogar,« je odmajal z glavo.

»Tedaj bo hudo. Zlo sedanjega časa je tudi v tem, da veljajo dostikrat priporočila več kakor pa sposobnosti prosilca.«

»To ni prav!« je jeknilo iz mladeniča.

»Seveda ni prav, pa si ne moremo pomagati ...«

»Tistemu, ki bi me kje priporočil, bi bil iz srca hvaležen,« je izrekel mladenič tiho prošnjo.

»Hm!« Možak se je zamislil. Mladenič mu je ugajal; čista nepokvarjenost je govorila iz njegove preproste duše.

»Praviš, da nimaš knjižnice,« mu je dejal po kratkem molku.

»Na to res nisem mislil!« ga je spet zaskrbelo.

»Nič za to,« ga je pomiril. »Saj jo lahko dobiš po pošti.«

»Nimam rad, da bi doma vedeli zame ...«

»A tako! Tedaj bom poskusil, kaj se bo dalo doseči. Z ravnateljem tukajšnje tovarne se dobro razumeva. Upam, da bo že našel zate kak prostorček. Reciva, da sva si v sorodu.«

Janez se mu je ginjen zahvalil. Tujec mu je dal potrebna navodila: »Jutri me počakaj tukaj na tem mestu. Prišel bom okrog osme ure. Ako nama bo uspelo, tedaj boš lahko takoj nastopil službo. Vse je seveda še na tem, pri kakšni volji bova našla ravnatelja, ki je — kakor se boš prepričal — zelo blaga duša.«

Mladenič je prenočil v gostilni kar pri peči. Ko se mu je zadremalo, se je naslonil na mizo. Ponoči pa se je poravnal po klopi in dal kovčeg pod glavo.

Na posredovanje zgovornega tujca se ni preveč zanesel. Morda ga namerava prevarati za nagrado, ali pa ima še druge temne namene. Izkušen možak mu je rekel doma pred odhodom: »Fant, previden bodi! Ne zaupaj nikomur, zakaj slabih ljudi ni malo na svetu!« In tega nasveta se je hotel držati.

Previdnost pa tukaj ni bila potrebna. Tujec je bil poštenjak. Prišel je ob napovedani uri. Naročil je zajtrk sebi pa tudi mladeniču, čeprav se je ta branil. V sobi ni bilo gostov. Delavci so se ustavljali v veži, kjer je popil vsak svojo merico žganja, preden je šel na delo.

»Zdaj pa poslušaj!« je začel možak, ko sta odzajtrkovala. Janez se mu je nezaupno odmikal.

»Ali poznaš tole?« mu je pokazal drobno knjižico.

»To je delavska knjižica,« jo je spoznal po barvi in obliki.

»Čitati gotovo znaš.« Mož je odprl knjižico ter mu velel, naj čita na prvi strani.

Mladenič je čital gladko: »Janez Levičar, rojen na Tolstem vrhu ...«

»Dosti!« ga je ustavil, naj preneha. »Odslej se pišeš Levičar. Doma si s Tolstega vrha pri Litiji. Tudi letnica rojstva in osebni opis se ujemata s tvojo osebo. Glej, da se ne boš kdaj spozabil in izrekel svojega pravega imena.«

Dal mu je knjižico ter ga napotil v tvornico. Šla sta mimo velikih strojev; nekateri so se šele premikali, drugi pa so bili že v polnem obratu. Delavci so že čakali na svojih mestih, zakaj začeti je bilo treba točno ob določeni uri. Vsaka minuta zamude je pomenila predpisane odtegljaje.

Ravnatelja še ni bilo v pisarni. Prišel je šele pozneje okrog desete ure. Delavci ga med delom niso pozdravljali — tako so jim velela pravila, da bi kaj ne zamudili. Samo možak, ki je stal ob mladeniču, se mu je rahlo priklonil in stopil predenj s svojo prošnjo.

Menila sta se v tujem jeziku. Ravnatelj je med pogovorom ogledoval novinca in zadovoljno kimal. Pozval ga je, naj gre z njim v pisarno. Tam ga je poučil, kako naj se vede, da bo koristilo njemu in podjetju, ki mu bo dajalo kruha.

Janez je takoj nastopil delo. Odkazano opravilo ni bilo kdo ve kako težavno, zato pa je bila tudi plača skromna ter mu je bilo še odtegnjeno za skupno stanovanje v tvorniškem poslopju. Na prihranke v začetku ni mogel misliti. Po večmesečnem varčevanju mu je šele ostala vsotica za novo obleko. Pritrgal si jo je od ust, ker ni zahajal v družbo na zabave.

Tako je životarila večina delavcev, ki so imeli navadno plačo. Mnogi pa so bili še na slabšem: možje s številnimi družinami in pa taki, ki so bili vdani pijači ter niso znali varčevati. Med poslednjimi je bilo največ godrnjačev.

Levičar, tako so klicali Janeza, se je gibal med onimi, ki so upali v boljše čase. Teh je bilo zmerom manjše število, zakaj upanje v izboljšanje se ni hotelo uresničiti. Dela je bilo zmerom manj in tvornica ni mogla razpečavati svojih izdelkov kakor prejšnja leta.

Znižanje plače je bilo sporočeno delavcem po oosebni okrožnici, katero je bilo treba podpisati. Kdor ni podpisal, se je izjavil za odhod iz tvornice.

Med delavstvom je završalo. Tisti, ki so videli krivdo v vodstvu, so ščuvali proti podjetju in grozili s stavko. Voditelji upornikov so se skrivali v ozadju; tam so netili nezadovoljstvo in pošiljali v boj svoje žrtve. Prirejali so tajne sestanke v zakotnih pivnicah, kamor je prihajalo največ nezadovoljencev in hujskačev.

Tako večerno zborovanje je bilo napovedano v neki predmestni gostilni blizu tvornice. Tisti dan je dobilo delavstvo svoje prejemke, zato je bila udeležba precej obilna. Sestanek je bil skrit v obliki zabavnega večera, da ga oblastvo ni moglo prepovedati.

Kratki nagovori v prvem delu sestanka so dali povoda živahnim razgovorom. Mnenja pa so bila različna in med zborovalci je prišlo do splošnega nesoglasja. Začeli so se prerekati in očitati drug drugemu izdajstvo.

Janez je prišel na sestanek, ko se je hrup že polegel in so udeleženci shoda že odhajali. Sedel je za prvo mizo in naročil merico vina. Med gosti, ki so še ostali, se je začela razvijati prijetna zabava.

Za mizo nedaleč od Janeza je sedelo čedno dekle v družbi mladega neznanca. Njegovo vedenje ni bilo kdo ve kako uglajeno, pa tudi mladenki se je poznalo, da ni vajena mesta. Sramežljivo je pobešala glavo, med tem ko se je neznanec trudil na vse načine, da bi jo bolje kratkočasil. Kadar ji je pogladil ročico, mu jo je vselej hladno umaknila.

K Janezu je prisedel tovariš, s katerim sta delala skupaj v tvornici. Oba je preganjala enaka usoda. Kolikokrat sta si tožila svoje težave.

»Ali jo vidiš?« Tovariš je namignil Janezu na mladenko poleg neznanca. »Že spet ena izmed onih ...»

Dekle je zapazil Janez že poprej, a se zanjo ni zanimal. V mestu ni bilo nič posebnega, ako se je dekle zabavalo v gostilni v moški družbi. V Zakotju bi seveda brusili jezike.

»Ako se ne motim, naju skrivaj opazuje,« je menil Janez. »Pa ne vem, ali mene ali tebe ...«

»Ali pa oba, kakor pač delajo take ...« je rekel tovariš.

»Odkod se je neki pritepla? Ni videti, da bi bila iz mesta. Nekam boječa je in okorna. Pokvarjenke so vse bolj razposajene in predrzne,« sta jo opazovala.

»Morda je še novinka.« Janez se je zasukal tako, da je gledal na sosedno mizo. Tedaj se je tudi dekle obrnilo proti njemu. V tistem trenutku sta se srečala njuna pogleda.

»Oho, mladenka se mi vidi znana!« Janezu se je začelo svitati. »Ali pa ji je tako močno podobna ...«

Tudi mladenka je dregnila svojega spremljevalca. »Poglej ga tamle! On je in nihče drugi ...«

»Ni, pa ni,« je pobijal njeno trditev. »Tega poznam ter se piše Levičar, ti pa iščeš Gobarja ...«

»Ves je tak: obraz, oči, postava ... Ali naj ga pokličem po imenu?«

Položil ji je roko okrog pasu ter ji pošepnil, da tega ne sme storiti. »Tukaj se ne spodobi ... Ni olikano ... Saj nismo med divjaki.«

»Pa vendar!« Odrinila ga je od sebe in hotela vstati. »To je Gobarjev Janez, katerega iščem in ti si se mi ponudil, da me boš podpiral pri iskanju ...«

»Rekel sem ti, da je Levičar,« jo je držal krepko za roko. »Pa če bi bil Gobar? Kaj boš počela s siromakom?«

Janez je opazil njuno prerivanje ter se dvignil izza mize. »Tončka,« je rekel tovarišu. In že je hitel proti njej ter ji zaklical: »Kaj ne, da si ti Jerinova Tončka?«

»Ti pa Gobarjev Janez!« je vzkliknila vsa srečna. »Po vsem mestu sem te iskala.«

»Kako si vendar zašla v tako družbo?« Z obema rokama jo je zgrabil za roko, da bi jo potegnil izza mize.

»V kakšno družbo?« je porasel neznanec ter ga sunil v prsi, še preden je dekle kaj odgovorilo.

Janez se je opotekel, ker ni pričakoval napada. Mirno je stopil pred nasprotnika ter mu pojasnil, da je Tončka njegova zaročenka.

»Lažeš!« Vsiljivec mu ni hotel verjeti. »Ta mladenka išče nekega Gobarja, ti si pa Levičar s Tolstega vrha ...«

»Tončka je moja soseda,« mu je hotel razložiti, pa se je spomnil, da mora molčati.

»Dekle je iz Zakotja,« je pihal in silil v mladeniča.

Janez ga je pahnil od sebe. Nasilnik je škrtnil z zobmi in zamahnil. V roki se mu je zasvetil nož, ki ga je skrival za rokavom. Udariti je hotel po nasprotniku, ki se mu je srečno umaknil. Zadeta pa je bila Tončka v trenutku, ko se je pognala v napadalca. Iz vratu ji je brizgnila kri, kriknila je in omahnila Janezu v naročje.

V gostilni je nastala zmešnjava. Nekaj jih je zdrvelo na ulico in klicalo stražnika. Drugi so obstopili mladenko z eno samo mislijo, kako bi ji mogli pomagati. Napadalec pa je izkoristil zmedo ter jo popihal iz sobe. Ranjenko so spravili v bolnišnico, kjer se kmalu ni več zavedla. Nevarnost je bila velika — prerezana ji je bila vratna žila. Ure njenega mladega življenja so se že iztekale v poslednji trenutek. Še prav kratek hip in nesrečnica je bila rešena zemeljskega trpljenja. Nasmeh na njenem mrtvem obličju je pričal, kako srečna je njena duša v deželi, kamor ne segajo prevare.

V silni bolesti se je sklonil Janez k svoji mrtvi zaročenki. Tedaj se je spomnil očeta. Po ušesih so mu zvenele besede, katere je govoril ob slovesu. »Prav so imeli!« je vzdihnil s solzami. »Rojen sem pod nesrečno zvezdo.«

Nasilnika, ki je uničil mlado življenje, so stražniki naglo izsledili. Časopisi so pisali o dogodku obširna poročila.

Jerinova Tončka je našla svoj grob na mestnem pokopališču tam, kamor so pokopavali siromake. Samo Janez je stal ob njenem odprtem grobu, dokler nista prispela grobarja. S tresočo roko je prijel za lopatico in vrgel prsti na njeno krsto. Tedaj je začutil, kako se je v njem utrgalo nekaj, kar je bilo združeno z njegovim srcem. Strt in osamljen je odhajal s pokopališča. Pred njim se je širila temna negotovost.

Tretji dan po pogrebu je bil zaslišan na sodišču. Povabljene so bile tudi priče, ki so potrdile, da ga ne zadene nobena krivda. Zato ni bilo uvedeno proti njemu nikako sodno postopanje. Zlobnik pa je prejel zasluženo kazen.

V tvornici so pričakovali, da se bo Janez vrnil nazaj na delo, kar se pa ni zgodilo. Tovariši so ga videli, ko je odhajal s kovčegom.

»Kam pa, Levičar, kam?« so ga vpraševali.

»Dalje po svetu!« je odgovoril in hitel na postajo. Vlak ga je odpeljal daleč proč od mesta. V Zakotju so menili, da ga ni že več na svetu.

8.Uredi

Mladi Mlakar je delal od zore do mraka kakor živina. Obdelovati je bilo treba obe posestvi, ker je pomagal tudi očetu na starem domu. Stiskač, kakršen je bil, ni rad najemal delavcev, pa mu tudi nihče ni dovolj napravil. Gospodinjila mu je njegova žena, ki je bila že vsa sključena in pretegnjena od dela. Za deklo nista imela denarja. Peter je bil obema edina opora.

Minka je prosila moža, naj si poišče hlapca. »Tudi deklo bi potrebovali,« mu je še omenila. Peter pa o poslih ni maral slišati. »Čemu smo pa mi?« ji ni hotel ugoditi.

»Sosedje vidijo, da hujšaš,« ga je opozorila.

»Ako bi se redil, bi jim pa spet ne bilo prav,« jo je zavrnil. »Vsem ljudem še Bog ne more ustreči.«

»Nekaj počitka bi si pa že lahko privoščil. Peta božja zapoved se glasi: Ne ubijaj!«

»Šesti poglavitni greh pa prepoveduje lenobo. Zdaj pa res ne vem, ali naj bi poslušal peto zapoved ali poglavitne grehe?«

Mlakarica se je v resnici bala za moža, da bi prekmalu ne omagal. Tudi ji ni bilo všeč, ker mu je morala biti pri delu vedno za petami. Kadar je šel kosit, je gledal, da bi za njim pograbila. Skoro vsak dan mu je morala kje pomagati. Ako se mu je kdaj izmuznila, mu ni bilo po volji. Tako je nadomestovala hlapca in zanemarjala gospodinjstvo.

Ako je delo le prehitro opravljeno, tedaj je navadno površno narejeno. Naj bo delavec še tako dober, sam ne more povsod uveljaviti tiste svoje natančnosti, ki bi jo lahko pokazal, ako bi delal počasi in premišljeno. Kaj rado se pripeti človeku, da kako reč komaj napol opravi, pa mora odložiti in začeti drugo opravilo.

Stari Gobar je bil prj delu silno natančen. Kar je vzel v roko, je moralo biti pravilno narejeno. Povsod se je poznalo njegovo delo.

Radi površnosti sta se sporekla z zetom že prvi mesec. »Jej, jej, jej!« je sitnaril okrog doma. »To ni narejeno, marveč razmetano!«

Zet se mu je rogal: »Ali menite, da bom tlačil in mazal? Danes enkrat, jutri enkrat! S polžem ne bova hodila po eni poti!«

Očetu ni prijal tak odgovor. »Doslej so se naše njive poznale izmed vseh,« se je pobahal in zbodel Petra; »No, zdaj se pa spet poznajo ...«

»Na dveh posestvih bomo že toliko pridelali, kakor ste poprej na enem ...«

»Take površnosti ne morem videti!« je grajal starec.

»Pa je nikar ne glejte! Čemu pa šarite na okrog in prodajate sitnost?«

»Kam pa naj grem?« ga je užalostilo.

»V hišo ali pa v senco. V gospodarstvo se vam ni treba vmešavati. Zapomnite si enkrat za vselej.«

Tisti večer je stari Gobar spet videl nad seboj svojo nesrečno zvezdo. »O, če bi bil vedel poprej!« je potožil hčeri. »Zdaj je seveda prepozno ...«

Minki ni bilo prav, ker se je Peter sprl z očetom. »Nekoliko bi pa le potrpel!« ga je prosila. »Denar imajo ...«

»Mar ga jaz nimam?« je dejal ošabno.

»Zdrži se zaradi sosedov. Jutri bo vedela vsa vas, da se pričkamo z očetom.«

»Naj izve kdorkoli,« mu je bilo vseeno.

»Spreglej jim vsaj zaradi mene ...«

»Naj pa oče odneha zavoljo tebe ...«

»A tako! Ti ne boš pometal z mojim očetom,« ga je krepko zavrnila.

»Minka!« Stopil je prednjo ter ji zarobil prav od blizu: »Saj nisem njegov hlapec! Sem se mar priberačil pod vašo streho?«

»Kdo pa je rekel kaj takega?« ji je bilo žal, ker je preostro nastopila.

»Mene ne boste,« je nadaljeval brez odgovora na njeno vprašanje. »Edinega sina je količil in pognal po svetu ... Tončko je spravil v grob ... Dve mladosti je uničil z enm udarcem ...«

Videla je, da gre za res, zato ni mogla molčati. »Peter, o Tončki pa kar lepo molči. Marsikaj mi je znano ...«

»Povej vse, kar veš!« se je delal, kakor bi ne imel ničesar na vesti.

»Ti si bil prvi, ki si jo prevaral ... Kdo je utrgal prvo cvetko njene mladosti? Ti si ji usekal prvo rano ...«

Dregnila je v sršenovo gnezdo. Udaril bi jo bil po ustih, pa se je premagal zaradi sosedov, da bi se ne uresničilo, kar so prerokovali Minki pred poroko.

»Deni si jo za klobuk in pomni, kdaj si me izzival,« mu je namignila, zakaj se mu je postavila po robu.

V odgovor ji je pokazal osla.

Molk, ki je nastal po sporu, je trajal več tednov. Minka je imela nekaj očetove trme, Peter pa toliko napuha, da se ni maral poniževati. »Videli bomo, kdo se bo prej omehčal,« je kljuboval obema s trdovratnim molčanjem.

Stari Gobar je bil mož čudovito dolge jeze. Kdor se mu je zameril, tega si je zapisal v črne bukve. Svojega zeta ni mogel po sporu nič več videti. Črtil pa je tudi Mlakarja, njegovega očeta.

»Ta vrag me je premotil! Tončka bi ne bila taka ... Zdaj je pa vse narobe.« Tako se je pogovarjal, kadar je bil sam in klical na soseda kazen božjo.

Zakotci so htro izvedeli, da je stari Gobar spet siromak pod nesrečno zvezdo. Skrila se mu je le tedaj, ko ga je Mlakar lovil v zanko. Zgodilo se je tako, kakor so mu napovedovali. Smilil se jim ni preveč, ker jih ni poslušal, ko so mu odpirali oči, preden je odložil gospodarstvo. Zdaj se mu povračuje zaradi Tončke.

Starec je prevzel med zakoncema vlogo razdiralca. Zarekel se je, da ne bo miroval poprej, dokler ne doseže svojega namena. Kakor je sam sovražil zeta, tako ga je hotel pristuditi tudi svoji hčeri. Še Minka naj ga zaničuje in prezira v isti meri, kakor bi ga morala ljubiti in spoštovati kot zakonska žena. Da je njegovo početje zmotno in po zakonu kaznivo, tega se ni zavedal. Domišljal si je, da opravlja celo dobro delo.

Kadar sta bila sama, tedaj sta snovala s hčerjo maščevalne načrte. Prigovarjal ji je, naj možu očitno pokaže, da ga več ne mara. »Odreci mu pokorščino, njegova beseda ne sme več obveljati. Nasprotuj mu in nagajaj in kjer moreš, mu ugovarjaj. Ako mu ni prav, naj pobere šila in kopita. Vse, kar je prinesel, mu radi vrnemo, samo da bo spet mir v hiši. Reci mu, da nisi več njegova žena. Izzivaj ga, naj te udari in potem boš zahtevala ločitev. Vprašaj ga, koliko naj mu damo odškodnine, ako gre domov ter se nikdar več ne povrne.«

Tega veselja pa jima Peter ni hotel narediti. Zavedal se je svoje pravice: v pismu pri notarju je zapisano, kdo je gospodar na Gobarjevini. In Minka je njegova zakonska žena, kakor je bilo sklenjeno pred oltarjem. Večkrat jo je podražil z besedami: »Kar je zavezano na zemlji, je zavezano tudi v nebesih.«

Sklenila je, da se bo zastran tega posvetovala s svojim spovednikom. Pa glej! Duhovnik je ponovil iste besede in dostavil, da bi mogel razdreti njuno zakonsko zvezo le z onimi blagoslovljenimi kapljicami, s katerimi ju je blagoslovil ob poroki.

V pričakovanju prvega družinskega dogodka je napetost pri Gobarju nekoliko ponehala. Rodil se je deček, ljubezniv kakor angelček, toda s pohabljeno nožico. Mlademu očetu se je skalilo veselje in mati je jokala ob pogledu na nesrečno dete. Tolažila sta se, da bodo v bolnišnici otroku poravnali nogo, ko ga bodo sprejeli v zdravniško oskrbo. Stari oče pa je trdil, da se prirojene napake ne morejo povsem odpraviti.

»Kriv si pa ti, da veš!« se je lotil zeta.

»Jaz? Zakaj?« je osupnil Peter.

»Zato, ker ji nisi privoščil potrebnega počitka. Ni ti bila samo za deklo, marveč tudi za hlapca. Opravljala ti je celo živino in sekala drva. Pri delu na polju se je pregrela, da ji je kar gorelo z obraza. Nato jo je zajela ploha — ubožica je bila premočena do kože. Bog nas varuj še hujših posledic!«

Zgodilo se je prvič, da mu zet ni znal odgovoriti. Še je bilo v njem nekaj sočutja, ki se je zbudilo ob pogledu na pohabljeno dete. In njegova otrpla vest se je oglasila in pritrdila starcu.

Ako v družini ni soglasja, tedaj pomeni vsaka sapica začetek novega viharja. Pri Gobarju so se sprli zaradi botrov. Peter je naprosil svoje mestne sorodnike, katere je Minka odklonila. Zmagal je naposled on, ker so se odoovedali botri, katere je izbrala ona. Sporočil jim je, naj ne hodijo blizu in če pridejo, jim bo pokazal vrata.

Pred odhodom v cerkev so se spoprijeli zaradi otrokovega imena. Mož je zahteval, da mora prvorojenec nositi njegovo ime, žena pa je hotela, naj ga krstijo na ime njenega očeta. Botra je ustregla materi ter ji prinesla od krsta Jožka, kakor je bilo ime Gobarju. Peter se ni znosil nad botro; na tihem pa se je zarekel, da ne bo otroka nikdar zaklical po imenu.

»Prihodnji naj bo pa Petrček!« se je pošalila botra.

»Saj ni neumna,« je godel starec.

Botra in on sta se spogledala, starec pa je odšel iz sobe in zaloputnil vrata.

Minka ga je razumela. Privila je k sebi otročiča in rekla: »Jožko je prvi in zadnji ...«

Petra je usekala ta beseda. Nekaj mu je reklo, naj porase. »Žena mora biti možu pokorna!« Tako je črtal mašnik iz poročne knjige.

Stari Gobar je ostal pri začetem delu. Prepad, ki ga je izkopal med ženo in možem, je bilo treba še poglobiti. Minko je imel popolnoma na svoji strani; ž njim pa nista govorila razen v prepiru. Mlakar ni mogel uspešno posredovati.

Zakotcem ni ostalo tajno, kakšne razmere so nastale pri Gobarju. S Petrom se ni dalo o tem govoriti. Preveč se je zavedal, da gospodari na dveh posestvih. Resno pa so svarili Minko, naj ne krene na kriva pota. Niso ji zamolčali posledic, ki bi lahko nastale zaradi očetove volje. Ko se bo utrgal plaz in grmel v dolino, ga ne bo mogla več ustaviti. Hči je omahovala, toda oče jo je podprl z novimi sredstvi. Vtepel si je v glavo, da ji Peter streže po življenju. »Varuj se ga!« je ponavljal dan za dnevom. Opomine sosedov pa je zavračal: »Ako napravi Peter kako neumnost, bo umazal samega sebe. Denar pojde iz njegovega žepa. Midva ne bova ničesar izgubila.«

Peter je hodil klavrno okrog doma. Koraki so se mu umirili. Poprej je dirjal kakor konj z njive na njivo in spet drugam na drugo delo. Zdaj je že včasih sedel ali legel v senco. »Razmere ga težijo,« so vedeli vaščani. »Hudo je živeti v prepiru!«

Kar pa je mladega moža v resnici pritiskalo k tlom, to je bilo skrito v njegovi duši. Mlakarjeva rodovina ni bila odkritega značaja. Kdo naj bi bil slutil, kaj ga neprenehoma grize in peče? In kakšna je ona slika, ki jo gleda slednjo noč v grozovitih sanjah?

Notranji nemir in razdrapanost v družini sta mu pričela ubijati življenje v prvi moški dobi. Žena mu je skrivala otroka ter mu povedala, da je zanj ni več na svetu. Ko se je znočilo, mu je zaklenila vrata.

Srebrniki, katere je hranil v svoji skrinji, ga niso mogli razvedriti. Morda bi našel utehe v kaki zabavni družbi? V gostilni pri »Lenčki« so plesali vsako nedeljo. Tam se je zbirala razposajena vaška mladina. Lenčka je bila vdova in marsikomu se je spočela žeja po prijetnem domu. Tudi njena zgovornost je privlačevala.

Prazniki so bili Petru pusti in dolgočasni. Ves teden se je bal nedelje. Med tednom se je že zamotil z delom, nedelje pa ni bilo ne konca ne kraja.

Neke nedelje popoldne je sedel ob cesti na ograji. Lenčka je prišla mimo v pestri narodni noši. Videti je bila kakor gredica, posuta s pisanim cvetjem.

»Peter, kakšen pa si?« je stopila predenj ter ga potresla za brado. »Pa tukaj se dolgočasiš?«

»Kam pa naj grem?« je dejal otožno.

»Z menoj pojdi! Pri nas je prijetno. Pojejo, svirajo, punčke izbirajo ...« je prekrojila neko pesmico.

»To ni več zame ...« je prhnil nejevoljno.

»No, se bova pa midva kaj pomenila ...«

»Tisto pa že,« je rekel in stopil z ograje. Lenčka mu je položila roko preko hrbta.

»No, no, no,« se je umikal sramežljivo. »Kaj bodo pa rekli?«

»O, pa res!« mu je nalašč še bolj kljubovala.

Lenčka ni bila že več mlada, pa tudi starost se ji še ni poznala. Pravijo, da je v tistih letih ženska najbolj postavna. Med pivci se je sukala kakor vrtavka. Pri njej ni nikomur manjkalo zabave. Mladina jo je imenovala »Meh za smeh«, ker je bila zmeraj polna dovtipov.

Pri starih resnih ljudeh pa Lenčka ni bila preveč na dobrem glasu. Sponašali so ji, da zavaja mladino na kriva pota. Zagovarjati se je morala celo pred gospodom župnikom, kjer se je prav imenitno odrezala. Tudi pred oblastvi, kamor je bila včasih poklicana, je postavila besedo tako, da ji niso mogli do živega.

Peter je sedel v kot za prazno mizo. Gledal je cvetoče obraze lahkoživih deklic in poslušal njih zvonko hihitanje. Fantje so bili že nekoliko razigrani. »Norci!« si je mislil. »Le uganjajte burke! Kadar pridete na moje mesto, se vam ne bo več ljubilo.«

Dekleta pa je zmerjal potiho sam pri sebi: »Hinavke! Zdaj se jim prilizujete, dokler jih lovite v mreže. Kadar jih ujamete, boste pa gledale, kako bi se jih znebile.«

Lenčka je med tem razmetavala dovtipe in stregla gostom. Tudi Gobarju je prinesla četrtinko vina, čeprav ga ni naročil. Nato si je popravila lase in sedla predenj.

»Vidiš, takole je pri nas,« se je kakor oddahnila. »Vsako nedeljo ista pesem.«

»To je za take, ki še ne poznajo skrbi,« jo je zavrnil. »Mi smo zavili že na drugo stran življenja ...«

»Viš ga, dedca!« ga je stresla za ramo. »Pa ne misliš še umreti?«

»Včasih bi bilo bolje, če bi bil že mrtev ...«

»Slišim, slišim,« ni marala, da bi ji razlagal. »Pa ni menda tako hudo, kakor govorijo ...«

»Še huje, Lenčka! Ve le tisti, kdor poskuša ...«

»Tedaj si ubožec. Kdo bi bil mislil, da bo taka?«

»Ne bilo bi tako, ako bi bila sama. Z Minko bi se dalo shajati. O očetu pa ni, da bi govoril.«

»Ali ne znaš nastopiti?« Lenčki je šinila v glavo kri — tako živo je občutila misel, da bi se znosila.

»Kar napravim, ni prav,« je potožil. »Starec ni le siten in trmast, marveč je tudi hudoben.«

»Toži ga zaradi motenja zakona ...«

»To bi bilo nekaj,« se je strinjal z njenim nasvetom. »Vendar pa takih reči ne spravljam rad pred sodnike.«

»Tedaj pa kar hrbet nastavi in drži!«

Peter je razlagal: »Zlepa nič ne opravim, zgrda pa ne maram zaradi jezikov. Taki, ki ne poznajo razmer, bi dejali, da sem naposled res tak razbojnik.«

»Tega do zdaj še ni nihče rekel. Ljudje ob pijači marsikaj preženejo; pa se le vprašujejo, zakaj sploh trpiš, da se vmešava oče v tvoje zadeve.«

»A tako pravijo?« mu je ugajalo. »Kolikokrat sem že mislil, da bi se uprl. Vse škriplje. Včasih v meni, pa se premagujem.«

»Kar zrogovili!« ga je osrčevala. »Priduši se in ob mizo udari. V kot ga zapodi, starca! Ne trpi, da bi še delal zgago.«

»Le čakaj! Ob prvi priliki!« se je zarekel in tlesnil z jezikom: »To bodo še plesali!«

»Minko pa priveži prav nakratko. Pokaži ji, da je pod tvojo oblastjo. Ako ne pojde drugače, pa ji zakleni shrambe ter ji dajaj sproti za kuho. Ne zato, da zapravlja, ampak pokorščine jo boš naučil in spoštovanja.«

»Pometali ne bodo z menoj,« je stisnil skozi zobe. Nato je vstal in segel v žep, da bi plačal.

»Kar spravi!« Lenčka ni marala denarja. »Saj nisi ničesar naročil.«

»Pil sem pa vendarle,« se je izgovarjal.

»Boš pa drugič plačal.«

Odšel je med obetanjem, da se bo kmalu spet oglasil. Lenčka ga je spremila do praga.

Stari Gobar je sedel na klopici pred hišo. Opazoval je Petra, ko je sedel še na plotu. »Poglej ga, petelina, na ograji!« je rekel Minki, sedeči na pragu z otrokom v naročju.

Mimo je prišla Lenčka. Starec je zasenčil oči, da bi bolje videl. »Z njo gre!« je povedal hčeri. To je bilo nekaj za njegovo zlobnost.

»Kar gre naj!« je rekla malomarno. In vendar jo je bolelo.

Starec ga je pričel obirati: »No, zdaj pa vemo, zakaj je tak! Danes nista prvič skupaj. Kdo ve, od kdaj se že druži s to malopridno žensko.«

»Ubožec, kakšnega očeta imaš!« je božala otroka.

»Prešestnik!« je izrekel z gnusom. »Naša hiša je bila doslej na dobrem glasu. Ta nečistnik nas bo spravil ob vso veljavo.«

»Oče, kaj naj napravim? Vsi bomo nesrečni zaradi njega.«

»Kaj boš napravila?« Starec ni vedel, kako bi ga še bolj očrnil. »Pljuni vanj, kadar pride domov. Drugega ne zasluži.«

Na dvorišču so se začuli koraki. Peter se je ustavil pred hlevom. Minka je zbežala z otrokom v vežo. Oče pa je vzel iz žepa molek ter si ga je ovil okrog prstov. Okrog hiše se je razlivala tišina.

Peter je opravil živino in prišel v vežo. Njegovi trdi koraki so oznanjali bližajočo se nevihto. Podpihovanje zgovorne Lenčke ga je podilo, kakor veter podi oblake. Za izbruh pa še ni bilo pravega vzroka. Nalašč je zadel ob metlo, prislonjeno k zidu, da se je prevrnila z glasnim ropotom.

»Nobenega reda ni pri hiši!« je začel godrnjati. »Vse leži navzkriž razmetano.«

Žena mu ni odgovorila dolgo časa. Ko pa jo je le dregal in zbadal, se je naposled oglasila. Najprej prav rahlo, nato pa zmeraj glasneje in ostreje, dokler ni nastalo pravcato kričanje.

»Red hočem imeti!« je premetaval metlo. »V hiši je kakor v svinjaku.«

»Lenčka bo prišla pometat,« mu je zabrusila.

»Kdo?« je vprašal srdito. Vedel je, zakaj mu to očita.

»Lenčka naj pride pometat,« je ponovila.

»Pometal bo tisti, komur bom jaz ukazal ...«

»Meni ne boš nič ukazal. Nisem tvoja dekla!«

»Sem li mar jaz tvoj hlapec? Kdo je gospodar pri Gobarju?«

»Mlakar,« je rekla zaničljivo.

»Oho, Mlakar?« Strahovito je zategnil obe besedi. »Prav, praviš Mlakar! Kar ostaniva pri svojem imenu: jaz, Mlakar, ti pa Gobarica. Saj niti ne maram vašega imena. Gospodaril vam bo pa vzlic temu — Mlakar.«

»Tak gospodar!« ga je poniževala. »Tak mož, ki lazi po beznicah za ničvredno žensko!«

»Kdo lazi za Lenčko?« je hotel dokazov.

Žena je gasila ogenj z oljem. »Na plotu si jo čakal ... Za roki sta se držala ... Dogovorjena sta bila ...«

Peter je kosil ob poti travo. Sonce je bilo že visoko, pa še ni dobil zajtrka. Ženo je sicer pogrešil, a ni vedel, kam je izginila. Vprašal je očeta, pa mu ni dal odgovora.

»Pa še oče naj pridejo,« ji je naročil, preden jo je odslovil. »Tudi s Petrom bova govorila.«

Sklepi, storjeni v župnišču so se zrahljali že med potjo. Gobarica je prispela v Zakotje s povešenim obrazom. Oči so jo izdale, da je jokala.

»Ni res!« je udaril ob mizo, čeprav se je spomnil, da mu je Lenčka položila roko okrog pasu, zaradi česar jo je pokaral.

»Res je bilo, res,« je pričal stari oče. »Ljudje so gledali za vama ... Sram vaju bodi!«

Peter je planil pred očeta: »Tedaj ste vi, ki delate zmešnjavo? V roki molek, v srcu pa laž in sovraštvo!«

»Kar sem videl, bom izpovedal pod prisego. Greha ne bom prikrival.« Starcu se je utrnila solza. Strašne reči je doživel pod nesrečno zvezdo.

On pa je tulil in razgrajal: »Prepovem vam vsako vmešavanje v moje zadeve. Na klopi pri peči je vaše mesto. In otroka se nimate več dotakniti!«

Hči je zagovarjala očeta in psovala Lenčko. Prepir je odmeval po vasi; v večerni tišini se je razumela vsaka beseda.

Naposled so zarožljali ključi. Peter je zaklenil omaro in čumnato, pa tudi kaščo in podstrešje. Spat so odšli brez večerje. Peter na seno, Minka pa je bedela z otrokom pri peči, in oče je slonel na zapečku. Vso noč sta se menila, kako bosta izvojevala pravico.

»H gospodu župniku pojdem,« jo je dvignila rešilna misel. »Zatožila ga bom zaradi Lenčke. Župnik ga mora posvariti. Morda bo pa le zalegla negova beseda.«

Oče je pohvalil njen sklep ter jo izpodbujal, naj nikar ne odlaša. »Najprej h gospodu župniku zaradi Lenčke, nato pa na sodišče, da ti ne bo zaklepal. Ako ti ne bodo verjeli, daj za pričo mene. Oba ga bova že ugnala.«

Drugi dan je Gobarira res stopila v župnišče. Prispela je vsa objokana in bleda, ker se ponoči ni naspala. Trajalo je precej dolgo, preden mu je izpela svoje dolge litanije.

Župnik je bil skrben in moder duhovnik. V vsakem kotu svoje župnije je imel svoje zaupnike, zato so mu bile razmere tudi pri Gobarju dobro znane. Vzdihovanje mlade ženice ni prav nič izpremenilo njegove sodbe. »Peter ni vsega kriv,« se je glasilo njegovo mnenje. »Vsa okolica nima tako pridnega, skrbnega in varčnega človeka. Res ima morda tudi svoje napake, pa tudi vaše vedenje ni morebiti tako, kakršno bi moralo biti. Mož je glava in žena se mu mora pokoriti.«

Minka se je izgovarjala na očeta.

Duhovniku se je zresnilo lice: »Mož vam mora biti več kakor oče. Starši naj se ne vtikajo v take zadeve. Stari ljudje so marsikje krivi prepira med zakonci.« V potrdilo ji je navedel nekaj domačih zgledov in izrekov cerkvenih učenikov.

»Zameril se mi je zaradi Lenčke,« mu je pretrgala besedo. »Zakaj mi je napravil to sramoto?«

»Ah imate dokaze? Na kaj opirate svojo obdolžitev?«

»Videli smo ga pri belem dnevu ...«

»Kje ste ga videli?« je zanimalo duhovnega očeta.

»Ob cesti na ograji ...«

Župniku je uhajalo na smeh. »Na ograji se ni moglo zgoditi nič takega ...« je zmajeval z rameni.

»Nato je prišla mimo tista Lenča ...«

»No, in potem?« je poizvedoval nadalje.

»Potem ga je prijela za roko ...«

»To še ni nič hudega, ako niste opazili še kaj drugega ...«

»S seboj ga je odvedla. Zakaj pa hodi od doma?« je dokazovala njegovo krivdo.

»In kdaj se je vrnil?« je vprašal najbolj važno.

Povedala mu je, da je prišel šele proti večeru.

»No, vidite. Vaše sumničenje nima prave podlage. Vse skupaj sama gola domišljija.«

»Doma je potem razgrajal in psoval očeta. In meni je vse pozaklenil ...«

»A tako!« Duhovnik bi bil naposled res kaj mislil. Poprej pa se je moral prepričati, kako je prišlo do razsajanja.

Minka je povedala resnioo. Z očetom sta ga prijela zaradi Lenče. In beseda je dala besedo ...

»I, seveda.« Duhovnik je slutil, kako je prišlo do spora. Moža je razvnelo, ker ni zaslužil takih očitkov. Morda jima je celo dokazoval nedolžnost, pa ga nista hotela prav umeti.

Pograjal jo je prav resno, da z očetom nista prav ravnala. Z zmerjanjem se ne zdravijo napake, pač pa najde lepa beseda lepo mesto. Žena mora držati z možem ter se mu sme upreti le v primerih, o katerih pa tukaj ni nikakega govora.

Zaupala mu je, da je njena ljubezen do moža ubita. »Ne morem ga videti,« je priznala, »pa tudi od mene ne mara. Celo našega imena se brani in hoče ostati Mlakar.«

»V svetilko je treba prilivati olja.« Duhovnik ji je napravil dolgo pridigo in njeno srce se je pričelo tajati v bridkem joku. Mehki spomini so ji zbudili vest; spoznala je, da res ni prav ravnala. Zdaj bo treba vse to popraviti, česar pa ne bo zmogla, ako ji ne bo pomagala milost božja.

Minka je morala mimo njega. V skladu z župnikovo pridigo bi bilo, da se poniža ter mu vošči dobro jutro. Njena trma ji tega ni dovolila. Sosedje so jo skrivaj opazovali, kaj bo napravila, kadar pride vštric njega.

Zgodilo se je, kakor so pričakovali. Minka ni mogla premagati svoje jeze. Obraz se ji je spačil in že je bila na dvorišču.

Oča jo je čakal pred hišo. »No, kako si opravila?« je najprej vprašal.

»Moški skupaj držijo ...« Minka je bila slabe volje. Ničesar drugega mu ni mogla povedati, kakor to, da je povabljen v župnišče.

Starec se je ustrašil. »Ali bo kaj hudega?« ga je zaskrbelo.

»Pravijo, da smo mi krivi ... Dolgo vrsto grehov so mi našteli ...«

»To pa ni prav!« ji ni mogel verjeti. »Nekdo naju je moral očrniti. Gospod so napačno poučeni.«

Hči je skomignila z rameni.

»Na sodišču bodo drugače govorili ...« se je vdajal poslednjim nadam. »Toži ga; med sosedi jih je dovolj, ki bodo pričali zate.«

Odločila se je, da ne pojde nikamor. Ves pogum je izgubila, ker ji je pri župniku izpodletelo.

Starec ni mogel dočakati, kaj bo izvedel pri gospodu. »Morda mi bodo rekli tolažilno besedo,« si je mislil, ko je lezel ob palici proti župnišču. »Ali pa mi bodo dali kaka nova navodila.«

Duhovnik ga je sprejel prijazno, postregel mu je celo s pijačo. Po kratkem pogovoru o letini in vremenu sta prišla šele na domače razmere. Tedaj pa se je župnik nenadno izpremenil. »Pri vas ni vse tako gladko, kakor bi moralo biti. Vi razdirate zakon, kar je pred Bogom grešno in kaznivo pred svetom. Zavedajte se posledic, ki lahko nastanejo po vaši krivdi.«

Starca so oblile solze. »Če bi bil vedel, da ni prav, bi se ne bil nikoli vmešaval. Prav zares nisem vedel.«

»Ker niste vedeli, seveda še niste grešili. Morate pa popraviti, kar vam bo šteto v zasluženje. Med ženo in možem bodite angel sprave.«

Gobar mu je hvaležno poljubil roko. Odtlej je bil ves drugačen. Ogibal se je vsemu, kar bi kalilo mir v družini. Kadar mu ni bilo kaj všeč, je prebiral jagode na lesenem molku. Molil je za svojega izgubljenega sina. »Ali še živi? Kam je izginil? Kaj je zadelo siromaka pod nesrečno zvezdo?«

Tudi Peter je prejel svoj delež. Župnik ga je prijel zaradi Lenčke; rekel mu je, da je grešil proti šesti božji zapovedi. Mož se je spretno zagovarjal. Doma je moral nastopiti, ker ne gre, da bi mu drugi zapovedovali. Z Lenčko sta se sešla po naključju; res mu je položila v šali roko čez hrbet, toda temu se je on takoj uprl zaradi jezikov. Vse drugo je laž in natolcevanje.

Župnik ga je pohvalil: »Takemu možu, kakor ste vi, vsa čast in priznanje. Kakšna nevšečnost pa se pripeti povsod rada. Tudi v prirodi grmi, tulijo viharji in razsajajo nevihte; nato pa se zvedri in sije solnce. Kako malo je res jasnih dni med letom! Jutra so še vsa ovita z zaro; pozneje pa nastopi megla, ali se privalijo oblaki, ki zakrijejo solnce sreče na nebu našega življenja.«

Mož ni mislil, da bo v župnišču tako dobro opravil. Vest mu je očitala, da ni vreden tolike pohvale. Tu mu je usoda pač naklonjena, čeprav mu drugod ne kaže prijaznega obličja.

Jožetu, njegovemu edincu, ki se je rodil s pokvarjeno nogo, v bolnišnici niso mogli uspešno pomagati. Res so mu nogo nekoliko poravnali, vendar pa mu je ostala levica krajša in šibkejša. Zato je šepal, čeprav je bilo obuvalo na njegovi levi nogi višje podloženo. Ta napaka ga je kazila.

Pri Gobarju se je vse obrnilo na bolje, čim se je stari umaknil. Sin je doraščal in pomagal pri delu. Glasnih prepirov ni bilo več, vendar pa med materjo in očetom ni bilo prave ljubezni. Mir in sloga sta bila le navidezna.

Mladi Jože je držal z materjo in starim očetom. Njegovo mehko srce ni moglo prenesti, da bi se jima bilo slabo godilo. Starec se je poboljšal le toliko, da ni več delal prepirov, drugače pa je imel še zmeraj svoje muhe. Kolikrat je bilo treba pregovoriti očeta, da ni vzrojil nad tastom. Sinova beseda je morala vselej obveljati. Sosedje so ugibali, odkod ima fant te lepe lastnosti, ki jih ni v njegovi rodovini, ne na očetovi ne na materini strani.

V takih razmerah je dorasel Jože v krepkega mladeniča. Vsa vas je hvalila njegovo zlato srce, ki je bilo polno sočutja do siromakov. Razlika, ki je nastajala tu med očetom, je izginjala, zakaj tudi on je opustil na starost prejšnje stiskanje, ter je videl tudi v siromaku človeka. Izpremembo so pripisovali Zakotci dejstvu, da se je Mlakar, kakor so ga klicali, v poslednjem času zelo postaral. Vsa njegova zunanjost je razodevala bolest, ki je trgala njegovo dušo.

»Očetu ni nekaj prav,« je sin nekoč omenil materi, ki je moževo pobitost opazila že zdavnaj, a ni vedela, kaj ga tare.

»Morda imajo kakšno tako bolezen, pa jo skrivajo,« ga je skrbelo. Mati mu na to vprašanje ni mogla odgovoriti.

Dogodek sredi temne noči je pretresel Gobarjevo družino. »Gori!« je završalo po vasi. »Mlakarjeva koča, kjer je nekdaj živel skopuh Ločnik, je v plamenih!« Veter je vlekel tako, da so padale iskre in ogorki proti Zakotju.

Peter je planil s postelje; sklenil je roke in begal po sobi. Nato je pokleknil in pričel moliti. Kazalec na uri se je pomikal proti eni. »Prav ob tem času je bilo ...« se je tresel od groze. »In od takrat me preganjaš ... Noč in dan si pred menoj ... Zakaj odlašaš z maščevanjem?«

»Ali noriš?« se je oglasila žena, »Mlakarjeva bajta gori, pa ni nevarnosti, čeprav zanaša veter iskre v dolino ...«

»Khm, koča gori ... Ali nisi šla ven iz sobe?« Mož se je zavedel in popravljal: »Ves sem bil zmeden ob misli, da gori na vasi ... Zdaj sem miren; bajta naj le zgori do tal, ni je škoda.«

Mož se je oblekel in odšel na pogorišče. Žena pa ni umela besed, ki jih je izgovoril s tolikšnim strahom in trepetom.

9.Uredi

Zanimanje med prebivalci gorske vasice za razkritje zagonetnih dogodkov je utonilo v vrišču svetovne vojne. Nad Zakotjem se je bočila krvava zarja; slednja hiša je bila zavita v globoko žalost. Na vasi ni bilo več cvetočih fantov in ponosnih mladih mož; družine so ostale brez opore in domovi brez gospodarjev. Povsod se je čulo jokanje zapuščenih mater z nepreskrbljenimi otroki.

Kraj zaupanja in tolažbe je bilo še vaško znamenje, kjer so se zbirali vaščani zvečer po delu. Tu so prižigali luč in molili, ali pa peli litanije z vzdihujočim odpevom:

»Marija, k tebi uboge reve
mi zapuščeni vpijemo.«

Ljudje so prosili miru, toda vojna se je šele komaj začela. V daljavi so grmeli topovi, kakor bi hoteli kričati bolestne klice in goreče prošnje, naj bi se skrajšali dnevi svetovnega razdejanja.

Gobarjev Jože je bil v Zakotju med doraslo mladino edini, ki ni odšel na vojno. Zaradi pokvarjene noge ni bil potrjen v vojake. Doma je bil sam za vsako delo. Oče je ležal bolan in mati je vsa izmučena komaj še opravljala gospodinjstvo. Prav občutno so pogrešali starega očeta, ki je nekega večera zaspal pod nesrečno zvezdo. Tudi stari Mlakar je zapustil svoje bogastvo; njegove poslednje besede so bile: »Toliko denarja imam, pa moram vendarle umreti!«

Peter je podedoval vse njegovo premoženje. In prav tedaj so mu začele pojemati moči kakor svetilki, kadar ji zmanjkuje olja. Bolezen ga je položila na bolniško posteljo, nobeno zdravilo mu ni več pomagalo.

Z ljudmi bolnik ni hotel občevati. Navadno je bil obrnjen v zid ali pa je spal, če mu ni bil po volji tisti, ki ga je obiskal. Takrat ga tudi domači niso smeli dramiti.

Kadar je čutil, da ni nikogar blizu, tedaj je začel mrmrati. »Ali ga še ni?« je vprašal samega sebe.

»Ni ga še,« ga je nekoč iznenadila žena.

»Kmalu bo tu ...« je odvrnil plašno.

»Kdo?« je poizvedovala s strahom.

»Na fanta sem mislil,« je rekel čez nekaj časa. Zaradi spora pri krstu ga je redkokdaj poklical po imenu.

Vstopil je Jože, ki je slišal pogovor v vežo. »Ali vam je hudo?« je vprašal očeta ter mu obrisal znoj z bledega čela.

Bolnik mu je nemo prikimal.

»Če želite, grem po duhovnika ...«

»Kar pojdi, Jože,« se je strinjala mati. »Doma bomo pa med tem pripravili, kar je potrebno.«

Oče je odklonil njuno željo. »Danes še ne, morda jutri ali pa kdaj pozneje ...«

»Peter, glej, da ne bo prepozno!« je vzdihovala žena. »Pomisli, koliko časa že nisi bil pri spovedi.«

Mož pa se ni dal pregovoriti. »Bom že povedal, kadar bom pripravljen,« je rekel ter se obrnil v steno.

Sin je primaknil stol in sedel k postelji. Videlo se mu je, da ima nekaj na srcu. »Rad bi ga nagovoril zaradi oporoke,« je slutila mati. »Čemu vendar sitnari, saj je tako vse njegovo.«

Jože ni mislil na oporoko. Očetu je hotel sporočiti neko novico. »K sosedu je prišel človek, ki vprašuje po vas ter se dela, kakor bi bila kdo ve kako dobra znanca. Komarjeva dekla ga je videla na pokopališču ob grobu našega očeta.«

»Kakšen pa je?« je vprašala mati in bolnik se je obrnil proč od stene. Na obrazu se mu je poznalo, s kakšnim zanimanjem je sledil pogovoru, ki se je pletel med materjo in med sinom.

»Kakšnih šest ali sedem križev bo že imel na hrbtu. Brada mu je vsa siva, da je kakor kakšen puščavnik. Pri sebi ima tudi kovčeg in je prav čedno oblečen.«

»Kdo bi neki bil?« je ugibala mati. »V teh časih pride tod mimo mnogo tujcev.«

»Tujec prav za prav ni,« je dvomil Jože. »Saj je kar domač, kamor pride. Na hrani je pri Lenčki, kjer vse pošteno plača. Ima neki precej denarja.«

»Rada bi ga videla,« je želela mati.

»Bom pa stopil ponj, saj se tako rad pogovarja. In če je siromak brez doma, bi lahko ostal pri nas nekaj časa,« je vprašujoče gledal očeta.

Bolnik je privolil brez premišljanja. Neznanca s sivo brado pa Jožetu ni bilo treba dolgo iskati. Srečal ga je na poti blizu doma. »No, čigav si pa ti?« je zapičil palico predse ter se oprl nanjo.

»Gobarjev!« Mladenič mu je pokazal s prstom domačo hišo.

»Mhm! Tukaj služiš najbrž za hlapca. Pa te niso vzeli k vojakom?«

»Takih ne marajo. Saj je pa tudi prav, da ni treba iti. Kako hudo bi bilo zapustiti bolnega očeta!«

»Kakor čujem, imajo samo tebe ... Edinec pa dva grunta ... To bo bogatija!«

»Kako pa vse to veste?« — Fant se je čudil, odkod so tujcu razmere tako dobro znane.

»I, kaj ne bi vedel!« se je nasmehnil in zamahnil z roko. »Ali mati še živijo? Nekdanja Gobarjeva Minka ...«

»Ali jih poznate?«

»Bolje kakor tebe ...«

»Pa bi se nekoliko oglasili.« Fant je zavil z neznancem s poti na dvorišče. Gobarica ju je radovedna čakala na pragu.

»Zdaj smo pa tu!« Starec ji je ponudil roko. »Joj, kako smo se izpremenili!«

Ženica ga ni mogla spoznati.

»Kako me pa gledaš! Ali nisem več tak, kakor sem bil pred leti?«

»Janez!« je kriknila presenečena. Šele zdaj ga je prijela za roko in potegnila k sebi.

»Mnka!« Bratu je trepetala desnica v njeni roki. »Časi so se izpremenili in mi smo si komaj še podobni. Tončke že zdavnaj ni več ... Pri očetu sem bil na pokopališču ...«

»Letošnja zima jih je vzela,« se je zasolzila ob spominu na očeta. »Pričakovali so te do poslednjega trenutka ...«

Bratu je bilo tesno pri srcu. »Saj veš, kako je bilo,« se mu je tresla beseda. »Doživeli so pač visoko starost.«

»Devetdeset let trpljenja! Ničesar dobrega niso imeli na stara leta ...«

»Nikar ne govoriva o tem,« je bila njegova tiha prošnja. »Dovolj so mi povedali sosedje ...«

»Jože, tvoj stric je tu!« je rekla, da bi zagrnila grenke spomine. »Povedi ga k očetu!« Brž je smuknila v kuhinjo, da postreže bratu. Jože pa je povedel strica v bolniško sobo.

»Peter, kam si prišel?« ga je nagovoril s sočutjem njegov nekdanji tovariš.

»Sedi, Janez!« Bolnik ga je spoznal po glasu. Podal mu je izpod odeje svojo velo desnico in namignil sinu, naj gre.

»Prišel sem se ti zahvalit,« mu je rekel tiho Janez, ko sta bila sama. »Tvoja molčečnost me je obvarovala neprijetnih posledic. Dejanje je zastarelo po dolgih letih pokore, kateri se nisem hotel odtegniti. Hudo mi je bilo po izgubljenem domu, toda za pokoro sem hotel ostati mrtev in živeti na tujem kot izgnanec.«

»Janez, ti si bil nedolžen ...« Bolnik se je odkašljal in je nadaljeval, ko ga je nehalo dušiti: »Vse, kar si pretrpel hudega, si prebil zaradi mene. Ali mi moreš odpustiti?«

Tovariš ni razumel, zakaj ga prosi odpuščanja.

»Ti nisi ubil skopuha ...« mu je pojasnil. »Ročica, s katero si zamahnil, je šla preko njegove rame ...«

»Kdo pa ga je ubil?« je strmel v bolnika.

»Jaz sem ga ubil in oropal ... To se je zgodilo tedaj, ko si ti šel počivat ... Od onega trenutka nisem bil več miren ... Denar, ki sem ga porabil, mi ni prinesel sreče ... Še danes mi leži na vesti kakor kamen ...«

Bolniku je zastala beseda. Nemo je gledal svaka in čakal njegove obsodbe. Iz grla mu je piskalo sviranje mrtvaških godcev.

Janez mu ni rekel žal besedice. Ganilo ga je odkrito priznanje. S srca mu je padla silna teža, ki jo je prevzel bolnik na svoje rame. Vest mu je utihnila po dolgih letih strašnega razdejanja. O, kako hvaležen je nesrečnemu tovarišu za odkritosrčno priznanje!

Bolnikovo razkritje pa še ni blo končano. Manjkalo je še pojasnilo, zakaj mu je podtaknil zločin uboja. Razložil mu je vse do kraja ter ga prosil odpuščanja. »Pozabi mojo zlobnost in molči!« je sklenil svojo prošnjo. »S čim naj ti povrnem storjeno krivico?«

O povračilu pa svak ni maral slišati. »Zavest, da sem nedolžen, je vredna več kakor vse bogastvo.«

Peter se je umiril po dolgi dobi svoje temne preteklosti. Denar in prikrivanje zločina ga ni moglo zadovoljiti. Pomirilo ga je šele odkritosrčno priznanje.

Nato sta potegnila črto čez minile dogodke. Mlakar je menil, da se bo treba pripraviti za potovanje.

Janez je poklical sestro in Jožeta. Oba sta komaj čakala, kdaj bosta smela vstopiti.

»Oporoko bi rad napravil,« je omenil ženi, ki je takoj poslala fanta po priče in po župana.

Ko je uredil svoje zemeljske zadeve, je imel bolnik samo še eno željo: poračunati s svojim Bogom. Velik je bil njegov dolg, toda umor nekega pravični upnik ni gledal na število zablod, ampak na skesano srce, ki je prosilo odpuščanja.

Bolniku so napočili poslednji trenutki zemeljskega življenja. Poslovil se je od svoje žene in sina, ki sta močila s solzami njegovo bolnško posteljo. Njegove poslednje besede so veljale sinu, ki mu je naročil: »Denar, ki je določen v oporoki, razdeli pravično med domače siromake. Stric naj ti bo moj namestnik.«

Janez se ni branil dediščine svojega umrlega tovariša. Ostal je pri hiši za strica, ker mu usoda ni zaupala gospodarstva s svojo drago zaročenko. Tako mu je bilo pač usojeno pod nesrečno zvezdo.